Iz 11,1-10
Kot smo že na prvo adventno nedeljo ugotovili, je Izaijeva knjiga zbirka besedil preroka samega, kot tudi poznejših razlag in dopolnil, ki so se s spremenjenimi razmerami kopičila skozi naslednjih pet stoletij, tako da proces oblikovanja Izaijeve knjige, kot jo poznamo danes, spada od oznanjevanja preroka samega v osmem stoletju pred Kr. tja v drugo stoletje, ko je izraelsko ljudstvo imelo za seboj že izkušnje babilonskega izgnanstva, povratka v rodno deželo ter počasnega spoznanja resnične naloge izvoljenega ljudstva, ki ni poltična obnova kraljestva, ampak priprava na prihod Mesija, ki je rdeča nit v vsej Stari zavezi.
Kljub skoraj stoletnim študijskim prizadevanje do danes ni bilo mogoče ugotoviti, ali je odlomek, katerega del je nedeljsko berilo, delo preroka Izaija samega, ali pa morda neke vrste podanašnjenje ali poznejša razlaga prerokove napovedi. Vsekakor pa se v odlomku nahajajo misli, ki ne le podpirajo eno ali drugo možnost nastanka, ampak so velikega pomena za vse čase, tudi današnje. Prva nam razloži izvor mesijanskega, torej odrešitvenega načela: mladika iz Jesejeve korenine. Kot začetnike ne imenuje Davida, ampak njegovega očeta Jeseja. Jesejev rod je namreč nepomemben rod kmetov in pastirjev iz Betlehema, ki bo iz skromnih začetkov prišel do kraljevske časti in je nosilec Odrešenikove obljube. Druga misel je: orožje, ki se spodobi tej službi, je Božji duh. Skozi vso zgodovino lahko opazimo, kako človeške vladavine propadajo, saj odklanjajo Božjega duha zaradi svoje nesposobnosti in kompleksa manjvrednosti, ker velja za vse, tudi za nas, kljub vsem volitvam in referendumom. Naslednja značilnost mesijanskega kraljestva je pravičnost, ki jo zastonj iščemo v današnjem svetu. Tudi danes mislijo, da je pravičnost in izpolnjevanje zakonov isto, pozabljajo pa, da je pravičnost brez ljubezni prazna beseda. Isto velja za mir, ki je značilnost mesijanskega kraljestva. Dovolj je pogledati zgodovino do današnjega dne, pa vidimo, da je glavna skrb oboroževanje, namesto da bi se denar porabil za preganjanje revščine. Tudi tu je treba ponoviti, kar. je bilo rečeno že na prvo adventno nedeljo: časi, v katerih živimo, nam dokazujejo, da je vsako prizadevanje za mir in pravičnost brez Bog in evangelija prazno in brezupno.
Advent je čas, ki nas še posebno vneto spominja, da se bomo iz tega gospodarskega in političnega propada rešili samo z molitvijo in pokoro.
