Iz Kaire v Bagdad

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Sveta Družina v Egiptu

2.

Pa še en kraj blizu Kaire je ohranil spomin na bivanje svete Družine v Egiptu, vas Matarije blizu razvalin prastarega mesta Heliopolisa. Severno od Kaire leži, kake pol ure vožnje z lokalno železnico.

Oče Evgen me je najprvo peljal k razvalinam Heliopolisa. Pa zaman sem se oziral za razvalinami, le vitek, visok obelisk stoji sredi obsežnega deteljišča, severno od njega po kup koč na majhni višini. V bližini je oral felláh in poganjal lene vole, ki so z lesenim plugom rezali plitve brazde.

Obelisk je edini spomin na Heliopolis. Žalosten sameva sredi polja, priča tisoč in tisočletne zgodovine. Videl je Napoleona in francosko vojsko l. 1798, videl je l. 1517 sultana Selima, ki je podvrgel Egipt Turkom, videl je divje Mameluke, čul je strastni: »Lâ ilâha illâ ’l-lâhu« prvih arabskih osvojevalcev Egipta za kalifa Omarja 1.640, rimske Iegije so korakale mimo njega in nekoč je prišla sem od vzhoda skromna, revna družina in utrujena počivala v njegovi bližini, gledal je Božje Dete v naročju mlade Deve. – Gledal je Aleksandra Velikega, faraoni so hodili mimo njega v tempelj darovat solnčnemu bogu Rê, Mojzes je okrog 1. 1500 pr. Kr. gledal nanj, ko je hodil v tempeljsko šolo, stoletja je že bil star, ko je Abraham s Saro prišel v Egipt krog 1200 pred Kristusom.

Poleg piramid je obelisk hieropolitanski najstarejša priča egiptovske zgodovine.

Mesto Heliopolis — to ime je grško — so Egipčani imenovali Anu, On ga imenuje v svoji prvi knjigi Mojzes, ko poroča, da je bila žena Jožefova hčerka Putifarjeva, duhovna v Onu. Prastaro mesto je bilo. Leta 4200 pr. Kr. je že stalo, solnčni bog Re je imel v mestu svoj tempelj in njegovi duhovni so izračunali solnčno leto na 365 dni ter gojili vedo in umetnost, pismenost in slovstvo. Sredi tretjega tisočletja so pozidali solnčnemu bogu nov, veličasten tempelj in pred njega postavili poleg drugih obeliskov tudi obelisk, ki še danes sameva na matarijskem polju. Dolga stoletja je bil Anu prestolnica faraonov; ko je pa odstopil to čast Memfisu in Tebam, je začel propadati. Rimski zemljepisec Strabo je 1. 10 pr. Kr. našel mesto že v razvalinah. Polagoma so tudi razvaline izginile, kar je bilo kamenja, so ga porabili za mošeje in palače v Kairi, surova, le na solncu posušena opeka pa je razpadla. Obeliske so razvozili po vsem svetu, eden stoji tudi v Rimu na trgu sv. Petra. Le eden je ostal, da priča o davni, slavni zgodovini Heliopolisa.

Ker torej ni bilo nič posebnega videti, sva šla z očetom Evgenom v Matarije.

Ob cesti, na gornjem koncu vasi, leži majhen vrt poleg lične, na novo pozidane cerkvice očetov jezuitov iz Kaire. Dva dela ima, v sprednjem je nekaj dreves in pod njimi vodnjak. Čuvaj ti koj požene ogromno kolo in prisuče čeber hladne vode iz globočine. Voda je dobra, čista, pa pristna nilska.

V drugem delu vrta stoji “Marijino drevo”, prastara sikomora, divje figovo drevo. Deblo je vse preperelo in preklano, vihar je pred leti odtrgal polovico drevesa, le ena večja veja še zeleni in še ta je podprta. Kraj je last nekega mohamedana, ki pobira pet piastrov vstopnine.

Koliko legend se veže na to drevo! Da je Mati Božja z Detetom pod njim počivala, ob drevo da se je naslanjala hišica, v kateri je sveta Družina stanovala, iz vodnjaka v bližini da je Marija vodo zajemala itd.

V koptskem cerkvenem koledarju beremo, da se 15. julija obhaja v Matarijah “Spomin na posvetitev cerkve hieropolitanski Devici«. V vasi Malarije je torej stala nekdaj cerkev, posvečena Materi Božji. Dandanes ni več sledu o njej, mohamedani so jo podrli. Kdaj je bila sezidana, se ne ve; v petem stoletju je gotovo že stala, to vemo iz drugih virov.

Kar smo povedali v podkrepitev koptskega izročila o kripti cerkve Abu-Serge, to velja v polni meri tudi za cerkev v Matarijah. Starodavna cerkev, ki o njej govori koptski cerkveni koledar, je gotovo verodostojna priča, da se je na tem mestu vršil svetopisemski dogodek; tudi koptsko izročilo samo zase ima mnogo veljave. Kakor Stara Kaira je tudi naselbina Malarije ostanek starega razsežnega Hehopolisa in je stala gotovo že ob Kristusovem času. In da so Judje prebivali tod okoli, je, kakor, rečeno, čisto gotovo, ker so imeli v bližini svoj tempelj.

Pa dejali bodete, da je potemtakem sveta Družina na dveh krajih stanovala.

Zakaj ne? Saj je bil sv. Jožef delavec, tesar. Hodil je za delom in je stanoval tam, kjer je delo dobil. Sicer pa ni nujno, da je sveta Družina v Matarijah res stanovala. Za resničnost sporočila le dovolj, če je pod drevesom počivala, kakor pripoveduje legenda.