Islamizem, ki ga ne smemo zamenjavati z Islamom, je grožnja preživetju same muslimanske vere, pa tudi nevarnost za ves svet. Do pred kakimi tridesetimi leti je bil v arabščini en sam samostalnik za muslimana in to je bil “Muslim”. Potem pa se je najprej v Egiptu razširil samostalni “Islamiyy”, različen od “Muslim”. Uporabljali so ga, ko so govorilo o radikalnem ali fundamentalističnem muslimanu, katerega cilj je ustvariti muslimanski program na temelju šarije (muslimanske zakonodaje). Ta nova besede se je odtlej vedno bolj vsiljevala, da bi z njo označili novo usmeritev znotraj Islama, usmeritev, ki je medtem postajala vedno bolj močna, bolj razgibana, bolj vsiljiva in na koncu tudi nasilna in nestrpna.
Moj predlog je, da bi v zapadnih jezikih strogo razlikovali imeni “musliman” in “islamist” in da bi “islamski”, ki je isto kot “muslimanski” res uporabljali samo kot pridevnik.
Braniti je treba islam pred islamizmom
Glede na razvoj islamskega sveta v zadnjih tridesetih letih je treba strogo razlikovati Islam (ki ga pišem z veliko začetnico, ker je to njegovo ime) kot vero, ki se je pojavila v Arabiji v začetku 7. stoletja (muslimanska zgodovina se začenja z letom 622, ko je Muhammad Ibn ‘Abdallah bežal iz Meke v Medino – higra, egira, hedžra – in je začel organizirati neko mesto na temelju načel Islama, od islamizma (ki ga pišem z malo začetnico), ki je neka struja znotraj Islama.
To je smisel naslova: islamizem je struja, ki je izpridila islam in pači muslimansko vero. Ni slučajno, da se mnogi mladi Arabci, Iranci in drugi Azijci naveličano odvračajo od muslimanskih tradicij zaradi nasilja islamističnega terorizma.
Kako je prišlo to te struje in zakaj se je pojavila bo treba obravnavati posebej. Vsekakor ima daljne korenine, ki so vedno ždele v muslimanski družbi, se pa od časa do časa zbude, kadar je islamski svet v krizi. Tedaj se islamizem predstavi kot “prebujenje”. V arabsko- islamskem sveti se govori o islamskem “sah-wah”, kar pomeni “zganiti se”.
Danes preživljamo enega najbolj dramatičnih trenutkov v naši arabski in muslimanski zgodovini. Zakaj? Zato, ker je naša zaspanost, čas propada naše kulture in civilizacije, ki ga imenujemo “asr al-inhitat”, bil predolg, nekako od 1300 do 1800. Proti koncu 19. stoletja je prišlo do “prerojenja”, Nahdah, ki pa ga je vsaj upočasnil če ne popolnoma zaustavil pojav “Muslimanskih bratov” Hassana al-Banna leta 1928, poplnoma pa onemogočila ustanovitev države Izrael leta 1948 z vsemi vojskami in porazi, ki so ji sledili ter revolucije v Egiptu (1952), Iraku (1954) in tako dalje. Islamistična struja se je nadalje okrepila leta 1974 s prihodom petrodolarjev iz Savdske Arabije, pravzaprav s poplavo petrodolarjev in njenim spremljevalcem wahabizmom.
Bolezen arabskega in muslimanskega sveta
Toda islamizem ni Islam: je samo skrajna usmeritev, ki hoče biti resnični duh islama. Kako je mogoče, da mu uspe pritegniti toliko muslimanov? Vojaški porazi, gospodarska kriza, diktature in politična nasprotstva v arabsko-muslimanskem svetu, zapadni imperializem, kulturni vdori in podobno ne razlože očarljivost islamizna za muslimanske množice. To so samo maloštevilne prvine, ki dajejo razumeti zakaj ljudje iščejo stranpota, niso pa korenina problema ali bolje, zla. Vse to so zunanje prvine muslimanskega sveta. Treba je iskati notranje prvine tega sveta, saj v nasprotnem primeri zamenjujemo posledice in vzroke bolezni. Zakaj arabska in muslimanska družba je bolna. In to hudo!
Korenina je del drevesa. Bolezen je torej treba iskati znotraj drevesa, ne zunaj njega. Korenino bolezni je treba iskati v Islamu samem, ne zunaj njega. Ta korenina je dvojna. Prva je navzočnost nekaterih besedil Korana in nekaterih izrekov in dejstev Sune (muhammadovske tradicije), ki sta temelj uradnega nauka Islama. Druga korenina je učenje “ljudi vere” (rigal ad-din) – arabsko-islamski iraz, ki odgovarja izrazu “kler” v zapadnih jezikih – ki temelji na določenem izboru v Koranu in Suni. Ti dve korenini je treba preiskati, če hočemo ugotoviti vzroke zla, ali bolje, če hočemo kot dobri zdravniki – ugotoviti vzroke bolezni.
Sklep
Islam torej nikakor ni isto kot islamski radikalizem. Toda islamski radikalizem ni tuj Islamu: je le eno izmed možnih branj Islama (to je Korana in Sune), čeprav v resnici najslabše. Ta način branja pospešujejo prav imami, ki mislijo, da je tovrstno branje najbolj pristno, ker je tako, kot so ga prejeli in ker je najbolj po črki. Ne da se jim napenjati možgane in znova razmisliti o izrekih in dejanjih ustanoviteljtev Islama.
Zato je potrebno razločevati Islam od islamizma in spodbujati muslimane, da bodo zavrgli islamizen kot popačenje pristnega islama in se bodo borili proti tej vsiljivi usmeritvi. Zapadne družbe morajo delati v isti smeri, da bi muslamina branile pred islamizmom. Tudi najmanjše popuščanje zahtevam islamistov je napaka, ki jo je sila težko popraviti.
