Za Bogom najrajši Marijo častim

France M. Dolinar

159

Če bi me vprašali, katera Marijina pesem naj lepše izraža razmerje Slovencev do božje Matere Marije, v kateri pesmi slovenski vernik najlepše izpove svojo pobožnost in sinovsko vdanost do Kraljice nebes in zemlje, bi brez pomisleka rekel: Pesem, ki jo danes premišljujemo, Za Bogom najrajši Marijo častim. Prav pomenljivo se mi zdi, da glasbeniki ne morejo z gotovostjo določiti, kdaj in kje je ta pesem nastala. Tako je še bolj naša. Tako je še bolj prisrčen in iskren pozdrav božji Materi.

Češčenje Marije, božje Matere, je pravzaprav ena osnovnih duhovnih potreb slovenskega vernega srca. Da je to res, potrjuje že bežen pogled v slovensko cerkveno ljudsko pesmarico Hvalimo Gospoda: največ pesmi opeva prav Marijo. Največ in najbolj prisrčne molitve so naslovljene na Marijo. Ni je cerkve na Slovenskem, v kateri ne bi bila na častnem mestu Marijina podoba, ki jo verniki še posebej časte. Marijine božje poti so naravnost prepredle slovensko zemljo, kot mogočen branik pa jo na njenih skrajnih mejah še poslej varujejo slavna in starodavna svetišča: na Ptujski gori jo častimo kot pribežališče grešnikov, na Sladki gori kot brez madeža spočeto, na Sveti gori pri Gorici kot Mater milosti in na Višarjah kot Kraljico edinosti. V osrčju naše domovine pa je svetinja slehernega vernega Slovenca, Marija pomagaj na Brezjah. Da, mirno lahko rečemo: slovenski vernik je za Bogom vedno in tudi še danes najrajši častil Marijo. O tem ne more biti nobenega dvoma.

Če prisluhnemo slovenski ljudski pesmi, nas prevzame naravnost otroško zaupanje v srednico vseh milosti. Začutimo vdanost osamljenega molivca v skrivnostni tihoti cerkve in zavzeto navdušenje romarskih množic. Morda se zdi površnemu opazovalcu ta ali ona oblika marijanske pobožnosti včasih že kar nekoliko naivna, pozunanjena ali celo osladna. Če pa človek dobronamerno in brez predsodkov prisluhne ljudskemu srcu, se ne more načuditi globini teološke misli, ki jo izražajo prav najstarejše slovenske Marijine pesmi.

Marijo častimo prvo za Bogom, ker jo je Bog sam izbral za Mater božji Besedi, ki se je učlovečila. Bila je devica, brez slehernega madeža izvirnega greha spočeta. Bila je ponižna dekla Gospodova, ki se je niti en sam trenutek njenega življenja ni dotaknila senca najmanjšega greha. Zato je bila vredna roditi svetu učlovečeno božjo Besedo, Kristusa Odrešenika. V Betlehemu je postala Kristusova Mati, pod križem na veliki petek pa je postala tudi naša Mati. Zaradi njenega vzvišenega dostojanstva, zaradi popolne predanosti Bogu smemo upati, da Bog s posebno naklonjenostjo prisluhne njeni priprošnji.

Imenujemo jo srednico vseh milosti, ker nas vodi h Kristusu in po njem k Očetu. Ob Mariji najlaže razumemo, da je milost tisti božji dar, ki nas naredi »svete«, ki nas naredi sposobne, da ljubimo Boga nad vse. In če Cerkev pravi, da je Marija srednica vseh milosti, to pomeni, da ob njenem zgledu in po njeni priprošnji rastemo v sposobnosti odpreti svoje srce delovanju božje milosti.

Strogo teološko gledano je pravzaprav težko opredeliti Marijino sredniško vlogo pri Bogu. Ljudska pobožnost pa tu ni v zadregi. Svoje zaupanje v Marijo srednico vseh milosti je vedno črpala in še vedno črpa iz zgledov v sv. pismu. Mar se niso vsi, ki so na poseben način smeli uživati bližino božje Matere Marije, tudi na poseben način posvetili. Spomnimo se sv. Janeza Krstnika, sv. Jožefa, betlehemskih pastirjev, modrih z vzhoda in ne nazadnje Jezusovih učencev in apostolov. V vseh primerih je bila ona tista, ki je pokazala na svojega Sina Jezusa Kristusa. Ona je posredovala pri njem, ko se je človek znašel v stiski, kot na primer mladoporočenca v Kani Galilejski. In vemo, da Jezus ni nikdar Mariji odrekel njene prošnje. Zato ni čudno, da je naša prva misel, ko pridemo v duhovno ali telesno stisko, misel na Marijo. Imenujemo jo Zgodnjo danico, ker nam v veselju in žalosti, v trpljenju in sreči kaže pravo pot v življenju. Imenujemo jo Zavetnico umirajočih, ker nas varuje negotovosti in strahu v trenutku prehoda iz tega sveta v življenje, ki nikoli ne mine.

Nič čudnega torej, če tisti, ki časti Marijo, teži za njeno navzočnostjo, se navdihuje ob njenih zgledih, raste v svetosti, v spoznanju in ljubezni do njenega Sina in našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Nič čudnega torej, če so njena svetišča vedno tako obiskana, če ljudska pobožnost njene praznike najbolj prisrčno oblikuje, če Marijine pesmi v cerkvi najraje pojemo.

Za vsem tem pa se skriva Marijina goreča želja, da bi se Kristus rodil in rastel tudi v naši duši, rastel do tiste polnosti, ko bomo mogli skupaj s sv. Pavlom reči: »živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20). Zato smo trdno prepričani, da Marija usliši vse, kar je tej rasti Kristusa v nas oziroma naši rasti v Kristusu v prid. Zato smo se tudi polni zaupanja zbrali k tej šmarnični pobožnosti.

Častimo te, o Gospa in Mati naša in se ti izročamo. Zaupamo se tvojemu materinskemu varstvu, saj še ni bilo nikdar slišati, da bi ti koga zapustila, ki se je k tebi zatekal, se tvoji priprošnji priporočal in se tebi izročal. Prosimo te, naj v naših srcih nikdar ne ugasne luč vere. Prosimo te, poglobi naše zaupanje v božje neizmerno usmiljenje. Prosimo te, naj naša ljubezen do Boga vedno najde pravo potrditev v ljubezni do bližnjega. Prosimo te, naj vsak svoj greh vedno iskreno obžalujemo, zanj zadoščujemo, da bomo tako mogli pod tvojim mogočnim varstvom neovirano nadaljevati svojo pot k Očetu v večno domovino.

image_pdfimage_print