1Mz 2,7-9; 3,1-7
Če upoštevamo, da je pripoved o stvarjenju nastala tam nekje ob koncu Davidovega in Salomonovega razdobja, torej proti koncu 10. stoletja, potem bomo razumeli, da tukaj ne gre za neke zgodovinske podatke, ampak za iskanje odgovora na tisto večno vprašanje: »Od kod zlo na svetu?« Izkušnje stoletij to vprašanje opravičujejo takrat, pa tudi danes. Ni namen tega svetopisemskega odlomka, ki sodi med najbolj znane in najbolj komentirane, pa tudi med najbolj zasmehovane ne le med neverujočimi, ampak tudi med verniki, določiti vrsto greha, ki mu je podlegel Adam. Pisec osvetli bistveno vsebino greha. Njegova teža je v dejstvu, da se človek upira Bogu in zanika svojo odvisnost od njega. Greh je človekovo notranje razpoloženje, ko hoče biti bog samemu sebi. Greh človeka zapira vase in ga odtujuje. Sebičnost je njegova spremljevalka in vodnica. Tako človek brez sramu izkorišča druge, kar se je pokazalo prav pri sedanji svetovni krizi, ki jo je zagrešila pogoltnost bankirjev in multinacionalk, ki ne glede na stisko večine še danes kujejo enormne dobičke. Isto opažamo pri sedanji slovenski vladi, pa še pri marsikateri drugi. To sebičnost do temelja izkorenini le popolna nesebična ljubezen. Druga misel odlomka pa je: Če ima človek vodilno vlogo v svetovnih dogajanjih, potem je sokriv nereda, v katerem živi. Tako ima tudi dolžnost z vsemi silami sodelovati pri odpravljanju zla.
