Iz 35,1-6.10
Nedeljski odlomek je pesnitev, katere avtorja ne poznamo, je pa eden od mnogih, ki so originalno besedilo preroka Izaija razlagali in posodabljali, kakor so to nakazovali zgodovinski premiki v katerih se je znašlo starozavezno izvoljeno ljudstvo še kar nekaj stoletij po času Izaija samega, ki je deloval v Jeruzalemu med leti 742 do 701 pred Kr. Od takrat je Izrael šel skozi mnogo preizkušenj, ki so zahtevala razlago in dopolniev Izaijeve knjige, da je prišla do oblike, ki jo poznamo danes. Odlomek, ki ga beremo na Tretjo adventno nedeljo, je sicer iz prvega dela knjige, vendar je nastal po povratku iz babilonskega izgnanstva in je del tako imenovane Male apokalipse, ki obsega 34. in 35. poglavje Izaijeve knjige (mimogrede: v prvem delu Izaijeve knjige imamo tudi tako imenovano Véliko apokalipso, ki obsega 24., 25. in 26. poglavje; vendar o tem kdaj drugič).
Osnovna misel našega nedeljskega odlomka je pogled v eshatološko prihodnost. Eshatološko pomeni dogajanje ob koncu časa, ko se bo dopolnil Božji načrt odrešenja. Zato je Stara zaveza ta odlomek po pravici imela za mesijansko besedilo, čeprav Mesija sam ni nikjer omenjen. Pesnitev opisuje povratek raja, saj bo Odrešenikov prihod spremenil puščavo v rodoviten vrt. Vse,kar je povezano z Adamovim grehom: bolezen, utrujenost, trpljenje, smrt, trnje in osat – vse to bo prešlo. To seveda ni podoba prihodnosti po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva, saj vemo, da je izseljence po vrnitvi čakalo vse kaj drugega, kot rajsko uživanje. V bistvu je to predpodoba novozaveznega izvoljenega ljudstva, kot je babilonsko izgnanstvo predpodoba človeštva pred odrešenjem. Kristus (novi Adam) je dosegel odrešenje, ker se je popolnoma izenačil s človekom in ostal Očetu zvest do smrti na križu. Odrešenost, ki jo človek želi doseči, ko se osvobaja vojske, lakote in vsake tiranije, je pot, ki vodi do popolnega združenja z Bogom, ki se bo uresničilo ob koncu časa. Vsa občasna prizadevanja so sicer koristna, vendar so prostorsko in časovno omejena in to je naša usoda do konca časa, čeprav je človekova želja po neminljivosti vedno prisotna.
Treba pa se je zavedati, da Božji odrešenjski načrt ne računa s časnim bivanjem človeka, čeprav bi mi vsi te spremembe radi doživeli še, ko smo tukaj. Za dokončno uveljavitev odrešenjskega načrta vé, kot je povedal Kristus, samo Bog. Uresničil se bo, pa naj mi sodelujemo, ali ne. Lahko pa sodelujemo pri propadu političnih in gospodarskih malikov, ki ovirajo uresničenje odrešenjskega načrta, pa naj se imenujejo ruski Putin, beloruski Lukašenko, kitajski Ši, mjanmarska vojaška hunta, afganistanski talebani, ali pa sedanja slovenska vlada, kjer kup politično in gospodarsko nesposobnih ignorantov grozí uničiti prihodnost slovenskega naroda. Le vztrajno molimo za njihov odpoklic na smetišče zgodovine!
