»Ali bi šli z menoj?« me ogovori po telefonu japonsko laiško dekle. (Rad bi uporabil ženski spol besede “laik”, a Slovar slovenskega knjižnega jezika iz leta 1993 pozna samo besedo “laik”; bi beseda “laikinja” bila v redu?)
Čakala me je pred bolnišnico Toránomon v nedeljo popoldne. Na poti v 7. nadstropje sem zvedel, da je mož njene prijateljske družine smrtno bolan, njegova žena pa na smrt prestrašena zaradi bližajoče si izgube.
»Ne on ne ona nista katoličana,« mi reče v dvigalu, a z možem je dekle večkrat govorilo o Kristusu. Sorodniki živijo na deželi; vsi so katoličani; najbolj se z možem razumejo vnuki; danes nameravajo priti, a morda bodo prepozni za zadnje srečanje z živim dedkom. Dekle mi pove, da je v stalnem stiku s temi sorodniki, in sicer po žepnem telefonu (menda mu v Sloveniji pravimo “mobitel” – v Ameriki pa “cellular”). Zdi se ji, da je največja zapreka za krst umirajočega prav njegova žena, ki še nikdar ni imela dobre besede za Kristusa. Dekle mi priporoča: zapletem naj jo v pogovor v sobici, ki je poleg bolniške sobe umirajočega; morda se medtem prikažejo sorodniki z dežele.
Najprej sam vstopim k umirajočemu; nagovorim ga: vprašam ga, ali mu lahko pomagam iz bolečin s Kristusovim krstom, ki je že toliko ljudem pomagal tudi k zdravju. Toda mož me gleda, le gleda, in težko diha. Na pragu se pojavita dve bolničarki, da bi možu pomagali, če se pomagati še da.
Umaknem se v sosednjo sobico. Moževa žena me prestrašeno vpraša, če še živi.
»Prepričan sem, da bi mu krščanski krst olajšal trpljenje,« ji rečem.
Še bolj prestrašena mi odgovori: »Ne, ne, gospod! Dosti ljudi umre, ko prejmejo krst. Ne, ne, gospod!« me skoraj jokaje prosi.
Laičnega dekleta ni blizu; vem, da je spodaj pri vhodu in čaka moževe sorodnike. Gospo povabim, da se usedeva v udobna naslanjača. Začenjam jo vpraševati o družini, o moževem delu, o sorodnikih. Obenem imam oči na stenski uri. Tisti sorodniki morajo biti tukaj do treh. Ker prihajajo z dežele, je naslednji možen prihod šele ob štirih. Napenjam možgane, da bi imel dovolj snovi za razgovor, tudi do štirih, če je treba. Od časa do časa potolažim gospo: bolniške strežnice moža še zmeraj obiskujejo, da mu pomagajo, torej je še živ. Kazalec na uri se za hip ustavi na številki tri.
»Kako je sploh prišlo do te težke moževe bolezni?«« vprašam.
Oba se pogrezneva v podrobnosti. Seveda se med poslušanjem vračam h Gospodu po pomoč. Gospa je tako ujeta v pripovedovanje, da ne opazi tihih senc ljudi, ki zdrknejo v sobo umirajočega. Z laičnim dekletom.
Petnajst čez tri. Laično dekle se pojavi pred nama: da so bolniške strežnice ugotovile, da gre možu – na bolje, posebno z dihanjem.
Dekle se mi prisrčno zahvali – tudi bolnikova žena – in me pospremi do izhoda. Čisto tiho mi reče:
»Moževa vnuka sta rekla dedku, da ne sme umreti brez krsta. In dedek je prikimal.«
Dekle ga je krstilo in takoj mu je šlo na bolje.
»Kakšno ime ste mu dali?«
»Ime?« me prestrašeno pogleda. »Pozabila sem nanj.«
»Kakšno ime bi mu dali, če bi imeli čas za razmisek?«
»Tomaž, tistega nevernega vernega Tomaža.«
»Pa mu to prihodnjič sporočite.«
Nasmehnila se mi je. Pozneje mi je telefonirala, da je mož tako zelo okreval po krstu, da se je spet lahko lotil dela okrog hiše.
Zdaj se je celo žena spoprijaznila s Tomažem.
