II. del
Pobožnosti
3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot
C – Pastoralni napotki
IV. Besedilo pobožnosti
Uvodna molitev
Premišljevanja “Marijine poti” naj uvaja katera koli molitev, lahko tudi ta, ki je malo prirejena povzeta iz Križevega pota (Ljubljana 1997, str. 43), ki gaje sestavila sestra klarisa Katarina Ambrož. Od tam je tudi sklepna molitev.
Preblažena Devica Marija, tvoje srce je vse življenje prebadal meč bolečin. Ti pa si ostala vedno odločna v tvojem »zgodi se«. Tvoja popolna vdanost v Očetovo voljo naj me opogumlja in mi vliva novih moči iz premišljevanja tvoje žalostne življenjske poti. Amen.
Dogodki
Prvi dogodek
Marija ne rodi Jezusa doma v Nazaretu,
ampak v Betlehemu, v hlevu pri Jesejevih
Iz Evangelija po Luku 2,1-7: »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, da se popiše ves svet …In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v bivalni sobi ni bilo prostora«. David je bil naj mlajši sin Jeseja, ki je imel svojo domačijo v Betlehemu (prim. 1 Sam 16 in nasl.). Zaradi popisovanja v matične registre se je moral Jožef podati na 145 km dolgo pot, in čeprav ženà niso popisovali, svoje zaročenke v devetem mesecu nosečnosti ni mogel pustiti same, ampak jo je naložil na oslička in jo še pravi čas pripeljal v Jesejevo domačijo. Ta domačija je imela, kot vsa druga pastirska bivališča, dva velika prostora: enega vdolbenega kot votlino v pobočje griča, namenjenega za živino, in drugega pokritega na prostem, namenjenega domačim kot jedilnica in spalnica, ločenega od prvega z debelim zagrinjalom, kakor se je to lahko preverjalo v okolici Courmayeura, ali tudi na Krasu. Ker v bivalnem prostoru, napolnjenim z domačimi, res ne bi bilo mogoče roditi, sta Jožef in Marija odšla za zagrinjalo v votlino, ki je bila takrat prazna, ker so v »tistem kraju pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi« (Lk 2,8); v njej sta se nahajala samo osliček, na katerem je potovala Marija, in vol, ki je nosil njuno prtljago (prim. Iz 1,3). Marija potem sina, ko ga je povila, ni položila v zibelko, ampak v jasli, napolnjene s senom in pritrjene na steno*.
*Prim. slovenski standardni prevod Svetega pisma, v opombah k Lk 2,1-8: Caroll Stuhlmueller, Il Vangelo secondo Luca, in “Grande commentario biblico”, Brescia 1973, n. 40, str. 981. V vasi Villar nad Courmayeurjem v dolini Aoste sem nekaj časa bival v taki domačiji.
Nekaj dni pred Jezusovim rojstvom je morala Marija zapustiti Nazaret, da je spremljala Jožefa v Betlehem. Pot je prekrižala vse Marijine načrte. Otrokovo rojstvo je pričakovala v Nazaretu; za njegov prihod je vse pripravila. Ob odhodu je imela vtis, da so vse priprave, ki jih je izvajala s tolikšno ljubeznijo, brez koristi, saj Dete ne bo rojeno tam. Na pot je lahko vzela samo nujne stvari. Ko je odhajala, je občutila, kako je včasih težko spolnjevati Božjo voljo. Ni pa tožila, ni žalovala; srčno je sprejela potovanje kot dogodek, ki je od vselej bil v načrtu Božje previdnosti. Bila je ob zunanjih težavah v dnu duše mirna. Tako je bila prva, ki je izpolnila evangeljsko pravilo (Mt 19,27), naj zapusti svoj dom, kdor hoče hoditi za Jezusom.
Marija, pomagaj nam, da bomo spoznali, kako so Božji načrti za nas boljši, kakor si moremo misliti. Utrjuj našo vero v Božjo previdnost, ki z ljubeznijo vse usmerja v naš blagor.
