Lepo prosim, ne seštejte teh dveh številk. Jaz jih tudi nisem. Tudi če bi hotel to storiti. Neko noč sta me zbudili. Pred očmi sta viseli kot dva obešenca. In nista hoteli proč. Skušal sem se spominjati, da bi se ju rešil vsaj za ostali del noči. Enostavno sta obviseli v zavesti. Zarezali sta se, ko sem ju skušal sešteti. V trenutku, ko sem imel pred seboj številko 40, sem čutil, da sem ga polomil. 11 in 29 sta se prikradli z roba zavesti in izpodrinili številko 40. Začel sem ponavljati 11 in 29 in to ponavljanje mi je dalo zadremati. Nekaj dolgih minut noči sem tako lahko rešil pred brodolomom.
Jutranji posli so zahtevali toliko duševnih moči, da sem se čutil osvobojenega. Ob 9 moram na vlak. Pred blagajno vidim uradnika in za njim čisto jasno dve številki 11 in 29. Ali še zmeraj sanjam? Sem zares na postaji v Tokiu? In bleknem:
»Tokio.«
Uradnik mi smehljaje reče:
»Tokio je veliko mesto. Kam hočete potovati?« Pozabim pravi cilj potovanja, spomnim se v naglici predmestne postaje z ljubkim, tihim parkom v bližini. In zdaj sedim na klopci ob majhnem ribniku. Gledam krape v njem: bele, črne, srebrne in oranžne barve. Pravijo, da so tisti belo-srebrne barve najbolj užitni. Med krapi plavata številki 11 in 29. Nekaj morata pomeniti, sicer me ne bi zasledovali. Nekaj starih in nekaj bolj starih ljudi sedi na klopeh. Nekateri govorijo več čas, nekateri komaj kaj rečejo sosedu ali sosedi. Visoka drevesa nudijo prijetno senco. In učinkujejo kot neke vrste stena proti nepretrganemu hrupu predmestja. Gledam krape in gledam številki 11 in 29. Kaj jima dolgujem? Zakaj me zasledujeta?
Starejši gospod se mi prikloni. Ali bi smel prisesti? Da je upokojeni knjižničar in da bi ga silno veselilo, če bi smel z menoj govoriti – angleško. Z nasmeškom mu vse to dovolim. Počasi otipava vreme, park, krape, zadnje državne volitve – kjer sem strogo nevtralen – in končno se dotakneva njegovega življenja. Že enajst let je v pokoju. Ko čujem številko enajst, se mi zdi, da bom v naslednjem trenutku odkril številko 29. Pa sem se motil. Vse, kar je bilo potem še matematično dosegljivo, je bilo ali pod 29 ali nad 29. Okrog enajstih potegne iz žepa malce starinsko uro:
»Bi me pospremili do doma? In – ali vas smem povabiti na preprosto kosilo?«
»Z veseljem,« odgovorim in mislim na številko 29 – morda jo bom končno našel? Blizu parka – gospodu je ime Uemúra – telefonira ženi, da prideva dva na kosilo. Takrat Japonci še niso imeli dostopa do žepnega telefona. Med telefoniranjem je ležala njegova beležnica s telefonskimi številkami pred menoj na podstavku, ki ga imajo javne telefonske govorilnice. On je ves zatopljen v pogovor z ženo, jaz pa v številke v beležnici. Tiste 29 v beležnici ni.
Med kosilom se še bolj spoznamo: zdaj vesta, da sem neporočen katoliški misijonar, onadva pa luteranske vere. Tudi to vesta, da sem iz Slovenije, ki jo takoj istovetita s Slovakijo. Odlična kava po kosilu razveže jezik tudi gospe Uemúra .
»Najina hči je poročena s katoliškim zdravnikom. Po poroki je postala tudi ona katoličanka. Odsvetovala sem ji, češ luterani se lahko ločijo, če pride do poloma, katoličani pa ne. Še zmeraj mislim, da imam prav. Kaj bi vi rekli, gospod misijonar?«
Odkar sem vstopil v njuno hišico govorimo japonsko – gospa ne zna dovolj angleščine, ali pa se – kot večina Japoncev – sramuje govoriti, ker se boji, da bi jo napake jezikovno razgalile.
»Zdi se mi, da je vaša hči našla v svojem katoliškem partnerju moža, od katerega bi se ne hotela nikdar ločiti. In to mu je povedala s svojim prestopom v katoliško vero.«
Srknem kavo in gospa meni in možu znova nalije. (Odlična kava, moram reči!)
»So stvari, gospa Uemúra , ki jih je Martin Luter napravil zlahka sprejemljive. Vprašanje pa je: ali je to v skladu s Kristusovim veselim oznanilom? Kristus je branil čast žene pred vsakim narodom. Vrnil je človeku njegovo dostojanstvo s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem. Njegove besede so besede Božjega Sina, ki ljubi človeka in mu nudi Božjega otroka vredno življenje.«
Sežem po japonski slaščici na porcelanskem krožniku. Gospod Uemúra mi sledi, gospa pa reče:
»Rada bi kaj več zvedela o razliki med katoličani in luterani.«
»Čez nekaj dni vam rad pošljem knjigo o tem. Vaša je, ni vam je treba vračati.«
Gospod in gospa skoraj istočasno protestirata:
»Vnaprej plačava…«
»Iskrena hvala! Toda v tem primeru bi tudi jaz plačal enako vsoto vama za tako odlično kosilo in tako izvrstne slaščice.«
V zadregi se nasmehneta, gospa pa svetlih oči pripomni:
»Veseli me, da jih cenite. Prav včeraj sem jih pripravila.«
Ko se na koncu kosila ob slovesu drug drugemu priklonimo, jima moram obljubiti, da ju bom spet kdaj obiskal.
Na postaji zagledam med številkami prihodov in odhodov vlaka – 11 in 29. Z menoj, se pravi, z mojo zavestjo sedeta v vlak. Spomnim se, da sem ju že enkrat seštel: 11+29=40. Začenjam rekonstruitati en pretekli teden, dva pretekla tedna. Skozi okno se ozrem po postaji. Še nikdar je nisem videl. Moral bi bil izstopiti že prej – saj proga nima nobenih odcepov. Na naslednji postaji izstopim in se peljem nazaj. Skrbno prebiram imena postaj. Imajo to prednost, da je na eni strani ime prejšnje,v sredini dejanske, po njej pa prihodnje postaje. Z menoj zdaj na pravi postaji izstopijo tri številke: 11, 29 in 40.
»Potrpežljivost,« mi je bil zaupal dolgoletni misijonar na Japonskem, »je surovo maslo za na misijonski kruh.«
Med potjo zagledam ogromen plakat za prodajo ameriških izdelkov. Enega teh izdelkov se da kupiti za izredno znižano ceno 29 US dolarjev, se pravi v tistem času okrog 1.500 jenov. Ne, si rečem, tega aparata ne potrebujem; razen tega – manjka številka 11.
Pri nas na Japonskem trajajo cestni signali precej dolgo; menda smo na vrhu svetovne lestvice za ljudi, ki so starejši od 65 let; tisti, ki se bližajo osemdesetim letom, prečkajo cesto počasi. Na drugi strani ceste je zdaj zelena luč. Nekako sredi ceste me zadene misel: zakaj ne združim 11 in 29 v 1129? Od presenečenja se ustavim. Zelena luč se spremeni v rumeno. Nekje za mano me vzpodbuja policistov žvižg. Srečno pristanem na drugi strani ceste, tokrat s številko 1129. Cel dan me spremlja. Tudi naslednji dan. Polagoma se številka sesede nekam v dno zavesti. Opravki zahtevajo zdravo pozornost. Zdi se mi, da bom številko 1129 prebolel.
»Halo!« se neko dopoldne oglasi telefon, »ali lahko govorim z gospodom Kosom? Tukaj pogrebni zavod Yamaúra (po naše: Jamaúra). Ste vi, gospod Kos? Pozdravljeni!«
Roka s telefonsko slušalko se komaj opazno strese. Spet nov pogreb? Ko takorekoč nevtralno odzdravim, Zavod nadaljuje:
»Pred tremi meseci ste po pogrebu v našem krematoriju plačali popogrebno kosilo družini petih otrok, ki je izgubila očeta. Restavracija je del našega zavoda. Zmanjkalo vam je denarja in izstavili smo vam račun za manjkajočo vsoto 1.129 jenov. Ne mudi se, pol leta imate časa, a hoteli smo vas na to spomniti, ker vemo, kako zelo ste zaposleni. Mimogrede: naš krematorij je cenejši od drugih in odlično deluje. Priporočamo se. Naš krematorij ne bo razočaral ne vas, ne vaših prijateljev in znancev. Na svidenje!«
