Iz 9,1-3.5-6
Izaijevo besedilo, ki ga imamo kot starozavezno berilo pri božični polnočnici, je eno tistih, ki ga ne moremo razlagati zgolj v okolju, v katerem je nastalo. V tem primeru bi obtičali v političnem stanju, v katerem je bil Izrael v času babilonskega izgnanstva in tik pred njim in bi se morali zadovoljiti z ugotovitvijo, da se nanaša zgolj na Božjo obljubo, da bo naklonil Izraelu, ki je izgubil ne le svojo samostojnost, ampak tudi zavest Božjega ljudstva, da mu bo naklonil kralja iz Davidove rodovine, ki ga bo popeljal v novo bodočnost, čeprav je ta drugačna od tiste, ki so je bili vajeni do izgube samostojnosti. Treba je upoštevati tudi razumevanje besedila, kakršno je bilo v poznejših časih in ga najdemo v drugih svetopisemskih spisih. Naš odlomek, ki je bil sprejet v Izaijevo knjigo, je v razdobjih, ki so sledila izgnanstvu, postal izraz dejavnega pričakovanja v času izgnanstva in po njem (osvoboditev izpod jarma tujih vladarjev, obnova neodvisnosti ljudstva in kraljestva). Še jasneje je to izraženo v času poznega judovstva, ko je odlomek postal točka, okoli katere se je kristaliiziralo goreče pričakovanje mesijanskega odrešenja, kar spada v razdobje Qumrana in njegove skupnosti. Predvsem pa je važno, kako je na to besedilo gledala Nova zaveza (in z njo Cerkev),
Tako Nova zaveza kot Cerkev razlagata ta odlomek popolnoma upravičeno kot besedilo, ki se nanaša na Kristusa, v katerega se stekajo vse niti pričakovanja odrešenja tako v Izraelu kot tudi zunaj njega. Kristus je podoba odrešenega človeštva, podoba kralja odrešenika Izraela, rojenega iz Davidovega rodu. Prav je torej, praznovati Kristusovo rojstvo z besedami preroka: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan,« (Iz 9,5).
Če torej analiziramo naš odlomek v vsakem vidiku, ugotovimo, da je tudi za nas zelo pomemben. Današnji človek je soočen s svojim žalostnim položajem (greh, krivice, vojske, izkoriščanje, laži, obrekovanja) in s svojim hrepenenjem po odrešenju. Zgledni Božji poseg v zgodovino odrešenja in v Izraela, je usmerjen v kralja odrešenika, ki izhaja iz Davidove rodovine. Tako tudi današnji človek vidi, da mu je ponujeno uresničenje odrešenja v Kristusu, ki je iz Davidove rodovine. Tudi za nas je rojen Odrešenik, ki prinaša osvoboditev, pravičnost in mir (glej Lk 2,11; 1Kor 1,30). Je pa seveda treba vztrajno moliti ne le za prihod odrešenja, ampak tudi, da bi ga prepoznali in bili vredni.
