1

Esej o Sv. Duhu

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

III – Sveti Duh posrednik Kristusovega duhovniškega udejstvovanja

B – Posredništvo Svetega Duha pri posvečevanju po zakramentih

nadaljevanje

2 – Poslanstvo vodstvenega sloja

Pri poslanstvu vodstvenega sloja gre za posvečene nositelje cerkvene službe, ki kakor Kristus, ki je bil Učitelj, Pastir in Duhovnik, izvršujejo svojo službo pri novem božjem ljudstvu s poučevanjem, z bogočastjem in z dušnopastirskem vodenjem. To so predvsem škofje in župniki, ki so pooblaščeni, da razna zakramentalna poslanstva predajajo vernikom.

V Novi zavezi se večkrat omenjajo ta stalna poslanstva. Na škofe se nanaša poslanstvo, ki ga je Jezus pred svojim vnebohodom poveril apostolom: “Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče … do skrajnih mej sveta” (Apd 1, 8). Sveti Pavel opozarja svojega učenca Timoteja: “Zato te opominjam, da znova razplameniš žar Božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok” (2 Tim 1, 6).

K tem bi lahko prišteli tudi misijonarje duhovnike. Sveti Luka namreč poroča, da so “v antiohijski Cerkvi bili preroki in učitelji: Barnaba, Simeon z vzdevkom Niger, Lukij iz Cirene, Manaen … in Savel. Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: ‘Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical. Nato so med postom in molitvijo položili nanje roke”. Pri obredu podeljevanja križa misijonarjem, ki ga “naj vodi škof’, ta z iztegnjenimi rokami moli takole: »Izlij v srca teh služabnikov Svetega Duha, da postanejo vsem vse in mnoge privedejo k tebi, Oče.«(1)

(1) Prim.Rimski obrednik, Blagoslovi, Ljubljana 1989, 809-827

3 – Diakonsko poslanstvo

Kakor danes razlikujemo med splošnim, krstnim svečeništvom, in posebnim duhovniškim stanom, tako bi morali razlikovati med posebnim diakonskim ali pribočniškim stanom in splošnim diakonskim poslanstvom.

a – Izraz “diakon” se je še nedavno uporabljal za bližnjega pripravnika na duhovniški stan. Danes po Katekizmu katoliške Cerkve št. 1596, »pomeni posvečenega nositelja cerkvene službe za naloge služenja Cerkve. Diakoni ne prejmejo službenega duhovništva, pač pa jim posvečenje podeli pomembne naloge pri službi božje besede, bogoslužja, dušnopastirskega vodenja in del ljubezni do bližnjega – naloge, ki so jih dolžni spolnjevati pod pastoralno avtoriteto svojega škofa.«

Sv. Luka nam poroča, da so apostoli »sklicali množico učencev in rekli: ›Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo …‹ Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke« (Apd 6, 2-3.6). O sv. Filipu pa še posebej beremo, da gaje Duh navdihnil, daje nekega etiopskega dvorjana katehumena pripravljal na krst in mu razlagal Sveto pismo (Apd 8,26-39). To bi torej veljalo za poslanstvo posebnega, posvečenega diakona, ki spada k vodstvenemu sloju.

b – Sveto pismo pa pozna tudi celo vrsto splošnega diakonatskega poslanstva, ki bi ga lahko povezali s splošnim polaganjem rok pri birmi. Gre v glavnem za pouk v veri in za pomoč ubogim. O teh poslanstvih govori sveti Pavel (predvsem 1 Kor 12-14; Rim 12,6-8), in jim pripisuje posebne darove Svetega Duha, tako imenovane karizme,(2) dobesedno oblike božje milosti ali božje ljubezni v vernikih za graditev cerkvenih občestev (prim. 1 Kor 1,7; Rim 5,15; 12,6; 1 Pt 4,10), v katerih so mnogi hoteli videti samo neke izredne milosti, neke darove čudežnega udejstvovanja, ki pa jim je 2. vatikanski koncil znova povrnil vso prvotno vrednost in živo pomembnost. Takole se namreč izraža v 12. členu dogmatične konstitucije o Cerkvi: “Isti Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč ‘deleč’ svoje darove ‘slehernemu kakor hoče’ (1 Kor 12,11), razdeljuje med vernike vsakega stanu tudi posebne milosti, ‘karizme’, s katerimi jih usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve”. Prav tako v 3. členu Odloka o laiškem apostolatu: “Sveti Duh, ki po službi in zakramentih posvečuje božje ljudstvo, podeljuje vernikom za izvajanje tega apostolata tudi posebne darove” (prim. 1 Kor 12,7).

(2) Prim. Gotthold Hasenhüttl, Carisma. Principio fondamentale per l’ordinamento della Chiesa, Bologna 1973; Yves Congar OP, Credo nello Spirito Santo, 1, Brescia 1984, 49-54; Rudolf von Schnackenburg, Charisma und Institution in den Schriften des Neuen Testaments, v zborniku “Credo in Spiritum Sanctum” II. Vatikan 1983, 809-827; Ciril Sorč, Karizmatična razsežnost kristjanovega življenja, v “Bogoslovni vestnik” 58 (1998), 409-425; Duh življenja, str. 126-138.

V misijonskih krajih se večkrat zgodi, da misijonar duhovnik lahko obiskuje nekatere skupnosti le parkrat na leto in da ta občestva poverja tako imenovanim katehistom, da jih poučujejo, vodijo in obhajajo nekatere zakramentalne obrede, kakor na primer krst, bolniško maziljenje, juridični del poroke.(3) Že na zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru so škofje izrazili željo, »da bi tam, kjer se bo zdelo primerno, ustreznim katehistom podelili kanonično poslanstvo med javnim opravilom, da bodo v svoji službi pri ljudstvu v verskih vprašanjih uživali večjo veljavo.«(4) Če bo med tem javnim opravilom škof ali apostolski vikar molil s stegnjenimi rokami k Svetemu Duhu za stalno pomoč, bo to postalo znamenje posebnih milosti Svetega Duha.

(3) Prim. II. Vat. Koncil, Odlok o misijonski dejavnosti, št. 17.
(4) Omenjeni Odlok prav tam, ki povrhu še opominja hierarhijo: »Razen tega je treba tistim, ki se tej službi v celoti posvečajo, s pravično nagrado zagotoviti stanu primerno vzdrževanje in socialno zavarovanje.«

K tej kategoriji bi se lahko prištevale žene, o katerih govori sveti Pavel: diakonisa Febe (Rim 16, 1-2), “sodelavci” Priska in Akvila (v. 3-4), apostola Julia (v. 7)(5). Danes so njihove službe še posebej aktualne; v nekaterih krajih namreč zaradi pomanjkanja duhovnikov žene prevzemajo upravljanje župnij. Cerkveno pravo v kan. 230 § 3, ki govori na splošno o laikih, tudi njim dovoljuje, da opravljajo službo besede, vodijo liturgične molitve, krščujejo in obhajajo. Po Rimskem Obredniku smejo bolnikom prinašati sveto popotnico, opravljati pogrebne obrede, pripravljati katehumene na krst; Kongregacija za bogoslužje jim dovoljuje, da vodijo obhajanje nedeljskih slovesnosti bogoslužja Božje besede, da pridigajo pri mašah za otroke in da podeljujejo nekatere blagoslove(6). Tudi zanje velja, da bi jim lahko podelili kanonično poslanstvo. Sveti Duh jim gotovo ne odreka svoje pomoči.

(5) Prim Marco Adinolfi OFM, Il femminismo della Bibbia (Spicilegium Pont. Athen. Antoniani, 22), Roma 1981, str. 193-204.
(6) Prim. Korošak, Lo Spirito Santo e i sacramenti, str. 50-51. – Med drugim vodijo tudi majniške pobožnosti.

Če je misijonar prinašal veselo vest o odrešenju vsem narodom, jo je “prerok” izpričeval v samem občestvu vernikov (1 Kor 14,22). To danes vršijo vse Bogu posvečene osebe, kakor zatrjuje sedanji papež Janez Pavel II.: »Posvečeno življenje samo postaja po delovanju Svetega Duha, ki je vir vsake poklicanosti in sleherne karizme, poslanstvo, kakršno je bilo vse Jezusovo življenje … Posvečeno življenje ima preroško nalogo, da spominja na božji načrt z ljudmi in mu služi.«(7) Zato seje od prve krščanske Cerkve dalje izoblikoval slovesen obred, s katerim mladenke postanejo posvečene osebe, nadčasovno znamenje ljubezni Cerkve do Kristusa, eshatološka podoba nebeške neveste in prihodnjega življenja. »Voditelj obreda je krajevni škof,(8) ki device nagovori: “Sveti Duh, ki vas je prerodil v krstni kopeli in vaša telesa napravil za tempelj Najvišjega, vam danes po naši službi daje kras novega duhovnega maziljenja,« in nad njimi takole moli: »Prosimo vsemogočnega Boga, da […] pošlje obilico Svetega Duha na te služabnice.«(9) Isto velja za večne zaobljube redovnikov. Obred je lahko v stolnici, kjer naj somaševanje vodi škof in takole moli: »Gospod, podeli jim Duha svetosti, da bodo s tvojo pomočjo zvesto spolnjevali, kar so po tvoji milosti veselo obljubili.«(10)

(7) Janez Pavel II., Posvečeno življenje (Cerkveni dokumenti 65), Ljubljana 1996, št. 72-73.
(8) Rimski obrednik, Redovne zaobljube, Ljubljana 1976, 73-74.
(9) Prav tam, 79 in 81.
(10) Prav tam, 24 in 34.

Iz karizme učiteljev, med katerimi se poleg Barnaba omenjajo še Simeon, Lukij in Manaen (Apd 13,1), so se razvile šole katehistov že v Aleksandriji in Kartagini. Pri posebnem blagoslovu katehistov in katehistinj, ki ga podeli škof ali župnik in kjer se takoj na začetku poudari, da imajo »škofovo dovoljenje [in poslanstvo] za poučevanje verouka,« se moli, naj jim »Sveti Duh podari vse tiste darove, ki jih bodo pri svojem delu potrebovali.«(11)

(11) Rimski obrednik, Blagoslovi, Ljubljana 1989, 211 in 214.

Z darovi žive ali pisane besede o modrosti in življenjskih izkušnjah (1 Kor 12,8), kakor sta jih v Stari zavezi imela avtorja Pregovorov in Pridigar, bi danes lahko povezali vse tiste, ki poučujejo in proučujejo Sveto Pismo (modrost je poznanje “postave”) ali teološke vede, za kar je prav tako potrebna misija in neprestana prošnja k Svetemu Duhu.(12)

(12) Prav tam, 217-221

Čut usmiljenja (Rim 12,8) je dan tistim, ki opravljajo dela telesnega in duhovnega usmiljenja.

Dar ozdravljanj (1 Kor 12,9) se ne nanaša samo na čudežna ozdravljanja, ampak tudi na skupine prostovoljcev, ki na primer obiskujejo kronične bolnike na njih domovih.

Sv. Pavel (Rim 12,8) omenja tudi pomoč, ki jo dobijo od Svetega Duha vsi, ki se bavijo z dobrodelnimi dejavnostmi, kakor na primer voditelji in člani škofijske ali župnijske Karitas.

V Stari zavezi (2 Mz 31) je govor tudi o laikih, ki se ukvarjajo s sakralno umetnostjo, ki so napolnjeni »z Božjim Duhom, z modrostjo, razumnostjo in vednostjo.«(13)

(13) Prim. Danilo Fürst, Poslanstvo in odgovornost arhitekture v službi sakralnega, v: “Cerkev v sedanjem svetu” 31 (1997), 256: »Poslanstvo […] arhitekture je osebna skromnost v resničnem oblikovanju prostora, v katerem valovi sproščena predanost vernikov in oblikovalcev v skupnem utripu pobožnosti z mašnikom […] Pri snovanju sakralne umetnosti je prisotna milost božja […], da realizira božjo hišo v veselje in radost pobožnosti vernikov;« Veselka Šorli Puc, Med tradicijo in moderno. Vitraji slikarja Staneta Kregarja, v “Zvon” (1999-1) 46: »[France] Stele jasnovidno opisuje funkcijo barve posameznih zvrsti: […] barva v oknih je simbol premišljujoče, v pobožno mistiko zamaknjene zbranosti.«

Novi obrednik blagoslovov omenja posebne Božje darove za organista,(14) ki jih gotovo prejme tudi zborovodja in komponist cerkvenih pesmi.

14) Rimski obrednik, Blagoslovi, Ljubljana 1989, 217.




Esej o Sv. Duhu

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

III – Sveti Duh posrednik Kristusovega duhovniškega udejstvovanja

B – Posredništvo Svetega Duha pri posvečevanju po zakramentih

nadaljevanje

1 – Delovanje Svetega Duha pri krstnem in birmanskem poslanstvu

V današnjem obredniku birme najdemo strnjeni dve udejstvovanji Svetega Duha: eno je poverjeništvo krstnega poslanstva dobro pripravljenim vernikom, ki ga škof izvaja s posameznim polaganjem roke, drugo pa poverjeništvo priprave na druga poslanstva, ki ga škof skupaj z navzočimi duhovniki izvede s splošnim polaganjem rok.

a – Krstno poslanstvo.

Po pričevanju svetega Luka je že v prvotni Cerkvi obredno oblivanje z vodo, s katerim se je izražal namen bodisi osebnega (“Janezov krst”), bodisi ne samo osebnega ampak tudi vseh drugih ljudi spreobrnjenja (v “imenu Jezusovem”), veljalo samo kot priprava na sprejemanje tega odrešitvenega poslanstva od strani Svetega Duha. »Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija prejela Božjo besedo, zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha; zakaj Duh še ni prišel na nobenega izmed njih, bili so samo krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha« (Apd 8, 14-17).

Proti koncu 4. stoletja je milanski škof sveti Ambrož podrobno razložil ves obred “krsta” odraslih oseb, pri katerem so bili navzoči tako diakon, kakor tudi duhovnik in škof.(1) »Kaj si videl v krstilnici,« se sprašuje milanski škof. »Vodo seveda, a ne samo vodo, ampak diakone, ki so opravljali svojo službo, in škofa, ki je vpraševal in posvečeval.«(2) »Po krstu si stopil k škofu … da postaneš izvoljeni rod, svečeniški, dragoceni rod. Vsi smo bili maziljeni z duhovno milostjo za božje kraljestvo in za svečeništvo … Zato se spomni, da si prejel duhovno znamenje, duha modrosti in razumnosti, duha sveta in moči, duha spoznanja in pobožnosti, duha svetega strahu. Ohrani torej, kar si prejel. Zaznamoval te je Bog Oče s svojim znamenjem, potrdil te je Kristus Gospod, in v tvoje srce položil poroštvo Duha.«(3)

(1) Glej razprave škofa Ambroža O svetih skrivnostih (zakramentih), 3. do 7. pogl., št. 8 do 42, ki se nahajajo tudi v bogoslužnem molitveniku kot bogoslužno branje od ponedeljka do četrtka 15. navadnega tedna.
(2) Prav tam, 3. pogl. št. 8 (PL 16, 391; ponedeljek 15. tedna).
(3) Istotam, 6. in 7. pogl. št. 35. 42; četrtek 15. tedna; Katekizem, št. 1303.

V dobi Ambroževega učenca, svetega Avguština, seje že precej razširilo krščevanje dojenčkov, in krstni obredi, pridržani škofu, so se odcepili od onih pridržanih diakonu in duhovniku, in dobili svoje ime potrditve, pri Hrvatih potvrda, pri Slovencih birma, spakedranka iz nemške Firmung. Vedno bolj in bolj se je napihoval pomen obredov pred prejemom krstnega poslanstva, in teologi so šli tako daleč, da si so začeli izmišljevati duhovne umazanije, od katerih naj bi morali biti očiščeni dojenčki. Tako je že Avguštin bil prepričan, da sama “Cerkev” smatra dojenčke za hudičev plod in daje njena prva skrb, da iz njih izžene hudiča z ekzorcizmi,(1) kljub temu, da so njihovi starši pri poroki prejeli vse mogoče božje blagoslove in da so njihove matere pridno molile med nosečnostjo; in ta obred izganjanja hudiča iz dojenčkov je trajal potem celih 15 stoletij, vse do drugega Vatikanskega koncila.(2) Prav tako so pri opisovanju krsta teologi napravljali vtis, kakor da je vsa učinkovitost zakramenta osredotočena na en sam trenutek oblivanja in izražanja skrivnostnih besed, in so zato dojenčke, ki bi slučajno umrli pred tem cerkvenim slavjem, kratko malo porivali v neki zaprti “prostor” (limbus) , v katerem ne bi trpeli, ne bi gledali Boga, ampak se večno zabavali z igračkami.

(1) Prim. Avguštin, De nuptiis et concupiscentia, 1. knj. 20. 24. 44. pogl. (Patr. lat. 44, 427.429.461).
(2) Vpliv teh izmišljotin je ohranjen v bogoslužnem molitveniku, v liturgičnem branju za 9. november.

Pod teološkim vidikom bo pač veliko lažje krstne milosti povezovati s poslanstvom, ki ga škof poverja vsem, ki želijo živeti po Kristusovih napotkih, namreč pričevanja vere z dostojanstvenim in svetim življenjem (“kraljevsko sve- čeništvo”), pričevanja, ki temelji na svetem pismu (“dar” modrosti), na njegovih verskih in moralnih naukih (znanosti, razumnosti, bogaboječnosti), na pobožnem osebnem življenju (pobožnosti), in ki je pogumno (“dar” moči). Pričevanje vere namreč vedno spremlja posebna pomoč Svetega Duha (prim. Mt 10, 19-20).

To poslanstvo škof poverja samo versko dobro pripravljenim udom Cerkve, takim, ki so jih za to usposabljali starši in drugi verski vzgojitelji vsaj 12 prvih let, kadar gre za dojenčke, ali več ali manj kot eno leto, kadar gre za odrasle katehumene. Starši pa to usposabljanje izvajajo s pomočjo Svetega Duha, saj so pri cerkveni poroki prejeli poslanstvo, da svoj dom spremenijo v “domačo cerkev”, še posebej z versko vzgojo svojih otrok.

Za oblikovanje integralne osebnosti je namreč verska komponenta neobhodno potrebna, kajti splošno je znano, da pri spočetju starši ne morejo svojih osebnih vrlin, kot so pravičnost, svetost ali tudi drugih prisvojenih lastnosti prenesti na novo bitje z genetsko opremo, ampak samo s psihološko osmozo in z raznimi vzgojnimi postopki. Zato zaplodki v prvih trenutkih življenja nimajo nobenega nadnaravnega okrasa (tako imenovane posvečujoče milosti, izvirne pravičnosti), tako da jih teologija, čeprav po krivici, enači z grešniki (izvirni “greh”1). K sreči je Bog stvari tako uredil, da se temu začetnemu pomanjkanju lahko brez težave takoj odpomore že pred obrednim oblivanjem. Znanstveno je namreč dokazano, da v dobi devetih mesecev nosečnosti mati odločilno vpliva ne samo na duševni, ampak tudi na duhovni razvoj svojega otroka.(2) Isto trdijo tudi svetopisemski avtorji. Po eni strani namreč psalm 58, 4 pravilno ugotavlja, da so krivični in pokvarjeni sodniki izprijeni že “od materinega telesa”, ker so bile njihove matere brezbožne in brezbrižne. Po drugi strani pa psalma 71,6 in 22,11 opevata, da je sam Bog navzoč človeku že od prvih trenutkov življenja, da se nanj lahko “opira od materinega telesa”, daje njegov “Bog že od materinega telesa”, ker je mati s svojimi molitvami in svojim verskim čutom že tedaj odločilno vplivala na njegov duhovni razvoj. Tudi sv. Pavel trdi, da ga je Bog “izbral že v materinem telesu in ga poklical v svoji milosti” (Gal 1, 15); in veliki srednjeveški cerkveni učitelji, ki se naslanjajo na zatrjevanje sv. Luka o angelovem oznanjenju Zahariji, da bo njegov bodoči sin Janez “že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom” (Lk 1, 15), učijo, da je Janez bil že takrat obdarjen z božjo milostjo, in da bi vsakdo, ki bi bil na podoben način posvečen v materinem telesu, ne potreboval sv. krsta zato, da se osvobodi “izvirnega greha”, ampak samo zato, da prejme tako imenovano neizbrisno znamenje kristjana.(3)

(1) Vsi veliki srednjeveški cerkveni učitelji: sv. Anselm (De conceptu virginali et originali peccato, 27. pogl.; Patr. lat. 158, 461), bi. Janez Duns Škot (Ordinatio, II dist. 32 št. 7; IV dist. 1 q. 6 ad 4) in sv. Tomaž Akvinski enoglasno trdijo, da moramo pod pojmom “izvirni greh” razumevati samo pomanjkanje posvečujoče milosti; glej n. pr. Tomaž Aq., Summa theol. II-l q. 82 a. 3: izvirni greh “je formalno pomanjkanje izvirne pravičnosti”.
(2) Prim. Thomas R. Verny in John Kelly, Vita segreta prima della nascita, Milano 1981.
(3) Prim. Albert Veliki, De sacramentis, q. 1 a. 5; Tomaž Aquinski, Summa tbeol. III q. 68 a. 1 ad 3: “Tisti, ki so posvečeni v materinem telesu, nedvomno prejmejo milost, ki jih osvobodi izvirnega greha, toda ne prejmejo znamenja, ki jih priliči Kristusu. Če bi torej kdo bil posvečen v materinem telesu, bi moral prav tako biti krščen, da si z znamenjem pridobi sličnost z drugimi Kristusovimi udi”.

Za boljše razumevanje verskih vplivov na dojenčke, otroke in mladostnike bi bilo dobro omeniti, da po nauku sv. Pavla Sveti Duh vpliva na nje preko posebne človeške lastnosti, ki se imenuje “duh”. Poleg uma in volje je namreč Bog človeku podelil posebno duhovno lastnost, da more z lahkoto dojemati verske resnice. Apostol namreč izhaja iz načela, da so za poznavanje različnih vrst realnosti potrebne raznolike in ustrezne lastnosti. Naša čutila, na primer, niso sposobna dojemati umskih predmetov; naš razum pa tudi ne more doznavati in ceniti duhovnih realnosti in verskih skrivnosti. Zato ima človek prirojeno lastnost, duha, s katero lahko dojema navdihe Svetega Duha in pravilno ocenjuje vse realnosti pod vidikom Božjega odrešitvenega načrta in Božje previdnosti. Takole dobesedno piše sveti Pavel v prvem pismu Korinčanom (2, 12-15): “Mi nismo prejeli duha tega sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznavati to, kar nam je Bog milostno podaril … S samimi duševnimi lastnostmi človek ne more doumevati tega, kar prihaja iz Božjega Duha, ker ima to za neumevnost in tega ne more spoznati, ker se to prepoznava le z duhom. Z duhom pa človek presoja vse, med tem ko njega ne presoja nihče”. In v pismu Rimljanom 8, 16 trdi: »Sam Duh pričuje našemu  duhu, da smo Božji otroci.« Tudi pri drugih novozaveznih avtorjih lahko najdemo isti nauk; sv. Janez (1Jn 4, 2) na primer piše: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista, o katerem ste slišali, da pride, zdaj pa že je v svetu;« in Juda 19 trdi, da razdore v krščanskih skupnostih povzročajo razumniki, »ki nimajo duha.« Zato ni čudno, kar moderni psihologi in pedagogi navajajo kot dejstvo, da prizadeti otroci z inteligenčnim koeficientom 46 uspevajo doznavati obstoj Boga in znajo moliti.

Kakor druge človekove umske lastnosti (razum, volja, spomin itd.), se tudi duh razvija po splošnih neurofizioloških in biokemičnih zakonih organizmov, s pomočjo raznih spodbud in dražljajev od strani družinskega in socialnega okolja. Postopni razvoj in dozorevanje živčnih centrov omogoča integracijo čustvenih, razumskih, hotenjskih in duhovnih sestavin in iskric. Zato je glavna dolžnost staršev, sorodnikov, raznih skupnosti, da to dozorevanje na vse možne načine omogočijo, ne pa da jo zanemarjajo ali v nedogled odlašajo, ali še slabše, da jo onemogočajo in celo izmaličijo.

Predvsem starši so tisti, ki s tem, da omenjajo večkrat Boga, ki navajajo otroke k  molitvi, ki živijo po veri v pristni ljubezni do Boga, povzročajo izzvenevanje njihovega duha in jim omogočajo zaznavanje duhovnih vrednot. Liturgični obred sv. krsta jim podeli neizbrisno znamenje kristjana, in po novem Katekizmu št. 1255 jim dodaja pomoč “botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje. Njuna naloga je resnična cerkvena služba, ‘officium’”. Ker je pri krstnem slavju v cerkvi prisotna tudi cerkvena skupnost, se tudi ona obveže za razvijanje in ohranjanje krstne milosti” novokrščenega otroka. Ko se potem v otroku dovolj razvijeta še um in volja, tudi pojem Boga in njegovih zapovedi privzame vedno bolj jasne obrise in postane vedno bolj konkreten.

Po svetem Ambrožu se zrelost “duha” prepoznava(1) po tako imenovanih darovih Svetega Duha, to je po nekaterih značilnih lastnostih. Že v stari Zavezi so pesniki ob priliki kronanja kraljev izražali željo, da bi vladar bil preudaren, bistrega duha, odločen in pogumen, dojemljiv in poslušen božjim navdihom (prim. Iz 11,2). Ker pa niso vsi vladarji imeli teh lastnosti, so jih pripisovali bodočemu mesiji, odrešeniku. Krstno poslanstvo se izroča “kraljevim svečenikom”, poklicanim “da oznanjajo odlike” Odrešenika (1Pt 2,9), katerih duh izžareva modrost ali poznavanje svetega pisma, preudarnost, poznavanje Božjih zapovedi, sposobnost dobrih nasvetov, pobožnost, bogaboječnost in neustrašen pogum, ki po posredovanju staršev in drugih vzgojiteljev postanejo značilne poteze mladostnika, ki mu škof lahko poveri poslanstvo svetega in dostojanstvenega pričevanja vere. Imenujemo jih tudi darove Svetega Duha, ker ves ta razvoj navdihuje in nadzira Sveti Duh, saj po svetem Jakobu 1,17 “vsak dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj”. Po sv. Ambrožu so ti darovi že prisotni v mladostniku pred birmo. Tudi novi Katekizem št. 1303 trdi, da birma samo »poveča v nas darove Svetega Duha.«

(1) V izvirniku trdi sv. Ambrož, da so to, kar mi imenujemo darove Svetega Duha, “signacula”, prepoznavna znamenja; naši liturgisti to prevajajo “pečat”. Vsekakor, gre za “darove” v širšem smislu, različne od nekaterih Pavlovih karizem; tako sta pobožnost in modrost že prisotna pred birmo pri otrocih, ki se pripuščajo k obhajilu.

b – Splošna priprava na druga poslanstva

Ob priliki predaje krstnega poslanstva škof skupaj s prisotnimi duhovniki s stegnjenimi rokami prosi Svetega Duha, naj vse “posinovljene otroke” Boga Očeta “naredi še bolj podobne Jezusu Kristusu”. Ker je to splošno “polaganje” rok različno od onega individualnega, združenega z maziljenjem, so ga včasih tudi opuščali. Vendar gaje nujno potrebno obdržati kot stalno pomoč Svetega Duha pri izbiri med raznimi poslanstvi v blagor cerkvenih skupnosti, in pri dobri pripravi nanje.




Esej o Sv. Duhu

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

III – Sveti Duh posrednik Kristusovega duhovniškega udejstvovanja

Sveti Duh je predvsem dejaven pri molitvi vernikov in pri njihovem zakramentalnem posvečevanju.

A – Posredovanje Svetega Duha pri molitvi

V svojih predavanjih spreobrnjenim duhovnikom jeruzalemskega templja avtor Pisma Hebrejcem trdi, da vsak veliki duhovnik daruje za ljudi daritve in žrtve za grehe, in da je zato tudi Kristus, dokler je še živel v svojem zemeljskem telesu, »daroval Bogu Očetu molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami« (Heb 5, 1.7).

O Svetem Duhu pa trdi sveti Pavel (Rim 8, 26-27), da vedno »prihaja na pomoč naši slabotnosti, saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti; toda sam Duh posreduje za nas z nenehnimi vzdihi… v skladu z Božjo voljo.«

Zato po svetem Luku 11,2 sam Jezus naroča svojim učencem, naj se v očenašu najprej obrnejo k nebeškemu Očku za dar Svetega Duha s prošnjo: »Naj pride na nas tvoj Sveti Duh in nas očisti,«* ker nebeški Oče daje svojega »Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11, 13).

*To besedilo hvalevredno navaja naš standardni prevod Svetega pisma kot različico, ki jo po Marcionu prinašata že Gregor iz Nise in Maksim in ki je povsem v skladu z Lukovo teologijo. Upajmo, da bodo tudi liturgisti kmalu sprejeli Lukov očenaš z zgornjo različico, vsaj kot izmenično možnost.

Nadalje sveti Pavel (Rim 5, 5) zatrjuje, da je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« To je tista ljubezen, ki privede nekatere izvoljene duše k prostovoljni daritvi svojega življenja nebeškemu Očetu po zgledu enkratne duhovniške daritve Jezusa Kristusa na križu (prim. Heb 9, 28). Običajno se pri tej žrtveniški daritvi prosi za neozdravljivo bolezen in se trpljenje in muke darujejo za uspeh v misijonih ali za zedinjenje kristjanov itn.*

*Kot zgled te žrtveniške daritve velja še vedno sveta Terezija od Deteta Jezusa, ki je za ta dej ljubezni dobila dovoljenje predstojnikov in spovednika, ter tudi sestavila pismeno izjavo o “Darovanju usmiljeni Ljubezni” 9. junija 1895; glej Sveta Terezija Deteta Jezusa, Povest duše, Mengeš 1974, str. 289-291; P. R. Romain Massol AA, Poslušnost Svetemu Duhu, Pleterje 1976, str. 173-181. Po njenem zgledu seje ta dej ljubezni širil po vsej Evropi.

B – Posredništvo Svetega Duha pri posvečevanju po zakramentih

Kako odločilno vlogo ima Sveti Duh pri zakramentalnem posvečevanju vernikov, se je pokazalo šele v zadnjih petdesetih letih. Če primerjamo med seboj učbenik dogmatike Ludvika Otta*, ki so ga uporabljali tako v nemških kakor v italijanskih škofijskih bogoslovjih še med drugim vatikanskim koncilom, in Katekizem katoliške Cerkve**, ki je pri nas izšel leta 1993, nam bo takoj padlo v oči, da se Ott drži bolj splošnih teoloških in filozofskih pojmov in razlag, kakršne je zasnoval tridentinski koncil, novi Katekizem pa že izrecno poudarja izredno vlogo Svetega Duha v zakramentih.

*Glej Ludovico Ott, Compendio di teologia dogmatica, izd. Herder v Freiburgu, 3. izd. Marietti v Rimu 1964, str. 537-763.
**Glej Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 1993. Prim. tudi France Oražem, Delovanje Svetega Duha v zakramentih, v knjigi “Obdarjeni s Svetim Duhom”, Ljubljana 1994, str. 127-147.

Profesor Ott najprej podaja pojem zakramenta, ki je učinkovito znamenje milosti, kakor ga je zasnoval Jezus Kristus. Nadalje trdi, da to znamenje sestavljata osnovna sestavina in določene besede, ki vsebujejo nekakšno skrivnostno moč, da same po sebi proizvedejo posvečujočo milost. Nebeški Oče je namreč določil, da po sami natančni postavitvi takega znamenja milost priteče “ex opere operato”. Za dva zakramenta, krst in evharistijo, trdi prof. Ott, je Kristus sam natanko določil njune osnovne sestavine in besede, za ostalih pet pa je to določila učeča apostolska Cerkev. Po Kristusovi volji vse zakramente delijo za to posebej odločeni in usposobljeni ljudje*.

*Ott, Compendio, str. 537-575.

Izbrani sestavljalci novega Katekizma pa najprej opozarjajo, da moramo pri poglabljanju bistva zakramentov vedno imeti pred očmi, da gre za bogoslužne obrede, v katerih Sveti Duh in Cerkev skupno razodevata Kristusova odrešenjska dela (št. 1099). Med temi obredi je »sedem takšnih, ki so v posebnem pomenu zakramenti,« ki jih je zasnoval* Kristus (št.1117), in ki jih je Cerkev polagoma razpoznala »po Duhu, ki jo uvaja v vso resnico« (Jn 16, 13). Vzpostavitev vseh sedem zakramentov je gotovo presevala skozi nekatere Jezusove besede in kretnje, ki jih je Sveti Duh po Jezusovem vstajenju apostolom klical v spomin in jim navdihnil pravo razumevanje**.

*Slovenski prevod Katekizma uporablja tu glagol “postaviti”, kakor so to delali že katekizmi 19. stoletja, ko so nemški izraz “einsetzen” malomarno skrajšali v “setzen” = postaviti. Latinski narodi uporabljajo izraz “ustanoviti”, za katerega pa naš veliki slovar tudi navaja kot sopomenko “vzpostaviti” in ne “postaviti”.
**O tem prim. Korošak, Lo Spirito Santo e i Sacramenti, str. 14-15, 107-109.

Zakramentalne besede in dejanja »učinkovito uresničujejo (realizirajo) milost, ki jo naznačujejo,« »po Kristusovem delovanju in v moči Svetega Duha« (št. 1084). Po Katekizmu je torej treba popraviti tridentinski izrek, da zakramenti vsebujejo neko notranjo moč, da v trenutku realizirajo milost “ex opere operato”: dobesedno iz samega dejstva, daje dejanje izvršeno, iz izvršenega dela. V resnici jo uresničujejo “ex opere passionis Christi operato”, »v moči Kristusovega odrešenjskega dela, izvršenega enkrat za vselej« (št. 1128). Z izjemo zakramenta sprave ne gre torej za dejanja, ki so takoj učinkovita, ampak za počasno preoblikovanje ljudskih src onstran obhajanja obreda. »Cerkev torej prosi Očeta, naj pošlje Svetega Duha, da bo (na primer v moči obhajanja evharistije) iz življenja vernikov naredil živo daritev Bogu z duhovnim preoblikovanjem vernikov po Kristusovi podobi, s skrbjo za edinost Cerkve in z udeleženostjo pri njenem poslanstvu, to je s pričevanjem in služenjem v ljubezni« (št. 1109).

To navidezno magično moč zakramentov so v opisovanju zakramentov poudarjali vsi starejši bogoslovni priročniki, in se pri tem opirali na neki slabo dojeti izrek sv. Avguština*: »Brž ko se beseda pridruži osnovni sestavini, nastane zakrament«, in na filozofska modrovanja o stvareh, v katerih razlikujemo snov in njeno oblikovanje (materija in forma), in so zato v vseh zakramentih hoteli videti ta dva sestavna dela. Novi Katekizem je imel pogum, da je ta 15 stoletij trajajoči prikaz, uradno potrjen na Tridentinskem cerkvenem zboru, popravil in izpopolnil tako, da v vseh zakramentih razlikuje kot njihove bistvene prvine geste, besede in dejanja svetopisemskega izvora, kot npr. maziljenje, polaganje rok, Kristusove besede in kretnje (št. 1145-1155): »Zakramentalno opravilo je stkano iz znamenj in simbolov. Po božji pedagogiji odrešenja se njihov pomen zakoreninja v stvarstvo in človeško kulturo, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu« (št. 1145).

*Avguštin, Razprave ob evangeliju po sv. Janezu, razpr. 80 št. 3.

Zakramentalne obrede obhajajo predvsem izbrani udje, ki jih je Bog poklical k službenemu duhovništvu in jih posvetil z zakramentom svetega reda, potem pa tudi verniki, ki so s krstnim prerojenjem in z maziljenjem s Svetim Duhom posvečeni za svečeniško službo (št. 1141, 1119-1120).

Zato ne bi bilo napak, če bi na zakramentalno delovanje in njihovo učinkovitost pogledali še s kakšnega drugega zornega kota, že nakazanega v novem Katekizmu katoliške Cerkve*. Kot izhodišče bi lahko vzeli apostolsko konstitucijo papeža Pija XII.: “Zakrament duhovniške posvetitve”, priobčeno 30. nov. 1947, po kateri ne smemo iskati bistva duhovniške posvetitve v izročitvi keliha in v odgovarjajočih besedah škofa, kakor so to trdili veliki srednjeveški cerkveni učitelji in florentinski cerkveni zbor (v buli 22. nov.1439), ampak, kakor je to navada v vzhodnih cerkvah, v polaganju rok in izbranih besedah v zahvalnem hvalospevu**, ki nas usmerjajo v globlje poznavanje milosti, ki jih bo Sveti Duh po polaganju rok ne samo na dan posvetitve, ampak ves čas izvrševanja duhovniškega poslanstva podarjal od Boga Očeta odbranemu posvečevalcu.

*Glej npr. Korošak, Teološka spodbujanja, str. 40-51, 59-79; Lo Spirito S. e i Sacramenti, str. 14-15; Nekaj misli o zakramentih, v “Poročilih” 62-1 (2003) str. 33; št. 2 str. 50-52.
** 32 Glej Pij XII., Apost. konst. “Sacramentum Ordinis” (v zbirki A. Strle, Vera Cerkve, št. 724; H. Denzinger, Enchiridion, št. 3857-3861).

Iz tega bi lahko sledilo, da bi bilo bolje tudi pri drugih zakramentih temelj zakramentalnih milosti iskati v božjem poslanstvu, ki se izraža v obredni gesti polaganja rok in v vsakem zakramentu primernih opisih milostnega delovanja Svetega Duha. To nam svetuje sveti Pavel, ko trdi, da je od vselej bilo odločeno, naj bi tisti, ki jim bo poverjeno posebno poslanstvo, bili skladni »s podobo Jezusa Kristusa, da bi bil on prvorojenec med neštevilnimi brati;« ti bodo namreč posebej poklicani, te bo Bog napravil pravične in ker so pravični, jih bo tudi poveličal (Rim 8, 29-30). Prav tako sv. Bernardin Sienski utemeljuje to podeljevanje milosti takole: »Splošno pravilo pri podelitvi vseh posebnih milosti kakšnemu razumnemu bitju je: kadar Božja milost koga izbere za kakšno posebno nalogo ali kak vzvišen poklic, mu da tudi vse darove, ki so mu kot izbrani osebi potrebni in so mu tudi v čast«*.

*Glej Bernardin Sienski, 2. govor o sv. Jožefu (2. berilo molitvenega bogoslužja za 19. marec).




Esej o Sv. Duhu

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

II – Sveti Duh posrednik Kristusove vladarske oblasti

Knjiga Razodetja trdi, da je Jezus Kristus »Vladar nad kralji zemlje« (1,5), »kralj kraljev in Gospod gospodov« (19, 16). Prošnje molitvenega bogoslužja pa sklepamo: »Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj složno* s Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj«. Sveti Duh je torej pri izvrševanju vladarske službe edinstveno povezan s poveličanim Kristusom.

Vladanje pa obsega predvsem zakonodajno in sodno oblast.

*V latinskem izvirniku beremo: “in unitate”, v edinosti. Naši liturgisti to zmotno prevajajo: “v občestvu” in tako dopuščajo možnost, da tako Kristus kot Sveti Duh lahko mislita vsak po svoje, Bog Oče pa spet po svoje, kakor se to dogaja v vsakem župnijskem občestvu ali drugem kolektivu. Prim. Bruno Korošak, Teološka spodbujanja, Ljubljana 2000, str. 56-58.

A – Kristusova zakonodaja in Sveti Duh

Za boljše razumevanje Jezusovega vidika o zakonodaji ne smemo pozabiti, kar trdi on sam o povezanosti med starozaveznimi in njegovimi zapovedmi: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel« (Mt 5,17). O poglavitnem dopolnilu zapovedi in postav pa trdi sveti Pavel: »Ljubezen je dopolnilo postave« (Rim 13,10). Sicer je že v Stari zavezi glavna zapoved bila ljubezen (prim. Mr 12,28-31: Prva od vseh zapovedi je »Ljubi Gospoda, svojega Boga… Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«), toda ker je zapoved ljubezni do bližnjega v Stari zavezi imela za merilo samega sebe in je torej bila egoistično usmerjena, je tudi to zapoved Jezus dopolnil z novim merilom, z njegovo ljubeznijo do bližnjega: »ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Ker pa je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), je pri tej dopolnitvi zakonodaje dejansko navzoč Sveti Duh.

To je razvidno že iz dopolnila, ki ga je sveti Janez gotovo zapisal po posebnem navdihu Svetega Duha, kot je bilo že zgoraj omenjeno. Žal pa je potem dolga stoletja to bistveno dopolnilo ostalo v ozadju in se je predvsem v katekizmih poudarjalo egoistično merilo ljubezni do bližnjega.* To je trajalo vse do II. vatikanskega cerkvenega zbora, kjer so cerkveni prelati po navdihu Svetega Duha v dogmatični konstituciji o Cerkvi naglasili, da je starozavezno Božje ljudstvo »samo priprava in podoba tiste nove in popolne zaveze, ki naj bi se sklenila v Kristusu… ki naj bi bilo novo Božje ljudstvo … ki ima za postavo novo zapoved ljubiti tako, kakor nas je ljubil sam Kristus.«** V pokoncilskih pridigah o tej postavi skoraj ni sledu, in tudi Katekizem katoliške Cerkve Jezusovo dopolnilo postave ljubezni na pristojnem mestu ne omenja (št. 2196; prim. tudi 2052-2056), drugod pa le mimogrede (št. 782). Svetemu Duhu kot soustvarjalcu Kristusovih dopolnil Božje postave preostaja torej še kar obširno polje posredovanja.

*Prim. Friderik Baraga, Krščanski nauk za Indijance, napisan leta 1849, preveden v slovenščino v Ljubljani 1997, str. 287-289. Glej tudi Veliki katekizem, Ljubljana 1896, str. 83-84.
**Prim.Koncilski odloki, Dogmatična konstitucija o Cerkvi, št. 9, Ljubljana 1980, str. 138.

Sveti Duh tudi odločilno vpliva na zakonodajo izoblikovano na cerkvenih zborih, kakor so to že Apostoli na zboru v Jeruzalemu jasno dojeli: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim« (Apd 15,28).

B – Kristusova sodna oblast in Sveti Duh

O tem nam Sveto pismo nudi dvoje enigmatičnih, zelo težko razumljivih mest: v 16 poglavju Janezovega evangelija vrstice 7 do 11, in v sinoptikih, kot pri Mateju 21,31-32.

1 – Sveti Duh in sile teme

Svojim učencem Jezus napove prihod Svetega Duha in zatrjuje: »Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen« (Jn 16,7-11).

Prvo težavo za pravilno razlago predstavlja grški glagol elenho (ἐλέγχω), ki ga naš standardni prevod prevaja z “ovržem”, stari latinski prevod Vulgata, ki bi mu moral slediti standardni, pa z “dokažem”. Zato se ta čuti dolžnega, da v opombi opozori vse proučevalce Božje besede, da je “‘ovrgel svet’ ali ‘dokazal svetu, da se moti, dokazal svetu krivdo’ le delno ustrezen prevod enega grškega glagola z več pomeni”. Nekaj teh pomenov našteva potem v isti opombi standardni prevod, toda Doklerjev slovar* jih prinaša 14: zasramujem, sramotim, pripravim v sramoto, zavračam, karam, grajam, dolžim, prepričam, dokažem, ovržem, pobijam kaj, preiskujem, skušam, izprašujem.

Za pravi izbor pomena v tej Janezovi pesnitvi** je treba torej najprej osvetliti miselno zvezo, zlasti pojem ‘sveta’.

*Anton Dokler, Grško-slovenski slovar, Ljubljana 1915, str. 242. La Potterie, II Paraclito, str. 116, navaja in razporeja 13 pomenov: preiskovati, raziskovati, izpraševati, vpraševati, preskusiti; osvetliti eno dejstvo, izpostaviti ga, odkriti ga, prepričati koga o zmoti, dokazati mu krivdo; karati, opomniti, kaznovati.
Tako francoski prevod Bible de Jerusalem, kakor tudi hrvaški (Zagreb 1973), ki so ga pripravili frančiškani, navajata besedilo v pesniški obliki.

Znano je, kako je svet opisal II. vesoljni vatikanski cerkveni zbor v Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, št. 2, ki ga na kratko povzema tudi papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici: »Svet, ki ga ima koncil pred očmi, je torej svet ljudi, celotna človeška družina z vesoljstvom stvarnosti, sredi katerih živi« (št. 29). Ne manjkajo razlagalci Svetega pisma, ki mislijo, da sveti Janez nasprotno nima pred očmi sveta v tem širokem pomenu, ampak samo ozek svet judovskih verskih oblasti. Drugi tolmači pa naglašajo, da ima evangelist skoraj povsod pesimistični pojem sveta, ki ga na zunaj sestavljajo ljudje, ki dvigajo svojo uporno voljo proti Bogu in proti njegovemu Odrešeniku (Jn 3,18 sl.; 7,7; 15,18 sl.; 17,9.14 itn.). Za njimi pa se skriva nevidni vodja, knez tega sveta (Jn 12,31; 14,30; 16,11), bog tega praznega življenja (2 Kor 4, 4); ta svet je podvržen oblasti zlohotnika (1 Jn 5,19), ki svojo moč in slavo deli, komur hoče (Lk 4,6). Gre za sile teme, ki jih slika Janez v predgovoru v evangelij, ko trdi, da je Beseda prišla na svet, da bi ga razsvetlila, kakor »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,3.9.10). Jezus sam trdi, da »ne prosi za svet« (Jn 17,9). Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o Svetem Duhu govori o “duhu teme” in navaja sv. Pavla Ef 6,12, ki svari vernike, da se bodo vedno morali boriti »proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v atmosferi,« ki jo vdihavamo.* Temu “svetu” gotovo ne more nihče kaj dokazovati, ali ga prepričevati o čem. Sveti Duh torej neposredno razsvetljuje, razkriva zmote, blodnje tega “sveta” vernikom, da se jih varujejo in ne nasedajo njegovim pastem.

*Janez Pavel II, O Sv. Dahu, št. 38, kjer je govor tudi o absurdnih ideologijah.

To dejstvo je po svetem Pavlu samo po sebi razumljivo, ker Sveti Duh deluje s svojimi razsvetljevanji preko našega duha, ki se pa samo pri vernikih lahko tako izoblikuje, da postane dovzeten za dojemanje verskih resnic.* Zato bi lahko rekli, da dokazovanje, prepričevanje vernikov dosega tiste, ki imajo tega duha, tudi če oslabljenega, kakor grešniki in izgubljeni, nikakor pa ne “svetovnih gospodovalcev mračnosti”.

*Prim. 1 Kor 2, 14-15: “S samimi duševnimi lastnostmi človek ne more doumeti tega, kar prihaja iz Božjega Duha, ker ima to za neumevnost in tega ne more spoznati, ker se to prepoznava le z duhom”; Rim 8, 16: “Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci”. Glej Korošak, Teološka spodbujanja, str. 33-36; in v tej knjižici, v odlomku o krstnem poslanstvu, str. 28-29.

Zdi se torej, da je prevod grškega elenhein (ἐλέγχειν): razkrivati, ki ga lahko zasledimo v vseh novejših slovenskih spisih, ki navajajo to Janezovo besedilo,* precej točen, če ga ne razumevamo o “svetu”, ampak o “duhu” vernikov.

*Glej prevod Okrožnice o Svetem Duhu Janeza Pavla II., št. 48 (Cerkveni dokumenti 32, Ljubljana 1986, str. 40): “V svojem poslovilnem govoru je Jezus povezal ta tri področja ‘razkrivanja’”. V latinskem izvirniku (glej npr.”Enchiridion Vaticanum” 10, Bologna 1989, str. 394) beremo: “Jesus in ultimo suo sermone hos tres ambitus arguend icopulavit tamquam partes missionis Paracliti: peccatum, iustitiam et iudicium”. Italijani na tem mestu uporabljajo glagol ‘prepričati’.- Slovenski teološki pisatelji tudi v drugih prevodih uporabljajo “razkrivati”. Tako naj bi že Albert Veliki (umrl leta 1280) zatrjeval, da bo “tolažnik… razkril svetu greh, katerega nas bo rešil”; glej Walter Nigg, Pridi Sveti Duh, v skupni izdaji z govori Janeza Spiterisa, Duh veje, kjer hoče, Ljubljana 2000, str. 111, med tem ko Albert Veliki piše “arguet”. Zato tudi profesor Ciril Sorč ugotavlja, da “namen tega razkritja Svetega Duha ni obsoditi in zavreči, temveč ozdraviti… Svet je tista realnost, ki se upira božji ljubezni… ki hoče doseči odrešenje tako, da zavrača Odrešenika” (Duh življenja, Ljubljana 1998, str. 125).

V luči tega pomena glagola elenhein bi se torej Janezovi lapidarni izreki o dejavnosti Svetega Duha lahko takole tolmačili: Sveti Duh Kristusovim učencem in vernikom razkriva, da osnovna pregreha vseh mrakotnih protiverskih in psevdo- odrešilnih ideologij obstoji v tem, da zavračajo temelj odrešenja, Jezusa Kristusa, Sina Božjega.

Poleg tega Sveti Duh spodbuja vernike, da živijo po spoznani resnici, v pravičnosti, ker samo tako lahko razkrivajo Kristusovo pravičnost in živijo po Duhu, ki ga jim On sedaj, ko živi na “onem svetu” pri Očetu v nebesih, nenehno pošilja.

Kadar koli pa se bo vernim kristjanom zdelo, da je oblast zlohotnega duha (1Jn 5,19) tudi po vstajenju Kristusa še vedno neokrnjena, ker on še vedno svojo moč in slavo deli, komur hoče (Lk 4,6), jim bo Sveti Duh razkril, da je nevidni vodja stalnega nasprotovanja vsemu Božjemu “že obsojen” na večni propad ob koncu tega sveta, ko bo Kristus svoje »kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno vladarstvo ter sleherno oblast in moč« (1Kor 15,24; Raz 20,10).

2 – Neodpustljivi greh zoper Svetega Duha

O tem posebnem grehu evangelist Matej (12,31-32) navaja te pretresljive Jezusove besede: »Vsak greh in vsaka kletev bosta ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena. Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem.« V istem smislu piše tudi sveti Marko (3,28-29): »Resnično povem vam: človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« Malo krajše sveti Luka 12,10: »Vsakemu, ki izgovori besedo zoper Sina človekovega, bo odpuščeno; tistemu pa, kdor izgovori kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno.«

Ta Kristusova trditev je bila in je vsem razlagalcem vedno težko umljiva. Za lažje razumevanje naj opozorim na to, da Luka govori samo o kletvi zoper Svetega Duha, torej o grobi besedi, zelo nespoštljivem izražanju o Svetem Duhu (ki ga pa ni zaslediti med ljudmi), medtem ko Matej in Marko bolj umljivo Jezusove besede o neodpustljivosti razumevata kot “greh in kletev”, greh torej, ki je huda žalitev Boga ne samo z besedami, ampak tudi v mislih in dejanjih.* Tako dejanje je na primer odpad od vere. Odpadnik je prejel razsvetljenja od Svetega Duha in njegove darove ter njegovo pričevanje o Odrešeniku. Če torej Kristusa zavrže, naredi to iz popolne pokvarjenosti in se zato ne more več kesati in spreobrniti, kakor to trdi avtor pisma Hebrejcem 6,4-7: »Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, tako prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami v sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina. Kajti zemlja, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova. Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in ji grozi prekletstvo. Njen konec je požganina.«**

*Prim. Hans Wahrisch, Bestemmiare, offendere, in “Dizionario dei concetci biblici del Nuovo testamento”, Bologna 1976, 180-181.
**Tako Ceslas Spicq OP, Tbeologie morale du Nouveau Testament (Etudes bibliques) I, Paris 1970, 196-197.

O nasledkih greha odpadništva sedanji papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o Svetem Duhu naglaša, da »analiza greha v njegovi prvotni razsežnosti kaže, da bo po delovanju ‘očeta laži’ v zgodovini človeštva navzoč stalen pritisk, da bi človek odklanjal Boga, da bi ga celo sovražil… Za to imamo potrdilo v moderni dobi, ko hočejo ateistične ideologije izkoreniniti religijo prav na predpostavki, da pomeni religija radikalno ‘odtujitev’ človeka, kakor da bi bil človek oropan svoje človeškosti, ko sprejme idejo o Bogu in ko pripisuje Bogu kar pripada človeku, izključno človeku! Odtod miselni proces ter zgodovinska in sociološka praksa, pri kateri gre človek z odklanjanjem Boga tako daleč, da razglaša njegovo ‘smrt’. To je absurdna misel in absurdna beseda!«*

*Janez Pavel II.,Okrožnica o Svetem Duhu, št. 38(Cerkveni dokumenti 32), Ljubljana 1986, str. 31.

Za osvetlitev takega greha lahko navedemo oboževanje satana kot edinega »odrešitelja človeštva, ki osvobaja ljudi izpod jarma Cerkve in družbe in njene morale.«* Ta sekta je že zelo razširjena tako v Evropi kakor v Ameriki. Od pripadnika po večini zahteva , da slovesno prekliče svoj krst, vero v Evharistijo, pokorščino Bogu in jo zamenja s slepo ubogljivostjo satanu, luciferju ali beelzebubu, da zavrže zakramente, da potepta križ, podobe Device Marije in drugih svetnikov, da izpove slepo vero Pismu zlega duha, da se da krstiti in si nadene eno od imen satana, da si da vžgati ali tetovirati v stegno posebno znamenje sekte, ki naj nadomešča naše “neizbrisno znamenje”, da si izbere za botra ali botro pristaša sekte, da obljubi, da bo kradel posvečene hostije za bogoskrunske obrede.** Eden od najbolj priljubljenih obredov je “črna maša”, kjer udeleženci častijo in molijo duha zlobe, koljejo živali in pijejo njihovo kri. Temu sledijo brutalni in skrajno perverzni seksualno-magični obredi. Na oltarju leži naga ženska, na kateri odpadli katoliški duhovnik ali “duhovnik” sekte “mašuje” in večkrat uporablja tudi kri novorojenčkov, da vanje pomaka hostije. Zelo težko je zapustiti krožke take sekte; če pa to vseeno komu uspe, ostanejo v njem hude duševne rane, ki se nikoli ne zacelijo popolnoma.*** Tako je povsem razumljivo, zakaj se satanistom, ki so zavrgli vse, kar Sveti Duh oživlja in prenavlja, in se povsem predali Zlemu duhu, ta greh ne more odpustiti.

*Prim. Jožef Till, Nevarnost satanizma, v “Ave Maria” 95 (2003) str.143; povzeto iz celovškega mesečnika “Družina in dom”. – Obširno o tej sekti René Laurentin, II demonio, mito o realtà? Milano 1995, str. 159-205.
**Laurentin, II demonio, str. 203-204.
***Till, Satanizem, str. 143.




Esej o Sv. Duhu

Uvod

Udejstvovanje Svetega Duha na zemlji je med Slovenci zelo zatemnjeno, ker ga vsi naši prevodi Svetega pisma označujejo kot tolažnika. Medtem ko drugi najstarejši prevajalci, kot na primer sirski, koptski, etiopski, gotski in latinski Vulgate za njegovo delovanje ohranjajo kar grški izraz parákletos, ga prevod Itale imenuje advokata, georgijski, armenski in stari slovanski pa tolažnika, kakor lahko razvidimo tudi iz Dalmatinove Biblije. Ker znani poznavalci Svetega pisma že precej časa opozarjajo, da je prevod ‘tolažnik’ grškega izvirnika ‘parákletos’ popolnoma zgrešen, bi človek pričakoval, da se ga bo novi standarni prevod skrbno izogibal, posebno še, ker si je prizadeval, da se v nejasnih izrazih zateka k Vulgati. Morda so ga k temu nagnile tudi liturgične pesmi, kjer se proslavlja “Consolator optime”, ali v “Veni creator”, kjer se slovenski prevod parakleta glasi: “Ime je tvoje tolažnik”. Vsekakor so si naši biblicisti skupaj z liturgisti prisvojili napačni pojem Svetega Duha tolažnika kot edini zveličavni prilastek; zato so, na primer, tudi dogmatiki v znani okrožnici papeža sv. Janeza Pavla II. o Svetem Duhu njegov izvirni izraz “paraclitus” mirno prevedli s tolažnikom. To ima za posledico popolno zameglitev bistva delovanja Svetega Duha, tako da se vloga njegovega zavetništva Cerkve prenaša na svetega Jožefa, njegova vloga kot namestnika Kristusa na papeža, ki je po mnenju nekaterih svetnikov ‘sladki Kristus na zemlji’, njegova namišljena vloga tolažnika pa pravilno na Marijo, pravo tolažnico žalostnih, ki ji nasprotno pripisujejo še drugo značilnost Svetega Duha, posredovanje vseh milosti.

Prim. Xavier Léon Dufour, Paraclet, v “Vocabulaire de théologie biblique”, Paris 1962,742: »Le sens de “consolateur” derive d’une fausse etymologie«; John McKenzie SJ, Paraclete, v ‘Dictionary of the Bible’, London 1968, str. 637: »Scholars are quite generally agreed that the word as applied to the Spirit should not be translated “comforter” or “consoler”«.

Ker je splošno znano, da je Janezov besedni zaklad zelo siromašen, se naš standardni prevod vedno hvalevredno potrudi, da vsaj v opombah opozarja na različne pomene sprejetih izrazov. Tako nas tudi v opombi k Jn 14,16 seznanja, da ima izraz parakletos mnogo pomenov, ki jih mora prevajalec dobro poznati, da lahko izbere pravega v razlagah; med njimi so: zagovornik, advokat, pomočnik, branitelj, priča, posrednik, prijatelj, bodrilec. Ko torej Jezus prav tam svojim učencem napove, da jim bo njegov Oče “dal drugega parakleta, da bo ostal pri njih vekomaj”, bi lahko to mirno prevedli: “drugega posrednika”, kot svojega namestnika. Seveda bo treba tudi ta prevod skrbno preveriti v luči drugih dogmatskih resnic, kar bo predmet te razprave.

Prim. Janez Pavel II., Okrožnica o Svetem Duhu (Cerkveni dokumenti 32), Ljubljana 1986, št. 42 in drugod. Tako v latinskemi izvirniku v “Enhiridion Vaticanum” 10, Bologna 1989, kakorv italijanskem prevodu v “Magistero” 117, Roma 1986, beremo dosledno Paraclitus, Paraclito. Glej tudi Ciril Sorč, Sveti Duh, v “Priročniku dogmatične teologije”, 1, Ljubljana 2003, str. 521: “Duh Tolažnik (Parakletos)”. Nauk o Paraklitu razvijajo, na primer, Yves Congar OP, Credo nello Spirito Santo, I, Brescia 1984, str. 68-72; Andrea Milano, Spirito Santo, v “Nuovo Dizionario di teologia”, Alba 1977, str. 1544; Charles Harold Dodd, L ‘interpretazione del quarto Vangelo, Brescia 1974, str. 507; Andre Marie Charue, Lo Spirito Santo nella Lumen Gentium, v zborniku “Lo Spirito Santo e la Chiesa”, Roma 1970, str. 336-343; Hermann Haarbeck in Gerhard Bauer, Paraclito soccorritore, v “Dizionario dei concetti biblici del N. testamento”, Bologna 1976, 1163-5.

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

To namestništvo se v glavnem nanaša na Jezusovo trojno službo: učenika ali glasnika, pastirja ali vladarja, in duhovnika ali posvečevalca, ki jo bomo skušali na kratko orisati.

I – Sveti Duh posrednik božjega razodetja

Kakor je Jezus učil svoje učence in jim razodeval, kar je v večnosti videl in doznal pri svojem Očetu, tako bo tudi posrednik “Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal” v njegovem “imenu”, vernike “učil vsega” 0n 14,26), na njemu lasten način, najprej tako, da jih bo “spominjal vsega”, kar je Jezus ustno povedal svojim učencem, pa oni takrat še niso mogli doumeti njegovih besed (prim. Jn 2, 17.22); potem tako, da bo vernike “uvajal v vso resnico”, ter jim “povedal, kar bo slišal in oznanjal”, kakšen je smisel dogajanja po Jezusovem vstajenju v luči razodetja (Jn 16, 13).

Sveti Duh po Jezusovem vstajenju spominja učence ne samo posameznih besed, ki jih takrat niso doumeli, ampak tudi njegovih dejanj. Tako Janez poroča (12, 16), da Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem na osliču “učenci sprva niso razumeli. Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, daje bilo to pisano o njem”.

Glej Ignace de La Potterie, II Paraclito, v “La vita secondo lo Spirito, condizione del cristiano”, Roma 1967, str. 97-121.
Standardni prevod prevaja: “oznanjal vam bo prihodnje reči”. Meni se zdi bolj verjeten prevod, ki ga predlaga La Potterie, II Paraclito, str. 108-110.

Znani kapucin (zdaj kardinal) p. Raniero opozarja na dejstvo, da je Janez svoj evangelij in svoja pisma sestavljal skoraj pol stoletja po Jezusovi smrti. Kristusovega razodevanja Očetove ljubezni in njegove ljubezni do ljudi, ki naj bi se dogodilo malo pred njegovim trpljenjem, njegovi učenci po vsej verjetnosti ne bi mogli takrat razumeti, kakor trdi sam evangelist Janez (16, 12- 14): »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« Zato predpostavlja p. Raniero, da je nasprotno to razodetje gotovo »Jezus že imel v mislih, ko se je med zadnjo večerjo pogovarjal z učenci, in je nujno kdaj pa kdaj presevalo skozi njegove besede in kretnje (npr. pri umivanju nog in zlasti v vzpostavitvi evharistije).« Ko je Janez pozneje pisal evangelij in vzvišene besede o Božji ljubezni pripisal Jezusu, mu s tem ni pripisal nič ‘tujega’, ker so to v resnici bile Jezusove misli, ki jih je Sveti Duh piscu evangelija klical v spomin. Duh je torej osvetljeval Jezusove kretnje in dejanja s tem, da je evangelistu okrepil spomin in razumevanje.

K tej notranji učiteljski službi Svetega Duha spada tudi pričevanje, o katerem trdi sveti Janez (15, 26-27): »Ko pa pride posrednik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki prihaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni.« Tu glagola “pričevati” ne smemo vzeti v prvotnem pomenu pričevanja na sodišču, kakor bi kdo lahko sklepal iz nekaterih fraz sinoptikov (prim. Mt 10, 20; Mr 13, 11; Lk 12, 12), ampak v drugotnem pomenu prepričevanja: kakor sedaj Jezusovi učenci na podlagi osebnih spominov in izkustev prepričujejo ljudi o resničnosti njegovega oznanila, tako bodo tudi v bodoče oznanjevalci evangelija prepričevali ljudi o resničnosti njegovega nauka, ki jim ga bo Sveti Duh klical v spomin in osvetljeval po notranjem navdihovanju.

Prim. Raniero Cantalamessa, La Parola e la vita, Roma 1984, za leto B, na 6. velikonočno nedeljo. Njegova razmišljanja ob Božji Besedi je Bogdan Dolenc prevedel za “Oznanjevalca” 2003, št. 3, str. 87. Prim. Apd 10, 39: »Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu.«

Isto velja za vzpostavitev vseh sedem zakramentov, kar je gotovo presevalo skozi nekatere Jezusove besede in kretnje, ki jih je Sveti Duh po Jezusovem vstajenju apostolom klical v spomin in jim navdihnil pravo razumevanje. Drugače bi se težko doumela mesta iz Apostolskih del (8,17-18; 9, 17; 19, 6), kjer je polaganje rok očitno znamenje zakramentalnega poslanstva izbranih vernikov za službo Božjo od strani Svetega Duha.

O tem prim. Bruno Korošak, Lo Spirito Santo e i sacramenti, Udine 2001, atr. 14-15, 107-109.




Duhovnik in obred poroke

I. Kratek oris problema

Vso problematiko needinosti Cerkva glede zakramenta svetega zakona takole povzema novi Katekizem katoliške Cerkve (št. 1623):

V latinski Cerkvi velja načelo, da si ženin in nevesta kot delivca Kristusove milosti medsebojno podelita zakrament zakona, ko pred Cerkvijo izrazita svojo privolitev. V vzhodnih liturgijah je delivec zakramenta (imenovanega “kronanje”) duhovnik ali škof, ki potem, ko je sprejel medsebojno privolitev poročencev, okrona zaporedoma ženina in nevesto v znamenje zakonske zaveze.

Tu jasno odseva trenje med juristi in dogmatiki glede bistva zakramenta svetega zakona, ki traja že precej časa. Kakor je znano, so teologi na 2. vatikanskem koncilu uspeli škofe pripraviti do tega, da so se zavzeli za to, da se poročni obred rimskega obrednika tako spremeni in obogati, »da bo jasneje označeval milost zakramenta in poudaril naloge zakoncev« in da naj se »poroka redno obhaja med mašo.« V 11. členu Dogmatične konstitucije o Cerkvi so nato škofje v nasprotju z zastarelim vidikom poroke kot juridične pogodbe poudarili cerkvenostni vidik zakonske zveze in prikazali, kako se duhovništvo vernikov izraža v zakramentu svetega zakona, ter s prispodobo družine kot domače Cerkve dali vedeti, kako je zakrament svetega zakona naravnan na hierarhično duhovništvo. V Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu (čl. 47-50) se je potem cerkveni zbor znova povrnil k vprašanju o prvotnem dostojanstvu zakona in družine v današnjem svetu.

Ko se je nekaj let pozneje pripravljal novi rimski obrednik svetega zakona, si juristi niso mogli kaj, da ne bi tekst te pastoralne konstitucije po svoje popravljali, da bi poroki vrnili pečat pravne pogodbe.

Tako na primer se bere v členu 48 te pastoralne konstitucije o Cerkvi:

Temelje in posebne zakonitosti je globoki skupnosti življenja in ljubezni med zakonci dal Stvarnik; vzpostavi pa se ta skupnost z zakonsko zvezo, to se pravi z osebnostno nepreklicno privolitvip. Tako s človeškim dejanjem, v katerem se zakonca drug drugemu izročita in se drug drugega sprejmeta, nastane tudi pred družbo po božji volji trdna ustanova. Ta sveta vez je tako zaradi blagra zakoncev in potomstva kakor tudi zaradi blagra družbe odtegnjena človeški samovolji f…j Kristus Gospod je obilno blagoslovil to iz mnogoterih vidikov obstoječo ljubezen, ki izhaja iz božjega studenca ljubezni in je oblikovana po podobi Kristusovega zedinjenja s Cerkvijo […] Zato krščanska zakonca poseben zakrament okrepi in tako rekoč posveti za dolžnosti in dostojanstvo njunega stanu.

V predhodnih navodilih obreda za obhajanje svetega zakona pa beremo:

Zakon se sklene, ko se z zakonsko zvezo, to je z nepreklicno medsebojno privolitvijo, oba zakonca drug drugemu izročita in drug drugega sprejmeta. Popolna zvestoba zakoncev in nerazvezna enota zakonske vezi je nujna zaradi edinstvene zveze moža in žene in zaradi blagra otrok. Da bi Kristus to jasneje pokazal in olajšal, je nerazvezno zakonsko zvezo povzdignil v čast zakramenta po zgledu svoje ljubezenske zveze s Cerkvijo.

Torej: “globoka skupnost življenja in ljubezni” je za pravnike samo “zakon”; “osebnostna nepreklicna privolitev” je zanje samo “medsebojna” privolitev; “sveta vez zaradi blagra zakoncev” pomeni samo “zakonsko vez zaradi edinstvene zveze moža in žene”; ta “iz mnogoterih vidikov obstoječa ljubezen” se mora razumeti kot “nerazvezna zakonska zveza”, itd.

K sreči so visoki prelati obredne kongregacije dali široka pooblastila krajevnim škofovskim konferencam, da novi rimski obrednik “prilagodijo navadam in potrebam posameznih pokrajin”, da “besedila prilagodijo in dopolnijo” ali dodajo “še druga besedila iste vrste.” Evropske škofovske konference se teh pooblastil niso dosti posluževale, posebno italijanske ne, ker v Italiji država še vedno pooblašča duhovnike, da izvršujejo pri poroki službo notarja. Naša slovenska škofovska konferenca pa bi lahko uvedla nekaj malih sprememb, ki bi nas privedle do edinosti z vzhodnimi brati ne samo v besedah ampak tudi v dejanjih.

II. Osnutek predlaganih sprememb

Z obredom svete poroke se že od nekdaj bavijo ne samo pravniki, ampak tudi liturgisti in dogmatiki. Vendar so pravniki pristojni samo za pravilnost in učinkovitost zunanjih dejanj, ne pa za njihovo dogmatsko vrednost. Ko torej trdijo, da je vsaka veljavna zakonska pogodba hkrati tudi zakrament, ki daje zakonu posebno trdnost, to oni priznavajo kot drugod dokazano dejstvo.

Na dogmatično zakramentalnost svetega zakona pa opozarja novi Katekizem katoliške Cerkve (št. 1656,) ko trdi, da »2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom “ecclesia domestica” – domača cerkev. V krogu družine so starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic.«

Da pa postane novi družinski dom prava podružnica župnijske cerkve, prava skupnost milosti in molitve, šola človeških kreposti in krščanske ljubezni, morajo krščanski zakonci pri obredu svete poroke prejeti posebno poslanstvo, ki ga veljavno podeljuje samo škof ali župnik in si ga ne moreta zaročenca sama medsebojno podeliti. Zato bi moral tudi v latinski Cerkvi biti delivec zakramenta svete poroke škof ali od njega pooblaščeni duhovnik.

Prvo malo spremembo bi torej lahko uvedli po izraženi privolitvi v zakon pri ovijanju rok novoporočencev s štolo, kar so slovenski škofje privzeli iz starega oglejskega obreda. Besede, ki jih pri tem duhovnik izgovarja, odsevajo samo pravni, zunanji vidik cerkvene potrditve: »Gospod Bog naj dobrotljivo potrdi to vajino privolitev, ki sta jo izrazila vpričo Cerkve, in naj v vama dopolni svoj blagoslov.« Toda če malo pomislimo, da je štola znamenje duhovniške službe, bi lahko v ovijanju rok novoporočencev videli tudi gesto, s katero duhovnik izraža željo, da bi mu novoporečenca pomagala pri gradnji in rasti župnijskega občestva. Seveda bi to moral tudi z besedami izraziti, kot na primer: »Gospod Bog naj dobrotljivo potrdi to vajino privolitev, ki sta jo izrazila vpričo Cerkve, in naj vaju podpira z obilico svojih milosti pri gradnji domače cerkve.« Pri tem bi držal položeno svojo desnico na ovitih rokah. Kjer pa nočejo sprejeti obreda ovijanja rok s štolo, je dovolj, da duhovnik stegne svojo roko nad novoporočencema, in obenem izrazi, da jima poverja poslanstvo gradnje domače cerkve.

Drugo malo spremembo bi lahko uvedli pri prošnjah za vse potrebe (št. 29, str. 12), pri zadnji prošnji: »Daj, da bosta pričevalca tvoje neskončne ljubezni pri gradnji domače cerkve in župnijskega občestva.«

Tretjo malo spremembo bi moral duhovnik uvesti pri svojem nagovoru po evangeliju, ko bi omenjal “milost zakramenta” in vzvišeno poslanstvo zakoncev. Tu bi mu prav prišlo, kar piše Katekizem katoliške Cerkve, (št. 1657-1658): »Družina je prva šola krščanskega življenja in šola za bogatitev človečnosti. Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja. Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti […] posebno blizu Jezusovemu srcu in torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve […] Vsem tem je treba odpreti vrata družin, “domačih cerkva” in velike družine, ki je Cerkev.«




Molimo za ženske, ki so žrtve nasilja, da bi jih družba varovala in bi njihovo trpljenje upoštevala in mu prisluhnila.

Molimo za ženske, ki so žrtve nasilja, da bi jih družba varovala in bi njihovo trpljenje upoštevala in mu prisluhnila.

.




Odpustki v luči napotkov Katekizma katoliške Cerkve

II. Pravi pomen očiščevanja takoj po smrti

Če razne nesreče ali bolezni niso časne kazni za greh, od katerih bi nas naj odpustki odvezovali, si tudi vic ne moremo več predstavljati kot kraja, v katerem bi moral vernik odtrpeti kazen za grehe. In res, novi Katekizem katoliške Cerkve, v št. 1472, izrecno opozarja, da vice niso neki kraj, podvržen časovnim omejitvam, ampak stanje, ne “duše”, ampak “osebe”, ali “notranjega človeka”, kakor ga imenuje sv. Pavel (2Kor 4,16). Vsak posameznik se bo brž po smrti »moral pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo« (2Kor 5,10). Takrat bo poveličani Jezus Kristus »osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src« (1Kor 4,10). Če bi se hoteli poslužiti modeme prispodobe, bi lahko rekli, da bo Kristus brž po smrti v hipu razsvetlil vse naše življenje kakor raziskovalec datotek v računalniku in huda sramota, ki jo bo občutila oseba, osvobojena teže telesa, pri osvetlitvi kakšnega slabega dejanja, bo tisto sredstvo, ki jo bo očistilo vsake prepreke večnega veselja; Kristus bo namreč takrat za vedno izbrisal iz njenega spomina vsako obžalovanje zlih dejanj, ki bi kalilo njeno večno blaženost.

konec




Molitveni namen za januar 2021

Da bi nam Gospod dal milost živeti v polnem bratstvu z brati in sestrami drugih ver v molitvi drugi za druge.




Odpustki v luči napotkov Katekizma katoliške Cerkve

I. Razne stopnje škode, ki jo greh povzroča cerkvenim skupnostim

Cerkev lahko gledamo iz ozkega vidika družine, ki se že v starih časih imenuje “domača Cerkev” (glej Katekizem št. 1656-1657), potem v širšem obsegu kot farno občestvo in kot medškofijsko narodno Cerkev. Zato bo dobro, da o škodi, ki jo kdo z grehi in s pohujšanjem prizadene domači ali narodni Cerkvi, posamič spregovorimo.

a) V domači Cerkvi naj bi se »na prednosten način uveljavljalo krstno duhovništvo družinskega očeta, matere« (Katekizem, št. 1657). V praksi pa dandanes niso redki slučaji, ko otroci, kakor zatrjuje psiholog p. Christian Gostečnik, postajajo »žrtve družinskih zapletov, ker konfliktni odnosi staršev neizogibno vplivajo na razvoj in duhovno ter psihično rast otrok. Zlo, ki je že povzročeno, ima lahko katastrofalne posledice za prihajajoče generacije. Družina namreč ni samo neke vrste socialni sistem, ampak vsebuje strogo določene zakone, ki zahtevajo skrbno vzgojo otrok, brezpogojno ljubezen, spoštovanje staršev in zavezujoč odnos med člani družine.« Iz teh konfliktnih odnosov izvira tudi grda navada preklinjanja, in kadar na primer oče pred otroki preklinja, jim zelo škodi, posebno še. ker se njegove kletvice globoko vtisnejo v srca mladih, ki jih potem ne morejo več pozabiti. Vso to škodo je treba po dobri spovedi popraviti in spovednik ponavadi spovedancu naloži posebno kazen, pokoro, ki obstoji v molitvi, v prostovoljnih odpovedih itn. Kakor lepo razlaga frančiškan C. Gostečnik, »molitev prinese v družino zdravilno moč s tem, ko družina odpre prostor za skrivnost in pripravljenost, da si pusti pomagati. Kristus je prevzel naše grehe in zanje opravil spravno daritev ter obljubil prihod Svetega Duha, ki lahko dokončno ozdravi naš spomin in prinese zdravilno odrešenjsko moč dolgim obdobjem brezupnega trpljenja… Vključitev v Kristusov milostni proces odrešenja s tem v polnosti omogoča dokončno spravo in razrešitev konfliktnih, nerazrešenih in grešnih vsebin ki zahtevajo spravo« (prim. C. Gostečnik OFM, Srečal sem svojo družino, Ljubljana 1999, 302-303)

b) Bolj pogosta je škoda, ki si jo farani med seboj povzročajo s pohujšanjem.
Sv. Pavel večkrat zabičuje cerkvenim občestvom, da se morajo odločno upirati vsakemu vplivu pohujševanja, onemogočati pohujševalcem njihovo škodljivo udejstvovanje (prim. 1 Kor 5,1-13), prositi Boga, da njihov vpliv omeji ali popolnoma nevtralizira, moliti za njihovo spreobrnjenje in jih po spreobrnjenju obdati z bratsko ljubeznijo (prim. 2Kor 2,3-11).

Ne smemo tudi pozabiti, kaj pravi Katekizem (št. 2284-2285) o škodi, povzročeni s pohujšanjem:

“Pohujšanje je ravnanje ali vedenje, ki druge napeljuje, naj delajo slabo. Tisti, ki pohujšuje, naredi iz sebe skušnjavca svojega bližnjega. Škoduje kreposti in poštenosti; potegniti more brata v duhovno smrt. Pohujšanje predstavlja veliko krivdo, če z dejanjem ali opustitvijo drugega premišljeno zapelje v veliko pregreho. Pohujšanje dobi posebno težo zaradi avtoritete tistih, ki ga povzročijo, ali slabosti tistih, ki mu podležejo. Navdihnilo je našemu Gospodu naslednjo sodbo: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki vame verujejo, bi bilo zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18,6).

Katekizem pa naznačuje tudi korenine, iz katerih se razrašča tolikšna perverznost pohujševalcev, namreč sedem najbolj razširjenih strasti, ki se kot zli duh polastijo človeka in ga vodijo do tega, da je pripravljen dati tudi svoje življenje ne več za Boga, ki je edini gospodar nad življenjem, ampak za nekega “voditelja”, za neko “ideologijo”, za kopičenje oboževanega “denarja”, tudi v škodo drugih (prim. Lk 16,9.13), za nabavo in uživanje mamil (prim. Flp 3,19), za spolno izživljanje, za izvajanje nasilnosti, za obrekovanje in klevetanje, ki izhaja iz zahrbtne zavisti, za versko indiferentnost in molčečno zaščito tistih, ki zlo počenjajo (prim. št. 1866, 1869).

Katekizem katoliške Cerkve v št. 1471 govori o tako imenovanih odpustkih ali odpuščanjih “kazni” za greh in v št. 1472 bolj podrobno razloži, da ima vsakršen greh za posledico »nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo ‘časna kazen za greh’«, in ki je pregreham imanentna. Bolj preprosto povedano, zasvojenci z alkoholnimi pijačami ali mamili čutijo še po spovedi hudo navezanost na opojnosti, in se morajo podvreči raznim skupinskim terapijam, da se popolnoma osvobodijo teh navezanosti. Odpustek nas torej ne osvobaja od imanentne časne posledice pregrešnih strasti, ampak jo samo omili in olajšuje, ko nam pomaga, da se pridružimo Kristusovemu odrešitvenemu trpljenju in se posledic grdih razvad počasi popolnoma znebimo.

Od te vrste kazni za greh pa moramo razlikovati še kazen za škodo, ki jo grešniki povzročijo s slabim zgledom farni skupnosti. Med temi navaja Katekizem »odgovornost, ki jo imamo pri grehih, ki jih storijo drugi, kadar pri njih sodelujemo tako, da se jih neposredno in hote udeležimo, tako da jih ukažemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo, tako da jih ne odkrijemo ali jih ne preprečimo, kadar smo to dolžni storiti, in tako, da ščitimo tiste, ki delajo zlo. Tako napravi greh ljudi za sokrivce drug drugega, stori, da vladajo med njimi poželenje, nasilje in krivičnost« (KKC 1868-1869).

Isto je učil Baraga, ko je priporočal grešnikom, da si vest izprašajo tudi o “tujih grehih”, ki so: »h grehu svetovati … drugim grešiti veleti … v drugih grehe privoliti … druge h grehu napeljevati … drugih grehe hvaliti … h grehu molčati … grehe spregledati … grehov se udeležiti … grehe zagovarjati« (prim. Dušna paša, Ljubljana 1830, 122-126).

To škodo mora grešnik popraviti tako, da se poleg spovedi tudi izven nje spravi s farno cerkveno skupnostjo, in v kolikor škode ne more več povsem popraviti, opravi razne molitve in spokorna dela, katerim so pridruženi odpustki. Župnik pa naj s farani opravi tudi skupne spravne pobožnosti v ta namen in v upanju, da bo Sveti Duh omilil ali izničil vse posledice pohujšljivih dejanj.

c) Na splošno rečeno, zla dejanja, ki bi lahko pohujšljivo vplivala na vernike cele škofije ali celega naroda, so bila v preteklosti manj obravnavana, ker takrat še niso poznali današnjih sredstev množičnega družbenega obveščanja. Po starem in novem Zakoniku cerkvenega prava se k pohujšanjem, prizadetim vsej škofiji ali celo več škofijam, prištevajo vsa tista grešna dejanja, ki jim cerkveni zakonik dodaja posebno cerkveno kazen; taka kazniva dejanja zagreši na primer, kdor javno zapusti katoliško vero in izpoveduje ateistični mesianizem (glej kan. 2314 starega in kan. 1364 novega Zakonika); prav tako, »kdor na javnem prostoru v govoru, v pisanju, razširjenem v javnosti, ali uporabljajoč sredstva družbenega obveščanja bogokletno nastopi ali hudo žali nravnost ali se žaljivo izraža glede vere in Cerkve ali zbuja sovraštvo ali prezir« (kan. 1369); nadalje kazniva dejanja proti cerkvenim oblastem, kakor na primer »kdor javno zbuja mržnjo ali sovraštvo podrejenih proti apostolskemu sedežu ali krajevnemu škofu zaradi kakega dejanja cerkvenih oblasti ali službe, ali podrejene poziva k nepokorščini do njiju« (kan 1373), ali tisti, ki ovira »zakonito rabo cerkvenih dobrin ali drugega cerkvenega premoženja« (kan. 1375); naposled še kazniva dejanja proti človeškemu življenju in svobodi, kot »kdor zagreši umor, človeka s silo ali zvijačo ugrabi, zadržuje, pohabi ali hudo rani« (kan. 1397), ali kdor v dnevnem časopisju »zagovarja odpravo plodu« (kan. 1398). Katekizem katoliške Cerkve v št 2286 navaja še huda pohujšanja, ki bi jih bilo dobro prepovedati pod posebnimi kaznimi, namreč političnih oblastnikov ali parlamentarcev, »ki postavljajo zakone ali takšne družbene strukture, ki vodijo k propadanju nravi in kvarjenju religioznega življenja, ali k takim družbenim razmeram, ki prostovoljno ali neprostovoljno otežujejo ali praktično onemogočajo krščansko ravnanje, ki se sklada z zapovedmi«; še huje pa je, kadar državne oblasti »ponarejajo resnico, izvajajo s sredstvi obveščanja politično gospostvo nad javnim mnenjem, manipulirajo z obtoženimi in pričami javnih procesov« (št. 2499). Za take pohujševalce, v kolikor se kot posamezniki sploh zavejo svojih pregreh, obstaja možnost, da se v Rimu ali Sveti deželi ali na kakšni znani božji poti spovejo pri pooblaščenem spovedniku, ki jim svetuje, kako bi se dalo povzročeno škodo najbolje popraviti, jim naloži posebno pokoro, kot na primer miloščine v korist ubogim, pomoč karitativnim združenjem za zapuščene otroke in ostarele, osebno sodelovanje pri prostovoljnih akcijah vsem pomoči potrebnim v raznih nesrečah, itn. Od teh spovednikov lahko prejmejo tudi popolni odpustek v prvotnem pomenu besede, to je odpuščanje cerkvenih kazni, in s tem tudi ponovno pridobitev izgubljenih pravic sodelovanja pri zakramentalnem življenju skupnosti, kakor na primer biti za krstnega ali birmanskega botra, za poročno pričo, itn.; postati znova deležen odpustkov v širšem pomenu ter javnih in ne samo zasebnih prošenj in molitev cerkvenih občestev. Vendar bo večkrat škoda, ki so jo prizadeli širši cerkveni skupnosti, tako velika, da je ne bodo mogli več popraviti z običajnimi spokornimi sredstvi. Tu jim pridejo lahko na pomoč samo tako imenovane »duhovne dobrine občestva, ki jih imenujemo tudi ‘zaklad Cerkve’, ki ni neka vsota dobrin kakor nekakšno snovno bogastvo, ki bi se skozi stoletja kopičilo, marveč neskončna in neizčrpna vrednost, kakršno imajo pri Bogu zadostitve in zasluženja Kristusa Gospoda, darovanega za to, da bi se vse človeštvo rešilo greha in prišlo v občestvo z Očetom. Ta zaklad je sam Kristus Odrešenik, v katerem nahajamo zadostitve in zasluženja njegovega odrešenja« (Katekizem katoliške Cerkve, št. 1476 navaja apostolsko konstitucijo Indulgentiarum doctrina Pavla VI., s 1. jan. 1967). Jasno je, da lahko samo Kristus z milostjo svojega Duha izniči ali omili zle posledice množičnega družbenega pohujšanja.

Zato je Pij VI. popravil trditev pistojske sinode, da je odpustek “gola odveza od cerkvenih kazni”; je namreč obenem tudi popravek škode, prizadete s pohujšljivimi dejanji, po Kristusovem zasluženju (prim. Denzinger, Romae 1967, št. 2640).

se nadaljuje