11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

»Izpolnjeno je«

Ura je tri. V templju so se začeli obredi pred veliko nočjo, ki se je začela s sončnim zahodom. Trikrat so zadonele svete trombe: kratko, zateglo in zopet kratko. Po stopnicah je v sinjem plašču stopal veliki duhovnik. Pred daritvenim oltarjem se je oglasila flavta. S križa na Golgoti pa je bilo slišati še besede: »Izpolnjeno je« (Jn 19,30) in še zadnjo molitev: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo . . .« kot silen krik, kot zadnji dih življenja, ki se je dopolnilo. »In ko je to rekel, je izdihnil« (Lk 23,46). 

Vse je bilo dopolnjeno. Ta trenutek je bilo končano oznanilo, poslanstvo, ki ga je prinesel Jezus na svet. Dopolnjeno je bilo delo odrešenja s krvjo, katerega nujnost je večkrat naglasil. Vse, kar se je v teku stoletij nakopičilo preroških napovedi v Izraelu – ki je bil ta trenutek ves v obredih, ki so prav tedaj spreminjali svoj smisel – je postalo zdaj zgodovina. Ali ni bil tudi zadnji krik žrtve na križu odmev psalmistove vere: »V tvoje roke izročim svojega duha: rešil me boš, Gospod, zvesti Bog…«? (Ps 30,6). Davidov sin je povzel besede svojega prednika. Vse se je skrivnostno povezovalo, vse se je uresničilo po večnih načrtih, vse je bilo dopolnjeno.

Prav gotovo nobeden od Judov, ki so ta trenutek molili hallel, ni doumel edinstvene važnosti žaloigre na Kalvariji. Kdo bi si bil tudi mogel misliti, da je bila svinčena tema, ki je legla na mesto, opozorilo? Narava pa je znova in še bolj dramatično ugovarjala zločinu. Vsi trije sinoptiki poročajo, da se je v trenutku, ko je Jezus izročil svojo dušo, pretrgalo zagrinjalo v templju. Pred svetim, na pragu najsvetejšega, so visele visoke zavese, zastori iz enega kosa, ki so ga spustili, kadar so bila vrata odprta. Zdaj je bila skrivnost razodeta, odslej je bil tempelj odprt vsem ljudem. »Mogli bi misliti,« piše o. Lagrange, »na enega tistih silovitih sunkov vetra, ki v trenutku razženejo črno temo pomladnega široko«: ta veter bi bil tedaj dih božji. Toda sv. Matej pristavlja natančneje, da »se je isti trenutek zemlja stresla in so se skale razpočile«. Vse je bilo tako nenavadno: mrliči so vstajali iz grobov in mesto je nenadoma prevzela groza. Pričevanje narave ob smrti živega Boga bi bil torej izredno hud potres. Ti pojavi so v Palestini pogostni. Potres je 11. junija 1927 poškodoval kupolo bazilike Sv. groba in celo v skali na Kalvariji je še vedno videti navpično na kamnitni plasti razpoko, ki je 25 cm široka in 1,70 m dolga ter je gotovo potresnega izvora. Približala se je ura sodbe nad narodi, ki jo je napovedal prerok Joel: »Blizu je dan Gospodov. Sonce in mesec sta potemnela, zvezde so nehale svetiti. Gospod  rjove s Siona, svoj glas daje iz Jeruzalema, treseta se nebo in zemlja.« (Joel 4,14.16). Ali so Judje slutili bližajočo se sodbo?

Nekdo pa je le zaslutil sorodnost med stisko zemlje in poslednjim krikom križanega: stotnik, exactor mortis (izvršilec smrti – op. prev.), ki je imel nalogo ostati do konca poleg usmrčenih. Slišal je Jude, ki so rekli Pilatu: »Umreti mora, ker se je delal Sina božjega!« Tisti trenutek se ni zmenil za to. Toda zmeda v naravi, krčeviti strah, ki se je razširil povsod, in bobnenje v skritih temeljih zemlje, vse to je bilo zanj razodetje. Na zamračenem pokopališču, ob vznožju križev, je prišla vanj luč: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« Kdo je bil pošteni vojak, prvi od milijonov, ki bodo verovali v križanega Jezusa? Vojaško šolanje razuma pripravlja pot veri, ko nauči duha reda in stroge logike odnosov med vzrokom in učinkom. Ali se ni Jezus nekoč že začudil nekemu stotniku zaradi njegovega ponižnega zaupanja? Prvemu spreobrnjencu pravijo zdaj Petronij zdaj Kornelij. Gre za slabo utemeljeno izročilo; vendar pa ima njegovo priznanje smisel kot prvi izraz krščanske vere.

Jezus pa je visel na križu. Teža telesa je vlekla dlani in roke, kjer so se mišice napele kakor vrvi, trup jc upadel in togo visel v strahotni zapuščenosti. Po mrliško bledi koži je tekla kri iz ran in kapljala iz malih odprtin, ki jih je povzročilo bičanje. V njegovem omadeževanem telesu, pokritem s podplutbami, ni bilo več ne življenja ne oblike. Truplo tako hitro postane nekaj nenavadnega, pol soha, pol anatomski predmet, da v njem le težko prepoznamo, kar smo nekoč ljubili. Umetnost na nešteto načinov predstavlja njegovo strašno podobo: od strahotnega Grünewalda do početnika “pobožnega Kristusa” v Perpignanu je tisoče kiparjev in slikarjev skušalo podati strahoto Gospodove smrti na križu. Vendar so vse te podobe prazne in daleč od resničnosti. Resničnejšo predstavo dobimo, ko stojimo pred truplom ljubljene osebe, ki ji grozi razkroj. To je “pot mesa”. Vsakdo od nas nosi v sebi obljubo mrtvaške bledice, ki se bo gotovo izpolnila, obljubo lis: v žilah, ki jih vidimo utripati, preži strašna gotovost. Jezus jc umrl podobno, kakor bomo umrli tudi mi. V tem je vsa skrivnost in tolažba. »Ko bom dvignjen nad zemljo, bom vse pritegnil k sebi,« je napovedal nekoč. Stotnik se je že uklonil tej moči. In za njim se mu bo približalo še nešteto drugih, vsi tisti, ki jim je smrt edino upanje življenja in poroštva vstajenja.