Tako zapadne kot islamske skupnosti teže k temu, da bi zmanjšale, če že ne čisto prikrile močno povezavo med islamizmom in terorizmom. To dokazujejo mlačne obsodbe pomorov kristjanov v Turčiji, Indoneziji in Pakistanu ter brezbrižnost in molk ob pokolih med suniti in šiiti v Iraku. V resnici je pa bistvene važnosti dojeti notranjo povezavo med islamizmom in terorizmom. Islamizen, ta razlaga Korana in Sune po črki, si lasti pravico, da se zaleze v vse podrobnosti vernikovega življenja in da odloča o vsem njegovem ravnanju in obnašanju. Na ta način z lahkoto preoblikuje vernika v poslušno orodje v rokah tistega, ki je verska oblast. Odtod pa do terorizma z namenom uničiti “hinavske muslimane” ter “hebrejske in krščanske nevernike” je prav kratek korak.
Pričevanje bivšega terorista
Tole je izkušnja enega teh teroristov, egipčanskega zdravnika, ki je končno zapustil pot nasilja in si oblikuje novo življenje na Zapadu. Privzel si je psevdonim Tawfik Hamid. Takole piše:
»Bil sem član Jemaah Islamiya, skupine, ki je bila pod komando številke dve v Al Kaidi, Aymana al-Zawahirija. Zato iz neposredne izkušnje poznam način, kako lahko nečloveško učenje islamistične ideologije preoblikuje dobrosrčno mišljenje mladega v terorista. Brez soočenja z ideološkimi koreninami radikalnega Islama se bo nemogoče boriti proti njemu. V tem islamizmu je mnogo majhnih korenin, toda namočnejša ima eno samo ime: salafizem, salafitski Islam, nasilna, ultrakonservativna oblika vere.«
Tawfik Hamid zelo jasno zatrjuje, da je korenina terorizma salafizem. Salafiti se hočejo držati po črki natančno šarije, ki vključuje nasilje, zato nasilje sprejemajo.
»V islamskem svetu,« nadaljuje Tawfik Hamid, »se soočamo s popolnim pomanjkanjem take razlage Islama, ki bi bila potrjena in teološko stroga, ki bi na jasen način nasprotovala zlorabljenim razlagam šarije.«
Kar zadeva liberalna gibanja, vključno sufizem, ne nudijo teološkega temelja, da bi uničila nasilje, ki ga vsebuje šarija.
Negotov in šibek odnos mnogih zapadnjakov
Po drugi strani pa si zapadni razumniki, ki se borijo za človekove pravice, ne upajo kritizirati šarije in vsega tistega, kar je v njej nečloveškega. Namesto tega skušajo najti socialno-politične izgovore, da bi jo opravičili. Ti razumniki se pogosto omejujejo na svojo lastno kritiko in se boje kritizirati islamiste. Ta popustljiv odnos utrjuje stališče islamistov. Kot primer: v zadevi danskih karikatur o Mohamedu so se nasilne demonstracije začele šele nekaj mesecev pozneje, ko se je časopis muslimanom že opravičil: šele takrat se je muslimanski svet počutil upravičenega, da protestira nasilno. Opravičila (tudi opravičila Cerkve) muslimani razumejo kot znak šibkosti.
Na misel mi prihaja resnična zgodba. Konec osemdesetih let 20. stoletja se je tedanji nadškof v Palermu kardinal Salvatore Pappalardo (umrl 6. decembra 2006) odločil, da bo odstopil muslimanom (večinoma Tunizijcem) cerkev San Paolino dei Giardinieri iz 15. stoletja, ki je niso več uporabljali v bogočastne namene. Ves katoliški tisk je hvalil to gesto kot znamenje bratstva. To je brez nadaljnega tudi bila. Toda dan za tem je tunizijski tisk naznanjal z velikanskimi črkami: »Zmaga polmeseca nad križem. Nek kardinal je moral cerkev prepustiti muslimanom.« Nato je občina obnovila cerkev preden jo je izročila tunizijski vladi, ki jo upravlja v skladu z dogovorom iz leta 1990. Na pročelju stare cerkve so muslimani prekrili (uničili?) dva reliefa Sv. Trojice s kosi belega marmorja.
Kardinalova gesta je bila brez dvoma lepa z duhovnega vidika, toda s psihološkega in političnega vidika je bila zgrešena: nič drugega ni dosegla kot utrditev islamističnega bistva, čeprav tunizijska muslimanska skupnost ni islamistična.
Sklep
Danes so povsod po svetu, ne samo v Italiji, medverska srečanja in še posebej med kristjani in muslimani. Zanja se moramo zahvaliti Bogu in ljudem dobre volje. Toda v dialogu dobra volja ni zadosti. Sodim, da je treba storiti več: morali bi se dogovoriti pravi muslimani in pravi kristjani – pa morda še taki, ki ne verujejo – za zahtevo, da naj vsi nedvoumno prijavijo vse, kar je nasilje v naših verskih skupnosti, predvsem nasilje, ki ga izvajajo v imenu Boga. Kot so večkrat poudarili zadnji papeži, še posebno Benedikt XVI. v svojem splošno znanem govoru v Regensburgu 12. septembra 2006: tak način izvajanja nasilja je nesprejemljiva zahteva, ki onečašča podobo Boga in seveda tudi vere.
Še posebej je važno: dokler ne bodo tako imenovani “zmerni” muslimani javno ovadili svoje sobrate v mošejah in medijih, dokler ne bodo šli javno protestirat, kadar so pojavijo nasilna dejanja v imenu Boga, se ne morejo imenovati “zmerni”. Tawfik Hamid govori celo o “pasivnih teroristih” in s tem označuje vse tiste, ki molče spričo terorističnih dejanj.
Ta “oglušujoči” molk “zmernih” muslimanov in – kar je še slabše – odnos zapadnih razumnikov, ki molče prenašajo ali celo opravičujejo islamizem preprosto s svobodo mišljenja in drugimi politično korektnimi razlogi, ogroža življenje tolikih muslimanov, ki se po vsem svetu bore za resnično miroljuben islam. To so pravi muslimani, ki jih je treba braniti in podpirati, ne pa islamisti.
Končno je pa v zapadni civilizaciji še notranje nasprotje, ki se izključuje. Po eni strani se predstavljajo kot branilci svobode, demokracije, mednarodnega sožitja in tako dalje, po drugi strani pa se ob govorjenju o drugih kulturah, posebno islamski, uporablja druga načela v imenu spoštovanja kultur in “mnogokulturnosti” – to zadnje je “verska resnica” laičnih združenj. Toda kultura ni neka absolutna vrednota, ki bi jo bilo mogoče primerjati z demokracijo, s svobodo ali enakopravnostjo spolov in ras. Kulturo je treba tudi kritizirati, kakor kritiziramo vero ali laičnost. Čas je, da se vsi tisti, ki hočejo resnično civilizacijo sožitja, združijo v njeni obrambi, in če je potrebno (kot je to ta trenutek) boriti se proti tistim, ki v imenu Boga in vere uničujejo civilizacijo in sožitje. In med temi je – nima smisla prikrivati – islamizen, vir terorizma.
