12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Luč nedeljskega jutra

Človek bi hotel imeti jezik pesnikov, da bi znal zdaj opisati poročilo o najlepšem in najnenavadnejšem dogodku: »O osrednjem dogodku vse zgodovine,« kakor pravi Bossuet. Tu, kakor ob uri, ko smo se spomnili božiča in njegovih čarov, vstaja v nas svet spominov iz daljne preteklosti. Velika noč naših otroških let, velika noč naših vasi, ko postane vsakemu, ki ga je zbudilo mogočno zvonjenje zvonov, nenadoma pri srcu lahko, ker ga je napolnilo nezavestno, a jasno veselje. Praznik, ki ga tudi neverni še vedno praznujejo in mu je tudi v najbolj posvetnem srcu dodan dodaten dan počitka. Ta praznik večne obljube spada k bistvu zahodne civilizacije in po njem so ljudje, tudi če ne poznajo več njegovega smisla, deležni največje skrivnosti, skrivnosti, ki nam po besedah sv. Pavla »daje s Kristusom domovinsko pravico v nebesih.«

Sobota se je končala s sobotnim večerom, ko je zašlo sonce. V nedeljo zjutraj je bilo torej že mogoče brez kršitve postave iti, kamor je kdo hotel in, če je bilo še mogoče, poskrbeti za truplo, ki ga je bilo prejšnji večer treba tako naglo pustiti samo v grobu.

Kaj so storili Jezusovi učenci po nesreči, ki jih je zadela s tem, da so Judje Jezusa zgrabili? Razen Janeza, ki si je upal iti na Kalvarijo, so vsi popustili strahu in se poskrili. Izročilo trdi, da se je sv. Jakob skril v grob sredi pokopališča Jozafat, v grob, vsekan v skalnato pobočje; še danes kažejo to skrivališče, okrašeno z vrsto dorskih stebrov – “Hezirjev grob”. V apokrifnem Petrovem evangeliju beremo: »Jaz in moji tovariši, ki nam je krvavelo srce, smo se poskrili, ker so nas iskali kakor zločince, osumljene, da hočemo zažgati tempelj. Tako smo se v solzah in žalosti postili . . .« Tudi sv. Marko jih je pokazal »žalostne in jokajoče« (Mr 16,10). Nič drugega. Kaj je bilo tudi storiti? Vsako človeško upanje se je zdelo prazno. Nekateri so sc pripravljali na odhod v Galilejo. »Vsi se boste pohujšali,« je prerokoval Učenik. »Zakaj pisano je: ‘Udaril bom pastirja, in ovce se bodo razkropile.’« (Mr 14,27).

Obe Mariji, Saloma in Ivana, Huzova žena, pa so ravnale po tem dogodku, kakor običajno ravnajo ženske. Znova so se posvetile svoji dolžnosti in prevzele svojo nalogo. Po končani soboti so pripravile dragocena olja in dišave, ki so jih morda strle v možnarju – nardo, majaron in aloe; v soboto so namreč počivale, kakor je ukazovala postava (Lk 23,56). Po končanem Gospodovem dnevu niso šle iz hiše takoj v soboto zvečer: mračna Golgota ni bila kraj, kamor bi ljudje radi zahajali ponoči. Vendar so takoj, ko se je zdanilo (evangelij navaja to podrobnost), naglo odšle proti grobu, kjer je, kakor so mislile, ležal njihov ljubljeni Jezus. Zamislimo si jasno aprilsko jutro, polno deviške čistosti, kakršno daje pomlad palestinskim obzorjem: proti vzhodu je iznad mestnih streh vstajalo mlečnobelo obzorje, polno bisernih odtenkov, medtem ko se je na zahodu polagoma umikala noč, katere vijoličasti in sivi rob plašča se je še vlekel po gričih. »Jutranja zarja s sivimi očmi«, ki jo je opeval Virgil, »jutranja zarja z rožnatimi prsti«, tako draga staremu Homerju. Zdi se, da je v teh milostnih trenutkih vsa narava polna nedopovedljive obljube in da v srcu najbednejšega človeka še odmeva klic božje milosti.

Vsak od štirih evangelistov je po svoje poročal, kako so našle svete žene prazen grob. Vsi se ujemajo v tem, da so bili skrivnostni dogodki najprej razodeti ženam. Bile so pogumnejše in so bolj poslušale svojo ljubezen kakor pa previdnost, in ker so morda po svoji naravi tudi sposobnejše prodreti v dejstva, ki jih razum težko razčlenja, so jih doumele nezavestno, z nenavadno silo in gotovostjo. Njihovo zaupanje in njihova intuicija sta jih vsekakor dobro vodila.

Stopile so torej do groba.* Še vedno so pod vtisom dogodkov prejšnjega večera, vse prestrašene in žalostne. Svoj strah sicer premagujejo, vendar potrebujejo zato ves svoj pogum. Ko gredo tako ob zori na pot, pa sc zemlja ponovno strese: slišati ie aromu podobno bobnenje, ki pa se zdi, da prihaja prav iz bližine, iz mesta samega, iz okolice Jeruzalema.

*Iz dejstva, da so priošle svete žene z dišavami (Mr 16,3), da bi ga mazilile, so hoteli nekateri narediti razne zaključke. Ali te, ki so šle h grobu, niso vedele, da je prinesel mazila že Nikodem? Ali so se držale samo običaja, po katerem so tretji dan obiskali pokojne in jim prinesli dišav? Iz teh besed, ki so samo pri Marku, ne smemo sklepati, da Jezusa niso pokopali že v petek zvečer.

Kdo so pogumne vernice? Vsa pričevanja brez izjeme omenjajo na prvem mestu Marijo Magdaleno, dekle iz Magdale, iz katere je izgnal Jezus sedem hudih duhov in ki mu je odtlej posvetila svoje življenje. Imenuje jo samo sv. Janez, medtem ko jo sinoptiki in apokrifi samo naznačujejo. Zdi se, da je na perotih svoje nadčloveške vere in upanja hitela bolj ko druge. Mala, goreča skupina je šla zadaj – še druga Marija, mati Jakobova, Saloma in Ivana, vsega skupaj pet ali šest žena. »Govorile so med seboj: ,Kdo nam bo odvalil kamen od groba?’« (Mk 16,1-3). Stari rokopisi še dodajajo: »Dvajset mož bi ga komaj premaknilo.«

Ko pa so prišle do groba, so ga našle odprtega: »Našle so kamen od groba odvaljen« (Lk 24,2), znotraj pa truplo ni več ležalo v vdolbini. Kaj se je zgodilo? Sv. Matej pravi: »Angel Gospodov je prišel iz nebes in je pristopil ter odvalil kamen.« Potres ob zori je bil angelovo delo. Angel je bil podoben blisku, njegova oblačila so bila bela in so se svetila kakor sneg. Ob pogledu nanj »so stražniki od strahu strepctali in bili kakor mrtvi« (Mt 28,2-4). Evangelij poroča o tem čudežu samo to. Čudoviti prizor, ko vstaja Jezus iz groba iznad vojakov, ki mu leže pri nogah, kakor ga je med tolikerimi drugimi naslikal Murillo na svojem velikem Vstajenju v Pradu, evangelij nenavadno trezno omenja komaj v dveh vrsticah.

Zapomniti si moramo: o dejstvu vstajenja ne poroča noben od kanoničnih evangelistov. Pisatelji, ki se love za senzacionalnostjo, ki ugaja množicam, bi se mogli tu razpisati. Če hočemo v vsej polnosti izmeriti to treznost, moramo brati, kar govore o tem apokrifi. Na primer Petrov evangelij: »V noči, ko sc je prižgala nedeljska jutranja zarja, je zadonel, ko sta stala po dva in dva vojaka na straži, silen glas z nebes. In videli so, kako se je nebo odprlo, iz njega pa sta prišla dva moža, vsa v luči, ki sta se približala grobu. Tedaj se je kamen, ki je zapiral vhod, sam od sebe odvalil in se odmaknil v stran. Grob se je odprl in mlada moža sta vstopila. Ko so vojaki to videli, so zbudili stotnika in starešine, ki so tudi stražili. Ko so vojaki povedali, kaj so videli, so nenadoma zagledali troje mož, ki so stopili iz groba; dva sta podpirala tretjega, za njimi pa je šel križ. Glavi onih dveh, ki sta podpirala tretjega, sta segali do neba, glava tretjega pa ga je presegala.« Tu nam je pač bolj všeč suhota sv. Mateja kakor to vizionarsko klepetanje.

Ker je truplo izginilo in ni bilo več stražnikov, so bile svete žene zmedene in vse prestrašene. Magdalena, ki je bila nedvomno najživahnejša (v vsem je čutiti mladost), je odhitela z novico k učencem (Jan 20,2). Trenutek tesnobe, nato pa sta nenadoma »pristopila k njim dva moža v bleščečem oblačilu«. Priklonile so se in prestrašene padle na zemljo. Angela pa sta jim rekla: »Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji: ,Sin človekov mora biti izdan v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati’« (Lk 24,4.7). Sv. Matej in sv. Marko govorita samo o enem angelu, vendar je smisel prikazni prav isti. Jezus je vstal.

Medtem pa je Magdalena poiskala apostole in jim povedala, kaj se je zgodilo. Nato pridejo še druge in v vročici razumljivega razburjenja pripovedujejo isto. Sv. Marko in sv. Luka brez ovinkov omenjata, da je bil prvi odgovor učencev dvom: ženskim zgodbam niso zaupali! »Kakšno govorjenje, kakšne čenče!« Vendar je hotel Peter vse to videti. Odhitel je h grobu. Spremljal ga je še drug učenec, nedvomno Janez, ki pa se iz ponižnosti ne omenja. Ker pa je drugi tekel hitreje, je prvi prišel do groba (Jan 20,4). Vse, kar so pripovedovale žene, je bilo resnično: mrliški prti so ležali po tleh in kamen je bil odmaknjen. Ko je prišel Peter, je ugotovil isto. V kotu groba je ležal zvit robec za znoj, ki je pokrival Jezusov obraz. Tedaj so pretreseni nenadoma začutili v sebi vero. Ne razumejo še, da se je izpolnilo pismo, da je Učenik držal besedo o napovedanem vstajenju, tako silna je njihova zmeda. Pa vendar je v njih skrivnostna tolažba.

Grob je ostal sam. Ne, Magdalena je bila še vedno tu. Nadčloveška ljubezen, ki jo je pripeljala prvo, ji tudi brani, da bi se umaknila. Ali ve, da je Jezus resnično vstal? Morda ne, saj ne misli na nič, ampak samo joka. Tedaj tudi ona zagleda prikazen. V podzemeljski sobici zagleda dvoje belo oblečenih angelov: eden sedi na mestu, kjer je ležalo truplo, drugi tam, kjer je bila glava. In angela jo vprašata: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila: zadaj za njo stoji nekdo. Ni vedela, kdo je, on pa jo vpraša: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je kdo od vrtnarjev s pokopališča, in rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Tedaj je neznanec spregovoril eno samo besedo: »Marija!« Presunjena je strmela vanj, nato pa stekla proti njemu in zašepetala: »Rabbuni, (hebrejsko) Učenik!« Resnica jo je vso prevzela. Jezus je vstal! Pretresljiv prizor, resnično silen in nenavaden. Italijanska šola, ki ga je tolikokrat upodabljala, nam ga je vtisnila globoko v spomin: Jezus stoji pokonci v bujnem zelenju in blagoslavlja Magdaleno, ki kleči desno od njega. Tako so ga gledali Giotto, Duccio, Lorenzo de Čredi, Raffael in Correggio, ki mu moramo zaradi čudovite svetlobe, ki jo izžareva njegova podoba, odpustiti neokusno sladkobnost njegovega Kristusa. Samo ta beseda je zadostovala, da je Marijo prepričala, da je zbudila v njej gotovost vere. Kateri kristjan ni sanjal, da je že slišal to besedo, s katero nas je klical Bog od vekomaj, pa smo jo, gluhi, preslišali?*

*Kakor pravi sv. Matej, se je Jezus prikazal Mariji Magdaleni in obenem drugi Mariji, ki sta mu poljubljali noge. V odlomku iz neznanega evangelija, ki je ohranjen v koptskem jeziku, se Jezus prikaže svoji materi, Magdaleni in Marti, ki je prva sporočila učencem. V apokrifnem Hebrejskem evangeliju izroči Jezus robec za znoj nekemu služsbniku velikega duhovnika, nato pa se prikaže svojemu bratrancu Jakobu. Končno pa vemo iz pripovedovanja emavških učencev, da se je prikazal tudi Petru (Lk 24,34), kar jke vedel tudi sv. Pavel (1Kor 15,5).