Iz 62,11-12
Iz preteklih komentarjev besediliz knjige preroka Izaija vemo, da je ta obširna preroška knjiga sestavljena iz treh delov. Prvi del (pogl. 1-39) je pretežno del zgodovinskega Izaija, ki je deloval v Jeruzalemu pred babilonskim izgnanstvom, torej v 8. in 7. stoletju pred Kristusom, vsebuje pa tudi nekatere poznejše dodatke. Drugi del (pogl 40-55) je delo neznanega pisca, ki je živel med izgnanci v Babilonu in ga imenujemo z grškim izrazom Devteroizaija, ki je svoje delo namenil predvsem tolažbi izgnancev in upanju v bodočo osvoboditev ter povratek v Palestino, zato ga imenujemo tudi “Knjiga tolažbe”. Tretji del (pogl. 56-66) pa je nastal že po povratku iz izgnanstva, nekako v času Ezra in Nehemija, verjetno med letoma 537 in 520 pred Kr. in ga imenujemo z grškim izrazom Tritoizaija. Seveda so pisci, ki so prispevali drugi in tretji del nadaljevali in posodabljali misli zgodovinskega Izaija, tako da združitev vseh treh delov v eno knjigo ni nekaj nasilnega, ampak pomeni logično nadaljevanje prvega dela v spremenjenih časih in okoliščinah. V celotni knjjigi namreč prevladuje vera v vzvišeno moč Božje besede, ki mora biti oznanjena in se mora izpolniti.
Starozavezno berilo božične zorne maše je iz tretjega dela knjige. Dve vrstici, ki sestavljata mašno berilo sta v bistvu sklep sporočila v 60. do 62. poglavju, kjer se je pisec izkazal kot učenec preroka iz drugega dela Izaija. Na kratko bi lahko rekli, da govori o novem poslanstvu izvoljenega ljudstva, v katerem močna in neodvisna država ter politika ne igrata več nobene vloge. Najprej je tu poziv prebivalcem Jeruzalema, ki so se vrnili iz Babilona, naj pripravijo pot ostalim, ki se še niso odločili za vrnitev. Glavna misel pa je pomen in upravičenost povezave med pričakovanjem odrešenja in osebnostjo bodočega nosilca tega odrešenja. Da je ta misel pravilna, nam potrjuje Nova zaveza, saj je iz Drugega pisma Korinčanom (1,20) jasno da se je odrešenje uresničilo v Kristusu. Vsekakor paj e poudarek na tem, da mora “ostanek Izraela”, ki se je že vrnil ali naj bi se v kratkem vrnil domov, gledati v prihodnost v pričakovanju polne in končne izpolnitve. To je njihovo poslanstvo in temu primerno mora biti tudi njihovo življenje.
Odrešenje se bo dokončno in v vsej polnosti uresničilo šele v daljni prihodnosti, zato mora biti kristjan zastopnik ne le Božjega ljudstva (krščenih), ampak vsega človeštva. S svojim pričevanjem, posebno s pričevanjem življenja sodeluje pri izpolnjevanju Božjih obljub. Kristjan mora biti zastopnik besed obljube, ki jo je izrekel Bog, da bi jo ljudje sprejeli kot vodilo svojega življenja.
