I. del
Verske resnice

3 – Kristusova agonija in posmrtno telesno poveličanje

C – Jezusovo rajsko življenje

Po odložitvi zemeljskega telesa Jezus prične dobo »rajskega« življenja, ki traja vse do vnebohoda. Jezus v tej dobi živi kot nevidni duh, ki pa se od časa do časa prikaže v poveličanem telesu. Za to telo je značilno, da Jezusa v njem tako apostoli in učenci, kakor tudi žene, ki mu strežejo, ne morejo prepoznati s telesnimi, ampak samo z duhovnimi očmi (prim. Jn 21, 1-14; Lk 24,31). Te značilnosti odlično opisuje upokojeni papež Benedikt XVI.,* ki niti z besedico ne omenja kakega sestopa v pekel, ampak poudarja, da se Jezus v raju ni vračal »v splošno biološko življenje, da bi moral nato po zakonih biologije nekega dne spet umreti«; da tudi »ni prikazen, ni duh« to je »nekdo, ki v resnici pripada svetu mrtvih, a se more nekako pokazati v svetu zemeljskega življenja«; ter da so »srečanja z Vstalim nekaj drugega kakor mistična izkustva«.

*Joseph Ratzinger-Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta, II, Ljubljana 2011, 257-267. Glelj tudi izredno lep članek Franceta Rozmana, Kakšenje bil vstali Jezus? v Ave Maria 106 (2014), str. 143.

Ne bi pa bilo napak, če bi namesto sestopa v pekel, predpekel ali nadpekel govorili in pisali raje o prehodu Jezusa v raj in mu tam pripisali srečanja s poveličanimi, na podlagi tega, kar je o oživljenih po klinični smrti leta 1975 objavil metodist doktor Raymond Moody.

1 – Doktor Moody, ki je zbral okoli 150 pripovedi pacientov, ki so doživeli navidezno smrt, takole spaja njihove izjave: navidezno umrli človek najprej »občuti, kako se z veliko hitrostjo giblje skozi dolg, mračen predor. Nato nenadoma dojame, da je zunaj svojega lastnega telesa, a še vedno v okolju, v katerem je bil tudi prej. Lastno telo gleda nekako od daleč, kot gledalec«. Potem opazi, da se novo telo »zelo razlikuje od telesa, ki ga je bil pravkar zapustil. Kmalu pa se začne dogajati še nekaj drugega: nasproti mu prihajajo bitja, ki mu žele pomagati. Med njimi razpoznava duhove sorodnikov in prijateljev, ki so umrli pred njim. »Preplavljajo ga občutki veselja, ljubezni in pomirjenosti«.* V poglavju Srečanja z drugimi navaja še primer ene pacientke, ki je umirajoča opazila veliko množico ljudi, kako lebdijo pod stropom. »Vse sem jih za življenja poznala in vsi so umrli pred menoj. Prepoznala sem svojo babico, dekle, ki je hodilo z menoj v šolo, in še mnoge druge sorodnike in prijatelje. Videla sem predvsem njihove obraze in občutila sem njihovo prisotnost. Videti je bilo, da so vsi veseli. Bil je srečen trenutek, čutila sem, da so prišli, da bi mi pomagali, ali pa, da bi me videli. Bilo je skoraj tako, kot da se vračam domov, oni pa so se zbrali, da bi me pozdravili in mi zaželeli dobrodošlico. Ves čas je bilo vse tako lahko in lepo. Lep in veličasten trenutek«.** Nikjer pa ni kakršne koli besedice o kakem spanju in smrčanju navzočih. Dr. Moody še dodaja, da vsi pacienti »poudarjajo brezčasnost tega stanja zunaj snovnega telesa. Mnogi pravijo, da so sicer prisiljeni svoje bivanje v duhovnem telesu opisovati s časovnimi izrazi, ker je človeški jezik pač časoven, da pa čas ni bil sestavni del njihovega doživetja, tako kot je v običajnem življenju«.***

*Moody, Življenje, 20.
** Prav tam, 44
*** Prav tam, 38

2 – Dr. Moody govori o obujenju klinično mrtvih. Toda če bi šlo pri Jezusovem vstajenju samo za čudež ponovno oživljenega trupla, nas to navsezadnje ne bi zadevalo. Jezusovo vstajenje tedaj ne bi bilo pomembnejše, kakor je ponovna oživitev klinično mrtvih z umetnostjo zdravnikov. Na svetu kot takšnem in na našem bivanju se ne bi nič spremenilo. Čudež ponovno oživljenega trupla bi pomenil, da je bilo Jezusovo vstajenje isto kakor obuditev mladeniča iz Naima (Lk 7,11-17), Jairove hčere (Mr 5,22s.35-43 vzp.) ali Lazarja (Jn 11,1-44). Po bolj ali manj kratkem obdobju so se ti vrnili v svoje dotedanje življenje, da bi nato nekoč pozneje dokončno umrli. Novozavezna pričevanja ne puščajo nobenega dvoma, da se je z “vstajenjem Sina človekovega” zgodilo nekaj čisto drugega. Jezusovo vstajenje je izbruh v čisto nov način življenja, v življenje, ki ni več podvrženo zakonu umiranja in nastajanja, ampak je onkraj tega – življenje, ki je odprlo novo razsežnost človeškosti. Zato Jezusovo vstajenje ni posamezen dogodek, ki bi ga mogli pustiti pri miru in ki pripada samo preteklosti, ampak je “mutacijski skok” (če kot primerjavo uporabimo to gotovo dvoumno besedo). V Jezusovem vstajenju je dosežena nova možnost človeškosti, ki se tiče vseh in za ljudi odpira prihodnost, novo obliko prihodnosti. Zato je Pavel po pravici vstajenje kristjanov in Jezusovo vstajenje neločljivo povezal med seboj: »Če mrtvi niso obujeni, tudi Kristus ni bil obujen … Toda Kristus je bil obujen od mrtvih kot prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,16.20). Kristusovo vstajenje je ali vesoljen dogodek, ali pa ga ni, tako nam pove Pavel. In samo če ga razumemo kot vesoljen dogodek, kot odprtje nove razsežnosti človeškega bivanja, smo na pravi poti, da sploh pravilno dojamemo novozavezno pričevanje o vstajenju. Iz tega razumemo posebnost tega pričevanja v Novi zavezi. Jezus se ni vrnil v normalno človeško življenje tega sveta, kakor Lazar in drugi mrtvi, ki jih je Jezus obudil. Jezus je izstopil v drugačno, novo življenje – v Božjo prostranost, in iz nje se pokaže svojim.

To je bilo tudi za učence nekaj popolnoma nepričakovanega, v čemer so se morali šele počasi znajti. Judovska vera je sicer poznala vstajenje mrtvih ob koncu časov. Novo življenje je bilo povezano z začetkom novega sveta in je bilo tako tudi povsem razumljivo: če obstaja nov svet, potem je tam tudi nov način življenja. Toda vstajenje v dokončnost in drugačnost sredi starega sveta, ki traja še naprej, ni bilo predvideno in zato sprva tudi ne razumljivo. Zaradi tega je učencem napoved vstajenja sprva ostala nepojmljiva. Postopno sprejemanje vere se dogaja podobno kakor ob primeru križa. Nihče ni mislil na križanega Mesija. Zdaj je bilo dejstvo tu in na osnovi tega dejstva je bilo treba na novo brati Sveto pismo. V prejšnjem poglavju smo videli, kako se je od nepričakovanega dogodka na novo odpiralo Pismo in tako je tudi dejstvo dobilo smisel. Novo branje Pisma se je seveda moglo začeti šele po vstajenju, ker je bil Jezus šele z vstajenjem potrjen kot Božji poslanec. Zdaj so morali oboje, križ in vstajenje, iskati v Pismu, ju na novo razumeti in tako priti do vere v Jezusa kot Božjega Sina. Paradoks je bil neopisljiv: Jezus je bil čisto drugačen, ni bil znova oživljeno truplo, ampak iz Boga živi na novo in za vedno. Kot Živi je bil hkrati stvarno navzoč, povsem on sam, čeprav ni več pripadal našemu svetu. Šlo je za čisto enkratno izkušnjo, ki je prebila običajne izkustvene prostore in je bila za učence pač povsem neizpodbitna. Iz tega se razlaga posebnost pričevanj o vstajenju. Ta pričevanja govorijo o nečem paradoksnem, o nečem, kar presega vsako izkušnjo, in je vendar povsem stvarno navzoče. To spet predpostavlja, da je bilo vstajenje za učence tako stvarno kakor križ. Predpostavlja, da jih je ta resničnost preprosto prepričala; po vsem začetnem obotavljanju in začudenju se niso mogli več upirati stvarnosti. Jezus je resnično vstal. Živi in z nami govori, smeli smo ga potipati, tudi če ne pripada več svetu normalno dotakljivega. Vendar pričevanja o vstajenju govorijo o nečem, kar se ne dogaja v našem izkustvenem svetu. Govorijo o nečem novem, do tedaj enkratnem – o novi razsežnosti resničnosti, ki se pokaže. Obstoječe ni zanikano. Rečeno nam je le: obstaja ena razsežnost več, kakor jih doslej poznamo. Ali je to v nasprotju z znanostjo? Ali more obstajati samo to, kar je vedno bilo?