11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

Križanje

Sprevod je pustil za seboj Efraimova vrata in po nekaj korakih prišel na Kalvarijo. Rablji so se spravili na delo. Večina slikarjev, ki si je izbralo za nalogo kri žanje samo, je običajno izbiralo med dvema motivoma: včasih, najpogosteje (na primer Fra Angelico v samo stanu Sv. Marka v Florenci), je Kristus pribit na križ, ki že stoji, včasih (na primer pri velikem Philippu de Champaigne v Toulousu) pa leži križ na zemlji, na njem pa Kristus, ki ga nanj pribijajo. Zdi se, da pravo križanje ni bilo ne na prvi ne na drugi način. Začeli so namreč s pribijanjem obsojenčevih rok na malo bruno, ki ga je nosil, nato pa so z nekakšnim nateznim vitlom ali z običajno vrvjo potegnili bruno z njegovim breme nom vred na pokončno bruno, ki je, kakor smo videli, najbrž že stalo na morišču. Pravilni položaj križa so dosegli, ko so potisnili med stegna obsojenca podstavek, ki je držal telo. Mgr. Ricciotti zelo pravilno omenja, da si je mogoče izraze rimskih piscev, kakor ascendere crucem, inequitare crucem (popeti se na križ, zajezdili križ), samo tako pravilno razložiti, in ko piše Firmicus Maternus, bogoslovec iz 4. stoletja, »crudeliter in crucem erigitur« (se strašno zravna na križu), je s tem očitno izrazil resnico, ker je bilo dviganje poševnega bruna, na katerem je visela žrtev, gotovo izredno mučno.

Preden so Jezusa pribili na križ, so mu ponudili z miro mešanega vina (Mr 15,23). To je bil star izraelski običaj. »Dajte opojno pijačo bednemu«, pravi Knjiga pregovorov (31,6), ki govori o vinu in zeliščnem pivu, običaju, ki ga predpisuje tudi francoski obrednik, po katerem ponudijo človeku, ki ga bodo obglavili, kozarec ruma. Nedvomno gre za pijačo, ki bolj ali manj omoti človeka. Kakor pripoveduje talmud, je bila v Jeruzalemu nekakšna bratovščina bogatih žena, ki so iz človekoljubja same nudile to drogo obsojencem. Razlaga se zdi v vsakem primeru verjetnejša od one v evangeliju sv. Mateja, ki je zamenjal mora, miro, z merora, žolčem, ko govori o »vinu, mešanem z žolčem«, nedvomno v zvezi s psalmom 69,22, »v jed so mi dali žolča, v moji žeji so me napajali s kisom«. V vsakem primeru pa evangelijsko besedilo jasno in pomenljivo omenja, da je Jezus odklonil pijačo: smrt, ki jo je sprejel, je bila taka, da je ni bilo mogoče goljufati.

Nato so mu odvzeli njegova oblačila – o čemer pripovedujejo vsi štirje evangelisti (Mt 27,35; Mr 15,24; l.k 23, 34; Jan 19,23). Nekateri razpravljajo o tem, če je bil Sin božji popolnoma gol. Zdi se, da so tako menili sv. Ambrož, sv. Avguštin in sv. Ciprijan. Izraelski rabini si o tem pravilu niso bili enotni; če so že vsi hoteli, da je ženska, ki so jo usmrtili, zadržala nekaj spodobne obleke, so bili kar zadeva moškega, nekateri za popolno razgaljenje, drugi pa, da bi bil spredaj pokrit.

Oblačila usmrčenih so pripadla rabljem. To je bila njihova pannicularia, napitnina. Hadrijanov odlok, ki je ohranjen v digestah, jim to izrecno priznava. »Vzeli so njegova oblačila,« pravi sv. Janez, »in napravili štiri dele, za vsakega vojaka en del, in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha iz cela tkana. Govorili so torej med seboj: ,Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bodi.’ Tako, pravi evangelij, »sc je spolnilo pismo, ki pravi: .Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali¹« (Ps 22,19). Kakšna dragocena Miknja brez šiva? Po liturgičnih predpisih jo je moral nositi veliki duhovnik. Tudi Jezus je duhovnik in žrtev pri darovanju samega sebe. Ali je šlo za dar katere od pobožnih žena? Ali za obleko, ki jo je dal Herod, da bi ga smešil? (Po bičanju so mu brez dvoma vrnili obleko, Id jo je običajno nosil.) Simbolično izročilo v katolicizmu gleda v tej obleki podobo edinstva Cerkve, ki krivoverstva in razkoli ne morejo raztrgati njenega večnega tkiva.

Ostali so še žeblji, ki jih je bilo treba zabiti v živo meso. Strahotno mesarjenje, ki stiska človeku srce. »Križan bil,« ponavljajo kristjani vsak dan v veroiz povedi. Ali pa pomislijo pri tem na strašno resničnost konice, ki si dela pot skozi mišice, na kri, ki brizga iz rane, na nezadržno drgetanje človeka, ki ga tako mučijo?

Materialni pogoji križanja so dali priložnost za razprave, kje so zabili žeblje v roke. Najstarejše izročilo uporablja besedo “roke” v pomenu, ki se zdi običajen. Tako tudi skoro vsi umetniki prikazujejo rane sredi dlani, na istem mestu, kjer jih kažejo tudi mistiki, ki so prejeli sveta znamenja (npr. sv. Frančišek Asiški). Današnji razlagalci, med njimi tudi nekateri zdravniki,* pa trdijo, da žebljev niso mogli zabiti v roke v strogem pomenu besede. Njihovi računi in njihove izkušnje bi hoteli dokazati, da more telo človeka, ki z vso svojo težo nateguje dlani, raztrgati tkivo in je treba zato “roko” razumeti v zdravniškem smislu, kjer vključuje tudi zapestje, ki povezuje s seboj prste. Tu je nekai trdih koščic, ki jih dopolnjuje gosto tkivo kit. Med temi koščicami ali natančneje, med tremi od njih, je prazen prostor, ki se imenuje po zdravniku Destotu, kamor bi se mogel vriniti žebelj in prenesti znatno težo. Vendar so pri tej razlagi pomisleki. Kot smo videli, se zdi gotovo, da so po stalnem običaju pri križanju namestili med noge obsojenca nekakšen podstavek, gotovo zato, da bi preprečili, da se ne bi roke odtrgale in bi podaljšali trpljenje. Če so uporabljali ta sedile tudi pri Jezusovem križu, so razmišljanja v zvezi z napenjanjem rok nepotrebna; če pa se v tem primeru niso držali običaja, je treba prej dokazati odsotnost podstavka.

*Povod tem študijam je dalo dejstvo, da so rane na rokah pri torinskem prtu na zapestjih. Pristašem pristnosti te relikvije se zdi ostroumna razlaga, ki jo navajamo.

Iz teh zdravniških razprav pa moramo zadržati naslednjo opazko: žebelj, ki so ga zabili v tkivo, je gotovo težko poškodoval srednji živec na roki, ki je tako čutilni kakor gibalni, povzročil neznosne bolečine in okrenil palec proti drugim prstom; tako sliko roke so pokazali vsi anatomični poskusi. Seveda je le malo umetnikov, ki so uporabljali tako značilno držo.

Kar zadeva noge, so bile najbrž prekrižane druga prek druge in tako pribite (precej daleč od pete, ker bi sicer potrebovali izredno dolg žebelj in bi to zelo otežkočilo pribijanje), med drugo in tretjo stopalnico.

Tako se je začelo trpljenje na križu. V začetku, ko je bil obsojenec še pri močeh, je drgetal v mrtvičnem krču, ki mu je stiskal prsi: skušal se je celo za ceno strašnega trganja vzpeti na noge, da bi mogel dihati. Nato je odpor polagoma slabel: razpete roke so se povesile, trup je upadel, kolena so bila topo obrnjena druga proti drugemu, proti bokom in nartom. Človeška beda je zveriženo visela na križu. Glava, ki je trzala v agoniji, je končno padla na prsi, kjer se je brada uprla v prsnico.

Včasih so rablji, da bi zadevo pospešili in pomagali smrti, zažgali na vetrni strani križa ogenj iz slame in trave, kar je povzročilo žgoč dim, ali pa so obsojencu z mečem odprli žile. Pri Kristusu to ni bilo potrebno. “Svoje življenje dam, da ga zopet prejmem,« je rekel. »Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz sam od sebe dam. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od Očeta« (Jan 10,17.18). Ne pozabimo, da je Jezus ves ta strašni obred prostovoljno sprejel. Z eno samo besedo bi mogel podreti svoj križ, rablje in legionarje ter razpršiti množico o radovednežev. »Mučili so ga, a uklonil se je. Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne …,« je prerokoval Izaija (53). Ko so končno postavili križ z njegovim bremenom, je bilo gotovo že okrog poldne. V bezetski četrti, nedaleč od Kalvarije so žalostno meketala daritvena jagnjeta, za katera so za velikonočni obed barantali kupci. Na Kalvariji pa je začela teči kri božjega Jagnjeta.