Marija na Dobrovi pri Ljubljani

Dobrova je bila nekdaj ena najslavnejših božjih poti v deželi in tudi ena najstarejših. Leži ob cesti Ljubljana – Polhov Gradec. Ime sedanjemu kraju so dali gotovo Slovenci, četudi je Dobrova prazgodovinski kraj. Poldrugo uro od današnje Dobrove je bila stara rimska Emona, današnja Ljubljana. Dve uri na drugo stran je bila rimska naselbina Nauportus –sedanja Vrhnika in poldrugo uro od Dobrove je starodavni Horjul, čigar ime je tudi iz rimskih časov: “Forum Julii” –  Julijev trg. V bližnjem Hruševem so zasledili rimsko utrdbo; na tej rimski utrdbi stoji zdaj podružna cerkev sv. Jurija. Na Polhovgrajski gori, ki jo zdaj imenujejo Drsalica, je bilo prazgodovinsko gradišče in rimska postojanka. Na sedanji polhograjski Kalvariji je bilo staroslovansko gradišče.

Od kdaj je božja pot na Dobrovi

Slomškove “Drobtinice” so leta 1863 prinesle dolgo pesem o Dobrovi. Pesem ima 41 kitic, vsaka kitica po osem vrst. Pesem je sestavil tržaški kanonik J. Kovačič. Moral je biti dobrovski rojak, da se je za kraj tako zanimal. Pri tej pesmi ima pripombo, da se je božja pot na Dobrovi začela že leta 631. Ne pove pa, kje je to letnico dobil. Zgodovinsko je to seveda nemogoče, razen če bi bila Marijina kapela ostala še iz rimskih časov, kar pa je neverjetno. Poganski Slovani so v naših krajih, kot pravi zgodovina, porušili rimska mesta in zatrli vse sledove krščanstva. Krščansko vero je prinesel med Slovence sv. Modest po letu 750. Sv. Modest je prišel, kot znano, iz Salzburga. Res je, da je nameraval priti med Slovence razširjat nauk Kristusov leta 612 rimski menih sv. Kolumban, pa mu je bilo v spanju razodeto, da ljudstvo za to še ni zrelo. Svoj načrt je opustil. Za vladanja kralja Sama leta 630 je prišel med Slovence sv. Amand. Od svojega delovanja je imel malo sadu, zato se je kmalu vrnil k svojim prejšnjim ovčicam. Torej če bi bila kapela na Dobrovi postavljena leta 631, bi jo bil postavil sv. Amand. Oglejska Cerkev je začela uveljavljati svoj vpliv med Slovenci pozneje. Patriarh sv. Pavlin II. se imenuje apostol Slovencev, on je pa vladal oglejsko Cerkev šele od leta 787 do 802.

Bolj verjetna bo letnica 970, ki jo je zgodovinar Jurij pl. Thalberg postavil kot čas, ko je bila na Dobrovi postavljena prvotna kapela na čast Materi božji. Pa tudi ta letnica ni podprta s kakšnimi trdnimi dokazi. Leta 1756 je izdal dobrovski vikar Jernej Zupanc knjigo, ki je imela na naslovni strani po tedanji navadi dolg latinski napis, ki se po naše glasi: »Studenec živih voda. To je Marija, neusahljivi vir milosti, ki preobilno tečejo v cerkvi na Dobrovi. Iz tega studenca verni romarji zajemajo zveličanje od Gospoda. Čudeže, ki so se tukaj godili in milosti, ki so bile tu podeljene po zasluženju preblažene Marije Device in po božjem usmiljenju, je popisal Jernej Zupanc, četrti tukajšnji vikar.« Dobrovski dušni pastirji so se takrat imenovali vikarji, ker je bila samostojna župnija ustanovljena pozneje. Po tej knjigi je najbrž tudi kanonik Kovačič sestavil svojo pesnitev.

Splošna misel je, da je prvotna kapela bila na Dobrovi postavljena pred letom 1000. Med ljudmi kroži še zdaj govorica, da je na mestu, kjer zdaj stoji dobrovska cerkev, rastlo leščevje. In v vejevje je hodila ptička, ki je posebno lepo prepevala. Zdelo se je, da ima človeški glas. Vsi, ki so ptičko poslušali, so rekli, da poje Mariji na čast. Zato so tam postavili kapelo in so kapeli rekli “Marija v Leščevju”. Tako se je res božja pot dolgo imenovala.

Druga zgodba o postanku božje poti na Dobrovi pa je sledeča: Na sončnatem vrhu blizu potoka je bil samoten kmet. Ljudje splošno trde, da je bila ta kmetija sedanja Rupnikova hiša št. 19 na Dobrovi. Kmet je imel veliko čredo ovac in goved. Rupnikov sin je pasel očetovo čredo. Nekega večera fantiček kliče svojo čredo, piska na piščal, pa se mu živina ne oglasi. Urno se bliža noč in pastirček začne prositi Boga in Marijo pomoči. Zazdi se mu, da je krava zamukala in ovčka zabeketala na bližnjem gričku. Na vso sapo hiti na grič in tam vidi čudovit prizor: vsa živina je obrnjena v eno smer in vsa čreda kleči na sprednjih nogah. Ni mogel tega razumeti in ves je bil siromak zmeden. Takrat pa zagleda v leščevju Marijino podobo. Približa se ji, jo dvigne in nese proti domu. Čreda pa gre mirno za njim.

»Mati, poglejte, kaj sem našel v leščevju! In vsa čreda je klečala pred podobo v gozdu in zato sem se nocoj zamudil!« kliče prepadeni deček.

Naslednje jutro pastirček zopet po navadi žene čredo na pašo. Toda zvečer mu vsa živina zopet zgine in spet jo najde klečečo pred isto Marijino podobo na istem mestu kot prejšnji večer. Fantiček spet pobere Marijino podobo in jo nese proti domu. Čreda takoj vstane in zadovoljno gre za pastirjem.

»Mama! še eno Marijino podobo sem našel v leščevju in zopet je pred njo čreda klečala!« pravi fantek.

Mati gre gledat v omaro in na veliko začudenje ne najde v njej podobe, ki jo je tja spravila prejšnji večer. Čudno se ji zdi, premišljuje, razumeti pa ne more. Podoba je izginila, fant jo je zopet prinesel domov. Žena se prestraši in naroči sinčku: »Nikomur tega ne povej, jaz bom šla jutri zjutraj vse skupaj razložit duhovniku.« Ko je žena duhovniku vse pojasnila, ji reče: »Še danes pridem k vam in bom pripeljal s seboj tudi nekaj prič.« Popoldne pridejo k Rupniku trije duhovniki. Gospodinja odpre skrinjo, da bi podobo gospodom pokazala, toda skrinja je prazna, podobe ni. Duhovniki počakajo pri Rupniku do večera, ko se odpravijo na grič, o katerem je pravil pastirček, da vedno najde na njem podobo Marijino, ki pred njo kleči vsa čreda. Vsi trije duhovniki in vsa Rupnikova družina, pa še nekateri drugi ljudje so o mraku prišli na grič in se na lastne oči prepričali, da je pastirček govoril resnico in da je vse res, kar je pripovedovala Rupnica. Eden izmed duhovnikov ginjen dvigne Marijino podobo. V sprevodu jo med molitvijo nesejo na Rupnikovino. V družinski sobi pripravijo oltarček, kamor podobo postavijo. Takoj sklenejo, da bodo na mestu, kjer je bila podoba najdena, postavili kapelo. Sklep so kmalu izvršili. Z veliko slovesnostjo so potem podobo prenesli v kapelo. Vest o Marijini podobi in o novi kapeli se je bliskovito razširila po okolici in ljudje so začeli trumoma romati v Leščevje k Marijini kapelici. Seveda je bila kapelica že od začetka premajhna, zato so morali kmalu misliti na zidavo cerkve, ki so jo postavili na čast Marije v nebesa vzete.

Prvotna romarska cerkev

Kdaj je bila zidana in kako velika je bila, se ne da dognati. Gotovo je le to, da je cerkev stala že 1231. Znani zgodovinar Dolničar (Jurij pl. Thalnitscher) imenuje Dobrovo prastaro Marijino svetišče, kamor ljudstvo od vseh strani kar vre zaradi obilnih milosti, ki jih tam verniki prejemajo. On trdi, da je početek cerkve – ne božje poti – v letu 970. Isto trdi znani zgodovinar Valvasor: »Na Dobrovi je ena najstarejših cerkva v vsej deželi Kranjski in cerkev je zaradi obilnih čudežev v tolikem slovesu, da ljudje vsak dan tja romajo. Nekatere dneve se opravi na Dobrovi 20 do 25 svetih maš.«

Zgodovinar Valvasor nam našteje tudi vse štiri oltarje v prvotni cerkvi: Glavni oltar je bil posvečen Mariji v nebesa vzeti, kot v najstarejši Marijini cerkvi na slovenskih tleh v Gospe Sveti na Koroškem. Drugi oltar je bil posvečen na čast Mariji Magdaleni; tretji na čast sv. Lenartu in četrti zopet na čast Materi božji. Ta četrti oltar je bil namreč oltar bratovščine Vnebovzetja Marijinega. Poleg oltarjev je omenjena še kapela, posvečena sv. Štefanu, prvemu mučencu. Slovenski geografski leksikon trdi, da je bila Dobrova že v 12. stoletju slavna božja pot.

Zgodovina turških pohodov ve povedati, da so Turki grozovito razsajali okrog Ljubljane leta 1476 in da so tedaj porušili cerkev sv. Jurija na Hruševem. Nič pa ni zapisano, da bi bili poškodovali dobrovsko Marijino cerkev. Vedeti je treba, da takrat na Dobrovi še ni bilo fare, Dobrova je spadala k fari Št. Vid nad Ljubljano kot podružnica; dobrovska fara je stara komaj dobrih 200 let. Ves prostor okrog cerkve je takrat pokrival še gozd in najbrž cerkve s ceste niti ni bilo mogoče videti. Temni gozd je obvaroval cerkev pred Turki.

Dragocen zgodovinski spomenik iz stare dobrovske cerkve nam je ohranil Valvasor. Postavili so ga Ljubljančani. Po vsej slovenski deželi’ je okrog leta 1680 razsajala in morila kuga. Skozi štiri leta je morila na Štajerskem, Koroškem, Hrvaškem in Goriškem. Kranjske dežele pa se je izognila. Posebno prestrašeno so gledali prihajajočo morilko ljubljanski meščani. Vse mesto se je zateklo k Mariji dobrovski. Leta 1682 so Ljubljančani v slovesni procesiji prinesli na Dobrovo spominsko ploščico s pomenljivim latinskim napisom, ki po naše pomeni: »Veliki Materi božji, Mariji na Dobrovi, ki jo obilno obiskujejo množice od bližnjih in daljnih krajev ter jo vneto častijo in ki slovi po mnogih deželah; preslavni nebeški Materi, ki je izbrala ta kraj in je vso deželo Kranjsko obvarovala kuge, katera je že četrto leto ob mejah razsajala, njej izroča Ljubljana v vedni spomin hvaležnosti sebe in svoje prebivalce. Po Kristusu leta 1682 in v letu 2904 po ustanovitvi Ljubljane – Emone.« Res škoda, da se nam ta spominska plošča ni ohranila! Pri podiranju stare cerkve se je morala zdrobiti po neprevidnosti ali pa po nerazumevanju za stare spomenike.