1Mz 12,1-4a
Na obljubi odrešenja, ki se vleče skozi vso Staro zavezo, je Abrahamova osebnost prelomnica. Ko on nastopi, se konča prazgodovina, ki je časovno nedoločljiva, in nastopi zgodovina, ki jo moremo izraziti z našimi letnicami, če že ne točno, pa vsaj približno. Abram – “Tisti, čigar oče je velik” – je živel v Uru na Kaldejskem. Mesto je bilo svojedobno središče napredka. Svetopisemsko izročilo molči o tem, kako je na očaka vplivala sumerska civilizacija. V 17. stoletju pred Kristusom ugotavljajo zgodovinarji večja preseljevanja družin proti severu. Ljudje so iskali mir, verjetno pa so se tudi umikali iz mestne civilizacije z njenimi omejitvami in davki in se vračali nazaj v nomadsko življenje. Abramova družina ob tem množičnem preseljevanju ni bila nič posebnega. Poseben je bil vzrok te selitve, kot ga opisuje Sveto pismo: gre za Božji klic. Bog kliče in Abram odgovarja tako, da radikalno prekine s svetom, ki ga obdaja. V tem dejanju lahko gledamo podobo vseh dejanj vere, v katerih se človek odpove svojim načrtom ter gotovosti in ne sledile goli “daj-dam” logiki razuma, temveč očetovskemu Božjemu klicu k ljubezni v zaupanju, da se bo vse izteklo na zanj najboljši način, čeprav si tega načina ta hip ne more predstavljati. Božje misli namreč niso naše misli, in Božja pota niso naša pota.
