3Mz 19,1-2.17-18

Ta odlomek, kjer najdemo tisto, kar je Kristus pozneje ponovil in uzakonil: ljubi svojega bližnjega, je nastal šele po vrnitvi izvoljenega ljudstva iz babilonskega izgnanstva. Večina knjig Stare zaveze je namreč sestavljenih in urejenih iz starejših predlog in izročil, ki so jih razni urejevalci besedila ohranjali in dopolnjevali skozi stoletja. Po babilonskem izgnanstvu so ljudje že imeli za seboj grenko izkušnjo, kaj se pravi biti zaničevan tujec v deželi, kamor so jih nasilno preselili. Medsebojna podpora jim je pomagala, da so leta izgnanstva premagali, čeprav so pozneje na to bridko izkušnjo še večkrat pozabili. Krščanska ljubezen kot jo je oznanil Kristus, ni vezana ne na prostor ne na čas. Od Abrahama je Bog zahteval, da je zapustil prostor svoje družine in svoje dežele, zato ga je napravil za začetnika velikega naroda. Bog je zahteval od svojega Sina, da ni dal svojega življenja le zase, ampak za vse množice, ki gredo preko meja vidne Cerkve, zato tudi njegova ljubezen ni poznala meja narodnosti in dežele. In to zahteva tudi od nas. Dostikrat se zdi, da ni lahko ljubiti popolnoma tujega človeka, toda vedeti moramo, da ljubezen ne pomeni čustvo, pač pa dejanje. Ljubezen se ne kaže v lepih besedah, ampak v dejanjih solidarnosti in pomoči.

Sir 15,15-20

Sirahova knjiga – iz nje je prvo berilo 6. nedelje med letom – nam svojega pisca natančno predstavi. Njen pisec je Sirahov sin Jezus, ki je živel v Jeruzalemu okrog leta 200 pred Kr, knjigo pa je napisal okrog leta 187 v hebrejščini, njegov vnuk pa jo je prevedel v grščino po letu 132 pred Kr., da bi jo lahko brali tudi tisti, ki so stalno živeli v tujini in niso več razumeli hebrejsko. Na kratko bi lahko rekli, da Sirhova knjiga nagovarja vsakega, ki iskreno hoče živeti kot Jud v svetu, ki se je spremenil.

Sirah je predvsem knjiga o modrosti, zato je razumljivo, da je lep del svojega razmišljanja posvetil odločilnemu dogodku človeškega življenja, namreč smrti, ki pa je obenem tudi najbolj skrivnostni del človekovega življenja.

Če hočeš, moreš spolnjevati zapovedi in ohraniti zvestobo. To je stvar tvoje svobodne volje. Tako pravi Sirah, ki prvi od hebrejskih pisateljev premišljuje o padcu človeka s posledicami, ki človeški rod vznemirjajo že od sive davnine. Vendar, svoboda ali ne, grešnik ali ne, človek ne more uiti smrti in naše življenje do smrti je le še preveč revno, da bi lahko pričali o življenju, ki je močnejše od smrti. Človek je umrljiv po svoji naravi in njegova svoboda pri tem ne more nič napraviti. Vendar ta svoboda vse spremeni, ker lahko ponižno sprejme človekovo umrljivo stanje in se z njim spoprijazni, ali pa ga ošabno odriva nekam v pozabljenje, čeprav ga dokončno odriniti ne more. Do zdaj ji še nihče ni ušel in ji tudi nihče ne bo. Razne znanosti se lahko še tako trudijo podaljšati človekovo življenje – nesmrtnega ga ne morejo in ne bodo mogle napraviti. Smrt se v bistvu norčuje iz človeške svobode, kadar jo uporabljamo v svojo sebičnost. V takem primeru je smrt res kazen za človeka, saj ga prisili, da se odpove vsemu, kar mu je v življenju kaj pomenilo, nazadnje pa še življenju samemu. Če jo pa gledamo krščansko, je to samo prestop praga, ki vodi v življenje v Bogu. Tako jo tudi opisujejo tisti, ki so bili že klinično mrtvi, pa so jih nekako priklicali nazaj v življenje. Od nas je torej odvisno, ali jo pričakujemo kot strašilo, ali pad kot izpolnitev vsega, ker smo si želeli.

Iz 58,7-10

Iz nerazmljivih razlogov je bogoslužno besedilo prirejeno tako, da izgubi svoj pravi smisel. Originalno besedilo se namreč glasi: »Mar ni [post] v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?« Tako je razumljivo, da gre za preroški opomin v čem je prava spokornost. Prerok jasno pove, da post, kakor je sam po sebi dober, ne more služiti kot dejanje pokore in spreobrnjenja, če so pri tem zanemarjene dolžnosti, ki jih nalaga ljubezen oziroma človeška solidarnost. Tu je odgovor na vprašanje, ki se pojavlja pogosto tudi danes: »Zakaj se postimo, hodimo v cerkev, delamo pokoro, ti nas pa ne vidiš?« in je izraženo že v besedilu pred našim odlomkom. Preroški odgovor, veljaven prav tako danes, je: Bog hoče, da ga najdemo v človeku. Ni ljubezni do Boga brez ljubezni do bližnjega. Ali, da navedemo kar prerokovo besedo: »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: ‘Tukaj sem!’ Če odpraviš jarem is svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad in reveža nasitiš, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.«

Je pa treba upoštevati, da so bile te besede zapisane v času ko je bilo biti lačen in revež sramotno in so to prikrivali. Danes pa je ravno nasprotno: za reveže se izdajajo tisti, ki jim ne gre za preživetje, ampak za življenje na tuj račun. Tudi tukaj je potrebno razločevanje med tistimi, ki so resnično potrebni in tistimi, ki se take delajo z namenom izkoriščanja v lastno korist.

Sof 2,3; 3,12-13

Delovanje preroka Sofonija, ki je redek gost nedeljske liturgije, postavljamo v čas kralja Jošija (640- 630), v čas propadanja asirskega imperija, ki je ogrožal zvestobo Davidovi dinastiji in dvoru in širil asirski zvezdni kult, čemur so se pridružili še drugi zunanji poganski pojavi: češčenje amonskega boga Milkoma, tuja zamejska moda, lažno preroštvo, nasilje in razne krivice. Zato je prvi del Sofonijeve knjige posvečen grožnjam Judu in Jeruzalemu ter drugim narodom. Glavni del pa je posvečen Božjim obljubam: spreobrnjenju poganov, vrnitvi razkropljenih, predvsem pa zvestobi Izraelovega ostanka, tistih maloštevilnih, ki niso šli za tujimi bogovi. Knjižica je obliko, kot jo imamo sedaj, dobila med babilonskim izgnanstvom (586-539) ali celo po njem.

Prvi del Sofonijeve knjige je posvečen grožnjam Judu in Jeruzalemu ter drugim narodom. Glavni del pa je posvečen Božjim obljubam: spreobrnjenju poganov, vrnitvi razkropljenih, predvsem pa zvestobi Izraelovega ostanka, tistih maloštevilnih, ki niso šli za tujimi bogovi. V povezavi z nedeljskim evangelijem pa to napoved rešitve lahko vidimo kot uvod v novozavezne blagre, ki jih je Jezus postavil kot življenjski program svojih učencev. Božja beseda je važna za razumevanje Jezusovega oznanila; blagor njim, ki si zanjo prizadevajo.

Iz 8,23-9,3

Starozavezno besedilo iz Izaijeve knjige nas postavlja v čas, ko je asirski kralj Tiglát Piléser zavzel leta 721 pred Kr. Samarijo in s tem takratni mezopotamski velesili Asiriji odprl pot na obale Sredozemskega morja in Nilovo dolino, torej Egipt, tedanjo drugo velesilo na Bižnjem vzhodu. Že takoj v začetku odlomka naletimo na dvoje časovnih obdobij: preteklost in prihodnost. Preteklost, ki je čas propadanja in prihodnost, ki je čas obnove in rasti. Ozemlje Zábulonovega rodu je sredi med Sredozemskim morjem in Genezareškim jezerom. Na vzhodu je nanj mejil Néftali, ki se je raztezal dalečna sever preko mesta Kádeš. Na jugu pa je na tretjem mestu “poganska Galileja”, ki je skupaj s “potjo ob morju” in Transjordanijo predmet povzdignjenja. Ta omemba Galileje je posebno važna, saj je Jezus tam preživel svoje otroštvo in ji posvetil največ časa svojega oznanjevanja. Celo po vstajenju se je z apostoli srečal v Galileji in večina važnih odločitev je bila storjena prav tam. Z opisovanjem luči starozavezni prerok naznanja skorajšnjo osvoboditev dežele, ki so jo podjarmili Asirci. Nova zaveza razlaga to besedilo v smislu osvoboditve od greha in deleža slave v Božjem kraljestvu. Kristus je luč, ker je prinesel v temo svetlobo božjega otroštva in novo etiko.

Poudarek je seveda na dejstvu, da si je človrk dolžan prizadevati za pravičnejši svet, ki bo očitno tudi prišel, saj je končna zmaga v Kristusovih rokah.

Iz 49,3.5-6

Odlomek je tako nesrečno iztrgan iz besedila drugega speva o Božjem služabniku iz Knjige tolažbe, da je za razumevanje treba imeti pred očmi širše sobesedilo. Šele potem razumemo, da gre za neke vrste prerokovo avtobiografijo s tremi členi: 1. izbor, poklic in priprava “služabnika”; 2. preplašenost in zaupanje “služabnika”, kar je izraženo s pritožbo; 3. novo poslanstvo, ki igra bistveno vlogo tudi v stari zavezi. Prerok odkriva, da je bil poklican k svojemu poslanstvu že od spočetja naprej, kot je bil poklican Jeremija. Kot Ezekiel bo moral potegniti meč, kot Jakob se bo moral boriti za svoje poslanstvo noč in dan. Apostolska Cerkev je v preroku gledala Kristusa, mi pa vidimo v njih tudi Cerkev sámo, saj je končno Cerkev med nami navzoči Kristus, oziroma njegovo skrivnostno telo. Zato je jasen zaključek: ne samo da ima Cerkev pravico in dolžnost braniti svojo svobodo v vsakem družbenem sistemu, ampak mora brati Božjo besedo v dogodkih zgodovine in jo razlagati. Bog namreč hoče in udejanja svojo slavo po dejanjih služabnika, ki ga je On oblikoval in izbral, to je po svoji dejavnosti do Kristusa in do nas. Zakaj preko Božjega služabnika – preko Jezusa in nas – se Bog svetu izkazuje kot Gospod in udejanja svoje zveličanje v svetu, ki potem vrača Božjo slavo: odrešenje sveta in Gospodova slava postaneta isto. Božji služabnik – Jezus v nas – dobi svojo osebno čast v isti meri, v kateri se v svoji službi Bogu in svetu odpre z vso svojo človeško naravo.

Iz 42,1-4.6-7

Kot prvo berilo nam na praznik Jezusovega krsta služi odlomek iz prvega speva o Božjem služabniku, ki ga najdemo v drugem delu knjige preroka Izaija. Začetne vrstice nedeljskega odlomka vsebujejo opis služabnika: Bog sam izbere svojega služabnika in mu naloži poslanstvo. V bistvu ga s tem označi za svojega pooblaščenca in obenem pove, kakšna je naloga služabnika. Gre za “narode”, torej ljudstva, ki so izven Izraela, torej pogani, “gojjim”. Oni so resnični prejemniki služabnikovega oznanila. Nalogo bo služabnik uresničil na nenavaden način: Narodom bo delil pravico. Torej ne s silo, ampak z vzgojo. Zato naš pesnik poudarja z negativnim predznakom vse tiste, ki hočejo uresničiti svoje poslanstvo z vpitjem in kričanjem.

Nobenega dvoma ni, da smo popolnoma upravičeni razlagati te besede tako, da v Božjem služabniku vidimo Mesija, torej Kristusa. Vedeti pa moramo, da se njegovo poslanstvo ni še izpolnilo do kraja. Je znamenje, kateremu se bo nasprotovalo. In vsi vemo, da se mu nasprotuje že dve tisočletji, sicer ne vedno povsod in ne vedno enako, toda nasprotuje se. Recimo v Sloveniji od leta 1945 dalje. Morda imamo vtis, da nam gre vedno slabše, pa se motimo. Vedno slaše gre njim, ki bi se Božjega služabnika radi znebili. Karkoli store, osmešijo sami sebe. Ko gledam, kaj počenja sedanja vlada, se sprašujem, če ni Bog dal hudiču proste roke, da jih vodi v take neumnosti, saj ne samo, da se smešijo, ampak tudi žagajo vejo, na kateri sedijo.

Kaj je torej naša naloga? Tole. Zavedajmo se, da. je nad nami Nekdo, ki ima v rokah vajeti zgodovine. Ta je poslal svojega služabnika, njega poslušajmo. Molimo za zdravo pamet, da bi med kričanjem njihove reklame in poveličevanja samih sebe slišal tihi glas Božjega služabnika, ki nam sporoča: “Ne boj se, mala čreda!”

4Mz 6,22-27

Novo leto začenjamo s praznikom Mariije, svete Božje Matere. S tem nam bogoslužje daje odgovor na vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti ob začetku novega leta vsak človek blage volje, kakor so angeli v Betlehemu imenovali tiste, ki so se bili voljni pokloniti novorojenemu Odrešeniku. Vprašanje namreč, po kateri poti priti do Boga. Odgovor je jasen: po Marijini poti, ali bolje, preko Marije. Misim, da je tukaj tudi razlaga, zakaj je v bogoslužnem letu toliko Marijinih praznikov in spominov. Je pač dobro imeti kažipot na vsakem križišču.

Marijin praznik na začetku novega leta pa nas opozarja na enega največjih darov, ki ga človek lahko prejme od Boga bodisi kot posameznik, bodisi kot skupnost, pa naj bo ta družinska, verska, delovna ali narodna. Sveto pismo nam ta dar predstavlja v obliki Aronovega blagoslova, ki ga imamo kot starozavezo berilo na novoletni dan.

Ta Aronov blagoslov se v tej ali drugačni obliki pojavlja večkrat v Stari zavezi. Nastajal je vsebinsko skoraj enak, oblikovno pa različen skoraj skozi 700 let. Najdemo ga v času, ki ga pokriva Mojzes, pa v pred-davidovskem času, v duhovniši tradiciji v Jeruzalemu, v času Jošijeve reforme, pa tudi v času po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva. Na  novoletni dan ga imamo iz Četrte Mojzesove knjige, ki se imenuje tudi Numeri ali Števila. Hebrejski original jasno pokaže, da je oblikovan ritmično, kar je v prevodu težje zaznati: gre za tri vrstice, od katerih je vsaka daljša od prejšnje, vsaka vrstica pa ima dva stavka, v katerih je spet prvi daljši od drugega.

Ob upoštevanju vsega tega pa ugotovimo, da blagoslov od vrstice do vrstice narašča. Uvod (6,22-23) je Božje naročilo Mojzesu, naj pouči duhovnika Arona in njegove sinove, naj blagoslavljajo ljudstvo. Poudarek je na tem, da je Bog tisti, ki blagoslavlja, prejemniki pa so ljudje. V prvi vrstici (6,24) je označen prvi sad blagoslova: splošno Božje varstvo. V drugi vrstici (6,25) je poudarjena Božja milostljivost, ki spremlja odpuščanje grehov, toliko bolj pa je bila pomembna v Stari zavezi, ko zakramentalnega odpuščanja še ni bilo. Višek pa je tretja vrstica (6,26), kjer je kot sad blagoslova postavljen mir. To pa ni samo preprosti mir, kjer je odsotnost nasilja, ampak hebrejski “šalóm”, ki pomeni tudi blagostanje, srečo, bogastvo, zadovoljnost, slogo, urejeno in mirno stanje, varnost pred sovražniki in zvermi, mesijansko odrešenje, skratka vse tisto, kar določa in zagotavlja blagostanje in odsotnost revščine ter napredek v vsem dobrem. Ali, če hočete “moderno”: vse tisto, kar obsegajo tako slavljene, pa tako kršene človekove pravice.

Torej: Gospod naj vam podeli mir!

Iz 52,7-10

Starozavezno berilo pri božični dnevni maši je iz drugega dela Izaijeve knjige, ki ga imenujemo “Knjiga tolažbe”, saj je delo neznanega pisca (ki pa deluje v duhu zgodovinskega Izaija), ki je bil tudi sam z drugimi vred deležen izgnanstva. Odlomek nas popelje med jeruzalemske razvaline (po letu 586 pred Kr.). Od severovzhoda, izza Judejskih višav (“na gorah”) se približuje glasnik iz Babilona, kjer so izraelski izgnanci do nedavnega pričakovali povratek. Glasnik prinaša novico veselega oznanila, kot je rojstvo sina ali neka zmaga, ki jo je treba uradno oznaniti vsem. Omembe vredno je, da so grški prevajalci Svetega pisma kaki dve in pol stoletji pred Kristusom v tem odlomku uporabili za glasnika izraz evangelista (ἐυαγγελιζόμενος).

Vesela novica je naslednja: veličastna sprememba se je zgodila. Vsebina sporočila je najprej izražena s splošnimi izrazi, kot “dobro” ali “lépo” ali “srečno” (zanimivo, da uporablja isti izraz, “tob”, ki je v poročilu o stvarjenju uporabljen za Boga, ki je svoje delo vsak dan ocenil kot “dobro”). S seboj pa prinaša “mir” in “odrešenje”. Ta dva pojma pa sta važna v Svetem pismu in zaslužita posebno pozornost. Naš izraz “mir” kot tudi “eiréne” grškega Svetega pisma samo delno označujeta hebrejski “šalóm”. Koren tega izraza sam po sebi pomeni rešenje, to je položaj popolnosti, celovitosti in svežine, to pa povzroči pomirjenje (torej ”šalóm” v smislu “mir”) vsakega človeka vsak trenutek in v vsaki razsežnosti njegovega bivanja.

Če upoštevamo vse to, bi lahko rekli, da je naše besedilo bolj primerno za veliko noč kot za božič. Te očitke smo že slišali. Res je, da naše besedilo ni primerno za naš idilični malomeščanski božič, ki se omejuje na postavitev ali celo samo na ogled jaslic, pa na mladostno nostalgijo božičnih pesmi in morda še na potico. Je pa zelo primerno na svetopisemski božič, o katerem nam Lukov evangelij poroča, da je množica nebeške vojske hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji,« (2,14).

Mir torej, in to svetopisemski “šalóm”, položaj celovitosti. Tej pa pri nas manjka nekaj bistvenega: sprava. Vsi poznamo “spravo” leta 1990 v Kočevskem rogu, ko so zlorabili nadškofa Šuštarja in se šli “spravo“ s figo v žepu. In ta figa v žepu vztraja vseh 32 let do današnjega dne. Brezupno je misliti, da bo prišlo do resnične sprave in svetopisemskega “šalom”, dokler ne bo ne samo pokopana, ampak tudi pozabljena generacija tistih, ki jim je laž njihova nesmrtna duša. Šele ko bo nastopila generacija, ki bo razumela, kaj je položaj celovitosti in svežine, bo slovenski narod doživel svoje resnično odrešenje. Ne ugibajmo, kdaj bo to. Raje molimo, da bi Bog skrajšal čas pokore in očiščevanja, vsakoletni božič pa naj nas spominja na pot, ki je še pred nami.

Iz 62,11-12

Iz preteklih komentarjev besediliz knjige preroka Izaija vemo, da je ta obširna preroška knjiga sestavljena iz treh delov. Prvi del (pogl. 1-39) je pretežno del zgodovinskega Izaija, ki je deloval v Jeruzalemu pred babilonskim izgnanstvom, torej v 8. in 7. stoletju pred Kristusom, vsebuje pa tudi nekatere poznejše dodatke. Drugi del (pogl 40-55) je delo neznanega pisca, ki je živel med izgnanci v Babilonu in ga imenujemo z grškim izrazom Devteroizaija, ki je svoje delo namenil predvsem tolažbi izgnancev in upanju v bodočo osvoboditev ter povratek v Palestino, zato ga imenujemo tudi “Knjiga tolažbe”. Tretji del (pogl. 56-66) pa je nastal že po povratku iz izgnanstva, nekako v času Ezra in Nehemija, verjetno med letoma 537 in 520 pred Kr. in ga imenujemo z grškim izrazom Tritoizaija. Seveda so pisci, ki so prispevali drugi in tretji del nadaljevali in posodabljali misli zgodovinskega Izaija, tako da združitev vseh treh delov v eno knjigo ni nekaj nasilnega, ampak pomeni logično nadaljevanje prvega dela v spremenjenih časih in okoliščinah. V celotni knjjigi namreč prevladuje vera v vzvišeno moč Božje besede, ki mora biti oznanjena in se mora izpolniti.

Starozavezno berilo božične zorne maše je iz tretjega dela knjige. Dve vrstici, ki sestavljata mašno berilo sta v bistvu sklep sporočila v 60. do 62. poglavju, kjer se je pisec izkazal kot učenec preroka iz drugega dela Izaija. Na kratko bi lahko rekli, da govori o novem poslanstvu izvoljenega ljudstva, v katerem močna in neodvisna država ter politika ne igrata več nobene vloge. Najprej je tu poziv prebivalcem Jeruzalema, ki so se vrnili iz Babilona, naj pripravijo pot ostalim, ki se še niso odločili za vrnitev. Glavna misel pa je pomen in upravičenost povezave med pričakovanjem odrešenja in osebnostjo bodočega nosilca tega odrešenja. Da je ta misel pravilna, nam potrjuje Nova zaveza, saj je iz Drugega pisma Korinčanom (1,20) jasno da se je odrešenje uresničilo v Kristusu. Vsekakor paj e poudarek na tem, da mora “ostanek Izraela”, ki se je že vrnil ali naj bi se v kratkem vrnil domov, gledati v prihodnost v pričakovanju polne in končne izpolnitve. To je njihovo poslanstvo in temu primerno mora biti tudi njihovo življenje.

Odrešenje se bo dokončno in v vsej polnosti uresničilo šele v daljni prihodnosti, zato mora biti kristjan zastopnik ne le Božjega ljudstva (krščenih), ampak vsega človeštva. S svojim pričevanjem, posebno s pričevanjem življenja sodeluje pri izpolnjevanju Božjih obljub. Kristjan mora biti zastopnik besed obljube, ki jo je izrekel Bog, da bi jo ljudje sprejeli kot vodilo svojega življenja.