11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

Grob

nadaljevanje

Truplu, ki so ga sneli s križa, so izkazali nato zadnjo čast, »kakor imajo Judje navado pokopavati« (Jn 19,40). Gotovo so morali hiteti, ker se je približevala sobota. Vendar ni nujno, da si mislimo, kakor so to delali včasih, da so zato opustili pogrebne obrede, ker je postava dovoljevala, da tudi v soboto mrliče umijejo lu mazilijo. »Za mrliča smemo storiti vse, kar je poli clino; moremo ga maziliti z dišavami in umiti«, pravi talmudska razprava Šabat (23,5). Četudi je torej trikratni obredni glas tromb naznanjal začetek sobotnega dne, so učenci mogli dokončati pobožne obrede, ki so lili v Izraelu izkazovali umrlim.

Čisto blizu je imel Jožef iz Arimateje nov grob, kjer še nikoli ni bil nihče pokopan (Mt 27,60; Mr 15,42; Lk 23,50; Jn 19,38). Morda so se Jezusovi prijatelji zato obrnili nanj. Grob je bil tipično palestinski, podoben tistemu, iz katerega je vstal Lazar. Bil je sestavljen iz iz dveh delov, ki sta bila v obliki rova izdolbena hrib: najprej je bila nekakšna predsoba, iz katere so vodila nizka vrata v pravi grob, sobici podoben četverokot 2,7 m X 1,93 m, kjer je bila ob steni klopica za truplo. Zapirala se je z zelo težkim kamnom, nekakšnim mlinskim kamnom, ki so ga, kadar so grob odprli, porinili v stran, v rahlo nagnjen žleb. Zadrževala ga je zagozda, ki jo je bilo treba odstraniti, da je kamen zdrsnil nazaj in zaprl vhod.

Danes je prostor, kjer je bil po izročilu sveti grob, v samem koru bazilike, ki nosi njegovo ime. Mogočni spomenik, ki ga je najprej zgradila cesarica Helena in je bil večkrat porušen in dvajsetkrat predelan, je mogočno, mnogoobrazno delo, ki vzbuja nekam barbarski vtis. Od visokega oboka pada rdečkasta svetloba. Ogromni črni stebri, ki se čudno lesketajo v luči stoterih plamenov, stoje okoli okroglega spomenika, okrašenega s svetilkami, z lestenci in z ogromnimi svečami. Njegove stene so pokrite z ikonami, s spominskimi ploščami in z zlatimi okraski. Vanj se je treba povzpeli po treh bazaltnih stopnicah. Sam grob, ločen od grička, je postal kapela: v njem gori na tisoče sveč ter širi okoli sebe neznosen čad in vonj.

Nobena stvar ne ustreza manj kakor ta relikviarij plamenov naši predstavi o nemem in mračnem grobu. Ali moramo še dodati, da prav tako nobena stvar manj ne ustreza strašnemu tekmovanju, s katerim ljudje drug drugemu odrekajo njegov sveti spomin? Rimski katoliki in unijati, Melkiti in Maroniti, sirski katoličani in grški pravoslavci, Armenci in Kopti, Abesinci in sirski jakobiti, protestanti in “razni”. Uradna statistika našteva osem vrst kristjanov. Ali se bomo potem čudili, da se včasih divje spopadejo? O suknja brez šiva! Del cerkve pripada Grkom, drugi del katoličanom, njegovi varuhi pa so frančiškani. Obrede vseh teh ločin določa urnik. Pierre Loti se je ob tem pohujšal, kristjan občuti spričo tega samo žalostno razočaranje.

Pogrebci so odprli grob. Jezusa so zavili v mrtvaške prte, ne v eno samo zloženo tkanino, kakor je jasno videti iz poročila sv. Janeza (19,40), ampak vsaj v dva kosa, mrtvaški prt, sindon, in manjši prt, sudarion, robec za znoj, ki so ga mu položili na obraz. Mislili si moremo celo, da so, kakor pri Lazarju, uporabljali tudi prave povoje, ker hoče grška beseda dèo, ki jo upu rablja sv. Janez (19,40), in jo običajno prevajamo z “zaviti”, natančneje povedati, da gre za “zvezati” ali “povezati”; latinski prevodi imajo običajno ligaverunt. Glavo so privzdignili tako, da so jo položili na kamniti okvir, ki so prav zato bili v judovskih grobovih. Pri tem žalostnem opravilu so pomagale svete žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje in ga niso več zapustile.

»Pa tudi Nikodem, ki je bil prvič ponoči prišel k Jezusu, je prišel in prinesel zmesi mire in aloe, približno sto funtov« (Jn 19,39). Resno dejanje ubogega moža, ki je imel več dobre volje kakor pa poguma; ker ni imel moči, da bi se boril za Jezusa, je zdaj prinesel dragocen dar njegovemu truplu. Sto funtov je bilo dvaintrideset kilogramov. Dragocen dar. Mira je dišeča smola, ki je bila na Vzhodu vedno priljubljena in jo pogosto omenja stara zaveza (2 Mojz 30,23; Ps 44,8 in 9; Vp 3,6; 4,6.14; 5,1.5.13; Sir 24,15), prav to, kar so prinesli trije modri božjemu Detetu. Kar zadeva aloo, se zdi nemogoče, da bi šlo za zdravilno aloe, vrsto lilij gnusnega vonja (nekateri starši jo uporabljajo, da odvadijo otroke grizti nohte, katerih konce jim namažejo / njo), medtem ko je ta snov, tako v evangeliju kakor v stari zavezi (Ps 44,9; Preg 7,17; Vp 4,14), združena z dragocenim vonjem. Verjetneje gre za aloin les, ki mu pravijo tudi agaloš, današnji Sirci pa agalukun, dišeč les indijskega izvora, podoben tuji, iz katere tudi Grki pridobivajo dišavo.

Kakšen namen so imeli Jezusovi prijatelji, ko so položili v grob teh dvaintrideset kilogramov dišav? Da bi preprečili razpadanje? Mogoče, čeprav ni gotovo, da imata mira in aloe te lastnosti. Toda, če naj bo maziljenje učinkovito, se je treba držati egipčanskega načina, odstraniti drobovje in prepojiti meso z ohranjajočimi snovmi. To pa se gotovo ni zgodilo. Zato mislimo inje, da je šlo za običaj, s katerim so izkazovali mrtvim i.vnjo spoštovanje: dišave so jim darovali, kakor jim mi darujemo cvetje.Dan se je že nagibal h kraju: naglo so odstranili leseno zagozdo, da je kamen pokril vhod. Nato so odšli in prepustili truplo skrivnosti groba.

»Drugi dan, to je po pripravljanju, so se zbrali veliki duhovniki in farizeji pri Pilatu in so govorili: ‘Gospod, spomnili smo se, da je oni zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: ‘Čez tri dni bom vstal.’ Ukaži torej, naj se grob zavaruje do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in poreko ljudstvu: ‘Vstal je od mrtvih. In zadnja prevara bi bila hujša od prve« (Mt 27,62-66). Politiki so bili previdni. Vendar je njihov korak silno razdražil Rimljana: ali še ne bo konca? »Imate stražo,« jim je odgovoril. »Pojdite in zavarujte, kakor veste!« Oni so šli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.« Česa vsega ne podvzamejo ljudje, da bi se zavarovali proti Božji volji!

Jezus pa je bil medtem v temnem grobu samo še mrlič kakor toliko drugih, truplo, ki bo kmalu začelo razpadati. Tako so si ga brez dvoma predstavljali njegovi prestrašeni učenci. Tako sta nanj gledala tudi Holbein in Philippe de Champaigne, ki sta znala tako odlično podati pretresljivo podobo trupla z usti, odprtimi v muki smrtnega krča, z navzgor obrnjenimi očmi, z bledimi ranami, iz katerih je odtekla kri. In vendar se ne bo zgodilo, kar je zahtevala naravna logika dejstev – njegovo telo, ki se je že zdelo posvečeno črvom, se ne bo razkrojilo, ne bo razpadlo. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu,« je rekel Jezus (Jan 12,25). Zdaj je pšenično zrno ležalo v materi zemlji in bogata žetev, ki bo vzklila iz njega, je bila blizu.