RAJHENBURG — SLOVENSKI LURD
Ko je katoliški svet leta 1908 obhajal 50-letnico lurških dogodkov, so v Rajhenburgu ob Savi zasajali lopato za zidanje veličastne cerkve, ki je primeren poklon brezmadežni Devici, katera se je prikazala pastirici sv. Bernardki v lurški votlini na Francoskem. Ves slovenski narod je šest let zidal mogočno cerkev. Rajhenbnrg je dobil ime “Slovenski Lurd” in slava slovenskega Lurda je šla preko vse dežele.
Ime Rajhenburg je nemško; pomenilo bi “bogati grad”. Takoj po prvi svetovni vojni so skušali ime spremeniti v “Savski Brestovec”. Toda le železniško postajo so tako imenovali, pa le kratko časa. Ime občine in župnije je ostalo Rajhenburg. Tudi s postajnega poslopja je kmalu izginil napis “Savski Brestovec” in stari “Rajhenburg” je prišel zopet do veljave. Po drugi svetovni vojni se kraj imenuje “Brestanica”. Skozi trg teče namreč potok, ki se ravno pri postaji zliva v Savo, in ta potok se imenuje Brestanica. Ker ameriški Slovenci poznamo stari Rajhenburg, bomo mi kraj in župnijo ter Marijino božjo pot imenovali kar naprej Rajhenburg.
Kraj leži na levem bregu Save v ozki zaseki med hribi. Rajhenburg je bil naseljen že v predzgodovinskem času, kar dokazujejo najdbe iz tako imenovane hallstatske dobe. Na rimsko dobo spominjajo odkriti miljniki ob znameniti rimski cesti ob Savi. Našli so tudi sledove mostu, ki je v rimski dobi držal preko Save. Zdaj je prehod preko Save samo po brodu. Do Rajhenburga je nekdaj segalo mestno ozemlje stare rimske Celeje, sedanjega Celja. Rajhenburg se omenja prvič v zgodovini leta 838, ko je sem pribežal slovenski-panonski knez Pribina k mejnemu grofu Salahonu. Gotovo je obstajal že v onem času prvotni rajhenburški grad, katerega razvaline še štrlijo proti nebu tik nad Savo. Leta 893 je izročil nemški kraj Arnulf tri kraljeve kmetije v marki ob Savi pri Rajhenburgu in neko posestvo pri Krškem slovenskemu plemiču Valtunu. Njegovemu potomcu Viljemu, mejnemu grofu Savinjske marke iz domače plemiške rodbine Breže-Selških, je nemški cesar Henrik II. posestva še pomnožil. Po njegovi smrti je podarila vdova sv. Ema 1043 svoja posestva v Rajhenburgu salzburški nadškofiji v zameno za desetino na Koroškem. Torej lastnica Rajhenburga je bila v davnih časih naša slovenska svetnica sv. Ema Pilštanjska. Salzburški nadškof Konrad je dal leta 1127 zgraditi na strmem kamnitem hribu nad Savo močno utrjen grad v obrambo proti napadu divjih in silnih Madžarov. Grad so dajali nadškofje v najem. Najimenitnejši grajski posestniki so bili rajhenburški vitezi, ki so na strmini gospodarili skoraj 300 let – od 1290 do 1570 z izjemo enajstih let (1480—1491), ko je bil grad v oblasti Madžarov. Rajhenburžani so bili zelo vplivni in mogočni vitezi ter lastniki mnogih sosednjih gospoščin, tako Brežic, Kozjega, Krškega, Podsrede in drugih. Leta 1448 je premagal Madžare Ivan Rajhenburški skupno s celjskim vojskovodjo janom Vitovcem. Rajnpreht Rajhenburški, ki je umrl 1505, je bil višji vojni stotnik na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem ter je v boju z Madjari za cesarja Friderika III. osvojil enajst trdnjav na Ogrskem. Od leta 1493 do 1499 je užival celo čast štajerskega deželnega glavarja.
Kraj Rajhenburg se v 13. stoletju navaja še kot vas, v 14. stoletju pa je dobil od svoje zemljiške gosposke, od salzburških nadškofov, trške pravice. Salzburški nadškof je so imeli v Rajhenburgu celo svojo lastno kovnico denarja. Trg je posebno veliko trpel ob turških napadih; leta 1476 so ga Turki popolnoma izropali in do tal požgali. V dobi kmečkih uporov so se pred gradom pogosta pojavljali uporni kmetje; brezuspešno so ga oblegali 1315, 1373 in 1383. Leta 1393 je prodal salzburški nadškof Wolf Dietrich rajhenburško gospoščino rodbini pl. Moscon. Mosconi so bili pozneje lastniki Pišec. Nato so gospodarili na rajhenblirskem gradu vitezi Gradneški, do leta 1630 pa baroni Galli-Gallenstein. Slednji so grad preuredili in mu dali obliko, ki jo ima še danes. Njihov grb je še videti nad grajskimi vrati pri glavnem vhodu.
Poznejši lastniki gradu so bili grofje Attemsi in sicer od leta 1721 do 1802. Višek moči in slave je Rajhenburg dosegel pod grofom Ferdinandom Attemsom, ki je postal lastnik Brežic, Podčetrtka, Bistrice, Vurberka in Ptuja. V 19. stoletju so se lastniki gradu nagloma vrstili, kar seveda ni bilo dobro za obširno gospodarstvo. Grad je bil v preteklosti sedež sodišča za podložnike, pozneje pa tudi sedež deželskega sodišča. Rajhenburg je bil v srednjem in novem veku važno pristanišče za trgovino po Savi; z živinsko vprego so vlačili natovorjene ladje po Savi od hrvaške meje do Zaloga pri Ljubljani. V Rajhenburgu je bila važna živinska postaja. Obrt je takrat imenitno uspevala, najbolj pa strojarstvo. Pomen pristanišča je prenehal, ko je leta 1862 stekla savska železnica Zidani most–Zagreb. Rajhenburg je na nevarni potresni točki in je bil večkrat po potresu silno prizadet, tako v letih 1691, 1693, 1878, 1880, 1893, 1906 in 1917.
Zanimivo je tudi in Rajhenburgu v čast, da so v trgu začeli ljudsko šolo že leta 1681; prvi učitelj je bil neki Jakob Drolek. Učitelj Jožef Kovač pa je v letih od 1849 do 1869 spisal znamenito rajhenburško kroniko, ki je važen vir krajevne zgodovine.
V Rajhenburgu je v dolini ob železniški progi pozidan še drug grad. Izročilo pravi, da je na visokem gradu nastal silen prepir in sovraštvo med dvema bratoma. Eden izmed bratov se je imenoval Nikolaj. Njegov brat se je izselil iz starega gradu in si je v dolini ob Savi sezidal novo poslopje, tako imenovani “turn”. Toda jeza med bratoma se ni polegla, celo z orožjem sta se napadala. In leta 1434 sta vsak iz svojega gradu drug na drugega skozi okno streljala in sta bila pri tem oba smrtno zadeta. Še do zadnjega časa so hranili v grajski kapeli dve mrtvaški lobanji, ki ju izročilo stavi v zvezo s postankom spodnjega rajhenburškega gradu.
Največja sprememba v zgodovini Rajhenburga pa je nastala leta 1881. Takrat so se namreč grajske sobane in dvorane spremenile v samostanske celice. Po grajskih hodnikih, po grajskem dvorišču in po grajskem posestvu so se začeli sprehajati molčeči menihi. Onega leta so namreč rajhenburški grad s posestvom vred kupili francoski trapisti, reformirani cistercijani. Tudi spodnji grad “turn” je prišel v njihovo posest. Uredili so si zgledno redovno življenje ter so tudi gospodarsko dvignili gospoščino na zavidljivo višino. Začeli so tudi tovarno za čokolado in likerje. Ko je bilo vse v najlepšem razcvetu, je prišla druga svetovna vojna. Nemci so takoj ob zasedbi Slovenije trapiste zaprli, izgnali, grad in posestvo pa zaplenili.
Rajhenburška župnija je ena najstarejših v okolici. Prvotna farna cerkev sv. Petra in Pavla je bila zidana najbrž kmalu po letu 1000. V zgodovini se prvič omenja leta 122.3, kot župnija pa je Rajhenburg imenovan v oglejskem dajatvenem seznamu leta 1296. Stara cerkev je bila silno vlažna in veliko premajhna za ogromno župnijo.
PRIPRAVE ZA ZIDAVO
Nova cerkev v Rajhenburgu je bila nujna potreba. Že več rajhenburških župnikov je mislilo na to. Bili so pa slabi časi in nova stavba bi preveč stala. Leta 1896 je župnik Jakob Merc staro cerkev sv. Petra in Pavla nekoliko razširil, da bi vsaj nekaj prostora pridobil, »ker na stavbo nove cerkve v kratkem času sploh ni bilo upati.« To nepričakovano delo je pa izvršil že njegov prvi naslednik. Veliko upanje na zidavo je dajal predvsem ustanovitelj rajhenburške trapistovske opatije, pobožni brat Gabrijel Giraud. Obljubil je, da bo gradnjo posebno podpiral.
Po smrti župnika Merca je zaprosil za rajhenburško faro Jožef Cerjak, stolni vikar v Mariboru, rojen v sosednji Podsredi. Prav iz tega namena je prosil za faro, da bi pozidal novo cerkev. Veliko je premišljeval in veliko je molil, da bi podjetje uspelo. Ko so v letih 1895 do 1900 frančiškani v Mariboru zidali novo cerkev Matere milosti, je Cerjak vse delo pazljivo zasledoval. Menil je, naj nova hiša božja v Rajhenburgu ne stoji v spodnjem trgu, kjer je prostor tako tesen, temveč zunaj trga, da bo faranom bolj približana. Stara cerkev naj ostane na svojem mestu, nova cerkev pa naj dobi drugo ime. Katero ime? Bliža se 50-Ietnica Marijinih prikazovanj v Lurdu. Lurd je bil takrat že svetovna božja pot in vse je pisalo ter govorilo o lurških čudežih. V Rajhenburg so prišli pobožni redovniki trapisti iz Francije, ki so obljubili izdatno pomoč. Kaj je bilo potem bolj naravno, kakor da se je župnik Jožef Cerjak odločil: “»V Rajhenburgu bomo pozidali slovenski Lurd!«
V velikem zaupanju na božjo pomoč in na priprošnjo brezmadežne Device je Cerjak nastopil kot župnik v Rajhenburgu a. marca 1900. Takoj se je lotil načrtov za novo stavbo in je po zgledu mariborskih frančiškanov ustanovil stavbno društvo. 1. oktobra 1900 je svetna oblast društvo odobrila, 23. aprila 1901 pa je tudi škofijski ordinariat v Mariboru dal svoje odobrenje za novo cerkev.
Župnik Cerjak pa je kmalu uvidel, da samo s pomočjo domačinov ne bo mogel poravnati stroškov za stavbo nove cerkve. Kmetje so takrat tičali v dolgovih, mnogo jih je prišlo celo ob domačije. Vinogradi so bili uničeni po trtni uši in peronospori, ki je prišla na vinsko trto. Leto za letom je pobijala toča poljske pridelke. Nad petsto delavcev se je izselilo ter šlo za kruhom na Vestfalsko, v Ameriko in na Ogrsko. Doma pa ni bilo dovolj delovnih moči za poljedelstvo. Župnik je sklenil zidati slovenski Lurd na temelju krščanske vzajemnosti. Povabil je sosednje farane in vse Slovence v novo bratovščino ali v stavbno društvo. Z duhovnimi dobrotami, ki jih prejemajo udje, in z božjim plačilom bodo obilno nagrajeni. Morda bo prišel čas, ko bodo tudi po drugih krajih na enak način poskušali graditi hiše Gospodove in takrat bodo tudi roke Rajhenburžanov dobrotno odprte.
11. februarja 1902, na obletnico prvega Marijinega prikazanja v Lurdu je razposlal župnik Cerjak prvo veliko pošiljko “Častilcem lurške Matere božje” v več tisoč izvodih po vsem širnem svetu. Kjer je le mogel izvedeti za kako dobro dušo, ji je poslal prošnjo za podporo pri gradnji nove cerkve.
Za Slovenijo so jemali naslove iz imenika udov Družbe sv. Mohorja v koledarju. Uspeh je odgovarjal obilnemu delu: dobra tretjina prosilcev se je odzvala z darovi. Župnik je za več mesecev najel tudi nekega visokošolca, ki je pisal na kuverte imena visokega katoliškega plemstva. Tudi njim so bile poslane prošnje. Toda tu se je izkazalo, da cerkve zidajo navadno siromaki ne pa bogatini. Le pet odstotkov teh plemičev se je odzvalo. Izplačalo se je pa vseeno, ker so vsaj nekateri poslali večje vsote. Vabila in prošnje za podporo so razposlali tudi slovenskim duhovnikom, kjer je bil odziv zelo razveseljiv. Znano je, da so slovenski duhovniki v tem oziru vedno nosili zastavo. Mariborski škof dr. Mihael Napotnik je pristopil k društvu s prispevkom 2.400 kron; rajhenburški rojak dr. Anton Medved, profesor verouka na mariborski gimnaziji, je obljubil, da bo vsako leto, dokler ne bo cerkev plačana, prispeval k stavbnemu fondu.
Letni prispevek 1,20 kron so udje redno pošiljali, mnogi so pa poslali kar 12 kron. Posebno plodovita leta so bila 1904, 1909 in 1910. Prispevke leta 1904 so verniki pošiljali iz ljubezni do Brezmadežne, ko je bilo jubilejno leto, zlata obletnica razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega spočetja. Leta 1909 in 1910 pa so darovi tako bogato prihajali, ker so cerkev že z vso paro zidali. In ko ljudje vidijo, da se dela, radi priskočijo na pomoč. Marija je poslala posebno veliko dobrotnikov tudi v letu 1914, ko je bila nova cerkev slovesno posvečena. Naj bo omenjeno, da je bilo med udi 3.000 domačinov iz fare, vsi drugi pa so bili tuji dobrotniki. Marijin dom v Rajhenburgu je zidal ves slovenski narod. Ni ga kraja v slovenski domovini, ki bi ne bil poslal svojega daru za lurško cerkev. Nabrali so 574.000 kron; to je velikanska vsota za one siromašne čase. Ko je bila cerkev posvečena, je imela samo 66.000 kron dolga. Marija je tukaj res pomagala.
Rajhenburg ima dva trga; Spodnji trg, kjer stoji stara farna cerkev, in Zgornji trg ob potoku Brestanici. Oba trga sta silno tesna, ker sta v ozki soteski. Primeren prostor za novo cerkev je bil edino med Zgornjim trgom ter med znanim Senovim. Tam se prostor razširi. Še tisto nedeljo, ko je župnik Cerjak oznanil, da želi zidati novo cerkev na čast lurški Materi božji, je potrkala na farovška vrata tržanka in posestnica Ana Korban. Ponudila mu je posestvo severno od Zgornjega trga v obsegu treh oralov. Na zemljišču je nizek holm, ki je kakor nalašč ustvarjen za cerkveno stavbišče. Cerkev bo res kraljevala nad obema trgoma in nad Senovim. Za gričkom je lepa planjava za ostala župnijska poslopja.
»Koliko bo zemljišče stalo, draga žena?« je vprašal župnik.
»Zastonj sem zemljo prejela in zastonj jo bom dala Mariji in Jezusu za njegov tabernakelj. To zemljo je prinesel k našemu posestvu moj prvi mož. Bog mu daj dobro na onem svetu! Zdaj to zemljišče podarim lurški Gospe.«
Težak kamen se je župniku Cerjaku odvalil od srca. Ana Korban je pozneje darovala še 6.000 kron za veliki zvon. Župnik ji je bil tako hvaležen, da je napravil za veliko dobrotnico posebno mašno ustanovo.
Domači posestniki so darovali les za stavbne odre in hrastove hlode za strešno ogrodje. Ves mehki les so nabrali v Savinjski dolini. Tam so veliki smrekovi gozdovi in desna roka župnika Cerjaka je bil njegov kaplan Jožef Tratnik, savinjski rojak iz Rečice ob Savinji. Kaplan se je peljal v svoj rojstni kraj in je v Rečici, v Bočni in pri Sv. Frančišku na Straži nabral lesa, kolikor so ga potrebovali. Iz zgornje Savinjske doline so možje in fantje les zvozili po vodi na splavih ali na “flosih”. Ves stavbni les je na svoji žagi sežagal brezplačno tržan Janez Lenart. Kar je bilo treba drv za žganje apna, so jih darovali in zastonj zvozili domači župljani. Tudi temelje za stavbo so brezplačno izkopali domači farani. Vsa opeka za zidanje svetišča je bila žgana zastonj v krožni peči očetov trapistov v Rajhenburgu.