34. nedelja med letom

Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

2Sam 5,1-3

Lahko je razumeti razloge, ki so na praznik Kristusa Kralja postavili odlomek iz 2. Samuelove knjige, ki je hkrati začetek in konec: konec Davidovega vzpona na izraelski kraljevski prestol in začetek začetek njegove kraljevske oblasti nad Izraelom. David je bil pravzaprav trikrat maziljen za kralja. Prvič ga je mazilil Samuel na domu v Betlehemu, ko je Bog zavrgel Savla (1Sam 16,1-13). Drugič so ga mazilili v Hebrónu za kralja južnih rodov po Savlovi smrti, (2Sam 2,1-7),  tretjič pa za kralja severnih rodov po smrti Savlovega sina Iš Bóšeta, kar so prav tako v Hebrónu storili odposlanci severnih rodov, kar je predmet nedeljskega starozaveznega besedila (2Sam 5,1-5).

V nedeljskem odlomku preseneča ponovitev iste vsebine: »Tiste dni so prišli vsi Izraelovi rodovi k Davidu v Hebrón…« (5,19) in »Vsi Izraelovi starešine so prišli h kralju v Hebrón…« (5,3). Po vsej verjetnosti tukaj ne gre za nek stilističen poudarek istega dogodka, ampak za dva različna dogodka: prvič je šlo za vprašanje, ali bo David to izvolitev sploh sprejel, drugič pa za resnično sklenitev zaveze in postavitev za kralja.

Razlog, zakaj imamo postavitev Davida za kralja kot berilo na praznik Kristusa Kralja pa se skriva v širšem besedilu našega odlomka. Kot nam poroča 1. Samuelova knjiga, je zadnji sodnik Samuel za kralja Izraelcem mazilil Savla, ki pa ga je Bog kmalu zavrgel (1Sam 15,10-11) in še za časa njegove vlade mazilil za kralja okrog leta 1000 pred Kr. mladega Davida v krogu njegove rodbine v Betlehemu (1Sam 16,11-13). Tu pa nastopi bistvena razlika: Savel je pojmoval svojo kraljevsko oblast kot nekaj osebnega, enako oblasti kraljev vseh okoliških narodov. David pa gleda svojo kraljevsko oblast kot obveznost na zemlji predstavljati Jahvéja, ki je pravi Božji kralj. David se čuti odgovornega ne le za politiko, ampak tudi za vero svojega ljudstva. Ta razlika je poudarjena skozi vso poltisočletno zgodovino izraelskih kraljev tja do babilonskega izgnanstva leta 586 pred Kr. S tega vidika so kralji označeni kot dobri ali slabi.

Vse skupaj je znamenje, da je bil David dober politik, vendar ta politika ni zrasla na zelniku preprostega betlehemskega pastirja. Zato Druga Samuelova knjiga pravilno razlaga, da Davidova kraljevska oblast izhaja od Boga. To velja pravzaprav tudi še zdaj za vsako oblast, vendar pri tem ne gre pozabiti, da Bog oblast, ki jo je dal, lahko tudi vzame, kot je to storil pri Savlu. Savel je delal po svoji glavi, politično vzeto je delal neumnosti, krščansko gledano pa ni izpolnjeval Božje volje. Prav isto čaka vsako oblast, ki ne ravna po Božji volji: zgodovina nas jasno uči, da se vsako nasprotovanje Božjim načrtom konča z osebno katastrofo. Tega se današnji oblastniki sicer nočejo zavedati in mislijo, da bo njihova politika večna, kot so mislili Napoleon, Hitler, Stalin, Tito in podobna banda, zato se pa nad njimi te katastrofe ne bodo nič manj uresničile.

Ni težko ugotoviti, kam razen redkih izjem spadajo naše vlade, ki so se po letu 1945 polastile oblasti. Naša pravica in dolžnost pa je moliti, da bi se čimprej uresničile katastrofe tistih oblasti, ki namesto za politično, gospodarsko in moralno dobro ljudstva delajo zase, za svoje podrepnike in za lastne žepe.