Iz 50,4-7
Tretji spev Božjega služabnika je iz drugega dela Izaijeve knjige, ki jo imenujemo tudi Knjiga tolažbe, in je delo neznanega pisca iz časov babilonskega izgnanstva (Izaija sam je umrl že pred izgnanstvom, a njegova šola je delo nadaljevala). Ta spev predstavlja Gospodovega služabnika deloma osebno s potezami preroka samega, deloma pa je podoba celotnega izraelskega naroda. V njem se proces ponižanja povezuje s procesom povišanja. Čeprav je besedilo prerokba, stara zaveza ni mogla vedeti, v kom in kako se bo izpolnila, saj ni imela pojma o Božjih osebah v sveti Trojici in o možnosti učlovečenja, na kateri počiva ves Božji odrešenjski načrt. Kristus je podobo Božjega služabnika obrnil nase: on je pravični, ki zadoščuje za druge. Zato smrt za Kristusa ni tragičen konec življenja, ampak nujen del njegovega poslanstva. Če naj bo naše krščansko življenje sodelovanje pri Božjem delovanju, ne pa zgolj nekakšen humanizem, ga je treba povezati s Kristusom. Tisti, ki so deležni naših dobrih del, morajo vedeti, da ta izhajajo iz naše vere, ne pa iz nekakšne človeške solidarnosti, kar bi naša sodobna “laična” družba sila rada videla, saj ji smrdi vse, kar je povezano z vero. Tudi v misijonih je socialno delo sicer važno, vendar mora izhajati iz naših krščanskih načel, da tako postane pričevanje.
