1

Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Ponedeljek

V ponedeljek se je Jezus vrnil v mesto. »Vsak dan je učil v templju. Véliki duhovniki, pismouki in prvaki ljudstva pa so iskali priložnost, da bi ga umorili, vendar niso našli načina, da bi mu kaj storili, kajti vse ljudstvo se ga je oklepalo, ko ga je poslušalo« (Lk 19,47.48).

Jeruzalem je nudil tedaj, o praznikih, nenavadno živahno sliko. Po vseh potih so hitele k oltarju pravega Boga karavane pobožnih romarjev. V vsaki hiši so bili natlačeni gostje, po okoliških vrtovih, po višavju in po gričih pa so zrasli med vinogradi in oljkami šotori. Iz Galileje je prišel Antipa. Iz Cezareje ob morju je prišel rimski upravitelj Poncij Pilat. Ob velikonočnih dnevih je imel navado, da je osebno stoloval v Antoniji, ker je bil gotovo nezaupljiv do judovskih množic, ki se tako hitro razburijo; žena ga je morda spremljala iz radovednosti. Po ozkih ulicah prestolnice, predvsem v četrti, ki je obdajala tempelj, se je prerivala in mrgolela judovska množica, iz katere se je dvigal ostri vonj ter se je iz hrupa ljudi in meketanja kakih dvesto tisoč jagnjet dvigalo petje psalmov po napevu “Košuta zarje” ali “Golobica z daljnih terebint”.

Zaporedje dogodkov teh dni je precej dobro označeno v evangeliju, posebno v Markovem, čeprav ni razumljivo, zakaj je večina njih preložena na torek. Vsekakor se je lahko znajti v tem, kar je bistveno. Jezus je že zgodaj zapustil ležišče, kjer je prebil noč, prijateljski dom v Betaniji (pri Marti in Mariji? pri Simonu Gobavcu?) ali podeželsko hišo v Getsemaniju, kjer ga bomo videli na veliki četrtek zvečer. Ko pride v tempelj, pobožni Judje že molijo tam, z rokami, dvignjenimi nad glavo, litanije osemnajstih blagoslovov. Okoli njega se polagoma zbere množica, ki ga posluša. Jezus govori neumorno: vsa vprašanja, ki mu jih zastavijo, vse, kar se zgodi, mu je dobrodošlo, da jih poučuje.

Tako se zgodi v ponedeljek zjutraj na poti nekaj precej nerazumljivega. Matej in Marko govorita o tem nekoliko različno. »Ko se je Jezus zjutraj vračal v mesto, je postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu, toda na njem ni našel drugega kot listje. Rekel mu je: »Naj ne bo nikoli več sadu na tebi!« (Mt 21,18-19; Mr 11,12-15). Nenavadno prekletstvo: koliko črnila je že stalo razlagalce! Prvič, ali je mogoče, da rodi smokva spomladi? O tem so se zelo prepirali: razprava Šabbat v talmudu bo pokazala nekega dne rabija, ki jesta sveže smokve v ponedeljek po veliki noči v Jeruzalemu, razprava Orla pa bo povedala, da je to v adarju, to je marca ali aprila. Torej bi moglo iti za divje ali izrojene smokve, ki poženo samo listje. Vprašanje se zdi, da je rešil Marko, ki je odločil: »Ni bil namreč čas za smokve« (11,13) Kaj potem pomeni prekletstvo, ki je takoj imelo učinek? Smokva se je namreč posušila – pri Mateju takoj – pri Marku, ki omenja, da so jo učenci naslednje jutro našli suho, čez noč. Gre za edini primer tako imenovanega “čudeža za kazen”, o katerem govori kanonični evangelij; v apokrifih imamo podobne primere. Zgodil se je, kar je že samo po sebi čudno, na drevesu, vrh tega na pošteni smokvi, ki tako zgodaj spomladi ni bila dolžna roditi sadu! Resnični nauk je takoj nato dal o tem Jezus: »Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje,‹ se bo zgodilo. Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi« (Mt 21,21; Mr 11,23). Vendar moremo obenem s tem dopustiti tudi preroško razlago. V zgodbi vidimo eno od simboličnih, včasih nenavadnih dejanj, s katerimi so imeli veliki navdihnjenci običaj napovedati žalosten dogodek. Tako je Jeremija kupil pri lončarju posodo in jo slovesno razbil (19), Ezekijel pa si je z mečem obril brado in lase (5). Prekleta smokva je Izrael, ves pokrit z listi zakonskih predpisov, vendar brez sadov ljubezni, Izrael, ki bodo o njem še isti dan jasno govorile tri prilike.

»Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Bossuet, ki razlaga to mesto, vidi v njem globok psihološki nauk: »Veliki zločini često niso tako daleč od pokore kakor prazna in brezplodna vljudnost.« Jezus dobro ve, koliko zle volje in upora se skriva tudi v srcu najboljšega kristjana, vendar ima tisočkrat raje grešnika, dobrega grešnika, ki mu je žal, kakor hinavca, ki hlini, da se je uklonil, v duši pa goji polno odpora. Poslušaj, Izrael! »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo …« (Mt 21,28-32).

Zdi se, da misel na odpor Izraela ne zapusti Jezusovega duha. Zaradi njega je prejšnji večer zaihtel; k njemu se neprestano vrača. Neizmerna bolečina razočarane ljubezni. Čez dan se še enkrat povrne k priliki o vinogradu: ali se morejo motiti o njegovem namenu Judje, ki poznajo Sveto pismo? »Hiša Izraelova je vinograd Gospoda nad vojskami …« so slovite Izaijeve besede (5,7). Vinograd, od katerega je pričakoval odlično vino, pa je dal samo kislico. Kdo od navzočih ni spoznal viničarjev, ki jim je gospodar zaupal svoje najboljše trte, stiskalnico in vinsko klet, ki pa po trgatvi odklonijo, da bi karkoli dali, pretepejo hlapce, ki jim jih pošljejo, in končno ubijejo samega dediča, gospodarjevega ljubljenega sina? Namig je tako jasen, da je tedaj, ko Jezus sklene, da bodo poklicani drugi viničarji, da nadomeste ubijalce, slišati vzklik: »Bog ne daj!« Jezus pa je še bolj jasen. »On pa se je ozrl po njih« ter – ni si težko zamisliti strašnega veličastva, ki je razlito po njegovem obrazu – navedel psalm (117,22) in »vzkliknil: ›Ali niste nikoli brali v pismu: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove« (Mt 21,33-46; Mr 12,1-12; Lk 20,9-19).

Človek bi rekel, da Jezus, zdaj ko se je odločil, da ne bo več čakal, namenoma izziva Jude, da bi pokazal svojim rojakom vso njihovo odgovornost. Lahko odbijejo priti na gostijo, kamor jih Bog vabi, lahko dajejo prednost svojemu delu, svoji kupčiji in nekateri od njih celo pobijejo kraljeve služabnike, toda ne smejo se čuditi, če bodo videli na svojem mestu druge povabljence, vse narode sveta, nabrane vsevprek po cestah, pri velikem ribolovu evangelizacije sveta! (Mt 22,1-14).

Nauk ni padel v prazno, ampak je silovito razgibal množice, zbrane po tempeljskih dvoriščih. Veliki zbor, ki je bolj ko kdajkoli mislil na to, da bi se znebil Jezusa, pa si ga ni upal zgrabiti sredi njegovih pristašev; skušal mu je nastaviti past. Poslali so k Preroku odposlanstvo, ki ga je vprašalo, na kakšno oblast se sklicuje, da govori in dela tako. Končno, narediti s prevračanjem miz menjalcev in kurnikov za golobe pohujšanje v temp- liu, javno žaliti izraelski narod… »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal oblast?« Vprašanje je bilo spretno zastavljeno: ali bo rekel Jezus, da dela v božji moči, poslan od Boga? S tem bo zagrešil bogokletje. Se bo izmikal? To bo zelo škodovalo njegovemu ugledu. Toda, četudi Jezus običajno prezira metode farizejskega razpravljanja, jih zna včasih tudi uporabiti, celo z nekakšno kmečko zvijačnostjo. »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar. Če mi to poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam. Od kod je bil Janezov krst. Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka.« Zato so odgovorili Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« (Mt 21,23-27; Mr 11,27-33; Lk 20,1-8). Samoumevno, da so bili po takih trenjih njegovi sovražniki le še bolj odločeni, da ga uničijo. Ko so slišali priliko o morilskih viničarjih, so hoteli celo planiti nanj. da bi ga zgrabili, ker so le predobro razumeli, kam meri. Vendar jih je strah pred ljudstvom zadržal.




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Nedelja slovesnega vhoda

Odslej je treba dan za dnem in skoro uro za uro slediti Jezusovi poti proti končni odločitvi. Nedelja, 2. aprila – predstavljati si moramo eno tistih lepih pomladanskih juter v Judeji, ko duša v prosojni jasnini daljine, v oživljajočem vetriču, polnem blagodišečih rastlinskih vonjav, in v tisočerem žvrgolenju škrjančkov meni, da vprav čuti navzočnost Božje milosti. Veliko ljudi je že zgodaj odšlo na cesto proti Betaniji, da bi poslušali Jezusa. Vse je govorilo samo o njegovih čudežih, o jerihonskih slepcih, ki jima je vrnil vid, in predvsem o Lazarju, ki je umrl in že dehnel, pa ga je vrnil svojcem.

Tudi Jezus je že šel proti Jeruzalemu. Pot se je vzpenjala po pobočju Oljske gore, katere vrh je pustil na levi ter se po nekaj vijugah spustil na planoto, od koder se opira veličasten pogled na mesto. Okoli Jezusa se je zbralo spremstvo njegovih vnetih pripadnikov in radovednežev. Nekje pred vrhom so stale ob cesti hišice vasice Betfage, “hiše smokev”; njena lega je danes zelo negotova. Tedaj je Jezus storil nekaj, česar njegovi spremljevalci niso takoj razumeli, vendar pa nobeden od evangelistov ni pozabil poudariti (Mt 21; Mr 11; Lk 19,29; Jan 12,14). Dvema od svojih učencev je namreč rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico privezano in žrebe pri njej; noben človek še ni sedel na njej. Odvežita ju. In če vaju kdo vpraša, zakaj ju odvezujeta, odgovorita: ‘Gospod jo potrebuje’ in takoj jo bo pustil semkaj.«

Osel? Ali je bil Jezus samo truden? Ne bi se zdelo, ker je bil Jezus v vsem evangeliju krepak hodec. Ali je hotel, da bi bil njegov prihod v mesto slovesnejši? Brez dvoma. Čeprav tako živinče ni nobeno razkošje. Nič zato, če je osel na Vzhodu krepkejši od onih v naši deželi in ni v ničemer podoben skromnemu alžirskemu osličku ter je bil celo za ugledne ljudi primerna žival, kakor vidimo, na primer, v Knjigi sodnikov (10,4; 12,14) in v pustolovščini Absaloma, ki je tedaj, ko je našel smrt, jezdil na oslu ali na muli. Sklicevati se moremo tudi na Homerja, ki je dejal za Ajaksa, da je »veličasten kakor osel«, pa vendar bi rimski konjenik, ki je s krepko roko vodil svojo žival, pomilovalno gledal na ljudskega voditelja na oslu!

Izbira je razkrila bolj tajne namene. V vsej sveti zgodovini stare zaveze je osel simbol miru, krotkega in skromnega življenja, kakor je konj simbol vojne, razkošja in izžemanja. Preroki so često očitali kraljem, da preveč ljubijo konjenico. Jezus je kralj, toda kralj miru. Ugotovitev: »Osel, na katerem še nihče ni sedel«, jasno kaže na verski značaj izbire. Vsi stari so verovali, da žival ali stvar, ki sta že služila svetni rabi, nista več primerna za sveto rabo (4 Mz 19,2; 5 Mz 15,19; 21,3; 1 Kr 6,7). Predvsem pa beremo pri preroku Zahariju besede, na katere je gotovo mislil Jezus: »Glej, k tebi prihaja tvoj kralj: pravičen je in zmagoslaven, krotek, na osliču jezdi, na žrebetu oslice« (9,9). V izbiri skromnega živinčeta je bilo torej mesijansko znamenje. Zmagoslavje, ki se pripravlja, je zmagoslavje kralja, ki so ga napovedovali preroki in ga Jezus hoče javno razodeti na dan, ko se je začelo vse zapletati.

Brez dvoma skromno zmagoslavje, ki se je močno razlikovalo od tistih, ki so jih slavili v Rimu: zmagovalec na kvadrigi, neskončne legije in ujetniki v verigah, ki so zaključili sprevod. Fra Angelico je pravilno doumel njegovo popolno preprostost in veličastno milino. Verniki in radovedneži so se sami od sebe uvrstili v sprevod. »Nekateri so sekali vejice z dreves in jih stlali po poti, drugi so mahali s palmovimi vejami, mnogi so razgrinjali na pot svoje plašče in vsi učenci so začeli navdušeno na ves glas prepevati božje hvalnice: »Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida! Blagoslovljen sin Davidov!« Skromna zelišča Judeje, ki so aprila zelena in sočna in vsa dehteča, veje drevesa miru, oljke, in palme, ki jih zahteva dostojna proslava zmage – Cerkev gleda v njih predvsem podobo dobrih del, ki jih je treba prinesti Jezusu in položiti k njegovim nogam (molitev pri blagoslovu oljk). Običaj razgrinjanja oblačil pod noge tistih, ki jih hočemo počastiti, je na Vzhodu že star. Tisoč in ena noč velikokrat govori o njem in neki angleški konzul v Damasku, bilo je pred sto leti, pripoveduje, kako mu je nekoč, na poti skozi Betlehem, prišlo naproti na stotine mož in žena, ki so nenadoma 2ačeli razgrinjati po tleh pred njegovega konja svoja oblačila ter ga ponižno prosili, naj posreduje zanje pri egiptovskem podkralju, čigar srd so zbudili s svojim uporom.

Farizeji, ki so imeli povsod svoje vohune, so bili obveščeni o tem, kaj se godi. Sicer so mislili, da bo prišel Jezus za veliko noč v Jeruzalem, vendar so upali, da bo obziren, kakor ob drugih prilikah. Zdaj pa je prihajal kot zmagovalec, očitno v vlogi mesijanskega kralja slave. »Učenik, posvari svoje učence!« so mu jezno rekli. »Odgovoril jim je: ‘Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili’« (samo Lk 19,39.40).

Na vrhu, kjer se cesta prek širokega sedla spusti po zahodnem pobočju naglo navzdol, se je Jezus ustavil. Pred njim se je v resnično kraljevskem sijaju razprostiralo mesto. Od nikoder ni boljšega pogleda nanj kakor s tega pobočja Oljske gore. Nagnjeno od zahoda proti vzhodu se onstran Kidróna mogočno in strmo nudi občudovanju gledalca. V tistih časih ni bilo táko kakor ga vidimo danes. Obdano s škrlatnim in bledo-vijoličastim nazobčanim obzidjem, ki spominja na avignonsko, je danes srednjeveško mesto, na katerega je muhavost zgodovine poveznila čudovito kupolo, katedralo v izbrani modrini v spomin kalifa Omarja, ter na slepo posejala med rdečerumenimi skupinami po frankovsko zidanih hiš belima stebla islamskih minaretov. V Jezusovem času pa je gotovo nudilo veliko očarljivejšo sliko. Kakor danes je bilo tudi tedaj mesto iz kamna, ki neomejeno vlada tu in o katerem je Chateaubriand dejal, da ga spominja na spomenike na pokopališču, izgubljenem v puščavi. Kako je sijala tedaj tisočletna prestolnica, ki ji je v blišč zaljubljeni samosilnik Herod pravkar dal popolnoma novo obleko! Belo so sijali kamniti skladi v podnožju kiklopskega obzidja in pročelje templja, ki je bilo pred Jezusom, se je bleščalo v zlatu. V središču slike se je simbolično dvigala ogromna gmota svetišča s svojimi preddvori, s svojim obzidjem in s svojimi stolpi. Na desni je bil spoštovanja zbujajoči četverokot trdnjave Antonije, vojašnice rimske posadke. Povsod je bilo videti razkošne palače, ki so jih bili zgradili veliki duhovniki in četrtni oblastniki, v ozadju pa se je kot čuvaj vrat proti morju, dvigal Davidov stolp, zgrajen na temeljih visokih teras, kjer je nekoč kraljevski pevec pel Večnemu svoje psalme: petdeset metrov visoka, nepremagljiva trdnjava, kjer so se štirideset let pozneje zadnji izraelski branilci upirali Titovim legijam.

Pogled na mesto in slika grozeče nesreče, ki je vstala v Jezusovi od Svetega Duha napolnjeni duši, sta napolnila njegovo srce s strašno slutnjo. Tu so bili vsi njegovi spomini: spomini njegovega rodu, njegovega naroda. Na teh trikrat svetih krajih so vladali njegovi očetje; zdaj so spali v ozadju doline, ki se je razprostirala na njegovi levi, med skupinami belih grobov in visokimi, temnimi cipresami. Bolj ko kdorkoli je poznal nadnaravni pomen templja, edinega mesta na svetu, kjer so častili pravega Boga. Zakaj je moralo vse zaiti v žalostno slepo ulico, zakaj je Previdnost dopustila zakrknjenost in zaslepljenost? Jezus je zaihtel, kakor se krepko izraža v grščini evangelist Luka. »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« (Lk 19,41-44). Čudne, skrivnostne besede; Jezus jih tedaj ni razložil.

V mesto je prišel gotovo skozi Zlata vrata. Križarji so jih zazidali in zgradili tam kapelo; odprli so jih vsako leto na cvetno nedeljo za slovesni vhod patriarha, ki je jezdil na oslu med vzklikanjem množice, ki je metala predenj veje in plašče. Ta vrata so najbliže templju, kamor se je odpravil Jezus. Tam se mu je nudil prav isti prizor, ki ga je razsrdil že pred dvema letoma: pobožnost in kupčija, ki sta se pretesno povezali, sta spremenili stebrišča v menjalnice, preddvorja v sejmišča in svete dvore v prodajalne dišav. Iz svetega kraja se je razlegalo vreščeče vpitje, pomešano z meketanjem živali. V Mesiju je vstal isti srd kakor nekoč; udaril je na desno in levo in pometel trg pred seboj. Njegov prihod ni ostal neopažen.

Kot menijo, drugi Jezusov nastop v templju, o katerem poročajo sinoptiki (Mt 21; Mr 11; Lk 19) ni isti kot tisti, o katerem govori Janezov evangelij (2,13-22).

Jezusov silni nastop je gotovo olajševala navzočnost spremstva, ki mu je sledilo. Truma je od Betfage dalje od trenutka do trenutka naraščala. Seveda niso bili vsi njegovi prepričani pristaši niti spreobrnjenci. Pri takih nastopih igra radovednost važno vlogo. Kljub temu so bili ljudje zelo navdušeni. Jasni otroški glasovi so vzklikali Mesiju (Mt 21,15.16). Farizeji, ki so bili vedno bolj vznemirjeni, so govorili med seboj: »Vidite, da nič ne dosežete. Glejte, vse je odšlo za njim!« (Jn 12,19). Celo pogani, neobrezanci, morda “bogaboječi”, prozeliti, ki jih je pritegnila vera v enega Boga, so prosili apostola Filipa in Andreja, da bi jih povedla k Jezusu, ki je bil resnično junak dneva.

Izročilo pripoveduje legendo, da je pogane poslal k Jezusu edeški kralj Abgar in mu ponudil zatočišče v svojem malem kraljestvu. V zahvalo naj bi mu Jezus poslal svojo čudežno podobo. Zakaj so hoteli videti Jezusa? Morda zato, ker je bil tisti trenutek v preddverju vernikov; vsem neobrezanim pa je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano vstopiti v ta pridržani del templja.

Vendar Jezus tudi v sijaju slave, ki se razodeva v samem srcu Jeruzalema, v trenutku, ko vse ljudstvo, ki je zbrano za veliko noč, ponavlja njegovo ime, niti za hip ne izgubi iz zavesti usode, ki ga čaka in ki jo sam hoče. Učenca sta mu prišla povedat, naj se pokaže Grkom, ki so ga s simpatično radovednostjo hoteli videti. Odgovoril jima je, da je blizu ura, ko ga bo vsakdo mogel videti poveličanega. Ker je morda v duši svojih zvestih bral nepotrpežljivost, vročo žejo po svetnem zmagoslavju, je bil še določnejši; ponovil je, kaj bo resnični pogoj njegove slave:

»Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,23-26).

Ob uri, ko ljudje njegovega spredstva, med seboj pomešani Judje in pogani, nudijo sliko množice bodoče Cerkve, se zdi Jezusu potrebno ponoviti, kaj ga bo to novo človeštvo stalo. V njegovi duši vstaja krvava skrivnost odrešenja. Njegovi zvesti še ne razumejo, kakšni slavi jih posveča. Ne vejo še, kaj pomeni “sovražiti svoje življenje na tem svetu” v nadčloveški igri, kjer tisti, ki izgubi, dobi. On pa to ve. In ker je človek, popolnoma človek, ga prevzame strašna, človeška groza spričo tako bližnje in strašne bodočnosti. V spominu vstaja skušnjava, ko se je v puščavi Džebel Qarantal upiral satanu. V spominu vstaja groza četrtkovega večera na getsemanskem vrtu, ki bo še hujša. Besedilo sv. Janeza v nekaj vrstah razodeva vso dramatičnost boja: »Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« je zaključil Jezus v zanosu popolne vdanosti (Jn 12,27-28). Tisti trenutek je bilo slišati pomladanskemu gromu podoben glas:  z nebes je odgovoril Bog.

Tako se bo dan, ki se je začel z bleščečo lučjo zmagoslavnega jutra, končal v mračni tesnobi. Množica je slišala skrivnostni grom. Nekateri so menili, da je govoril angel. »Ta glas ni nastal zaradi mene,« je povzel Jezus, »ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 30-32). Ljudje niso razumeli strašne preroške besedne igre. Postava vendar govori, da bo Mesija ostal vekomaj. Torej ne more napovedati svoje smrti. Povzdignjen? Kaj hoče s tem reči? Sin človekov? Kdo je pravzaprav?

Nekateri od tistih, ki so od jutra hodili za Prerokom, so se polagoma utrudili. Zvečerilo se je. Sonce je zašlo okoli pol šestih in obzorje za trojico stolpov, Fazael, Mirjam in Hippicus, ki spominjajo na troje bitij, ki jih je ljubil Herod, je vse rdeče. Zdaj jih ni več toliko okrog Jezusa, ki je ostal na eni od tempeljskih teras. Treba je zopet začeti življenje in se vrniti k vsakdanjim opravilom. Po bledovijoličastih moabskih gorah v daljavi se vlečejo zadnji sončni žarki. »Luč v razsvetljenje poganov« (Lk 2,29), je prerokoval sveti starček Simeon, ko so predstavili dete v templju. »Le še malo časa je luč med vami,« je zadnjič svetoval Jezus. »Hodite, dokler imate luč, da vas ne zajame tema. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči!« (Jn 12,35-36).

Verniki so polagoma odhajali iz svetišča. Duhovniki so se vračali k daritvenemu obredu: z bosimi nogami so stopali po stopnicah svetih preddvorov. Z nočjo se je shladilo. Na kaj so mislili dvanajsteri, ki so ostali okoli Jezusa? Danes pač ne bodo še dvignili ljudstva, da bi prisililo Kajfa, naj mazili skrivnostnega Mesija za kralja. Počasi so se spustili za Jezusom proti Zlatim vratom in se vrnili v Betanijo.




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Veliki teden

Liturgija katoliške Cerkve ne pozna v vsem krogu cerkvenega leta, v katerem se razvija sijaj njenih simbolov, tedna, ki bi bil bogatejši in pomembnejši od tistega, ko se spominja zadnjih dni, ki jih je preživel Jezus na zemlji. Veliki teden! Nobenega kristjana ni, v katerem ne bi te besede zbudile spomin na praznike nasprotujočega si značaja, kjer se izmenjujeta žalost in veselje, ko so bazilike, katedrale in skromne vaške cerkvice, napolnjene zdaj z veličastnimi hvalnicami zdaj z molkom, prizorišče neprestano obnavljajoče se žaloigre. Začenja se z zelenjem sveže narezanih vej, z mačicami in zeleniko pri nas, drugje pa s palmovimi in z oljčnimi vejami. Komaj pa je utihnila gloria, laus, odmev Izraelove hozane, že se pogrezne v nočni oficij, kjer dolga berila prerokov in izmenično prepevanje psalmov spominjajo obenem na žaloigro, ki se približuje in na večstoletne obljube, katerih izpolnitev bo. Veliki četrtek se zdi, da je s svojimi blagodišečimi oltarji s smehljajem prekinil pot na Kalvarijo, čeprav je hostija, skrita med cvetjem in lučmi telo žrtve, ki ga na kolenih časti ljudstvo. Nato sledi noč, zvonovi so umolknili in množice se žalostno prestopajo pri križevem potu. Kipi so zagrnjeni, tabarnakelj odprt in zdi se, da je tudi hišo božjo prevzela žalost, ki je zagrnila svet, vse do tiste ure, ko je v zarji čudovitega dne zadonel veseli krik upanja: »Kristus je vstal!«

Menjava, sence ni nadnaravne svetlobe ali bolje, istočasnost žalosti in veselja, popolnoma ustrezajo vtisu, ki ga vzbujajo zadnji Jezusovi dnevi, kakor jih beremo v evangelijih. V ozadju v spletkah in sovraštvu zori zarota, ki si domišlja, da bo Jezusa premagala. Jezus to ve, pa ne misli, da bi se z begom umaknil tistim, ki so z njegovo smrtjo zapečatili svoj poraz. Približuje se njegova ura, ura teme, ko se bo iz krvave skrivnosti rodilo odrešenje ljudi. Vedrost, ki smo jo vedno brali na njegovem obrazu, ga tudi zdaj ne zapusti. Še v zadnjih trenutkih je povedal nekaj svojih najlepših besed. Vendar se človek v njem zdaj pa zdaj užalosti: njegova mladost, njegovo telo se upira smrti, ki jo zahteva Bog od njega. Veliki teden je teden dveh velikih in veličastnih razodetij: radostnega pozdravljanja množice in ustanovitve najsvetejšega zakramenta, pa tudi teden, ko je odjeknila odločilna beseda: »Če pšenično zrno ne umrje. . .«, teden smrtne groze, zapuščenosti in križa.

Jezus prebiva zdaj v Betaniji zdaj na Oljski gori, krajih blizu Jeruzalema, od koder lahko prihaja in odhaja; ne skriva se več. Karavane pobožnih Judov, ki prihajajo od Jordana, menijo, da bodo praznovale veliko noč, kakršno praznujejo vsako leto; ob robu mesta križani puntar jih ni posebno presenetil. Pa sta vendar sovpadanje praznika, ki spominja na rešitev izvoljenega ljudstva in Mesijeve žrtve vse prej kot slučajna. Jezus se je včeraj umaknil sovražnikom v Efrem, danes se jim je izročil. Nihče ne dvomi, da so dogodki načrtni.

Za zgodovino je srečanje judovskega praznika z Jezusovo smrtjo zelo dragoceno. Gre za enega najbolj zanimivih elementov v Jezusovi kronologiji. Vsi štirje evagelisti poročajo, da je umrl v petek (Mt 27,62; Mr 15,42; Lk 23,54; Jn 19,31). Če se držimo četrtega evangelija, katerega časovni podatki so najbolj natančni, moramo dopustiti, da je Kristus umrl tisti dan, ko bi morali jesti velikonočno jagnje (Jn 18,28), to je po judovskem koledarju 14. nisana. Petek in velika noč pa sta v Kristusovi dobi bila na isti dan samo 11. aprila l. 27, 7. aprila 30 in 4. aprila 33. Če primerjamo podatke, ki smo jih že dobili v zvezi z njegovim rojstvom in trajanjem Jezusovega javnega delovanja, se moramo odločiti za drugega od treh datumov. Veliki teden se je torej začel v nedeljo, 2. aprila 1. 30, v petek, 7. aprila pa so Jezusa križali na golem griču pred jeruzalemskimi vrati.

Če upoštevamo dejstvo, da so Judje šteli dneve od enega sončnega zahoda do drugega, dobimo tako časovno razpredelnico:

Nedelja, 2. aprila do sončnega zahoda, 9. nisan: začetek cvetne nedelje. Po sončnem zahodu, 10. nisan.
Ponedeljek, 3. aprila do sončnega zahoda, 10. nisan.
Torek, 4. aprila do sončnega zahoda 11. nisan.
Po sončnem zahodu 12. nisan.
Sreda, 5. aprila do sončnega zahoda 12. nisan.
Po sončnem zahodu 13. nisan.
Četrtek, 6. aprila do sončnega zahoda 13. nisan: začetek zadnje večerje.
Po sončnem zahodu 14. nisan.
Petek, 7. aprila do sončnega zahoda 14. nisan: Kristus umre.
Po sončnem zahodu 15. nisan: farizejska velika noč.

Vemo, da je velikonočni praznik pri kristjanih premakljiv, ne stalen, kakor je bil pri Judih. Razlog je v dejstvu, da to bili izraelski meseci lunini, naši pa ne. Ko je Mojzes določil veliko noč na 14. dan prvega meseca (4 Mz 28,16), je praznik sovpadel s polno luno pomladanskega enakonočja, tedaj so namreč Hebrejci odšli iz Egipta. Cerkev, ki je hotela pokazati, kakor poje sekvenca “Lauda Sion”, da je »nova velika noč zaključila staro, kakor dan razžene noč«, je zato odločila, da je tudi njen praznik istočasno z velikonočno polno luno. Ker pa je hotela praznovati Kristusovo vstajenje na nedeljo, ki je dejansko bilo ta dan, je na nikejskem koncilu določila, da bo vsako leto v nedeljo po polni luni pomladanskega enakonočja, ki je, kot so menili, vedno 21. marca, kakor je bilo to v letu koncila, 1. 325. Če pa je polna luna pred 21. marcem, je za veliko noč odločilna naslednja polna luna ter more tako biti velika noč od 22. marca do 25. aprila. Velikonočni praznik so hoteli z različnimi sistemi urediti, da bi bil stalen, toda v tem primeru bi se bilo treba odreči ali sovpadanju s polno luno ali z nedeljo.

Državni razlogi

Zadnje dni marca je postal Jezusov položaj nenadoma resen. Ker se je približal Jeruzalemu, je s tem vznemiril ljubosumne čuvarje verskih običajev in javnega reda, ki so v njem sovražili tako preroka kakor prekucuha. Ker je obudil Lazarja od mrtvih in si s tem pridobil naklonjenost mnogih Judov, so se odločili, da bodo ukrepali. Farizeji so nadlegovali tempeljsko oblast. Veliki duhovniki so se vznemirili. Odgovorni so se zbrali in razpravljali o primeru.

Evangelij poroča o več takih sestankih neuradnega značaja, ki jih o. Lagrange primerja “sestankom parlamentarnih skupin”, katerih, odločitev bo gotovo zmagala, ker je bila v njih zastopana večina. Sv. Janez (11,45-53) podrobno pripoveduje o enem takih sestankov. Izročilo hoče, naj bi bilo v podeželski hiši velikega duhovnika Kajfa, na višini južno zunaj mesta, onstran mračne Hinomske soteske, ki še danes nosi ime Zlega zbora. Tja niso sklicali vsega velikega zbora, ki se ga gotovo nista udeležila ne Jožef iz Arimateje ne dobri Nikodem. Ni težko sklepati, da sta bili obe sicer nasprotni si velikoduhovniški družini, Anova, s svojimi petimi sinovi in z zetom, ter Boetova, ki so jo zastopali njegovi trije sinovi, tokrat složni. Navzoči so bili tudi farizejski učeniki postave, ki so bili ravno v Jeruzalemu, ki pa niso igrali prve vloge. Sicer pa se zdi, da so se od tu dalje umaknili duhovniški kasti; ko je namreč zadeva prešla na politično in sodno področje, jih ni več zanimala. Tako je rabi Eleazar ben Azarias dejal, da bi se mu zdelo sodišče, ki bi v sedemdesetih letih izreklo eno smrtno obsodbo, krvoločno. Farizejski pismarji so dobro vedeli, iz kako važnih razlogov so ovadili Jezusa oblastem, vendar pa jih ni bila volja, da bi si omadeževali roke.

»Kaj storiti? Ta človek dela veliko čudežev. Če ga pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter uničiil naše mesto in ljudstvo.« Izraelskim velikim duhovnikom je treba priznati, da nevarnost ni bila navidezna. Zanesenjaki so že večkrat prepričali ljudstvo, da je prišla ura osvoboditve in povzročili krvave represalije. Spominjali so se še Simona Upornika in dva tisoč križev, ki jih je dal postaviti Varus po hribih v deželi. Štirideset let pozneje je podoben poskus povzročil katastrofo. Politiki, kar so v resnici bili člani velikega sveta, niso mogli misliti drugače. Tisti, ki bi mogli razlikovati med Jezusom in nevarnimi puntarji, so imeli le preveč koristi od tega, da se zadeva ne pojasni. Farizeji so molčali, toda oni so svoje že opravili.

Strah je slab svetovalec človeških zborovanj. Takrat je vstal tedanji veliki duhovnik Kajfa; za njim je stal ves velikoduhovniški rod Ane, tast in svaki, pripravljen, da ga podpre. »Vi ničesar ne razumete in ne pomislite, da je za vas boljše, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod!« Ni od včeraj, da se v trenutku, ko otrpne čut za pravičnost, sklicujejo na državne koristi. Ti duhovniki in starešine, ki so bili vsi iskreno vdani koristim svojega ljudstva, so menili, da ne ravnajo napak, če se pridružijo temu mnenju. Na njem je nekaj logičnega in brezpogojnega, kar je dobro povedal Goethe: »Raje imam krivico kakor nered.« Seveda je treba vedeti, če krivica, celo ena sama in izjemna, ki vnese v vse družbeno telo smrtni kal, ni nevarnejša. Dilema je že dva tisoč let neodločena, čeprav je od Jezusovih do naših dni le predolg seznam tistih, proti katerim so se sklicevali na državne koristi.

V Kristusovem primeru je šlo za nekaj čisto drugega, in to je odločno naglasil sv. Janez. Kajfa, ki je tako tovoril, je bil samo prerok. Filon trdi. da je bila v tisti dobi ena od posebnih pravic velik z za duhovnika preroško navdihnjenje, za katero so menili, da je v zvezi ; svetim efodom. Kakor pripoveduje Jožef Flavij, je Janez Hirkan večkrat prerokoval. Kajfa je, ne da bi vedel, napovedal nekaj čisto drugega, kakor dogodek, ko zgrabijo navadnega puntarja. »Jezus je moral umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene otroke božje.« Modri politiki so bili samo orodje v rokah Vsemogočnega.

Podobna zborovanja so bila večkrat. Ni težko uganiti, da so bili v zadregi. Postopek je zahteval previdnost. Ali je treba prekucuha zgrabiti sredi množice? Toda če nastane pretep in bo tekla kri, kaj poreče Rim? Ko ga bodo zgrabili in jim uspe uničiti njegov ugled, tedaj bo mogoče tudi postaviti zgled. Talmud pripisuje rabiju Akibi besede: »Pobijte nevarne učenike v dnevih velikih romanj!« da bo vpliv na množice močnejši. Toda prej je bila potrebna zvijača. O tem so večkrat razpravljali. Mimogrede so omenili, da bi se bilo dobro znebiti tudi Lazarja, katerega navzočnost je bila živ dokaz Jezusove nadnaravne moči, in so tokrat dokončno sklenili, da ga umore (Jn 12,10-11).

Še so tipali in razpravljali, ko se je puntar z neverjetno drznostjo pojavil v Jeruzalemu, kakor v posmeh pismoukom, učenikom postave, starešinam, duhovnikom in vsemu velikemu zboru.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Poslednje znamenje, ki mu bodo nasprotovali

Jezus je poznal vse to, vse globoke vzroke nasprotovanja svojemu oznanilu, nepremagljivi odpor Judov do svoje osebe in pomen žaloigre, ki se ji je bližal. Ko beremo evangelij, z gotovostjo, čutimo, kako v času, ko ljudje okrog njega dan za dnem kujejo svoje spletke in se dajo voditi svojim nizkim strastem, Kristus zasleduje cilj, ki ga pozna samo on.

Zdaj bolje poznamo, kako se polagoma razvija njegov nauk: nameni božjega načrta se ujemajo s človeško modrostjo. Mesija se ni nenadoma razodel v svoji slavi ne samo zato, da ne bi vznemirjal judovskih in rimskih oblasti, ne samo zato, da prepreči napačni korak svojih poslušalcev v zvezi z Jezusovo vlogo. Priti je morala “njegova ura”, to je, odpor do njegovega nauka in njegove osebe je moral postati tako silovit, da je nujno moralo priti do krvavega nastopa, ko bo vse dopolnjeno. Če je bila v Kristusovem življenju skrita mesijanska skrivnost, jo je vso razkril šele s svojo smrtjo in svojim vstajenjem. Obenem zdaj tudi bolje razumemo popolno skladnost, ki jo moremo ugotoviti med njegovimi besedami in njegovim bitjem. Jezus ni samo človek, pri katerem so dejanja popolnoma v skladu z njegovimi besedami, ki sta vse njegovo življenje poslanstvo in pričevanje: on je Božja Beseda, ki je postala meso in se je darovala v spravno daritev. Ko smo naštevali poglavitne vzroke nasprotovanja, ki se zde, da pojasnjujejo žaloigro na Kalvariji, nismo s tem še ničesar povedali, ker ostane še bistvenejši motiv, v katerega je čisto nemogoče prodreti – skrivnost odrešenja.

Važno je poudariti, da more imeti beseda “skrivnost” samo zelo splošen pomen, da nikakor ne gre za nekak tajinstveni nauk, v katerega je toliko ustanovnikov ločin hotelo zapreti svoje poslanstvo, in glede katerega sanjaški duhovi trdijo, da so sledovi tega tudi v evangeliju. Krščanstvo ni v ničemer ne vera zgolj posvečenih, ne ločin. Nikoli ni bilo podobno ne esenskim ne pitagorejskim občinam niti skupinam mistikov, ki so v Elevzinah častili Demetro ali tu in tam po cesarstvu Izido, Serapisa ali Adonisa. Celo tedaj, ko se je zdelo, da je pridržal Jezus nekatere elemente svojega nauka svojim neposrednim učencem, je jasno povedal, da je to samo začasno: »Kar vam pravim v temi, povejte o belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah« Mt 10,27.

Njegova ura je prišla in zdaj bodo drug drugega prehitevali dogodki, ki bodo prekinili Jezusovo človeško življenje in nujno zaključili njegovo poslanstvo. Ali pa bo ta zaključek tako jasen, da bo prepričal ljudi, da bodo sprejeli njegov nauk, za katerega bo prelil svojo kri? Zadeva ni tako preprosta. Res bo v teku stoletij vedno več duš, ki bodo priznale v trpečem Mesiju podobo svojega upanja ter bo pogled na njegovo trpljenje odprl njihove oči lûči. Vendar pa bo za mnogo drugih prav to trpljenje višek tega, kar jim je bilo v njegovem nauku neznosnega in v njegovi usodi nesprejemljivega.

Sv. Pavel je rekel o Bogu, ki je postal človek in je umrl na križu: »Judom pohujšanje, poganom nespamet« (1Kor 1,24). Grku je bila misel na človeka, ki je bil obenem Bog, nekaj tako nesprejemljivega, da se razum v tem sploh ni mogel znajti: šlo je za hibris, za nekaj, kar presega vse meje, za neznosno samoveličje. Dopustiti, da bi Bog prostovoljno umrl, pa je bilo popolnoma nesmiselno protislovje, saj vendar že samo bistvo božanstva vključuje nesmrtnost.

Judu je bila že misel na učlovečenje pohujšljiva, žaljiva za transcendentnost Edinega in je dišala po neznosnem antropomorfizmu. Odrešenje pa je bilo še mnogo več. Krvava daritev, ki odreši in odkupi, je bila darovanje živali pod nožem svečenikov, strogo vzeto je bila tudi darovanje človeškega mesa, kakor nekoč Izaka in Jeftejeve hčere, strašni Jahvejevi oblasti. Toda da bi se Bog daroval Bogu, da bi Bog postal žrtev – kakšen napad na pojem o Bogu! Če pa bi kdo še trdil, da je bila žrtev Mesija – kako neznosna žalitev za maščevalca Izraela, za kralja slave, predstavljati si ga, kako sprejme položaj sužnja in izroča svoje izmučeno telo lesu sramotnega križa!

A krščanstvo je zahtevalo od sveta ravno to ponižanje duha pred Jezusovo nespametjo in pohujšanjem. Ker mora biti vse, česar je vajena človeška narava, kos za kosom, spremenjeno – metanoéite! spremenite se! – je morala nespamet postati modrost in pohujšanje postati vredno spoštovanja in ljubezni! Tako je križ kot poslednje pričevanje za Jezusovo oznanilo, postal tudi najbolj odločilno znamenje, »ki se mu bo nasprotovalo«.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Evangelij in judovstvo: prvine nasprotja

Vendar pa ta vez ne pojasnjuje vsega; drevesa Cerkve ne hrani samo ta korenina. Razodetje Izraelu je bilo veliko, vendar ne popolno. Kristjani vseh časov so vedno odločno trdili, da je bilo razodetje dopolnjeno šele po Jezusu. Na nekem steklu v Chartresu vidimo štiri velike preroke, ki nosijo na ramah štiri dečke, evangeliste. Simbol je pravilen: nova resnica počiva na stari, ki pa jo presega. »Če je nova zaveza vsebovana že v stari,« je rekel sv. Avguštin, »pa dobi zdaj stara smisel po novi« »Kar Mojzes zakriva, Kristusov nauk odkriva,« je zapisal modri opat Suger, minister francoskih kraljev Ludovika VI. in Ludovika VII., približno podobno besedam, ki jih vidimo na kipu sv. Pavla pri Sv. Trofimu v Arlesu: »Mojzesova postava skriva, kar razodeva Pavlov nauk: sinajska zrna so po apostolovi zaslugi podala moka«. Naš srednji vek je temu simbolično rekel “mistični mlin”; vidimo ga na kapitelu v Vezelayu: Mojzes z vrečo na rami stresa žito prvotne postave v livek, na koncu grota prestreza iz nje moko sv. Pavel.

»Resnični izraelski rod, Izrael po duhu, to smo mi!« so klicali cerkveni očetje. Spreobrnjenci iz poganstva so poudarjali, da so njihovi predniki očaki, preroki in kralji. Zato piše, zvest velikemu staremu izročilu, danes Paul Claudel: »Naši resnični predniki so oni, ne neki neznani barbari. Po zakonu cepljenja smo Abrahamovi sinovi in dediči stare obljube. Za nas gre, ko pravi sv. Peter: izvoljen rod, kraljevo duhovništvo! Mi smo se rešili iz Egipta, prešli Rdeče morje in se bojevali pod Makabejci! Izaijevo in Ozejevo, Ezekielovo in Jeremijevo oznanilo je za nas prav tako živo in važno, kakor je bilo tisti dan, ko je prišlo iz srca in iz ust velikih navdihnjencev. Sveta zgodovina smo mi … Nanjo se je navezal letopis vsega sveta.« (Neobjavljeno pismo piscu, 24. oktobra1943)

Kaj pa si je tedaj moral misliti judovski poslušalec, ki smo ga omenili, o trditvi Jezusa in njegovih, da so resnični dediči napredujočega razodetja, katerega prvo orodje Previdnosti je bil izraelski narod? Jezus namreč izjavlja: »Doslej so vas učili … jaz pa vam pravim …« S kakšno pravico govori tako? »Vsi preroki in postava do Janeza so napovedovali   …« (Mt 11,13): ali je treba to razumeti tako, da je vključno do Janeza Krstnika obstajalo staro, nepopolno poznavanje? »Nisem prišel razvezovat postavo, ampak dopolnit jo …« Besede so za pobožnega Juda skoro pohujšljive! Je torej potrebno, da bi bila postava, v kateri so božje skrivnosti, poglobljena, dopolnjena? Ne, postava ni stari meh, v katerega ne bi mogli natočiti novega vina. Ne, postava ni do kraja oguljeno sukno, ki ga ne bi bilo mogoče zakrpati. Judovski duh je imel torej razloge, človeške, več kot človeške razloge, da se je upiral samemu načelu krščanskega razodetja. Kje je namreč človek, ki se zlahka odreče temu, kar je vedno mislil, temu, od česar je živel? Jezusovo oznanilo bi v najmočnejšem pomenu besede zahtevalo od Judov spreobrnitev.

Oznanilo, ki ga je bilo težko sprejeti že v načelu, pa je bilo še teže sprejemljivo po svoji vsebini. Oglejmo si samo Jezusovo stališče do postave! Slišali smo, ko je izjavil, da jo spoštuje. Jezus ni v ničemer podoben novotarjem, ki hočejo graditi na razvalinah; predobro pozna duše in njihove slabosti. Pa vendar mora že najpreprostejši od njegovih poslušalcev razumeti, da ne daje besedam postave istega smisla kakor rabini. Judu je tora, ki jo razume v najširšem pomenu, to je z vso neizmerno razlago, ki so ji jo stoletja dodajali učeniki postave, višek zahtev, ki jih more prenesti človek. Če bo izpolnjeval vse njene zapovedi, se bo zveličal. Za kristjana pa je pisana zapoved minimum (najmanjša mera): obsojen ne bo samo javni greh, ampak tudi najbolj skriti namen. Gotovo je važno vedenje v javnosti, »gorje namreč tistemu, po katerem pride pohujšanje«, vendar so še mnogo važnejša čustva, želje in misli, vse, kar sicer ni razodeto človeškim očem, Bog pa vidi.

Jezus postavlja nasproti dogmatični zvestobi do črke duha vere. Jezus ne očita farizejem samo njihovega “farizejstva” v današnjem pomenu besede, njihovega hinavstva, ki je posledica vsega njihovega duhovnegagledanja. Najhujši je njihov brezplodni legalizem. Z izpolnjevanjem malenkostnih predpisov si udobno urejajo duhovno življenje. Laže je ves dan nositi filaktere (navezke) in seči le v soboto v žep, kakor pa v vseh okoliščinah z neskončno kratkostjo srečavati bližnjega. Kazuistika učenikov postave je pokvarila celo pojme verskonravnih načel. Ali je žena, ki je ujčkala otroka na kolenih, kršila Gospodov dan? Ali legalna nečistost posode okuži tudi vodo, ki je v njej, in bo mogla tako okužiti tudi studenec, kjer so jo zajeli? Farizeji znajo resno razpravljati o takih abotnostih. Jezus pa jim govori, da je prava vera nekaj drugega. »Desetino dajete od mete in kopra in kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo. Čistite čašo in skledo od zunaj, znotraj pa sta polni ropa in nezmernosti« (Mt 23,23-25).

Kadar vidimo nasprotje med zakonitim predpisom in višjim načelom, načelom človekoljubja, ljubezni, meni Jezus, da se mora pisana beseda umakniti. Tako smo ga videli ozdravljati, delati čudeže na sobotni dan. V očeh Judov je bil to skoro nepopravljiv greh. Pa vendar si nikoli ni dovolil in ni dovoljeval svojim kršiti soboto, če ni bilo zato veliko važnejšega razloga. V Codexu Bezae, ki ga je poslal Teodor Beza v Cambridge, beremo naslednji stavek (pri Luku 6,4), ki ga naša običajna besedila ne poznajo: »Tisti dan je rekel Jezus nekomu, ki ga je videl v soboto delati: »Blagor ti, če veš, kaj delaš; če pa ne veš, si preklet, kršiš namreč postavo!« V drugem primeru človek krši prepoved postave samo zato, ker ga to zabava. V prvem primeru ima višji razlog, da ravna tako: razumel je duhovni smisel prestopka, kakor ga zahteva Jezus.

Ce hočemo izmeriti prepad, ki loči novo vero v njenem stremljenju, da bi segla v dušo, od judovskega formalizma, zadostuje, da si ogledamo nekatere prilike, ki zvene v rabinskem izročilu približno kakor one iz evangelija. Rabi Eleazar je na primer učil: »Tisti, ki skrivaj daje miloščino, je večji od našega učenika Mojzesa,« kjer se takoj spomnimo: »Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja desnica, kaj dela tvoja levica …« Vendar pa so rabini utemeljevali izrek z naslednjim stavkom iz Pregovorov 21,14: »Skriven dar pomiri jezo«, kar so j razlagali: tako obdarovanec ni užaljen v svojem ponosu … Kako čisto drugačen pomen imajo te besede v Jezusovih ustih! Ponos, ki ga ne smemo raniti, ampak ga je treba dvigniti – je napuh darovalca, bahaško zadoščcnje zaradi dobrega dela …

V priliki o delavcih enajste ure se sklicuje Jezus, ko razlaga, da so prejeli zadnji prav toliko kakor prvi, 1 samo z brezpogojno pravico Boga, da reši iz brezna J vsako dušo in da poplača tudi one, ki so, pa naj bo tudi v zadnjem trenutku, dvignili k njemu krik svoje ljubezni. »Bog se usmili, kogar se hoče usmiliti,« je zapisal sv. Pavel (Rim 9,15). V talmudu je prilika, ki je po svoji vsebini nenavadno podobna evangelijski priliki: vendar delavcem prve ure, ki trdijo, da je krivično, kar so prejeli, gospodar odgovarja: »Zadnji je v dveh urah naredil več kakor vi ves dan.« Torej po eni plati sklicevanje na moč Sv. Duha, po drugi pa čisti juridizem.

Jezusovo oznanilo hoče narediti vero bolj duhovno. V koliki meri je moralo to izzvati “nasprotje” Judov?

Upoštevati moramo, da je bilo to v določenem smislu tudi misel Izraela: v teku stoletij se je izvoljeno ljudstvo stalno trudilo, da bi bila vera osebna namesto množična, nravna namesto samo obredna. Evangelij je bil izpolnitev te dvatisočletne misli. Toda strastna ljubezen do črke je postala pri Judih, posebno po vrnitvi iz pregnanstva, eno od temeljev njihovega narodnega obstoja. Ker so se zaprli za ograjo tore, so se mogli upirati grožnjam poganstva. Iz tega bi si mogli razlagati njihove pretiranosti in prerok, ki bi jim zagotavljal, da je treba iti naprej od zahtev postave ter včasih celo kršiti njene predpise, bi jim bil sumljiv. Zato jih je Jezusova volja, da je treba nauk poglobiti in razširiti, v marsičem zadela v dno srca. Kako nenavadne posledice bi imela samo postava ljubezni, o kateri je trdil novi prerok, da je prva? Jezus je hotel na čisto nov način opredeliti razmerje med človekom in Bogom, vsemogočnim, gospodarjem in maščevalcem, ki se ga je vse balo, bitjem, skritim v globini svojih skrivnosti, čigar ime si Judje v zadnjih časih niti izgovoriti niso upali. »Vse Jezusovo bogoslovje je v tem, da je Boga pojmoval neposredno kot Očeta,« je zapisal Renan.

Besede »Oče naš, ki si v nebesih« dobro ustrezajo hebrejskemu vzkliku: Adonai Sebasamaim, čeprav vem«, da se je v zadnjih časih Izraela zaupno razmerje med Bogom in ljudmi, ki je bilo tako resnično v dnevih očakov, umaknilo plašnemu in togemu spoštovanju. Končno: kam vodi tak nauk? Da sprejmemo kakor brate ljudi, ki ne verujejo v Boga, ki ne poznajo postave, ljudi, »ki so manj kot živali«! V starem Izraelu je bil bližnji brat po mesu in po veri tisti, ki je veroval v Jahveta, Boga s Sinaja in iz templja. Tisti, ki ga je tretja Mojzesova knjiga ukazovala ljubiti kakor samega sebe, nikakor pa ne brezbožnež, odpadnik, pogan. Prilika kot o dobrem Samarijanu je bila judovski duši skoro neznosna. Kako to, da noben od vernikov pravega Boga, ki jih navaja zgodba, ni bil vreden pohvale, medtem ko prilika stavi za zgled krivoverca, mešanca! …

Bog, ki ga oznanja, je predvsem dobrota in usmiljenje; celo v njegovi pravičnosti so odtenki nežnosti. Izročiti se mu moramo kot lilije na polju in ptički, ker ga prav to zaupnje skrivnostno približa človeku. Sicer je v sv. pismu že bilo nekaj takih primerov, vendar je bila razlika tako poudarjena, da je pobožni Jud, ki je bi vajen v spoštovanju in strahu ležati na obrazu, lahko zasumil v novih izrazih odtenke bogokletja.

Še huje: Bog, ki je oče, je oče vseh ljudi. Zadnji grešnik ima pravico do njegovega usmiljenja. Njegovo sonce sije »hudobnim kot dobrim«. Tudi pogani niso samo pod težo njegove strašne desnice (to Izrael že dolgo ve), ampak izpostavljeni tudi žarkom njegove ljubezni. Rekli bi celo, da Jezus namenoma poudarja upanje, da bodo pogani zveličani, da ima Bog veselje, če najde ovce, ki so zašle, in izgubljene drahme … Kako daleč od judovskega duha je usmiljenje z grešniki! »Če kaj dobrega storiš,« svetuje Sirahova knjiga (12,1.7), »vedi, komu storiš. Stori dobro bogaboječemu, in boš našel povračilo, če ne od njega, pa od Najvišjega. Dobrota se ne izkazuje temu, ki vztraja v hudobiji, niti temu, ki dobrote ne povrača. Dajaj bogaboječemu, za grešnika pa se ne zavzemaj!«

S tem ni rečeno, da ni bilo določene judovske univerzalnosti. Nič več niso, kakor nekoč, verovali, da je Jahve samo Bog dvanajsterih rodov. Mnogo svetih besedil izrecno govori, da bodo vsi narodi poznali Edinega (Ps 21,28; 46,8; Jer 31,34). Izraelu je celo v slavo, da je prodrl do tega pojmovanja. Vendar v praksi ni razumel, kako bi bilo mogoče Boga doseči kot z njegovimi, Izraelovimi obredi in metodami. Po shodnicah v diaspori je bilo videti pogane, ki so vstopali v judovske občine, vendar so ti prozeliti morali postati Judje, sprejeti vse drobne obveznosti postave, celo predpis o obrezovanju, sicer so ostali samo verniki druge vrste. Kolika sprememba, ko je krščanstvo s sv. Pavlom razglasilo, da »ni ne Grka ne Juda«!

Tako je Kristusovo oznanilo najpopolneje pretrgalo z judovskim ekskluzivizmom. S tem pa je podrlo vse tradicionalne pojme. Kako bi se na primer mogel spoznati v Cerkvi, združenju tistih, ki so, neodvisno od kakršnihkoli, celo višjih koristi, deležni božje milosti in posnemajo Jezusove kreposti, kako bi se mogel v njej spoznati kahal, občestvo vernikov, ki jih povezuje sklop duhovnih in materialnih, nravnih in zgodovinskih koristi? Občestvo pa je bila resničnost Izraela, njegova neomajna osnova …

Bilo pa je še teže: kaj bi bilo po tem nauku s poslanstvom izvoljenega ljudstva, z odliko, ki mu jo je Bog dajal stoletja, če bi mogli tudi tujci biti deležni božjih obljub, če bi mogli tudi oni imeti pravico do nebeškega kraljestva? Jezus je dvomil, ali se je vsaj zdelo, da dvomi celo o opravičenosti obstoja izvoljenega naroda.

Resnici na ljubo pa je treba dodati, da razlogi temu ekskluzivizmu niso bili vedno nizki. Izraelu ga ni narekoval samo neznosen napuh. Če je bila pogosto, zelo pogosto hrbtenica te divje misli samo nečimrnost, pa je bilo pri najboljših le nekaj drugega: gotovost, da nosijo v sebi vrednote, katerih važnost presega celo obstoj judovskega naroda, gotovost, da so edini zakladničar edine resnice. Tem ljudem, ki so bili tako dolgo zasidrani v svoji zanosni gotovosti, bi bilo treba nadčloveškega razuma in nenavadne sile samozatajevanja, da bi razumeli, da je njihovo poslanstvo dopolnjeno in da je edini način, da popolnoma izpolnijo razodetje, katerega čuvarji so bili, to, da se žrtvujejo. Nekateri med njimi, nekaj čistih in ponižnih duš, apostoli in prvi učenci, ki jim je božja milost odprla oči, so naredili ta težki korak. Drugi, velika večina, so ostali slepi v svoji lenobi in so gotovo mislili, da nosilec tako bogokletnega nauka zasluži smrt in so vsa sredstva dobra, da ga pobijejo. Žalostna zaslepljenost, na katero spominjajo mnogi naši srednjeveški umetniki, ko prikazujejo na triptihih na vsaki strani Kristusa, Cerkev in Sinagogo, to zadnjo z zavezanimi očmi.

Samo eno bi moglo strgati Judom obvezo z. oči: če bi spoznali v Jezusu Mesija, poslanca, ki ga je poslala Previdnost in so ga iz vse duše pričakovali. Vemo pa, da je privzela velika mesijanska misel take poteze, da je nastopala samo še pod eno podobo: pod podobo slavnega kralja, zmagovitega poglavarja, ki bo vrnil dvanajsterim rodovom njihovo neodvisnost in jim dopustil, da se maščujejo nad svojimi sovražniki, kar so že tako dolgo čakali. Druga, resnična podoba trpečega Mesija, ponižne žrtve, v čigar daritveni usodi bo resnična zmaga, je bila vržena v pozabljenje, v katerem jo je skušal ves judovski napuh zadržati. V tem pa je ena najpretresljivejših strani žaloigre, ki se je pripravljala: čim bolj je bil Jezus ubog, ponižan in strt, tem hujše je bilo sovraštvo Judov do njega, ker se jim je zdela njegova trditev, da je Mesija, žalitev zanosne podobe, ki je hranila njihove nade. »Ecce homo!« je vzkliknil Pilat, ko jim je pokazal Jezusa, izmaličenega od udarcev, pokritega s krvjo in pljunki, v upanju, da se bo v njih zganilo usmiljenje. Judje pa so rjoveli: »Križaj ga!«

Skrivnost Izraelove usode! Prav stališča, ki jih je moral Izrael v teku stoletij zavzemati, da bi rešil poslanstvo, ki mu je bilo zaupano, so narekovala temu ljudstvu dramatično odklonitev Jezusa. Tisto, kar mu je dovoljevalo, da je bil dva tisoč let pričevalec razodetja, je povzročilo, da je ostalo razodetje zanj nedokončano. Bilo bi skoro neumljivo, da bi se ljudstvo – ljudstvo knjige – ki je živelo v senci črke, nenadoma spreobrnilo k veri srca in začelo verovati, da »črka ubija, duh pa oživlja«. Še teže pa bi bilo razumeti, če bi se tisti, čigar narodni ponos je bil njegovo najboljše orožje, nenadoma spreobrnil k nauku ponižnosti in vseobsegajoče ljubezni. Toda ali ni še tudi v tem njegova žalostna vloga v načrtih Previdnosti? Skrivnost moremo izraziti samo z nadnaravno razlago: brez te odklonitve bi namreč Jezusovo poslanstvo ne bilo dokončano, ker ne bi vključevalo druge skrivnosti – odrešenja s krvjo.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

KRŠČANSTVO IN JUDOVSTVO: VIDNE VEZI

Drugače je z Izraelom. Iz srca se nam gnusi samo, kar dobro poznamo, s čemer se čutimo kakorkoli zvezane. Iz družinskih sporov nastajajo “kačji vozli” (naslov romana Françoisa Mauriaca) in bogoslovci iste vere dobro vedo, kaj se pravi sovražiti. Če so Judje z neutrudno zagrizenostjo preganjali Jezusa, je bilo to zaradi tega, ker so v Jezusu spoznali svojega človeka in so zato bolje znali izmeriti, kaj ga loči od njih.

Oglejmo si judovskega Jezusovega poslušalca. Kaj čuti, ko ga posluša? V Jezusovem govorniškem slogu ni ničesar, kar bi ga presenečalo. Lirični glas in zamotano igro ritmov, aliteracij in ponavljanj že pozna. Tako običajno delajo vsi velikii navdihnjenci. Ko na primer postavlja Jezus v govoru na gori blagre siromakov in nesrečnežev nasproti prekletstvu, ki bo zadelo bogate in v življenju site (Lk 6,20-26), se mora izobražen Jud spomniti mnogih besedil Svetega pisma, kjer so podobna nasprotja. Saj je Noe vpil: »Preklet bodi Kánaan; bodi hlapec hlapcev svojih bratov!« Potem je rekel: »Blagoslovljen Gospod, Semov Bog; Kánaan mu bodi za hlapca! Naj Bog razširi Jafetov prostor, naj ga naseli v Semovih šotorih in Kánaan mu bodi za hlapca!« (1Mz 9,25-27). In Jeremija je klical: »Tako govori Gospod: Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji, ne vidi, ko pride kaj dobrega; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi. Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje« (Jer 17,5-7a).

Celo prilike, ki se nam zde morda najizvirnejše v Jezusovem slogu, judovskim ušesom niso neznane. To, kar je včasih v njih nenadnega, nepopolnega, nedokončanega, je bilo vzhodnjaškemu značaju celo všeč, prav tako kakor nas zmede. Obrazec: »Čému je podobno …?« s katerim se začenjajo mnoge razlage v evangeliju (npr. Lk 13,18) je bil običajen v nekaterih rabinskih šolah, posebno v tanaitski, iz katere bo izšla Mišna. V hebrejski govorniški umetnosti je mašal eden od bistvenih elementov iz katerekoli orožarne pričevanja. Nekateri so vprav zaviti in čudoviti ter meje že na nesmisel.

Naj navedemo enega najpreprostejših in najlepših. Povedal ga je rabi Johann ben Zakkai, učenik, ki je bil sodobnik razdejanja Jeruzalema leta 70 po Kr.: »To je podobno kralju, ki je povabil svoje služabnike na gostijo, vendar ni določil, kdaj. Pametni med njimi so se lepo oblekli in čakali pri vratih kraljeve palače. Neumni pa so se ukvarjali s svojimi opravili. Rekli so namreč: ›Priprava za gostijo zahteva čas in trud.‹ Tedaj je kralj nemudoma poslal svoje hlapce. Pametni so vstopili pripravljeni, neumni pa so bili zanemarjeni. Kralj se je razveselil, ko je videl pametne, razsrdil pa se je na neumne. ›Dobro oblečeni naj sedejo, pijejo in jedo. Drugi, ki niso oblečeni, pa naj stoje in čakajo!‹ Skoro kakor da slišimo priliko o pametnih in nespametnih devicah. Krščanski vpliv na pisca ni izključen.

V Jezusovih besedah je polno navedkov iz Stare zaveze. Nanjo se sklicuje, da bi našel dokaze v opravičilo svoje trditve, da je Sin Božji, ali da bi opravičil svoje učence, ki so meli klasje v soboto. Še bolj kakor navedki pa pričajo o dolgi povezavi z nekim besedilom namigi in reminiscence, ki so raztresene povsod po evangeliju.

Pri tem se moramo seveda previdno omejiti, kakor povzema msgr. Battifol: »Mnogo besedil iz Stare zaveze, ki so vpletena v Jezusove govore, niso toliko Jezusovi navedki, kakor nekakšna vzporedna mesta, ki jih je vpletlo najstarejše izročilo.« To se pravi, da ni vedno gotovo, če je navajal Sveto pismo Jezus sam, ali pa je evangelist, ki navaja Kristusove besede, primerjal to z besedilom Svetega pisma, ki se ga je spomnil. Isto velja za Jezusova dejanja, za dogodke iz njegovega življenja, v zvezi s katerimi evangelisti često menijo, da morajo navesti zvezo s starim besedilom. Na primer v zvezi z begom v Egipt, trdi Matej, da se je to zgodilo »da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina (Mt 2,15), kakor je povedano pri preroku Ozeju (11,1).

Jezusov nauk pa ni mogel ganiti judovskega poslušalca samo po svoji obliki. V mnogočem ga je mogla zadovoljiti tudi njegova vsebina. Jezus ni ugovarjal temu, kar je Izrael najviše cenil, namreč to, da je izvoljeno ljudstvo. Zato velikokrat poudarja poklic Izraela in poslanstvo, ki mu ga je zaupala Previdnost. »Zveličanje prihaja od Judov,« je rekel Samarijanki, kar je pozneje sv. Pavel takole razlagal: »Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube« (Rim 9,4).

Jezus nikoli ne odklanja in ne prezira velikih dejstev judovske vere. Prav nasprotno! Jezus s spoštovanjem in občudovanjem govori o postavi, o častitljivi Tori, ki jo najpreprostejši Jud ljubi kakor živo bitje, ki ji pravijo “najstarejša hčerka Božja”, ki ji je pokorno vesolje in ki sam Jahvé izpolnjuje njene zapovedi. »Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu« (Mt 5,17-19. Take besede so bile blažilne za srce izraelskega sina. Jezus pa ni samo oznanjal odličnosti postave, ampak je tudi izpolnjeval mnogo njenih osnovnih predpisov. Ali ga ne vidimo, kako goreče obhaja veliko noč? Po izreku, ki mu ga pripisuje Klemen Aleksandrijski, je celo rekel: »Če se ne boste varovali sveta, ne boste našli nebeškega kraljestva; in če se ne boste držali sobote, ne boste videli Očeta!«

Zapoved, o kateri pravi Jezus, da je “prva od vseh”, je tista, ki jo je Izrael postavil na čelo svoje zgodovine: »Ljubiti Boga nad vse.« In Bog, ki ga Jezus uči, je vsaj v večini svojih lastnosti tisti, ki ga je od Abrahama dalje častil Izrael: Vsemogočni, Edini, Tisti, ki mu je nebo prestol in zemlja podnožje njegovih nog. Kralj, Sodnik, Sveti in Vzor: »Bodite torej sveti, ker sem jaz svet!« je rekel Jahvé v Svetem pismu (3Mz 11,44; 19,2; 20,26; 21,6). Kristus pa kakor odmev ponavlja: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!« (Mt 5,48). Če Jezus bolj kakor izraelski starešina vztraja pri Božjem očetovstvu, če uvaja v odnose med Bogom in človekom nežnost in otroško zaupanje, še ne moremo reči, da Judje niso poznali teh čustev: saj so šli zelo daleč v ponosu, da so Jahvéjevi sinovi, in njihova kri je često pričala o zaupanju, ki so ga stavili vanj.

Ali pa je morda nravnost, ki jo uči Jezus, taka, da bi zmedla ali odbila njegove judovske poslušalce? Nič bolj kakor njegov nauk o Bogu. Njegov nauk sledi Svetemu pismu. Ali niso že preroki učili, naj se ne oklepamo zunanje oblike predpisov, ampak naj bo nravnost vedno bolj notranja, živa in resnična? »Da pripogibaš svojo glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to razglašal za post in za dan, ki je Gospodu po volji? Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?« (Iz 58,5b-7). »Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil!« (Joel 2,13).

Ali bistvo evangeljskega oznanila, postava ljubezni, nima korenin v Izraelu? Ali ni mesto iz Izaija, ki smo ga pravkar brali, poziv najnežnejšim čustvom? Da bi poudarili nasprotje med evangelijem in judovstvom pogosto navajajo krutost hebrejske zakonodaje, zakonn o povračilu in mirno okrutnost, s katero se je izvoljeno ljudstvo znebilo vseh, ki so mu bili napoti. Pri tem pozabljajo, da je v toku dolgega izraelskega izročila nastala druga miselnost. Besede: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« izvirajo iz Mojzesovih časov (3Mz 19,17-18). Zlato pravilo vsake človeške nravnosti, kakor jo izražata Luka in Matej: »Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim,« (Mt 7,12; Lk 6,31), kar moremo primerjati z izrekom rabija Hillela: »Kar sovražiš, ne stori nikomur!« Čeprav je neizmerna duhovna razlika med rabijevim negativnim priporočilom in Jezusovo zahtevo (prav v tej razliki pa se razodeva veličastni polet, ki ga je dal Kristus nravnosti), vendar oba izreka le pripadata isti družini. 

K istemu sklepu bi nas privedlo primerjanje z drugimi točkami evangeljskega nauka: na primer misel o “nebeškem kraljestvu”, katerega izvir je očitno hebrejski. Ne preseneča nas nasprotje, pač pa sorodnost.

Jezus je daleč od čisto kritičnega stališča celo nasproti tistim, ki se zdi, da so utelešenje najožje judovske ekskluzivnosti in najbolj brezplodne zvestobe črki. V začetku slovitega mesta pri Mateju, ki je strašna obsodba pismoukov in farizejev, se Jezus izrecno pokloni njihovemu nauku: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo …« (Mt 23,2-3a). Kar obsoja, niso njihovi predpisi, ampak razlika med tem, kar uče in kar delajo.

Tu moramo ublažiti običajno sodbo glede pismoukov in farizejev, ki jih je Jezus tako silovito napadal. Ni izključeno, da so prvi kristjani na lastno pobudo poudarjali nasprotje med Kristusovim in farizejskim naukom, ker je bila farizejska ločina njihov najhujši sovražnik. Beseda “farizej” je postala psovka. Ali pa tudi po pravici? Ali je to na liniji evangelija? Ali smo opazili, da Jezus nikdar, niti enkrat, ne imenuje katerega od hinavskih farizejev, ki jih obtožuje? Njegova ljubezen do bližnjega je večja od naše.

Farizejstvo je bilo v izraelski zgodovini gibanje resnične pobožnosti, goreče vere, ki je mnogo prispevalo k obrambi duhovne trdnjave. Če se mu je zgodilo, kakor se vedno dogaja zelo zahtevnim naukom, da je okostenelo in okamenelo ter postalo nekaj pretiranega in zakrnelega, to nikakor ne zmanjšuje zaslug njegove zgodovinske vloge. Sicer pa Jezus nikoli ni rekel, da bi bilo treba obsojati vedenje farizejev, še manj pa vseh pismoukov in učenikov postave, ki niso bili vsi farizeji in niso vsi stremeli za tem. da bi “obdali postavo s še višjo ograjo”. Njegova kritika nekaterih članov ločine ni bila neznana Judom njegove dobe. Dobro so poznali dvorezna rezila, pobeljene farizeje. Med sedmimi vrstami farizejev, ki jih našteva talmud, razlikujejo “sihemskega farizeja”, ki veruje zaradi koristi, je nekoč Sihem postal Hebrejec (1Mz 34), “puščanega farizeja”, ki mu teče kri iz nosa, ker se je vrgel v zid, da ne bi videl žensk, farizeja “povej, kaj je moja dolžnost, da jo hitro izpolnim!”, pogrebnega farizeja, ki se vedno drži, kakor da bi šel za pogrebom… Po pričevanju samega talmuda smo že tudi videli, kako so mali ljudje upravičeno gojili mržnjo do ošabne in prezirljive farizejske ločine.

Kljub temu pa ni nič manj res, da je v farizejskem nauku nekaj črt, ki so nekakšne slutnje evangelija. Renanove besede: »Pravi učitelj je bil Hillel,« strahotno pretiravajo in ne dokazujejo niti najmanjšega neposrednega vpliva slavnega rabina na mladega Galilejca iz Nazareta. Vendar ne moremo zanikati zveze med evangelijem in farizejstvom, ko slišimo, kako uči rabi Johanan ben Zakkai: »Dotik mrtveca ne omadežuje; voda ne očisti,« ali pa: »Ljubezen je nad postavo.«

Pozneje, v 2. in 5. stoletju po Kr., pa so farizejski učeniki izrekli celo misli, ki so se nenavadno ujemale z evangeljskim naukom. »Tisti, ki skrivaj daje miloščino,« je okoli leta 270 govoril rabi Eleazar, »je večji od našega učenika Mojzesa,« in v talmudski razpravi bomo našli besede: »Kdor je pogledal žensko s prešuštniškim namenom, je kakor da je imel z njo razmerje.« Ali gre za evangeljski vpliv ali je treba gledati v teh izrekih logični končni razvoj izraelske verske in nravne misli?

Kdor se spominja judovske zgodovine, se mu ne bo zdelo popolnoma nesprejemljivo, da je tudi ta pobožna ločina prejela delež pri božjem spoznanju in pripomogla svetu nekoliko napredovati naproti luči, ki je popolnoma zasijala šele po Jezusu.

Izraelu je Previdnost v resnici zaupala vlogo, da pripravi svet na najvišje razodetje. Ta mali narod se je znal v teku dva tisoč let zgodovine od stopnice do stopnice vedno bolj približevati velikim spoznanjem, ki jih je dokončno razglasil evangelij. Še več: v njem je vzklil veliki lik Mesija, Odrešenika. V odločilnem trenutku se je sicer mogel upirati in ni hotel priznati v Jezusovih potezah živo podobo svojega upanja, vendar zato ni nič manj res, da je prav on dal to upanje svetu. Pri bogoslužju na veliko soboto prosi Cerkev po branju četrte prerokbe, »naj narodi vsega sveta postanejo v vsej svoji polnosti Abrahamovi sinovi in naj bodo sprejeti v dostojanstvu Izraela, in Israeliticam dignitatem«. Res ni mogoče bolje označiti vezi, ki povezuje krščanstvo z izbranim božjim narodom.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Evangelij in poganstvo

Kaj je bilo tedaj tako novega v Jezusovem poslanstvu v svetu, kjer je sejal? Vprašanje je v zvezi s poganstvom popolnoma drugačno kakor z judovstvom. Različnost stališč bo očitna, ko se je po Kristusovi smrti začel njegov nauk širiti po državi. Medem ko so ga Judje v veliki večini še dalje odklanjali, je Cerkev med “neobrezanimi” nabirala svoje vernike. Genij sv. Pavla je spoznal, da je laže narediti kristjana iz pogana kakor iz Izraelovega sina.

Vendar pa ni tako lahko postaviti evangeljskega poslanstva nasproti poganstvu rimskega cesarstva, katerega mehko testo so pregnetli grški modrijani in vzhodna verstva. Gre za zamotane, često nasprotujoče si nazore. Paziti se moramo, da mu ne bi nadeli okvira stroge logike, po kateri stari niso čutili nikake potrebe. Predvsem pa moramo paziti, da ga ne bi sodilii po zapovedih in dogmah, ki so nastale šele s Kristusom.1) Daleč od tega, da bi odrinili vse poganske duše v temo, je prav, da pomislimo na one, ki so brez pomoči Božjega razodetja odkrili včasih pravo pot in, kakor je dejal sv. Pavel, »tipaje iskali Boga.«

Če se že moramo otresti kakega naziranja, se moramo otresti tistega, ki so ga v 19. stoletju zelo upoštevali, naziranja, ki postavlja mračno krščanstvo nasproti dionizijskemu veselju poganskega sveta. Vedno srečna, življenja pijana antika, ki s tirsom v roki kriči »Evohe!« (klic bakhantinj v čast Bakhu; op. prev.), kljub pesniškemu izročillu, ki so se nanj močno sklicevali, ni nič drugega kakor prazno akademsko govorjenje. Res je, da je velik del poganske starodavnosti hotel najti srečo v veseljačenju, v pijanosti življenja, v lepoti ali v meseni ljubezni, vendar se je pri tem dobro zavedal, da je sreča krhka, da so njene meje neizprosne in je zgrajena samo na pozabljanju smrti. V antičnem svetu ne prebiva veselje, ampak občutek človeške tragike in nekakšne veličastne groze, ki se ju nehote zavemo na najlepših krajih poganstva, kot na primer v Delfih. V teku časov se neprestano vrača podoba obupanega človeka v najglobljem pomenu besede, človeka, ki ne pričakuje ničesar od življenja in ničesar od smrti. Ahil, ki sanja o svoji žalosti na morskem bregu, prede odide v zadnji boj. Solon vzklika: »Noben človek ni srečen!« In Sofoklej vzdihuje: »Gorje, rod smrtnikov! Vaše življenje je podobno niču in nihče ne pozna druge sreče kakor slepilo, ki si ga je skoval …« Veliki bog Silen, ki ga je presenetil Midas sredi rožnega gaja in ga prisilil, da izda poslednjo skrivnost življenja, jo je takole povzel: »Za človeka je bolje, da ni rojen, če pa je že rojen, da čim prej spet odide v kraljestvo noči!« Katera podoba je v antični književnosti najpopolnejša, katero najbolj občudujejo? Stokrat se ponavlja podoba junaka, ki so mu bogovi poklonili vse darove mladosti, lepote in genija samo zato, da zopet čimprej odtrgajo ta cvet. V mitu o Pandori ostaja svetu upanje samo kot strašna prevara, kot nenehna skušnjava. V tem je zadnja, najgloblja beseda poganske duše.

Ta zakoreninjena brezupnost pa izvira iz pojmovanja, ki ga je imelo poganstvo o bogovi in njihovih odnosih s človekom. V tem pa je popolno nasprotje evangelija in poganstva. Seveda si niso vsi poganii predstavljali bogov kot karikature, s katerimi se je zadovoljevalo bajeslovje. Tudi niso vsi Rimljani mislili, da bi bili nesmrtni bogovi nekakšni trgovci, pri katerih z darovi doseže naklonjenost ali dobrohotno nepristranost. Niso vsi Grki trdili, da ima pojem Božjega nekaj skupnega z nenavadnimi in često pohujšljivimi bajkami, kjer so bili Olimpijci deležni vseh slabosti ljudi, kakor da so tudi bogovi prešuštniki, podleži in suroveži. Mnogi so odgovarjali tako nezadovoljivim naukom s skepticizmom. Ciceronova De Natura Deorum (O naravi bogov; op. prev.) jasno pove razloge za to. Bolj presenetljivo je, da so se našle v tem zlaganem sestavu resnično pobožne duše, ki so znale navdihniti globoko življenje podobam in običajem, ki se nam zde duhovno zelo revni. »Vse sem pretehtal,« priznava Ajshil, »samo Zevs me more rešiti bremena brezplodnega  strahu.« Umirajoči Hipolit kliče boginjo Artemido z mističnimi besedami, ki nas še danes ganejo. Pri plemenitih dušah je bilo sicer zanosno stremljenje za božjim, toda kaj so dobile v zameno?

Med antičnim bogom in človekom je zijala nepremostljiva razdalja. Nesmrtniki zasledujejo med smrtniki samo svoje sebične namene: za človekovo usodo so brezbrižni. Poganska starodavost je oznanjala veličino bogov, vendar je iz tega zaključevala, da bi bilo brezkoristno, če bi jih hoteli doseči, brezkoristno upati, da bi prejeli od njih le najmanjšo tolažbo. Božansko uradnih ver je bilo ponižano z mnogoboštvom in z antropomorfnostjo, obenem pa oropano vsega človeškega in strahotno odmaknjeno. Vigny je zadel pravilno noto poganskega izročila, ko svetuje, da je treba »s hladnim molkom odgovarjati večnemu molku božanstva.«

Bogovi modrijanov2) so imeli nedvomno višje lastnosti, pa vendar, kaj so dali resnično pobožnim dušam? Gotovo so v grškem modroslovju mesta, ki se zde, da že tedaj zvene krščansko. Tako na primer v Sokratovem dvogovoru Zakoni: V bogu je začetek in konec in sredstvo za dosego vseh stvari: po svoji naravi ravna pravično in pravičnost mu sledi, ko se maščuje nad tistimi, ki kršijo božji zakon. Če hoče biti človek srečen, mu mora ponižno iin skromno slediti …« Toda: kateri Bog je to?

Ali je pri Platonu tisti Bog najvišji organizator Politeie n Timeja pojem dobrega, razumnega? Ali je pri Aristotelu prvo gibalo, nujno delujoči, nespremenljiva, popolna dejavnost? Ali je pri Epikurju hladna skladnost, v kateri je, kakor poje pesnik, »vse red, lepota, vse udobje in užitek, mir?« Ali je v mišljenju stoikov Bog neimenovana modrost, ki jo razodeva narava s svojim panteističnim materializmom, logos, načelo razuma, ki ga predpostavlja sistem sveta? Kako daleč je vse to! Kako vse to malo zanima človeka! Posameznik more z razumom, s kontemplacijo, s stoično vdanostjo – s skoro budističnim epikurejskim odrekanjem – stremeti za božjim, toda od tega strahotno abstraktnega Boga ne pride nič do njega. Ko sta pozneje velika stoika, Epiktet in Mark Avrelij, stremela za osebnim Bogom, ki ga je mogoče ljubiti, sta zadela ob neprehodno oviro: če se hočemo združiti z Bogom, mora Bog obstajati, mora biti in mora tudi on ljubiti ljudi.

V tem je neizmerna razlika med krščanstvom in poganstvom. Evangelij oznanja Boga, ki je obenem Stvarnik, prvo počelo, Beseda, razum sveta, popolna skladnost, dobro v neskaljeni čistosti, pa tudi bitje, ki je vredno ljubezni in ki čuti do človeka dovolj ljubezni, da ga hoče rešiti.

Tako človek nenadoma razume svojo usodo: odvisen je od tega najvišjega in najboljšega Boga. »Vse, kar se zgodi, je češčenja vredno,« je rekel Léon Bloy, medtem ko je bil starim človekov položaj na zemlji nerazrešljiva  uganka. In vendar so se na vse načine ukvarjali z vprašanjem. Da bi razložili življenje, ki se zdi nesmiselno, so najprej s Homerjem klkcali na pomoč Ananke, strašno in usodno silo, ki so se ji podrejali celo bogovi, pa Dike, ki pri Ajshilu, nekako tako kakor pri Judih najstarejših časov, samodejno kaznuje krivdo, in še poseg Platonovega demiurga, ki z logiko, v katero ne moremo prodreti, zasleduje nam neznani cilj. Končno so splošno prišli tako daleč, da so verovali samo še v Tyhé, Fortuno, slepo boginjo, ki so jo upodabljali z zavezanimi očmi in katere negotovo pot so skušali predvideti s povpraševanjem pri astrologih in vedeževalcih. S kolikšno silo se upira tako malodušnjemu pojmovanju preprosti evangeljski nauk: vsak od nas si s svojimi deli sam pripravlja svojo večnost in nobene slepe usode ni nad človekovo vestjo. Ta človekova usoda pa je za pogane strogo omejena na zemljo v tem smislu, da vera ničesar ne nalaga glede poslednjih reči. V antiki lahko najdemo številne dokaze verovanja v nesmrtnost duše: »Ti živiš življenje junaka,« beremo o nekom, ki je padel v boju. »Vrnil se je v večno luč,« beremo na nekem nagrobnem napisu. In na mnogih grobovih vidimo grozd ali bršljan, znamenja večnosti. Vendar poznamo tudi grobne napise, ki izražajo popolni nihilizem. Kako bedni in mračni so miti o otoku blaženih ali o hadu, kamor mora iti človek v tisti podobi, ki jo je imel v življenju, čeprav živi odslej življenje sence! Nič bolj tolažilne niso v tej zadevi tudi misli modrijanov: Platonovo pobožanstvenje je samo duhovni postoopek. Epikurjev povratek v prvine, spojitev z etrom, kakor so učili stoiki, ne nudita ničesar, kar bi dvignilo dušo, nič, kar bi potrdilo življenje. Kako vse drugače bogat je pojem o nebeškem kraljestvu, ki so ga vsakdo osvoji z mero kreposti!

Prav tako kakor poganskemu bajeslovju in metafiziki pa se upira evangelij tudi poganski nravnosti. Za najboljše duhove starodavnosti je nravnost odvisna od estetike. Bistveni zakon je kaloagathija, upoštevanje lepega in dobrega, ki sta tesno povezana. Nravno je to, kar je pravilno. Pravilno pojmujejo v takšenm smislu, kakor govorimo o točni uri, o pravilnem obodu. Praktično je to privedlo do nravnosti dostojnega človeka, ki ji sicer ne manjka plemenitosti, ki pa je hudo omejena. Poznati pravo mero o sebi – “ničesar preveč” – vedeti, da smo umrljivi. Dopolniti svojo naravo – »postani, kar si,« pravi Pindar – ne pa jo preseči. Vaditi se v krepostih reda, pobožnosti in previdnosti, ki so družbi potrebne, živeti pošteno ter ostati spričo trpljenja in smrti miren, rešiti svojo slavo. Ne moremo tajiti, da je v osnovi vsega tega sestava vzvišen čut za osebno dostojanstvo. Pa tudi skrb za korist, ker biti nraven pomeni živeti prijetno in srečno življenje. Če so namreč dobro, lepo in modro soznačnice, imamo še četrto besedo, ki se jim pridružuje, namreč koristno … Honesty is the best policy (poštenost je najboljša politika; op. prev.).

Skoro se ne zdi potrebno omeniti, kako je evangeljsko oznanilo strlo skorjo napuha in sebičnosti, pod katero se je skrivala taka napuhnjena nravnost. Dovolj je, če pogledamo samo, kam je privedla v medčloveškiih odnosih. Antična družba je trda, strahotno trda. Seneki pomeni usmiljenje “napako srca”, za Marka Avrelia pa je slabost. »Čemu miloščina? Z njo zaman podaljšujemo trpljenje nesrečneža,« izjavlja nekdo iz rimskega gledališča. Sovražiti sovražnike je nekaj normalnega: »Najprijetnejši je smeh, kadar se smejimo svojemu sovražniku,« je ponavljala Atena Uliksu v Sofoklejevem Ajaksu. Sužnju, ki je že po svoji opredelitvi izključen iz kroga, kjer morajo vladati človečanska načela, priznavajo samo brezbrižnost, ki jo kvečjemu še omiljuje misel, da more vsakdo postati suženj. Kadar pa v antičnih besedilih zasledimo prizvok resničnega usmiljenja, je globlji vzrok temu kolikor mogoče daleč od krščanske ljubezni: gre za nekakšno obrnjeno sebičnost in zavestenjšo brezupnost. »Žal mi ga je, čeprav je moj sovražnik,« odgovarja Uliks boginji, »ker je nesrečen, zvezan z zlo usodo. Ko ga gledam, mislim nase: kaj smo mi vsi, ki živimo? Slepila in prazne sence …«

Mnogi od starih so razumeli varljivost, ki se je skrivala v veri in modroslovju. Temu globokemu pomanjkanju so hotela zadostiti vzhodna verstva, ki so prodrla v grško-rimsko poganstvo. Ne moremo tajiti, da v teh nenavadnih verstvih ne bi bilo bogatejših in duhovno višjih elementov. Razdalja med božanstvom in človekom je manjša. Ta verstva v določeni obliki zadovoljujejo mističnemu nagnjenju in pri častilcih velike boginje Izide in Adonisa v resnici naletimo na dokaze ljubezni do teh božanstev, ki jim ne manjka lepote. Človek postane sorodnik, suženj, stvar božanstva in se mu v misteriju daruje. Pa vendar, kako je tudi ta mistika omejena! Obrazec krščanske mistike je izrekel sv. Pavel: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus.« Če pa hočemo priti do te združitve z Bogom, je treba hoditi za Kristusom, mu postati podoben. Nravni napor in mistični zanos sta istovetna. Nič takega ne najdemo v mističnih verstvih. Resnični cilj, prvotni namen ni združitev z Bogom, ampak je neposreden, čisto praktičen: najti srečo. Za to pa je dovolj, da se damo (na zunaj) posvetiti, ne da bi bila nujno potrebna notranja obnova. Tudi tu je razlika bistvena.3)

Tako vidimo na kakšni ravni je nasprotje med evangeljskim oznanilom in poganstvom. O poganski duši moremo reči s p. Lagrangeom, ki v nekem predgovoru povzema dela P. Festugiera, da je »čutila potrebo  po luči in  moči, ki bi ju morala najti v evangeliju, ki pa ni bila zmožna, da bi to izrazila.« Gre torej manj za nasprotovanje kot za zmožnost dojemanja, za odgovor na tesnobo. Med pogani nekateri sploh niso razumeli smisla Jezusovega poslanstva (na primer Poncij Pilat, zdi se, da ni ničesar razumel), medtem ko je drugi, – na primer stotnik iz Kafarnauma – takoj zanj dovzeten. Vsekakor pa jih bo med njimi malo, ki bodo prodrli v globino Kristusovega nauka in izjavili, da so proti njemu, kot Julijan Odpadnik, ki je vzkliknil: »Prebral sem, razumel in odklanjam!« Nasprotje do krščanstva bo prej politično kot bogoslovsko ali nravno. Nasprotovanje poganstva se bo tako hitro zrušilo pod lučjo evangelija zato, ker je bilo njegovo nasprotovanje končno samo v nevednosti.

 

————————

1)  Samoumevno je, da ni imelo poganstvo nobenega formalnega vpliva na Jezusov nauk. Če se spomnimo okoliščin, v katerih se je judovski narod od Makabejcev dalje upiral helenističnim vplivom prav s tem, da se je postavil na versko stališče, da bi se laže branil, potem bi bilo nerazumljivo, če bi globoko veren človek, kakor je bil Jezus, karkoli sprejel od poganstva. Poganski in judovski element sta bila v Palestini prej drug poleg drugega kakor pa pomešana. V Palestini so bila poganska mesta, na primer obe Cezareji, Ptolomaida, Filadelfija, Hipos in Pela; verni Judje so uredili tako, da niso hodili tja, in videli smo, da je tudi Jezus ravnal tako. Pogansko okužbo je bilo videti v Izraelu smo zaradi koristi ali snobizma pri maloštevilnih bogatinih. Vprašanje je bilo tako brezpomembno, da Jezus o njem niti ne govori, medtem ko so se morali stari preroki prav pogosto dvigniti proti malikovalski skušnjavi svojega ljudstva. Kar zadeva grško modroslovje, ga seveda galilejski kmet ni mogel neposredno poznati; v shodnici niso učili ne Platona ne Aristotela. Že več kot stoletje tolikokrat ponavljana trditev, naj bi bilo krščanstvo strnitev vzhodnega misticizma in grške miselnosti, bi prišla morda še v poštev pri sv. Pavlu (čeprav sploh ne drži), nima pa nobene podlage pri Jezusu.

Kritiki, ki so hoteli na vsak način “dokazati” podobnost, so mogli navesti samo podobne besede, ki jih najdemo v evangeliju in v stari književnosti, ko na primer beremo v Petronijevem Satirikonu latinski pregovor: »Vidiš uši na drugih, ne vidiš klopov na sebi.« Če hočemo, se spomnimo tu primere o iveri in brunu, čeprav vsakdo ve, da ljudska modrost skoro povsod najde podobne izreke. Prav tako navajajo tudi podobne izraze, ki pa izvirajo samo iz dejstva, da se kakršnokoli versko navdušenje izraža s podobnimi besedami. Tako bodo hodili po “vplive” tja do bramanizma!

 

2) Antični modrijani, predvsem grški, so skušali s plemenitostjo, ki je ne bi mogli zanikati, odgovarjati na velika vprašanja. Toda če jih primerjamo z Jezusom, kakor se je često dogajalo – na primer pri J. J. Rousseauju – moramo videti, da niso učitelji verskega življenja, ampak misleci, da moremo od njih prej zahtevati metodo kot vero. Zato je življenje večine od njih daleč od skladnega pričevanja njihovih misli in dejanj. Sokrat je živel zelo svobodno nravno življenje in je imel otroke s svojo priležnico Myrios. Pri Jezusu pa njegovo poslanstvo ni samo beseda, ampak življenje, zgled, smrt.

 

3) Nekako v istem času, ko se je začelo v rimskem cesarstvu širiti krščanstvo, je bil zelo v modi modroslovski nauk neopitagorejstva. Šlo je za pravo metodo duiovnega življenja, navodilo k pobožnosti, sredstvo, da pridemo k Bogu. »Moliti in darovati bogovom,« je svetoval modri novopitagorejec Apolonij iz Tyane. Nauk je zahteval strogo askezo, celibat, dogotrajno zdrnost in molk. Učil je, da se more človek z nravnim naporom vriti k svojemu počelu, ki je Bog. Kljub temu moremo v mnogih točkah videti, da je neopitagorejstvo daleč za krščanstvom. Zaradi svojega dualističnega pojmovanja uči, da je snov nekaj zlega, da je telo omadeževanost in je življenje sovražno. Po drugi plati pa v nravnem naporu, ki ga zahteva, ne upošteva človeške slabosti in njegov junak samo daje dobre nasvete, ni pa tolažnik, prijatelj, ni Odrešenik.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Problem čudežev

Ob raziskovanju “znamenj, ki mu bodo nasprotovali” ne smemo pozabiti na veliko razliko med modernim človekom in Kristusovim sodobnikom v zvezi z določenimi globokimi vzroki nasprotovanja. Jezus ni samo oznanjal svojega nauka in po njem živel. Zanj jamči, kakor smo videli, tudi določeno število izrednih dejanj, ki so prav tako, morda še bolj kakor vse drugo, “znamenja, katerim se bo nasprotovalo”.

Že sámo dejstvo čudeža je bistveno povezano z evangelijem. Tega ne moremo razumno zanikati. S stališča kritike besedila so Jezusovi čudeži prav tako trdni kakor vse drugo v štirih evangeljskih knjigah. Slog mest, ki poročajo o njih, je isti: tesno so povezani z načrtom poročanja in često določajo čisto logične posledice, če čudeže sprejmemo, medtem ko so iste posledice neumljive, če čudeže odklanjamo – kakor na primer spreobrnjenje učencev. Za njihovo resničnost jamčijo Kristusovi nasprotniki sami: Herod (Mt 14,1-2) in farizeji (Jn 11,47-53). Tudi če se zgodi, da pravijo o Jezusu: »S poglavarjem demonov izganja demone« (Mt 9,34), nikoli ne pravijo: »Slepar je!«

Tudi Jezus sam se sklicuje nanje kot na dokaz svojega Božjega poslanstva. »Dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je  poslal Oče« (Jn 5,36). Enainštiridesetkrat se v njegovem življenju razodenejo čudeži, čudežna dejanja, nenavadne stvari, sile, znamenja in dela, s katerimi dokazuje svojo nadnaravno oblast (besede so različne, stvar sama pa ostane ista), da ne govorimo o številnih preroških napovedih, poznavanju misli in o drugih razodetjih, kar vse ni  pokorno človeškim zakonom. Če hoče torej »kdo biti katoličan,« piše p. Allo, »mora verovati ne samo v možnost čudeža, ampak v objektivno in nadnaravno resničnost določenih čudežev, ki so se zgodili v zgodovini, se pravi vsaj evangeljskih čudežev, najmanj teh.«

Zaman bi trdili, da je danes znaten del odpora zoper evangelij obrnjen manj proti njegovi nravni vsebini, kakor proti vsem nenavadnim dogodkom, ki odsevajo iz Jezusovega življenja.

Danes so čudeži za mnoge duhove »prej ovira kakor pa sredstvo, da bi verovali. Modernemu razumu, ki je oblikovan v tako imenovanem znanstvenem kalupu, je spričo čudeža neprijetno. Celo  pri tistih, ki jih ne plaši nadnaravno, čutimo zadrego, obotavljanje, negotovost, nek zakaj, nek morda, če« piše F. Mignot v Lettres sur les Études ecclésiastiques, str. 119. Še bolj je seveda to opaziti pri duhovih, ki so tuji krščanski veri.

Spričo Jezusovih čudežev je stališče skeptičnih duhov različno: od porogljivega odklanjanja s strani čistega racionalizma do oklevajočega dogmatizma Renana, ki sicer priznava možnost čudeža samega zase, vendar pa zanika vsakršno vrednost evangeljskih čudežev. Vprašanje presega našo razpravo. Sicer pa niso važne razlage, ki so si po vrsti sledile, kajti zanikati čudež pomeni razložiti ga, vključiti ga v okvir naravnih pojavov, ali bolje, s pomočjo sedanje znanosti ga naravno razložiti. Nekatere teh “razlag” so bedne, na primer tiste, ki gledajo v tem samo pobožne sleparije. Druge so bolj pretanjene in se sklicujejo na psihološke sile, na sugestijo, na vero, ki ozdravlja. Ni nedopustno, da pojasnimo s tem način, “kako” so se določeni čudeži zgodili, medtem ko še vedno ne moremo s tem razložiti njihov “zakaj”. Prav ničesar nismo namreč pojasnili z besedami, da je bil Jezus dovolj močan, ko je prepričal bolnika, da so posušene mišice njegove roke spet zdrave. V našem primeru je vprašanje v tem: ali je moral Jezus v svojem času s čudeži, ki jih je storil, nujno sprožiti nasprotje do svoje osebe?

Gotovo ne. Duhovni svet, v katerem je živel in učil Jezus, ni bil podoben našemu. Mi, posebno v našem stoletju in v dveh prejšnjih, plavamo v ozračju racionalizma. V svojih šolah vdihavamo zrak determinizma in scientizma. Za mnoge od modernh je bil “napredek” v tem, da je pod pretvezo zmage nad praznoverjem izločil nadnaravno. Za veliko večino starih pa ni bilo tako. Grški racionalistični modrijani niso izključevali božjega, niti njegovega posega v svet. Poganski svet je sprejemal nadnaravno kot nekaj samoumevnega (celo vključno s praznoverjem). Pričevanja skepticizma, ki jih navajajo, niso naperjena toliko zoper božjo moč, kolikor zoper otročje oblike, v katere jih je odelo izročilo.

Reči moremo celo, da je v antičnem svetu vse tičalo v čudežnem. Grki in Rimljani si niso upali tvegati nič velikega, ne da bi prej vprašai bogove za svet. Nikjer ni bilo verskih središč brez vidcev. V Delfih, v Delosu in v Olimpiji so strokovnjaki kakor Pitija, razodevali vernikom bodočnost. Usmiljena božanstva so baje delala “čudeže”. Prvo med njimi je bil Eskulap, ki so ga častili na Kosu, v Pergamu, celo v Rimu na nekem otoku na Tiberi, predvsem pa v Epidavru na Peloponezu v prekrasnem kraju sredi rdečkastih gričev in pinijevih gozdov. Običajno je bilo treba preživeti noč v stebrišču svetiišča, kamor je v sanjah prišel bog in ozdravil prosilca. Včasih pa so zdravile tudi svete Eskulapove živali, na primer psi, ki so lizali veke slepcem in jim vrnili vid. Številne zaobljubne tablice pričajo v zbirki starih napisov o hvaležnosti za “čudeže”. Sicer pa vemo, da v čarodejnih razodetjih, v spreminjanju oblik, prestavljanju na daljavo, v pomirjanju ali povzročanju neviht niihče ni bil enak olimpijskim bogovom, predvsem Zevsu.

Da se razumemo: ne gre za to, da bi uvrščali Jezusove čudeže v isto vrsto, kakor so bili tisti, o katerih poročajo pogani. Nasprotno: primerjanje kaže bistveno razliko med Jezusovimi in poganskimi čudeži. Nekateri otročje smešni čudeži, ki jih pripisujejo Eskulapu, bi še šli. Tako vidi Aristagora, ki ima trakuljo, v sanjah “sinove boga”, ki ji odstranijo glavo in zarijejo roke v njen trup, da bi potegnili iz njega zajedalca, ker pa ne znajo pritrditi bolnici glave nazaj, morajo poklicati na pomoč samega Nesmrtnega. Seveda nihče ni dolžan verovati, da je bila potem rešena nadležnega gosta, kakor trdi napis. Prav tako pustimo trgovsko žilico, ki je bujno cvetela okoli svetišč, kjer so zdravili ljudi! Atenski arhont, ki ga je Eskulap ozdravil hudih prebavnih težav, pripoveduje, da je slišal v sanjah svečenika boga, ki mu je govoril: »Plačaj najprej nagrado, pa boš ozdravljen!« Jezus za svoje čudeže ne zahteva denarja, se ne prepušča nobenemu spakovanju in ne daje piti niti zmletega roga bele košute niti v vinu kuhane glave strupene kače. Toda še bolj kakor čudovita preprostost Jezusovih čudežev se razlikuje od vsega tega umazanega praznoverja njihov namen. K temu se bomo še vrnili.

 

Kljub temu pa ostane dejstvo, da v Jezusovem času niso bili načelno proti čudežu. Kako je bilo pri poganih, smo že videli. Prav tako pa je bilo tudi z Izraelom. Ne da bi zapadli nizki lahkovernosti, ki so jih podlegli drugi narodi, so Judje priznavali vrednost nadnaravne razlage. Jezusovo popolnoma preroško delovanje ni moglo presenetiti njih, ki jih je tako bolelo, da že petsto let niso slišali silnih glasov Božjih navdihnjencev. Jud, ki je videl pomen vse svoje zgodovine v preroškem razodetju, je rad sprejemal dejstvo, da je nekdo prejel od zgoraj poznavanje nedoumljivih reči, da je po neposrednem Božjem nagibu odkrival, kar se je skrivalo v globini src ali tisto, kar je čakalo ljudi v mračni bodočnosti. Ali ni tudi Stara zaveza naštevala lepo število čudežev tako pri Mojzesu kakor pri Jozuetu, tako pri Eliju kakor pri Danielu? In ali je Jezus, kadar se je skliceval na svoje čudeže kot dokaz svojega poslanstva, ravnal drugače kakor Elija, ki je čudežno zažgal žgalno daritev na Karmelu? Učitelji Postave so govorili: »Bog dela veliko čudežev zaradi posvečevanja svojega velikega imena.« Ena od običajnih hvalnic je hvalila Jahveja »zaradi čudežev, ki jih je izkazal očetom.«

Vendar pa se moramo vprašati, če niso prav ti čudeži pripomogli k odporu do Jezusa. To je namreč v zvezi z njihovim značajem. Razlika je  jasna predvsem, če jih primerjamo s tistimi, o katerih pripoveduje Stara zaveza. Ne da bi izgubili značaj nadaravnega posega Vsemogočega, so čudeži, ki jih je naredil Mojzes, Jozue ali kateri od prerokov, na primer Elija, podobni dogajanjem v naravi. Tudi tu moramo razlikovati zakaj in kako. Vzrok čudeža je volja Boga, ki razodeva svojo slavo in hoče pomagati svojemu služabniku. Dogajanje more prevzeti videz potresa, silovitega viharja, nalezljive bolezni, vpada kobilic ali strele, ki udari v oltar. S Kristusovimi čudeži je popolnoma drugače. Tu čudeži niso samo nerazložljivi (kar je lastno vsakemu čudežu), ampak tudi v naravnem redu nimajo nič podobnega. Spremeniti vodo v vino ali nasititi s sedmimi hlebi tisoče ljudi nima ničesar skupnega z znanimi pojavi.

Samoumevno je, da vsi poskusi razlage tu popoloma odrečejo. Kaj naj pomeni “vera, ki ozdravlja” ali sugestija množice, ko gre za ženitovanje ali za množico več tisoč ljudi? Dejstvo moremo  odkloniti ali sprejeti, ne moremo pa ga razumeti. Celo bogoslovci, ki so tvegali razlago v tej smeri, niso imeli vedno sreče. O pomožitvi kruha trdi sv. Tomaž Akvinski, da se je zgodila – zaradi težke zgoščenosti moramo navesti latinsko besedilo – non per creationem, sed per additionem extraneae materiae, in panes conversae; to se pravi, da Jezus kruha ni pomnožil z ustvaritvijo nove snovi, ampak tako, da je dodal neko zunanjo snov, ki jo je spremenil v kruh (Summa 3 q. 94 a. 44). Pri vsem spoštovanju do velikega dominikanskega učenjaka moramo priznati, da po tej razlagi nismo kaj prida napredovali.

Zato so torej Jezusovi čudeži neposredno razodetje Božje stvariteljske moči. Tisti, ki nočejo priznati v njem Boga, so zaradi tega še bolj ogorčeni. Čudeži jih spravljajo v nevzdržen položaj s hrbtom ob zid. V tem smislu moremo govoriti, da so tudi oni važno “znamenje, ki se mju bo nasprotovalo”.

Omeniti pa moremo še, a »Jezus nikoli ni delal čudežev zaradi čudežev,« kakor pravi sv. Avguštin. To je pa bistvene važnosti. Vsak od njegovih čudežev ima določen duhovni cilj, je del njegovega poslanstva in osvetljuje njegovo podobo. Vsak od njih zahteva vero, obljublja upanje, je dokaz ljubezni. Nravni in duhovni namen je tako očiten, da Jezus v mnogih primerih povezuje svoj čudež z dobro voljo čudežno ozdravljenega: »Pojdi, tvoja vera ti je pomagala!« Nasprotno pa v Nazaretu, kjer so njegovi rojaki slabo ravnali z njim, »ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela … in čudil s je njihovi neveri« (Mr 6,5-6; prim. Mt 13,58). Jezus je s temi izrednimi dejanji hotel samo to, da bi duše mogle razumeti njegovo poslanstvo. Zato jih nikoli ni delal v svojo slavo ali zaradi svoje koristi in na križu ni niti pomislil na to, da bi uporabil svojo vsemogočnost in preprečil, da bi se  izpolnilo to, kar se je moralo izpolniti.

V tem smislu so bili tudi njegovi  čudeži “znamenja, ki se jim bo nasprotovalo”. Predstavljajmo si Mesija, ki uporablja svojo čudežno moč, s katero gospoduje zakonom narave, da tako zagospoduje Obljubljeni deželi. Kakšno navdušenje bi se polastilo ponosne in izmučene Izraelove duše! Videli smo: po pomnožitvi kruha je bila naravna posledica njegovih prijateljev, da pripravijo zaroto, ki bi ga dvignila na prestol. Kolikokrat slišimo od Judov, kako zahtevajo od Jezusa, naj naredi znamenje! V spremembi razpoloženja množice, ki ga je v Jeruzalemu tako hitro zapustila, čeprav mu je prej navdušeno vzklikala, slutimo srd zaradi razočaranja. Zato je roganje tistih, ki prisostvujejo križanju, le preveč značlno: »Če si Bog, stopi s križa! Naredi čudež!« Judovski narod Jezusu ni bil nasproten zato, ker je delal čudeže, ampak ker ni delal takih, kot jih je Izrael upal, kot jih je pričakoval od Mesija. Resnični vzrok nasprotovanja je bil končno v Jezusovem nauku, v njegovem stališču, v tem, kako je pojmoval samega sebe. Kdor namreč ni “z njim, je proti njemu”.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Nenehno nasprotovanje

»Čemur pravimo zdaj krščanska vera, je nenehno obstajalo prav od začetka človeškega rodu pa do tedaj, ko je prišel Kristus sam v človeškem telesu.« “Znamenje, kateremu se bo nasprotovalo” z žarko lučjo osvetljuje te globoke besede sv. Avguština. Kristjanu Jezusovo oznanilo ni novotarija, ni filozofski nauk, rojen v možganih genialnega človeka, ampak Božje razodetje, dokončen izraz ne neke resnice, ampak večne Resnice sploh, Resnice, ki so ljudje po njej hrepeneli, jo slutili, se ji včasih približali, ki pa nikoli ni bila v celoti izražena. Še bolj kakor njegovo oznanilo, pa se Jezus sam odteguje časovnim in prostorskim kategorijam. Drama odrešenja ni samo zgodovinski dogodek, ki se je zgodil v dobi in na kraju, ki ju natančno poznamo, ampak je stalen element večne človekove drame, ki se nenehno odigrava na dnu našega srca. »Jezus bo umiral do konca sveta,« je zapisal Pascal. Vsak greh, storjen v kateremkoli trenutku stoletij, zabije žeblje v roke Križanega.

Tako se razkrije eden najbistvenejših vidikov nasprotovanja Jezusu. Zgodovina more nedvomno najti v poganstvu in judovstvu Kristusovega časa prvine nasprotovanja. Toda ali res pripada njej prvi in najodločilnejši odgovor? Jezusu, njegovemu nauku, njegovi osebi niso nenehno nasprotovali samo Judje njegovega časa. Isto nagnjenje ki sili modernega človeka, da se upira evangeljskim zapovedim, je samo odmev besnosti tistih, ki so divjali zoper Jezusa v njegovem življenju.

Sovraštvo do Kristusa obstaja. Med sodnim postopkom zoper njega in med njegovim trpljenjem se le preveč razodeva. Mar je potem ugasnilo? Ali je gotovo, da danes ne bi bilo množice, ki bi prav tako ostudno kričala, kakor so kričali v Pilatovem sodnem dvoru: »Križaj ga!« To sovraštvo se zdi nedoumljivo, ker so obrača zoper človeka, ki je vse njegovo življenje, vse njegovo poslanstvo obvladovala samo ljubezen – ali bolje, pokazalo bi se kot popolnoma neumljivo, če bi pozabili na tisto, kar se skriva na dnu nagibov, ki vplivajo na dejanja ljudi.

Jezus je tako s svojim življenjem kakor s svojo besedo nenehno sodil. Jezus obvezuje človeka, da dela, kar mu je najmanj všeč, da se opazuje v vsej svoji bedi in goloti, da izmeri svoj nič. Koga ni udarila v obraz njegova kritika? Kdo se ne zaveda, da skuša dati lažno podobo o sebi? Da stremi za prvimi mesti? Da je pripravljen naložiti drugemu breme, ki ga sam odklanja? Kdo ne razume pomena besede: trdota srca? Vse, kar Jezus uči, nasprotuje naravnim človekovim nagnjenjem, ki hočejo slediti svojim strastem. Brez dvoma je to v bistvu vsake nravnosti, vredne tega imena, vendar nobena ne gre tako daleč v junaški zahtevi po odpovedi, v obveznosti, da plavamo proti naravnemu toku življenja.

Ob izvoru nasprotovanja Kristusu stoji dejstvo, da je Kristus sodnik, nravstveni reformator, s katerim se ni mogoče pogajati. Koliko ljudi še danes zametuje krščansko vero ne iz filozofskih nagibov, ampak zato, ker so nesposobni, da bi uskladili svoje življenje z evangeljskimi zapovedmi? Kdo so bili prvi in najvztrajnejši Jezusovi sovražniki, ki so neizprosno kovali zoper njega spletke, ki jim je podlegel? Farizeji. Zakaj? Spomnimo se samo pridevkov: hinavci, pobeljeni grobovi … Predstavljajmo si te može svečanega vedenja, vajene spoštovanja in češčenja, okostenele v samozadovoljnem ponosu “boljših ljudi”. Kakšen je nujno bil njihov odgovor, ko so se vsula nanje neizprosna vprašanja? Menili so, da so na varnem, v zavetju svojih obredov. Jezus pa jih je razkrinkal, razgalil. Prav lahko si zamišljamo tudi čustva tožnikov prešuštnice, ko so jih kakor z bičem zadele strašne besede: »Naj tisti, ki je brez greha …« Teološki in politični razlogi, s katerimi so se mogli Judje boriti proti Jezusu, so prišli šele pozneje. Korenina sovraštva je bil najprej srd, ki se dvigne zoper tistega, ki je odkril tajne, katerih ne priznavamo, srd, ki je tem hujši če je našel tožnikov glas v nas odmev.

V tem smislu moremo reči, da je bila Jezusova usoda običajna usoda prerokov. Kolikokrat so v stari zavezi ti veliki navdihnjenci z življenjem plačali svojo drznost! »Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča …« (Heb 11,36), ali pa vsaj vrženi v ječo, taka je bila njihova običajna usoda. Ali ni Jezus vrgel Judom svojega časa v obraz strašni očitek: »Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke … (Mt 23,31). Ali ni v času kraja Jojakíma umrl mučeniške smrti prerok Urijá? (prim. Jer 26,20-23). Ali niso Jeremija najbrž umorili njegovi rojaki, ki so jih razdražili njegovi neprestani, toda upravičeni očitki? In ali ni bila najgloblji vzrok smrti Janeza Krstnika divja maščevalnost prešuštnice, ki ji je očital njeno krivdo? Jezus pa si je upal govoriti bolj odkrito kakor kdorkoli. Zato smemo gledati glavni vzrok vsemu nasprotovanju, ki se bo povezalo proti njemu, prav v tem. Nič drugega kakor staro sovraštvo zla proti dobremu, duha teme proti Luči.




Jezus v svojem času

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Človek–Bog in njegova usoda

Tako je bilo zadnje dni marca l. 30 povedano vse, kar je bilo bistvenega v Jezusovem nauku svetu. Tisto, kar je bilo treba še dopolniti, namreč dejanje samo, ki bo dalo zadnji smisel njegovemu poslanstvu, je bilo prostovoljno žrtvovanje živega Boga. Zato se je zadnji čas njegovega življenja zelo razlikoval od dveh let, ko je živel v vsem siju veselega in oživljajočega napora apostolskega izžarevanja. Zadnji teden njegovega življenja je bilo sovraštvo vsak dan hujše, Mesija pa se je ves razodel v mračni svetlobi, kjer resnica vsakega človeka pride na dan v luči trpljenja in smrti.

Med življenjem in osebo, med Kristusovim naukom in Kalvarijo, kamor nas zdaj vodi evangeljsko sporočilo, vidimo odnose, v katerih ni nič slučajnega. Človekova smrt je redko preprost dogodek, slučaj, ampak je skrivnostno povezana z njegovim življenjem, katerega pomen nam osvetli. Pesnik Rainer Maria Rilke je napisal čudovite besede molitve: »Gospod, daj vsakomur njegovo lastno smrt, veliko smrt, ki jo nosi vsakdo v sebi!« Bolj kot kdorkoli je nosil Jezus v sebi svojo smrt kot razlago in kot obljubo, in to ne šele od svojega rojstva, kakor je prerokoval navdihnjeni glas starčka Simeona, ampak v večni neizrekljivi zamisli, odkar sta Adam in Eva podlegla grehu. Zato se logični razvoj dogodkov odigrava na dveh ravneh: v redu dogodkov je posledica stališča, ki ga je Jezus zavzel nasproti svetu, v nadnaravnem pa je dopolnilo Božjega načrta.

O Jezusu in njegovem nauku je bilo prerokovano, da bosta znamenje, ki mu bodo nasprotovali. Silovit odpor ljudi do tega, kar je Jezus učil, v določenem smislu pojasnjuje žaloigro, v kateri se je zdelo, da je Mesija podlegel. Za vernega človeka in za Jezusa samega, ki je poznal svojo usodo, pa je ta vzrok samo drugotnega pomena in so ljudje pri tem samo orodje. Ko je Marija iz Betanije izlila pod vlivom svoje slutnje na Jezusove noge dragoceno nardo, ki jo je mešala s svojimi solzami, je bila že sklenjena zarota, ki ga je nato privedla v mučeniško smrt. Duhovniki in pismouki so brez dvoma menili, da imajo odlične razloge v opravičilo svoje strogosti do nekoga, čigar besede so njihovim ušesom donele pohujšljivo. Ne da bi vedeli, je njihovo sovraštvo že pripravljalo njihov lastni poraz, ki bo napravil konec njim samim, njihovim običajem in njihovim računom.

Jezusovo sporočilo

Vsa verstva skušajo razložiti dramo svetovne zgodovine. To je namreč prvo, kar zahteva človeški duh od njih. S tega stališča hoče razumeti ali vsaj priznati uganke življenja. To gledanje na svet, ta svetovni nazor daje zaporednim oblikam kulture (civilizacije) njihove bistvene značilnosti. Egipčan iz srednje dobe njihove države, Grk iz 5. stoletjs, podanik kralja sv. Ludovika, bralec Kanta in Durkheima se brez dvoma razlikujejo v svojem znanju, v svojih običajih in v svoji tehniki, predvsem pa v tem, kako si predstavljajo življenje. Tu zadevajo nauki drug ob drugega, na tem področju so nasprotja neizposna. Vzroki verskih vojsk se zde zelo malenkostni: izražanje verske resnice, beseda, včasih preprost stavek. V resnici pa ne gre za nič manj kakor za človekovo usodo in za podobo, ki si jo je o njej ustvaril.

Jezus se je s svojo besedo in s svojimi dejanji naredil za enega tistih drznih novotarjev, ki si upajo v verskih vprašanjih prinesti ljudem nova vodila, kako naj mislijo, in je trdil, da izvira iz njega resnica, ki je dotlej niso poznali. Z oblastjo, ki so jo mogli imeti samo za nadnaravno ali za nesramno, je presegel in se dvignil daleč nad vse, kar so učili dotlej. Silovito nasprotovanje v odnosu do njegove osebe in do njegovega nauka ne preseneča, pač pa je presenetljivo, da je trajalo dve leti, preden je to nasprotovanje izbruhnilo, in bilo bi nenavadno, če do tega ne bi prišlo.

Jezusovo oznanilo, kakor ga more povzeti kristjan katerekoli dobe, je celovit nauk, ki v najpreprostejših oblikah razlaga vse, kar spada k skrivnostim življenja: v njem so prav tako osnove nravnosti kakor metafizike; v njem se razodeva najgloblje poznavanje človeškega srca, iz njega prav tako izvajamo politiko kakor sociologijo. Neznosna predrznost bi bila, če bi ta nauk hoteli povzeti na nekaj straneh. Rodovi so našli neizčrpne sile v štirih malih knjigah, ki ta nauk vsebujejo. Ni stavka in morda niti besede, ki ne bi odgovorila na mučno vprašanje človekove vesti. V njem je »studenec življenja, iz katerega črpajo kulture, ki odžeja duše,« kakor kaže ljubka miniatura iz “brevirja Karla Velikega”, ki pod podobo živali, ki složno pijejo iz žuborečega studenca, prikazuje vse stvarstvo. Poskusiti moramo začrtati kvečjemu nekaj glavnih potez, da bomo skušali nato razumeti, kako je evangelij s postavitvijo omenjenega nasprotovanja povzročil krizo, iz katere je vstalo poslednje najvišje znamenje; gre za tisto nasprotovanje, ki je nekega aprilskega večera postavilo križ na kalvarijski skali.

Sicer pa izvira to pojmovanje sveta iz razodetja. Bog je že davno začel ljudi učiti resnice o posredovanju naroda, ki je bil za to izbran in se je v tem vedno bolj razvijal, četudi je bilo njegovo tolmačenje nepopolno. Zadnjo besedo tega razodetja je povedal Kristus, »edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Jezus je torej »edini Učitelj« (Mt 23,8.10) spoznanja. Ker pa ljudje niso spoznali smisla njegovega nauka, jih je šele po njegovi smrti »Duh resnice uvedel v vso resnico« (Jn 16,12-13): samo Božja milost, ki odpre srca in ušesa, pomaga do dna prodreti v smisel razodetja.

Bog, ki ga pojmujemo kot enega v treh osebah, v Očetu, Sinu in Svetem Duhu, je ustvaril človeka. Ni ga vnaprej določil, determiniral v njegovih dejanjih in ga tudi ni podvrgel usodnemu jarmu neizprosne usode. Končni cilj stvarjenja je nasprotno človekova (za)vest in svoboda, s katero mora najti in ljubiti Boga. Bog je Oče. Vsa vidna resničnost sveta oznanja njegovo dobroto, a prav tako razodeva tudi vzvišenost njegovih namenov. Človek je prav posebno poklican k temu čudovitemu spoznanju popolne skladnosti; ta delež pri Božjem življenju je imel v posesti, ko je bil v stanju prvotne nedolžnosti; in ta delež Božjega življenja mora znova najti. Dejansko ga nima več, ker je grešil. Bil je nepokoren Božjim zakonitostim in je s tem vnesel v svet in vase kal smrtnega nereda. Vse zlo, kakršnega trpi, v prvi vrsti pa najočitnejše znamenje njegove nesreče, smrt, so logična posledica njegovega greha. V tem smislu sta smrt in greh sozančnici – »želo smrti je greh,« je zapisal sveti Pavel – prav tako kakor so soznačnice tudi greh in nered, greh in krivica, greh in trpljenje.

Bog pa se je v svojem neizmernem usmiljenju usmilil človeka, ki se mu je rogal. Oče je sklenil poslati na zemljo Sina, drugo osebo presvete Trojice, ki je postala meso, človek, popolnoma enak vsakemu od nas. Vloga tega “Kristusa”, Mesija – poslanca, Gospodovega maziljenca – je po svojih vidikih dvojna: Jezus, ki je tisti, v katerem se je Bog učlovečil, je učil odrešenjski nauk in je uresničil vidni vzor popolnosti. Zato je nravnost – in v tem je najosnovnejša poteza vsega krščanstva – eno z bogoslovjem. Kristjan ima samo en cilj: ponovno najti Božje življenje in se po Kristusu vcepiti v Božje steblo. Esse cum Christo – biti s Kristusom.

To pa ni vse. Jezus ni bil samo nadčloveški Učitelj in nadčloveški vzor. Da bi odkupil krivdo, ki jo je zagrešil človek, je dal svoje življenje kot spravno žrtev. Njegova kri je odkupila padlo stvar in ponovno vsakemu od nas odprla pota milosti. Živi Bog, ki je umrl v sramotnih okoliščinah, pa je naučil ljudi tudi prezirati zemeljsko razporejanje vrednot in postavljati na prvo mesto krepost ponižnosti in žrtve, ki ju svet prezira. Ko je vstal od mrtvih in s svojo smrtjo premagal smrt, kakor je v življenju premagal greh, pa nam je dal še največjo poslednjo obljubo, da bomo po smrti živeli čudovito nadaljnje življenje. Vernik, ki se upodobi po trpečem Kristusu, Kristusu na križu, si pridobi zaradi te obljube pravico, da bo dosegel delež pri veličastvu od mrtvih vstalega Kristusa.

Kako naj težimo za tem poistovetenjem s Kristusom? Pravo prizadevanje mora biti notranje. Dejansko smo taki, kakršni smo pred očmi Boga, ki vidi, kar je skrito. Obredi brez dvoma niso nekoristni, ker dajejo človeku okvir in podpirajo njegovo slabost, toda nekaj bistvenega niso. Goli videz vernosti ne zadostuje. Nasprotno: taka hinavščina se Bogu gnusi. »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica … Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz!« (Mt 6,3.17). Ne predrzni si ruvati iver iz očesa svojega brata, ko imaš v svojem bruno! Zavedati se lastne bede je prva stopnja stremljenja, ki je zahtevana od človeka. Nato pa mora v posnemanju Jezusa težiti za tem, da “bi bil popoln, kako je popoln Oče”, in se mora spremeniti.

Gre za notranjo spremembo! V tem je dokončno alfa in omega Jezusovega nauka. Grška beseda metanoeíte ne pomeni samo “delajte pokoro”, ampak “spremenite se”! Metánoia je spreobrnitev v polnem pomenu besede, popolna sprememba notranjega bistva, dobesedno “mutatio mentis – sprememba mišljenja, duše”. Ni dovolj, da spremenimo vedenje. Zlo je treba zgrabiti prav pri korenini, v mračnih plasteh zavesti, kjer v gomazenju nagonov in strasti nastajajo začetki in določila naših dejanj. Gre za to, da s posnemanjem Božjega vzora “pobožanstvimo” svoje notranje bistvo. Zato nastane odgovornost že davno pred dejanjem, ob poželjivem pogledu, ob bežni nameri, tam, kjer duša čuti, da ni božja, ampak da jo vleče k sebi teža zemeljskega in mesenega.

Katera pa so sredstva te spremembe? V glavnem so tri: verovati, odreči se, ljubiti. Vera je prvi pogoj kakršnegakoli krščanskega stremljenja. »V njem [evangeliju] se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero« (Rim 1,17). Vera v Boga, v njegovo previdnost, v modrost nedoumljivih načrtov, ki jih zasleduje, vera v Kristusa, v njegovo nadnaravno poslanstvo, vera v Svetega Duha. Človek more svobodno verovati, more pripraviti pogoje vere, ki pa vendar ostane milost, na katero se pripravimo z dobro voljo. Vera je silna in učinkovita ter bi mogla “prestavljati gore in jih metati v morje”. Vera je sila, ki ji odgovarja sam Bog.

Da pa bi mogel človek uresničevati kreposti, katerih kali je položila vera v dušo, se mora človk odrekati samemu sebi. Pretrgati mora z vsem, kar ga veže na zemljo, zasužnjuje v njegovi naravi. Nič več ne sme biti suženj lagodnosti, udobja, sladkega življenja! Streti mora oblast denarja, otipljivega znamenja popolne zmaterializiranosti! Rešiti se mora iz gospostva, kjer vladajo strasti in pregrehe, kjer vladata zlo in greh.

Še odločnejša kakor druge zapovedi, ker jih nekako vključuje v sebi, pa je zadnja beseda postave: ljubezen. Ta zakon je popoln, vesoljen. Od Boga, ki je najvišji cilj ljubezni, gre namreč zapoved do zadnjega, do najbolj padlega človeka. Če je prva zapoved, da ljubimo Boga, pa je druga, “ki ji je enaka”, da ljubimo bližnjega “kakor samega sebe”. Kdo pa je naš bližnji? Vsakdo: človek, ki gre mimo in čigar obraz mi ni prav nič všeč, neznanec ali tisti, ki ga le predobro poznam, celo sovražnik, ki bi ga rad udaril v obraz, pa ga moram objeti!

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale!« (1 Kor 13,1). Trda postava, ki v vsem nasprotuje nagnjenjem našega srca.

Vernik bo na cilju svojih naporov prejel plačilo. Ali bolje, plačilo že ima, plačilo izvira iz naporov samih, je njihova skrivnostna posvetitev. Kaj je torej “Božje kraljestvo”, ki čaka Jezusu zveste učence, tiste, ki bodo spolnjevali njegov nauk in sledili njegovemu zgledu? To kraljestvo je obenem notranje in vidno, že sedaj in v bodočnosti. Notranje, ker ga ima v svoji notranjosti tisti, ki je znal narediti, da vlada v njem Kristusov mir; pa tudi vidno, ker obstoji celo v zunanjosti res živih kristjanov. Sedanje je, ker se Božje kraljestvo vsak trenutek razodeva pod tema dvema vidikoma; prihodnje pa je zato, ker bo prišel dan, ko bo ljulka dokončno ločena od pšenice, zlo od dobrega, krivični od pravičnega, ko bo prišel Zveličar »v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, … in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov« (Mt 25,31-32). »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43), hudobni pa bodo šli v “večni ogenj”. Božje življenje, ki se je začelo na zemlji, se nadaljuje v večnosti.

Končno pa imamo še človeški organizem, ki ima nalogo varovati in dalje izročati vsebino razodetja. To pa je Cerkev, prva, čeprav nepopolna slika bodočega uresničenja Božjega kraljestva. Vanjo morejo vstopiti vsi ljudje brez izjeme, brez ozira ne pleme in stan. Edini pogoj je, da so sprejeli Jezusov nauk in streme za tem, da bi bili Jezusu podobni, s čimer bi bili deležni njegovih zasluženj. Čuvarica obredov, katerih začetke vidimo v evangeliju – posebno krsta in evharistije – združuje v nadnaravno bratstvo vse, ki hočejo biti “združeni v Kristusu”. Cerkev je ena in večna, ker Jezus pravi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mt 24,35)

Taka sta kristjanov življenjski program in njegov svetovni nazor. Pomen drame, v kateri je vsak človek junak in zaskrbljen opazovalec, je torej v tem: stremeti z duhom in srcem za tem, da svoje zasluženje poistovetimo s tistim, ki ga je Jezus s svojo žrtvijo pridobil človeštvu, da se torej “pobožanstvimo” in tako vzpostavljamo na zemlji Božje kraljestvo, ki ni nič drugega kot združitev duš v ljubezni. Ali moramo omeniti, da ta nauk ni samo sad kakega šolskega učenja, ampak da nam je to oznanilo prinesel človek, čigar popolnost je blestela čigar modrost si je podrejala duše, človek, ki je bil v polnem omenu besede vzor? In da so njegovi učenci – in on sam – kot neizpodbitne dokaze za resnico, ki jo je  prinašal, navajali nadnaravna dejstvo, ki so prav tako del krščanskega verovanja? Da se mu naravne sile prav tako niso upirale, kakor se mu niso uširle skrivnosti človeške duše? Proti tej čudovito vzvišeni celoti, ki je tako bogata in mnogovrstna, se torej dviga nasprotovanje, ki ga je napovedal Jezus.