11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

Grob

V bližini grička, kjer je bilo vse dopolnjeno, so ostali Jezusovi zvesti. Sv. Luka nam jih prikazuje, kako stoje od daleč in gledajo konec njega, ki so ga ljubili: pogumne žene, ki smo jih že videli, in nekaj Galilejcev, ki so prišli k velikonočnemu prazniku v Jeruzalem. Vsi so žalostno in zaprepadeno molčali.

Ko pa je nastopila smrt, ko so nenavadna znamenja razodevala božjo jezo ter so se številni judovski in poganski gledalci vznemirjeno in skesano vračali v mesto, je eden od učencev prinesel skupini Jezusovih privržencev novico o tem, kaj se je zgodilo. V Izraelu so zelo spoštljivo ravnali z umrlimi. Zato so njegovi takoj pomislili na to, da bi ga sneli z lesa sramote in mu izkazali poslednjo dolžnost. Za to pa je bilo treba Pilatovega dovoljenja. Zanj je hotel prositi eden od vplivnih ljudi, človek Nikodemovega kova, ki ga je v srcu pridobila Jezusova beseda, pa ga je strah pred Judi zadrževal, da bi se priznal za njegovega učenca (Jn 19,38); član velikega zbora, Jožef iz Arimateje, nekdanjega Ramathaima, danes Rentisa, blizu Lide. »Ta ni soglašal z njih sklepom in ravnanjem,« pravi sv. Luka (23,51). Česar ni dosegel v njem živi Jezus, je dovršil mrtvi: Jožef iz Arimateje je premagal svojo opreznost.

»Naj njegovo truplo ne ostane čez noč na drevesu,« je odločil o usmrčenih Mojzes (5Mz 21,23). Popolnoma zakonito je bilo torej iti k Rimljanom po dovoljenje za pokop. Vendar, če verjamemo talmudu, so morali trupla obsojencev pokopavati v jame, ki so pripadale sodišču in so smeli njihove kosti izročiti družini šele, ko je odpadlo meso. Jožef iz Arimateje je šel torej Pilata prosit milosti. V rimski državi je veljalo za zvišanje kazni, če so odklonili svojcem vrniti truplo usmrčenega ali če so zahtevali za njegovo izročitev denar. Pilat ni imel nobenega razloga, da bi se kazal neusmiljenega. Dovolil je torej članu velikega zbora, za kar je prosil, vendar pa se je čudil, da je smrt tako hitro nastopila.

Prav tedaj pa so Pilatu predložili še nekaj drugega. Pobožni Judje, ki so se bali, da obsojenci ne bodo umrli in ne bodo sneti s križa, preden se začne velika noč – kar bi po predpisih postave omadeževalo vse mesto – so prišli prosit, naj pospešijo njihovo smrt in jim polomijo noge (Jn 19,31). Zato je Pilat poslal oddelek vojakov, naj opravijo, kar je potrebno.

»Prišli so torej vojaki in strli kosti prvemu in tudi drugemu, ki je bil z njim križan, ko so pa prišli do Jezusa in so videli, da je že mrtev, mu niso kosti strli, ampak eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda.« Sv. Janez, ki poroča o tem, pristavlja, da je to videl s svojimi očmi (19,32-35).

Crucifragium, lomljenje nog, je bilo v Rimu znano mučenje, podobno kolesu v francoskem kraljestvu; barbarski poseg je gotovo še povečal trpljenje, toda pri ljudeh, ki so bili že od križanja izčrpani, se zdi naravno, da je bil dejanje usmiljenja. Vojakov sunek s sulico pa je nedvomno samo mehanična kretnja zaradi večje gotovosti. Iz Tomaževe zgodbe v znanem prizoru, ko dvomi po vstajenju (Jn 20,25.27), moremo sklepati, da je bila rana za dlan široka. »Voda in kri« sta zbudili mnogo domnev: govorili so o raztrganju srca z izlivom notranjega krvavenja, ki je bilo že pred sunkom s sulico. Tisti, ki so obsedeni od bolestne razlage, kakor npr. Binet-Sangle, so hoteli imeti celo eksudat tuberkuloznega izvora! Vendar se zdi, da je bila voda sanm v smrtnem boju iz. srčnega mešička zaradi notranjega iz ločanja povzročena tekočina. Kar zadeva kri, povzroča zanimivo fiziološko vprašanje, o katerem so razpravljali zdravniki, ki so študirali torinski prt^.

V umetnosti si stoji nasproti dvoje izročil: prvo stavIja rano, ki jo je naredila sulica, na Jezusovo desno, druga pa na njegovo levo stran. Drugo se zdi na prvi pogled bolj osnovano, ker je srce na levi. Vendar se vestni umetnik, kakršen je Rembrandt, ki se vedno opira na dokaze, pridružuje prvemu izročilu in tudi na torinskem prtu je neovrgljiva sled rane na desni. Najprej moramo omeniti, da je bil sunek v desno stran klasični sunek, ki so se ga naučili vojaki pri vežbanju, ker je bila v boju leva stran pokrita z ščitom. Predvsem pa je iz anatomske preiskave jasno, da se kri po nastopu smrti zbere v desnem prekatu, ki se nadaljuje navzgor v zgornjo, navzdol pa v spodnjo zbiralno veno. Sunek z leve bi predrl levi prekat ali, ker leži srce poševno, prav tako prazno srčno votlino. Sunek je prišel torej z desne. Končno pa potrjuje tudi fiziologija, da je bil Jezus resnično mrtev, ko je bil ranjen: živa pljuča bi se namreč skrčila in zadržala izliv krvi.

“Sunek s sulico” pa je eden najslovitejših prizorov Kristusovega trpljenja. Odprta rana v božji strani se zdi, da še povečuje strahoto žaloigre, in njen pomen je preveč očiten, da ne bi krščansko izročilo že od davnih časov sanjalo o njej. Vojaku, ki je prebodel Gospodovo stran je pač ime Longin, nedvomno od popačene grške besede, lonhe, sulica, “suličar”, in legenda pripoveduje, da je kapljica krvi, ki je pritekla iz Jezusove strani, čudežno ozdravila njegove bolne oči, da se je spreobrnil h krščanski veri in umrl kot mučenec, potem ko je osemindvajset let živel kot menih v Cezareji ob morju. Končno vemo tudi, da je iz tega evangelijskega dogodka vzklila široko razpredena legenda o sv. Gralu, skrivnostni posodi, v katero so učenci prestregli Jezusovo kri. Toda, ali je potrebna še pravljica? Na pomen dogodka nas spominja evangelist sam, ko navaja dvoje preroških besedil. O velikonočnem jagnjetu je namreč govorila postava: »Ne zlomite na njem nobene kosti« (2Mz 12,46; 4Mz 9,12), medtem ko beremo pri Zahariju napoved: »Ozirali se bodo na tistega, ki so ga prebodli« (Zah 12,10). Trupla na križu, iz katerega tečeta kri in voda, pa ne gleda samo Pilatov suličar, ampak vse krščanstvo. Z vodo in s krvjo smo namreč krščeni: v veri ali z mučeništvom.

Zato vojakom ni bilo težko pomiriti Pilata: Jezus je bil v resnici mrtev. Njegovi prijatelji ga ne bodo skušali oživiti in so jim lahko prepustili truplo. Jožef iz Arimateje in nekaj učencev je snelo telo s križa, da ga pokopljejo. “Snemanje s križa”, ki ga je upodobilo toliko umetnikov, bi hoteli zato, ne glede na kakršnekoli estetične razloge, prikazati v vsej njegovi žalostni resničnosti. Strašno je namreč oblačiti mrliča, ki smo ga ljubili. Nemočno truplo, izpahnjena lutka, koža, katere dotik zbuja grozo… Dostojevski, ki razlaga Holbeinovo mojstrovino, polaga svojemu junaku, knezu Mi- škinu v Idiotu v usta besede: »Če so njegovi učenci videli tako truplo (in gotovo je bilo tako), kako so mogli oni, ki so verovali vanj, verovati, da bo vstal od mrtvih? Človek se nehote vprašuje: če so naravni zakoni tako strašni, kako jih je mogoče premagati? Če gledamo to sliko, se zdi narava kakor ogromna, neizprosna in nema žival ali bolje, kakor bedast stroj, ki je nem in brezčuten zgrabil, raztrgal in požrl največje in najdragocenejše Bitje.« Zdi se, da je v trenutku, ko je stopil Jezus s svojega prestola na križu in je le še ubogo telo v smrtnem boju otrplih mišic, smrt dosegla svoje najvišje zmagoslavje. Umetniško izročilo, ki v neštetih žalostnih Materah božjih raje prikazuje izmučeno telo v naročju svoje matere, kjer je zopet, zadnjikrat, postalo otrok, je slajše in bolj tolažljivo, čeprav Holbeinova slika bolj ustreza grozi trenutka.