S temi in podobnimi besedami so me povabili, zapomnil sem si jih in jih tako zaznamoval – saj veste, na tistih lističih, ki jih je še nekaj v tej misijonski torbi. Upam da jih bom po tolikem času pravilno oživil
»Ali bi šli z menoj?«
Prijatelj gospod Tákao stoji ob najetem čolnu v južno-tokijskem zalivu. Zaliv čuvajo skale na desni in levi strani, izhod na Tihi ocean je ozek. Le kakih sto metrov je do modrikasto se svetlečega morja. Vem, da je gospod Tákao strasten ribič, tudi v tem smislu, da večino rib, ki jih spretno ulovi, tudi sam poje; njegova žena, čeprav Japonka, nima rada tistih rib, ki jih mora sama razrezati in očistiti, ko jih mož prinese domov. In tako je gospod Tákao doma kuhar, po navadi z belim predpasnikom in velikim, ostrim nožem v kuhinji s tekočo vodo.
»Z veseljem,« odgovorim in sedeva v čoln ter začnem veslati. Prijatelj mi nakaže smer, naroči zmerno veslanje in vrže trnek v valove. Rad bi ujel ribo, ki jo Japonci imenujemo “kácuo” (po naše pisano, s k in c naše abecede). Nimam pojma, kako se ji reče po slovensko; špansko in mednarodno kulinarično ji pravimo “bonito” (z naglasom na i); malce večja je od skuše in manjša od srednje velikega tuna. Počasi veslam in opazim neke vrste nov tok pod čolnom. Ozrem se v nebo; od morja sem začutim veter. O takšnem vetru pravijo Japonci, da je nevaren in da se lahko v hipu spremeni v vihar.
Prijatelj pridno lovi ribe, poznam jih, okusne so, a še zdaleč ne dosegajo romantične “kácuo”. Naenkrat se pod čolnom srečata dva nasprotna si tokova. Čoln se začne gugati gor in dol. In moj prijatelj postane čisto zelen v obraz.
»Greva nazaj! Ne zmorem več. Valovanja nisem vajen. Prosim, veslaj mirno!«
Pokimam. Zadnjo ribico na trnku komaj potegne iz vode, ribiška palica mu zdrkne iz rok, ribica na trnku pade na moje hlače. Počasi veslam. Prijatelj je še zmeraj zelen v obraz in zaprtih oči. Ribica na trnku trepeta in bi rada nazaj v vodo. Veslati moram nazaj na obalo. Črni oblaki se zapodijo čez nebo. Velik val mi sune čoln v smer k obali. Ribiško palico s trnkom in ribico sunem v vodo, za hip jo tako držim, potem jo potegnem nazaj – na trnku ni več ribice. Upam, da je izrabila trenutek.
Ozrem se v nebo: črno je. Veter začne rjoveti. Ali ga jezi, da sem vrnil ribico morju? Ne najdem odgovora, ker se moram osredotočiti na veslanje, umirjeno veslanje v razburkanem morju. Prijatelj zdaj leži v čolnu, iztegnjenih rok se oprijema mojih nog. Pred odhodom na morje nisva dosti jedla. Kolca se mu. Na sebi imam boljšo obleko, ker je nedeljo in nisem računal na ribolov. Nog ne morem odmakniti od prijateljeve glave in ust.
Še en val naju potegne bliže k bregu. Še nekaj sunkov z vesli. V dežju pristaneva. Hladen dež vrne prijatelju moč. Še nekaj časa sediva v čolnu. Dežuje. Moja takozvana boljša obleka zdrkne v kategorijo navadnih, dobrih oblek. Brez navedbe prijateljevega jedilnega lista.
