Žegnanjska nedelja
Mdr 11,22 – 12,2
Starozavezno berilo 31. nedelje med letom je iz Knjige modrosti. Njenega pisca ne poznamo, vemo pa, da je živel v helenističnem, torej grškem okolju, precej verjetno v Aleksandriji, ki je bila središče helenistične, torej grške kulture v Egiptu, in kjer se je skozi stoletja izoblikovala močna hebrejska diaspora. Pisec se obrača na svoje judovske sovernike, ki jih je očaral blesk helenistične kulture in so bili tako pogosto v nevarnosti, da bodo odpadli od vere svojih očetov, ker je niso znali uskladiti z vodilno mislijo okolja, v katerem so živeli. Tem bi pisec rad pokazal, da se modrost izraelskega izročila ne samo lahko sooči s pogansko, ampak se izkaže, da jo celo nadkriljuje. Knjiga modrosti je bila v originalu napisana v grščini, po vsej verjetnosti med leti 50 in 30 pr. Kr. Odseva aleksandrijsko judovsko okolje in je bila napisana za Jude, ki niso več znali hebrejsko, in za Grke, katerim je pisec hotel ponuditi svetopisemsko modrost. Pisec je bil zelo izobražen, saj razodeva poznavanje Stare zaveze in grške filozofije. Za razliko od poganske modrosti, ki temelji na zgolj človeškem umovanju, je modrost za starozaveznega pisca isto kot pravi Bog, Izraelov Bog, kar je jasno povedal v enem od prejšnjih poglavij (7,25-27).
Naš nedeljski odlomek je iz tretjega dela Knjige modrosti, ki kot celota opisuje čudovita dela modrosti od prvega človeka dalje pa do osvojitve obljubljene dežele. Natančneje vzeto je nedeljski odlomek nekakšno stransko besedilo o motivih Božjega usmiljenja do poganov. Oblikovan je v obliki molitve in se obrača na Boga, čeprav vsebinsko pomeni bolj teološko razmišljanje kot pa molitev. Problem, zakaj je Bog ob izhodu iz Egipta izkazal usmiljenje poganom te dežele je v resnici odgovor na vprašanje Judov, ki so se v času oblikovanja knjige čutili ogrožene, saj je minilo komaj dobrih sto let od preganjanja Antioha IV. Epifana, in so pričakovali odločilen poseg Boga, tistega Boga, ki ga kljub vsemu bolj zanima spreobrnjenje poganov, kot pa njihovo uničenje.
Sedem vrstic našega odlomka v okviru Božjega ravnanja s poganskimi ljudstvi najprej zatrjuje, da je svet neskončno majhen pred Bogom (11,22). Toda véliki Bog je usmiljen do stvari, ki jih je ustvaril 11,22 sl.), ki lahko obstojajo semo zaradi njegove volje (11,25) in izkusijo njegovo ljubeznivost (11,26), ker je njegov duh v njih (12,1). V vsem tem ima Bog pred očmi spreobrnitev ljudi k veri vanj (12.2). Samo iz vere morejo imeti življenje in stalnost.
Živimo v podobnem času kot Judje v času nastanka Knjige modrosti. Po svoji neumnosti, ki smo jo izkazali pri volitvah letos spomladi, smo še vedno drugorazredni državljani, kar pomeni, da so preganjani vsi tisti, ki ne trobijo v isti rog z izvoljenimi. Vendar tudi za njih velja sklep našega odlomka: »Zato tiste, ki padajo, kaznuješ po malem.« Pred tednom dni so volitve »pokazale v čem so grešili in jih opominjaš, naj se odvrnejo od hudobije in verujejo vate, Gospod.« Božja volja je jasno izražena, podprimo jo torej z molitvijo in glasovanjem čez tri tedne, da se bo uresničila.
