Ezk 37,12-14
Prerok Ezekiel je bil deležen izgnanstva skupaj s svojim ljudstvom in je tam dobil poslanstvo potrjevati vero izseljencev, zato ga še danes imenujemo “glasnik ob Kebárju”, reki v Babiloniji, kjer so bili izgnanci gosto naseljeni. S svojimi duhovnimi očmi gleda polje mrličev, ki jih Božji duh spet oživi. Iz okoliščin je razvidno, da gre za izvoljeno ljudstvo, ki mu bo Bog dal narodno vstajenje, ko ga bo osvobodil iz babilonskega suženjstva. Zato je razumljiva podoba, da polje mrtvih kosti vstane k novemu življenju v okolju, ker so ljudje prej bivali – to je bil tudi smisel Ezekielove napovedi. Eden od prerokovih učencev je dodal dva vrstici, ki prestavljata narodno vstajenje v konec časa, tako da se celoten odlomek nanaša na večno življenje. Ne gre več za vprašanje, ali bo vstajenje ob koncu časa v istem prostoru, kjer je bilo življenje, ampak za jasno napoved, da je dokončna izpolnitev Božje obljube prestavljena v čas, ko bo Bog po napovedih prerokov zavladal vsem narodom. Vstajenje kosti pa pomeni, da je človek enota, da bodo v večnem življenu imele svoj delež tako njegove telesne, kot tudi duhovne sposobnosti. Zato mora tudi v zemeljskem življenju živeti v zavesti, da je telo namenjeno poveličanju in temu primerno usmeriti tudi svoje telesne sposobnosti v pridobivanja zaslug za večno življenje.
