2Mz 17,1-7
Kdor prebira 2. in 4. Mojzesovo knjigo, ki med drugim opisujeta izhod Izraelcev iz Egipta in blodenje po puščavi, si ne more kaj, da se ne bi vprašal, če morda to “izvoljeno ljudstvo” ni bila čisto navadna, nikoli zadovoljna tolpa. Menda res. Ko so bili tepeni v Egiptu, so na vse načine prosili in stokali, da bi mogli proč od tam. Ko so bili enkrat osvobojeni in na poti v novo domovino, jim je bila vsaka neprijetnost in vsako pomanjkanje na poti že zadosti, da so se začeli upirati. Takrat so stokali po pregovornih polnih egiptovskih loncih mesa in po kruhu, ki so ga tam jedli do sitega. Pritoževali so se, da nimajo rib, ki so jih v Egiptu jedli zastonj, da ni kumar, lubenic, pora, čebule in česna. In ko so namesto kruha dobivali mano, za katero jim s prstom ni bilo treba migniti, so bili tudi te kmalu presiti, kakor danes marsikdo, ki meče kruh in drugo hrano proč. Tako je razumljivo, da jih je Bog pustil bloditi po puščavi dovolj dolgo, da so pomrli vsi tisti, ki so še poznali Egipt. Tudi v Rafidimu na poti od Trstičnega morja do Sinaja je ljudstvo godrnjalo zaradi žeje in na Božji ukaz je Mojzes z udarcem na skalo priklical vodo. Ni važna naravna razlaga tega pojava. Pomembno je, kar je videl že stari pisec teh knjig: Bog svojih ne zapusti, čeprav njegova pomoč ni vselej vidna na prvi pogled. Kristjanom ne bi smelo manjkati zaupanja, kot ga je manjkalo Izraelcem.