Marija na Dobrovi pri Ljubljani

Marijin studenec

Dobrovske božje poti se drži ime “Marija, studenec milosti”. To resnico so na Dobrovi hoteli ponazoriti s tem, da so pri božjepotni cerkvi napravili Marijin studenec.

Kak dober streljaj od cerkve v tako imenovanem farovškem hribu izvira srednje velik studenec. Odkar ljudje pomnijo, ga imenujejo Marijin studenec. V zgodovino je prišel studenec šele pred dobrimi dvesto leti, takrat ko je dal vikar Jernej Zupanc studenec ujeti v svinčene cevi in ga napeljati k cerkvi.

Dobrovska cerkev je že od davnih časov imela velikanski gozd, ki se je razprostiral preko treh gričev. Prav gotovo ga je kaka dobra oseba cerkvi darovala. Okrog leta 1700 je ta gozd meril še 90 oralov. Gotovo je bilo narejeno tudi darilno pismo glede gozda, toda listine niso mogli najti. Gozd je omenjen kot cerkvena last le v nekem pismu iz leta 1459. Dolga stoletja je bila cerkev na Dobrovi nemotena v svoji posesti tega gozda. Leta 1700 pa je Peter Anton Codelli pl. Fahnenfeld kupil deželno sodstvo nad Dobrovo in je prišla v njegovo posest graščina Thurn pod Ljubljano. Takrat se je Codelli polastil cerkvenega gozda. Cerkveno predstojništvo je vložilo tožbo proti baronu Codelliju. Tožba je trajala 28 let. Še listja niso smeli duhovniki na Dobrovi grabiti v cerkvenem gozdu, drva so pa dobivali z Brezja, ali pa so posamezni kmetje darovali duhovniku vsak po en voz drv. Šele leta 1747 je prišel gozd nazaj k cerkvi. Verjetno je, da v letih od 1700 do 1747 romarji niti niso smeli rabiti vode iz studenca, da jim je baron to prepovedal. Zato pride studenec v zgodovino šele tako pozno.

Svinčene cevi so bile leta 1756 speljane od izvira studenca k cerkvi. Vodnjak je bil narejen ravno za glavnim oltarjem zunaj cerkve. Kake tri metre visoko je bil postavljen kamnit bazen, kamor se je voda natekala. Iz bazena je stalno tekla v kamnito korito, kjer so lahko ljudje vodo zajemali za pitje ali umivanje in seveda tudi za zalivanje. Zunaj pokopališčnega zidu pa je bila izkopana jama in s kamenjem zasuta, kjer je voda odtekala v zemljo. Nad to jamo je bila narejena lična streha, ki se vidi na starih spominskih podobicah dobrovske božje poti.

Ko so bila vsa dela pri napeljavi studenca končana, je ljubljanski škof grof Ernest Arnadej Attems studenec pri izviru blagoslovil in sicer ob kanonični vizitaciji in birmi na Dobrovi. Bilo je to 30. maja 1756. Ta vodna napeljava je trajala potem na Dobrovi nekaj nad 50 let. Okrog leta 1800 so studenec odstranili s pokopališča ter naredili pred vhodom na pokopališče leseno korito, kamor je tekla voda po cevi. Ohranili pa so stari marmornati bazen, ki so ga vzidali v cerkveno steno. Na vrhu tega kamna je še zdaj stari napis v latinskem jeziku: “Maria fons gratiarum” (Marija studenec milosti).

Leseno korito je stalo pred vhodom na pokopališče dolgih osemdeset let. Kar nič dostojno in zdravstveno ni bilo. Župnik Jernej Babnik je leta 1880 dal urediti sedanji Marijin studenec na Dobrovi. Ta gospod je bil velik ljubitelj vode in je skušal posnemati slavnega župnika Kneippa. Peljal se je na Bavarsko na obisk k župniku Kneippu ter je imel z njim dolgo posvetovanje glede zdravilne moči, ki se skriva v kraljevi vodi. To nam da tudi razumeti, da se je župnik Babnik zavzel za Marijin studenec na Dobrovi in ga je lepo uredil. Pri vhodu na pokopališče je dal napraviti lep in dostojen kamnit podstavek. Za ta podstavek je preskrbel krasen kip Matere božje z Jezuščkom v naročju. Kip je naročil na Dunaju, stroške zanj pa je kril dr. Jože Pokljukar, kranjski deželni glavar, ki je bil velik častilec Marije dobrovske. Ravno izpod Marijinih nog teče po svinčeni cevi blagoslovljena studenčnica, ki jo ljudje zajemajo, pijejo ter se z njo umivajo. Ob strani so v kamen vdolbeni zgodovinski podatki Marijinega studenca, nad svinčeno cevjo pa se blesti napis: “Vir milosti”. Kapelica Marijinega studenca na Dobrovi je vedno lepo okrašena, zlasti za romarske shode.

Milosti in čudeži

Dobrovski vikar Jernej Zupanc omenja v svojih zapiskih iz leta 1756, da je bila ob njegovem času razširjena med ljudstvom neka pesem, ki je naštevala razne odpustke, ki so bili iz Rima podeljeni dobrovski romarski cerkvi.

Prastara je bratovščina Marijinega vnebovzetja, ki je imela že v stari cerkvi svoj bratovski oltar. Papež Klemen XI. je 11. julija 1710 nanovo izdal listino, ki določa dolžnosti in odpustke te bratovščine. Zelo je bila na Dobrovi razširjena tudi karmelska bratovščina in pa bratovščina presv. Rešnjega Telesa.

Mnoge duhovne dobrote in milosti privlačijo romarje na Dobrovo. Cerkev je nekdaj hranila mnogo zahvalnih podob in spomenikov, ki so jih uslišani iz obljube prinesli Mariji. Tudi več bergel je bilo obešenih v cerkvi. Mogočni cesar Jožef  II. je zapovedal vse to iz cerkve odstraniti. Škoda, da v časih, ko je božja pot na Dobrovi tako bujno cvetela, ni nihče teh uslišanj zapisoval. Najstarejše poročilo o čudežnih uslišanjih nam je ohranil zgodovinar Valvasor. Šele vikar Jernej Zupanc, ki je bil dušni pastir na Dobrovi od leta 1753, je spisal že omenjeno knjigo o Dobrovi in o Marijini božji poti. Imenovala se je “Studenec žive vode” (Puteus aquarum viventium). V knjigi, ki je pisana v lepi latinščini, našteva 90 čudežnih uslišanj pri Mariji dobrovski.

Dobrovska fara

Omenjeno je že bilo, da je spočetka Dobrova spadala kot podružnica k starodavni fari Št. Vid nad Ljubljano. Fara v Št. Vidu je bila ustanovljena kmalu po letu 1000. Bila je silno obsežna. Pod Št. Vid so spadale sedanje župnije Polhov Gradec, Črni vrh nad Polhovim Gradcem, Št. Jošt, Horjul, Dobrova, Sv. Katarina. Proti Ljubljani pa je segala čisto do mesta tako, da je cerkev sv. Jerneja v Šiški spadala pod Št. Vid. Razume se, da je šentviška župnija nastala veliko prej kot ljubljanska škofija. Oblast nad vso sedanjo ljubljansko škofijo je imel oglejski patriarh. Saj je bila že leta 810 določena meja med Oglejem in Salzburgom, in sicer reka Drava, tako da je še del Koroške in Štajerske spadal pod oglejsko oblast. Še celo potem, ko je bila leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija, so si oglejski patriarhi lastili oblast nad šentviško faro.

Za dobrovsko cerkev in božjo pot so dolga stoletja skrbeli šentviški kaplani. Precej za cerkvijo na Dobrovi je bila lesena hišica, ki so jo ljudje imenovali “kaplanija”. Zaradi številnih obiskov tujih duhovnikov so to kaplanijo dvignili za eno nadstropje, da so duhovniki, ki so pomagali ob romarskih shodih, imeli kje prenočiti. Razume se pa, da božja pot ni mogla prav cveteti, če ni imela stalnih duhovnikov. Tudi glede cerkvenega premoženja so nastale težave, kot smo videli pri cerkvenem gozdu, ker ni bilo pri cerkvi pravega gospodarja. Razmere so torej kar kričale po lastni župniji na Dobrovi. Dogovarienje za ustanovitev samostojne fare na Dobrovi se je pričelo leta 1719 in je trajalo dolga štiri leta. Največ zaslug za ustanovitev dobrovske fare je imel Frančišek baron Polhograjski, ki je bil takrat kanonik in stolni dekan v Ljubljani. On je tudi zidal sedanjo dobrovsko cerkev. Ustanovna listina dobrovske fare je bila izdana v Ljubljani 8. julija 1723. Listino je podpisal tedanji ljubljanski škof Viljem grof Leslie. Takrat je šentviška župnija namreč že pripadala ljubljanski škofiji. Oglejski patriarhat pa je bil ukinjen leta 1751.

Dobrovski fari sta bili od početka prideljeni podružnici na Hruševem in v Gabrju. Podsmreka je takrat še pripadala fari sv. Petra v Ljubljani, kot seveda tudi Vič, Razori, Komanija in Draževnik. Prvi samostojni dušni pastir na Dobrovi je bil Ivan Avguštin Rakovec. Prišel je na Dobrovo iz Vodic, kjer je bil za kaplana. Škof Viljem Leslie je prišel Rakovca sam osebno na Dobrovo inštalirat in sicer 10. avgusta 1723. Graščak Wolfgang Herbert grof Lamberg z Bokalc je za slovesnost pripravil obed kar na prostem.

Dobrovske župnijske meje so danes precej drugačne, kot so bile pri ustanovitvi fare. Proti Brezovici, Horjulu in Polhovem Gradcu so bile meje, kot so zdaj. Kozarje so pa spadale še v Št. Peter. Šele leta 1785 so pripadle bližnje vasi k dobrovski fari; tudi Podsmreka s podružno cerkvijo sv. Martina. Dobrovska fara je takrat pridobila najlepšo in najrodovitnejšo stran farnega ozemlja. Odstopila pa je takrat vas Osredek na novo ustanovljeni fari sv. Katarine. Težave so bile še dalj časa glede bere teh pridobljenih vasi. Šentpetrski župniki so si jo namreč pridržali. Dobrovski župnik je moral celo neko odškodnino kot davek vsako leto plačevati župniku v Št. Vidu in župniku pri Sv. Petru v Ljubljani. Zadeva se je uredila šele leta 1855, ko so te dajatve prenehale. Okrog leta 1870 je imela fara Dobrova približno 300 hiš in 2.100 prebivalcev. Leta 1935 je štela dobrovska župnija 2.650 duš.

Z ustanovitvijo samostojne fare je dobrovska božja pot veliko pridobila. Leta 1770 je prišel na župnijo tudi kaplan ali duhovni pomočnik. Bil je to Anton Tičar, nečak znanega Jerneja Zupanca, ki je pozidal tudi sedanje župnišče. Zanimivo je, da je prvi kaplan ostal na Dobrovi celih 54 let. Umrl je na Dobrovi kot upokojenec 19. maja 1824.

Zanimivo sliko o verskem življenju v dobrovski fari nam daje seznam uradnih procesij. Navadno so imele te procesije svoj začetek v žalostnih časovnih razmerah, v velikih krajevnih stiskah in nesrečah. Cerkvena pa tudi svetna oblast je pozivala ljudstvo, naj prireja javne procesije za odvrnitev nevarnosti in hudih stisk.

Leta 1725, ko je bilo sveto leto, so med šmarnimi mašami obhajali na Dobrovi z velikanskimi slovesnostmi in procesijami prvi sveti misijon v fari. Vodili so ga ljubljanski jezuiti. Dalj časa je visela v cerkvi v spomin na sv. misijon posebna spominska slika. Zdaj je ta slika na hodniku v farovžu. V cerkvi je pa na onem mestu misijonski križ, ki je bil postavljen pri drugem misijonu na Dobrovi leta 1884. Ta misijon so z velikim uspehom vodili misijonarji sv. Vincencija.