Mdr  6,12-16

Iskanje modrosti je bila ena od značilnosti ljudi starega vzhoda. Hoteli so spoznati zadnje odnose med bogovi, ljudmi in svetom, da bi tako odkrili zakone, ki urejajo njihove medsebojne odnose. To iskanje modrosti je prešlo tudi na Izraelce bolj kot vsako drugo prizadevanje na duhovnem in verskem področju. Za razliko od drugih narodov pa jim je bilo tukaj v pomoč razodetje, tako da je iskanje modrosti sčasoma postalo iskanje Boga oziroma odkrivanje odnosov med Bogom in človekom ter zakonov, ki te odnose urejajo. Svetopisemska poosebljena Modrost se ne pusti samo odkriti tistim, ki jo iščejo, ampak jih gre celo naproti. Komaj se človek dvigne, da bi jo iskal, že stoji pred njegovimi vrati. Pisatelj to lepo razloži: če je Božja modrost navzoča v našem svetu, mora imeti Božje lastnosti. Sem pa spada tudi, da prehiti človeške raziskave in odkritja. Človeška modrost je torej v tem, da spoznamo, da je nekdo pred nami in nad nami. Človek bo deležen popolnega razumevanja, če bo tako opazoval stvari. S tem bo premagal lastno sebičnost in bo sposoben sprejeti darove, ki jih Bog zastonj daje. To je pa tudi problem človeka v današnjem času: opazuje in raziskuje stvari in jim hoče priti do dna, vendar odklanja priznanje Boga. Zato vse njegovo znanje ostane le znanost brez modrosti, ki postaja pogubna, namesto da bi koristila.

Zahvalna nedelja

Mal 1,14-2,2.8-10

Malahija pomeni glasnik. Pravega prerokovega imena ne poznamo. Živel je v 5. stoletju pred Kristusom, ko se je ljudstvo dokončno vrnilo iz babilonskega izgnanstva in so že na novo zgradili porušeni tempelj. Povratniki so bili polni pričakovanja, kaj bo vse novega v duhovnem življenju templja, pa se ni nič spremenilo. V imenu ljudstva se tako prerok loteva duhovnikov, ki jih ima za odgovorne za moralni in politični propad. V našem odlomku prerok očita levitom, ki jih je bilo zaupano ne le darovanje v templju, ampak tudi čuvanje Postave, da pohujšujejo vernike z ohlapnimi razlagami, s katerimi jih navajajo na kršenje Postave. Pa tudi krivda duhovnikov ne opravičuje vernikov, saj končno poznajo svoje obveznosti. Tudi danes Malahijeva obtožba ne more biti opravičilo vernikom, češ da nimajo prilike udeleževati se svetih skrivnosti po svoji všečnosti in so zato odvezani vsake odgovornosti.

O tem sem doživljal značilne primere pri naših izseljencih. Zgodilo se je, da se je kaka vdova, ki je prišla k spovedi po enem letu, obtožila, da ni hodila ob nedeljah k maši. Na vprašanje po vzroku tega opuščanja je povedala, da se kot mlada ni hotela naučiti voziti, češ, me bo že mož vozil. Zdaj je mož umrl, ona pa nima nikogar, da bi jo pripeljal v slovensko cerkev. In to ji je zadoščalo, da ni hodila k nedeljski maši. Na vprašanje, zakaj ni hodila v angleško cerkev, ki jo ima v neposredni bližini pa se izgovarja, češ da je bila vedno vajena hoditi v slovensko cerkev, pa da ne zna dovolj angleško (mimogrede: to pa ni ovira, da ne bi cele ure klepetala s sosedami). Pa je takih primerov dovolj tudi doma. Vem za primere ljudi, ki so nehali hoditi v cerkev, ker je bila zaradi pomanjkanja duhovnikov in posledičnega združevanja župnij ukinjena maša ob uri, ki je bila njemu po volji. So primeri, ko nekdo noče iti k obhajilu, če ga ne deli duhovnik, ampak diakon ali redni delilec obhajila. Ko so škofje v času covida prepovedali obhajilo v usta, so se našli ljudje, ki trmoglavo raje niso šli k obhajilu, kakor da bi ga prejeli na roko.

Takih in podobnih primerov bi našli še in še. Zvračanje krivde na duhovnike in škofe je nezadovoljstvo, ki prerado išče izgovore za opravičevanje lastne zanikrnosti in svojeglavosti. Na današnjo zahvalno nedeljo se Bogu raje zahvalímo, da moremo sorazmerno lahko izpolnjevati svoje verske dolžnosti in prosímo, da bi v njih namesto dolžnosti raje gledali svoje pravice.

Žegnanjska nedelja

2Mz 22,20-26

Odlomek iz Druge Mojzesove knjige obsega vrstice, ki so bile prvotni Postavi dodane pod vplivom preroškega izročila nekje sredi 8. stoletja pred Kristusom. So pa zamisli v njih veliko starejše, nekatere segajo celo nazaj do nomadskega razdobja,v čas pred naselitvijov Palestini. Druge pa spet odsevajo mestno pravo, ki se je med Izraelci začelo razvijati dokaj pozno. Med osnovnimi potezami delovanja prerokov je bil vedno tudi neizprosen boj za socialno pravičnost. Rodovna povezanost je postajala vedno šibkejša, s tem pa je naraščala možnost izkoriščanja osamljenih: vdov, sirot in tujcev, ki se niso mogli zanašati na pomoč sorodstva. Mnogi reveži so bili tako na milost in nemilost prepuščeni lakoti, če jim družba ne bi priskočila na pomoč in jim dala, do česar so imeli pravico. V nedeljskem odlomku so torej začetki temeljev zakonodaje, ki je ponos civilizirane sodobnosti. Lahko nam služi za vzor, saj je starozavezna napredovala, naša pa nazaduje v moderno suženjstvo. Kar primerjajmo zahteve izraelske Postave s stanjem, v katerem smo mi danes, v 21. stoletju, ko se država, ali bolje vlada požvižga na osnovne potrebe državljanov. Dovolj je pogledati čakalne vrste v zdravstvu, mizerne pokojnine, ki ne zadoščajo niti za dostojno preživljanje, inflacijo, ki neusmiljeno znižuje kupno moč ljudi, da ne govorimo o možnosti ukinitve gotovinskega plačevanja, kar pomeni, da bi v tem primeru zašli v pravo suženjstvo. Delno smo že v tem: kar spomnimo se ravnanja ljubljanskega župana, ki je ob spornem načrtu kanalizacije preko ljubljanske zaloge pitne vode šel s policijo nad lastnike zemljišč, kjer naj bi ta kanal potekal, zraven se pa baha,da njemu nihče nič ne more.

Kje je rešitev? Daje jo zaključek nedeljskega berila. Postava ne vidi rešitve v kakem nasilnem uporu, ampak pravi: »Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv.« Vpiti k Bogu pomeni vztrajno moliti. Vztrajno moliti, da bi čimprej propadla vlada, državna ali krajevna, ki se ne briga za ljudi, ampak se izživlja na naš račun. Če lahko molitev gore prestavlja, kot je rekel Jezus, bo tudi te izkoriščevalce pregnala tja, kamor spadajo: na smetišče zgodovine. Molitev je tisto zakonito orožje, ki nam je na razpolago. Uporabljajmo ga vztrajno!

Misijonska nedelja

Iz 45,1.4-6

Perzijski kralj Kir je razrušil babilonski imperij in s svojo armado leta 539 pr. Kr. vkorakal v Babilon. Da bi si zagotovil naklonjenost, je osvobodil večje število zasužnjenih narodov, med njimi tudi Izraelce. Vrnil jim je njihovo deželo in dovolil ter celo podprl zidavo templja. Prerok sluti to dogajanje in imenuje Kira “Maziljenec”. Ta naziv je pridržan judovskim kraljem, prerokom in pozneje Mesiju. S tem da ga prerok uporablja za pogana, kaže svojo vero v Boga, gospodarja zgodovine, ki za svoje orodje uporablja tudi pogane. To je opomin za kristjane, ki pogosto mislimo, da razen formalnih pripadnikov Cerkvi Bog nima drugih pričevalcev, ki bi ga vede ali nevede oznanjali. Dobre spodbude so vredne upoštevanja, ne glede na to, odkod prihajajo.

Tu pa je treba poudariti važnost razlikovanja. Ob sedanji invaziji migrantov v Evropo, večinoma muslimanov, vedno znova beremo, kako vpijoč »Allahu akbar« z nožem v roki divjajo med ljudmi in zabadajo vsevprek. To seveda ni nobeno izkazovanje in zgled vere, ampak čisto navaden, obsodbe vreden verski fanatizem. Kar spomnimo se posledic pred nekaj leti, ko je nek danski časopis objavil Mohamedovo karikaturo. V Pakistanu so cele muslimanske vasi divjale z manifestacijami proti Danski in zažigale danske zastave (kje so jih le dobili?), ne da bi ljudje sploh vedeli, kaj in kje je Danska in za kaj sploh gre, ampak so slepo sledili provokacijam svojih verskoh voditeljev.

Isto velja tudi za kristjane: lahko je človek po imenu še tako krščanski, pa ga njegova dela razglašajo za čisto nekaj drugega. Tistih, ki niso pripadniki Cerkve, pa kljub temu pričujejo za krščanske vrednote, ne gre odkloniti in zavreči, saj lahko naredijo obzorje dobrega širše kot je že. Misijonska nedelja nas spominja na naše obveznosti do tistih, ki v potu svojega obraza orjejo misijonsko ledino.

Za konec pa mična zgodbica iz Amerike. Nek deček je napisal Bogu prošnjo za 100 dolarjev. Kot naslov je napisal enostavno “Ljubemu Bogu”. Ker na pošti niso vedeli, kam s pismom, so ga poslali v Washington predsedniku. Ta je dečku poslal ček za 5 dolarjev. Fantič je napisal odgovor: »Ljubi Bog, hvala za Tvoj ček za 5 dolarjev, vendar prosim, v bodoče mi daj kar gotovino. Od Tvojega daru je davkarija pobrala 95 dolarjev.«

Glede na vedno višje davke torej pazite, da se kaj podobnega ne zgodi z Vašim denarjem. 

Iz 25,6-10

Odlomek o pojedini ob ustanovitvi novega kraljestva spada v tisti del Izaijeve knjige, ki je bil namenjen bogoslužju in ga imenujemo “Velika apokalipsa”. Nastala je po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva in je torej samo po imenu Izaijeva. V obliki pesmi govori o Jahvejevi zmagi nad sovražniki in razglaša njegovo kraljevanje. Po orientalski navadi je obredu ustoličenja vladarja sledil slavnostni obed, na katerega so bili povabljeni zavezniki in prijatelji. Udeležba pri tem obedu je vzpostavila med njimi neprelomljivo skupnost. Enako so praznovali tudi zmage. Bog presega vse velikaše tega sveta, zato pogrinja mizo z darovi, ki jih svet ne more dati, in to za vse narode, kar je novost v Stari zavezi. Judje se niti v Kristusovem času niso odrekli misli, da jim pripada v Božjem kraljestvu čisto posebno mesto, pa naj so ga zaslužili, ali pa ne, saj jih je celo Jezus opozarjal, naj se ne zanašajo na to, da so Abrahamovi potomci. Tu prerok presega ozkost Judov in njihovega nacionalizma.

Je pa v nedeljskem odlomku trditev, ki je za Staro zavezo presenetljiva: Gospod nad vojskami bo za vselej uničil smrt. Govoriti o uničenju smrti ko je na prenehanje in umiranje obsojeno vse, od narave do človeka, pomeni, da je besedilo eshatološko, da se nanaša na konec časa. Smrt  tukaj ne pomeni samo prenehanje sedanjega življenja, ampak tudi posmrtnega. In vendar ima to starozavezno besedilo pogum trditi prav to. Bog ima namreč oblast nad življenjem in smrtjo, lahko omeji gospostvo smrti ali ga povsem odpravi. Nadaljevanje bivanja po zaključku zemeljskega življenja je torej življenje v polnem pomenu besedee. Bolezni in bolečine niso več žalostni napovedovalci smrti, ampak samo prehoda v drugačen način življenja, katerega. bistveni sestavni del je, da je večno, da torej ne pozna konca.

Ta pogumna obljuba je že postala resničnost v Kristusovi smrti in vstajenju, kot pravi Apostol (1Kor 15): Kristusova zmaga je uničila smrt.

Iz 5,1-7

Odlomek iz Izaijeve knjige imenujemo “Pesem o vinogradu”. Ker je bila vinska trta ena izmed najpomembnejših kultur v Palestini, je razumljivo, da Sveto pismo pogosto uporablja podobo vinograda. Vinograd je podoba izvoljenega ljudstva in v tem odlomku prerok alegorično govori o odnosu Boga do ljudstva. Ta odnos je pogosto opisan tudi kot odnos ženina do njegove izbranke. V našem odlomku sta obe podobi združeni. Kakor je gospodar vinograda razočaran v svojem upravičenem upanju, da mu bo rodil grozdje, tako je tudi Bog razočaran nad ljudstvom, ki ne rodi tistih sadov ki jih zaveza od njega zahteva, namreč, biti nosilec upanja na odrešenje. Nerodovitnost in uničenje vinograda sta napoved usode tistih, ki se nezvesto obračajo proč od Boga.To je bila izraelska izkušnja, ki so jo spoznali v luči vere. Stara zaveza je polna takih primerov in šele Kristus je postal res rodovitna trta. Doživeto krščanstvo sprejema Božjo ljubezen in nanjo odgovarja.

Pesem o vinogradu se sicer nanaša na celotno izraelsko ljudstvo, jasno pa je, da gre tudi za odnos vsakega posameznika do Boga, kar je posebno razvidno iz Nove zaveze. Vprašanje, ki si ga moramo obbranju tega odlomka zastaviti, pa je, kakšen je moj osebni odnos do Boga. Ali res rodimo tiste sadove, ki jih Bog od nas pričakuje, ali pa poznamo Boga samo takrat, ko ga potrebujemo, sicer pa nanj hote ali nehote večinoma pozabljamo. Tu ne gre samo za odnos neposredno do Boga, amapk tudi do bližnjega, ki je Božja podoba, pa naj ta živi v sosednj hiši, ali pa nekje v Aziji ali Afriki. Z drugimi besedami: v Gospodov vinograd spadamo vsi in temu mora biti primeren naš odnos do skupnost in posameznika.

Rožnovenska nedelja

Ezk 18,25-28

Kar nekaj časa je že minilo, kar smo se zadnjikrat srečali s prerokom Ezekielom; bilo je še v postnem času. Zato je dobro, da obnovimo svoje znanje o njegovi osebi. Bil je priča padca in razdejanja Jeruzalema leta 587 pred Kr. in bil s svojim ljufstvom izgnan v Babilonijo, kjer je dobil poslanstvo, da je iz duhovnika postal prerok z nalogo potrjevati vero izseljencev, zato ga še danes imenujemo “glasnik ob Kebárju”, reki v Babiloniji, kjer so bili izgnanci gosto naseljeni.

V središču osemnajstega poglavja Ezekielovih prerokb stoji misel na novo zavezo, ki jo Bog pripravlja v svojem odnosu do stvarstva in do človeka. Bog, ki ni Bog mrtvih, ampak živih, želi življenje v čim globlji in širši obliki. K takemu življenju kliče po novem duhu, ki ga daje svojim. Novi duh pa je duh brezpogojne ljubezni, ki je bila uresničena v Kristusu. Človek sicer večkrat skuša preložiti vzroke za stanje na tem svetu s svojih ramen kam drugam. Prav pri krizah, ki smo jim priče v sedanjosti, lahko vidimo, kako si tisti, ki so odgovorni zanje, skušajo na vsak način umiti roke in preložiti krivdo na naravo, zatiskajo si pa oči pred tem, da je človeštvo naravo zadnje čase prav strahotno zlorabljalo. Prerok opominja človeka na osebno odgovornost in na možnosti, ki jih ima v prizadevanju za bodočnost samega sebe in okolja. Gotovo te možnosti niso za vse enake, kot tudi odgovornost ni pri vseh enaka. Tudi tu velja: čim više je človek postavljen, tem več odgovornosti ima, ravno te se pa marsikdo otepa. Posebno poniglavost je v tem oziru opaziti pri mnogih (da ne rečem večini) vlad, za katere se človek pri opazovanju njihovega ravnanja sprašuje, če jih ne sestavljajo čisto navadni nesposobni razbojniki. Dovolj je opazovati sedanjo slovensko vlado, ki ne zna drugega, kot z novimi in novimi davki krasti pošteno zasluženi denar, posebno pokojnine, krivdo za posledice svoje nesposobnosti pa prelaga na druge, najraje na Janševo vlado, čeprav je bila ta edina, ki je naredila kaj za ljudi. Če je človek krona stvarstva – in s tem se tako radi postavljamo – potem mora tudi nositi odgovornost, ki jo ta položaj prinaša.

Slomškova nedelja

Iz 55,6-9

Nedeljski odlomek je iz zaključnih poglavij “Knjige tolažbe”, ki je drugi del knjige pod imenom preroka Izaija, in je bil napisan za časa babilonskega izgnanstva. Neznani prerok si v vseh svojih besedah prizadeva pokazati Božjo bližino človeku in hkrati oddaljenost, drugačnost, presežnost Boga. Človek pač nima druge možnosti in si skuša Boga predstavljati po človeško, to pa je ravno tisto, kar bi prerok rad presegel. Med znamenji te Božje presežnosti in oddaljenosti je tudi dejstvo, da Božja pota niso človeška pota in Božje sodbe niso človeške sodbe. V Bogu sta združeni pravičnost in odpuščajoča ljubezen, čeprav na človeku nerazumljiv način. Če takšne ali drugačne okoliščine človeku povzročajo skrbi in obup, je vendar Bog vedno navzoč in uresničuje svoj načrt odrešenja. Bog razodeva odprtost, ki presega okvire človeške medsebojne pravičnosti, zato pa človek te izraze Božje ljubezni težko razume in še težje posnema. Resnica o Božji različnosti pa v očeh preroka ni olajšanje odgovornosti za greh, temveč spodbuda k optimizmu kljub slabosti. Zavedati se je namreč treba, da Bog od nas ne pričakuje popolnosti, pač pa hoče, da se zanjo trudimo. Ker je Božja pomoč pri tem nujna, je treba njemu prepustiti, kdaj bo našemu trudu dal uspeh.

nedelja svetniških kandidatov

Sir  27,30 –28,7

Učitelj modrosti Jezus Sirah je svojo knjigo napisal v hebrejščini v Jeruzalemu med leti 180 in 171 pred Kristusom. Štiri petine knjige se nam je ohranilo v originalu, nedeljski odlomek pa je iz tistega dela, ki ga imamo samo v grškem prevodu avtorjevega vnuka, ki je hotel knjigo kakih 50 let pozneje narediti dostopno tudi Judom, ki niso znali več hebrejsko, kar je veljalo za večino tistih, ki so živeli v diaspori. Na prvi pogled odlomek kaže, kot da se pisec ukvarja samo s problemom povračila v smislu starozaveznega povračilnega prava: »Zob za zob, oko za oko.« Načela povračilnega prava so bile sicer razumljiva v času, ko je Izrael nastajal kot narod, saj bi drugače v okolju nomadskega rodu v Abrahamovem času, pa v času selitve iz Egipta in naseljevanja v Kanaanu, podlegel. Toda sčasoma je bilo treba to prerasti. Natančno branje pokaže, da gre pisec dlje: poleg povračila, ki bo dano za vsako dobro dejanje, je tudi opozorilo: »Če človek … neprestano kuha jezo, kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov?« Za Staro zavezo je to bilo nekaj popolnoma neznanega. Mojzesova postava tega ni poznala in šele tik pred koncem stare zaveze je začela prodirati misel o usmiljenju in odpuščanju. Naš odlomek je napoved tistega, kar molimo v očenašu: »Odpusti nam naše dolge kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!«

Ezk 33,7-9

S priliko o preroku, varuhu ljudstva, se začenja drugi del Ezekielovih prerokb (naj poudarim, da “prerokovati” v Stari zavezi pomeni predvsem govoriti v imenu Boga; napovedovanje bodočnosti pri tem ni nujno). Nedeljsko berilo vsebuje zadnji dve vrstici odlomka, v katerem znova naletimo na pogosto starozavezno misel o izbiri med dobrim in zlom, ki človeško življenje Bogu približuje ali pa od njega oddaljuje. V prerokovem življenju ta izbira ne zadeva le njega samega, marveč tudi vso njegovo okolico. Dan ji je v pričevanje o pravi poti, zato je zanjo odgovoren. Te odgovornosti ga nič ne more odvezati. Mora se pogumno soočiti z zlom in ga zavrniti, pa naj bo cena za to kakršna koli. To ni bilo osebno breme samo pri Ezekielu, ampak tudi pri drugih prerokih. Najbolj znan je po tem Jeremija, čigar oznanjevanje je pogosto naletelo na gluha ušesa. Kakor prerokovo življenjeni več zasebno, tako je vsako krščansko življenje poklic k javnemu pričevanju za dobro. Posledice so večkrat hude, včasih celo usodne, vendar nas mora podpirati misel, da se tudi Jezusu ni godilo bolje. Dva Jezusova reka pojasnjujeta to resnico: »Svetilko prižigajo in postavljajo na svetilnik, da sveti vsem,« in: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela.«