RAJHENBURG — SLOVENSKI LURD

Rajhenburg – Božja pot

Zbranih vernikov, pobožnih romarjev v Rajhenburgu nikdar ne manjka. Cerkev je zidal ves slovenski narod, ki je tudi vedel, zakaj jo je postavil. Na pergamentu, ki je bil vložen v temeljni kamen, se bere: »Dvigaj se krepko iz blagoslovljenega temelja dom Marijin in prinašaj slovenskemu narodu milost Lurda!« Marijino svetišče v Rajhenburgu zbira v svoje zavetje Marijine častilce iz vseh krajev, kjer se razlega slovenska govorica in doni slovenska pesem.

Nad veličastnim Marijinim svetiščem v Rajhenburgu so se uresničile besede posvečevalca tega božjega hrama, ki jih je govoril ob rajhenburških slovesnostih. Pri polaganju temeljnega kamna je govoril škof Napotnik:

»Gospod je pomagal pri stavbi od začetka do konca. Prvemu temeljnemu kamnu se je pridružilo mnogo in mnogo kamnov pomoči, milih darov iz vseh krajev sveta, dokler ni bilo delo dovršeno. Pod vplivom božjega blagoslova je Modrost vodila stavbo za Devico najmodrejšo in za Sedež modrosti. Moč je dovršila dom za Devico mogočno. Lepota je okrasila vse, vse to pa po geslu: Ave, Marija! In kakor je nekdaj na povelje Jozuetovo obstalo sonce na nebu do popolne zmage Izraelove, podobno je nad to stavbo do njene dovršitve obstalo sonce božjega in Marijinega varstva, sonce požrtvovalnosti in dobrega vzgleda rajhenburškega župnika, sonce darežljivosti in delavnosti faranov in vseh dobrotnikov cerkve. Rajhenburg bo postal štajerski, da, slovenski Lurd in njegova nova cerkev bo naznanjala prijaznemu trgu srečno prihodnost ter bo vernikom Noetova ladja, kraj rešitve njihovih duš. Čast in hvala gre Bogu, da se je srečno dovršilo veliko delo, zahvala pa tudi ljudem, predvsem župniku-graditelju, potem dobrim duhovnikom, blagim župljanom, vsem živim in pokojnim dobrotnikom te stavbe. Sveti strah napolnjuje obiskovalce, ako z živo vero gledajo tja v tabernakelj, prebivališče živega Boga, tja v prekrasni kip Marije lurške nad glavnim oltarjem. In čudeži se godijo tukaj. Kakor so leta 984 Marijino svetišče v Einsiedeln posvetili angeli božji sami, tako so bili nevidno pričujoči pri posvetitvi templja božjega v Rajhenburgu in zdaj bodo vedno prihajali iz nebes sem dol in bodo nosili molitve vernikov nazaj pred tron Božji ter bodo skrbeli, da vsi dobri in zvesti otroci Marijini hodijo varno pot zveličanja. Naj se nad rajhenburškim Marijinim svetiščem izpolnjuje želja Marijina, ki jo je izrazila v Lurdu sv. Bernardki: ›Želim mnogo ljudi tukaj videti!‹«

Take so bile besede škofa Napotnika o slovenskem Lurdu.

Zanimivo je prvo poročilo o rajhenburških romarjih: Prvo procesijo je pripeljal iz Zdol župnik Alojzij Šoba na dan polaganja temeljnega kamna. Takoj po posvečenju nove cerkve leta 1914 je pripeljal dolg vlak romarje iz Dravske doline pod vodstvom župnika Andreja Fišerja iz Ribnice na Pohorju. S temi romarji je prišlo v slovenski Lurd 12 duhovnikov. Na kolodvoru so bili romarji slovesno sprejeti in potem se je razvila mogočna procesija med molitvijo in navdušenim petjem skozi trg. Vsi romarji so v cerkvi prejeli sv. zakramente. Prišli so res k Mariji na božjo pot. Posebno veliko procesij je hodilo v slovenski Lurd med prvo svetovno vojsko. Posebej sta omenjeni procesiji iz Št. Vida pri Planini in iz Št. Janža na Dolenjskem. Po prvi svetovni vojski se je božja pot v slovenskem Lurdu mogočno razvila. Od vseh strani so prihajali romarji. Prirejali so dekanijsko vsakoletno romanje, prihajali so Celjani, Mariborčani; romarji iz ljubljanske škofije so obilno prihajali in celo Zagrebčani so imeli svoje romanje v Rajhenburg. Posamezni romarji pa so prihajali skoraj vsako nedeljo in zlasti ob Marijinih praznikih. Marija res »vidi mnogo ljudi« v svojem rajhenburškem svetišču.

Ena največjih romarskih slovesnosti je bila v Rajhenburgu na praznik rojstva Marijinega, 8. septembra 1929. Takrat je lavantinski škof dr. Andrej Karlin opravil v slovenskem Lurdu dvojno znamenito zgodovinsko slovesnost. Novo Marijino svetišče je v imenu Rima razglasil za baziliko in tisti dan je tudi blagoslovil nove mogočne orgle. O baziliki govori naslednje poglavje, tu pa naj sledi nekaj besed o rajhenburških orglah. Oceno teh orgel je napisal veliki glasbeni mojster, frančiškan p. Hugolin Sattner. To so njegove besede:

»Krasna rajhenburška cerkev je dobila nove orgle, kakršne se spodobijo za tako veličastno hišo božjo. Orgle so delo mariborskega orglarskega mojstra Jožefa Brandla, ki je našel na cerkvenem koru idealen prostor kot malokje drugje.

Orgle imajo tri manuale ali igralnike.* Prvi manual ima dvanajst registrov ali spremenov, drugi jih ima štirinajst, tretji šest, pedali pa osem. Torej vsega skupaj 40 registrov.

Orgle so bile strokovno pregledane ali kolavdirane 3. septembra 1929 po p. Hugolinu Sattnerju, msgr. Stanku Premrlu in dr. Francetu Kimovcu. Našli smo, ko smo orgle preizkusili, da je mojster orgle izvršil natančno po razporedbi tako glede omare, notranje uredbe in glasovne kvalitete ali vrednosti. Ves material: les, cin in cink je prvovrsten, delo okusno in solidno, intonacija v vseh spremenih zelo značilna, vtis poedinih registrov plemenit; polne orgle delajo mogočen vtis, zlasti če se pritegnejo jezičniki, ki niso kričeči. Meh tlači Meidingerjev ventilator, torej na elektriko. Igralnik je naravnost krasen, priročen, mere so normalne, funkcija v celoti dobra.

Orglarski mojster je imel v cerkvi izredno ugoden prostor: 8 m v kvadratu in je ta prostor umno izrabil ter piščali tako razpredelil, da lahko do vsake brez težav sežeš z roko. Glede razpredelitve so rajhenburške orgle najbolj vzorne, kar jih je v deželi.«

*Tu je p. Hugolin zagrešil napako: “manual” enači z “igralnikom”. “Igralnik” (nem. Spieltisch, angl. console) je centrala, v kateri so združene vse komande, preko katerih organist izvaja skladbo in je lahko vdelan v orgelsko omaro, ali pa stoji posebej. “Manuali” so tipkovnice, na katere se igra z rokami, “pedal” pa tipkovnica, na katero se igra z nogami.

Na dan blagoslovitve orgel so priredili v popoldanskih urah cerkveni koncert. Za orglami je sedel mojster msgr. Stanko Premrl, pel pa je pevski zbor „Ljubljana” pod vodstvom dr. Antona Dolinarja.

Nove veličastne in mogočne orgle silno povzdigujejo in podpirajo vse romarske slovesnosti v slovenskem Lurdu.

Glavni romarski shodi so v Rajhenburgu vsako leto 11. februarja, na obletnico posvečenja cerkve. Takrat trajajo slovesnosti vedno tri dni. Vsi Marijini prazniki so romarski dnevi v slovenskem Lurdu.

Svetišče odlikovano z naslovom bazilika

Leta 1929 je dobil slovenski Lurd visoko odlikovanje iz Rima: Marijina nova lurška cerkev je postala bazilika. Sveti oče Pij XI. je izdal 8. junija 1929 apostolsko listino, v kateri imenuje rajhenburško cerkev z naslovom „Basilica Minor”. Nova bazilika je bila 1. oktobra istega leta pridružena ali inkorporirana liberijanski baziliki Sv. Marija Večja (S. Maria Maggiore) v Rimu.

Naj bo ob tej priliki razloženo, kaj pravzaprav pomeni naslov, ki se daje izbranim cerkvam kot odlikovanje. Beseda “bazilika” je vzeta iz grščine in je izpeljana iz besede “basileus”, kar pomeni kralj. Bazilika pomeni torej “kraljeva hiša”. Cerkve, kjer so se prvi kristjani zbirali k službi božji, so bile spočetka vse bazilike. V Rimu so bile še v poznejših stoletjih posvetne bazilike namenjene kakor nekdaj pravdam in trgovini. Zato so kristjani ime bazilika opustili in vpeljali besedo “ecclesia”, kar pomeni prvotno “izklicane ali odbrane” ljudi, potem pa se je izraz prenesel tudi na zbirališče ali na kraj shoda, zborovanja vernih kristjanov.

Ime “bazilika” je postalo nekako častno ime in se je začelo omenjevati sčasoma le na najimenitnejše stare cerkve v Rimu. Pozneje pa so začeli podeljevati posebno znamenitim cerkvam po drugih krajih naslov “bazilika”, četudi niso zidane v slogu prvotnih bazilik. Ob izidu te knjige so bile v slovenski deželi so štiri take bazilike: na Sveti gori pri Gorici, cerkev Matere milosti v Mariboru, cerkev Žalostne Matere božje v Stični in Marijina cerkev Gospe lurške v Rajhenburgu. Zanimivo je, da so vse te cerkve posvečene Materi božji. Po izidu te knjige je naslov bazilike dobilo še slovensko narodno svetiče na Brezjah.ter svetišče v Petrovčah

V Rimu je zdaj 13 bazilik v liturgičnem pomenu. Med njimi so štiri “večje” ali patriarhalne bazilike, devet pa je “manjših”. Večje so: lateranska sv. Janeza Krstnika, ki se imenuje “mati in glava vseh cerkva”; potem vatikanska sv. Petra; nato sv. Pavla zunaj obzidja ob Ostijski cesti in Matere božje Večje (Maria Maggiore), ki se imenuje tudi liberijanska bazilika.

Izmed manjših bazilik se tri prištevajo glavnim rimskim cerkvam, namreč: cerkev sv. križa, potem sv. Lovrenca zunaj obzidja in cerkev sv. Sebastijana pri katakombah. Te tri manjše in omenjene štiri večje bazilike se imenujejo tudi “arhibazilike”. Rimski romarji jih vseh sedem obiščejo od poldne enega dneva do sončnega zahoda drugega dneva, da so deležni za to podeljenih odpustkov. Ostale šestere manjše bazilike so: Sv. Marija v Trastevere, sv. Lovrenc v Damasu, sv. Marija v Kozmedinu, sv. dvanajst apostolov, sv. Peter v verigah in sv. Marija, imenovana Monte Santo v Rimu (ime ima po Sveti gori na Siciliji).

Je pa v Rimu in drugod mnogo cerkva, ki so zidane sicer v bazilikalnem slogu, pa nimajo naslova “bazilike”. Med njimi je stara cerkev sv. Klemena v Rimu, ki je vzor in biser bazilikalne stavbe, toda cerkev nima pravega ali uradnega naslova bazilike. Enako je s cerkvijo sv. Neže zunaj rimskega obzidja.

Pravice manjših bazilik, ki so s častnim naslovom podeljene tudi baziliki v Rajhenburgu, obstoje samo v določenih znamenjih ali znakih, ki jih smejo take odlikovane cerkve ali bazilike rabiti. Navadno se ta znamenja nosijo pri procesijah. Odlikovana cerkev pa ima navadno tudi vse odpustke kot bazilika, kateri je priključena. Tako ima rajhenburška cerkev lurške Matere božje odpustke liberijanske bazilike Marije Večje v Rimu.

Leta 1958 so obhajali v Rajhenburgu dvojni jubilej: 100-letnico francoskega Lurda in 50-letnico slovenskega Lurda. Razglasili so lurško leto, ki so ga slovesno pričeli. Na lurški praznik so se pripravili s tridnevno duhovno obnovo. K slovesnosti 11. februarja je prišel mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik, ki je imel na praznik slavnostni govor in pontifikalno mašo. Sv. mašo je daroval za vse dobrotnike lurške bazilike in se je posebej spominjal tudi dobrotnikov iz Amerike.