»Slovenec naj bi se ne bal kritike, ampak še prosil naj bije, kakor vsakdanjega kruha, da bi nam Bog poslal moža z bistro glavo, z ostrim peresom, kteri bi iz naše dozdanje revščine izplel ljubko in druge smeti; kteri nam bi luč prižgal, in “pravo pot pokazal v deželo duhov”.
Al kolikokrat, ne da bi vsaj molčali in potrpljenje imeli z nadlogami svojega bližnjega, temuč na vsa usta hvalimo, kar je dostikrat še preslabo, da bi se grajalo. Sleherni pa, kdor je kolikaj napisal in za svoje delo pohvaljen bil, posebno če je pisanje slabo, pisar pa mlad, brž misli, da seje vsaka beseda njegove hvale pretehtala na zlati vagi, in zato meni, da vse zna, toraj se več ne uči, ampak maže in čečka, da jeziku več škoduje, kakor pa koristi. Odvadimo se praznega vpitja: “Slava mu!” in raje eden druzemu pot kažimo!«
To je v Napakah slovenskega pisanja zapisal Fran Levstik in s tem naznanil, daje “mož z bistro glavo in ostrim peresom” on sam. S svojim ‘trojčkom’ iz leta 1858: Napake slovenskega pisanja, Popotovanje iz Litije do Čateža, Martin Krpan z Vrha je slovenski književnosti pokazal pravo pot v prihodnost.
“Pogine naj pes!”
Fran Levstik se je rodil 28. septembra 1831 v družini malega kmeta v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. V ljudsko šolo je hodil v Laščah. Pokazal je izredno nadarjenost in po treh letih je šel v Ljubljano, kjer je obiskoval normalko in gimnazijo. Med drugim in petim razredom je bil v Alojzijevišču. Ravnatelj Pogačar mu je bil naklonjen, pri sošolcih je bil priljubljen. Leta 1850 je izstopil in stanoval privatno. Bil je odličen dijak, v slovenščini je veljal za avtoriteto, uspeh mu je kazila matematika in prav zaradi nje je ostal brez mature. Vstopil je v nemški viteški red, v katerem bi lahko študiral bogoslovje brez mature. Poslali so ga v Olomuc, toda že po nekaj mesecih je moral semenišče zapustiti, ker je iz Ljubljane prišla ovadba, da so nekatere njegove pesmi, ki so izšle leta 1854, pohujšljive in veri nevarne. Ustavil se je na Dunaju in hodil poslušat predavanja slavista Frana Miklošiča. Vrnil se je v Ljubljano. Leta 1855 je postal domači učitelj pri grofu Pacetu na Turnu, nato pa pri pesniku Miroslavu Vilharju na Kalcu pri Knežaku. Povsod je bil v tesnem stiku z ljudstvom, opazoval njegov značaj in se učil njegovega jezika. Skoraj deset let (1861-1872) se je boril z bedo, pogosto menjal službe, ki so bile malo donosne. Zaradi svoje odkritosti in kritičnosti se je zapletal v različne spore in se vse bolj zapiral vase. Etbin Costa mu je v nemščini izrekel: »Pogine naj pes!« (Tako je Anton Slodnjak naslovil svoj roman o Levstiku.) Boljši časi so nastopili z letom 1872, ko je dobil mesto skriptorja v licejski knjižnici v Ljubljani. Zadnja leta ga je mučila bolezen, na koncu je trpel kot svetopisemski Job. Smrt ga je odrešila 16. novembra 1887.
Pesnik ljubezni in otroškega veselja
V višjih razredih gimnazije se je začel Levstik razvijati kot pesnik. Leta 1849 je kot četrtošolec objavil v “Sloveniji” prvo pesem Želje, naslednja leta pa daljšo vrsto pesmi, ki so razodevale nastop nove, v slovenski literaturi do tedaj neznane pesniške osebnosti, ki zajema iz lastne duše in neposrednega poznavanja ljudskega duha. Po končani gimnaziji je zbral svoje najboljše pesnitve, ki so izšle v knjigi Pesmi (1854), ki vzbudila veliko zanimanje pri dijaštvu. Prenapeti gimnazijski katehet Anton Globočnik je imel nekatere Levstkove pesmi za pohuj- šljive, zato so prepovedali prodajo, Levstik pa je bil izključen iz semenišča. Kot domači učitelj na gradu Turnu je vzljubil Tono Zidarjevo, s katero bi se rad poročil. V njej posvečenih Toninih pesmih je Levstik v liriko uvedel slikanje narave kot ozadje človeškemu čustvu. V tem času je dozorel tudi kot pesnik balad (Ubežni kralj). Leta 1869 se je v njegovem srcu porodila ljubezen do mlade Franje Koširjeve iz Tacna pod Šmarno goro. Franjine pesmi so nekakšen dnevnik njegove ljubezni od vzklikov veselja do ljubosumne obtožbe. Te njegove pesmi so poleg Prešernovih najlepše slovenske ljubezenske pesmi.
Ko se je kot skriptor umiril, ga je posebej mikalo delo za mladino. V stiku z mladimi so privreli iz njegovega srca studenci poezije. V reviji Vrtec je objavljal prisrčne pesmi in pripovedke za otroke. Leta 1880 so začele tam izhajati Otročje igre v pe- semcah, ki so nastajale deloma v neposrednem stiku z otroki prijateljev. – Od leta 1949 založba Mladinska knjiga podeljuje Levstikovo nagrado za dosežke v slovenski otroški in mladinski književnosti.
Slovenski jezik, naš zaklad
Na začetku svoje predstavitve življenja in dela Frana Levstika je Ivan Grafenauer zapisal, da je bil najdragocenejši zaklad, ki gaje mladi Levstik vzel s seboj v ljubljanske šole, “čista in bogata velikolaška govorica in velika ljubezen do domačih krajev in ljudi” (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1920). Ta zaklad je ohranil in bogatil vse življenje. Ko so okoli leta 1857 v njem dozorevati spisi v prozi, je v njem vedno jasneje sijalo pravilo njegovega bogatega življenja: največja slovenska kulturna vrednota je čisti slovenski jezik, posoda vsake prave književnosti. Iz njegove prirojene kritične sposobnosti in živega stika z ljudstvom so zorela spoznanja, ki so se v letu 1858 zgostila v Popotovanje iz Litije do Čateža (Slovenski glasnik) in v Napakah slovenskega pisanja (Novice). V Popotovanju se je dotaknil slovenskih knjižnih razmer z nasvetom, da bi se moralo “pisati v domači besedi, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu”. V Napakah je obsodil tedanji literarni jezik ter od pisateljev zahteval, naj poučujejo ljudstvo in njegov govor in ga presajajo v našo knjigo. Vse svoje znanje in čutenje z ljudstvom je zajel v kratko povest Martin Krpan z Vrha (Slovenski glasnik, 1858), ki je trajni, neprecenljivi biser slovenske književnosti. Z užitkom jo prebira najbolj razvajen estet in vsaka preprosta duša. Povest o zmagi bistrega, preprostega človeka nad ošabnim velikanom je položil v usta starega kmeta z barvito govorico. Ni čudno, da je ta besedna umetnina zamikala številne likovne umetnike.
