19. februar 2023 –7. nedelja med letom
3Mz 19,1-2.17-18
Ta odlomek, kjer najdemo tisto, kar je Kristus pozneje ponovil in uzakonil: ljubi svojega bližnjega, je nastal šele po vrnitvi izvoljenega ljudstva iz babilonskega izgnanstva. Večina knjig Stare zaveze je namreč sestavljenih in urejenih iz starejših predlog in izročil, ki so jih razni urejevalci besedila ohranjali in dopolnjevali skozi stoletja. Po babilonskem izgnanstvu so ljudje že imeli za seboj grenko izkušnjo, kaj se pravi biti zaničevan tujec v deželi, kamor so jih nasilno preselili. Medsebojna podpora jim je pomagala, da so leta izgnanstva premagali, čeprav so pozneje na to bridko izkušnjo še večkrat pozabili. Krščanska ljubezen kot jo je oznanil Kristus, ni vezana ne na prostor ne na čas. Od Abrahama je Bog zahteval, da je zapustil prostor svoje družine in svoje dežele, zato ga je napravil za začetnika velikega naroda. Bog je zahteval od svojega Sina, da ni dal svojega življenja le zase, ampak za vse množice, ki gredo preko meja vidne Cerkve, zato tudi njegova ljubezen ni poznala meja narodnosti in dežele. In to zahteva tudi od nas. Dostikrat se zdi, da ni lahko ljubiti popolnoma tujega človeka, toda vedeti moramo, da ljubezen ne pomeni čustvo, pač pa dejanje. Ljubezen se ne kaže v lepih besedah, ampak v dejanjih solidarnosti in pomoči.