Apd 6,1-7
Pripoved o izvolitvi sedmerih diakonov je del zgodovine prvotne Cerkve in je za nas posebno zanimiva, ker dogodkov in oseb, o katerih govori, iz drugih virov ne poznamo. Judje v Kristusovem času so se glede na življenjske navade delili v dve veliki skupini. Hebrejci so bili palestinski Judje, do kraja zvesti izročilom. Helenisti pa so živeli raztreseni med Grki in Rimljani v tedaj znanem svetu. Bili so bolj odprti in so tudi v bogoslužju uporabljali grški jezik. Kristjani so postajali oboji, s seboj pa so prinašali dediščino, ki jih je vsaj nekoliko razdvajala. Tako je v prvi občini izbruhnila razdeljenost, saj je šlo za odnos do judovske tradicije. Šele apostol Peter je s svojim spoznanjem, da Božje delo odrešenja ni uklenjeno v Postavo, temveč svobodno, rešil nastalo vprašanje tako, da je krščanstvo neovirano prodrlo tudi med pogane. Pa še nekaj: skupnost ne raste po človeških merilih, saj se je iz začetnega nevarnega položaja – medsebojni prepiri – razvilo nekaj, kar vodi k uspehu. Različna mnenja torej niso nekaj slabega.
