11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

Križev pot

Krščanska pobožnost se že od 15. stoletja naprej spominja “kraljevskega pota križa”, o kateri Hoja za Kristusom z nepozabnimi besedami uči, da bi morala biti pot vsakega vernika. Običaj, ki so ga uvedli tisti, ki so romali v Sveto deželo, slediti po ovinkih pota na grič postajam Kristusovo trpljenje, se je, predvsem pod vplivom frančiškanov, razširil po vsem krščanskem svetu. Križevi poti pod milim nebom v Lucarnu ali na La Verni, v Lurdu ali v La Salette, križevi poti, katerih podobe so razvrščene po stenah najskromnejših cerkvic. Če kdaj, potem prevzame križev pot človeka, ko mu v počasni procesiji sledi na veliki petek popoldne, ko posluša njegove enakomerne prošnje v trpkosti pomladnega večera, v slovesni tišini golih cerkvenih ladij, kjer se do velike noči ne bo oglasila pesem. Četudi so “umetniška dela”, ki tu in tam spominjajo na posamezne dogodke pota na kraj žrtvovanja, le prepogosto obupno vsakdanja, pa vendar ne bo nihče mogel mimo njih, ne da bi se spomnil človeka, ki jih je nekega aprilskega palestinskega jutra doživljal drugega za drugim, in ga ne bi pri tem zgrabilo za srce.*

*Večina od štirinajstih postaj križevega pota prikazje prizore iz evangelija. Drugi, kakor srečanje z Marijo in dogodek z Veroniko izvirajo iz zelo starega izročila ter jih vidimo že na “kornih hodnikih” v Parizu alii Chartresu v 12. stoletju. V Jeruzalemu spominja na Jezusovo srečanje z materjo napol porušena armenska cerkev. Upodabljajo ga tudi mnogi umetniki, med njimi eno najboljših del blišč ljubečega Le Bruna.

V Jeruzalemu je izročilo že davno, že od časov prvih romarjev v 4. stoletju, zaznamovalo pot, ki jo je moral prehoditi Jezus od Antonije do kraja usmrtitve. V resnici gre samo za domnevo, če pomislimo na vse razvaline, ki so jih stoletja nagrmadila v svetem mestu, in na njih gmote, ki so pokrile niže ležeče dele. Ali je krenil stotnik, exactor mortis, po najkrajši poti, po cesti, ki je vodila prek trga pred templjem? V tem primeru bi sprevod zapustil sveto četrt skozi vrata Bab-en-Nadir, ki so ji v srednjem veku rekli “Žalostna vrata”. Smešno bi bilo pripisovati preveliko važnost preveč natančnim spominom, ki jih razkazujejo po vseh svetih krajih na svetu, na primer kamniti stopnici, ob katero naj bi sc Jezus spotaknil in padel in ki jo vodniki kažejo z mučno gotovostjo. V vsakem primeru sprevod ni mogel biti dolg – kvečjemu štiristo ali petsto metrov – zato tudi pomota ne more biti prevelika. Kraj, ki so ga izbrali za usmrtitev, je bil čim bliže, ker je obzidje naredilo tu upognjen vogal. Jezus je nujno moral iti navzdol po enem od stopničastih potov, ki so vodile iz templja k Tyropeionu, katerega struga je ležala tedaj mnogo globlje kakor danes, in se nato zopet povzpeti proti severozahodni strani mesta. Tudi ulice so bile, kakor jih vidimo še danes, ozke, z visokimi hišami z malimi okni, brez reda tlakovane z debelimi, gladkimi kamni, polne senc in jarke luči, napolnjene s trohnečim, predirnim mošusovim vonjem, ki ga še danes vdihavamo po vseh trgih na Vzhodu.

Plutarh poroča, da so morali na križ obsojeni sami nositi svoje mučilno orodje in tako potrjuje kratko opazko sv. Janeza (19,17): »Jezus je nesel sam sebi križ«. Mnogi pisatelji menijo, da je šlo samo za prečno bruno, medtem ko je bilo pokončno že na morišču, vendar pa je teža tudi v tem primeru bila velika: kakih trideset kilogramov, če je šlo samo za malo bruno, vsaj sedemdeset, če je bil križ popoln. Tako je, vedno bolj upognjen pod bremenom, stopal Jezus proti Golgoti. Nešteto umetnikov je skušalo v kamnu in v olju pri kazati “nošenje križa”. Prizor so prestavili v ulice vseh dežel in vseh časov. Morda je naj resničnejše in najpretresljivejše upodobljen v reimski stolnici, kjer skrit v oboku pri vhodu, predstavlja del Jezusovega življenja: preprosta podoba ubogega človeka, ki se bo zdaj zdaj zgrudil pod svojim bremenom. Po mnogih krščanskili krajih, v Španiji ali v Flandriji, spominjajo na žalostni dogodek procesije spokornikov: moški in ženske v črnih kapucah žele nositi križ, kakor ga je nosil njihov Gospod. »Kdor ne vzame svojega križa, ni moj brat,« pravi stari napis kakor v odmev na evangelijske besede: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« (Mt 16,24). Ko je Jezus rekel te besede, s katerimi je v Cezareji Filipovi napovedal svojo smrt, se je Peter vznevoljil. Ves njihov pomen je razumel šele pozneje. Mi, ki nas uči dvatisočletno krščansko izročilo, pa jih razumemo v luči trpljenja. “Nositi svoj križ” ni več podoba, kakor ni več podoba biti pribit na križ. »Ali je cilj življenja živeti?« vzklika eden Claudelovih junakov. »Njegov smisel ni živeti, ampak umreti, ne tesati križ, ampak se dati križati!«

Za človeka, ki je bil ves izčrpan od nočnega bedenja in zasliševanj, zaradi krutega mučenja z bičanjem in nujne izgube krvi, je breme križa gotovo presegalo njegove moči. April je v Judeji že zelo vroč, posebno okoli enajstih dopoldne. Spomnimo se, da je moral s križem obloženi obsojenec iti navzdol in se zopet vzpenjati po strmih pobočjih. Ali se je stotnik bal, da njegova žrtrv s prezgodnjo smrtjo uide usmrtitvi? Ne da bi pojasnjevali njegovo odločitev, vsi trije sinoptiki pripovedujejo, da so vojaki prisilili človeka v bližini, naj nosi Jezusov križ (Mt 27,32; Mr 15,21; Lk 23,26). Mož se je vračal s polja, nedvomno z Garebskih vrtov; zakonita velika, noč se še ni začela, zato delo ni bilo prepovedano. Ime mu je bilo Simon iz Cirene, Grk iz slavnega afriškega mesta, glavnega mesta Cirenajke, ali pa član številne judovske občine, ki je živela tam. Sv. Marko dostavlja, da je bil »oče Aleksandra in Rufa«, najbrž dveh osebnosti, ki sta bili znani v rimski občini, ki ji je bil namenjen njegov evangelij. Sv. Pavel (Rim 16,13) govori o Rufu, ki je morda eden od obeh. Izročilo trdi, da je bil Simon eden od sedemdesetih učencev, ki jih je drugiča razposlal Jezus; če sta bila njegova sinova res kristjana, si lahko mislimo, da je človek, ki je v pravem pomenu besede “nosil križ”, s tem dobil milost spreobrnitve.

Jezusa je po poti trpljenja spremljala »velika množica ljudstva« (Lk 23,27). Usmrtitve le prerade pritegujejo nezdravo radovednost; zato ni čudno, da je novica o njegovi obsodbi, natančno pet dni po njegovem zmagoslavnem vhodu na cvetno nedeljo, razburkala javno mnenje. Ves Jeruzalem je vedel za to, bosta govorila emavška učenca. Po ulicah, po katerih je šel sprevod, pa gotovo niso bile samo trume sadističnih zijal, ampak tudi Jezusovi somišljeniki, prijatelji in njegovi zvesti. In vendar se zdi, da se ni dvignil niti en krik ogorčenja niti ena manifestacija v njegovo korist. Judovska postava je predvidevala, da more posredovanje enega samega člana občine zadržati izvršitev smrtne kazni nad obsojencem. Spominjamo se, da je v primeru čiste Suzane zadostoval ugovor mladega Danijela, da so nesrečno žrtev pohotnih starcev ponovno postavili pred sodišče. Predpisa so se tako strogo držali, da so si zamislili za izvršitev smrtne obsodbe naslednji postopek: pri vratih v veliki zbor je stal glasnik z zastavo; sprevodu, ki je peljal obsojenca na morišče, je sledil jezdec, ki se je neprestano oziral proti kraju, od koder so odšli; če je prišel kdo pred veliki zbor in je govoril v korist obtoženca, so pomahali z zastavo in privedli človeka nazaj pred sodnike.

Tako je mogel torej žalostni sprevod narediti že štiristo metrov pota in množica je lahko slišala slugo velikega zbora, ki je ponavljal besede: »Če hočete dokazati Jezusovo nedolžnost, se podvizajte!« (če so se seveda držali tega predpisa postave), ne da bi se kdorkoli zganil, kdorkoli spregovoril besedico. Brezbrižnost se zdi strašna in preobrat javnega mnenja je vprav nerazumljiv. Še pet dni prej slava, viharno navdušenje, zdaj pa … Toda koliko primerov pozna zgodovina o ljudeh, ki so jih množice dvignile do najvišjega češčenja, nato pa so jih s podobno nehvaležnostjo nenadoma zapustile! Podvržene najbolj nenadzorovanim podnetom, hitro navdušene, še hitrejše pa v dvomu, zmedi in jezi, so ljudske množice pokorne samo elementarnim zakonom prvotnih nagonov, ki jim ne vlada razum. Pred štirimi stoletji je bilo v začuda podobnih okoliščinah videti v enem najbolj kulturnih mest na svetu podobno spremembo javnega mnenja. Ali ni imel beli menih, strastni prerok Savonarola, ki je skušal združiti vero z novo miselnostjo, ko je hotel pred obličjem propalega krščanstva, ki ga je Aleksander VI. Borgia omadeževal z blatom svoje razuzdanosti, obnoviti živo krščanstvo, za seboj florentinskih množic, ko so ga ihte poslušale in poljubljale sledove njegovih stopinj? (Tu ni važno, kako mislimo o njegovem poskusu, katerega napuh in neumirjenost sta pospešila njegov padec.) Ko so ga mestni bogatini končno zrušili, ko je 23. maja 1498 na trgu Signorie zrastla iz tal med grmadama njegovih sobratov tudi njegova grmada, kdo od sodrge, ki je bila še včeraj zanj divje navdušena, ga je skušal tedaj rešiti? Premagani preroki imajo malo učencev. Nekateri so tiho ihteli sami pri sebi, proti žrtvi, ki se je mirno predala rabljem, pa se je nenadoma dvignil glas, ki je sramotil obsojenca: »Prerok, zdaj je čas, da narediš čudež!« Isto roganje je bilo slišati tudi na Golgoti.

Ali so bili ljudje razočarani, ker se je Jezus uklonil pričakovanemu udarcu sile, ali so s podlo radovednostjo pričakovali še vedno čudež, je bilo to sovraštvo do resnične veličine, ki spi v bednem človeškem srcu? Kratko malo: ljudje so imeli dovolj drugega opravka, kakor pa da bi skušali rešiti preroka, ki je bil obseden od tega, da se uniči. Treba je bilo pohiteti z nakupom kruha in mlincev, smokev in dateljnov, mesa in zelenjave za velikonočno pojedino: jutri, se pravi še nocoj okoli šestih se začne velika sobota in tedaj bo za to prepozno!

Pogumnejše in manj previdne pa so bile ženske, ki so Jezusa ljubile; glasno so ihtele in se bile po prsih. On pa jim je hotel še zadnjič govoriti, jim dati zadnje opozorilo: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki. Zakaj, glejte, prišli bodo dnevi, ob katerih poreko: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile.‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas‹ in gričem: ›Pokrijte nas‹.« Jezus jim je še enkrat priklical v spomin bodočo sliko razdejanega mesta Tedaj bodo grehi tega ljudstva prejeli svoje plačilo: če namreč gledamo, kako ravnajo Judje z zelenim lesom, nosilcem življenja, si lahko mislimo, kako se bo godilo z njihovim starim suhim lesom, ki je ves trhel od nespokorjenosti! Ali se bodo te žalostne žene spomnile njegovega zadnjega nauka, da se bodo pokesale in morda rešile? (Lk 23,28.31).

Izročilo, ki ga je katoliška Cerkev sprejela – o tem priča šesta postaja križevega pota – trdi, da je bila ena od žena tako pogumna, da je obrisala obsojenčev obraz, obraz, ves spačen od udarcev ter pokrit s pljunki in s prahom, z znojem in s krvjo. Najprej so mislili, da je bila to Marta, gospodinja iz Betanije, kar bi se čislu ujemalo s to močno dušo. Pozneje je nastalo, da so ju imenovali Veroniko (kar je samo popačena oblika grške Berenike); vpraševali so se, če ni šlo za krvotočno ženo, ki jo je Jezus nekoč ozdravil in mu je bila še vedno hvaležna, menili pa so tudi, če ni šlo za ženo dobrega cestninarja Zaheja. Ganljiva legenda je trdila, da je ta žena močne vere na platnu, s katerim je obrisala božje obličje, zagledala Gospodov obraz. Slikarji, ki jih zgodba predvsem zanima, so zato radi slikali “Veroniko”, vso pogreznjeno v mistično veselje, ko s slovesno kretnjo kaže gledalcu platno s čudežno podobo.