Iz 58,7-10
Iz nerazmljivih razlogov je bogoslužno besedilo prirejeno tako, da izgubi svoj pravi smisel. Originalno besedilo se namreč glasi: »Mar ni [post] v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?« Tako je razumljivo, da gre za preroški opomin v čem je prava spokornost. Prerok jasno pove, da post, kakor je sam po sebi dober, ne more služiti kot dejanje pokore in spreobrnjenja, če so pri tem zanemarjene dolžnosti, ki jih nalaga ljubezen oziroma človeška solidarnost. Tu je odgovor na vprašanje, ki se pojavlja pogosto tudi danes: »Zakaj se postimo, hodimo v cerkev, delamo pokoro, ti nas pa ne vidiš?« in je izraženo že v besedilu pred našim odlomkom. Preroški odgovor, veljaven prav tako danes, je: Bog hoče, da ga najdemo v človeku. Ni ljubezni do Boga brez ljubezni do bližnjega. Ali, da navedemo kar prerokovo besedo: »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: ‘Tukaj sem!’ Če odpraviš jarem is svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad in reveža nasitiš, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.«
Je pa treba upoštevati, da so bile te besede zapisane v času ko je bilo biti lačen in revež sramotno in so to prikrivali. Danes pa je ravno nasprotno: za reveže se izdajajo tisti, ki jim ne gre za preživetje, ampak za življenje na tuj račun. Tudi tukaj je potrebno razločevanje med tistimi, ki so resnično potrebni in tistimi, ki se take delajo z namenom izkoriščanja v lastno korist.
