12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Kristusova navzočnost

»Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: ‘Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti, da sta žalostna?’ Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: ‘Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi izvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?’ In rekel jima je: ‘Kaj?’ ‘Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in v besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izraela. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ustrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.’

On jima je rekel: ‘O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?’ In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih.

Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. In silila sta ga, govoreč: ‘Ostani z nama, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.’ Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je pa sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa je zginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: ‘Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?’ In vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. In pripovedovala sta, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala pri lomljenju kruha.«*

*Ali je šlo za običajen obed ali pa je bilo “lomljenje kruha” ponovitev evharističnega obreda zadnje večerje? Izročilo si v tem ni enotno in se niti v devetnajstih stoletjih ni zaključilo. Sv. Avguštin meni, »da se nihče ne sme obotavljati, da ne bi gledal v lomljenju kuha, kjer sta učenca spoznala Zveličarja, zakramenta, po katerem smo deležni njegovega spoznanja«. Ta razlaga je bila zelo v časti do 16. stoletja, danes jo mnogo učenih razlagalcev opušča ali jo le s pridržkom navaja.

S to sliko ganljive preprostosti bi se hoteli posloviti od Jezusa. Odlično ga podaja Rembrandtova mala slika v Louvru. Soba je v temi, iz Kristusa pa se zdi, da izžareva luč. Na mizi je sredi prta samo kruh, ki bo dobil sakralni pomen. Jezus moli; učencema se bo zdaj zdaj odprlo spoznanje: eden od njiju se je zgrozil, drugi adorira. Še malo in skrivnostni obiskovalec bo izginil, čeprav vse govori, da tudi potem ne bosta nič manj čutila njegovo nevidno navzočnost, da bo ostala v srcu njegovih zvestih toplina, ki ju je prevzemala, ko ju je poučeval.

Resnično, ali ni toplina v srcu znamenje Kristusove navzočnosti? Ona bo nagnila mučence, da bodo žrtvovali svoje telesno življenje za drugo, trajno. Ta toplina bo prav tako hranila tudi junaško vnemo velikih mistikov in njihovo tiho življenjsko dramo. Njo nosi v sebi naj preprostejši vernik, ko njegova duša, potem ko je prejela kruh življenja, čuti, da je močnejša, plemenitejša, bolj goreča. Jezusovi verniki bodo v teku stoletij z različnimi besedami izražali njegovo navzočnost: »Nevidni vihar ljubezni,« bo govoril Jean de Fécamp, »brezno, katerega globine ne morem izmeriti,« bo vzklikala sv. Terezija iz Lisieuxa. Vsi pa so prepričani o resničnosti te navzočnosti. »Ne več jaz, ampak Kristus živi v meni!« bo vzklikal sv. Pavel. Dva tisoč let že govori ogromno število mož in žena o tej navzočnosti kot o najbolj zanesljivi resničnosti. Jezus, ki je šel v nebesa, je še vedno tisto bitje iz mesa in krvi, ki so ga ljubili ljudje njegovega časa in ga še vedno z enako ljubeznijo ljubijo drugi ljudje. Ne moremo dvomiti o pričevanjih sv. Terezije Avilske, sv. Getrude in bl. Marije od Učlovečenja, prav tako kakor ne o pričevanjih sv. Bernarda in sv. Frančiška Asiškega. Kadar pravi sv. Bernard o Kristusu: »On je veliko bolj z menoj ko jaz sam« in Paul Claudel: »Nekdo, ki je v meni bolj jaz ko jaz«, govorita o tej veliki resničnosti. Morda nam kdo poreče: »Vi zapuščate dejstva in se izgubljate v metafiziko. Odgovorili bomo: »Če popolnoma uravnovešeni možje in žene, ‘z odličnim zdravim razumom,’ kakor pravi Bergson, trdijo da je Jezus zanje živo bitje, je tudi to dejstvo.« Nemški zgodovinar Wellhausen je zapisal: »Jezusova življenjska pot zbuja vtis, da se ni končala, ampak da je bila prekinjena, ko se je komaj začela.« Na človeški ravni, morda; toda ta “kariera” spada k tistim, ki je ne moreta prekiniti ne poraz ne smrt, ampak se nadaljuje v dušah njegovih vernikov.

Preden je Jezus izginil izpred oči svojih, jim je rekel besede, s katerimi končuje sv. Matej svoj evangelij: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« V nekako tridesetih mesecih svojega poslanstva na svetu je potrpežljivo oblikoval može, ki ga bodo preživeli. Izbral jih je, jih izučil in organiziral; dal jim je najboljše, kar je imel. Zdaj je bila njihova naloga pričevati o luči, ki so jo prejeli. In v tej nalogi niso odpovedali.

Odslej se zgodovina živega Boga nadaljuje v zgodovini “skrivnostnega telesa”, katerega Kristus prepaja s svojo navzočnostjo; in to je tista velika stvarnost, ki je zapisana v srce stoletij: Cerkev Jezusa Kristusa.

KONEC

12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Kristusova navzočnost

Jezus se je vrnil nazaj k Očetu in človeške oči ga ne bodo več videle. A četudi njega ni bilo več, je pa ostalo njegovo poslanstvo, ki so ga po naročilu, ki jim ga je dal, širili njegovi učenci. V nekaj rodovih je setev njegove besede, podobna zrnu iz evangelija, zajela vse dežele cesarstva in dala čudovito žetev. Nauk premaganega bo v manj ko v treh stoletjih premagal svet: nova skrivnost, ki jo občuduje zgodovina in ki na svoj način priča.

Ali pa nam je zapustil, ko je odšel v nebesa, samo svoje oznanilo? Za človekom, ki ga ni več, je ostal samo spomin, nekaj zapisanih in ponovljenih besed in največji duhovi, ki nam jih kliče v spomin njihovo delo in njihov nauk, se zdi, da so samo še okamenela podoba. Za živim Bogom pa ostaja več ko samo njegov nauk, ostaja njegova navzočnost. Krščanstvo kot vera je vse kaj drugega kakor samo privrženost določeni filozofski misli. Biti del Jezusa zahteva poistovetenje vsega našega bitja z njegovim vzorom in to, čemur pravimo kristjani milost, ni nič manj ko življenje učlovečenega Boga v vsakem od nas.

V evangelijskem poročilu o “drugem” Kristusovem življenju naletimo na prav preprost dogodek, ki pa je poln skrivnostnega duhovnega bogastva. Gre za dogodek, ko se je Jezus prikazal dvema učencema na poti v Emavs, kakor pripoveduje sv. Luka (24,13.35) in potrjuje sv. Marko (16,12). Gre za dvoje neznanih mož, mož kakor vsi drugi. Gre za prva člana mlade Cerkve, ki ju – razen dvanajsterih apostolov in svetih žena – spoznamo v besedilu nove zaveze ter se zdi, da sta bila samo zato izbrana, da bosta deležna posebnega razodetja, ker sta bila podobna vsem drugim ter tako napovedujeta in sta predpodoba skromnih udov krščanske črede. Od vsega srca sta ljubila Jezusa. Nista še popolnoma razumevala njegovega oznanila, ki sta ga še vedno razumevala v hudo zemeljskem pomenu. Enemu od njiju je bilo ime Kleofa, to je vse, kar vemo o njima.

Bila sta žalostna ob spominu na žaloigro, ki sta ji prisostvovala. Ali sta bila iz vasi Emavs, kamor sta šla? Ali sta se vračala, da se zopet oprimeta svojega vsakdanjega dela, enoličnega dela večine ljudi, ker je bilo konec velikega doživetja, ki ju je za nekaj časa iztrgalo njunim vsakdanjim opravilom in ju dvignilo iznad njiju? Še danes se prepirajo, kje je bil evangelijski Emavs, ki ga nekateri postavljajo v Kubeibeh, oddaljen “šestdeset stadijev” (dvanajst kilometrov) od Jeruzalema, kakor pravi sv. Luka, medtem ko ga drugi, ki se drže starejšega izročila, istovetijo z današnjim Amua- som, nekdanjim Nikopolisom, ki je sto šestdeset stadijev (nekako trideset kilometrov) od Jeruzalema, pri čemer pa si teže predstavljamo pot tja in nazaj v enem dnevu. Emavs, o katerem govori izročilo, je prijazna vasica na pobočju griča, s katerega je videti tja do jafskih polj, vasica, podobna vsem drugim: ciprese in sikomore, bele, kockam podobne hišice, neenakomeren potoček na dnu sive soteske. Trapisti iz francoskega samostana v El-Athrunu, ki so se naselili nekaj korakov dalje, pa se zdi, da se na kraju, kjer se je morda razodel Jezus, niso hoteli posvetiti samo krščanski kontemplaciji: s svojim delom so iz napol puščave ustvarili čudovit predel vinogradov, pomarančnih in oljčnih nasadov, po rusih gričih pa kot plašč raztegnili valove zlatega ječmena, pravo sliko božjega blagoslova, živ dokaz milosti, ki je oblila ta kraj.*

*Najnovejša izkopavanja v veliki meri potrjujejo tradicionalno istovetenje tega kraja z nekdanjim Emavsom. Emavs bi torej ne bil daleč od Lide na Šefelski ravnini, “kraj, kjer se začno dvigati gore”, kakor pravi sv. Hieronim, po besedah evangelija preprosta vas, tista, kjer je Juda Makabejec uničil grško vojsko (1Mkb 3,4), skromni zaselek, ki se razen s to znamenitostjo more ponašati samo še s svojimi “svežimi studenci”, o katerih govori talmudsko izročilo. L. 4 po Kr., v času Athrongesovih nemirov, so njegovi prebivalci napadli oddelek rimske vojske; posledica je bila strašna kazen, uničenje vasi. V času našega evangelijskega prizora je bila torej že znova pozidana. Kar zadeva težavo z oddaljenostjo, si je težko ustvariti pravo mnenje: med najstarejšimi rokopisi imajo nekateri 60, drugi pa 160 stadijev; pri dveh je na robu opazka: »Treba je brati sto šestdeset, kakor je v zanesljivih besedilih in pri Origenu, ki to potrjuje.« Negotovost besedil dokazuje, da je bila že zgodaj resna težava v tem, kako bi prišla učenca iz vasi, ki je 29 km od Jeruzalema, še isti dan nazaj. Najstarejši zemljepisni zapiski, kakor Tabula Peutingeriana, Ptolomejev Zemljepis in Potovanje romarja iz Bordeauxa potrjujejo številko 160. Verjeti moramo torej, da sta se učenca v svojem navdušenju takoj vrnila in tako v enem dnevtu prehodila 60 km ali pa, da sta nazaj jezdila. Naj omenimo še zadnjo zanimivost: Emavs je znan po Juliju Afrikancu, ki je zahteval od čudaškega mistika, napol norega cesarja Heliogabala za izgradnjo potrebni denar novega mesta Nikopolisa. O teh vprašanjih je treba vsekakor seči po znamenitem delu P. Vincenta in P. Abela, Emmaüs, Paris, 1932, ali pa po malem delu P. Duvugnaua, Emmaüs, Paris 1937.

12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Verska resnica o vstajenju

Tako je pomen, ki ga kristjani pripisujejo verski resnici o vstajenju mnogo več od zgodovinske zanimivosti. Jezusovo »drugo življenje« je nekaj drugega kakor presenetljiv dogodek, ki dodaja dodatno poglavje Jezusovemu življenjepisu. Krščanstvo bi bilo samo nravstveni nauk, kakor to hočejo liberalni« protestantje, če vstajenje ne bi preseglo te nravnosti in vse dvignilo v metafizične višine. Kdor namreč veruje v to versko resnico, se mu vsa drama življenja, vsa skrivnost človeškega bivanja kaže v novi luči. In naj nihče ne reče, da gre za bogoslovsko razlago, ki je prišla iz bistroumnih možganov sv. Pavla! Čeprav je namreč apostol narodov v svojem prvem pismu Korinčanom najgloblje razložil ta nauk, pa je že dovolj, da preberemo Petrov govor v Apostolskih delih, in ugotovili bomo, kako je ves prvi krščanski rod enako vrednotil to dejstvo. Ko na Judovo mesto izberejo Matija, bo ta apostol “priča vstajenja”. Za njim so vsi cerkveni očetje, sveti Klemen Rimski, sveti Ignacij Antiohijski, sv. Polikarp iz Smirne, sv. Justin, Origen in sv. Avguštin, drug za drugim poudarjali to dejstvo in poudarjali osnovno važnost verovanja v Jezusovo vstajenje.

Vstajenje je najvišja od krščanskih obljub. Od mrtvih vstali Jezus je »prvina njih, ki so zaspali« (1 Kor 15,20). Prav tako, kakor je on ubežal grobu, more za njim tudi vsak človek upati, da mu bo ubežal. »Glejte,« vzklika sv. Pavel, »skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni.« (1 Kor 15,51-52).

To veličastno upanje je, kakor toliko dejstev krščanske vere, klilo, rastlo in zorelo v globini zavesti izraelskega naroda. Že veliki preroki so govorili, da bo smrt za vedno premagana (Iz 26,19). »Tvoji mrtvi bodo oživeli, moja trupla bodo vstala. Zbudite se in vriskajte, ki počivate v prahu!« (Iz 26,19). »Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo.« (Dan 12,2). In kateri vernik nima v ušesih veselega vzklika Jobovega, njegove nepozabne besede: »Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga.«  (Job 19,26).

Temu upanju je dalo Kristusovo vstajenje krono gotovosti. V času njegovega življenja, ko je Jezus omenjal svojo žaloigro pod podobo porušenega templja, ki ga bo zgradil v treh dneh, njegovi zvesti tega niso razumeli. Nič bolj kakor podobo “templja” niso razumeli tudi “Jonovega” znamenja. Ko pa jih je vstajenje prisililo, da so odprli oči, so razumeli, so vedeli in so tudi govorili, da jih ta dogodek zadeva osebno in zadeva prav tako vse ljudi. Kar je bilo v stari zavezi samo še slutnja ter bolj ali manj sporno prepričanje, je postalo bistvo nauka nove zaveze. V tej verski resnici, kakor tudi v vseh drugih, je dosežena najvišja stopnja razodetja.

Vera v vstajenje pa daje smrti zapisanemu človeku več kakor najvišje upanje. V njej je spremenjeno vse pojmovanje življenja. Antično modroslovje je učilo, da je telo zlo, ječa, veriga, da je celo grob. »Duša,« je zapisal Platon v Faidonu, »bo pripadala sebi šele, ko bo ločena od telesa.. . Živeli bomo, ko bomo rešeni in očiščeni blaznosti telesa.« Nasprotno pa krščanstvo, ki pridržuje telo večnemu zmagoslavju duše, potrjuje celotnega človeka, sestavljenega iz duše in iz telesa, ki sta povezana v medsebojno odgovornost. Preziranje telesa ni več mogoče, ker je to telo poklicano k deležnosti pri slavi celotnega bitja. »Če mrtvi ne morejo biti obujeni, jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli. (15,32), ker pa bodo vstali, spoštujmo v sebi in v drugih to poveličanju namenjeno telo. Jezusovo vstajenje je prvina vstajenja vsakega od nas, potrditev človeškega dostojanstva; niti zdaleč ni to legenda ali književni simbol, marveč je pričevanje za najbolj zdravi realizem, na katerem končno sloni krščanska nravnost in sociologija.

»Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« Veseli vzklik, tolažilne besede sv. Pavla, ki odmevajo v vsem krščanskem izročilu. Vendar pa dodaja: »Želo smrti je greh …« (1 Kor 15,55.56). V teh nekaj besedah pa je povedano vse o človekovi usodi: ko je Jezus premagal smrt, je premagal tudi sile zla. Smrt je z grehom prišla v zgodovino. Jezus pa dokazuje, da more tudi največja beda, tudi največja zavrženost našega bivanja biti po božji obljubi premagana. Očetovo kraljestvo, kjer bo v slavi vladal, je istovetno s tistim, ki “je v nas” in ki klije najprej kakor gorčično zrno, potem pa postane drevo s tisočerimi listi v dušah svetnikov. Biti deležen Jezusovega vstajenja, se pravi biti deležen velikega nauka, ki ga je dajal s svojim življenjem. Tako sta si zlo in smrt popolnoma podobna; kar v nas popusti grehu, teži k smrti, vsak napor za dobro pa je korak večnosti naproti. Vstajenje ni samo zgodovinsko dejstvo, nekaj, kar se je nekoč nekje zgodilo. Vstajenje je razlaga same človekove drame: v sebi ohranjamo živo samo to, kar zasluži, da biva, da večno biva.

Že mnogo stoletij prej je v deželi, kjer je Jezus živel, trpel in premagal smrt, majhen narod polagoma odkril tisto veliko idejo, da Bog ni samo moč, volja in skrivnost vseh stvari, ampak da je predvsem dobrina, da je najvišja popolnost. Potem je ta narod polagoma poglobil svoja načela, in razmislil svoje zahteve ter končno vse točke svoje nravne postave podvrgel določitvam Najvišjega ter edini med vsemi drugimi oznanil, da ni nravstvenega zakona, ki ne bi izviral iz Boga. Treba pa se je bilo povzpeti še više, tako visoko, kakor ni doslej še nobeno verstvo tvegalo te sinteze – združiti nravnost in metafiziko v eno samo celoto in nuditi človeku možnost, da uresniči svoj stari sen, da bi bil “kakor bogovi”.

Tisti čas, ko je Jezus izginil iz srede svojih učencev, je bilo veselje, ki jim ga je zapustil, polno te gotovosti. Tedaj se je izpolnilo tudi to, kar je Izrael samo slutil: bit in dobro sta istovetna, ne samo za Boga, ampak tudi za človeka, in samo eno sredstvo je, da postanemo deležni božjega in večnega – to, da že v tem zemeljskem življenju uresničimo nauke, ki nam jih je dal Jezus v besedi in v dejanju, da uresničimo težke zapovedi ljubezni.

12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Krščanska vera

»Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera!« je kakih trideset let pozneje vzkliknil Korinčanom sv. Pavel (1 Kor 15,14). Ta čudežni dogodek, drugo življenje človeka po njegovi smrti, ki more biti agnostikom samo pravljica in ga na primer Renan tiho izključuje iz zgodovine, ko konča svoje poročilo z Jezusovim pokopom, pa je temeljni kamen krščanske Cerkve. V srcu njenega bogoslovja kakor njenega nravstvenega učenja se dviga podoba Učenika, zmagovalca smrti. Iz tega izvira vse krščansko upanje, kajti »če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi naj nesrečnejši« (1 Kor 15,19).

Podoba boga, ki umrje, kot umrjejo vsi ljudje, ki pa potem vstane od mrtvih, da jih pouči, kako je mogoče smrt premagati, je že tisočletja obletavala zavest živih. V katerikoli obliki se razodeva, vedno je plemenita. Človeškemu duhu, čigar življenje zapirajo usodne meje, se zdi upravičeno, da mora tisto edinstveno nenadomestljivo, kar nosi v sebi, živeti naprej onstran pol stoletja, ki mu je usojeno. Kakor vsi veliki miti tudi ta izvira iz najbolj tajinstvene tesnobe in kot pričevanje istega nemira zavzema oblike, ki imajo od časa do časa nekaj skupnega in dajo tako slutiti isti veliki pravzrok.

Ali pa sledi iz tega, da moramo zgodbo Kristusa, ki živ vstane iz groba, zato staviti v isto vrsto s tolikerimi drugimi miti? »Dogodek z Golgote,« piše J G. Frazer v svoji The golden Bough (Zlata veja), tem Sv. pismu primerjalne šole, »zbuja enoglasnost tisočerih pričakujočih strun povsod, kjer je človeštvo vedelo za prastaro zgodbo o bogu, ki umrje in vstane od mrtvih.« V širšem smislu misel ni nedopustna: kakor mnogo elementov krščanskega nauka, je tudi verska resnica o vstajenju izpolnila pričakovanje, ki je že dolgo živelo v srcu ljudi, in egipčanske ter sirske pravljice so bile samo njegov moten in neroden izraz. Zmota se začenja, ko hočejo Jezusovo vstajenje postaviti v isto vrsto z vsem drugim, narediti iz njega nekakega tekmeca Ozirisa, Atisa in Adonisa, ga postaviti na isto raven kakor nje.

Nobenega vpliva poganskih legend na judovsko miselnost v Kristusovem času, ki bi pojasnjevala nastanek nauka o bogu, ki vstane od mrtvih, ne moremo odkriti. Vse, kar vemo o malem izraelskem občestvu v zadnjih stoletjih, nasprotno kaže togost strastnega od klanjanja. Dobro se še spominjamo, da niti Lagidi niti Selevcidi niso mogli zasejati svojega verstva v palestinski zemlji. Če bi bil mit o bogu, ki vstane od mrtvih v Jeruzalemu, egipčanskega ali maloazijskega izvora, bi bil prav to zadosten razlog, da bi ga odklanjali. Ali moramo tedaj dopustiti, da stojimo pred naravnim nagnjenjem človeškega duha, ki je tako očitno, da je mogla ista predstava samohotno vzkliti na bregovih Nila, na anatolskem višavju ali v svetem mestu Jeruzalemu? Toda prav primerjava jasno kaže popolno razliko med temi miti in evangelijskim poročilom.

Tako moremo navesti mnogo “mrtvih in od mrtvih vstalih bogov”. Najbolj znan med njimi je Oziris, v katerem so Egipčani že kakih tisoč petsto let pred našim štetjem gledali vodnika, ki more prevesti človeka skozi mračno sotesko .groba. Drugje je to Tamuz, ki je prišel z bregov Evfrata na obale Sredozemskega morja, kjer so ga prevzeli Grki, ki so v usodi mladega lovca, ki ga ubije divji prašič in obudi boginja Afrodita, gledali lepega in privlačnega Adonisa. Še drugje je to Kibelin mož Atis, čigar kri teče v pomladnih vodah frigijskih rek ter ga njegovi verni časte v zanosih in s strašnimi pohabljenji samega sebe. Zopet drugje je to Dionizij Zagreus, “mali rogatec”, ki ga je orfejevstvo poiskalo v divjih traških gozdovih, da je razširilo njegovo češčenje po vsem grškem Vzhodu: čistega moža so raztrgale podivjane ženske, katerega raztopljeno srce je v pijači popil Zevs, v čigar srcu zopet vzklije in se ponovno rodi.

Kadarkoli se lotimo teh vprašanj, vedno je seveda potrebna največja previdnost. Od vseh teh skrivnostnih verstev poznamo zvečine samo zunanjost, besede in obrede, zelo težko pa nam je sestaviti njihovo notranjost, njihovo verovanje. Varovati se moramo, da bi segali po dokazih in besedilih ter jih razlagali z miselno shemo in izrazi, ki so pristno krščanski. Ko npr. M. Moret piše, da je »prikazovanje Ozirisovega trpljenja in smrti spremljalo gotovo tudi vstajenje boga«, odkrijemo tu majhno, morda nezavedno skušnjavo, ki hoče vdahniti misel na podobnost. Besedi “trpljenje” in “vstajenje” sta iz vseskozi krščanskega besednjaka in ju nikoli ne najdemo v egipčanskih besedilih. Posebno prva, “trpljenje”, navdihuje duhu krščanski pojem daritve samega sebe, odrešilnega in prostovoljno sprejetega trpljenja, pojma, ki ga Egipčani niso imeli. Prislov gotovo pa je že samo priznanje, ker, po pravici povedano, Ozirisovega vstajenja nikoli niso izrecno trdili.

Razlike med Jezusom, zmagovalcem smrti, in drugimi “od mrtvih vstalimi” bogovi so duhu tako očitne, da znatno zmanjšujejo podobnosti. Pustimo na strani nespodobnosti, ki jih odkriva toliko mitov in ni o njih v evangelijskem poročilu niti sledu, npr. kako Izida, ki je zbrala vse ude svojega moža, toči grenke solze, ker ne najde tistega uda, ki jo je oplodil; ali dolžnost Atisovega vernika, da žrtvuje svojo moškost; v tem imajo tudi miti več kakor delež pri nravstveni robatosti, v čemer pa kažejo preprosta ljudstva morda več nedolžnosti kakor pokvarjenosti. Vendar pa imajo spolna namigovanja čisto določen smisel: razodevajo namreč, da je temeljna misel takega “vstajenja” čisto preprost življenjski nagon, silna želja človeškega srca, da preživi svojo minljivost poedinca z razplojevanjem. M. Franz Cumont, ki je odličen strokovnjak v teh vprašanjih, odkriva v mitih temeljno misel »češčenje rodilne sile in poželenja, ki ga vzbuja«. Zato pripominja, da pripada v teh zgodbah »prvo mesto ženi«, vidnemu dejavniku prenosa življenja in zato simboličnemu dejavniku vsta jenja.

V veliki večini teh mitov o mrtvih in od mrtvili vstalih bogovih pa imamo še drug motiv, ki še mnogo jasneje kaže svojo naravno korenino. Gre za obnavlja nje rastlinja spomladi, podoba, ki jo more človek glc dati iz leta v leto kot poroštvo vedno porajajočega m življenja. Anatolska, frigijska in sirijska verstva so pri pisovala tej temi veliko važnost: Atisovo znamenje je bil mlad bor; Adonisu so rekli “zrno v veliki Materi”, ki je bila Kibela, podoba zemlje. V samem Egiptu SO bili obredi Ozirisovega češčenja v tem, da so z žitom posejali iz gline narejeno človeško soho: bilke, ki so pognale iz nje, so bile znamenje nanovo se porajajočega življenja. Katerakoli razlaga nam je bolj všeč, vedno moramo priznati, da smo v obeh primerih v popolnem nasprotju s krščanskim pojmovanjem.

Če si bliže ogledamo najbolj vzvišeno in najčistejšo od vseh teh legend, Ozirisovo, bomo videli, kako zelo se razlikuje od evangelija! Oziris je dober bog, učitelj postav, organizator družine in občestva, ni pa in nikoli ni bil človek, podoben nam. Njegovo istovetenje z Nilom, plodno vodo, ki daje Egiptu življenje, mu daje očitno animističen pomen. Njegova žalostna smrt, ko ga je umoril hudobni brat Set-Tifon (suha in izžgana puščava), raztelesenje njegovih udov in njihovo raztresanje, vsi ti nenavadni dogodki so mogli imeti vzvišen pomen, na primer nasprotovanje slepih in barbarskih sil urejajočemu in blagodejnemu duhu, kljub temu pa tu ne gre za zavestno žrtev, ko je nekdo daroval lastno življenje, da bi odkupil greh ljudi in jih iztrgal njihovi bedi. Ko Izida s pomočjo Hora zbere ostanke božjega trupla in s čarovnijo naredi iz njih prvo mumijo, ne gre za resnično vstajenje, ampak za omogočanje nadaljevanja življenja onstran smrti.

Te razlike pa še niso nič spričo razlik nravnega in duhovnega reda. V češčenju Ozirisa, kakor v vseh misterijskih verstvih, je bistvo v strogem materialnem posnemanju božanstva. Če hoče, da bo njegova duša v grobu živela, je po mnenju Egipčana neobhodno polnimo, da je njegovo truplo mumificirano na način, kakor ga je nekoč iznašla Izida. Temu strogo materialističnemu in tajinstvenemu pojmovanju se je v teku stoletij pridružila še misel na sodbo duš, ki ji predsednic Oziris, pravičen pri mrtvih, kakor je bil nekoč pri živih. Kljub temu pa ostane resnica, da je nekaj bistvenega obred, ki je neodvisen od nravstvenega plačila. Neki egipčanski nagrobni napis pravi: »Tako resnično, kakor živi Oziris, bo tudi on živel, tako resnično, kakor ni bil uničen Oziris, tudi on ne bo uničen.« M. Cumont razlaga to takole: »Usoda boga Ozirisa, ki je umrl in bil oživljen, je postala vzorec usode vsakega človeka, ki se drži pogrebnih obredov.« V tem pa je osnovna razlika. Za kristjana ni Jezusovo vstajenje obljuba večnega življenja, ki bo avtomatično nastopilo, za kar naj bi jamčilo izpolnjevanje določenih obredov; če hočemo biti deležni sreče izvoljenih, ki je ne bo nikoli konca, moramo “živeti v Kristusu”, postati Kristusova duhovna podoba. Kar pa najodločneje razlikuje Jezusovo vstajenje od vseh drugih “vstajenj”, je njegov vodilni namen: ta pa je na popolnoma drugi ravni.

12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Jezusovo novo življenje

Prav gotovo je zelo težko določiti časovno zaporedje dogodkov, značilnih za življenje od mrtvih vstalega Jezusa. Ko beremo sv. Mateja (28,10) ali sv. Marka (16,7), imamo vtis, da se je najprej razodel v Galileji; ko pa beremo sv. Janeza, mislimo bolj na Jeruzalem. Ta poročila pa moramo brati kot taka, ki drugo drugega dopolnjujejo, in razlagalci skušajo prav razumeti, v kakšnem redu se morejo dopolnjevati. Najbolj splošna razlaga je, da se je Jezus najprej prikazal v svetem mestu; ker pa so se učenci po veliki noči vrnili v domačo deželo, so bila druga prikazovanja v Galileji.

Tu se vsiljuje silno važna opazka, ki bi mogla morda marsikaj pojasniti. Nesporno je, da pogoji Jezusovega življenja po vstajenju niso bili isti kakor v prejšnjem obdobju. To je takoj očitno onemu, ki bere evangeljsko besedilo, in to spada tudi k tradicionalnemu učenju Cerkve. Pogoji Jezusovega telesa gotovo niso bili isti kot prej. Rekli bi, da je bilo dejstvo njegove navzočnosti odvisno od delovanja njegove volje. Magdaleni, ki je v svojem navdušenju pohitela k njemu, je rekel: »Ne dotikaj se me!« medtem ko je nevernemu Tomažu ukazal, naj položi roko v rano na njegovi srčni strani. Svo- jiin zvestim »se je prikazal«; beseda, ki je evangelij nikoli ni uporabljal v tem smislu, se zdi, da pomeni, da bi ga ne bili videli, če ne bi hotel.

Mnogo malenkosti poudarja nenavadne značilnosti Jezusovega drugega življenja. Od smrti vstali se prikaže sredi svojih, ko so vrata dvorane zaprta, tako da mislijo, da vidijo prikazen (Lk 24,36; Jn 20,19). V prizoru učencev iz Emavsa »postane neviden«, dobesedno izgine izpred njunih oči (Lk 24,31). Jezus privzema nenavadne podobe. Marija Magdalena je menila, da je vrtnar. Učenca iz Emavsa »sta imela oči zadržane, da ga nista spoznala« (Lk 24,16), in Jezus se jima prikaže »pod podobo tujca« (Mr 16,12). Na bregu Galilejskega jezera govore sv. Peter in glavni apostoli z njim, ne da bi vedeli, da je on (Jan 21,4).

Ali je mislil na te spremembe pisec nenavadnega agrafona: »Nisem se prikazal, kakor sem?« In vendar – kar se ujema z mnenji, ki smo jih navedli – ni nič bolj tuje misli evangelistov, kakor to, da bi gledali v vstalem Jezusu prikazen. Svojim zbranim zvestim, ki so prestrašeni, ko se jim prikaže, pravi: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam vstajajo dvomi v srcih? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« In ko se še vedno obotavljajo in so še vedno osupli, jim pravi: »Imate tu kaj jesti?« Nato poje vpričo njih kos pečene ribe (Lk 24,36.43). »Kar zadeva mene,« vzklika konec 1. stoletja sv. Ignacij Antiohijski, »sem prepričan, da je imel Jezus tudi po vstajenju telo. Jedel je in pil, čeprav je bil duhovno združen z Očetom.«*

* Naj navedemo še zabavni dokaz apokrifnega Pisma apostolov: »Demonska prikazen ne pusti odtisa v kamnu!«

Te besede sv. Ignacija jasno nakazujejo skrivnost. Nekateri kritiki, kakor M. Goguel, hočejo razlikovati v evangelijih dvoje pojmovanj vstajenja: bolj duhovno »meni, da od smrti vstali ni več podvržen običajnim pogojem človeškega življenja«, medtem ko je drugo pojmovanje pomenilo oživljenje. Goguel meni, da sta li pojmovanji “nezdružljivi”. V naravnem človeškem redu je to sicer res, toda ali nismo tu v nadnaravnem redu? Priznati moramo, da je Jezus po smrti razodel naravo, ki ni bila izključno človeška in je kljub temu, da je ohranila vse telesne lastnosti, mogla biti prosta potreb, ki smo jim mi podvrženi. Bilo je, kakor da je Bog v njem s smrtjo naredil telo bolj netelesno.

Ko govori sv. Pavel v znanih besedah prvega pisma Korinčanom o vstajenju mrtvih, priznava za vsakega človeka obljubo te spremenitve. »Pa poreče kdo: ‘Kako vstajajo mrtvi? S takšnim telesom pridejo?’ Nespametni, kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In kar seješ: ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, na primer pšenično ali katero drugo. Bog mu pa daje telo, kakor je hotel, in sicer vsakemu izmed semen lastno telo. Ni vsako meso isto meso, ampak je drugo pri ljudeh, drugo pa meso pri živini; drugo je ptičje meso, drugo pa ribje. Tudi so nebesna telesa in zemeljska telesa … Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Seje se v nečasti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo.« V Pavlovem smislu besede, kakor je razvidno iz tega mesta, je telo od smrti vstalega Jezusa sicer resnično telo, vendar poveličano.

Ali pa nismo upravičeni, da se vprašamo, če razlaga tega, kar se nam zdi v evangelijskih besedilih protislovno, ni v tej opredelitvi? Določitve (kategorije) časa in prostora so tipično človeške narave. Postavljajo nam najokrutneje naše meje. Toda, ali jim je podvrženo tudi “poveličano telo”? Ali ne more biti v istem trenutku tu in tam, ker zanj ni več prostora ter so včeraj, danes in jutri v večnosti, v kateri živi, istočasni? Ali ne bomo našli potrditev za to domnevo na drugem mestu istega pisma (15,5.8), kjer sv. Pavel, potem ko je namignil na Jezusova prikazovanja štirideset dni po vstajenju, navaja na isti ravni, kot nekaj popolnoma podobnega, videnje, ki ga je imel na poti v Damask, čeprav je bilo to štiri leta pozneje, že dolgo potem, ko je šel Jezus v nebesa?

Tak je bil torej smisel vstajenja, kakor ga je napovedal Jezus sam. Ko se je prikazal zbranim učencem, jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih« (Lk 24,44). Bili so zbrani v prav isti dvorani, kjer jim je dal Jezus pred nekaj dnevi, pri zadnji večerji, svoje meso in svojo kri. Govorili so o nenavadnih jutranjih dogodkih, o praznem grobu, o tem, kar so pripovedovale žene in kar sta videla Peter in Janez. Ker so se še zelo bali Judov, so skrbno zapahnili vrata. Tedaj sta vsa zasopla prišla v dvorano dva učenca, morda dva od sedemdeseterih, ki jim je Jezus dal nalogo pridigati, in povedala, da se jima je nekaj stadijev od tu, na poti v Emavs, pridružil Učenik in z njima govoril. Razgovarjali so se o njunem pričevanju. Nad skupino teh mož je visela najsilnejša vseh skrivnosti. Njihove duše so bile polne upanja, ki ga njihov razum še ni hotel sprejeti. Tedaj se jim je prikazal Jezus in rekel: »Ne bojte se!«

Takih prikazovanj je bilo še več, veliko število, gotovo več kakor jih posebej omenja evangelij, ker je bil enega deležen tudi Simon Peter in govori sv. Pavel o drugem, kjer je bilo navzočih nič manj ko petsto prič. Ti možje in žene, ki so več ko dve leti živeli v območju skrivnosti, ne da bi jo do dna doumeli, so bili zdaj tako pritegnjeni vanjo, da je bilo njihovo vsakdanje življenje ribičev in rokodelcev, v katerega se bodo kmalu zopet vrnili, zaradi tega popolnoma spremenjeno.

Eden od njih pa se je še upiral. »Tomaža pa, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: .Gospoda smo videli.‘ On jim je pa rekel: ,Ako ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.’ Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: ‘Mir vam bodil’ Potem reče Tomažu: ‘Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!’ Tomaž mu odgovori: ‘Moj Gospod in moj Bog!’ Jezus mu reče: ‘Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali’« (Jn 24,29). Čudovit prizor zmagoslavja resnice, kjer je apostol tak, kakršnega smo videli v vsem evangeliju: natančen, zanesljiv, razumski, in je Jezus usmiljen z dvomljivci. Kolikokrat je ta prizor upodabljala umetnost, kakor ga vidimo na velikem mozaiku pri Sv. Marku v Benetkah! Malo jih je namreč, ki bi bili tolažilnejši za človeško slabost, ki bi dali zmedenemu srcu več upanja in opore.

Nato slede prikazovanja v Galileji. Sinoptiki omenjajo eno od njih (Mt 28,16), ki pa mu je predvsem sv. Janez posvetil očitno dodatno poglavje, nekakšen dodatek, ki se apokrifni Petrov evangelij jasno nanaša nanj v odlomku, ki je, žal, nepopoln. »Mi, dvanajsteri Gospodovi učenci, smo jokali in bili žalostni in vsak od nas se je užaloščen vrnil domov, jaz, Simon Peter, in moj brat Andrej, sva vzela svoje mreže in odšla proti Galilejskemu morju, z nama pa je bil še Levi, Alfejev sin, ki ga je Gospod …« Kakor pravi sv. Janez, so bili tam Peter, Tomaž, Natanacl, ki je bil iz Kane, oba Zebedejeva sinova in še dva druga učenca. Lovili so vso noč, ne da bi kaj ujeli. Zjutraj jim je zaklical neznanec z brega: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ne.« »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli!« Vrgli so torej in že je niso mogli več izvleči zaradi obilice rib (21,1.15).

Prvi se je zavedel Janez in rekel Petru: »Gospod je!« Poglavar apostolov se je iz sramežljivosti naglo oblekel, pri delu je bil namreč gol, se vrgel v jezero in pohitel proti Jezusu. Kakor je nekoč v istih vodah čudežni ribji lov odprl srca teh preprostih ljudi, jih je isti čudež, ki se je zgodil zdaj drugič, dokončno razsvetlil. Prvi čudež je začrtal prve smernice Cerkve; drugi je kot obljuba velikih uspehov, ki jih bodo kmalu imeli ribiči ljudi. V ženevskem muzeju prikazuje ljubka slika Conrada Witza ta prizor v pokrajini Ženevskega jezera, med Eaux-Vives in Cologny, s Saleve in Voirons ter z Mont Blancom namesto Hermona v ozadju. Sprejemljiv in ganljiv prenos, ker odslej mreža ne lovi samo tiberiadskih rib, ampak ribe z vsega sveta, ljudi vseh narodov.

Zadnji nauki, ki jih daje Jezus svojim zvestim v poslednjih urah, ko mu je bilo dano drugo življenje, da zakorenini njihovo vero, so priprava Cerkve in dokončni nauki, ki jim jih daje za njeno poslanstvo.

»Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo hude duhove izganjali, nove jezike govorili, kače s tal dvigali in, če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo roke polagali in ti bodo ozdraveli. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,18-20; Mr 16,15-19).

Odslej so pravice in dolžnosti Cerkve nepreklicno določene. Potrjena pa je bila tudi vrhovna oblast njenega poglavarja. Po čudežnem ribjem lovu, potem ko so pojedli nekaj od sto triinpetdesetih rib, ki so jih ujeli, je rekel Jezus Simonu Petru: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?« Peter se je užalostil, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« (Jan 21,15.17). Preden je dobri Pastir odšel, je zaupal svojo čredo najmočnejšemu, najvrednejšemu. Peter je sprejel poslanstvo kljub napovedi o mučeništvu, ki je sledila takoj nato: »Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš« (Jan 21,18). Mračno videnje obrisov križa, na katerem bo umrl Peter s priimkom Skala. Ni se ga bal; na dnu srca je že pristal nanj. Nato mu je Jezus rekel samo besedo: »Hodi za menoj!« Sama sta odšla na breg Tiberijskega jezera, vzdolž obale, ki se je vlekla v sivih, temnih in nežnorožnatih barvah, kjer je pesek poln bleščečih školjk. Kakšne nasvete mu je Jezus še dal? Kaj ga je še poučil?

Štirideset dni so torej živeli ti ljudje v takem ozračju nadnaravne resničnosti. Lahko je razumeti, da je bila njihova vera za vedno utrjena. Nato je prišel dan, ko niso bili daleč od svetega mesta, na Oljski gori, kamor so ga nekoč spremljali v njegovem zmagoslavju. Še je govoril z njimi in dvignil roko k blagoslovu, ko se je zazdelo, da se je dvignil v zrak, kakor sredi med njimi, pa vendar bolj in bolj oddaljen od njih. Nato jim je izginil izpred oči in jim zapustil veselje.

12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

»Tretji dan od mrtvih vstal«

S tem se odpira drugo obdobje Jezusovega življenja. Ko je kakor strašno ožino prekoračil smrt, je Jezus stopil na velikonočno jutro v polno svetlobo. Znova bo še štirideset dni na zemlji, živel bo med svojimi zvestimi, jih učil, jim pojasnjeval kakor nekoč. Iz tega dejstva je naredilo krščanstvo eno svojih osnov ter ga je slovesno sprejela apostolska in nikejska veroizpoved, čeprav očitno bije v obraz racionalizmu in vsemu, kar ima ta za možno in verjetno. Kdor odklanja nadnaravnemu mesto v redu stvari, zanj je verska resnica o vstajenju samo pohujšanje, samo bajka. Tistemu pa, ki ve, da poslednja razlaga ne pripada “čemu” in “kako”, zanj je vstajenje znamenje znamenj, ki povzema in opravičuje skrivnosti, iz katerih živimo.

Pripovedovanje o drugem Jezusovem življenju se opira na številna mesta v novi zavezi. O njem govore vsi štirje evangeliji ter ga potrjujejo vsa pisma sv. Pavla, prvo pismo sv. Petra in Apostolska dela, ne da bi govorili o ogromni patristični književnosti in celo o številnih apokrifnih besedilih. Že če bi se omejili samo na evangeliste, ni mogoče uvideti, čemu naj bi bili nezaupni do tega pričevanja, ki je prav tako zajamčeno, kakor vse drugo v njihovih knjigah. V resnici bi bila nenavadna metoda, če bi hoteli sprejeti celotno besedilo do smrti, odkloniti pa oni del po vstajenju samo zato, ker dejstva, o katerih govori, motijo naš način mišljenja!

Vendar pa se moramo omejiti na nekaj, kar je važno. Kadar govore evangelisti o dogodkih po vstajenju, so zelo kratki, sinoptiki vsak na dveh ali treh straneh, sv. Janez na osmih ali devetih. Razlika med važnostjo dejstva in skromnim poročilom, razlago, je očitna. Pa vendar je dovolj, da odpremo sv. Pavla in že bomo ugotovili, kako ogromno mesto je zavzel nauk o vstajenju že v njegovi dobi, v prvotnem krščanstvu.

Stvar se zdi manj presenetljiva, če premislimo naslednje. Dogodki teh štirideset dni so, kakor bomo videli, popolnoma podobni onim, ki so bili značilni za običajno Jezusovo življenje. Nekateri, kakor čudežni ribji lov, se zde celo ponovitev prejšnjega. Življenje po smrti se zdi, da je nadaljevanje prejšnjega. Vendar je trajalo samo štirideset dni. Če se oziramo na Jezusovo učenje v Galileji ali v Judeji, bomo ugotovili, da oddelki štiridesetdnevne dobe povprečno ne zavzemajo kaj več prostora v poročilih evangelistov. Nekateri, npr. v času julij-oktober 28, avgust-september 29 in februar 30, nudijo celo mnogo manj podrobnosti. Zato je celo ta umirjenost štirih kanoničnih evangelijev dokaz njihove resničnosti. Prav nasprotno pa apokrifi, kakor Jernejev evangelij ali Pisma apostolov, po mili volji predejo in pripovedujejo nešteto lepih zgodbic. »Vaša beseda pa naj bo: da – da; ne – ne,« je svetoval Jezus svojim. Zato so se znali upreti demonu domišljije, ki tako lahko zmoti ljudi peresa.

Po drugi plati pa se četverno besedilo o dobi po vstajenju ne ujema. V njem sicer ni protislovja in osnovnih razlik, vendar pa jih ni mogoče preprosto uskladiti. Tu se moramo spomniti, da evangelisti niso bili poklicni zgodovinarji; cilj njihovih spisov je bilo poučevanje, spodbuda vernikov, nikakor pa niso imeli namena nuditi popolne in izčrpne vire. Prav zato, ker je vstajenje iz apologetičnega vidika dogodek prve vrste, je vsak od njih izbral dejstva, ki so se mu zdela, da najbolj dokazujejo in da so najmočnejša. Možno je tudi, da so razpolagali v tej dobi z različnimi viri. Zato to v ničemer ne zasenči pretresljivega vtisa resničnosti, ki ga dajejo vsa štiri besedila o prepričanju, da je Jezus resnično vstal od mrtvih, da je resnično štirideset dni znova živel na zemlji, da so ga resnično videli in se ga dotikali v tem novem življenju.

»Samo resnica ostane. ..,« je zapisal Renan. »Vse, kar ji služi, se ohrani kakor majhen kapital in nič se ne izgubi v njeni mali zakladnici. Kar je lažno, pa se zruši. Laž ne gradi, medtem ko je majhna zgradba resnice kakor iz jekla in neprestano raste.« Mala dogmatična zgradba vstajenja se more zdeti v svojih temeljih slabotna, vendar stoji že dva tisoč let in jo sprejemajo milijoni človeških duhov kljub vsem nasprotnim dokazovanjem, kar je vsekakor važno.

Sam Bog ve, koliko je bilo in kako različne so bile domneve, ki so jih skovali, da bi se je znebili! Nekatere so naravnost smešne. V času, ko so pod vplivom Frazerja, Salomona Reinacha in drugih povsod uporabljali primerjalno veroslovje, se pristaši mitološke šole niso obotavljali trditi, da je bil Kristus samo sončni bog, njegovo vstajenje pa samo aluzija na vzhajanje in zahajanje sonca nad obzorjem: dokaz temu je bila nedelja, dies solis, kot dan, ko se je sonce zopet prikazalo. Dokaz bi bil očitno še močnejši, če bi evangelij napisali Laponci, v podnebju šestmesečne noči in nenadnega povratka dneva!

Najprej so skušali tajiti dogodke nedeljskega jutra, da je bil grob odprt in da je truplo izginilo. Ali ni Jezus na križu samo izgubil zavest, zaradi česar so mislili, da je nenadoma umrl? Ko se je v grobu zopet zavedel, jc odšel iz njega. Težko si je misliti, da se je kdo zadržal ob tej domnevi. Dejstva o Jezusovi smrti ne trdijo samo štirje evangeliji (Mt 27,57-61; Mr 15,42-47; Lk 23,50-56; Jan 19,38-42), ampak tudi Apostolska dela (2,25-32; 13,26-30) in mnoga mesta pri sv. Pavlu (l Kor 15,3-5; Kol 2,11-12 in 3,3), farizejskem Judu, ki je vedel, kako je bilo. Ali ni naravno, da je po treh urah na križu umrl človek, ki je bil mučen, bičan in iz črpan? Ali vojakov sunek s sulico ne bi zadostoval, da ga usmrti? Pa tudi če bi pritrdili nemogoči domnevni omedlevici, bi ga v vsakem primeru zadušilo sto funtov – dvaintrideset kilogramov – dišav na njem in okrog njega. Razpravo je končal Renan z: »Najboljše jamstvo, ki ga ima zgodovinar v takem primeru, je nezaupno sovraštvo Jezusovih sovražnikov.« Judje so imeli v resnici le preveč interesa na tem, da so se prepričali, da je res mrtev.

Dopustimo torej, da je bil Jezus mrtev in pokopan: ali pa se ne bi morda njegovim učencem posrečilo, da ukradejo njegovo truplo? Sv. Matej pripoveduje, da so Judje takoj skovali to pravljico. Kakor hitro so jih stražarji obvestili o čudežnem dogodku, so veliki duhovniki in starešine »dali vojakom mnogo denarja z naročilom: ,Recite, njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo spali. In če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pogovorili in bomo uredili, da boste brez skrbi. Ti so vzeli denar in storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne« (Mt 28,12-14). Ali je imela laž kaj uspeha? Nekateri se nagibajo k pritrditvi temu, odkar je bil 1. 1930 objavljen grški napis, ki so ga, kakor menijo, našli v Nazaretu in se zdi, da izvira iz Tiberijevih časov. Gre za cesarski odlok o smrtni kazni za skrunilce grobov, »za tiste, ki odvale kamen«. Nekateri so se spraševali, če ni morda govorica, ki so jo razširili Judje, prišla na ušesa Pilatu, ki je nato zahteval iz Rima navodila za primer, če bi se taki “dogodki” ponovili. Toda šlo je samo za izmišljeno govoričenje in človek si res ne more zamisliti, kako bi mogli učenci delati tako previdno, da se straža ne bi zbudila! (Domneva o ukradenem truplu je bila v časti v 18. stoletju; izmislil si jo je Samuel Reimarus, čigar dela je objavil Lessing. Vendar so jo najkorenitejši kritiki 19. stoletja, npr. R. E. Strauss popolnoma opustili.)

Ko so tako nehali razpravljati o ukradenem truplu, pa so začeli nekateri popolnoma tajiti samo dejstvo vstajenja. Že v prvih stoletjih našega štetja se je predkrščanski polemik Celz spraševal, če se zgodba ni rodila v razgretih možganih sanjave Magdalene. Jasno je, da so tistim, ki so zavili po tej poti, konkretne posameznosti čisto brez pomena. Če je vse slepilo, so si učenci lepo mogli v dobri veri domišljevati, da so našli grob prazen, kakor so si domišljevali, da so videli Jezusa živega. Cilj kritike je torej postaviti vso zgodbo o vstajenju v vrsto čudežnega z nedoločnimi obrisi, kjer se mešata objektivno in subjektivno in kjer duh razčlenjanja izgubi svoje pravice. V zvezi s tem spominjajo tako na množične zanose cevenskih kamizardov (hugenotov), o katerih govore letopisci v 17. stoletju, kakor tudi o metafizičnih pojavih, ki sta jih študirala F. W. H. Myers ali dr. Richet. Prav tako navajajo glasove, ki jih je slišala Ivana Arška, in videnja Tomaža Becketa in Savonarole.

Vendar pa ne drži noben poskus teh “razlag”. Ali bomo primerjali dogodke ob vstajenju s prikazovanji strahov? Bodisi da odklanjamo razpravljanje o resničnosti prikazni bitij brez telesa, kar ne spada k našemu predmetu, bodisi da se spustimo v to, pri čemer se opiramo na Staro zavezo, ki nam kaže Samuelovega duha pred Savlom v votlini endorske čarovnice, prav nič ne spremeni izrecnih ugotovitev besedila, ki postavljajo na laž take domneve. Videli bomo namreč, da od mrtvih vstali Jezus ne živi na isti način kakor Jezus pred smrtjo. Sicer pa je igranje z besedami, če govorimo o prikazni pri človeku, ki ga vidimo jesti, piti in se moremo dotakniti njegove srčne strani.

Ali bomo govorili o množični halucinaciji? Pojav je znan in vemo za mnogo primerov, kjer so bile množice v popolnoma dobri veri prepričane, da so resnično videle nekaj, kjer ni bilo ničesar. Sicer pa je Cerkev zelo nezaupna do takih pojavov in zelo kritično prerešeta zgodbe o takih prikaznih. Tako ni priznala nenavadnih prikazovanj, ki so se dogajala konec prejšnjega stoletja v majhni vasi Tilly-en-Calvados. Osnovna značilnost množične halucinacije je namreč v tem, da so je deležni vsi navzoči, da potegne isto prepričanje za seboj vse. Kaj pa vidimo v poročilu o vstajenju? Priče, ki se obotavljajo verjeti, ki dvomijo. Apostoli niso nikaki zanesenjaki in sanjači. Njihova vera ni mogla obuditi svojega predmeta. V dokaz zadostuje samo Tomažev primer.

Tudi če bi mislili, da gre za mistična videnja, podobna onim Katarine Emmerich ali celo sv. Katarine Sienske, bi morali prav tako iti mimo poročil Sv. pisma. Loisy, ki ga ne moremo sumničiti, da so mu všeč nadnaravne razlage, dobro piše: »Apostoli in sv. Pavel ne mislijo govoriti o osebnih vtisih: govore o navzočnosti objektivnega, zunanjega, s čuti zaznavnega Kristusa, ne o njegovi idealni navzočnosti in še mnogo manj o njegovi navzočnosti v domišljiji.« Sicer pa, ali sprejmemo, kar poroča o tem Sv. pismo, ali odklanjamo. V drugem primeru gre za problem razlage, o katerem smo že govorili. Vendar je v prvem primeru nemogoče razložiti besedo vstajenje drugače kakor v polnem etimološkem smislu besede.

Guignebertova teorija združuje več elementov razlage. Učenci so po učenikovi smrti mislili in verovali, da Jezusov duh ni mogel umreti. Ker so bili razburjeni, je ta ali oni imel privid. Tako je polagoma nastala vera, da Jezus duhovno živi dalje. V Kristusovih besedah in v Stari zavezi so iskali oporo za to in ustvarili zgodbo o vstajenju. To je “velikonočna vera”. Slabost te trditve je preprosto v dejstvu, da si Guignebert ne upa trditi, da je ta vera v mit nastala iz nič. Dopušča videnja, ne pove pa niti besedice o naravi teh videnj. Ali so bila metafizična, mistična ali halucinacije? Sicer pa, če so apostoli spremenili resničnost, ki so jo krasili s podrobnostmi, čemu bi potem kazali priče vstajenja, na primer Petra, kot neverne in kot dvomljivce. Učinkoviteje bi bilo, če bi jih slišali vzklikati: »Prepričani smo bili o tem! Vstal je!« Po drugi plati pa bomo tudi videli, da Jezusovo življenje teh štirideset dni ni bilo čisto takšno kakor v prejšnjem obdobju; njegovo telo se zdi skrivnostno poduhovljeno, osvobojeno dela ovir naše človeške narave. Če je mit mastal iz govoričenja apostolov, čemu so pustili potem obstajati ta nenavadna znamenja? Logično bi bilo vendar vztrajati samo pri Jezusovi materialni, telesni strani.

“Od mrtvih vstal”, ta obrazec veroizpovedi moramo vzeti dobesedno, ne samo vernik, ampak tudi zgodovinar. Naj se zdi še tako neverjetno, Jezus je res vstal iz groba in živel štirideset dni svoje drugo življenje. Dejstvo je zgodovinsko kakor drugi dogodki iz Kristusovega življenja. Moremo ga celo datirati: Jezus je vstal iz groba in začel svoje drugo življenje tretji dan, pravi apostolska vera, “tretji dan” po svoji smrti.

Natančnost evangelija se zdi v tem zunaj vsakega dvoma. »Prvi dan v tednu«, pravijo vsi štirje evangeliji o vstajenju. Ta izraz razumejo tako Judje kakor Latinci, Grki pa označujejo danes svoje dneve takole: drugi (ponedeljek), tretji (torek), četrti (sreda), peti (četrtek), paraskevi (priprava na sabbat, petek), sabbat (sobota) in dominical (nedelja). Ker sabbat končuje teden, kot sedmi dan stvarjenja, ko je Jahve počival, je nedelja seveda prvi dan. Vstajenje je bilo torej tretji dan po smrti, kar ustreza temu, kar je bil napovedal o sebi Jezus, kakor poroča sv. Matej (16,21; 20,19) in sv. Luka (9,22; 18,33); tudi sv. Marko je zapisal »tretji dan« (9,30), medtem ko uporablja drugje dvakrat drug obrazec: »Tri dni potem« (8,31; 10,34), kar si moremo razložiti z judovskim običajem, da so šteli datume z dnevom, ki začenja, in s tistim, ki končuje delo. Nekateri so se spraševali, če ne obstoji v tem natančnem številu zveza z verovanjem, kakršno so učili rabini, trdeč da, užaloščena duša najprej tri dni leta okoli telesa, ki ga je zapustila in ga šele tretji dan dokončno zapusti. Ali ni Lazarjeva sesta Marta rekla Jezusu, da ni nobenega upanja več, ker je brat že štiri dni v grobu?

Tudi Jona je bil tri dni v trebuhu ribe, prav tako kakor Sin človekov v krilu zemlje. Tako je bilo “znamenje preroka Jona”, ki ga je napovedal Jezus sam.

Pošast je vrnila svoj plen. Tudi smrt je vrnila svojo žrtev. Vest o tem se je na velikonočno nedeljo naglo raznesla med skupinami zbeganih ali ožaloščenih Jezusovih zvestih. Cerkev, ki je hotela, da se njen praznik razlikuje od izraelskega, je zato za svoje obrede kmalu izbrala dan vstajenja. Dies dominica, Gospodov dan je dejstvo že v Apostolskih delih, v prvem pismu Korinčanom in v Razodetju. Francoska dimanche (nedelja) še danes ohranja spomin na to.

12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Luč nedeljskega jutra

Človek bi hotel imeti jezik pesnikov, da bi znal zdaj opisati poročilo o najlepšem in najnenavadnejšem dogodku: »O osrednjem dogodku vse zgodovine,« kakor pravi Bossuet. Tu, kakor ob uri, ko smo se spomnili božiča in njegovih čarov, vstaja v nas svet spominov iz daljne preteklosti. Velika noč naših otroških let, velika noč naših vasi, ko postane vsakemu, ki ga je zbudilo mogočno zvonjenje zvonov, nenadoma pri srcu lahko, ker ga je napolnilo nezavestno, a jasno veselje. Praznik, ki ga tudi neverni še vedno praznujejo in mu je tudi v najbolj posvetnem srcu dodan dodaten dan počitka. Ta praznik večne obljube spada k bistvu zahodne civilizacije in po njem so ljudje, tudi če ne poznajo več njegovega smisla, deležni največje skrivnosti, skrivnosti, ki nam po besedah sv. Pavla »daje s Kristusom domovinsko pravico v nebesih.«

Sobota se je končala s sobotnim večerom, ko je zašlo sonce. V nedeljo zjutraj je bilo torej že mogoče brez kršitve postave iti, kamor je kdo hotel in, če je bilo še mogoče, poskrbeti za truplo, ki ga je bilo prejšnji večer treba tako naglo pustiti samo v grobu.

Kaj so storili Jezusovi učenci po nesreči, ki jih je zadela s tem, da so Judje Jezusa zgrabili? Razen Janeza, ki si je upal iti na Kalvarijo, so vsi popustili strahu in se poskrili. Izročilo trdi, da se je sv. Jakob skril v grob sredi pokopališča Jozafat, v grob, vsekan v skalnato pobočje; še danes kažejo to skrivališče, okrašeno z vrsto dorskih stebrov – “Hezirjev grob”. V apokrifnem Petrovem evangeliju beremo: »Jaz in moji tovariši, ki nam je krvavelo srce, smo se poskrili, ker so nas iskali kakor zločince, osumljene, da hočemo zažgati tempelj. Tako smo se v solzah in žalosti postili . . .« Tudi sv. Marko jih je pokazal »žalostne in jokajoče« (Mr 16,10). Nič drugega. Kaj je bilo tudi storiti? Vsako človeško upanje se je zdelo prazno. Nekateri so sc pripravljali na odhod v Galilejo. »Vsi se boste pohujšali,« je prerokoval Učenik. »Zakaj pisano je: ‘Udaril bom pastirja, in ovce se bodo razkropile.’« (Mr 14,27).

Obe Mariji, Saloma in Ivana, Huzova žena, pa so ravnale po tem dogodku, kakor običajno ravnajo ženske. Znova so se posvetile svoji dolžnosti in prevzele svojo nalogo. Po končani soboti so pripravile dragocena olja in dišave, ki so jih morda strle v možnarju – nardo, majaron in aloe; v soboto so namreč počivale, kakor je ukazovala postava (Lk 23,56). Po končanem Gospodovem dnevu niso šle iz hiše takoj v soboto zvečer: mračna Golgota ni bila kraj, kamor bi ljudje radi zahajali ponoči. Vendar so takoj, ko se je zdanilo (evangelij navaja to podrobnost), naglo odšle proti grobu, kjer je, kakor so mislile, ležal njihov ljubljeni Jezus. Zamislimo si jasno aprilsko jutro, polno deviške čistosti, kakršno daje pomlad palestinskim obzorjem: proti vzhodu je iznad mestnih streh vstajalo mlečnobelo obzorje, polno bisernih odtenkov, medtem ko se je na zahodu polagoma umikala noč, katere vijoličasti in sivi rob plašča se je še vlekel po gričih. »Jutranja zarja s sivimi očmi«, ki jo je opeval Virgil, »jutranja zarja z rožnatimi prsti«, tako draga staremu Homerju. Zdi se, da je v teh milostnih trenutkih vsa narava polna nedopovedljive obljube in da v srcu najbednejšega človeka še odmeva klic božje milosti.

Vsak od štirih evangelistov je po svoje poročal, kako so našle svete žene prazen grob. Vsi se ujemajo v tem, da so bili skrivnostni dogodki najprej razodeti ženam. Bile so pogumnejše in so bolj poslušale svojo ljubezen kakor pa previdnost, in ker so morda po svoji naravi tudi sposobnejše prodreti v dejstva, ki jih razum težko razčlenja, so jih doumele nezavestno, z nenavadno silo in gotovostjo. Njihovo zaupanje in njihova intuicija sta jih vsekakor dobro vodila.

Stopile so torej do groba.* Še vedno so pod vtisom dogodkov prejšnjega večera, vse prestrašene in žalostne. Svoj strah sicer premagujejo, vendar potrebujejo zato ves svoj pogum. Ko gredo tako ob zori na pot, pa sc zemlja ponovno strese: slišati ie aromu podobno bobnenje, ki pa se zdi, da prihaja prav iz bližine, iz mesta samega, iz okolice Jeruzalema.

*Iz dejstva, da so priošle svete žene z dišavami (Mr 16,3), da bi ga mazilile, so hoteli nekateri narediti razne zaključke. Ali te, ki so šle h grobu, niso vedele, da je prinesel mazila že Nikodem? Ali so se držale samo običaja, po katerem so tretji dan obiskali pokojne in jim prinesli dišav? Iz teh besed, ki so samo pri Marku, ne smemo sklepati, da Jezusa niso pokopali že v petek zvečer.

Kdo so pogumne vernice? Vsa pričevanja brez izjeme omenjajo na prvem mestu Marijo Magdaleno, dekle iz Magdale, iz katere je izgnal Jezus sedem hudih duhov in ki mu je odtlej posvetila svoje življenje. Imenuje jo samo sv. Janez, medtem ko jo sinoptiki in apokrifi samo naznačujejo. Zdi se, da je na perotih svoje nadčloveške vere in upanja hitela bolj ko druge. Mala, goreča skupina je šla zadaj – še druga Marija, mati Jakobova, Saloma in Ivana, vsega skupaj pet ali šest žena. »Govorile so med seboj: ,Kdo nam bo odvalil kamen od groba?’« (Mk 16,1-3). Stari rokopisi še dodajajo: »Dvajset mož bi ga komaj premaknilo.«

Ko pa so prišle do groba, so ga našle odprtega: »Našle so kamen od groba odvaljen« (Lk 24,2), znotraj pa truplo ni več ležalo v vdolbini. Kaj se je zgodilo? Sv. Matej pravi: »Angel Gospodov je prišel iz nebes in je pristopil ter odvalil kamen.« Potres ob zori je bil angelovo delo. Angel je bil podoben blisku, njegova oblačila so bila bela in so se svetila kakor sneg. Ob pogledu nanj »so stražniki od strahu strepctali in bili kakor mrtvi« (Mt 28,2-4). Evangelij poroča o tem čudežu samo to. Čudoviti prizor, ko vstaja Jezus iz groba iznad vojakov, ki mu leže pri nogah, kakor ga je med tolikerimi drugimi naslikal Murillo na svojem velikem Vstajenju v Pradu, evangelij nenavadno trezno omenja komaj v dveh vrsticah.

Zapomniti si moramo: o dejstvu vstajenja ne poroča noben od kanoničnih evangelistov. Pisatelji, ki se love za senzacionalnostjo, ki ugaja množicam, bi se mogli tu razpisati. Če hočemo v vsej polnosti izmeriti to treznost, moramo brati, kar govore o tem apokrifi. Na primer Petrov evangelij: »V noči, ko sc je prižgala nedeljska jutranja zarja, je zadonel, ko sta stala po dva in dva vojaka na straži, silen glas z nebes. In videli so, kako se je nebo odprlo, iz njega pa sta prišla dva moža, vsa v luči, ki sta se približala grobu. Tedaj se je kamen, ki je zapiral vhod, sam od sebe odvalil in se odmaknil v stran. Grob se je odprl in mlada moža sta vstopila. Ko so vojaki to videli, so zbudili stotnika in starešine, ki so tudi stražili. Ko so vojaki povedali, kaj so videli, so nenadoma zagledali troje mož, ki so stopili iz groba; dva sta podpirala tretjega, za njimi pa je šel križ. Glavi onih dveh, ki sta podpirala tretjega, sta segali do neba, glava tretjega pa ga je presegala.« Tu nam je pač bolj všeč suhota sv. Mateja kakor to vizionarsko klepetanje.

Ker je truplo izginilo in ni bilo več stražnikov, so bile svete žene zmedene in vse prestrašene. Magdalena, ki je bila nedvomno najživahnejša (v vsem je čutiti mladost), je odhitela z novico k učencem (Jan 20,2). Trenutek tesnobe, nato pa sta nenadoma »pristopila k njim dva moža v bleščečem oblačilu«. Priklonile so se in prestrašene padle na zemljo. Angela pa sta jim rekla: »Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji: ,Sin človekov mora biti izdan v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati’« (Lk 24,4.7). Sv. Matej in sv. Marko govorita samo o enem angelu, vendar je smisel prikazni prav isti. Jezus je vstal.

Medtem pa je Magdalena poiskala apostole in jim povedala, kaj se je zgodilo. Nato pridejo še druge in v vročici razumljivega razburjenja pripovedujejo isto. Sv. Marko in sv. Luka brez ovinkov omenjata, da je bil prvi odgovor učencev dvom: ženskim zgodbam niso zaupali! »Kakšno govorjenje, kakšne čenče!« Vendar je hotel Peter vse to videti. Odhitel je h grobu. Spremljal ga je še drug učenec, nedvomno Janez, ki pa se iz ponižnosti ne omenja. Ker pa je drugi tekel hitreje, je prvi prišel do groba (Jan 20,4). Vse, kar so pripovedovale žene, je bilo resnično: mrliški prti so ležali po tleh in kamen je bil odmaknjen. Ko je prišel Peter, je ugotovil isto. V kotu groba je ležal zvit robec za znoj, ki je pokrival Jezusov obraz. Tedaj so pretreseni nenadoma začutili v sebi vero. Ne razumejo še, da se je izpolnilo pismo, da je Učenik držal besedo o napovedanem vstajenju, tako silna je njihova zmeda. Pa vendar je v njih skrivnostna tolažba.

Grob je ostal sam. Ne, Magdalena je bila še vedno tu. Nadčloveška ljubezen, ki jo je pripeljala prvo, ji tudi brani, da bi se umaknila. Ali ve, da je Jezus resnično vstal? Morda ne, saj ne misli na nič, ampak samo joka. Tedaj tudi ona zagleda prikazen. V podzemeljski sobici zagleda dvoje belo oblečenih angelov: eden sedi na mestu, kjer je ležalo truplo, drugi tam, kjer je bila glava. In angela jo vprašata: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila: zadaj za njo stoji nekdo. Ni vedela, kdo je, on pa jo vpraša: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je kdo od vrtnarjev s pokopališča, in rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Tedaj je neznanec spregovoril eno samo besedo: »Marija!« Presunjena je strmela vanj, nato pa stekla proti njemu in zašepetala: »Rabbuni, (hebrejsko) Učenik!« Resnica jo je vso prevzela. Jezus je vstal! Pretresljiv prizor, resnično silen in nenavaden. Italijanska šola, ki ga je tolikokrat upodabljala, nam ga je vtisnila globoko v spomin: Jezus stoji pokonci v bujnem zelenju in blagoslavlja Magdaleno, ki kleči desno od njega. Tako so ga gledali Giotto, Duccio, Lorenzo de Čredi, Raffael in Correggio, ki mu moramo zaradi čudovite svetlobe, ki jo izžareva njegova podoba, odpustiti neokusno sladkobnost njegovega Kristusa. Samo ta beseda je zadostovala, da je Marijo prepričala, da je zbudila v njej gotovost vere. Kateri kristjan ni sanjal, da je že slišal to besedo, s katero nas je klical Bog od vekomaj, pa smo jo, gluhi, preslišali?*

*Kakor pravi sv. Matej, se je Jezus prikazal Mariji Magdaleni in obenem drugi Mariji, ki sta mu poljubljali noge. V odlomku iz neznanega evangelija, ki je ohranjen v koptskem jeziku, se Jezus prikaže svoji materi, Magdaleni in Marti, ki je prva sporočila učencem. V apokrifnem Hebrejskem evangeliju izroči Jezus robec za znoj nekemu služsbniku velikega duhovnika, nato pa se prikaže svojemu bratrancu Jakobu. Končno pa vemo iz pripovedovanja emavških učencev, da se je prikazal tudi Petru (Lk 24,34), kar jke vedel tudi sv. Pavel (1Kor 15,5).

12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Šel pred pekel

Drugi vatikanski koncil je 18. novembra 1965 objavil Dogmatično konstitucijo o Božjem razodetju (Dei Verbum). Konstitucija je dala pobudo za poglobljene raziskave svetopisemskih vprašanj, ki so se jih raziskovalci poprej izogibali, saj jih ni bilo mogoče logično razložiti. Božja beseda vendar ne more bti nelogična, logična razlaga pa se je do tedaj vztrajno izmikala.

Eno izmed teh vprašanj, ki se še danes trdovratno drži v apostolski veri, je, da je Kristus »križan bil, umrl, in bil v grob položen, šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal…« Najstarejše oblike apostolske vere, kot jih navaja Denzinger, Enchiridion symbolorum, ne vedo nič o kakem Kristusovem “pohodu pred pekel” in o tem, kaj “predpekel” sploh pomeni.

Henri Daniel-Rops je svojo knjigo Jésus en son temps – Jezus v svojem času izdal leta 1945. Drugo izdajo, ki je izšla leta 1965 je še sam predelal pred smrtjo 1963. Konstitucija o Božjem razodetju II. vatikanskega koncila torej nanjo ni mogla vplivati. Zato je razumljivo, da se še vedno ukvarja z razdelkom “šel pred pekel”. Očitno je torej, da je ta razlaga zastarela.

Podrobno raziskavo o tem, kako je do šel pred pekel prišlo, je objavil dr. p. Bruno Korošak v svojih Teoloških razmišljanjih, Ljubljana 2014, str. 47-52. Objavljena je bila že v Ave Maria julija 2022, ne bo pa odveč, če jo objavimo še enkrat.

p. Bernardin Sušnik

Kakor poroča evangelist Luka 23,43, je Jezus na križu skesanemu hudodelcu zatrdil: »Danes boš z menoj v raju«. Da bomo to trditev bolje razumeli, moramo imeti pred očmi, da po svetem Pavlu (v 2Kor 4,16),v tem zemeljskem življenju »naš zunanji človek« polagoma »razpada«, med tem ko »se naš notranji človek iz dneva v dan obnavlja« in se po smrti tako obnovljen prikaže v raju. Če se pa v življenju ne trudimo za to prenavljanje notranjega človeka, nas v raju čaka druga, duhovna smrt, kakor to natanko določa Razodetje 2,11.

Da je torej Jezus precej dopolnil starozavezne pojme o posmrtnem življenju s tem, da je učil, da se po smrti zbudiš v raju, da je tam takoj po smrti sodba, da tam nespokorjene čaka po telesni še duhovna smrt, katoliški teologi večinoma ne jemljejo v obzir. Temu sta, kakor se zdi, krivi dve verski bajki: prva ki pripoveduje, kako so se vsi apostoli po binkoštih sešli in sestavili tako imenovano apostolsko veroizpoved, v kateri se omenja Jezusov sestop v šeòl, in druga, ki jo na dolgo navaja neki izmišljeni Evangelij po Nikodemu, v katerem je popisan Jezusov sestop v pekel.

Prvo bajko, ki je kot gola izmišljotina označena v vseh novejših kritičnih izdajah veroizpovedi (kakor v Enchiridion symbolorum,* pred št. 10) in pred par leti tudi na Internetu (spletna stran II Credo o Simbolo apostolico, španski prevod), je uvedel neki oglejski menih Rufin, po rodu Vend († 410), ki je v drugi polovici 4. stoletja sestavil razlago krstne veroizpovedi (italijanski prevod na Internetu, Spiegazione del Simbolo, št. 2), v katero je vrinil dodatek, da je »Kristus po smrti šel dol v spodnji svet (descendit ad inferna)« in ne “gor”, v raj (prim.Enchiridion symb. št. 16), kakor to on sam priznava v svoji razlagi Veroizpovedi (cit. prevod št. 16): »Moram še povedati, da se v Rimskem Credo ne dodaja: ‘šel je v spodnji svet’ in prav tako tudi ne v Vzhodnih Cerkvah, kjer je isti smisel izražen z besedami, da ‘je bil pokopan’«. Verjetno je Rufin želel Kristusovo vstajenje napraviti sprejemljivo kristjanom judovskega pokolenja in ga je zato moral prilagoditi starozaveznemu nauku o posmrtnem življenju, po katerem se vsi ljudje, dobri in hudobni, po telesni smrti zbirajo v šeòlu, v nekem ogromnem kletnem skladišču, kjer hudobni še ne trpijo peklenskih muk, ampak skupaj z dobrimi v globoki komi čakajo na skupno vstajenje in na skupno sodbo poslednji dan (prim. Iz 38, 8; Ps 6,6; 88, 5-13, itn. Kako pa je možno govoriti ali pisati, da duhovi spijo, o tem se teologi ne sprašujejo). Kristus naj bi torej po telesni smrti ostal duhovno živ in prenovljen ter bi naj šel v to skladišče obudit iz kome vse dobre, Adama in Evo ter njihove potomce, vse do dobrega hudodelca, ter jih vse skupaj na dan vstajenja svojega telesa povedel s seboj. Kot dokaz za to razlago so potem teologi navajali neki zagonetni citat iz 1. Petrovega pisma 3,18-19, v katerem je rečeno, da je Kristus »bil po mesu umorjen, po duhu bil oživljen«, da je »v tem duhu šel in pridigal tudi duhovom, ki so bili v ječi«. Globoke kome pa so bili obvarovani nekateri svetniški liki, kakor na pr. Kajnov sin Henoh (prim. 1 Mz 5,24; Sir 44, 16; 49, 14; Heb 11, 5), Abraham (Lk 16, 22), Mojzes in Elija (Mt 17,3), Jeremija (Mt 16,14), ki se nahajajo budni v raju, med tem ko so teologi pošiljali v komo sv. Jožefa, sv. Janeza Krstnika, nedolžne otročiče, makabejske mučence, ki naj bi jih Jezus povedel v raj šele po svoji smrti!

*Glej Henricus Denzinger in Adolfus Schönmetzer, Enchiridion symbolorum, Barcinone 1967, int. adn. 10.

Prav posebej pa večina teologov ni mogla prebaviti podmene, da vsi zlobni in hudobni ljudje po smrti čakajo na poslednjo sodbo samo v globoki komi in ne v peklenskih mukah in da hudi duhovi ne bivajo samo na zemlji ali v zraku, ki nas obdaja, kakor je to učilo Razodetje (12,4) in apostol Pavel (Ef 2,2), ampak so raje prevzeli pripovedke, da bivajo tudi v nižjih posmrtnih prostorih. Te pripovedke je neki neznani pravljičar začel širiti v 3. in 4. stoletju pod imenom novozaveznega Nikodema, ki so imele nezaslišan uspeh, ne samo kot eden najbolj razširjenih rokopisov, ampak tudi kot svete podobe na ikonah in priljubljen predmet v pridigah (med njimi naj omenim govore lažnega Evzebija, lažnega Epifanija, lažnega Avguština). Eno od teh pridig neimenovanega avtorja so rimski izvedenci za svete obrede vrinili celo v novi brevir na veliko soboto. Lažni Nikodem se pa v svoji pravljici ni naslonil na starozavezni nauk o šeòlu, ampak na grško-latinske bajke o posmrtnem življenju. Med njimi so najbolj znane tiste, ki jih opeva pred Kristusom živeči Vergil v Eneidi, v kateri opisuje sestop Eneja v podzemeljske prostore (inferi), ki naj bi se delili na Tartar, ali naš pekel, na Elizij, kjer naj bi živeli vsi, ki so v življenju bili pošteni in dobri, in na neke vrste vežo ali preddvor, kjer naj bi prebivali razne vrste demoni in druge pošasti. Za vstop v te podzemeljske prostore je bilo treba plačati prevoz preko reke brodarju Karontu, (našemu Korantu ali Kurentu), ki so ga pozneje katoliški teologi prekrstili v sv. Krištofa. Sestop Eneja pa je “evangelist Nikodem” uporabil za podrobni opis sestopa Kristusovega duha v podzemlje. V teh pravljicah so stari teologi našli vse potrebno za podrobni oris strogo omejenih “prostorov”, v katere so trpali duše hudobnih grešnikov, podvrženih vsem mogočim mukam od strani demonov (pekel, v molitvah tudi tartar), spokorjencev in pravičnih (predpekel, v srednjem veku tudi limbus ali obrobje), ter omadeževanih, ki so bili potrebni dolgotrajnega ali tudi kratkotrajnega čiščenja (vice, očiščevalnica). Nobeno od teh duhovnih bitij ni bilo v komatoznem stanju, ampak vsa naj bi bila toliko živa in budna, da bi lahko prenašala muke ali uživala začasno medlo tolažbo vse do poslednje sodbe.

Profesorji teologije se med seboj večkrat pogovarjajo o težavah, ki jih imajo pri razlagi stvarnosti onostranstva; vsi namreč živimo in mislimo v okviru kategorij prostora in časa, ki pa v onostranstvu ne obstajajo in ne veljajo za duhovni svet. Tako med pastoralnimi delavci včasih krožijo pripovedke, da je za nekatere grehe treba v vicah prestajati 7 let in 280 dni pokore, ki se pa dajo vsa skrajšati na 30 dni, če duhovnik za te grešnike nepretrganih 30 dni mašuje 30 maš po zvišani tarifi. Drugi zopet trdijo, da na onem svetu mora obstajati neki »prostor v zubljih trpljenja«, kjer naj bi se lahko pridobilo odpuščanje nekaterih manjših grehov, ne pa onih proti Svetemu Duhu (Mt 12,32). Ti seveda pozabljajo, da Jezus po mnenju nekaterih starih teologov te manjše grehe odpušča na onem svetu med prehodom iz časovnosti v večnost s trenutno osvetlitvijo njihovega celotnega življenja, ki ni vezano na neki prostor z gorečo pečjo, ampak na posebno izostren čut sramu za vsega obžalovanja vredna dejanja v prejšnjem življenju (glej moja Teološka spodbujanja, Ljubljana 2000, str.l 15-116).

Še mnogo več pomilovanja so pa vredna opisovanja “spodnjih prostorov”, kakršna so se razvila v celotni zahodni Cerkvi, kjer so dolga stoletja vsi duhovniki morali študirati grščino in latinščino ter dobro poznati Vergila in njegov opis posmrtnega življenja skupaj z njegovo krščansko enačico lažnega Nikodema. Dober povzetek tega razvoja se nahaja v Katekizmu Pija X. (iz leta 1905, ponatisnjen 1992), kjer se najprej navaja latinsko besedilo veroizpovedi z Rufinovim dodatkom, v katerem je napisano, da je Kristus iz groba “descendit ad inferos”, šel dol v spodnja bivališča, med tem ko v italijanskem prevodu, ki takoj sledi, začudeni beremo: “discese all’inferno”, dobesedno “v pekel”. Prav tako v ameriškem krstnem obredniku iz leta 1962 morajo verniki moliti, da je Kristus “descended into hell”, v sam pekel. V Nemčiji in v nemško govorečih deželah je še vedno razširjen Lutrov prevod, po katerem naj bi se Kristus “niedergefahren zur Hölle”, dol zapeljal (!) v pekel. Tukaj naj omenim še veliki stenski mozaik v cerkvi sv. Marka v Kopru, ki nazorno prikazuje Jezusa, ki se iz odprtine v grobu po vseh štirih plazi dol v povsem črn rov peklenskega brezna in steguje roke po Adamu in Evi, ki sta do vratu pogreznjena v močvaro.

Namen namišljenega Kristusovega sestopa v neki prostor v peklu ali pred peklom naj bi torej po mnenju nekaterih bogoznancev bil ta, da iz te fantastične ječe v približno 36. urah izvleče vse pravične umrle vernike Stare zaveze, od Adama in Eve pa vse do sv. Jožefa in sv. Janeža Krstnika. Toda že v Stari zavezi Modrost, ki upodablja Svetega Duha, utelešenega v Jezusu Kristusu, zatrjuje, da je Adama prav ta modrost »varovala in ga rešila njegovega prestopka« (10,1); potem pa navaja imena drugih pravičnih (Noe, Lot, Jakob, Jožef, Mojzes), med njimi tudi Abrahama, ki ga Jezus sam, pred svojo smrtjo, omenja kot že prisotnega v raju (Lk 16, 22). Še daljši seznam pravičnih v raju se nahaja v knjigi, ki jo je spisal jeruzalemski pismouk Sirahov sin (pogl. 44-50); med njimi izstopa Kajnov sin Henoh, “ki je hodil z Bogom”, ki ga je Bog vzel k sebi v raj, tako da “ni videl smrti”, “kajti preden je bil vzet, je bilo zanj pričano, da je Bogu všeč” (1 Mz 5,16; Sir 44,16; 49,14; Heb 11,5). Jezus torej v peklu ni imel kaj iskati, ampak se je takoj po smrti prikazal vsem pravičnim, poganom in Hebrejcem, v raju, kakor to pravilno trdi sv. Luka. Pa tudi evangelist Matej nikjer ne omenja tega 36 ur trajajočega obujanja in prevažanja pravičnih iz predsobe pekla v raj, ampak beleži samo, da je Jezus takoj po telesni smrti obudil od mrtvih nekaj jeruzalemskih meščanov, ki so jih njihovi domači lahko gledali ne v raju, ampak na zemlji doma (Mt 27,53). Prav tako sveti Peter v svojem 1. pismu 3,19-20 ne govori o sestopu umrlega Kristusa v neko “ječo”, ampak o “Modrosti”, ki je v dneh vesoljnega potopa duše ljudi, ki so bili kot ujeti v svoje strasti, v njihovi zadnji uri navdihovala, da se svojih pregreh pokesajo (glej 1 Pt 1,9-12).

11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

Grob

nadaljevanje

Truplu, ki so ga sneli s križa, so izkazali nato zadnjo čast, »kakor imajo Judje navado pokopavati« (Jn 19,40). Gotovo so morali hiteti, ker se je približevala sobota. Vendar ni nujno, da si mislimo, kakor so to delali včasih, da so zato opustili pogrebne obrede, ker je postava dovoljevala, da tudi v soboto mrliče umijejo lu mazilijo. »Za mrliča smemo storiti vse, kar je poli clino; moremo ga maziliti z dišavami in umiti«, pravi talmudska razprava Šabat (23,5). Četudi je torej trikratni obredni glas tromb naznanjal začetek sobotnega dne, so učenci mogli dokončati pobožne obrede, ki so lili v Izraelu izkazovali umrlim.

Čisto blizu je imel Jožef iz Arimateje nov grob, kjer še nikoli ni bil nihče pokopan (Mt 27,60; Mr 15,42; Lk 23,50; Jn 19,38). Morda so se Jezusovi prijatelji zato obrnili nanj. Grob je bil tipično palestinski, podoben tistemu, iz katerega je vstal Lazar. Bil je sestavljen iz iz dveh delov, ki sta bila v obliki rova izdolbena hrib: najprej je bila nekakšna predsoba, iz katere so vodila nizka vrata v pravi grob, sobici podoben četverokot 2,7 m X 1,93 m, kjer je bila ob steni klopica za truplo. Zapirala se je z zelo težkim kamnom, nekakšnim mlinskim kamnom, ki so ga, kadar so grob odprli, porinili v stran, v rahlo nagnjen žleb. Zadrževala ga je zagozda, ki jo je bilo treba odstraniti, da je kamen zdrsnil nazaj in zaprl vhod.

Danes je prostor, kjer je bil po izročilu sveti grob, v samem koru bazilike, ki nosi njegovo ime. Mogočni spomenik, ki ga je najprej zgradila cesarica Helena in je bil večkrat porušen in dvajsetkrat predelan, je mogočno, mnogoobrazno delo, ki vzbuja nekam barbarski vtis. Od visokega oboka pada rdečkasta svetloba. Ogromni črni stebri, ki se čudno lesketajo v luči stoterih plamenov, stoje okoli okroglega spomenika, okrašenega s svetilkami, z lestenci in z ogromnimi svečami. Njegove stene so pokrite z ikonami, s spominskimi ploščami in z zlatimi okraski. Vanj se je treba povzpeli po treh bazaltnih stopnicah. Sam grob, ločen od grička, je postal kapela: v njem gori na tisoče sveč ter širi okoli sebe neznosen čad in vonj.

Nobena stvar ne ustreza manj kakor ta relikviarij plamenov naši predstavi o nemem in mračnem grobu. Ali moramo še dodati, da prav tako nobena stvar manj ne ustreza strašnemu tekmovanju, s katerim ljudje drug drugemu odrekajo njegov sveti spomin? Rimski katoliki in unijati, Melkiti in Maroniti, sirski katoličani in grški pravoslavci, Armenci in Kopti, Abesinci in sirski jakobiti, protestanti in “razni”. Uradna statistika našteva osem vrst kristjanov. Ali se bomo potem čudili, da se včasih divje spopadejo? O suknja brez šiva! Del cerkve pripada Grkom, drugi del katoličanom, njegovi varuhi pa so frančiškani. Obrede vseh teh ločin določa urnik. Pierre Loti se je ob tem pohujšal, kristjan občuti spričo tega samo žalostno razočaranje.

Pogrebci so odprli grob. Jezusa so zavili v mrtvaške prte, ne v eno samo zloženo tkanino, kakor je jasno videti iz poročila sv. Janeza (19,40), ampak vsaj v dva kosa, mrtvaški prt, sindon, in manjši prt, sudarion, robec za znoj, ki so ga mu položili na obraz. Mislili si moremo celo, da so, kakor pri Lazarju, uporabljali tudi prave povoje, ker hoče grška beseda dèo, ki jo upu rablja sv. Janez (19,40), in jo običajno prevajamo z “zaviti”, natančneje povedati, da gre za “zvezati” ali “povezati”; latinski prevodi imajo običajno ligaverunt. Glavo so privzdignili tako, da so jo položili na kamniti okvir, ki so prav zato bili v judovskih grobovih. Pri tem žalostnem opravilu so pomagale svete žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje in ga niso več zapustile.

»Pa tudi Nikodem, ki je bil prvič ponoči prišel k Jezusu, je prišel in prinesel zmesi mire in aloe, približno sto funtov« (Jn 19,39). Resno dejanje ubogega moža, ki je imel več dobre volje kakor pa poguma; ker ni imel moči, da bi se boril za Jezusa, je zdaj prinesel dragocen dar njegovemu truplu. Sto funtov je bilo dvaintrideset kilogramov. Dragocen dar. Mira je dišeča smola, ki je bila na Vzhodu vedno priljubljena in jo pogosto omenja stara zaveza (2 Mojz 30,23; Ps 44,8 in 9; Vp 3,6; 4,6.14; 5,1.5.13; Sir 24,15), prav to, kar so prinesli trije modri božjemu Detetu. Kar zadeva aloo, se zdi nemogoče, da bi šlo za zdravilno aloe, vrsto lilij gnusnega vonja (nekateri starši jo uporabljajo, da odvadijo otroke grizti nohte, katerih konce jim namažejo / njo), medtem ko je ta snov, tako v evangeliju kakor v stari zavezi (Ps 44,9; Preg 7,17; Vp 4,14), združena z dragocenim vonjem. Verjetneje gre za aloin les, ki mu pravijo tudi agaloš, današnji Sirci pa agalukun, dišeč les indijskega izvora, podoben tuji, iz katere tudi Grki pridobivajo dišavo.

Kakšen namen so imeli Jezusovi prijatelji, ko so položili v grob teh dvaintrideset kilogramov dišav? Da bi preprečili razpadanje? Mogoče, čeprav ni gotovo, da imata mira in aloe te lastnosti. Toda, če naj bo maziljenje učinkovito, se je treba držati egipčanskega načina, odstraniti drobovje in prepojiti meso z ohranjajočimi snovmi. To pa se gotovo ni zgodilo. Zato mislimo inje, da je šlo za običaj, s katerim so izkazovali mrtvim i.vnjo spoštovanje: dišave so jim darovali, kakor jim mi darujemo cvetje.Dan se je že nagibal h kraju: naglo so odstranili leseno zagozdo, da je kamen pokril vhod. Nato so odšli in prepustili truplo skrivnosti groba.

»Drugi dan, to je po pripravljanju, so se zbrali veliki duhovniki in farizeji pri Pilatu in so govorili: ‘Gospod, spomnili smo se, da je oni zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: ‘Čez tri dni bom vstal.’ Ukaži torej, naj se grob zavaruje do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in poreko ljudstvu: ‘Vstal je od mrtvih. In zadnja prevara bi bila hujša od prve« (Mt 27,62-66). Politiki so bili previdni. Vendar je njihov korak silno razdražil Rimljana: ali še ne bo konca? »Imate stražo,« jim je odgovoril. »Pojdite in zavarujte, kakor veste!« Oni so šli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.« Česa vsega ne podvzamejo ljudje, da bi se zavarovali proti Božji volji!

Jezus pa je bil medtem v temnem grobu samo še mrlič kakor toliko drugih, truplo, ki bo kmalu začelo razpadati. Tako so si ga brez dvoma predstavljali njegovi prestrašeni učenci. Tako sta nanj gledala tudi Holbein in Philippe de Champaigne, ki sta znala tako odlično podati pretresljivo podobo trupla z usti, odprtimi v muki smrtnega krča, z navzgor obrnjenimi očmi, z bledimi ranami, iz katerih je odtekla kri. In vendar se ne bo zgodilo, kar je zahtevala naravna logika dejstev – njegovo telo, ki se je že zdelo posvečeno črvom, se ne bo razkrojilo, ne bo razpadlo. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu,« je rekel Jezus (Jan 12,25). Zdaj je pšenično zrno ležalo v materi zemlji in bogata žetev, ki bo vzklila iz njega, je bila blizu.

11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

Grob

V bližini grička, kjer je bilo vse dopolnjeno, so ostali Jezusovi zvesti. Sv. Luka nam jih prikazuje, kako stoje od daleč in gledajo konec njega, ki so ga ljubili: pogumne žene, ki smo jih že videli, in nekaj Galilejcev, ki so prišli k velikonočnemu prazniku v Jeruzalem. Vsi so žalostno in zaprepadeno molčali.

Ko pa je nastopila smrt, ko so nenavadna znamenja razodevala božjo jezo ter so se številni judovski in poganski gledalci vznemirjeno in skesano vračali v mesto, je eden od učencev prinesel skupini Jezusovih privržencev novico o tem, kaj se je zgodilo. V Izraelu so zelo spoštljivo ravnali z umrlimi. Zato so njegovi takoj pomislili na to, da bi ga sneli z lesa sramote in mu izkazali poslednjo dolžnost. Za to pa je bilo treba Pilatovega dovoljenja. Zanj je hotel prositi eden od vplivnih ljudi, človek Nikodemovega kova, ki ga je v srcu pridobila Jezusova beseda, pa ga je strah pred Judi zadrževal, da bi se priznal za njegovega učenca (Jn 19,38); član velikega zbora, Jožef iz Arimateje, nekdanjega Ramathaima, danes Rentisa, blizu Lide. »Ta ni soglašal z njih sklepom in ravnanjem,« pravi sv. Luka (23,51). Česar ni dosegel v njem živi Jezus, je dovršil mrtvi: Jožef iz Arimateje je premagal svojo opreznost.

»Naj njegovo truplo ne ostane čez noč na drevesu,« je odločil o usmrčenih Mojzes (5Mz 21,23). Popolnoma zakonito je bilo torej iti k Rimljanom po dovoljenje za pokop. Vendar, če verjamemo talmudu, so morali trupla obsojencev pokopavati v jame, ki so pripadale sodišču in so smeli njihove kosti izročiti družini šele, ko je odpadlo meso. Jožef iz Arimateje je šel torej Pilata prosit milosti. V rimski državi je veljalo za zvišanje kazni, če so odklonili svojcem vrniti truplo usmrčenega ali če so zahtevali za njegovo izročitev denar. Pilat ni imel nobenega razloga, da bi se kazal neusmiljenega. Dovolil je torej članu velikega zbora, za kar je prosil, vendar pa se je čudil, da je smrt tako hitro nastopila.

Prav tedaj pa so Pilatu predložili še nekaj drugega. Pobožni Judje, ki so se bali, da obsojenci ne bodo umrli in ne bodo sneti s križa, preden se začne velika noč – kar bi po predpisih postave omadeževalo vse mesto – so prišli prosit, naj pospešijo njihovo smrt in jim polomijo noge (Jn 19,31). Zato je Pilat poslal oddelek vojakov, naj opravijo, kar je potrebno.

»Prišli so torej vojaki in strli kosti prvemu in tudi drugemu, ki je bil z njim križan, ko so pa prišli do Jezusa in so videli, da je že mrtev, mu niso kosti strli, ampak eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda.« Sv. Janez, ki poroča o tem, pristavlja, da je to videl s svojimi očmi (19,32-35).

Crucifragium, lomljenje nog, je bilo v Rimu znano mučenje, podobno kolesu v francoskem kraljestvu; barbarski poseg je gotovo še povečal trpljenje, toda pri ljudeh, ki so bili že od križanja izčrpani, se zdi naravno, da je bil dejanje usmiljenja. Vojakov sunek s sulico pa je nedvomno samo mehanična kretnja zaradi večje gotovosti. Iz Tomaževe zgodbe v znanem prizoru, ko dvomi po vstajenju (Jn 20,25.27), moremo sklepati, da je bila rana za dlan široka. »Voda in kri« sta zbudili mnogo domnev: govorili so o raztrganju srca z izlivom notranjega krvavenja, ki je bilo že pred sunkom s sulico. Tisti, ki so obsedeni od bolestne razlage, kakor npr. Binet-Sangle, so hoteli imeti celo eksudat tuberkuloznega izvora! Vendar se zdi, da je bila voda sanm v smrtnem boju iz. srčnega mešička zaradi notranjega iz ločanja povzročena tekočina. Kar zadeva kri, povzroča zanimivo fiziološko vprašanje, o katerem so razpravljali zdravniki, ki so študirali torinski prt^.

V umetnosti si stoji nasproti dvoje izročil: prvo stavIja rano, ki jo je naredila sulica, na Jezusovo desno, druga pa na njegovo levo stran. Drugo se zdi na prvi pogled bolj osnovano, ker je srce na levi. Vendar se vestni umetnik, kakršen je Rembrandt, ki se vedno opira na dokaze, pridružuje prvemu izročilu in tudi na torinskem prtu je neovrgljiva sled rane na desni. Najprej moramo omeniti, da je bil sunek v desno stran klasični sunek, ki so se ga naučili vojaki pri vežbanju, ker je bila v boju leva stran pokrita z ščitom. Predvsem pa je iz anatomske preiskave jasno, da se kri po nastopu smrti zbere v desnem prekatu, ki se nadaljuje navzgor v zgornjo, navzdol pa v spodnjo zbiralno veno. Sunek z leve bi predrl levi prekat ali, ker leži srce poševno, prav tako prazno srčno votlino. Sunek je prišel torej z desne. Končno pa potrjuje tudi fiziologija, da je bil Jezus resnično mrtev, ko je bil ranjen: živa pljuča bi se namreč skrčila in zadržala izliv krvi.

“Sunek s sulico” pa je eden najslovitejših prizorov Kristusovega trpljenja. Odprta rana v božji strani se zdi, da še povečuje strahoto žaloigre, in njen pomen je preveč očiten, da ne bi krščansko izročilo že od davnih časov sanjalo o njej. Vojaku, ki je prebodel Gospodovo stran je pač ime Longin, nedvomno od popačene grške besede, lonhe, sulica, “suličar”, in legenda pripoveduje, da je kapljica krvi, ki je pritekla iz Jezusove strani, čudežno ozdravila njegove bolne oči, da se je spreobrnil h krščanski veri in umrl kot mučenec, potem ko je osemindvajset let živel kot menih v Cezareji ob morju. Končno vemo tudi, da je iz tega evangelijskega dogodka vzklila široko razpredena legenda o sv. Gralu, skrivnostni posodi, v katero so učenci prestregli Jezusovo kri. Toda, ali je potrebna še pravljica? Na pomen dogodka nas spominja evangelist sam, ko navaja dvoje preroških besedil. O velikonočnem jagnjetu je namreč govorila postava: »Ne zlomite na njem nobene kosti« (2Mz 12,46; 4Mz 9,12), medtem ko beremo pri Zahariju napoved: »Ozirali se bodo na tistega, ki so ga prebodli« (Zah 12,10). Trupla na križu, iz katerega tečeta kri in voda, pa ne gleda samo Pilatov suličar, ampak vse krščanstvo. Z vodo in s krvjo smo namreč krščeni: v veri ali z mučeništvom.

Zato vojakom ni bilo težko pomiriti Pilata: Jezus je bil v resnici mrtev. Njegovi prijatelji ga ne bodo skušali oživiti in so jim lahko prepustili truplo. Jožef iz Arimateje in nekaj učencev je snelo telo s križa, da ga pokopljejo. “Snemanje s križa”, ki ga je upodobilo toliko umetnikov, bi hoteli zato, ne glede na kakršnekoli estetične razloge, prikazati v vsej njegovi žalostni resničnosti. Strašno je namreč oblačiti mrliča, ki smo ga ljubili. Nemočno truplo, izpahnjena lutka, koža, katere dotik zbuja grozo… Dostojevski, ki razlaga Holbeinovo mojstrovino, polaga svojemu junaku, knezu Mi- škinu v Idiotu v usta besede: »Če so njegovi učenci videli tako truplo (in gotovo je bilo tako), kako so mogli oni, ki so verovali vanj, verovati, da bo vstal od mrtvih? Človek se nehote vprašuje: če so naravni zakoni tako strašni, kako jih je mogoče premagati? Če gledamo to sliko, se zdi narava kakor ogromna, neizprosna in nema žival ali bolje, kakor bedast stroj, ki je nem in brezčuten zgrabil, raztrgal in požrl največje in najdragocenejše Bitje.« Zdi se, da je v trenutku, ko je stopil Jezus s svojega prestola na križu in je le še ubogo telo v smrtnem boju otrplih mišic, smrt dosegla svoje najvišje zmagoslavje. Umetniško izročilo, ki v neštetih žalostnih Materah božjih raje prikazuje izmučeno telo v naročju svoje matere, kjer je zopet, zadnjikrat, postalo otrok, je slajše in bolj tolažljivo, čeprav Holbeinova slika bolj ustreza grozi trenutka.