1

Družina – 22. Praznovanje

Danes začenjamo kratek sprehod skozi tri razsežnosti, ki določajo ritem družinskega življenja: praznik, delo, molitev.

Začnimo s praznikom. Povejmo takoj na začetku, da je praznik Božja iznajdba. Spomnimo se pripovedi o stvarjenju iz Prve Mojzesove knjige: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal« (2,2-3). Bog sam nas poučuje kako važno jeposvetiti določen čas opazovanju in uživanju ob tistem, kar je bilo pri delu dobro storjenega. O delu govorim ne samo v smislu dejavnosti in poklica, ampak v širšem smislu: o vsaki dejavnosti, s katero možje in ženelahko sodeljemo z Božjo stvariteljsko dejavnostjo.

Praznik torej ni samo lenoba ob sedenju v naslonjaču ali pijanost ob nekem bedastem zaključku. Praznik je predvsem ljubezni in hvaležnosti poln pogled na dobro opravljeno delo.; praznujemo delo. Tudi vi, novoporočenci, praznujete delo lepega časa zaroke, kar je lepo. Je čas, ko gledate otroke ali vnuke, ki rastejo in mislite, kako dobro je to. To je čas, ko gledamo svoj dom, prijatelje, ki jih gostimo, skupnost, ki nas obdaja, in mislimo, kako dobro je to! Tako je storil Bog, ko je ustvaril svet. In neprestano dela tako, zakaj Bog neprestano ustvarja, tudi ta trenutek!

Se zgodi, da kak praznik pride ob težkih ali bolečih okolnostih in ga praznujemo “s stisnjenimi zobmi”. Pa tudi v takih primerih prosímo Boga z moč, da ne bo izzvenel v prazno. Vi, matere in očetje dobro veste, kolikokrat ste zaradi ljubezni do otrok pripravljeni pogoltniti nevšečnosti zato, da bi pustili njih uživati v praznovanju, da bi okušali, kar je dobrega v življenju. Koliko ljubezni je v tem!

Tudi v delovno okolje znamo včasih vtihotapiti kak praznični žarek, ne da bi pri tem zanemarili svoje dolžnosti: kak rojstni dan, kako poroko, kako rojstvo otroka, kot tudi poslovitev starega ali prihod novega sodelavca. Vse to je važno. Važno je praznovati. To so trenutki družinske bližine v kolesju produkcije, ki storijo toliko dobrega!

Toda resnični čas praznika zaustavi poklicno delo in je svet, ker spominja moškega in žensko, da sta ustvarjena po podobi Boga, ki ni suženj dela, ampak Gospod, zato tudi mi ne smemo nikoli biti sužnji dela, ampak “gospodje”. Glede tega je neka zapoved, zapoved, ki zadeva vse brez izjeme! Pa vemo, da je kljub temu na milijone mož in žena in celo otrok, ki so sužnji, izkoriščani sužnji dela, kar je nasprotno Bogu in proti dostojanstvu človeške osebe. Obsedenost z gospodarskim dobičkom in učinkovitost moderne tehnike  ogrožata človeške ritme življenja, saj ima življenje svoje človeške ritme. Čas počitka, posebnno nedeljskega, nam je namenjen, da bi mogli uživati tisto, kar se ne ustvarja in ne porablja, se ne kupuje in ni naprodaj. V resnici pa vidimo, da hoče ideologija dobička in porabe požreti še praznik: včasih jo skrčijo v “kupčijo”, v način kako priti do denarja in ga zapraviti. Mar delamo za to? Nenasitnost porabništva, ki vodi v zapravljanje, je nevaren virus, ki nas med drugim pusti na koncu bolj utrujene, kot smo bili poprej. Škoduje pravemu delu, krajša življenje. Pokvarjeni praznični ritmi povzročajo žrtve, pogosto mlade.

Končno je čas praznika svet, ker je v njem Bog navzoč na poseben način. Nedeljska evharistija prinaša prazniku vso milost Jezusa Kristusa: njegovo navzočnost, njegovo ljubezen, njegovo darovanje, njegovo ustvarjanje skupnosti, njegovo življenje z nami … Tako vse, kar se dogaja, prejme njegov polni smisel: delo, družina, veselje in vsakdanji napori, tudi trpljenje in smrt; Kristusova milost vse preoblikuje.

Družini je dana izredna sposobnost, da razume, vzdržuje in deli svojsko vrednost časa praznika. Kako lepi so prazniki v družini! Še posebej nedelja. Ni slučajno, da uspejo najbolje tisti prazniki, pri katerih je prostor za vso družino.

Izkaže se, da je življenje družine boljše od naporov, ki jih nalaga, če ga gledamo z očmi vere. Pokaže se kot mojstrovina preprostosti, lépo, ker ni izumetničeno, ponarejeno, ampak sposobno sprejeti vase vse vidike resničnega življenja. Pokaže se nam kot neka “zelo dobra” stvar, kot je rekel Bog ob koncu stvarjenja moža in žene (prim. 1Mz 1,31). Praznik je torej dragocen Božji dar, ki ga. je Bog naklonil človeški družini, zato ga ne uničujmo!




Družina – 21. Rane (II)

Nadaljujemo svoj razmišljanje o družini. Zadnjikrat smo govorili o družinah, ki so ranjene zaradi nerazumevanja zakoncev. Danes bi pa rad posvetil pozornost nas vseh na neko drugo dejstvo: kako poskrbeti za tiste, ki so po nepovratnem propadu svoje zakonske vezi sklenili novo zvezo.

Cerkev dobro ve, da je tak položaj nasproten krščanskemu zakramentu. Vendar pa ima njen pogled učiteljice vedno tudi značilnost srca matere, srca, ki ob spodbudi Svetega Duha vedno išče dobro in rešenje posameznikov. Zato “iz ljubezni do resnice” čuti dolžnost, da “dobro razlikuje položaje”. Tako se je izrazil sv. Janez Pavel II. v apostooski spodbudi o družini in kot zgled navedel razliko med tistim, ki je doživel ločitev in tistim, ki jo je povzročil. To razlikovanje je treba upoštevati.

Če potem gledamo te nove vezi z očmi malih otrok – in mali gledajo –, vidimo še bolje nujnost, da v svojih skupnostih razvijemo resnično sprejemanje ljudi, ki živijo v takem položaju. Zato je potrebno, da je slog skupnosti, njen način izražanja, njeno obnašanje vedno pozorno na posameznike, od otrok dalje. V takem položaju oni najbolj trpijo. Kako bi sicer mogli priporočati tem staršem, naj storijo vse, da bodo vzgajali otroke v krščanskem življenju in jim dajali zgled prepričljive in dejavne vere, če jih bomo držali proč od življenja skupnosti, kakor da bi bili izobčeni. Treba je najti način, da ne bi dodajali novih bremen tistim, ki jih otroci v takih okoliščinah že tako morajo nositi. Na žalost je število takih otrok res veliko. Važno je, da občutijo Cerkev kot mater, ki je pozorna do vseh in vedno pripravljena prisluhniti in se srečati.

V teh desetletjih Cerkev v resnici ni bila ne brezčutna ne lena. Zaradi poglobitve, ki so jo izvedli pastirji pod vodstvom in s potrdilom mojih predhodnikov je zelo zrasla zavest, da je potrebno bratsko in pozorno sprejemanje v ljubezni in resnici tistih krščenih, ki so klenili novo sobivanje po propadu zakramentalnega zakona. Ti ljudje v resnici niso izobčeni in nikakor ne gre postopati z njimi, kot bi bili. Še vedno so del Cerkve.

Papež Benedikt XVI. je razjasnil to vprašanje in spodbudil k pozornemu razlikovanju in modrem pastoralnem spremljanju, saj je vedel, da “preprostih receptov” ni (govor na VII. Svetovnem srečanju družin, Milano, 2. junija 2012, odgovor št. 5).

Od tod ponovno in ponovno povablo pastirjem, naj odkrito in dosledno izkazujejo pripravljenost skupnosti, da bi jih sprejemala in jim dajala pogum, naj živijo in vedno bolj razvijajo svojo pripadnost Kristusu in Cerkvi z molitvijo, s poslušanjem Božje besede, z obiskovanjem bogoslužja, s krščansko vzgojo otrok, z ljubeznijo in služenjem ubogim, s prizadevanjem za pravičnost in mir.

Svetopisemska podoba Dobrega pastirja (Jn 10,11-18) povzema poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od Očeta: dati življenja za ovce. Tak odnos je tudi zgled za Cerkev, ki sprejema svoje otroke kot mati, ki da svoje življenje zanje. »Cerkev je poklicana biti vedno odprta Očetova hiša […] Nobenih zaprtih vrat! Nobenih zaprtih vrat! Vsi so na kak način lahko deležni cerkvenega življenja, vsi so lahko del skupnosti. Cerkev […] je Očetova hiša, kjer je prostor za vsakogar z njegovim napornim življenjem« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, št.47).

Enako so vsi kristjani poklicani posnemati Dobrega pastirja. Predvsem pa lahko sodelujejo z njim krščanske družine tako, da skrbijo za ranjene družine in jih spremljajo v življenju vere skupnosti. Vsakdo naj stori svoj delež v sprejemanju drže Dobrega pastirja, ki pozna vsako svojih ovac in nobene ne izključuje iz svoje neskončne ljubezni.




Družina – 21. Rane (I)

Pri zadnjih srečanjih smo govorili o družini, ki doživlja krhkost človeške narave, revščino, bolezen in smrt. Danes bomo pa razmišljali o ranah, ki se odpirajo prav znotraj družinskega sobivanja. To je takrat, kadar se dogaja kaj slabega v družini sami. Zelo grda stvar.

Dobro vemo, da v nobeni družinski zgodbi ne manjkajo trenutki, kjer notranja povezava najdražjih čustev trpi zaradi obnašanja njenih članov. Besede in dejanja (tudi opuščanja!), ki ljubezen ovirajo ali jo celo uničujejo, namesto da bi jo izražala. Te rane so še ozdravljive, toda če so zanemarjene, postajajo vedno hujše: spremenijo se v nasilje, sovraštvo in zaničevanje. Takrat lahko postanejo globoke bridkosti, ki ločujejo moža in ženo in vodijo k iskanju razumevanja, tolažbe in podpore drugje. Toda pogosto te “podpore” ne mislijo na dobro družine. 

Umanjkanje zakonske ljubezni povzroča zamero v odnosih. In pogosto se razkroj sesuje na otroke.

Res, na otroke. Rad bi se pri tem malo ustavil. Kljub naši občutljivosti, ki je na videz razvita in kljub vsem naših rafiniranim psihološkim analizam, se sprašujem, če se nismo omrtvičili glede ran otroših duš. Bolj ko jih skušamo zadovoljiti z darili in slaščicami, bolj izgubljamo smisel za globlje in bolj boleče rane duha. Govori se o motnjah v obnašanju, o psihičnem zdravju, o blaginji otroka, o tesnobi staršev in otrok … Pa sploh vemo, kaj je rana duha? Ali čutimo težo bremena, ki pritiska duha otroka v družinah, kjer se ne razumejo med seboj, kjer si prizadevajo medsebojno zlo dokler se ne raztrga zakonska zveza? Kakšna je teža naših odločitev – na primer napačnih odločitev – kakšno težo ima duša otrok? Ko odrasli zgube glavo, ko vsak misli samo nase, ko si oče in mama zadajata rane, otrok pa trpi, se ga polašča obup. To so rane, ki puščajo sledove vse življenje.

V družini je vse med seboj povezano: ko je ena duša ranjena, se okužijo vsi ostali. In kadar mož in žena, ki sta se obvezala, da bosta “eno telo” in oblikovala družino, zadrto mislita na svoje zahteve po svobodi in koristih, to popačenje globoko zadene srce in življenje otrok. Kolikokrat se otroci skrijejo, da jočejo sami … To si je treba dobro zapomniti. Mož in žena sta eno telo. In njuni otroci so meso njunega mesa. Če pomislimo na ostrost, sa katero Jezus opominja odrasle, naj ne pohujšujejo malih – glej Mt 18,6 – lahko bolje razumemo tudi njegovo besedo o težki odgovornosti za varstvo zakonske vezi, ki je začetek človeške družine (glej Mt 19,6-9). Ko sta moški in ženska postala eno telo, se vse rane in vsa opuščanja očeta in mame zarežejo v živo meso otrok.

Sicer so res primeri, ko se ločitvi ne da izogniti. Včasih postane celo moralno neobhodna, kadar gre namreč za to, da se šibkejšega zakonca ali majhne otroke reši težjih ran, ki jih povzroča objestnost ali nasilje, poniževanje ali izkoriščanje, izmikanje ali nezanimanje.

Hvala Bogu ni malo tistih, ki ob opori vere in ljubezni do otrok izpričujejo svojo zvestobo vézi, ki so ji verjeli, pa naj zgleda še tako nemogoče, da bi jo oživeli.  Tega povabila pa mnogi ločeni ne čutijo. Vsi tudi v samoti ne prepoznajo Gospodovega klica, ki jim je namenjen. Okrog sebe vidimo več družin v tako imenovanem “nerednem” položaju (ta beseda mi sicer ni všeč) in si postavljamo mnoga vprašanja. Kako jim pomagati? Kako jih spremljati? Kako jih spremljati, da otroci na bodo postali talci očeta in matere?

Prosimo Gospoda za globoko vero, da bomo stanje gledali z Božjim pogledom, in za veliko ljubezen, da bomo pristopili k ljudem z usmiljenim srcem.




Družina – 19. Žalovanje

V nadaljevanju razmišljanja o družini bomo danes vzeli za izhodišče zgodbo o mladeniču iz Naina, ki jo pripoveduje evangeist Luka (7,11-15). Je ganljiv prizor, ki pokaže Jezusovo sočutje s tistim, ki trpi – v našem primeru je to vdova, ki je izgubila edinega sina – pokaže nam pa tudi Jezusovo moč nad smrtjo.

Smrt je izkušnja, ki zadeva vse družine brez izjeme. Je del življenja, vendar ji nikoli ne uspe, da bi izgledala naravno, kadar se dotakne družinskih čustev. Preživeti otroke je za starše nekaj posebno bolečega, kar nasprotuje osnovni naravi odnosov, ki dajejo smisel družini sami. Izguba sina ali hčere je, kakor bi se ustavil čas: odpre se prepad, ki požre preteklost in tudi bodočnost. Smrt, ki ugrabi majhnega ali mladega otroka je klofuta obljubam, darovom in žrtvovanjem ljubezni, ki so bili z veseljem podeljeni življenju, ki smo mu dali, da se je rodilo. Velikokrat pridejo k moji maši pri Sv. Marti starši s fotografijo sina, hčerke, fanta, dekleta, in mi pravijo: »Odšel je, odšla je.« In pogled je tako poln bolečine. Smrt se dotakne, in kadar gre za otroka, se dotakne globoko. Vsa družina ostane kot ohromljena, brez besed. Nekaj podobnega trpi otrok, ki ostane sam zaradi izgube enega ali obeh staršev. Tisto vprašanje: »Pa kje je očka? Kje je mama?« – »V nebesih je.« – »Zakaj ga pa ne vidim?« To vprašanje izraža stisko v srcu otroka, ki je ostal sam. Praznina zapuščenosti, ki se odpre v njem, je toliko bolj tesnobna, ker nima niti zadostne izkušnje, da bi “imenoval” tisto, kar se je zgodilo. »Kdaj se vrne očka? Kdaj se vrne mama?« Kaj odgovoriti, ko otrok trpi? To je smrt v družini.

V teh primerih je smrt kot črna luknja, ki se odpre v življenju družine in ki je ne znamo razložiti. Včasih pride tako daleč, da naprtijo krivdo Bogu. Koliko ljudi se jezi na Boga – saj jih razumem – in preklinja: »Zakaj si mi vzel sina, hčerko? Boga ni! Zakaj je to storil?« Kolikokrat smo to slišali. Toda ta jeza je tisto kar prihaja iz velike bolečine srca, izguba sina ali hčere, očeta ali matere; je velika bolečina. To se dogaja v družinah neprestano. Rekel sem, da je v teh primerih smrt kot prepad. Toda fizična smrt ima “sokrivce”, ki so še slabši od nje in se imenujejo sovraštvo, zavist, oholost, skopost; skratka greh sveta, ki dela za smrt in jo naredi še bolj bolečo in krivično. Družinska čustva se pokažejo kot vnaprej določene in nemočne žrtve teh pomožnih sil smrti, ki spremljajo zgodovino človekovega življenja. Pomislimo na nesmiselno “normalnost”, s katero dogodke, ki v določenih trenutkih in na določenih krajih dodajajo grozo smrti, povzroča sovraštvo in nezanimanje drugih človeškiih bitij. Bog nas obvaruj, da bi se tega navadili!

Z milostjo svoje sočutnosti, ki nam jo je daroval Jezus, tolike družine v Božjem ljudstvu z dejanji kažejo, da smrt nima zadnje besede. To je resnično dejanje vere. Vsakokrat, ko družina tudi v globokem žalovanju najde moč, da ohrani vero in ljubezen, ki nas združujeta s tistimi, ki jih ljubimo, prepreči smrti že zdaj, da bi si prilastila vse. Mraku smrti se je treba zoperstaviti s še močnejšimi dejanji ljubezni. »Moj Bog, razsvetli mojo temo!« je vzklik večernega bogoslužja. V luči Gospodovega vstajenja, ki ne zapusti nikogar od tistih, ki mu jih je Oče zaupal, lahko smrti odvzamemo njeno “želo”, kot je rekel apostol Pavel (1Kor 15,55); lahko preprečimo, da bi nam zastrupila življenje, da bi izvotlila naša čustva, da bi nas vrgla v najtemnejšo praznino.  

V tej veri lahko tolažimo drug drugega, ker vemo, da je Gospod enkrat za vselej zmagal smrt. Naši dragi niso izginili v temi niča: upanje nam zagotavlja, da so v dobrih in močnih Božjih rokah. Ljubezen je močnejša od smrti. Pot do tega je, da rastemo v ljubezni, da jo naredimo trdnejšo in ljubezen nas bo varovala do dneva, ko bo vsaka solza posušena, ko »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več« (Raz 21,4). Če se pustimo podpreti tej veri, more izkušnja žalovanja ustvariti močnejšo solidarnost družinskih vezi, more dati novo odprtost za bolečino drugih družin, novo bratstvo z družinami, ki se rojevajo in onovno rojevajo v upanju. Vera nam daje roditi se in ponovno se roditi v upanju. Rad bi pa poudaril zadnji stavek evangeljske zgodbe o obuditvi mladeniča iz Naina. Ko je Jezus obudil v življenje mladeniča, sina matere, ki je bila vdova, evangelij poroča: »In Jezus ga je dal njegovi materi« (Lk 7,15). To je naše upanje! Vsi naši dragi so odšli, a Gospod nam jih bo vrnil in se bomo z njimi srečali. To upanje ne razočara! Dobro si zapomnimo to Jezusovo gesto: »In Jezus ga je dal njegovi materi.« Tako bo Gosod storil z vsemi našimi dragimi v družini.

Ta vera nas varuje pred nihilistično vizijo smrti, pa tudi pred zmotnimi tolažbami sveta. Tako naj krščanska resnica »ne tvega mešanja z raznimi mitologijami z vdajanjem starim ali modernim praznovernim obredom« (Benedikt XVI., 2. novembra 2008). Danes je potrebno, da pastirji in vsi kristjani izražajo kar moč konkretno smisel vere v soočenju z družinsko izkušnjo žalovanja. Ne smemo zanikati pravice do joka, ob žalovanju je treba jokati. Tudi Jezus »je bil v duhu pretresen,« ko je videl da joka Marija in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, »in se je zjokal« (Jn 11,33-35) zaradi globokega žalovanja družine, ki jo je ljubil. Bolje se je zavedati preprostega in močnega pričevanja tolikih družin, ki so se znale ob trdem dogodku smrti opreti na varni prehod križanega in vstalega Gospoda z njegovo nepreklicno obljubo vstajenja mrtvih. Delovanje Božje ljubezni je močnejše od delovanja smrti. In prav v tej ljubezni moramo iz sebe narediti dejavne sodelavce s svojo vero. Spominjajmo se Jezusove geste: »In Jezus ga je dal njegovi materi.« Tako bo storil z našimi dragimi in z nami, ko bo smrt v nas dokončno premagana. Premagal jo je Jezusov križ.




Družina – 18. Družina in bolezen

Nadaljujemo z razmišljanjem o družini in to pot bi se rad dotaknil nekega zelo splošnega vidika v naših družinah, namreč bolezni. To je izkušnja naše šibkosti, ki jo doživljamo predvsem v družini od otrok, potem pa predvsem pri starih, ko pridejo razne tegobe. V okolju družinskih vezi povzroča bolezen tistih, ki jih imamo radi, “več” trpljenja in tesnobe. Ljubezen povzroča, da čutimo tisto “več”. Velikokrat je za očeta ali mater teže prenašati bolezen sina ali hčere, kot svojo lastno. Lahko rečemo, da je družina vedno najbližja “bolnišnica”. Še danes je v toliko delih sveta bolnišnica posebna pravica maloštevilnih in pogosto je še daleč. Za oskrbovanje jamčijo mati in oče, bratje in sestre ter stare matere, ki pomagajo k ozdravljenju.

Evangeliji dostikrat pripovedujejo o Jezusovih srečanjih z bolniki in o njegovi skrbi za ozdravljenje. Samega sebe javno predstavlja kot nekoga, ki se bori z boleznijo in je prišel ozdravljat človeka od vsakega zla: zla na duhu in zla na telesu. Ganljiv je evangeljski prizor, ki ga Markov evangelij komaj omenja: »Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene« (Mr 1,32). Če pomislim na sodobna velika mesta, se sprašujem, kje so mestna vrata, pred katera bi nosili bolnike v upanju, da bodo ozdravljeni! Jezus se ni nikoli izogibal skrbi zanje. Nikoli ni šel kar mimo, nikoli se ni obrnil proč od njih. In kadar so kak oče ali mati, ali preprosto prijatelji prinesli predenj kakega bolnika, da bi se ga dotaknil in ozdravil, se ni obotavljal. Ozdravljenje je bilo važnejše od Postave, tudi od tiste tako svete, kot je bil sobotni počitek (prim. Mr 3,1-6).Pismouki so Jezusu očitali, da ozdravlja v soboto, da dela dobro v soboto. Toda Jezusova ljubezen je bila dati zdravje, storiti dobro: to je bilo vedno na prvem mestu.

Jezus pošilja učence naj opravljajo njegova lastna dela in jim daje oblast, da lahko ozdravljajo, oziroma, da se približajo bolnim in se zavzamejo zanje do konca (prim. Mt 10,1). Dobro se moramo spominjati, kaj je rekel učencem v zgodbi o sleporojenem (Jn 9,1-5) Učenci so – s slepim vpričo njih! – razpravljali, kdo je grešil, da je bil rojen slep, on ali njegovi starši, da bi poudarili njegovo slepoto. Gospod pa je rekel jasno: ne on, ne njegovi starši; tako je, da se v njem izkažejo Božja dela. In ga je ozdravil. To je Božja slava! To je naloga Cerkve! Pomagati bolnim, ne se izgubljati v čvekanju, vedno pomagati, tolažiti, dvigati, biti blizu bolnim; to je naloga!

Cerkev vabi k neprestani molitvi za svoje drage, ki jih je udarilo zlo. Molitev za bolne ne sme nikoli umanjkati. Moramo moliti celo več, tako osebno kot v skupnosti. Pomislimo na evangeljski dogodek o kánaanski ženi (prim. Mt 15,21-28). Bila je poganka, ni pripadala izraelskemu ljudstvu, toda poganka, ki moleduje Jezusa, naj ji ozdravi hčer. Jezus ji najpej trdo odgovori, da bi preizkusil njeno vero: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše … Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Toda žena ne odneha – kadar mati prosi pomoči za svojega otroka, nikoli ne odneha; vsi vemo, da se matere borijo za svoje otroke – in odgovori: »Tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev!« kot bi hotela reči: »Postopaj z mano kot s psico!« Tedaj ji je Jezus rekel: »O žena, velika je tvoja vera. Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

Spričo bolezni nastajajo zaradi človeške slabosti težave v družini. Na splošno pa čas bolezni utrdi moč družinskih vezi. In prihaja mi na misel, kako važno je vzgojiti otroke od malega v solidarnosti v času bolezni. Vzgoja, ki varuje pred občutljivostjo do človekove bolezni, povzroča trdosrčnost. Stori, da so otroci brezčutni do trpljenja drugih, nesposobni soočiti se s trpljenjem in živeti skrajne izkušnje. Kolikokrat vidimo priti na delo moža ali ženo z utrujenim obrazom in utrujenim obnašanjem, in ko vprašano, kaj se je zgodilo, odgovori: »Samo dve uri spanja je bilo, ker se v družini vrstimo pri otroku, pri bolniku, pri dedu ali babici.« In dnevno delo gre naprej. To so junaške stvari, to so junaštva v družini! Ta skrita junaštva se dogajajo z obzirnostjo in pogumom, kadar je v hiši kak bolnik.

Šibkost in trpljenje naših najdražjih in najsvetejših čustev so lahko za naše otroke in vnuke življenjska šola – važno je vzgajati otroke in vnuke v razumevanju te bližine ob bolezni v družini – in to postane, kadar trenutke bolezni spremlja molitev in ljubeča ter skrbna bližina družinskih članov. Krščanska skupnost dobro ve, da družina ne sme ostati sama ob preizkušnji bolezni. Moramo se zahvaliti Gospodu za tiste lepe izkušnje cerkvenega bratstva, ki pomagajo družinam prebiti težke čase bolečine in trpljenja. Ta krščanska bližina družine do družine je pravi zaklad župnije; zaklad modrosti, ki pomaga družinam v težkih časih in razloži Božje kraljestvo bolj kot še toliko govorjenja! To so Božji dotiki.




Družina – 17. Družina in revščina

Tudi zdaj nadaljujemo z razmišljanjem o družini, toda zdaj si bomo ogledali in razmišljali o oblikah ranljivosti družine, ki jo življenjski pogoji postavljajo na preizkušnjo. Veliko je problemov, ki ogrožajo družino.

Ena od teh preizkušenj je revščina. Pomislimo na toliko družin, ki naseljujejo predmestja velemest, pa tudi mnoga poljedelska področja … Koliko revščine, koliko propadanja! In da je še hujše, pride ponekod še vojska. Vojska je vedno grozna stvar. Udari predvsem in najbolj civilno prebivalstvo, družine. Vojska je zares “mati vseh oblik revščine”, vojska obuboža družino, vojska je roparica življenj, duš in nasvetejših ter najdražjih čustev.

Kljub vsemu pa je toliko družin, ki skušajo dostojanstveno živeti svoje vsakdanje življenje in se pogosto odkrito zanašajo na Božji blagoslov. To pa seveda ne sme opravičiti našega nezanimanja, ampak mora, nasprotno, povečati naše sramovanje zaradi dejstva, da je toliko revščine! Skoraj čudež je, da se družina tud v revščini izpopolnjuje in da ohranje – kolikor more – posebno človeškost svojih vezi. To dejstvo razburja tiste načrtovalce blaginje, ki imajo čustva, generacije in družinske vezi za neko drugorazredno spremenljivko v kakovosti življenja. Nič ne razumejo! Zato pa moramo upogniti koleno spričo tej družin, ki so prava šola humanosti.

Kaj nam pa še sploh ostane, če popustimo izsiljevanju cesarja in mamona, nasilju denarja in se odpovemo še družinskim občutkom? Do nove civilne etike bo prišlo samo, ko bodo odgovorni za javno življenje reorganizirali družbene vezi in to začenši pri odvratni spirali med družino in revščino, ki nas pelje v prepad.

Današnje gospodarstvo se je pogosto specializiralo v uživanje osebne blaginje, zato pa na veliko izkorišča družinske vezi. To je hudo nasprotje! Neizmerno delo družin seveda ni zajeto v obračunih. Gospodarsto in politika nerada priznavata te vrste zasluge. Pa vendar imata notranje oblikovanje človeka in medsebojno družbeno spoštovanje prav tukaj svoj nosilni steber. Če ga odstraniš, se vse zruši.

Ne gre samo za vprašanje kruha. Gre za delo, gre za izobrazbo, gre za zdravstvo. Važno je to dobro razumeti. Vedno nas zelo gane, kadar vidimo slike podhranjenih in bolnih otrok, ki prihajajo iz vseh koncev sveta. Istočasno nas zelo gane tudi žareč obraz mnogih otrok, ki jim manjka vsega, pa v šolah, ustvarjenih iz nič, ponosno kažejo svoj svinčnik in zvezek. In kako z ljubeznijo gledajo svojega učitelja ali učiteljico! Otroci res vedo, da človek ne živi samo od kruha! Kadar je revščina, manjka otrokom tudi družinska ljubezen, saj hočejo ljubezen in družinske vezi.

Kristjani moramo biti vedno blizu družinam, ki jih preizkuša revščina. Le pomislite, vi vsi poznate koga: brezposelnega očeta, brezposelno mamo … in družina trpi, vezi oslabijo. Pomanjkanje ali izguba dela ali njegova nestalnost hudo zarežejo v družinsko življenje in postavijo odnose pred hudo preizkušnjo. Življenjski pogoji v najrevnejših mestnih delih s stanovanjskimi in prevoznimi problemi, kot tudi pomanjkanje socialnih, zdravstvenih in šolskih služb, so vzrok še večjih težav. Tem materialnim dejavnikom se pridružuje še poguba, ki jo družini povzročajo lažni vzori, ki jih širijo sredstva obveščanja, ki temeljé na potrošništvu in kultu zunanjega izgleda ter vplivajo na najrevnejše družbene plasti in povečujejo razpad družinskih vezi. Treba je zdraviti družine, zdraviti ljubezen, kadar revščina preizkuša družine!

Cerkev je mati in ne sme pozabiti te drame svojih otrok. Tudi ona mora biti revna, da bo postala rodovitna in bo odgovarjala toliki revščini. Uboga Cerkev je Cerkev, ki je hoté preprosta v svojem življenju – v svojih ustanovah v slogu življenja svojih članov – da bi podrla vsako obzidje ločevanja in to predvsem pri revnih. Potrebna sta molitev in delovanje. Zelo prosímo Gospoda, naj nas pretrese, da bodo postale naše krščanske družine nosilci te revolucije družinske bližine, ki nam je zdaj tako potrebna! Ta družinska bližina je značilnost Cerkve od njenega začetka. In ne pozabimo, da je sodba potrebnih, malih in revnih že vnaprej izraz Božje sodbe (Mt 25,31-46). Ne pozabimo tega in delajmo vse, kar moremo, da bi pomagali družinam izmotati se iz preizkušnje revščine in uboštva, ki tepe družinsko ljubezen in vez. Spomnimo se družin, ki jih preizkuša revščina in uboštvo ob besedah Svetega pisma: »Otrok, ne krati revežu nujnih potrebščin, ne dovoli, da bi omedlevale lačne oči. Ne spravljaj v žalost lačnega, ne izzivaj že sicer stiskanega človeka. Zagrenjenega srca nikar še bolj ne draži, prosečemu ne odklanjaj darila. Ne zavračaj človeka, ki te prosi v stiski, ne obračaj svojega obraza od reveža. Ne obračaj svojega obraza od berača, nikomur ne dajaj povoda, da bi te preklinjal« (Sir 4,1-5). Zakaj to bo storil Gospod – tako pravi evangelij – če se tega ne bomo držali.




Družina – 16. Zaroka

V nadaljevanju verouka o družini bi rad spregovoril o zaroki. Slovenska beseda “zaroka” ne pove tistega, kar to v resnici je, zadeva, ki ima opraviti z zvestobo, zaupanjem, torej zagotovilo. Zaupanje v poklic, ki ga daje Bog, saj je poroka, torej zakon, predvsem odkritje Božjega klica. Gotovo je lepo, da si današnji mladi lahko izberejo poroko na temelju medsebojne ljubezni. Toda ravno svoboda vezi zahteva zavestno soglasje pri odločitvi in ne samo preprosto razumevanje, ki ga prinaša čustvo ali trenutek za nek krajši čas … zahteva neko skupno pot.

Zaroka je z drugimi besedami čas, v katerem sta dva poklicana, da opravita lepo delo na ljubezni, delo, pri katerem sodelujeta in si ga delita oba  in ki gre v globino. Oba se učita; fant se uči v tem dekletu gledati zaročenko, dekle se uči gledati v tem fantu zaročenca. Važnosti tega učenja ne gre podcenjevati: to je lepo prizadevanje, ki ga zahteva ljubezen sama, ker ni samo neka lahkomiselna ljubezen, očarano čustvo … Svetopisemska pripoved govori o vsem stvarstvu kot o lepem delu Božje ljubezni in Prva Mojzesova knjiga pravi: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro …« (1,31). Šele na koncu je Bog “počival”. Na podlagi te podobe razumemo, da Božja ljubezen, ki je dala začetek svetu, ni bila neka improvizirana zadeva. Ne! Bila je lepo delo. Božja ljubezen je ustvarila dejanske pogoje za nepreklicno, trdno zavezo, ki je bila določena, da bo trajala.

Zaveza ljubezni med moškim in žensko, zaveza za vse življenje, ne more biti improvizirana, brez premisleka in se ne sklene od danes do jutri. Ekspresne poroke ni. Ljubezen je treba obdelovati, treba je v njej napredovati. Ljubezni med moškim in žensko se je treba naučiti, jo je treba izboljševati. Dovoljujem si reči, da je to umetniška zaveza. Narediti iz dveh življenj eno samo je skoraj čudež, čudež svobode srca, ki se zaupa veri. Verjetno se bo treba bolj potruditi v tej točki, saj so naše “čustvene koordinate” nekoliko zvodenele. Kdor hoče imeti vse in takoj, ta tudi odpove v vsem in takoj ob prvi težavi ali prvi priložnosti. Ni upanja za zaupanje in zvestobo dáru, če  prevlada navada izkoristiti ljubezen kot neko sorto “urejevalca” psihofizičnega dobrega počutja. To ni ljubezen. Zaroka izostri voljo skupaj varovati nekaj, kar ne bo nikdar kupljeno ali prodano, izdano ali opuščeno, pa naj bodo ponudbe še tako zapeljive. Ko Bog govori o zavezi s svojim ljudstvom, to včasih stori z izrazi zaroke. Ko v Jeremijevi knjigi govori ljudstvu, ki se je oddaljilo od njega, ga spominja na čas, ko je ljudstvo bilo Božja zaročenka in pravi takole: »Spominjam te na predanost tvoje mladosti, na ljubezen tvoje zaročne dobe,« (2,2). Bog sam je uredil to hojo zaroke, potem pa je tudi obljubil, kot je zapisano pri preroku Ozeju: »S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju. S teboj se zaročim v resnici; in spoznala boš Gospoda« (2,21-22). Dolga je pot, ki jo je napravil Gospod s svojim ljudstvom v hoji zaroke. (Papež tu spominja Italijane na njihovo klasično delo Alessandra Manzonija Zaročenca, Slovenci pa imamo nekaj podobnega pri Iztoku in Ireni v Finžgarjevi povesti Pod svobodnim soncem.) Mladi bi to morali brati, saj je mojstrovina, ki govori o zaročencih, ki sta morala pretrpeti toliko bolečin in sta hodila po poti polni težav, da sta prišla do poroke.

Cerkev v svoji modrosti varuje razliko med zaročenci in ženinom ter nevesto – kar ni isto – prav zaradi tenkočutnosti in globine tega preverjanja. Bodimo pozorni, da ne bi omalovaževali tega modrega nauka, ki se hrani tudi iz izkušnje srečno preživete zakonske ljubezni. Močni simboli telesa hranijo ključe do duše: telesnih vezi ne moremo obravnavati lahkotno, ne da bi pri tem zadali kako trajno rano duhu (prim. 1Kor 6,15-20).

Današnja kultura in družba sta postali precej brezbrižni do krhkosti in resnosti tega prehodnega časa. Po drugi strani tudi ni mogoče reči, da sta velikodušni od mladih, ki imajo resen namen postaviti dom in imeti otroke! Nasprotno, pogosto postavljata tisoč ovir, namišljenih in resničnih. Zaroka je del življenja, ki mora dozoreti kot sadež, je pot dozorevanja v ljubezni do trentka, ko postane poroka.

Tečaji pred poroko so poseben izraz priprave. Pa vendar vidimo toliko parov, ki z nevoljo prihajajo na tečaj: »Ti duhovniki, ki zahtevajo od nas tečaj! Čemu? Saj veva vse!« In prihajajo z nevoljo. Pozneje so pa zadovoljni in se zahvaljujejo, saj so v resnici našli priliko – pogosto edino! – da so razmislili o svojih izkušnjah na ne surov način. Mnogi zakonski pari žive dolgo časa skupaj, tudi zelo intimno, pa se v resnici ne poznajo. Zdi se čudno, toda izkušnja kaže da je prav res tako. Zato je treba čas zaroke ponovno ovrednotiti kot čas medsebojnega spoznavanja in skupnega načrtovanja. Pot priprave na poroko mora biti postavljena na ta vidik in se pri tem okoristiti tudi s preprostim, pa močnim pričevanjem krščanskih zakoncev. In osredotočimo se na bistveno: Sveto pismo, ki ga je treba skupaj znova odkriti in to na zavesten način; molitev v njeni liturgični razsežnosti, pa tudi “domačo molitev”, ki mora živeti v družini, zakramentalno življenje, spoved … v čemer pride Gospod prebivat v zaročenca in ju pripravlja, da bosta sprejela eden drugega s Kristusovo milostjo; bratstvo z ubogimi  in potrebnimi, kar kliče k resnosti in delitvi. Zaročenca, ki se tako trudita, oba v tem rasteta, kar vodi k pripravi lepega praznovanja poroke na drugačen način: ne svetovljanski, ampak krščanski. Spomnimo se besed pri preroku Ozeju, ki jih govori Gospod svojemu ljudstvu kot zaročenec zaročenki, in ki smo jih slišali že prej: »S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju. S teboj se zaročim v resnici; in spoznala boš Gospoda« (2,21-22). Vsak par zaročencev naj misli na to in govori eden drugemu: »Ti boš moja nevesta, ti boš moj ženin.« Pričakovanje tega trenutka je hoja po poti, ki počasi napreduje, je pa pot dozorevanja. Posameznih delov te pot ne gre uničevati. Dozorevanje gre korak za korakom.

Lahko čas zaroke res postane čas uvajanja? K čemu? K presenečenju! K presenečenju duhovnih darov, s katerim Gospod po Cerkvi bogati obzorje nove družine, ki se da na razpolago živeti v njegovem blagoslovu. Zato molimo k Sveti nazareški družini za zaročence. Da bi stopali po poti priprave, da bi razumeli lepoto te poti do poroke.




Družina – 15. Vzgoja

Nadaljujemo razmišljanje o družini. Ustavili se bomo na bistveni značilnosti družine, to je na njenem naravnem poslanstvu vzgajati otroke, da bi rasli v odgovornosti zase in za druge. Izjemno lepo je o tem povedal sv. Pavel: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). To je modro načelo: vzgajati otroka, da posluša starše in jih uboga, oni pa ne ukazujejo na surov način, da otroci ne izgubijo poguma. Otroci morajo namreč rasti ne da bi  izgubili pogum, korak za korakom. Če rečete otrokom: »Povzpnimo se po teh stopnicah,« jih primete za roko in jim pomagate iti gor korak za korakom, bo vse v redu. Če pa rečete: »Zlezi gor!« – »Saj ne morem!« – »Zlezi!« to pomeni jemati otrokom pogum, zahtevati od njih stvari, ki jih niso sposobni storiti. Odnos med starši in otroci mora biti poln modrosti, poln ravnotežja. Otroci, ubogajte starše, ker to ugaja Gospodu. In vi, starši, ne grenite svojih otrok tako, da bi zahtevali od njih stvari, ki jih ne morejo storiti. Tako je treba ravnati, da bodo otroci rasli v odgovornosti do samih sebe in do drugih.

To se zdi samoumevno, pa vendar tudi v naših časih ne manjka težav. Težko je vzgajati otroke staršem, ki jih vidijo  samo zvečer, ko se vrnejo domov utrujeni od dela! Če so tako srečni, da delo sploh imajo. Še težje je pa za ločene starše, ki jih to njihovo stanje še bolj ovira. Imeli so težave in so se ločili, otrok pa je postal talec: oče grdo govori o mami, mama grdo govori o očetu in to rodi veliko zla. Jaz pa pravim ločenim staršem: nikdar, res nikdar otroka ne jemljite kot talca! Ločili ste se zaradi tolikih težav in vzrokov in življenje vas je odrinilo v toliko preizkušenj, toda naj ne bodo otroci tisti, ki nosijo težo te ločitve, ne uporabljajte jih kakor talce proti ločenemu zakoncu. Naj v svoji rasti slišijo, da mama lepo govori o očetu, čeprav ne žive skupaj, in da oče lepo govori o mami. Za ločene starše je to zelo važno, pa tudi zelo težko, vendar je mogoče.

Predvsem pa vprašanje: kako vzgajati? Kakšno izročilo moremo danes prenesti svojim otrokom? Kritični “razumniki” vsake sorte so utišali starše na tisoč načinov, da bi mlade rodove obvarovali pred škodo – resnično ali namišljeno – družinske vzgoje. Družino danes med drugim obtožujejo, da zlorablja oblast, da protežira, da je prilagodljiva, da čustveno zatira, kar ustvarja spore.

V resnici je prišlo do preloma me družino in družbo, med družino in šolo, vzgojni dogovor je uničen in tako je vzgojno soglasje med družbo in družino zašlo v krizo, ker je bilo zatrto medsebojno zaupanje. O tem je mnogo znakov. Primer: v šoli načeti odnosi med starši in učitelji. Včasih so napetosti in nezaupanje z obeh strani; posledice pa seveda padejo na otroke. Po drugi stranii pa so se namnožili tako imenovani “izvedenci”, ki so si prisvojili vlogo staršev tudi v najbolj notranjih vidikih vzgoje. O osebnosti in njenem razvoju, o pravicah in dolžnostih vedo ti “izvedenci” vse: cilje, pobude, tehnike. In starši morajo samo poslušati, se naučiti in se prilagajati. Ker so ostali brez svoje vloge postanejo pogosto pretirano zaskrbljeni in lastniški do svojih otrok, tako daleč, da jih nikoli ne grajajo: »Ne smeš grajati svojega otroka.« Nagibajo se k temu, da se vedno bolj prepuščajo “izvedencem” tudi v najbolj občutljivih in osebnih vidikih svojega življenja in tako sami sebe postavljajo v kot. Tako današnji starši tvegajo, da se bodo sami izključili iz življenja svojih otrok. To je pa usodno! Danes imamo primere te vrste. Ne pravim, da se to dogaja vedno, toda taki primeri so. Učiteljica v šoli okrega otroka in o tem obvesti starše. O tem se spominjam osebnega dogodka. Ko sem bil v četrtem razredu osnovne šole, sem rekel učiteljici neko grdo besedo, in ona, pametna žena, je dala poklicati mojo mamo. Ta je naslednji dan prišla. Najprej sta se pomenili med seboj, potem sta me poklicali. In mama mi je vpričo učiteljice razložila, da je bilo grdo to, kar sem storil in da se to ne sme; ampak mama mi je to razložila prijazno in zahtevala, da se vpričo nje opravičim učiteljici. To sem storil in sem bil zadovoljen, saj sem si rekel: zgodba se je dobro končala. Ampak to je bla šele prvo poglavje. Ko sem  prišel domov, se je začelo drugo poglavje … Zdaj si pa predstavljajte, da bi kaka učiteljica danes storila kaj takega. Naslednji dan bi se soočila z enim od staršev ali z obema, ki bi jo ošteli, saj “izvedenci” pravijo, da se otrok ne sme grajati. Tako so se zadeve spremenile. Zato se starši nikoli ne smejo sami izključiti iz vzgoje svojih otrok.

Jasno je, da tak način ni nič prida: ni soglasen, ni dialoški in namesto da bi podpiral sodelovanje med družino in drugimi vzgojnimi ustanovami, šolami, rekreacijskimi organizacijami … jih razdvaja.

Kako smo prišli tako daleč? Ni dvoma, da imeli starši, ali bolje, nekateri vzgojni načini v preteklosti svoje omejitve. Je pa tudi res, da smejo določene napake delati samo starši, ker jih lahko popravijo na način, ki je drugim nemogoč. Vemo pa tudi, da  je življenje postalo skopo s časom za pogovor. za razmišljanje, za soočenje. Mnoge starše je “ugrabilo” delo – oče in mama morata delati – in druge skrbi in tako se v zadregi zaradi novih zahtev otrok in zaradi zamotanosti dejanskega življenja – to pač moramo sprejeti, kakršno je – znajdeta kakor ohromljena od strahu, da bi se zmotila. Problem pa ni samo v tem, da ne bi govorili. Nasprotno, površen “dialogizem” (ne dialog!) ne vodi k resničnemu srečanju pameti in srca. Raje se vprašajmo: ali poskušamo razumeti, “kje” so v resnici otroci na svoji poti? Kje je v resnici njihova duša – ali vemo to? In predvsem: ali hočemo vedeti? Smo res prepričani, da oni v resnici ne pričakujejo nekaj drugega?

Krščanske skupnosti so poklicane podpirati vzgojno poslanstvo družin. To delajo predvsem z lučjo Božje besede. Apostol Pavel spominja na medsebojno obveznost dolžnosti med starši in otroki: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). Temelj vsega tega je ljubezen, ki nam jo Bog daruje, ki » ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Tudi v najboljših družinah je treba prenašati eden drugega. Tako je pač življenje. Življenje ni izdelek neke delavnice, ampak nastaja v resnici.Sam Jezus je moral iti skozi družinsko vzgojo.

Tudi v tem primeru pelje milost Kristusove ljubezni do izpolnitve, ki je zapisana v človekovi naravi. Kakšne čudovite zglede krščanskih staršev, polnih človeške modrosti, imamo! Kažejo nam, da je dobra družinska vzgoja hrbtenica humanizma. Družbeni vpliv je vir, ki omogoča ozdraviti praznine, rane in pomanjkanje očetovstva in materinstva, kar zadeva manjs srečne otroke. Ta vpliv lahko naredi prave čudeže. In ti čuideži se v Cerkvi dogajajo dan za dnem.

Želim, da bi Gospod dal vsem krščanskim družinam za njihovo poslanstvo potrebno vero, svobodo in pogum. Če bo družinska vzgoja ponovno našla ponos svoje važnosti, se bomarsikaj spremenilo na bolje za negotove starše in razočarane otroke. Čas je, da se starši vrnejo iz svojega lastnega izgnanstva – saj so se sami izgnali iz vzgoje otrok – in v polnosti spet prevzamejo svojo vzgojno vlogo. Upajmo, da bo Gospod dal staršem to milost: da se ne bodo sami izgnali iz vzgoje otrok. To pa lahko stori samo ljubezen, nežnost in potrpežljivost.




Družina – 14. Tri besede

Današnja kateheza je kot vhodna vrata v vrsto razmislekov o življenju družine, o njenem resničnem življenju s svjimi časi in svojimi dogodki. Na teh vhodnih vratih so zapisane tri besede, ki sem jih že večkrat uporabil. Te besede so: “prosim”, “hvala”, “oprosti”. Te besede namreč odpirajo pot za dobro življenje v družini, za življenje v miru. So preproste besede, vendar njihovo uresničenje ni preprosto. Imajo pa v sebi veliko moč: moč varovati hišo tudi skozi tisoč težav in preizkušenj, medtem ko njihova odsotnost po malem odpira razpoke, ki jo lahko sčasoma tudi podro.

Običajno jih razumemo kot besede “dobre vzgoje”. V redu, dobro vzgojena oseba prosi za dovoljenje, se zahvali ali se opraviči, če se zmoti. V redu, dobra vzgoja je zelo važna. Véliki škof sveti Frančišek Saleški je imel navado reči, da je “dobro vzgoja pol svetosti”. Toda pozor! V zgodovini smo poznali tudi neki formalizem dobre vzgoje, ki lahko postane krinka duhovne puščobe in nezanimanja za drugega. Večkrat je bilo slišati: »Za tolikimi lepimi navadami se skrivajo zlobne navade.« Hudič, ki preizkuša Jezusa, razkazuje lepe navade in navaja Sveto pismo, da se zdi nekak teolog. Njegov slog izgleda spodoben, njegov namen pa je speljati proč od resnice Božje ljubezni. Mi pa razumemo dobro vzgojo v njenem pravem pomenu, kjer je slog dobrih odnosov trdno zakoreninjen v ljubezni do dobrega in v spoštovanju drugega. Družina živi od te finese želeti dobro drugemu.

Prva beseda je “prosim”. Kadar se potrudimo, da vljudno poprosimo za tisto, za kar mislimo, da lahko tudi zahtevamo, postavljamo zares na  prvo mesto duha zakonskega in družinskega sožitja. Vstopiti v življenje drugega zahteva tudi takrat, kadar je on del našega življenja, obzirnost nenasilnega obnašanja, ki obnavlja zaupanje in spoštovanje. Zaupanje nam namreč ne daje pravice imeti vse za samoumevno. Bolj ko je ljubezen notranja in globoka, bolj zahteva spoštovanje svobode in sposobnost čakati, da bo drugi odprl vrata svojega srca. V dokaz spominjamo na Jezusovo besedo v knjigi Razodetja: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (3,29). Celo Gospod prosi za dovoljenje, da sme vstopiti! Tega ne pozabimo! Preden v družini kaj storimo: »Prosim, smem to storiti? Ti bo všeč, če tako storim?« To vljudno govorjenje je polno ljubezni. In to naredi v družinah toliko dobrega.

Druga beseda je “hvala”. Včasih vse kaže, da postajamo neka civilizacija slabih navad in zlobnih besed, kakor da je to znamenje osamosvojitve. Velikokrat jih slišimo celo v javnosti. Prijaznost in sposobnost zahvaliti se postajata znamenje slabotnosti, včasih vzbujata celo nezaupanje. Temu nagnjenju se je treba upreti v naročju družine same. Postati moramo trmasti v vzgoji za hvaležnost: tu se uresničujeta dostojanstvo osebe in družbena pravičnost. Če ta slog zanemarja družinsko življenje, ga bo izgubilo tudi življenje družbe. Za vernika je pa hvaležnost v samem srcu vere: kristjan, ki se ne zna zahvaljevati, je nekdo, ki je pozabil Božji jezik. Dobro poslušajte: pozabil je Božji jezik! Spomnimo se Jezusovega vprašanja, ko je ozdravil deset gobavcev, pa se je samo eden vrnil zahvalit (glej Lk 17,18). Nekoč sem slišal reči nekega starega, zelo modrega, zelo dobrega moža, polnega pobožnosti in modrosti življenja: »Hvaležnost je rastlina, ki raste samo na zemlji plemenitih duš.« Ta plemenitost duha, ta Božja milost v duši, nas sili k hvaležnosti, reči “hvala”. Je cvet plemenite duše.

Tretja beseda je “oprosti”. Brez dvoma težka beseda, toda tako zelo potrebna. Kadar manjka, se male razpoke širijo – tudi nehote – dokler ne postanejo globoki jarki. V molitvi “očenaš”, ki nas jo je naučil Jezus in ki povzema vsa bistvena vprašanja našega življenja, ne najdemo zastonj izraza: »odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Priznanje, da smo ga polomili, da želimo vrniti, kar je bilo odvzeto – spoštovanje, odkritost, ljubezen – nas naredi vredne odpuščanja. Tako se zaustavi okuženost. Če se nismo sposobni opravičiti, pomeni, da tudi nismo sposobni odpustiti. V hiši, kjer se ne opravičujejo, začenja manjkati zraka in vode se usmradijo. Toliko čustvenih ran, toliko brikosti v družinah se začenja z izgubo te dragocene besede “Oprosti mi!” V zakonskem življenju so prepiri, včasih celo “letijo krožniki”, toda svetujem vam: nikoli zaključiti dneva, ne da bi se pobotali! Dobro poslušajte: sta se kregala mož in žena? Otroci s starši? Ste se hudo skregali? To sicer ni dobro, ni pa resničen problem. Problem nastane, če je ta občutek navzoč še naslednji dan. Zatorej, če ste se prepirali, nikoli ne zaključite dneva, ne da bi se v družini pobotali. In kako naj se pobotam? Naj pokleknem? Ne! Samo majhna kretnja, majhna stvarčica in družinsko soglasje se bo vrnilo. Zadošča pobožati. Brez besed. Nikoli zaključiti družinskega dneva, ne da bi se pobotali. Razumete? Ni lahko, ampak treba je storiti. In s tem bo življenje lepše.

Te tri ključne besede družine so preproste besede in morda na prvi pogled povzroče prizanesljiv smehljaj. Toda kadar jih pozabimo, se ni več čemu smejati, kajne? Morda jih naša vzgoja preveč zanemarja. Gospod naj nam pomaga, da jih bomo postavili na pravo mesto, v svoje srce, v svojo hišo, tudi v svoje družabno sožitje. In ponovimo nasvet, ki sem vam ga dal: Nikdar končati dneva, ne da bi se pobotali.




Sveti Jožef vzgojitelj

V marcu, in sicer 19., obhajamo slovesni praznik svetega Jožefa, Marijinega moža in zavetnika vesoljne Cerkve. Zato bomo pretrgali vrstni red katehez in današnjo posvetili njemu, ki zasluži vse naše priznanje in vdanost, ker je znal tako varovati sveto Devico in sina Jezusa. Biti varuh je Jožefova značilnost in njegovo véliko poslanstvo.

Danes bi rad govoril o varstvu, vendar s  posebnega vidika: o vzgojnem varstvu. Oglejmo si Jožefa kot zgled vzgojitelja, ki varuje in spremlja Jezusa na njegovi poti rastí »v modrosti, starosti in milosti,« kot pravi evangelij. Jožef ni bil Jezusov oče: njegov oče je bil Bog, Jožef pa je bil njegov “družinski očka”, bil je njegov oče za javnost, pa tudi oče, ki je skrbel za njegovo rast. Za kakšno rast? V modrosti, starosti in milosti.

Začeli bomo s starostjo, ki je najbolj naravna razsežnost, fizična in psihološka rast. Jožef je skupaj z Marijo skrbel za Jezusa predvsem v tem smislu. Rekli bi, da ga je “gojil”, torej skrbel, da mu ni manjkalo nič za zdrav razvoj. Ne pozabimo, da je skrbno varstvo Otroka vsebovalo tudi beg v Egipt, trdo izkušnjo živeti kot begunci. Jožef je bil z Marijo in Jezusom begunec, da bi ušel Herodovi grožnji. (Pozor: Jožef z ženo in otrokom ni bil nikak migrant, ki bi iskal boljše življenjske pogoje ali celo brezdelno življenje na tuj račun, da o migrantskem nasilju niti ne govorimo. Čeprav papež – vsaj tukaj – migrantov sploh ne omenja, je jasno, da točno razlikuje med begunci in migranti; op. ur.) Ko so se potem vrnili in ustalili v Nazaretu, se je začelo dolgo razdobje Jezusovega življenja v družini. V tistih letih je Jožef izučil Jezusa tudi v svoji obrti, ki je tako skupaj s svojim očetom Jožefom postal tesar. Tako je Jožef “materialno vzgajal” Jezusa.

Preidimo zdaj k drugi razsežnosti, to je k “vzgoji v modrosti”. Jožef je bil za Jezusa zgled in učitelj tiste modrosti, ki se hrani z Božjo besedo. Lahko si predstavljamo, kako je Jožef vzgajal malega Jezusa v poslušanju Svetega pisma predvsem, ko ga je ob sobotah vodil v shodnico, kjer je lahko poslušal ne le besedilo, ampak tudi komentar, čeprav je ta bil včasih kaj preprost.

In končno je tu še razsežnost “milosti”. Evangelist Luka pravi o Jezusu: »Božja milost je bila z njim« (Lk 2,40). V tem oziru je Jožefov delež kajpada zelo omejen, posebno ob upoštevanju rasti v raznih življenjskih razdobjih. Bila bi pa huda napaka misliti, da oče ali mati ne moreta narediti nič za rast otrok v milosti, kjer velja predvsem družinski zgled. To je delo, ki ga je Jožef opravil z Jezusom: vzgajal ga je k rasti v vse treh razsežnostih

Drag bratje in sestre, poslanstvo sv. Jožefa je gotovo edinstveno in neponovljivo, sa je tudi Jezus edinstven in neponovljiv. Kljub temu pa je njegovo varstvo Jezusa, ki ga je vzgajal k rasti v modrosti, starosti in milosti, zgled za vsakega vzgojitelja, še posebno pa za vzgojitelja očeta. Sveti Jožef je zgled za očeta in očka. Njegovemu varstvu torej zaupam vse roditelje, pa tudi duhovnike (saj so “patri”) in vse tiste, ki imajo kako vzgojiteljsko vlogo v Cerkvi in v družbi. Očetovski dan v raznih deželah praznjejo na različne dneve. Toda pravi dan je 19. marec, praznik Jezusovega vzgojitelja. Ta dan, pa tudi sicer, zmolimo kak očenaš za naše vzgojitelje, da bi bili čimbolj podobni sv. Jožefu.