VI. Skopljanski škof
13. Ženski redovi
Nekateri ženski redovi so delovali na ozemlju skopske župnije že pred prvo svetovno vojno, nekatere je poklical Gnidovec.
Za oskrbovanje semenišča v Prizrenu so 1. 1929 prišle Marijine sestre iz Ljubljane. Prva prednica je bila s. Klara (Rugelj, 1880-1950), za njo pa s. Petrina, s. Kordula in s. Mihaela.
Prva je takoj po Gnidovčevi smrti zapisala spomine nanj (marca 1939). Tam beremo med drugim: »Škofova skrb je bila vsepovsod. Skrbel je za bližnjega in za zveličanje duš. Veliko skrb je imel za svoje duhovnike, ki so prišli iz župnij v Prizren. Večkrat mi je škof rekel: ›Naj bodo dobro postreženi, da bodo zadovoljni.‹ Ravno tako je skrbel za obiskovalce. Sam je prihitel naročat zanje v kuhinjo.
Ljubil je duhovnike. Veselil se je domačih duhovnikov. In res, trije so bili posvečeni.
Ko so prišli bogoslovci na počitnice, je škof naročal, kakor prej za duhovnike: ›Vedno naj imajo zadosti hrane. In hrana haj bo tečna.‹ Ravno tako je skrbel za dijake. Rekel je: ›Ti potrebujejo še več, ker se morajo učiti in ker rastejo.‹ Kruh smo morale peči za en dan naprej. Svežega kruha jim ni pustil dajati. Škof je rekel: ›Svež kruh za dijake ni zdrav.‹ To ima še drugo korist. Tršega kruha se tudi manj porabi, ker ni več tako okusen.
Revež ni šel nikoli brez daru od njega. In nikoli ni gledal, kdo ga prosi. Ni gledal na osebo.
Nadvse je bil skrben za službo božjo. (…)
Marsikatero nedeljo je šel g. škof po farah nadomestovat duhovnike, ki jih včasih ni bilo. Vrnil se je ob eni, dveh ali še pozneje in vedno je prišel tešč. Potem je prišel sam v kuhinjo prosit vročega mleka, ker je bil čisto razgret. (…)
Kako se mu je godilo na potovanju? Kolikor morem vedeti, nikoli ni vzel nič s seboj, četudi je potoval cele dneve in bil cele tedne na potovanju. Na poti si je moral kupiti kruha. Pijača mu je bila voda. Ko se je vrnil, je včasih spil čašo limonade, pa le tedaj, če jo je naročil. Ako sem mu jo prinesla sama, sem jo morala nesti nazaj.
Nekoč je zbolela za tifusom ena naših sester in nekateri večji dijaki. Takoj so morali iti vsi v bolnico. Ker pa je bila bolezen v hiši, je škof rekel: ›Sedaj je pri nas tako, kakor pravi sv. Vincencij: Ko so bolniki pri hiši, je blagoslov v hiši. Še sedaj se dobro spominjam, kako je bilo, ko mi je rekel besede o sv. Vincenciju. Šel je ravno po stopnicah in stopil na hodnik; s smehljajočim obrazom je spregovoril besede o sv. Vincenciju in o bolnikih, ki so blagoslov. Sicer se je le redkokdaj smejal. Vedno je bil zatopljen v Boga in zamišljen. Sv. Vincencija je zelo spoštoval.
Vsakdo je imel vedno dostop do njega. Ako ga ni bilo v sobi, smo vedeli, kje ga je mogoče najti. Bil je v kapeli ali v cerkvi. Njegova pogosta molitev je bila velikokrat za duhovnike in dijake, da bi postali goreči in požrtvovalni duhovniki. Tudi nas sestre je večkrat prosil, naj bi molile v ta namen.
Velike vsote denarja ni nikoli imel pri sebi, le toliko, da je bilo za reveže. (…)
Koliko duš je spovedal, koliko jih je krstil in sprejel nazaj v sv. katoliško Cerkev? To ve samo ljubi Bog! To je bila škofova tajna. O tem ni nikoli govoril.
Za vse je skrbel in za vse druge se je žrtvoval, le nase ie čisto pozabil. Hrane je užival le toliko, kolikor je bilo za življenje nujno potrebno. Nikdar pa nič za osvežilo in razvedrilo. ..
Vsi so ga imeli za svetnika. In upamo, da je.«
Tudi s. Kajetana (Galjot, r. 1893 v kamniški župniji) je takoj po škofovi smrti pisala o njem:
»Ko sem prišla v Prizren, sem se čudila, kako je vse preprosto, ubožno in siromašno.
V postu je škof vedno užival neke vrste grenak čaj in nato do dvanajstih nič. In potem je toliko delal, hodil je po hribih in dolinah ter iskal ljudi, da jih je spovedoval ter jim delil dušno in telesno pomoč. Ne vem, če je takrat kaj drugega užival kot Jezusa v presv. R,ešnjem Telesu. Ljudje so bili revni in mu niso imeli kaj dati.
Kadar je bilo treba ponoči nesti sv. obhajilo bolniku, je šel vedno škof sam. To je bila sicer župnikova dolžnost, a presvetli je imel toliko veselja pri tem, da je sam rad šel. Njegovo veselje je bilo, da je reševal duše.
V kašči smo imele nekaj žita za kokoši, pa presvetli je vse razdal, da nismo imele kaj dati živalim. In z denarjem je bilo ravno tako. Vse je razdal. Nam pa je večkrat rekel, naj štedimo, pa samo zato, da je imel več za reveže.
Pri tem pa je zidal toliko cerkva. Kar čudno, kje je dobil sredstva. Bog mu je pomagal. Saj je vedno rekel, da se da vse sprositi od presv. Srca Jezusovega, ki želi vse pritegniti k sebi.
Ko je škof govoril v cerkvi, je bilo videti, da bi najrajši vse spravil v nebesa. Bil je kot sv. Bosco, ki je večkrat rekel: ›Želim, da bi bili vsi vi v nebesih.‹
In veliko se je pokoril. Ponoči je veliko molil. Jezusa je ljubil. Sama sem videla, da se često ni dotaknil postelje. Iz tega sem sklepala, da ni spal v postelji.
Ko je bil v kapeli, je bi! kakor zamaknjen. In kolikokrat je bil v kapeli! Kadar je kdo prišel, sem ga morala iti klicat. Pa je bil kakor zamaknjen. Nič ni slišal, ko sem prišla v kapelo. Morala sem ga iti klicat prav k oltarju.
Iz njegovih pridig se najbolj spominjam besed: ›Vedno moramo spoznavati sv. božjo voljo, da jo spolnjujemo.‹ (…)
In Mater božjo je vneto častil. Meni je dal velikokrat za pokoro sedem zdravamarij na čast Žalostni Materi božji. Sicer pa je dajal tudi po dva ali tri očenaše.
Mislim, da se je ob njegovi smrti utrnila svetla zvezda, pa ne na zemljo, ampak v nebo, da tam prosi za nas in za vse.«
S. Fortunata (Kranjc iz Sv. Tomaža pri Ormožu, r. 1904) se je še 1. 1962 spominjala, kot bi bilo včeraj, kako so prišle v Prizren (s. Klara, S. Petrina, s. Simforoza, s. Blazija in ona). Škof Gnidovec jih je takoj povabil v kapelo in jim tam spregovoril :
»Iz srca vas sprejemam v tem mestu. Prišle ste čez hribe in doline kot nekdaj naša ljuba Gospa k teti Elizabeti. Prišle ste, da boste vršile veliko delo. Hranile in vzgajale boste te dečke, ki bodo nekoč postali duhovniki. Bodite dobre duhovne matere tej mladini. V telesnem oziru boste našle siromaštvo tako za dijake kot zase. A lakote ne bo treba trpeti nikomur. Preproste hrane in kruha boste imele, mesa in vina pa ni treba. Bog bo poskrbel za vse.«
S. Fortunata je bila v Prizrenu dvanajst let.
Za perico je bila s. Blazija (Mlinar, r. 1896 v Žireh). Pripovedovala je (dr. Žagarju 1. 1962 v Zagrebu), da sestre niso smele v škofovo sobo. Le enkrat na leto, ko je odšel v Rim ali na kakšno drugo dolgo potovanje, so mu poribale in počistile sobo. Imel je kot les trdo žimnato blazino. Ko so mu jo nekoč zamenjale, je zahteval nazaj prejšnjo.
Sestre so vedele, da se mu ne smejo približati več kot za dva metra. Milosrdnice v bolnišnici so mu nekoč hotele poljubiti prstan,, pa se je odmaknil in jim velel, naj ostanejo vsaj dva metra od njega.
Spomladi 1. 1933 je imel hudo gripo. Prezgodaj je vstal in šel maševat v cerkev, nato pa v Velež.* Bolezen se je ponovila; bilo se je bati, da umre. K bolniku sta prišla dva moža, da bi pred njima naredil oporoko. Škof je rekel: „Ta postelja, ki na njej ležim, ni moja, in drugega tudi nimam nič.“ Isto je zatrdil tudi g. Dorčiču.
*Župnija Velež, kakih 10 km od Prizrena, je bila dolgo časa brez duhovnika. Škof je v kakršnem koli vremenu hodil tja in nazaj peš.
Po hrano za škofa je v kuhinjo hodil strežnik Kolja. Prinesti mu je moral samo na hitro skuhano jajce. Do svojega šestdesetega leta je Gnidovec v postu zajtrkoval samo ajbiš brez sladkorja. Po letu 1933 je spil za zajtrk mlečno kavo. (S. Kleta [Marija Peterlin, r. 1902 v Beli Cerkvi na Dolenjskem] je vedela, da ga je takrat na obisku v Rimu papež pokaral, ko ga je videl tako slabotnega, pa mu je ukazal,, naj več je.) Pri kosilu je zmeraj vzel najmanjši kos.
V pranje ni dajal veliko. Srajce je imel samo v začetku, potem je nosil samo barhantovo majo; tudi spodnje hlače so bile iz tega blaga. Nekoč se je maja sušila, pa jo je nekdo ukradel. Ko so škofu to povedali, je odgovoril: »Je bil že potreben.«
Niti suknja ni bila varna pred tem, da jo škof komu podari. Neke zime je šel voščit pravoslavnemu škofu. Zatekel se je h g. Dorčiču, naj mu jo posodi. »Ali je nimate?« »Ne, sem jo nekomu daroval.« Čevljev in nogavic je imel po dva para, robcev skoro nič.
Razen omenjenih sester je delovala v Prizrenu še s. Hijacinta (v kuhinji) in nekaj časa s. Korona Žakelj. Mladi sosestri Teodoziji Judnič je potem doma pripovedovala, kako imajo tam Gnidovca vsi za svetnika in da hrani par njegovih nogavic – najbrž se niso dale več zakrpati.
Ob odhodu v Skoplje je škof dejal: »Sedaj grem v Skoplje. Le dobro se imejte,« 00in komaj da jih je pogledal.
O posameznih sestrah drugih redov vemo malo ali nič. Slovanske sestre sv. Vincencija, Pavelskega so imele v Skoplju več torišč dela. Poleg domov sv. Marte in sv. Jožefa so delovale v sanatorijih Balkan in Čohadžič in v železničarski bolnišnici. Kazen tega so v Letnici skrbele za bolnike in reveže.
Zagrebške usmiljenke sv. Vincencija so izvrševale svoj poklic v državni bolnišnici v Skoplju in v banovinski v Prizrenu. Tu so vodile tudi ljudsko šolo in otroški vrtec.
- Bitolju so vzdrževale ljudsko šolo z internatom francoske sestre sv. Vincencija. Bile so tam že pred prvo svetovno vojno.
- banovinski bolnišnici v Velesu so delovale sestre presv. Krvi, z matično hišo v Blatu na Korčuli.
Iz makedonskega gibanja za versko zedinjenje konec 19. stoletja se je porodil red evharistink (ustanoviteljica s. Evrozija Alloatti). L. 1915 so se sestre preselile v Skoplje; takoj po prvi svetovni vojni so po zaslugi s. Marije Margarete Mihajlove Ujun- džijeve osnovale samostan v Dževdželiji. Oblasti so jim zaplenile vse zgradbe v mestu in zemljiške v Paljurcih. Kljub stalnim grožnjam in oviram, brez rednega duhovnega vodstva in tvarnih sredstev so sestre ohranile zvestobo Cerkvi in svoji kongregaciji. Prednica s. Marija Ujundžijeva je umrla konec 1. 1966 devetdeset let stara. Dočakala je še, da se je po skoraj pol stoletja spet odprl noviciat in so bile prve kandidatke preoblečene.
