VI. Skopljanski škof
12. Organizacije in ustanove
V Gnidovčevi dobi se je po škofiji razpredla mreža verskih in cerkvenih društev. Po Kordinovem sporočilu je uvedel vse cerkvene bratovščine, zlasti bratovščino krščanskega nauka in bratovščino presv. oltarnega Zakramenta. Za to je msgr. Kordin poslal 12. oktobra 1933 dr. Pečjaku v Ljubljano pravila s prošnjo, naj jih da natisniti 5.000 izvodov. Najbrž se nanjo nanaša že Kordinovo pismo 28. avgusta istega leta (istemu naslovniku?), kjer pravi, da s škofom sprejemata vse dopisnikove predloge; besedilo naj bo v ekavščini in naj v celoti skupaj s sprejemnico pride na hrbtno stran; sprednjo stran naj zavzame podoba. Gnidovec javlja (istemu dopisniku?) 3. januarja 1934, da se strinja s priredbo besedila in dostavlja, naj bo narečje hrvaško (ijekavsko).
Glede bratovščine presv. Rešnjega Telesa sprašuje Gnidovec 14. decembra 1933 v Ljubljano (»Dragi prijatelj!” – dr. Pečjak?), kako je s sprejemnimi lističi. Če še ni naslovne podobe, naj jo dá posneti po dveh priloženih vzorcih. Naj se požurijo, ker je ta bratovščina zapovedana po kanonu 711. Bratovščino je ustanovil v začetku leta 1934. Za Veliko noč je izdal pastirski list, v katerem izraža kot velikonočno voščilo željo, da bi vsak vernik postal ud te bratovščine. Razširila se je potem v vse župnije in pospeševala češčenje presv. Rešnjega Telesa.
11. novembra 1. 1933 so bila v Skoplju odobrena pravila bratovščine prečistega Srca Device Marije, Matere Odrešenikove (kot izvemo iz Gnidovčevega pisma ljubljanskemu škofu 15. novembra 1933). Ohranjena so v osnutku med Gnidovčevo ostalino: »Pobožno udruženje prečistog Srca Marije Djevice, Majke Spasiteljeve (UPSM). U želji, da poraste medju vernicima pobožnost do prečistog Srca Marijina, i podjedno da se velikim potrebama skopljanske biskupije naročito poradi nedostajanja primjernih svetišta za službu Božju doskoči u pomoč po zaslugama i prošnjama prečistog Srca Marijina te molitvama i milodarima vjernika, ustanovljeno je u skopljanskoj bi skupiji “pobožno udruženje prečistog Srca Marije Djevice, Majke Spasiteljeve” (UPSM). Članovi će danomice moliti 1 Zdravo (!) Marijo (!) na čast prečistog Srca Marijina, i godišnje prispjevati 6 din za gradjenje potrebnih svetišta, crkava ili kapela.« 15. istega mesca je Gnidovec pisal ljubljanskemu škofu in dr. Pečjaku (? “Prečastiti g. doktor”, tika ga). Škofa prosi, naj družbo v ljubljanski škofiji odobri in uvede, ter da naj da pravila s sprejemnico natisniti na kakšno podobico prečistega Marijinega Srca. Dr. Pečjaku sporoča, da je ljubljanskega in lavantinskega škofa prosil, naj bi odobrila za svoje vernike ustanovitev te bratovščine, dopisnika pa prosi, naj poskrbi za natis 5.000 podobic s hrvaškim besedilom, katerega prilaga. Podobica bodi ista, kot je ta s slovenskim besedilom.
2. januarja 1936 se je Gnidovcu oglasil jezuit Anton Bukovič. Pravi, da je v 1. številki Blagovijesti bral škofov goreči poziv k češčenju Marijinega Srca. Bukoviča je (v Vipavi) prav Gnidovec sprejel v Marijino družbo. V Skoplju je potem kot dušni pastir večkrat prosil, naj bi to bratovščino sprejeli v škofijo. Zdaj je pregledal zgodovino češčenja Marijinega Srca pri Slovencih. (Prvo bratovščino so dobili 1. 1718; odobril jo je papež Klement XI. za samostan klaris v Mekinjah. Pij VII. je bratovščino 1. 1808 povzdignil v nadbratovščino. Šentpetrski župnik Svetličič je svojo prvo javil pariški prabratovščini. Sledili so drugi župniki (1. 1852; na Štajerskem so se javljali v Pariz še prej). Od podob Bukoviča doslej nobena ni prevzela. Zdaj slika po njegovi zamisli ga. Sajovic Marijino Srce kot Srce Matere božje ljubezni. Gnidovec naj moli, da bi uspela.
Med Gnidovčevimi papirji se je ohranil tudi nepopoln osnutek pravil za “žensko udruženje sv. Magdalene” (“odobreno 22. VII. 1934, br. 1002”). »Svrha: molitvom i dobrotvornom ljubavlju spasavati moralno ugroženu i posmulu žensku mladež. Društvu mogu pristupiti kao članice ženska lica,, ko ja imaju volju potpo- magati spasavanje moralno ogrožene i posrnule ženske mladeži. Za prijem potreban je pristanak duh. vodje udruženja. Sredstva: molitva, krščanska ljubav riječju i djelom. Ne nalaže se obaveznost posebnih molitava. Dovoljno je, u srcu imati želju raditi na slavu Božju za spasavanje nesrečnica. Dobro je milodarima potpomagati to humano djelo, ali ne zahtijeva se nikakva članarina.« Potem so bile naštete dolžnosti tistih, ki bi vstopile v nameravani zavod sv. Magdalene, pogoj bi bil svobodna odločitev.
Marijinih kongregacij je bilo ob Gnidovčevi smrti petnajst; v Skoplju je bilo osrednje vodstvo. Skopska župnija je imela kongregacijo za gospe, za dijakinje in za dekleta, za otroke pa Marijin vrtec. Kongregacija škofijskega dijaškega semenišča v Prizrenu je Gnidovca konec 1. 1938 “zaradi velikih zaslug” imenovala za častnega člana.
Po zatrdilu msgr. Kordina se je lepo razvijala Katoliška akcija. V skopski župniji sta delovali društvi katoliških dijakov in Kristusovih mladcev.
Gnidovec je zahteval, da se v vsaki župniji ustanovi Družba za širjenje vere, da se tako razširi misijonska miselnost. Denarni prispevki članov in nabirke na misijonsko nedeljo so bili vsako leto večji. L. 1938 so nabrali 4.246 dinarjev.
Že pred preselitvijo dr. Gnidovca v Skoplje so tam usmiljenke sv. Vincencija iz Ljubljane vodile Dom sv. Marte v poslopju, ki je bilo last jezuitov. Tedaj je bilo v mestu kakih 200 katoliških služkinj. Tiste, ki so se shajale v domu,, so se povezale v društvo sv. Marte. Vsako nedeljo ob štirih je bil zanje v kapeli blagoslov, enkrat na mesec so imele v domu sestanek. Sestre usmiljenke so skrbele za njihov duhovni napredek, v primeru brezposelnosti pa so jim nudile v domu brezplačno stanovanje in hrano.
Škof je bil doma vesel in je včasih sam prišel med dekleta, sicer pa je dušnopastirsko delo med njimi prepuščal mlajšim duhovnikom.
Veliko bolečino so škofu Gnidovcu povzročale razmere, v katere je padlo mnogo deklet, ki so iz naših krajev prišle na jug in postale žrtve trgovine z belim blagom. Zvodniki so jih spravili v kavarne kot pevačice ali pa naravnost v javne hiše. Gospodarji so znali sklepati z dekleti take pogodbe in tako ravnati, da se niso mogle izkopati iz dolgov. Nekatere so pribežale v cerkev in pri duhovniku iskale zaščite.
Škof je obiskoval oblastnike, jim prikazoval te sramotne primere in govoril, kako je treba reševati moralno in zdravstveno plat tega problema. Uradniki so bili polni hvale za škofovo prizadevanje, a obenem so zatrjevali, da se ne da nič storiti. Brezvestni trgovci so namreč imeli dobre zveze z vplivnimi ljudmi, vlada pa je ta položaj radovoljno prenašala, da je s to vrsto “zabave” vezala na te kraje tja premeščene uradnike in oficirje.
Tudi ni Gnidovcu uspelo pridobiti kakšen ženski red, da bi prevzel dom za padla dekleta. Vse se jih je balo, saj so bile nezanesljive, nagnjene k hudodelnosti in nevarne za okužbo. O enem škofovih poskusov priča ohranjeno pismo s. M. Chaplain iz družbe usmiljenk sv. Vincencija, datirano 15. oktobra 1934 v Parizu. Sporoča Gnidovcu sklep, da zavoda za padla dekleta ni mogoče sprejeti, dokler ni zagotovljen gmotni obstoj. Pogoji, s katerimi bi mogle tak zavod prevzeti, so bili tile: 1. stavba z zemljiščem; 2. oprema; 3. nagrada sestram; 4. vsakdanja maša; 5. moder kurat za padla dekleta. Težava je tudi v tem, da njihova družba nima še nobenega takega zavoda. Najbolj mu je še podobna ženska kaznilnica v Begunjah; a tam ni pravih uspehov.
Vendar je Gnidovec že kupil v turškem delu mesta, na levem bregu Vardarja, tri hišice, ograjene po turškem običaju z visokim zidom. Zamisel doma za padla dekleta se ni dala uresničiti. Prostor in hišice pa so pozneje služile za sirotišče.
