1

Molimo za ženske, ki so žrtve nasilja, da bi jih družba varovala in bi njihovo trpljenje upoštevala in mu prisluhnila.

Molimo za ženske, ki so žrtve nasilja, da bi jih družba varovala in bi njihovo trpljenje upoštevala in mu prisluhnila.

.




Odpustki v luči napotkov Katekizma katoliške Cerkve

II. Pravi pomen očiščevanja takoj po smrti

Če razne nesreče ali bolezni niso časne kazni za greh, od katerih bi nas naj odpustki odvezovali, si tudi vic ne moremo več predstavljati kot kraja, v katerem bi moral vernik odtrpeti kazen za grehe. In res, novi Katekizem katoliške Cerkve, v št. 1472, izrecno opozarja, da vice niso neki kraj, podvržen časovnim omejitvam, ampak stanje, ne “duše”, ampak “osebe”, ali “notranjega človeka”, kakor ga imenuje sv. Pavel (2Kor 4,16). Vsak posameznik se bo brž po smrti »moral pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo« (2Kor 5,10). Takrat bo poveličani Jezus Kristus »osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src« (1Kor 4,10). Če bi se hoteli poslužiti modeme prispodobe, bi lahko rekli, da bo Kristus brž po smrti v hipu razsvetlil vse naše življenje kakor raziskovalec datotek v računalniku in huda sramota, ki jo bo občutila oseba, osvobojena teže telesa, pri osvetlitvi kakšnega slabega dejanja, bo tisto sredstvo, ki jo bo očistilo vsake prepreke večnega veselja; Kristus bo namreč takrat za vedno izbrisal iz njenega spomina vsako obžalovanje zlih dejanj, ki bi kalilo njeno večno blaženost.

konec




Molitveni namen za januar 2021

Da bi nam Gospod dal milost živeti v polnem bratstvu z brati in sestrami drugih ver v molitvi drugi za druge.




Odpustki v luči napotkov Katekizma katoliške Cerkve

I. Razne stopnje škode, ki jo greh povzroča cerkvenim skupnostim

Cerkev lahko gledamo iz ozkega vidika družine, ki se že v starih časih imenuje “domača Cerkev” (glej Katekizem št. 1656-1657), potem v širšem obsegu kot farno občestvo in kot medškofijsko narodno Cerkev. Zato bo dobro, da o škodi, ki jo kdo z grehi in s pohujšanjem prizadene domači ali narodni Cerkvi, posamič spregovorimo.

a) V domači Cerkvi naj bi se »na prednosten način uveljavljalo krstno duhovništvo družinskega očeta, matere« (Katekizem, št. 1657). V praksi pa dandanes niso redki slučaji, ko otroci, kakor zatrjuje psiholog p. Christian Gostečnik, postajajo »žrtve družinskih zapletov, ker konfliktni odnosi staršev neizogibno vplivajo na razvoj in duhovno ter psihično rast otrok. Zlo, ki je že povzročeno, ima lahko katastrofalne posledice za prihajajoče generacije. Družina namreč ni samo neke vrste socialni sistem, ampak vsebuje strogo določene zakone, ki zahtevajo skrbno vzgojo otrok, brezpogojno ljubezen, spoštovanje staršev in zavezujoč odnos med člani družine.« Iz teh konfliktnih odnosov izvira tudi grda navada preklinjanja, in kadar na primer oče pred otroki preklinja, jim zelo škodi, posebno še. ker se njegove kletvice globoko vtisnejo v srca mladih, ki jih potem ne morejo več pozabiti. Vso to škodo je treba po dobri spovedi popraviti in spovednik ponavadi spovedancu naloži posebno kazen, pokoro, ki obstoji v molitvi, v prostovoljnih odpovedih itn. Kakor lepo razlaga frančiškan C. Gostečnik, »molitev prinese v družino zdravilno moč s tem, ko družina odpre prostor za skrivnost in pripravljenost, da si pusti pomagati. Kristus je prevzel naše grehe in zanje opravil spravno daritev ter obljubil prihod Svetega Duha, ki lahko dokončno ozdravi naš spomin in prinese zdravilno odrešenjsko moč dolgim obdobjem brezupnega trpljenja… Vključitev v Kristusov milostni proces odrešenja s tem v polnosti omogoča dokončno spravo in razrešitev konfliktnih, nerazrešenih in grešnih vsebin ki zahtevajo spravo« (prim. C. Gostečnik OFM, Srečal sem svojo družino, Ljubljana 1999, 302-303)

b) Bolj pogosta je škoda, ki si jo farani med seboj povzročajo s pohujšanjem.
Sv. Pavel večkrat zabičuje cerkvenim občestvom, da se morajo odločno upirati vsakemu vplivu pohujševanja, onemogočati pohujševalcem njihovo škodljivo udejstvovanje (prim. 1 Kor 5,1-13), prositi Boga, da njihov vpliv omeji ali popolnoma nevtralizira, moliti za njihovo spreobrnjenje in jih po spreobrnjenju obdati z bratsko ljubeznijo (prim. 2Kor 2,3-11).

Ne smemo tudi pozabiti, kaj pravi Katekizem (št. 2284-2285) o škodi, povzročeni s pohujšanjem:

“Pohujšanje je ravnanje ali vedenje, ki druge napeljuje, naj delajo slabo. Tisti, ki pohujšuje, naredi iz sebe skušnjavca svojega bližnjega. Škoduje kreposti in poštenosti; potegniti more brata v duhovno smrt. Pohujšanje predstavlja veliko krivdo, če z dejanjem ali opustitvijo drugega premišljeno zapelje v veliko pregreho. Pohujšanje dobi posebno težo zaradi avtoritete tistih, ki ga povzročijo, ali slabosti tistih, ki mu podležejo. Navdihnilo je našemu Gospodu naslednjo sodbo: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki vame verujejo, bi bilo zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18,6).

Katekizem pa naznačuje tudi korenine, iz katerih se razrašča tolikšna perverznost pohujševalcev, namreč sedem najbolj razširjenih strasti, ki se kot zli duh polastijo človeka in ga vodijo do tega, da je pripravljen dati tudi svoje življenje ne več za Boga, ki je edini gospodar nad življenjem, ampak za nekega “voditelja”, za neko “ideologijo”, za kopičenje oboževanega “denarja”, tudi v škodo drugih (prim. Lk 16,9.13), za nabavo in uživanje mamil (prim. Flp 3,19), za spolno izživljanje, za izvajanje nasilnosti, za obrekovanje in klevetanje, ki izhaja iz zahrbtne zavisti, za versko indiferentnost in molčečno zaščito tistih, ki zlo počenjajo (prim. št. 1866, 1869).

Katekizem katoliške Cerkve v št. 1471 govori o tako imenovanih odpustkih ali odpuščanjih “kazni” za greh in v št. 1472 bolj podrobno razloži, da ima vsakršen greh za posledico »nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo ‘časna kazen za greh’«, in ki je pregreham imanentna. Bolj preprosto povedano, zasvojenci z alkoholnimi pijačami ali mamili čutijo še po spovedi hudo navezanost na opojnosti, in se morajo podvreči raznim skupinskim terapijam, da se popolnoma osvobodijo teh navezanosti. Odpustek nas torej ne osvobaja od imanentne časne posledice pregrešnih strasti, ampak jo samo omili in olajšuje, ko nam pomaga, da se pridružimo Kristusovemu odrešitvenemu trpljenju in se posledic grdih razvad počasi popolnoma znebimo.

Od te vrste kazni za greh pa moramo razlikovati še kazen za škodo, ki jo grešniki povzročijo s slabim zgledom farni skupnosti. Med temi navaja Katekizem »odgovornost, ki jo imamo pri grehih, ki jih storijo drugi, kadar pri njih sodelujemo tako, da se jih neposredno in hote udeležimo, tako da jih ukažemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo, tako da jih ne odkrijemo ali jih ne preprečimo, kadar smo to dolžni storiti, in tako, da ščitimo tiste, ki delajo zlo. Tako napravi greh ljudi za sokrivce drug drugega, stori, da vladajo med njimi poželenje, nasilje in krivičnost« (KKC 1868-1869).

Isto je učil Baraga, ko je priporočal grešnikom, da si vest izprašajo tudi o “tujih grehih”, ki so: »h grehu svetovati … drugim grešiti veleti … v drugih grehe privoliti … druge h grehu napeljevati … drugih grehe hvaliti … h grehu molčati … grehe spregledati … grehov se udeležiti … grehe zagovarjati« (prim. Dušna paša, Ljubljana 1830, 122-126).

To škodo mora grešnik popraviti tako, da se poleg spovedi tudi izven nje spravi s farno cerkveno skupnostjo, in v kolikor škode ne more več povsem popraviti, opravi razne molitve in spokorna dela, katerim so pridruženi odpustki. Župnik pa naj s farani opravi tudi skupne spravne pobožnosti v ta namen in v upanju, da bo Sveti Duh omilil ali izničil vse posledice pohujšljivih dejanj.

c) Na splošno rečeno, zla dejanja, ki bi lahko pohujšljivo vplivala na vernike cele škofije ali celega naroda, so bila v preteklosti manj obravnavana, ker takrat še niso poznali današnjih sredstev množičnega družbenega obveščanja. Po starem in novem Zakoniku cerkvenega prava se k pohujšanjem, prizadetim vsej škofiji ali celo več škofijam, prištevajo vsa tista grešna dejanja, ki jim cerkveni zakonik dodaja posebno cerkveno kazen; taka kazniva dejanja zagreši na primer, kdor javno zapusti katoliško vero in izpoveduje ateistični mesianizem (glej kan. 2314 starega in kan. 1364 novega Zakonika); prav tako, »kdor na javnem prostoru v govoru, v pisanju, razširjenem v javnosti, ali uporabljajoč sredstva družbenega obveščanja bogokletno nastopi ali hudo žali nravnost ali se žaljivo izraža glede vere in Cerkve ali zbuja sovraštvo ali prezir« (kan. 1369); nadalje kazniva dejanja proti cerkvenim oblastem, kakor na primer »kdor javno zbuja mržnjo ali sovraštvo podrejenih proti apostolskemu sedežu ali krajevnemu škofu zaradi kakega dejanja cerkvenih oblasti ali službe, ali podrejene poziva k nepokorščini do njiju« (kan 1373), ali tisti, ki ovira »zakonito rabo cerkvenih dobrin ali drugega cerkvenega premoženja« (kan. 1375); naposled še kazniva dejanja proti človeškemu življenju in svobodi, kot »kdor zagreši umor, človeka s silo ali zvijačo ugrabi, zadržuje, pohabi ali hudo rani« (kan. 1397), ali kdor v dnevnem časopisju »zagovarja odpravo plodu« (kan. 1398). Katekizem katoliške Cerkve v št 2286 navaja še huda pohujšanja, ki bi jih bilo dobro prepovedati pod posebnimi kaznimi, namreč političnih oblastnikov ali parlamentarcev, »ki postavljajo zakone ali takšne družbene strukture, ki vodijo k propadanju nravi in kvarjenju religioznega življenja, ali k takim družbenim razmeram, ki prostovoljno ali neprostovoljno otežujejo ali praktično onemogočajo krščansko ravnanje, ki se sklada z zapovedmi«; še huje pa je, kadar državne oblasti »ponarejajo resnico, izvajajo s sredstvi obveščanja politično gospostvo nad javnim mnenjem, manipulirajo z obtoženimi in pričami javnih procesov« (št. 2499). Za take pohujševalce, v kolikor se kot posamezniki sploh zavejo svojih pregreh, obstaja možnost, da se v Rimu ali Sveti deželi ali na kakšni znani božji poti spovejo pri pooblaščenem spovedniku, ki jim svetuje, kako bi se dalo povzročeno škodo najbolje popraviti, jim naloži posebno pokoro, kot na primer miloščine v korist ubogim, pomoč karitativnim združenjem za zapuščene otroke in ostarele, osebno sodelovanje pri prostovoljnih akcijah vsem pomoči potrebnim v raznih nesrečah, itn. Od teh spovednikov lahko prejmejo tudi popolni odpustek v prvotnem pomenu besede, to je odpuščanje cerkvenih kazni, in s tem tudi ponovno pridobitev izgubljenih pravic sodelovanja pri zakramentalnem življenju skupnosti, kakor na primer biti za krstnega ali birmanskega botra, za poročno pričo, itn.; postati znova deležen odpustkov v širšem pomenu ter javnih in ne samo zasebnih prošenj in molitev cerkvenih občestev. Vendar bo večkrat škoda, ki so jo prizadeli širši cerkveni skupnosti, tako velika, da je ne bodo mogli več popraviti z običajnimi spokornimi sredstvi. Tu jim pridejo lahko na pomoč samo tako imenovane »duhovne dobrine občestva, ki jih imenujemo tudi ‘zaklad Cerkve’, ki ni neka vsota dobrin kakor nekakšno snovno bogastvo, ki bi se skozi stoletja kopičilo, marveč neskončna in neizčrpna vrednost, kakršno imajo pri Bogu zadostitve in zasluženja Kristusa Gospoda, darovanega za to, da bi se vse človeštvo rešilo greha in prišlo v občestvo z Očetom. Ta zaklad je sam Kristus Odrešenik, v katerem nahajamo zadostitve in zasluženja njegovega odrešenja« (Katekizem katoliške Cerkve, št. 1476 navaja apostolsko konstitucijo Indulgentiarum doctrina Pavla VI., s 1. jan. 1967). Jasno je, da lahko samo Kristus z milostjo svojega Duha izniči ali omili zle posledice množičnega družbenega pohujšanja.

Zato je Pij VI. popravil trditev pistojske sinode, da je odpustek “gola odveza od cerkvenih kazni”; je namreč obenem tudi popravek škode, prizadete s pohujšljivimi dejanji, po Kristusovem zasluženju (prim. Denzinger, Romae 1967, št. 2640).

se nadaljuje




Molitveni namen za december 2020

Molimo, da bi se naš osebi odnos z Jezusom Kristusom hranil z Božjo besedo in molitvenim življenjem.




Molitveni namen za november 2020

Molimo, da bi bil napredek robotike in umetnega razuma vedno v službi človeškega bitja.




Odpustki v luči napotkov Katekizma katoliške Cerkve

Glavne smernice za prenovo zakramenta sprave sem nakazal v članku Teološki paberki v zborniku Svobodni mikrofoni Drage, Trst 1995, 51-54. Razprava o odpustkih pa je bila objavljena v knjigi F. I. Baraga, Opominjevanje za sveto leto, Ljubljana 2000, 10-20).

V tem kratkem eseju bi rad podal nekaj splošnih pripomb o svetoletnih in drugih odpustkih, o katerih so po besedah predsednika italijanskega odbora za sveto leto 2000 msgr. Angela Comastrija med duhovniki in laiki zelo razširjeni »predsodki, nezaupanja, nejevolje in zlohotnosti« (Comitato nazionale per il Grande Giubileo del 2000, Il dono dell’indulgenza, Sussidio, Milano 1999,3).

Najprej naj opozorim, da so v Katekizmu katoliške Cerkve, ki je izšel v Ljubljani leta 1993, večkrat nakazani pomembni teološki premiki, ki naj bi nam pomagali, da ves nauk o spovedi in o odpustkih premislimo v doslej skoraj ne upoštevanih perspektivah.

Tako na primer ta Katekizem pod št. 1472 opozarja, da kadar govorimo o »časnih kaznih za greh,« teh ne smemo umevati »kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče od same narave greha.« To je v popolnem nasprotju s tem, kar lahko beremo v starejših Katekizmih, v katerih se poudarja, da Bog »dostikrat pošilja grešnikom razne kazni, kakor bolezni, revščino, raznotere nesreče že na tem svetu,« in da so odpustki »odpuščenje tistih časnih kazni, ki jih moramo trpeti za svoje grehe, ko so nam odpuščeni, ali tukaj na zemlji ali pa tamkaj v vicah« (prim. A. Veternik, Razlaga velkega katekizma ali krščanskega nauka III, Ljubljana 1902, 308 in 396). 

Moderni poznavalci Svetega pisma Nove zaveze nas ob Jezusovih besedah, s katerimi zavrača mnenje svojih učencev, da bi bolezen bila posledica osebnega ali celo podedovanega greha (Jn 9,2), opozarjajo, da je sicer »v starem svetu vladalo splošno prepričanje, da obstaja vzročna zveza med grehom in telesno boleznijo. Podoben nauk srečamo rudi v judovstvu; prim 2 Mz 9,1-12; Ezk 18,20,« da pa »Jezus nikoli ni učil, da je bolezen kazen za greh« (prim. opombi k Jn 9,2 in k Mt 2,5 v Standardnem prevodu Svetega pisma). Prav tako tudi revščina ne more biti kazen za greh, ker e Jezus oznanjal evangelij ravno najbolj revnim (Mt 11,5). Isto velja tudi za razne nesreče; ko se je neki stolp v Jeruzalemu zrušil in pokopal pod svojimi ruševinami osemnajst ljudi, je Jezus izrecno zatrdil, da se to ni zgodilo, ker bi bili ti ljudje večji grešniki od drugih prebivalcev Jeruzalema (Lk 13,4-5).

Zato bi bilo umestno, da pri nalaganju spovedne pokore spovedniki usmerijo svojo pozornost raje na temeljna načela 2. vatikanskega koncila o sveti pokori (v konstituciji o Cerkvi Lumen gentium št. 11 in 22), ki so v Katekizmu (št. 1440, 1441 in 1444) takole strnjena:

Greh je predvsem žalitev Boga, prelom občestva z njim.
Hkrati prizadene škodo občestvu s Cerkvijo.
Zato spreobrnjenje prinaša hkrati božje odpuščanje in spravo s Cerkvijo, kar liturgično izraža in udejanja zakrament pokore in sprave.
Bog edini odpušča grehe (prim. Mr 2,7) […]. Ko Jezus napravi svoje apostole deležne svoje oblasti odpuščati grehe, jim daje tudi oblast spraviti grešnike s Cerkvijo. Ta cerkvenostna razsežnost njihove naloge se izraža posebno v slovesni Kristusovi besedi Simonu Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mt 16,19). Ta služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, je bila podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16-20).

Kakor torej z grehom žalimo Boga in prizadenemo škodo cerkvenemu občestvu, tako tudi s kesanjem in spreobrnitvijo dosežemo odpuščanje greha od strani Boga in od strani Cerkve, z malo, toda važno razliko: Bog odpušča greh kot žalitev, kot “krivdo”, cerkveni zastopniki pa odpuščajo isti greh, v kolikor prinaša škodo občestvu. Če bi se smel ves postopek primerjati s prestopki v civilni družbi, bi lahko rekli: kakor moramo pri vsakem avtomobilskem prestopku razlikovati med prestopkom kot takim, ki se obravnava po kazenskem zakoniku, in med prestopkom, v kolikor je povrhu povzročil še komu škodo, kar se obravnava pred sodnikom za civilne zadeve, tako je tudi s pregreho, ki jo Bog odpušča grešniku, v kolikor ga je žalil kot svojega najboljšega Očeta, vrednega vse ljubezni, in ki jo pooblaščeni služabniki Cerkve odpuščajo, v kolikor je s pohujšanjem porazno vplivala na versko življenje drugih vernikov. Škofje in duhovniki torej presojajo o velikosti škode občestvu in o zahtevnosti spokornih del, s katerimi bi se tej škodi primerno odpomoglo in na podlagi katerih bi se greh pod tem vidikom imel za odpuščenega pred Bogom in pred ljudmi.

Če imamo pred očmi ta dva različna vidika odpuščanja grehov, nam bo lažje reševati celo vrsto spravnih problemov. Tako na primer Katekizem (št. 1457) po Zakoniku cerkvenega prava navaja ta slučaj: »Kdor se zaveda, da je storil smrtni greh, ne sme prejeti svetega obhajila, tudi če čuti veliko kesanje, ne za bi prej prejel zakramentalno odvezo, razen če ima velik razlog za prejem obhajila in mu ni mogoče pristopiti k spovedniku.« Že v srednjem veku so se cerkveni učitelji spraševali, zakaj bi moral tisti, ki mu je Bog greh tako odpustil, da se je smel z njim združiti pri svetem obhajilu, pozneje iti še k spovedniku. Nekateri so menili, da ima spovednikova odveza v tem slučaju samo veljavo prošnje k Bogu; drugi zopet so zatrjevali, da Bog greh odpušča pod pogojem, da se gre potem k duhovniku, itd. Dejansko pa se mora iti pozneje k spovedi, če je grešnik s svojim grehom dal pohujšanje občestvu, da spovednik presodi, kolikšna je bila škoda povzročena cerkveni skupnosti, in kakšna bi morala biti odgovarjajoča pokora in odpomoč ranjenemu verskemu okolju.

Drugi problem zadeva mašniško odvezo v začetku sv. maše, ki ji mnogi teologi odrekajo zakramentalnost.

Prvi mali katekizem, imenovan Nauk dvanajstih apostolov, sestavljen na prelomu 1. stoletja, je že poznal “spoved” na začetku svete maše, čeprav bi bilo težko določiti, če je šlo za zakrament spovedi ali samo za spokorno pobožnost. Obred se je ohranil vse do danes: duhovnik na začetku maše pozove vse vernike, naj se pokesajo svojih grehov, in potem prosi Boga, naj vse navzoče odveže grehov. Ugledni strokovnjaki za liturgijo izražajo željo, da bi ta odveza dobila zakramentalno veljavo, čemur pa nasprotujejo pravniki, češ da se odveza ne more podeliti brez predhodne spovedi grehov. Toda, kakor smo zgoraj razložili, se spoved zahteva za pravilno oceno škode povzročene občestvu z grehom, za katero je pristojen spovednik; tukaj pa naj bi šlo bolj za grehe, ki niso zadejali ran veri ali morali drugih vernikov: teh se v srcu lahko spovemo Bogu, se jih pokesamo in On nam jih odpusti. Med take grehe že sveti Cezarij Arležanski v 5. stoletju prišteva nečiste želje in nespodobne misli (Govor 104 med deli sv. Avguština, PL 39, 1946). Njegov predhodnik sv. Avguštin pa gre še dalje in prihranja javni spovedi samo tiste grehe, ki jih grešnik napravi iz hudobije (Avguštin, O 83 raznih vprašanjih, 26, PL 40,17). Gotovo je dovolj, da se pred Bogom pokesamo, če smo bili raztreseni pri molitvi, če smo nehote opustili večerno ali jutranjo molitev in podobno.

nadaljevanje sledi




Bogoslužne molitve

II. Bogoslužne prošnje

Vsi znanstveniki, ki proučujejo obrede svete maše, se ne morejo dovolj načuditi latinskim mašnim prošnjam, zlasti tem, ki jih molimo v tako imenovanih močnih dobah. V zgoščeni ritmični obliki se mašnik v imenu navzočih vernikov obrača k nebeškemu Očetu in ga prosi, da vsem podeli primeren dar, po svojem Sinu Jezusu Kristusu, po katerem nam vedno “deli vse dobrine”, kakor se to poudarja pri prvi evharistični molitvi. Tako na primer moli mašnik na prvo postno nedeljo:

Concede nobis, omnipotens Deus, ut per annua quadragesimalia exercitia sacramenti et ad intelligendum Christi proficiamus arcanum et effectus eius digna conversatione sectemur, per Dominum nostrum…

Toda sodobni slovenski liturgisti so imeli za nujno, da to smiselno enoto razbijejo na tri, včasih celo na štiri nepovezane povedi. Zgoraj navedeno latinsko prošnjo, recimo, takole prevajajo:

Vsemogočni Bog, daj nam, da se bomo v svetem postnem času bolj in bolj poglabljali v Kristusovo skrivnost odrešenja. Pomagaj nam, da se bomo resnično spreobrnili. Po našem Gospodu…

Holandski frančiškan Krizostom Verwyst, ki je že leta 1900 zbral vse gradivo za škofijski postopek razglasitve škofa Baraga za blaženega, je o njegovem “Krščanskem nauku za Indijance” zapisal, da naš apostol Indijancev uporablja zelo preprost jezik, kratke stavke in le redko odvisne vzročne stavke, in da je celotno delo “pisano tako, kot če bi mati najprej prežvečila hrano in jo potem dala v usta otroku, ki se uči jesti” (prim. K. Verwyst, Life and labors of Rt. Rev. Frederic Baraga, Milwaukee 1900, 251). Kakor se je pa škof Baraga skušal vživeti v primitivno mišljenje in izražanje Očipvejcev, tako so danes slovenski liturgisti prepričani, da naš narod ne prenaša odvisnih stavkov in je zato nujno, da se mu duhovna hrana prošenj ponuja samo v nezapletenih prostih stavkih. Pri tem gredo tako daleč, da tudi zaključek prošenj predstavljajo kot neodvisno misel in ga tako začenjajo z veliko začetnico: “Po Kristusu našem Gospodu”, s čemer se verska resnica o Kristusovem vsesplošnem sredništvu med Bogom Očetom in med ljudmi povsem zamegljuje. Je že res, da se tudi v izvirnih latinskih prošnjah zaključek pričenja z veliko začetnico. Toda to izvira iz prastarih časov, ko so pisarji zaradi previsokih cen pergamenta morali uporabljati vse mogoče kratice, da prostor kar najbolj koristno izrabijo, kot na primer kratice “PD” (per Dominum…) ali “PCDN” (per Christum Dominum nostrum). Teh kratic danes nihče več ne uporablja, toda vsi liturgisti se krčevito držijo oblike: “Per Dominum”, kar naj bi se bralo: “Per Dominum nostrum Jesum Christum, qui tecum vivit et regnat in unitate Spiritus Sandi, Deus, per omnia saecula saeculorum.” Taka zloraba kratic izvira iz znane plačljivosti osrednjih cerkvenih uradov za liturgijo, ki so silno navezani na namišljena stara izročila. Tako je na primer v zgodnjem srednjem veku neki prepisovalec evharistične molitve iz roba (opombe) prestavil v besede posvetitve vzklik diakona: “Skrivnost vere”, kar je potem dolga stoletja vse do 2. vatikanskega koncila veljalo za izvirne Jezusove besede, brez katerih se posvetitev svetih podob ni imela za veljavno…

Zato se mi zdi, da je podmena sodobnih slovenskih liturgistov, da ne samo naši mladi, ampak tudi naši odrasli verniki ne prenašajo miselno med seboj povezanih stavkov v mašnih prošnjah, ponižujoča za naš narod, ki je jezikovno na precej visoki stopnji, na katero so ga posebno duhovniki, od blaženega Slomška naprej, neprestano dvigovali.

Zanimivo bi bilo tudi poizvedovati, kako je mogoče, da vsi slovenski duhovniki in prelati pri zaključnih besedah mašnih in bogoslužnih prošenj ne opazijo debelih verskih zmot? V latinščini in v modernih jezikih slavimo Kristusa “ qui in unitate Spiritus Sancti uivit et regnat.” Vse do par desetletij nazaj smo se tudi mi obračali na Kristusa, “ki v edinosti s Svetim Duhom živi.” Danes smo pa prisiljeni zatrjevati, da Kristus živi in kraljuje v nekem občestvu! Mi sicer govorimo o cerkvenem občestvu, v katerem se združujejo verniki različnih mišljenj in teženj. Toda edino slovenski duhovniki in verniki naj bi bili prepričani, da v troedinem Bogu ni edinosti, ampak samo neka skupnost raznolikih oseb.

Mislim, da bi bil že skrajni čas, da vse te pomanjkljivosti odpravimo.




Molitveni namen za oktober 2020

Molimo, da bi verniki, posebno žene, v moči krsta bolj sodelovali v odgovornih ustanovah Cerkve.




Pozdrav krepostim

Sv. Frančišek Asiški

Pozdravljena, kraljica modrost,
Gospod te ohranjaj
skupaj s tvojo sestro sveto in čisto preprostostjo.

Gospa sveto uboštvo,
Gospod naj te ohranja
skupaj s tvojo sestro sveto ponižnostjo.

Gospa sveta ljubezen,
Gospod naj te ohranja
skupaj s tvojo sestro sveto pokorščino.

Vse tako svete kreposti,
naj vas ohranja Gospod,
od katerega izhajate in prihajate.

Sploh ga ni na vsem svetu človeka,
ki bi mogel imeti le eno od vas,
če prej ne umre.

Kdor ima eno in se ne pregreši zoper druge,
ima vse;
in kdor se pregreši zoper eno,
nima nobene in greši zoper vse
in vsaka od vas odpravlja zablode in grehe.

Sveta modrost
zmede satana in vse njegove hudobije.

Sveta in čista preprostost
premaga vso modrost tega sveta
in modrost mesa.

Sveto uboštvo
stre vsak pohlep in skopost,
pa tudi skrbi tega sveta.

Sveta ponižnost
zlomi napuh in vse ljudi tega sveta
in vse, kar je na svetu.

Sveta ljubezen prežene vse hudičeve
in mesene skušnjave
in vse čutne strahove.

Sveta pokorščina
zatre vsa telesna in čutna hotenja

in drži v mrtvenju svoje telo,
da je pokorno duhu
in poslušno svojemu bratu,

in vsakega človeka naredi
podrejenega vsem ljudem tega sveta;

a ne samo ljudem,
temveč tudi vsem živalim in zverem,

da morejo delati z njim, kar hočejo,
kolikor jim je dano od zgoraj

od Gospoda.

Sveti Frančišek Asiški, ki goduje 4. oktobra, je živel v letih 1881/1182-1226. Bil je sin bogatega trgovca, pa se je odpovedal vsemu imetju in živel kot spokornik. Ustanovil je tri redove: I. red so frančiškani, minoriti in kapucini; II. red so klarise; III. red so ljudje, ki v svojih družinah in poklicih uresničujejo njegovo duhovnost. Leta 1224 je na gori La Verni prejel Kristusove rane. Večino svojega redovnega življenja je preživel pri cerkvici sv. Marije Angelske na ravnini pod Assisijem, kjer je tudi umrl. Stara cerkvica je ohranjena pod kupolo bazilike sv. Marije Angelske, ki jo varuje pred zobom časa.