I. Začetni greh

1) Veliki katekizem

iz leta 1901 (Anton Veternik, Razlaga velikega katekizma ali krščanskega nauka, Ljubljana 1901, str. 124-139) takole povzema nauk o prvih dveh človeških bitjih in njunem padcu:

»Ko je Bog ustvaril prva človeka, bila sta dobra in srečna … Imela sta posvečujočo milost božjo, bila sta sveta in pravična in tako nadnaravno Bogu podobna … Bila sta otroka Božja in imela sta pravico do nadnaravnega zveličanja v nebesih … Imela sta globoko spoznanje in voljo nagnjeno k dobremu … Živela sta v raju, prosta vsakršnega trpljenja in neumrljiva tudi po telesu … Od Boga podeljenih darov nista prejela samo zase, temveč tudi za svoje potomce, ki bi jih bili po njih podedovali …

Prva človeka nista ostala dobra in srečna, hudo sta se pregrešila in sta tako postala nesrečna na duši in na telesu… s tem, da sta, zapeljana od hudobnega duha, jedla od drevesa, ki jima je Bog prepovedal … tako sta izgubila posvečujočo milost božjo, in zato tudi nista bila več nadnaravno Bogu podobna… Nehala sta biti otroka božja, izgubila sta pravico do večnega zveličanja, in zaslužila sta večno pogubljenje … Njuno spoznanje je oslabelo, in njuna volja se je nagnila k hudemu … Izgnana sta bila iz raja, morala sta mnogo trpeti in nazadnje umreti …

Adamov greh ni škodoval samo prvima človekoma, s svojimi hudimi nasledki je prešel tudi na nas, ki smo Adamovega rodu … Grehu, kije prešel od prvih staršev tudi na nas, pravi se izvirni ali podedovani greh, ker ga nismo storili sami, temveč smo ga tako rekoč podedovali«.

To besedilo so sestavili katehisti, ne teologi, ki danes ne bi odobrili niti enega stavka. Tako na primer so katehisti mislili, da je drevo, katerega sad naj bi Bog ljudem prepovedal jesti, bilo jabolko, ali granatovec. Bog, ki nas vse neizmerno ljubi, bi torej zaradi nekaj užitih vitaminov prva človeka imel za najhujša zločinca, ki bi s tem obtežila vse svoje potomce strahotne krivde. Nič čudnega torej, da se v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je izdala slovenska škofovska konferenca v Ljubljani leta 2007, v odstavkih 66-78 o izvirnem grehu nahajajo že nekateri popravki in da v njem ni več govora o kakšnih jabolkah.

2) Moderna razlaga

Po tridentinskem koncilu, posebno pa v zadnjem stoletju, so vse znanosti silno napredovale, med njimi tudi biblične in teološke. Ko bi danes kdo hotel napisati strnjeno teološko razlago o istem predmetu, bi jo mogel takole formulirati:

Po sv. Pavlu (Kol 1,17-20) je Kristus podoba nevidnega Boga, in vse je bilo ustvarjeno v njem, po njem in zanj, tudi prva človeka, moški in ženska (iš in iša, 1Mz 1,27), katerih potomci naj bi po dolgi dobi razvoja svojih duševnih in duhovnih moči dosegli sposobnost sprejeti evangeljske kreposti. Zato jima je priporočil, naj si ona sama in potem tudi njihovi otroci najprej toliko izurijo svoj um in voljo, da bodo sposobni pridobivati si hrano iz »zelišč s semenom in sadnih dreves«, predvsem pa od vseh živali na zemlji (1Mz 1,28-30). V kamniti dobi se je med leti 35000 in 10000 pred Kristusom v človeku pričel prebujati tudi duh ali sposobnost dojemanja verskih resnic, kakor se to da razbrati iz umetniških slik v podzemeljskih jamah, ki nam pričajo, daje prazgodovinski človek veroval v neko nadzemsko silo, v neko višje bitje, ki združuje v sebi vso moč in je v tesni zvezi s človekovim omejenim bivanjem na svetu. Nebesni svod z vsemi svojimi različnimi pojavi je pa tudi povsem naravno vplival na to, da je primitivni človek tej nadzemski sili začel pripisovati transcendenco in veličastnost.

V 7. tisočletju pred Kristusom se je na Bližnjem vzhodu dopolnilo ustvarjanje človeka s tem, daje tudi njegov duh toliko dozorel, da je lahko v neki višji Moči nad nami zaznal osebnega Boga. S tem se je uresničila zamisel Božjega Sina sostvarnika človeka v večnosti. Tudi človekovo okolje se je izpopolnilo s prehodom človeka k poljedelstvu in živinoreji, in zadnji redaktor 1. Mojzesove knjige je postavil v to dobo Adama in Evo (2 pogl.) ki sta živela v »vrtu proti vzhodu v edenu« (2, 8). Besedo eden Grki prevajajo z razkošjem, latinski prevodi z rajem, neko primitivno pleme v Avstraliji pa kot življenje brez vseh prepovedi in greha. V takem okolju si je Adamova žena zaželela obilno potomstvo in v ta namen si je preskrbela en talisman z izrezljano kačo; kača je namreč bila vedno simbol življenja: pozneje so jo nosili na svoji tiari faraoni, in celo Mojzes jo je izobesil na bronasti drog kot edino zdravilo proti zastrupljenju (4 Mz 21,6-9) ter še danes je simbol ozdravljanja pred lekarnami. Po sveti knjigi Perzijcev Bundahiš (=Opis) ustvarjanja, pa je porodila dvojčka telesno pohabljena, ki ju je Adam zavrgel in zahteval, da ju žena ubije; ona pa ju ni hotela vreči med smeti, ampak ju je spekla in ju skupaj z možem použila (»sad drevesa življenja«). Iz njunega nespametnega dejanja se je pri kanaanski plemenih razvilo prepričanje o izredno dobrodejnih posledicah ubijanja prvorojencev (Mdr 12, 3-5). Tako se je tudi Abraham odločil, da ubije svojega prvorojenca in ga daruje Bogu (1 Mz 22), in vsi Hebrejci so potem bili prepričani, daje to Božja volja in da je treba prvorojence od Boga “odkupiti” s primemo daritvijo (2Mz 13,1-13; Lk 2, 23). Ob tej priliki je človek še to spoznal, da je brezosebna nadzemska veličastna Moč v resnici človeku prisotni osebni Bog, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Pred tem dogodkom Eva in Adam nista še imela pojmov o dobrem in zlu, o smislu duševne smrti, po njem pa je, kakor trdi sv. Pavel (Rim 5, 12), dobesedno »prišel na svet greh in po grehu smrt na vse ljudi, ki grešijo«.

Adamov greh je torej obstajal v tem, da se je po svoji glavi odločil, da je treba oba spačka pobiti, ne da bi se prej obrnil k Bogu, gospodu vsakega človekovega življenja, da bi zvedel, kaj naj z njima stori. Eva je pri tem drugače postopala: čeprav je ubogala Adama, je pozneje vrgla talisman s kačo v odpad in po rojstvu Kajna je vzkliknila: »Dobila sem moško dete po Gospodu« (1Mz 4,1); prav tako je po porodu Seta rekla: »Bog mi je dal dmgega potomca namesto Abela« (1Mz 4,25). Oba sta se svoje neumne pregrehe srčno pokesala (Mdr 10,1); oba sta Bogu že opravljala daritve in sta svoje otroke versko vzgajala. Kajn se je po umoru svojega brata Abela pokesal in se zaupno obrnil k Bogu za pomoč (1Mz 4,12-15).

Adam pa si ni mogel kaj, da ne bi svoje samovolje in bojevitosti, že podedovane od svojih prednikov, z vzgojo prenesel na svoje otroke. To nagnjenje k nasilnosti imenujemo izvirno, ker je od začetka razvoja v vseh prisotno. Po pričevanju Svetega pisma je eden od Kajnovih potomcev, Lameh, zatrjeval, da bo ubil vsakega dečka, ki bi mu “prizadel prasko” (1Mz 4,23). Slavni Mojzes, ki ga častimo kot svetnika, je svojim rojakom strogo zabičeval, da morajo neizprosno pobiti svojega lastnega brata, svojega sina, svojo lastno ženo, ali svojega prijatelja, ki bi jih hoteli zavajati k malikovanju (5Mz 13,7-10); morajo tudi popolnoma iztrebiti prebivalce svojih mest, v katerih častijo malike, to je ne samo moške, ampak tudi ženske, vse otroke in celo vse njihove domače živali (v. 13-18). Veliki svetniški prerok Elija je zapovedal poklati 450 Baalovih svečenikov (1Kr 18,40) in prerok Zaharija je staršem zapovedal, da morajo sami pobiti svoje otroke, ki bi jih zasačili pri malikovanju (Zah 13,3). V 16. in 17. stoletju krščeni Španci in Portugalci niso hoteli slediti Jezusovim smernicam, ampak so pod pretvezo navedenih starozaveznih zapovedi o pobijanju malikovalcev tudi oni neusmiljeno mučili in klali prvotne indijanske naseljence v Ameriki. V prejšnjem 20. stoletju sta višek nasilja dosegla krščena kristjana Hitler in Stalin, ki sta oba ne samo dala pobiti ampak tudi znanstveno mučiti v zloglasnih taboriščih nedolžne ljudi, 6 milijonov Hitler, 20 milijonov Stalin. In kaj naj rečemo o naši dobi, ko nam statistike poročajo, daje vsako leto spolnih posilstev žena okoli 80 milijonov, splavov pa 46 milijonov, kijih tudi neštete krščene matere povzročajo? Kaj o tolikih v cerkvi poročenih parih, v katerih od nasilja možje dobesedno podivjajo in se znašajo nad svojimi ženami in otroki?

Iz teh par vrstic bi se morda že dalo razbrati, kaj reči o prekletstvu, s katerim škofje na vesoljnem cerkvenem zboru v Trentu, 17. januarja 1546, pretijo vsem, ki bi proti nauku svetega Pavla trdili, da Adam ni prenesel svojega greha na ves človeški rod. Toda v resnici sveti Pavel tega ni učil v svojem pismu Rimljanom 5,12, saj je dobro poznal Božjo besedo v Jeremiji 31,29-30 o strogo osebni odgovornosti za greh: »Vsak bo umrl zaradi svoje krivde« in v Ezekielu 18,20: »Sin ne bo nosil očetove krivde«. Vatikan je indirektno preklical ta tridentinski kanon, ko je leta 1979 v uradni latinski izdaji Neovulgate Pavlov tekst pravilno citiral. Dobro bi bilo, da bi to tudi pastoralni delavci imeli pred očmi in ne govorili več, da je oblivanje otrok s krstno vodo nujno potrebno za odpuščanje izvirnega greha. Saj je recimo Henoh, ki je bil potomec Kajna in pogan, ki bi torej po mnenju tolikih naših teologov moral po smrti iti pred pekel, ker ni bil krščen, pa je vendar po Svetem pismu stare in nove zaveze (4Mz 5,24; Sir 44,18; Heb 11,5) bil vzet v nebo kakor Marija; ni pa bil vpisan v seznam svetnikov kakor Elija, ker so temu nasprotovali teologi iste struje.

Po svetem Avguštinu (+ 430) velja za vse razprave o Materi Božji to temeljno pravilo: »O sveti devici Mariji nočem obravnavati nobenega vprašanja o grehih zaradi časti dolžne Gospodu«. Vendar je tudi njega zavedel fantastičen prevod Psalma 51(50),7 kakor ga navajajo še v najnovejšem prevodu iz leta 2010: »Glej, s krivdo sem bil rojen, v grehu meje spočela moja mati«. Zato je trdil, da se vsi zakonci pri spolnem objemu omadežujejo z orgazmom in tako mnoge nasledke izvirnega greha prenašajo na svoje otroke. Zato so nekateri umetniki Marijina starša upodabljali kot zakonca visoke starosti, da bi Marijino spočetje bilo brez madeža. To napačno mnenje je trajalo vse do leta 1984, ko je papež Janez Pavel II v enem od svojih nagovorov razglasil spolni akt katoliških zakoncev, opravljen s pravim namenom, za liturgično dejanje. Najnovejši slovenski prevod pa v opombi prizna, da David namesto “v grehu” trdi “v vročini”, ali “v vročici”, to je “v orgazmu”, toda ne v “grehu”.

Sv. Cezarij, škof v Arlesu (+542), je v svoji 229. pridigi, ki jo tudi beremo še dandanašnji v naših brevirjih 9. novembra, trdil, da smo vsi pred krstom bili hudičev tempelj, da smo pa s krstom postali Kristusovo svetišče, ker je takrat »Kristus izgnal hudiča iz naših src« (tako v latinskem izvirniku, ne pa v slovenskem prevodu). Ker je pa isto učil že sv. Avguštin, so liturgisti v krstni obred brž uvedli tudi obredno izganjanje hudiča iz novorojenčkov. Ko bi se škof Cezarij pri branju sv. Pisma malo ustavil, bi pri molitvi Psalma 21,11 lahko bral: »Od materinega telesa si ti moj Bog«: gotovo pred krstom; glej tudi v Psalmu 71,6: »Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh«. Posebno bi mu pomagal sv. Pavel, ki v pismu Galačanom 1,15 trdi: »Bog meje poznal že v materinem telesu in me poklical«; in Luka 1,13 ve, daje Zaharijev sin Janez bil že »v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom«. Niso torej vsi novorojenčki hudičevi sinovi. Modemi znanstveniki nas opozarjajo, da vse moralne, etične in estetične norme prihajajo v posameznika od zunaj, in da je posebno mati tista, ki v devetih mesecih nosečnosti s svojimi čustvi in mišljenjem lahko oblikuje bodočo osebnost zaplodka v dobrem ali tudi v slabem smislu. Gotovo pa je sv. Ana vse napravila, da so se vse umske in duhovne osnove njene hčerke Marije že v njenem telesu tako lepo razvile, daje tudi ona že takrat lahko dojemala prisotnost Svetega Duha.

II. Dedni madeži

Nauk o začetni brezmadežnosti Device Marije je razglasil za versko resnico papež Pij IX dne 8. decembra 1854 takole: »Določamo … da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirne krivde«. V izbiri besed: “madež” in “krivda” se jasno razvidi poseg Svetega Duha; dovoljujejo nam namreč razlagati, da Marija od prvega trenutka svojega življenja ni imela nobenega madeža nagnjenja do magije, do vedeževanja, posebno pa ne do nasilnosti v svojem značaju, ki bi ji ga lahko vtisnila sveta Joahim in predvsem sveta Ana, in ki jo vsi podedujemo iz dobe preadamitov in od Adama. Ker so pa teologi imeli v glavi neko drugo razlago, so v raznih prevodih drzno popravljali papeža in prav v definiciji namesto besede “krivde«” pisarili: “greha”.

Kmalu po tej definiciji je bila posodobljena stara molitev »Tota pulchra es Maria«, katere verzi so se ponavljali, in ki smo jo vsi radi prepevali. V 2. verzu je odlično rečeno: »in izvirnega madeža ni na tebi«. V raznih prevodih pa si teologi niso mogli kaj, da ne bi za razlago ubogim vernikom po besedi “madeža” dodali še “greha”.

Za zaključek pa še nekaj, kaj pravi o tem sama Blažena Marija. Kakor je po strogo znanstveni metodi zbiranja in razlage vseh virov in dokumentov o prikazovanjih Marije pastirici sv. Bernardki v Lurdu objavil znani profesor teologije René Laurentin, je marca 1858 Marija rekla Bernardki, da je »Immaculada Counchetsiou« – Brezmadežno Spočetje. Ker so se krajevni duhovniki dobro spominjali, da je 4 leta poprej Pij IX razglasil, da je Marija brez madeža “spočeta”, niso nikoli mogli razumeti, kaj je hotela Marija reči, ko je o sebi rekla, da je brezmadežno “spočetje”. Treba je imeti pred očmi, da v francoščini (in italijanščini) beseda conception pomeni tudi koncept, zamisel, zasnova, pojmovanje, ideja. Morda pa je Marija hotela povedati, da si jo je Bog Oče zamislil kot ideal brezmadežnosti, saj je celo življenje, od spočetja do vnebovzetja bila brez katerega koli duševnega in duhovnega madeža.

V poglavju, ki se ga danes učijo v šolah, o naših značajskih lastnostih se temeljni pojmi o človekovih madežih in grehih ne mešajo več med seboj, ampak se obravnavajo kot “izvirni”, to je podedovani osebni madeži, kakor n. pr. trma, lenoba, površnost, ošabnost, pohlepnost, ter grešna nagnjenja, n. pr. k alkoholnim pijačam ali tudi mamilom. V Genetiki, ki jo je sestavil univ. profesor Radovan Komel, je napisan nastanek življenja prek kemijskih osnov genskega zapisa, izražanja genov, pa vse do medicine; posebno poglavje je posvečeno dedovanju lastnosti v etiki in v genetiki. Ker pa sta Marijina starša bila svetnika, je jasno, da nista nobenih dednih madežev značaja in tudi nobenega grešnega nagnjenja prenesla na zaplodek otroka, tako da je Marija res bila “brez madeža” spočeta in brez grešnih nagnjenj vzgojena.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Štirinajsti dogodek

Kakor je angel oznanil Mariji, da bo spočela od Svetega Duha in jo nagovoril: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1, 8), (tako sveti papež Janez Pavel II., Angelus 14. dec. 2003; prav tako papež Benedikt XVI., ki je s slovenskimi romarji molil “Razveseli se”. Naši liturgisti so pa že 10 let gluhi za ta povabila), tako se ji je, po trditvi nekega neznanega teologa 13. stoletja, tudi na veliki petek zvečer prikazal in ji naznanil veselo novico o vstajenju njenega Sina, ki je istočasno sprejemal dobrega razbojnika v raju (Lk 23, 43): »Raduj se, Kraljica nebeška, zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, je vstal, kakor je rekel«. In kakor verniki ob navadnih dnevih trikrat na dan molijo Angelovo češčenje v spomin na oznanilo o spočetju Božjega Sina, tako se v velikonočnem času trikrat na dan spominjajo angelovega naznanila Mariji o njegovem vstajenju. Vstali Jezus je pa prvi dan po judovski Pashi zgodaj zjutraj svoja prikazovanja osebno pričel z vljudnim obiskom svoje ljubljene Matere, kakor se tega od 15. stoletja dalje spominjajo razne frančiškanske skupnosti v 6. skrivnosti serafinskega rožnega venca. Tako je samo potrdil Marijino živo in neomajno vero v svoje vstajenje, kakršne ni imel niti učenec, ki ga je Jezus še posebno rad imel, ki ni veroval ženam, ki so trdile, da je Kristus vstal od mrtvih, vse dokler ni natanko pregledal praznega Jezusovega groba (prim. Lk 24,11; Jn 20,8). Zato o Mariji še posebno velja, kar je Jezus zatrdil Tomažu (Jn 20,29): »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali«.

Naša vera v vstalega Kristusa temelji na pričevanju drugih, pri kateri nam Marija lahko odlično pomaga. Ponavljajmo torej z verniki: »Veseli in raduj se, Devica Marija, ker je Gospod res vstal!«

Molimo. Vsemogočni Bog, ki si z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa razveselil človeštvo, naj po priprošnji njegove deviške matere Marije dosežemo veselje večnega življenja po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Petnajsti dogodek

Marija s prvo cerkveno skupnostjo, v kateri so tudi spreobrnjeni Jezusovi sorodniki, moli za prihod Svetega Duha

Iz knjige Apostolskih del 1,12-14: »Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska … (apostoli) vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali… vsi so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in njegovimi brati«. Evangelist Luka v svoji knjigi “Apostolska dela” našteva člane prvotne Cerkve, ki se je zbirala v dvorani zadnje večerje; to so bili apostoli, izbrani učenci (med katerimi je bil tudi mladenič, ki ga je umirajoči Jezus izročil v varstvo svoji materi, glej Jn 20, 2), žene, ki so skrbele za Jezusa in apostole med oznanjevanjem evangelija, Devica Marija, in njegovi sorodniki Nazarečani, o katerih evangelist Janez 7,5 izrecno pravi da prej »niso verovali vanj«, sedaj so pa prisotni v Jeruzalemu, kjer je potem Jakob postal prvi škof. Molili so za prihod Svetega Duha, da bi On čim prej napravil tako Jude kakor vse druge ljudi vseh narodnosti za Božje sinove in za dediče poveličanja. Na dan prihoda Svetega Duha (binkošti) se je tej prvotni Cerkvi pridružilo kar »tri tisoč ljudi«, »pobožnih mož iz vseh narodov pod nebom« (Apostolska dela 2,41.5).

Marija je pri Oznanjenju v moči Svetega Duha spočela Jezusa. Isti Sveti Duh jo bo sedaj drugič obsenčil, da mu znova podari življenje, tokrat v dušah ljudi, da ga v njih izoblikuje, hrani in daruje na duhovni način. Jezus namreč skrivnostno živi v duši vsakega posameznika in vseh vernikov. Kot vzor za ves zgodovinski potek Cerkve Marija v dvorani Zadnje večerje vključuje prošnje apostolov in prvih vernikov v svojo molitev in jo prinaša Jezusu. Zato brez dvoma tudi po svojem Vnebovzetju prinaša prošnje in potrebe svojih otrok k svojemu poveličanemu Sinu, ki neprenehoma izliva na zemljo svojega Duha in polnost njegovih milosti.

Marija, izprosi nam od svojega Sina nove binkošti za svet. Izprosi nam Božjega Duha, da prenovi obličje naše zemlje, ki je tako zelo prepojena s krvjo in solzami. Pokliči ga na svoje duhovnike in redovnike, da bodo v novem binkoštnem žaru ljubezni zopet postali luč in kvas zemlje. Obudi v svoji Cerkvi svete, z Božjim Duhom napolnjene apostole, ki nam bodo nakazali nova pota, kako za Kristusa zopet pridobiti razkristjanjene množice.

Zaključna molitev

Marija, ti me vedno spremljaš. Nisi mi samo odpustila, da sem tudi jaz s svojimi grehi križal tvojega ljubljenega Sina, ampak me bolj ljubiš kot je kdaj katera koli mati ljubila svojega otroka. Nenehno bdiš nad mano, me varuješ in zame posreduješ. Tebi se izročam, k Tebi se obračam s svojimi prošnjami. Naj se od tebe učim popolne vdanosti v Očetovo voljo, ponižnosti in ljubezni, trajne čuječnosti v molitvi in popolnega darovanja ter iskrenega odpuščanja vsem mojim bližnjim. Amen.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Dvanajsti dogodek

Iz evangelija po Janezu 19,26-27: »Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej tvoj sin. Potem je rekel učencu: ‘Glej, tvoja mati!’ In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi«. Ta učenec ni bil starejši Janez, Zebedejev sin, ki so ga klicali Strela (Mr 3,17), ker je od Jezusa zahteval, da s strelo udari nekatere trdosrčne Samarijane (glej Lk 9,54), saj je njegova mati še živela (glej Mt 20,20), ampak nek mlad učenec, ki mu je tudi bilo ime Janez, ki ga je Jezus imel zelo rad. Ta mladenič ostaja brez imena v evangeliju, zato je lažje v njem videti predstavnika vseh posvojenih Božjih sinov in Kristusovih sodedičev. Kristus ga predaja svoji materi kot “ženi”, da ona v njem dopolni pravo razumevanje odreševanja. Obenem mu Jezus izroča tudi osebno preskrbo svoje matere in začetke njenega češčenja.

Marija je od Jezusa prejela v duhovno oskrbo njegovega ljubljenega učenca, najprej zato, da bi ga pripravila na prihod Svetega Duha, saj po sv. Pavlu (v Rim 8,14) »vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi«; potem zato, da bi po Pavlovih besedah Gal 4,7 kot sin postal »tudi dedič po Bogu«, ne več dedič v starozaveznem pomenu lastnika neke posesti, ampak dedič Božjega vladarstva (1Kor 6,10-11), »dedič odrešenja« (Heb 1,14), »večnega življenja« (Tit 3,7), poveličanja s Kristusom (Rim 8,17). Ta novozavezna dediščina tudi ni vezana na kakšno narodnost: »Ni ne Juda ne Grka … kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3, 8). Če je torej Jezus svoji materi izročil tega dragega učenca, da ga pripravi na prihod Svetega Duha in s tem na globlje razumevanje njegovega posinovljenja in Kristusove dediščine, bo brez dvoma tudi nam pomagala, če se ji kot posinovljeni Božji otroci povsem izročimo v duhovno oskrbo.

Marija, tvoja navzočnost je potrebna v vsaki družini. Naj bo naša družina prostor, kjer se boš počutila kakor doma, toplo sprejeta in ljubljena, in nas varno pripeljala k poveličanju in večnem življenju s tvojim Sinom.

Trinajsti dogodek

Marija prisostvuje snemanju Jezusa s križa in pokopu

Iz evangelija po Janezu 19,38-42: »Potem je Jožefiz Arimateje, Jezusov učenec … prišel in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodem … in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati… Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja«. V glavnem še vedno ostaja že omenjena razlika med tistimi, ki so stali “poleg” križa, in onimi, ki so križanju Jezusa prisostvovali od daleč, kakor npr. žene, ki so spremljale Jezusa in apostole pri oznanjevanju evangelija. Pri Jezusovem snemanju s križa in pokopu, za kar sta poskrbela dva njegova tajna učenca, oba člana državnega zbora, sta ostala “poleg” Devica Marija in neimenovani učenec, ki ga je Jezus zelo rad imel in ga izročil kot sina svoji materi. Malo bolj vstran sta se nahajali Marija Magdalena in Maria Klopajeva, da bi videle, kam so Jezusovo truplo pokopali (Mr 15,47). Vsi drugi, ki so pri križanju stali bolj od daleč, so pred pokopom odšli domov in zato so nekatere žene, ki niso vedele, da sta Jezusovo truplo v sami votlini že povila z dišavami Jožef in Nikodem, prinesle v nedeljo zjutraj dišave za njegov pokop (Mr 16,l).

Marija si je gotovo želela, da sprejme v svoje naročje Jezusovo truplo, ki sta ga Jožef iz Arimateje in Nikodem snela s križa, toda zaradi mnogih ran tega ni mogla storiti. Ko ga je potem Nikodem balzamiral in zavil v povoje, ji ni ostalo drugega kot da pred njim izjoka svojo bolečino. Ko nas sedaj zadenejo telesne ali duševne bolečine, je prav, da se k njej zatekamo in izjokamo pred njo svoje trpljenje. Nihče ne bo vstal izpred nje, ne da bi bil potolažen in ne da bi čutil v sebi nove moči za križ, ki mu ga je naložil Gospod.

Mati žalostna, neizrekljiva je tvoja bridkost, ko gledaš razmesarjeno telo svojega Sina. Se bolj pa teži tvojo dušo ubijajoči molk nebeškega Očeta. Daj, da bomo začeli razumevati pomembnost greha, Boga in Jezusa Kristusa in s tem tudi vso tvojo bolečino.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Deseti dogodek

Marija trpi, ko njeni sonarodnjaki zahtevajo usmrtitev njenega Sina

Iz evangelija po Janezu 19,5-7: »Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: ‘Glejte, človek!’ Ko so ga videli, so zavpili: ‘Križaj ga, križaj ga!’ Pilat jim je rekel: ‘Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem. Judje so mu odgovorili: ‘Mi imamo Postavo, in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina’« (Jn 19,5-7). – Z besedami “Glejte, človek” je Pilat verjetno želel ganiti Jude in jih prepričati, da bičani in s trnjem kronani Jezus gotovo ne bi mogel nikoli izvrševati kraljeve oblasti in da je zato nesmiselna njihova zahteva, da se kaznuje s smrtjo. Judje pa so znova poudarili, da ne zahtevajo Jezusove smrti iz političnih, ampak iz čisto verskih razlogov, “ker se je delal Božjega Sina”, kar je po njihovem prepričanju bilo pravo bogokletje, za katero je Mojzes (3 Mz 24,16) določil smrtno kazen. Jezus je Judom že davno prej dokazal, da Postava imenuje tudi sodnike, in vso judovsko skupnost Božje sinove (glej Jn 10,34), in ga zato ne smejo dolžiti bogokletja, toda oni so ga že takrat hoteli kamnati.

Marijo je neizmerno bolela nespametnost sonarodnjakov, ki so se ob hujskanju hinavskih verskih vodij obrnile zoper Jezusa. Bolelo jo je tudi nerazumevanje učencev, ki so se razpršili, ker so v Jezusu videli bolj posvetnega kot duhovnega Vladarja. Ona pa je nasprotno kljub žalostnem videzu ostala prepričana, da se bo drama razpletla z zmago njenega Sina, učlovečenega Boga. Trpela je in upala. Verovala je v imenu tistih, ki so bili in še bodo v skušnjavi, da bi vero odvrgli in poteptali. Upala je tudi za tiste, ki so se in se še bodo pogrezali v obup in črnoglednost. Verovala in upala je tudi zanje, ki bodo v prihodnosti sprejeli križ z močjo vere in upanja.

Marija, v preizkušnjah poživljaj našo vero in v bolečinah utrjuj naše upanje. Trpimo naj za vse zaslepljene in zavedene, pripravljeni sprejeti križ brez pritoževanja za boljše človeštvo.

Enajsti dogodek

Marija pod križem podoživlja trpljenje svojega Sina

Iz evangelija po Janezu 19,25: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva, in Marija Magdalena«. – Samo Janez omenja Devico Marijo poleg križa, med tem ko drugi evangelisti naštevajo imena žena, ki so Jezusu in Apostolom stregle med oznanjevanjem evangelija, ki so pa po Marku 15,40-41 in Mateju 27,55-56 stale in gledale bolj od daleč. Luka 23,49.55 pa govori celo o nekih njegovih znancih, o njegovih “bližnjih” (tako v Psalmu 38,12, na katerega se opira Luka), ki tudi stojijo bolj od daleč. Morda gre tu za nekaj njegovih sorodnikov iz Nazareta (glej Apostolska dela 1,14).

Sv. Bernard nas takole opozarja: »Ne čudite se, bratje, če pravimo, da je Marija bila mučenica v duši. Čudi naj se, kdor se ne spominja, da je slišal, kako je Pavel med najhujšimi pregrehami poganov omenjal brezsrčnost (Rim 1,31). Daleč je bila ta od Marijinega srca, daleč naj bo od njenih služabnikov. – Toda morebiti poreče kdo: »Mar ni že vnaprej vedela, da bo umrl?« Brez dvoma. »Mar ni upala, da bo brž vstal?« Zagotovo. Je kljub temu Križanega objokovala? Pa še kako silno. Sicer pa, kdo si pač ti, brat, ali odkod imaš to modrost, da se temu bolj čudiš, da je Marija več trpela s sočutjem, kakor njen Sin s trpljenjem? On je po telesu mogel umreti, ona pa v srcu ni mogla z njim umreti. Jezusova smrt je delo ljubezni, ki je večje od nje nihče ni imel; pa je tudi Marijino sočutje delo ljubezni, kakršni za njo nobena druga ni bila enaka.«

Marija, v duši si trpela pri odrešenjskem trpljenju Tvojega Sina. Naredi tudi nas za zveste sodelavce našega Odrešenika.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Osmi dogodek

Sorodniki Mariji ne dovolijo skrbeti za njenega Sina

Iz evangelija po Luku 8,3: »Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žena, kijih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja«.

Ko je Jezus s svojimi apostoli začel sistematično oznanjati evangelij po vsej Palestini, so ga, kakor druge rabine, spremljale nekatere petične žene, ki jih je ozdravil od dušnih ali telesnih bolezni, da skrbijo za njihova prenočišča, za hrano in oblačila. Med njimi pa evangelisti nikjer ne omenjajo Jezusove matere Marije,* ki bi gotovo rada skrbela za svojega Sina, pa ji Jezusovi sorodniki tega niso dopustili, ker po njihovem mišljenju ona, kot uboga vdova, povsem odvisna od njih, na kaj takega ne bi smela niti pomisliti.

*Kakor poroča Lagrange, St. Luc, p. 235, so si nekateri nekatoliški razlagalci izmislili, da v izvirniku ni bila omenjena Marija iz Magdale, ampak Jezusova mati Marija Megadalla, to je frizerka. Toda Luka še dodaja, da se je ta Magdalena osvobodila vseh sedem poglavitnih grehov, kar gotovo ne velja za Marijo Brezmadežno.

Ne moremo dovolj občudovati Božje previdnosti, ki je Marijo najprej privedla k temu, da je molila za spreobrnjenje sorodnikov in someščanov svojega Sina, sedaj pa jo preko bridkosti oddaljenosti od Njega skrivnostno vodi tako, da z molitvijo spremlja vse njegovo oznanjevanje in Boga Očeta prosi, da bi Božja beseda obrodila obilen sad v srcih vseh tistih, ki se jim oznanja vesela blagovest.

Marija, spremljaj s svojo materinsko navzočnostjo vse, ki širijo Kristusovo blagovest o Božjem usmiljenju, o Božji ljubezni in nežnosti, posebno pa tiste, ki iščejo izgubljene ovce in te, ki so v nevarnosti, da umrejo od mraza in lakote.

Deveti dogodek

Iz evangelija po Mateju. 26,50.56: » Varnostniki templja so pristopili, iztegnili roke po Jezusu in ga prijeli … Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali«.

Da so se vsi učenci in apostoli od strahu razbežali, vemo tudi od drugih evangelistov, kakor npr. od Luka, ki pripoveduje o dveh učencih, ki sta odšla v Emavs (Lk 24,13-31), ki pa tudi pristavlja, da so se enajsteri čez nekaj dni znova zbrali v Jeruzalemu (v. 33). O Petru se ve, da se je skrivaj podal za ujetim Jezusom v palačo velikega duhovnika, od tam pa najbrž v hišo zadnje večerje. Marko 14,51 mimogrede omenja nekega mladeniča, »ki je« nasprotno od apostolov, »šel za njim; ogrnjen je bil le z lanenim oblačilom. Zgrabili so ga, on pa je oblačilo pustil in gol pobegnil«. Evangelist Janez 19,26 omenja tudi učenca, ki ga je Jezus rad imel. Prav ta učenec je po vsej priliki odšel k Mariji, ki se je zaradi vsakoletnega velikonočnega romanja že nahajala v Jeruzalemu, in jo obvestil o Jezusovem zaporu. Drugo jutro se je podal z Marijo in Marijino sestro Marijo Klopajevo pred vladne palače in na Golgoto (Jn 19,25).

Čeprav je Marija že trpela zaradi nasprotovanja someščanov in še posebej sorodnikov Jezusovemu odrešenjskemu oznanjevanju, ji je vendar novica, ki jo je sedaj prinesel mladi učenec, presunila dušo z nepopisno bolečino in je seveda želela biti osebno pričujoča nadaljnjim pretresljivim dogodkom svojega Sina, ki je svoje trpljenje in smrt kar trikrat napovedal (glej Mk 8,31-32; 9,30-32; 10,32-34 in paral.), za kar je ona gotovo izvedela. Tu torej ni šlo samo za materinsko sočutje, ampak za to, da bi svoje osebne dušne bolečine pridružila Jezusovemu odrešenjskemu trpljenju, »in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev«, kot je to o svojem doprinosu h Kristusovem trpljenju izrazil sv. Pavel Kol 1,24.

Marija, spominjaj nas na veliko resnico, da smo tudi mi poklicani, da sodelujemo pri delu odrešenja. Kakor je Kristus v tebi našel popolno sodelavko, naj tudi v nas najde kristjane, ki so pripravljeni sprejeti razne bridkosti življenja z vero, upanjem in prepričanjem, da mu bomo tako pomagali pri delu za boljši duhovni svet.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Šesti dogodek

Marija trpi, ko sorodniki in someščani izženejo Jezusa iz Nazareta

Iz Evangelija po Mateju 13,54-57: »Jezus je prišel v domači kraj in jih učil v njih shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: ‘Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?’ In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši’«. Luka 4,26 27 pa dodaja: »Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje«.

Marija, ki je bila navzoča tisti praznični dan, ko je Jezus v nazareški sinagogi bral knjigo preroka Izaije in vernikom razložil, da se izpolnitev prerokbe nanaša nanj in ko so se tudi Jezusovi bratranci in sestrične, v evangeliju imenovani bratje in sestre, začeli nad to izjavo spotikati, tega njihovega odklanjanja ni mogla razumeti. Njeno srce se je napolnilo z bridkostjo, ko je poslušala to kritiko in ugovore. Prevzel jo je strah, ko so someščani hoteli njenega Sina umoriti, in bila olajšana, ko ga je videla odhajati sredi sovražnih rojakov. Vendar jo je ta mučna påreizkušnja glede prihodnosti zastrašila … Božja previdnost je dopustila, da se je tako pripravljala na Kalvarijsko dramo.

Marija, daj nam razumeti, da moramo za Kristusom in s Kristusom tudi mi trpeti. Nauči nas, da ga bomo v šoli trpljenja še bolj ljubili. Opogumi nas, da bomo s Kristusom svoj križ nosili do zmage.

Sedmi dogodek

Jezusovi sorodniki nagovorijo Marijo, da bi jim pomagala spraviti Jezusa v hišni pripor

Iz Evangelija po Marku 3,21-35: »Njegovi sorodniki, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: ‘Beelzebula ima in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove’… Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: ‘Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te želijo’. Odgovoril jim je: ‘Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?’ In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: ‘Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati’«.

Odlomek dobro opisuje vedno bolj naraščajoče nasprotovanje Jezusu od strani njemu najbližjih v Nazaretu zaradi njegovih napadov na njihove verske in politične krajevne oblasti, in tudi zaradi teologov in intelektualcev osrednje oblasti v Jeruzalemu, ki širijo med ljudmi kleveto, da je Jezus obseden od hudega duha. Zato menijo, da bi ga bilo dobro javno proglasiti za neprisebnega in spraviti v hišni pripor. Da bi jim to lažje uspelo, prisilijo Marijo, ki je bila kot vdova materialno povsem odvisna od njih, da gre z njimi; Jezusa pa upajo prisiliti s tem, da ga bodo javno obtožili, da ne spolnjuje 4. božje zapovedi o dolžnem spoštovanju staršev, če je ne bo ubogal. Jezus noče nikogar žaliti s svojim odgovorom, ne svojih sorodnikov in še manj svoje matere, ampak jih vse opozarja, da je že prerok Elizej zapustili starše in vsa svoja poklicna dela in se ves posvetil oznanjevanju Božje besede, ker je spoznal, da je to Božja volja (glej 1 Kr 19,19-21; Mk 1,18-20). Med oznanjevalcem in tistimi, ki to Besedo sprejmejo, pa nastane novo, duhovno sorodstvo*.

* Glej sv. Ambrož, Razlaga evangelija po Luku (PL 15, 1678): pri Lagrange, Év. selon saint Marc (Études bibliques, Paris 1929, str. 77-78; Gianfranco Ravasi, Secondo le Scritture. Doppio commento alle letture della Domenica B, 10. nav. nedelja, Casale Monferrato 1993, str. 198-201.

Marijino bridko trpljenje zaradi prezira njenega Sina od strani sorodnikov in drugih nazareških meščanov se je pričelo ob Jezusovi prvi razlagi sv. Pisma v vaški shodnici. Po tem poizkusu Jezusovega pripora pa se za Marijo začenja še druga doba, doba apostolata in molitve za sorodnike, doba bridkih neuspehov pri preobrazbi krvnega v duhovno sorodstvo, ki bo prinesla svoje prve sadove šele po Jezusovem vstajenju.

Marija, môli za svoje otroke grešnike in jim v svojem brezmadežnem Srcu pripravi pomoč, ki jo potrebujejo, da se bodo mogli vrniti v naročje svojega nebeškega Očeta in v družino njegovih pristnih duhovnih sinov.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Četrti dogodek

Marija išče in najde svojega Sina v Jeruzalemu

Iz evangelija po Luku 2,41-51: »Jezusovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, daje pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju …Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: ‘Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala. Dejal jima je: ‘Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?’ Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren«.

Bridkosti, ki jo je Marija sedaj pretrpela, niso povzročili drugi ljudje, kakor npr. rimski okupator, ali Herod, ali starček Simeon, ampak njen lastni sin. Kolikor nam je znano, je družinsko življenje v Nazaretu prvih 10 let mirno potekalo vse do takrat, ko je 12-letni Jezus prvič skupno z Jožefom in Marijo poromal v Jeruzalem, da se udeleži praznovanja pashe. Ob vračanju domov je prišlo do dramatičnega razpleta, ker po enem dnevu hoda Jezusa ni bilo najti nikjer. Marija je bila tako vznemirjena, da vso noč ni mogla zatisniti očesa zaradi bojazni, da se je dečku kaj pripetilo. Njena bojazen je še naraščala, ker ga drugi dan, ko se je vračala v Jeruzalem, ni bilo najti v kakšnem počivališču ob poti. Po drugi nemirni noči sta se z Jožefom podala še v tempelj, in v enem izmed atrijev, določenem za pouk na prostem, pristopnem tudi ženskam*, sta končno našla Jezusa. Marija ni mogla razumeti, zakaj ji Jezus ni o vsem tem ničesar omenil pred odhodom domov in se ji sedaj za svoje ravnanje ni opravičil, ampak ji je nasprotno skoraj karajoče rekel, da bi vendar morala vedeti, da je vse, kar dela, vedno v skladu z njegovim Očetom v nebesih. Tu pa Marija svojega Sina ni mogla več doumeti, saj je tudi ona vedno hotela vršiti voljo nebeškega Očeta. Kaj jo je morda hotel odstraniti kot pomočnico pri svojem odrešilnem delu? Jezus pa ji nič ne pojasnjuje, ker hoče, da tudi ona, kakor mi, prehodi vso morečo pot nejasnosti vere. Marija ne razume, vendar ohrani nejasno besedo v srcu in čaka potrpežljivo, da se bo končno razjasnila.

*Glej Gesú e il suo tempo, str. 134-135.

Mati, ti poznaš vso težo preizkušnje vere. Zato te prosimo, da se usmiliš svojih otrok, katerih duše trgajo verski dvomi in stiske. Okrepi in podpiraj vse tiste, ki se morajo v nevernem, skeptičnem ali versko brezbrižnem okolju trdo boriti za svojo zvestobo veri. Privedi neverno znanost k ponižnemu izpovedovanju verskih resnic, posebno sedaj, ko gleda trpke sadove, ki so zrasli iz lažnih naukov, ki jih je desetletja oznanjala v visokih šolah, v tisku in slovstvu. Pripelji nas vse skozi temo zemeljskega romanja v sveti tempelj nebeškega Jeruzalema*.

*Glej Jenko, Marija v evangeliju, str. 263-266; Dominik Thalhammer,  Marijo v radosti, v bridkosti in slavi, Pleterje  1972, str. 69-80.

Peti dogodek

Marija trpi ob odhodu od doma svojega Sina, o katerem nima več nobene vesti

Iz Evangelija po Luku 4,1-2: »Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh gaje vodil štirideset dni po puščavi. Lakota pa mu je begala duha: tiste dni ni nič jedel«. – Potem, ko sta Jožef in Marija našla v templju zgubljenega dvanajstletnega Jezusa, so se vsi trije vrnili v Nazaret in Jezus »jima je bil pokoren« (Lk 2,51) do Jožefove smrti, ki je nastopila pred svatbo v Kani Galilejski. Po Jožefovi smrti je Jezus, ko je imel okoli 28 let, Marijo izroči v oskrbo enemu od svojih bratrancev, sam pa šel izpolnjevat svoje življenjsko poslanstvo, za katero se je zahtevala starost primerna za učenika ali “profesorja” postave. Najprej je šel v puščavo ob Jordanu, kjer se je dal krstiti z Janezovim krstom pokore in prejel “birmo”, potrjenje svojega poslanstva po Svetem Duhu. Nato je odšel v puščavo Judeje, ki se nahaja med Jeriho in Jeruzalemom; ko je bil že ves sestradan, je njegov nebeški Oče poslal*, ali bolje, navdihnil nekaj redovnikov iz bližnjega samostana, da so ga slučajno našli in okrepčali z jedjo in pijačo. Jezus je potem odšel obiskat njihovo redovno skupnost in tudi nekatere druge skupnosti (vseh redovnikov je bilo tedaj okoli 4.000). Od teh so nekateri iz raznih besedil Stare zaveze sv. Pisma zgradili svoje teorije o načinu izvedbe mesijanskega odrešenja, kakor na primer vojaško podjarmljenje vseh narodov (gl. Ps 2; 3; 71,8- 11), ali čudežno prehranjevanje podanikov novega kraljestva (5 Mz 32,13-14) ali izredna osebna čuda samega Mesije (Ps 90), s katerimi so oporekali** Jezusu, ki je pri svojem poslanstvu hotel hoditi po poti starozaveznega Gospodovega služabnika in mirno prenašati vse trpljenje in krivično smrtno obsodbo (glej Iz 42; 49; Mt 12,18-21).

*“Angel” v grškem prevodu se v hebrejščini lahko nanaša bodisi na od Boga poslani navdih, ali pa tudi na človeka, ki g Bog pošilja.
** Beseda “satan” pomeni v hebrejščini nasprotnik, oporečnik; glej opombo Standardnega prevoda k Mr 4,1.

Marijino srce je trpelo tako zaradi izgube ljubljenega soproga, kakor zaradi sprememb v novem stanu vdove, in zaradi odhoda svojega Sina, posebno pa še, ker o njem ni mogla ničesar izvedeti, odkar je odšel v puščavo. Slutila je, da se je, kakor Janez Krstnik, tudi on »hranil s kobilicami in divjim medom« (Mt 3,4). Posebno pa je v dnu svoje duše čutila, da jo Sin skuša na nov skrivnosten način pritegniti v skrivnost svoje ljubezni in trpljenja in jo popeljati na višjo in bolj zaslužno pot čiste vere.

Marija, ki si veliko trpela ob času izginotja svojega ljubega Sina v puščavi, prosi ga, da nam, ko se bomo znašli v črnih nočeh duha, ne odreče svoje pomoči na poti do prečiščene vere.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Drugi dogodek

Simeon napove Mariji, da ji bo dušo presunil meč bridkosti

Iz Evangelija po Luku 2,27-35: »Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po predpisu postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje … in rekel Mariji njegovi materi: ‘Ta je postavljen v pogubo in rešitev neštetih v Izraelu in v predmet nasprotovanja ter razkrivanja skrivnih misli neštetih src, kar bo kakor oster meč prebadalo tvojo dušo’«. Mnogi grški očetje, kot npr. Origen, Bazilij, Janez Zlatousti*, so domnevali, da je Simeon napovedal Mariji, da bo trpela pod križem, in da bodo bolečine, ki jih bo takrat prestajala, tako velike, da bodo za nekaj časa zameglile njeno vero v božanstvo svojega Sina. Toda moderni razlagalci so prepričani, da Simeon predvideva predvsem nasprotovanje Jezusovemu oznanjevanju, ker že Psalmist 63,4 ugotavlja, da hudobneži vedno »brusijo svoje jezik kakor oster meč«.

Simeon je Mariji potrdil Jezusovo mesijansko poslanstvo, obenem pa napovedal, da se to ne bo izpolnilo brez nasprotovanja, celo od strani samih sonarodnjakov in sorodnikov. Mariji se je s tem odprlo obzorje bridkosti. Toda kljub zastrašujoči prihodnosti je pogumno sprejela svoje poslanstvo.

Marija, svoje srce si darovala, da ga je presunil meč bolečin. Dvigaj naše darovanje in ga posvečuj v velikodušni ljubezni**.

^*Glej Marie-Joseph Lagrange, Evangile selon st. Luke (Etudes bibliques), Paris 1948, str. 89-90; glej tudi Bazilij, Pismo škofu Optimu, št. 9 (Patr. Gr. 32, 965; M.-J. Rouet de Journel, Enchiridionpatristicum, Barcelona 1946. št. 927). 

^**Glej Jenko, Marija v Evangeliju, str. 249-253.

Tretji dogodek

Marija mora pobegniti in živeti s svojim Sinom v Egiptu

Iz Evangelija po Mateju 2,13-15: »Gospodov angel se je prikazal Jožefu v sanjah in rekel: ‘Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril’. Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti«. Egipt je bil že od nekdaj dežela zavetišča za Hebrejce v stiskah. V prvem stoletju našega štetja jih je bilo tam naseljenih približno en milijon, največ v Aleksandriji, in vsi so prispevali k tržnemu gospodarstvu Egipta. Zato sveta Družina ni imela težav najti gostoljubne sonarodnjake, ki bi nudili posel spretnemu mizarju Jožefu. Polna nevarnosti pa je bila pot od Betanije v Aleksandrijo, posebno še, ker sv. Družina ni mogla čakati na kakšno karavano, da bi se ji pridružila, ampak se je morala nenadoma podati na nevarno pot, ki je vodila preko turobnih, od sonca ožganih step do sredozemske obale in ob njej do egipčanske meje. Marija je že na tej poti drhtela v skrbi za Dete, potem pa občutila domotožje po domu in pomanjkanje znancev in sorodnikov. Približno po enem letu je morala spet na nevarno pot domov v Galilejo, toda mimo Judeje, kjer je vladal Herodov sin Arhelaj*.

*Glej Gesù  e il suo tempo, Milano, Reader Digest, 1989, str. 32-33. O tem dogodku obstaja nnešteto pobožnih pravljic.

Bolj kot telesno trpljenje in domotožje je Marijo mučilo vprašanje, kako naj njeno Dete v tuji deželi izvede to, kar ji je angel napovedal, da mu bo namreč Bog »dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj« (Lk 1,32-33). Ko se je vrnila v Nazaret in med seboj primerjala vse dogodke, ki so se zgodili (Lk 2,51), je uvidela, kako je Božja previdnost vodila vse in ji dala priliko, da je tudi nekaterim judovskim ženam v egiptovski emigraciji oznanila skorajšnje odrešenje po svojem ljubljenem Sinu.

Božja Mati Marija, ki si skupaj s svojim Sinom okusila bolečino povezano z izgnanstvom in tujino, nauči nas, da se bomo z zares bratskim sprejemom postavili v službo teh, ki so prisiljeni živeti daleč od svoje domovine, in jih tako privedli v Božje kraljestvo**.

**Prim. Papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih. Navodilo: Kristusova ljubezen do migrantov, št. 15, 104 (Cerkveni dokumenti 109), Ljubljana 2005, str. 25, 79.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Uvodna molitev

Premišljevanja “Marijine poti^” naj uvaja katera koli molitev, lahko tudi ta, ki je malo prirejena povzeta iz Križevega pota (Ljubljana 1997, str. 43), ki gaje sestavila sestra klarisa Katarina Ambrož. Od tam je tudi sklepna molitev.

Preblažena Devica Marija, tvoje srce je vse življenje prebadal meč bolečin. Ti pa si ostala vedno odločna v tvojem »zgodi se«. Tvoja popolna vdanost v Očetovo voljo naj me opogumlja in mi vliva novih moči iz premišljevanja tvoje žalostne življenjske poti. Amen.

Dogodki

Prvi dogodek

Marija ne rodi Jezusa doma v Nazaretu,
ampak v Betlehemu, v hlevu pri Jesejevih

Iz Evangelija po Luku 2,1-7: »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, da se popiše ves svet …In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v bivalni sobi ni bilo prostora«. David je bil naj mlajši sin Jeseja, ki je imel svojo domačijo v Betlehemu (prim. 1 Sam 16 in nasl.). Zaradi popisovanja v matične registre se je moral Jožef podati na 145 km dolgo pot, in čeprav ženà niso popisovali, svoje zaročenke v devetem mesecu nosečnosti ni mogel pustiti same, ampak jo je naložil na oslička in jo še pravi čas pripeljal v Jesejevo domačijo. Ta domačija je imela, kot vsa druga pastirska bivališča, dva velika prostora: enega vdolbenega kot votlino v pobočje griča, namenjenega za živino, in drugega pokritega na prostem, namenjenega domačim kot jedilnica in spalnica, ločenega od prvega z debelim zagrinjalom, kakor se je to lahko preverjalo v okolici Courmayeura, ali tudi na Krasu. Ker v bivalnem prostoru, napolnjenim z domačimi, res ne bi bilo mogoče roditi, sta Jožef in Marija odšla za zagrinjalo v votlino, ki je bila takrat prazna, ker so v »tistem kraju pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi« (Lk 2,8); v njej sta se nahajala samo osliček, na katerem je potovala Marija, in vol, ki je nosil njuno prtljago (prim. Iz 1,3). Marija potem sina, ko ga je povila, ni položila v zibelko, ampak v jasli, napolnjene s senom in pritrjene na steno*.

*Prim. slovenski standardni prevod Svetega pisma, v opombah k Lk 2,1-8: Caroll Stuhlmueller, Il Vangelo secondo Luca, in “Grande commentario biblico”, Brescia 1973, n. 40, str. 981. V vasi Villar nad Courmayeurjem v dolini Aoste sem nekaj časa bival v taki domačiji.

Nekaj dni pred Jezusovim rojstvom je morala Marija zapustiti Nazaret, da je spremljala Jožefa v Betlehem. Pot je prekrižala vse Marijine načrte. Otrokovo rojstvo je pričakovala v Nazaretu; za njegov prihod je vse pripravila. Ob odhodu je imela vtis, da so vse priprave, ki jih je izvajala s tolikšno ljubeznijo, brez koristi, saj Dete ne bo rojeno tam. Na pot je lahko vzela samo nujne stvari. Ko je odhajala, je občutila, kako je včasih težko spolnjevati Božjo voljo. Ni pa tožila, ni žalovala; srčno je sprejela potovanje kot dogodek, ki je od vselej bil v načrtu Božje previdnosti. Bila je ob zunanjih težavah v dnu duše mirna. Tako je bila prva, ki je izpolnila evangeljsko pravilo (Mt 19,27), naj zapusti svoj dom, kdor hoče hoditi za Jezusom.

Marija, pomagaj nam, da bomo spoznali, kako so Božji načrti za nas boljši, kakor si moremo misliti. Utrjuj našo vero v Božjo previdnost, ki z ljubeznijo vse usmerja v naš blagor.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

Novi biblični križev pot, ki gotovo bolj odgovarja dejanskim dogodkom Kristusovega trpljenja, so z veseljem sprejeli vsi, ki gojijo sveto Pismo. Večina teologov in cerkvenih predstojnikov pa ga ni mogla uporabiti, ker niso videli nobene poti, kako spremeniti ali celo odpraviti ustaljene umetniške podobe in kipe tradicionalnih križevih potov, ki so jih ustvarili razni vrhunski mojstri in umetniki. Tako ni čudno, da na primer romarji na Sveto Goro pri Gorici od Prevala dalje pri preprostih znamenjih svetega križa postajajo in molijo frančiškanski križev pot, v sami baziliki pa znova molijo isti križev pot pri tradicionalnih umetniških podobah. Drugače pa bi bilo, če bi tako biblični križev pot kakor Marijino trnjevo pot eden od slovenskih ordinariatov dal natisniti med uradne škofijske zbirke molitev. Tako bi vsi slovenski romarji na dolgih poteh k marijanskim svetiščem od časa do časa lahko postajali in molili enega od novih bibličnih ali trnjevih potov.

Pred besedili posameznih postankov se lahko recitirajo ali pojejo kitice pesnitve frančiškana Jakobona iz Todija (+1306) “Stabat Mater” – “Mati žalostna je stala”, ki se nahaja v mašnih obrazcih za Marijin praznik 15. septembra in v zbirkah cerkvenih pesmi.