Iz 7,10-14
Na četrto adventno nedeljo se v bogoslužju srečujemo s starozaveznim berilom iz 7. poglavja Izaijeve knjige, ki nam je popolnoma nerazumljiv, če ga ne postavimo v takratno zgodovinsko okolje. Vemo, da se je po Salomonovi smrti leta 922 pred Kr. takratno močno izraelsko kraljestvo s središčem v Jeruzalemu, ki ga je zedinil Salomonv oče David, razdello na dvoje: deset rodov si je izbralo za središče Samarijo, dva rodova (Juda in Benjamin) pa sta ostala zvesta Jeruzalemu. Nobena tajnost ni, da sta se ti dve kraljestvi gledali med seboj kot pes in mačka, vendar pa jima v času, ko se dogaja naš odlomek, torej okrog leta 735 pred Kr., ni kazalo drugega, kot da sta morali odločiti in še z drugimi šibkimi državami v tem območju skleniti zvezo proti skupnemj sovražniku. To je bila pa mogočna Asirija s središčem v Ninivah v Mezopotamiji,ki si je ves čas prizadevala podvreči državice v Palestini, torej priti do obale Sredozemskega morja, današnje Palestine, kar ji je tudi uspelo, ko je leta 722 pred Kr. uničila Samarijo. To je pa razdobje, ko je v Jeruzalemu deloval med leti 745 in 701 prerok Izaija.
Jeruzalemski kralj Aház je bil dovolj pameten, da ni hotel pristopiti v protiasirsko zvezo, v katero sta ga silila predvsem samarijski Pekahjá in damaščanski Razin, zato sta ga nameravala napasti. In tu nastopi Izaija s predlogom, naj Aház v potrdilo svoje odločitve prosi Boga za znamenje. S tem se začenja naš odlomek. Aház to odkloni, češ da noče preizkušati Boga. Zato Izaija sam napove znamenje: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.«
Tu se se srečujemo z dvema problemoma, če upoštevamo, da ni jasno, na koga misli Izaija. Vprašanje je, kaj pomeni izraz “alma”, ki ga uporablja hebrejski original. Navadno nam ta izraz pomeni žensko, ki še ni imela spolnih odnosov. Toda hebrejski izraz je širši, kar potrjuje tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika: “dorasla mlada ženska, ki še ni poročena”. To pa seveda opravičuje razlago, ki jo najdemo v Matejevem evangeliju (1,23): ta navedek iz Izaija obrača na Marijo in mu s tem daje mesijanski smisel.
Aházova odklonitev znamenja Boga je posledica njegove odločitve. V iskanju neodvisnosti se je naslonil na Asirce, namesto da bi odločitev prepustil Bogu. Tudi med nami se je marsikdo napačno odločil in posledice so tukaj: inflacija, zvišanje davkov, znižanje plač in kar je še in še bo takega. Gospod nam ponuja znamenje in to je molitev. Če se bomo posluževali tega znamenja, bo preprečil, da bi nam politične pijavke pile kri.
