Stare izdaje Svetega pisma v slovenščini sicer poznamo iz slik, vendar nam slike ne pokažejo njihove resnične velikosti, saj na fotografijah zgledajo vse enake. Dalmatinova biblija je velika na primer 340 × 230 mm, medtem ko je malo pozneje natisnjeni izbor Beril in evangelijev, ki ga je dal natisniti škof Hren, velik samo 140 × 80 mm. Še manjši je bil Trubarjev prevod Matejevega evangelija (samo 130 × 95 mm), ki je izšel leta 1555.
Prvo tiskano izdajo latinske Biblije pa je prav sto let pred Trubarjevo knjižico, torej leta 1455, natisnil Johannes Gutenberg (ok. 1400-1468) v Mainzu. Tiskar je najprej izumil vlivanje premičnih kovinskih črk, s katerimi je lahko tiskal tudi večje knjige in ne samo majhne letake, za katere so sliko in besedilo vrezali v ploščo iz leta, jo počrnili in odtiskovali na papir.
Kako so tiskali Gutenbergovo Biblijo
V samostanih so imeli takrat lepo prepisane Biblije z besedilom uveljavljenega latinskega prevoda vulgate. Eno izmed njih je tiskar vzel za predlogo svoje tiskane izdaje. Ker so bile takrat cerkve in samostani slabo razsvetljeni in ker je moral za svoj tisk sam vliti potrebne kovinske črke, je izbral velike v višini 4,2 mm. To niso bile samo črke latinske abesede, ampak tudi take med seboj povezane in seveda tudi potrebna ločila v različnih velikostih – skupaj 292 različnih znakov, vseh črk pa po približni oceni kakih sto tisoč. Te črke so nato stavci, bilo naj bi jih šest, sestavljali v vrstice, stolpce in strani, jih premazali s črno barvo in nanje v stiskalnici polagali liste ovlaženega papirja: besedilo je bilo na papirju enakomerno odtisnjeno. Isto stran so odtisnili tolikokrat, kolikor je bilo naklade. Hkrati so tiskali na šestih stiskalnicah, in sicer okrog 180 izvodov: 140 na papirju, 40 pa na pergamentu za najdragocenejše izvode. Zaradi velikih črk je bila Biblija nato vezana v dveh zvezkih, saj je imela 1.282 potiskanih strani velikosti 412 × 300 mm – vezana knjiga pa je velika 473 × 324 mm, torej kar precej več kot Dalmatinova, ki je navadno v enem zvezku, čeprav ima znotraj še dva naslova, enega za preroke, drugega za Novo zavezo.
Potrebni papir je Guttenberg uvozil iz Italije, za izvode na pergamentu pa so ga pripravili iz kož kakih 3.200 telet. Po takrat običajnih orkopisnih knjigah so tudi v tiskanih puščali stavci prazen prostor za velike začetnice (inicialke) posameznih svetopisemskih knjig, manjše pa za začetke poglavij. Potiskane pole so še pred vezavo morali ročno dopolniti rubrikatorji, ki so za rdečo barvo poudarili začetek novega stavka, pred odstavke pa so vrisali poseben znak. Zdaj običajnega štetja vrstic takrat še niso poznali, označili pa so poglavja z rimskimi številkami. Na vrhu vsake dvojne strani so okrajšano zapisali naziv svetopisemske knjige, kar je seveda zelo olajšalo iskanje pravega besedila pred branjem. Iluminatorji so risali inicialke v za to puščene prazne prostore med besedilom. Prav tako so prazne prostore ob stolpcih, pod njimi ali nad njimi okrasili z duhovito naslikanimi ornamenti z rastlinsko ali živalsko tematiko.
Šele ko je bilo dokončano tiskarjevo in ročno krasilno delo, je bilo mogoče knjigo tudi vezati. To so v tistem času delali navadno po želji kupca. Platnice so izdelali iz tankih bukovih desk – odtod v mnogih jezikih tudi ime za knjigo “das Buch”, “bukve” – jih prevlekli z usnjem, vanj vtisnili “slepe” okraske, včasih lastnikov grb, začetnice imena, samostanski grb in podobno. Platnice težke in velike knjige so zavarovali s kovinskimi vogali in z zaponkami; niso jih postavljali pokonci v police kot zdaj manjše knjige, ampak so jih prebirali ležeče na pultu ali na mizi.
Leta 1455 je bila dotiskana celotna naklada Gutenbergove 42-vrstične Biblije: tako jo imenujejo, ker je v vsakem stolpcu 42 vrstic. Poročajo, da je bila vsa naklada takoj prodana. Zdaj je ohranjenih še 49 izvodov, vendar niso vsi popolni. Izmed dvanajstih, natisnjenih na pergamentu, so ohranjeni samo štirje popolni. Za najlepšega velja Biblija, ki jo hrani Državna in univerzitetna knjižnica v Göttingenu (nekoč je bil v nekem samostanu), en izvod imajo v londonski British Library (nekoč v kartuzijanskem samostanu v Mainzu), izvod v pariški Nacionalki je bil nekoč tudi v Mainzu pri benediktincih. Izvod v Kongresni knjižnici v Washingtonu, ki je bil nekoč v samostanu St. Blasius v Schwarzwaldu, so leta 1930 kupili za 250.000 dolarjev (vsi stroški skupaj 300.000 dolarjev) v samostanu Št. Pavel v Labotski dolini na Koroškem – samostan je na ta način rešil svojo finančno stisko. Tudi za Biblije, tiskane na papirju, je znano, da so bile prvotno v samostanih. Ali je bil kak izvod na našem sedanjem slovenskem ozemlju, ni znano; zdaj ni nobenega. Naša Narodna in univerzitetna knjižnica je moga pred leti kupiti faksimilno izdajo. Tudi taka izdaja je zaradi visoke cene dostopna predvsem bogatim ljubiteljem faksimilov. Za študijske potrebe je prvih 285 strani na voljo pomanjšano, a dobro berljivo v zbirki Die Bibliophilen Taschenbücher, št. 1. Tisk in ročno slikani dodatki tudi v taki izvedbi zbujajo občudovanje.
