1

13. maj 2021 – Gospodov vnebohod

(Apd 1,1-11) TUKAJ

Praznično prvo berilo je uvod v Apostolska dela, ki hoče biti nadaljevanje prvega spisa istega pisca (»V prvi knjigi sem poročal …«). Povezava z Lukovim evangelijem ni neposredna, saj so prejšnji dogodki le na kratko povzeti. Slogovno se obe knjigi nekoliko razlikujeta, vsekakor zato, ker je bil poskus popisati Cerkev, ki postaja organizacija, za pisca nekaj pvsem novega. Tako bi prazničnii odlomek lahko razdelili takole: začetek daje povzetek tega, kar je Jezus rekel in storil;  naslednji del opisuje vstalega Jezus z učenci pri jedi; tretji del pa je pripoved o vnebohodu.

Posvetitev knjige rimskemu plemiču Teofilu naj bi knjigi zagotovila večje razširjenje, morda bi si rad zagotovil tudi dobrohotnost rimskih uradnikov. Vsekakor pa to kaže, da je krščanstvo “posvojilo” stare literarne oblike, obenem pa zapušča krog skromnega ljudstva in vstopa v svet kulture. Dan, ko je bil »vzet … v nebo,« je obenem tudi točka ločitve med Jezusovim delom in delom apostolov.

Medtem ko Lukov evangelij postavlja dokončno ločitev Kristusa od apostolov v noč po velikonočni nedelji (Lk 24,51), imamo vApostolskih delih med velikonočno nedeljo in vstajenjem razdobje 40 dni (Apd 1,3). Iz celotnega Svetega pisma pa vemo, da števila 40 ne smemo jemati dobesedno, ampak ima tipološki pomen: pojavlja se v odnosu do nekega posebne Božjega dejanja: Noe po vesoljnem potopu (1Mz 8,6), Elija na poti skozi puščavo (1Kr 19,8); ali priprave na nekaj odločilnega: Mojzes na gori Sinaj (2Mz 24,18), Jezusov post (Lk 4,1). Ob enem takih prikazovanj, pri katerih je jedel z njimi, kakor poročajo tudi evangeliji, je omenil Janezov krst z vodo v nasprotju s krstom v Svetem Duhu, ki ga bodo apostoli prejeli »v nekaj dneh;« nanj morajo počakati v Jeruzalemu, kraju zadnje večerje, Jezusovega trpljenja in smrti, v mestu, na katero so usmerjene prerokbe Stare zaveze.

Kako zelo apostoli potrebujejo tega Duha, kaže njihovo naivno vprašanje o obnovitvi izraelskega kraljestva. Težko je reči, ali pri tem mislijo na obnovitev starega Davidovega kraljestva z Mesijo kot kraljem, da so torej njihovi upi zemeljske narave. Možna je tudi drugačna razlaga: vprašanje ne odseva nerazumevanje Judov, ampak nudi priložnost za rešitev problema, ki je največje važnosti. Za prve kristjane je bil prihod Duha tudi znamenje, da se približuje konec časov. Za tem se krije problem bližnjega pričakovanja, ki je bil tako živ v prvih skupnostih.

Jezus jih spomni, do »čase in trenutke« določa Oče; trditev, ki jo v evangelijih prinaša samo Marko, v Lukovem evangeliju je pa ni. Sledi pa poudarek na obveznosti pričevanja »v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (1,8). Ta stavek ni samo oznaka poslanstva apostolov, ampak tudi povzetek vse knjige Apostolskih del: oznanjati “vesoljno širjenje” krščanstva. Iz ozkosti judovsko-narodne miselnosti se pogled usmerja proti vsemu svetu, do skrajnih mej sveta. Za Apostolska dela je cilj dosežen, ko evangelij pride v Rim, glavno mesto imperija, kjer ga je mogoče učiti »z vso svobodo in brez ovir« (Apd 28,31).

Kar zadeva sam potek vnebohoda, je pa Luka edini, ki si ga upa opisati in s tem ustvariti podobo nevidnega dogodka vnebohoda. Jezus izgine izpred njihovih oči, oblak ga zakrije njihovim pogledom. Za razliko vseh mogočih upodobitev, ki so nastala v umetnosti skozi stoletja, se Luka odlikuje po svoji strogi redkobesednosti, s katero popiše vnebohod.

Nepričakovano se pojavita dva angela, ki apostolom razložita dogodek. Predstavljena sta predvsem kot razlagalca v tistih okoliščinah, kjer se srečujeta tustranstvo in onostranstvo, na primer Mt 4,11; Lk 22,43.

Ostane vprašanje, ali je pripoved Apostolskih del v nasprotju s podatki v evangelijih. Po Mateju in Janezu so se prikazovanja Vstalega dogajala v Galileji, medtem ko jih Luka in Apd postavljajo v Jeruzalem. Prva možnost ima podporo močne tradicije, Luka pa naj bi to prestavil v Jeruzalem zato, da bi mesto starozaveznih obljub prikazal kot zibelko krščanstva. Interes je torej bolj teološki kot zemljepisni. Enak problem postavlja tudi časovna določitev vnebohoda. V Novi zavezi je najprej govora o prikazovanjih, ne da bi bil določen čas ali kraj (1Kor 15,1-8), Janez pravi, za gre za 8 dni, Apostolska dela pa za 40 dni. Eno imata skupno: opisati čas prehoda med “Jezusovim časom” in “časom Cerkve”. Če upoštevamo, da je 40 simbolična številka, ki ne pomeni resničnega časovnega razdobja, potem je jasno, da gre za opis novega Jezusovega položaja: najti ga je mogoče v nebesih. Jezus torej ni na nekem neznanem kraju,  ampak “tam”, kamor spada: pri Očetu, od koder izvaja svoje gospostvo nad svetom.

Pa ga res izvaja? Kako je potem mogoče s tem uskladiti današnje stanje: Evropa, ki je zavestno zanikala svoj krščanski izvor, levičarstvo, ki prezira vse moralne zakone, migracije, ki skušajo ne le prevzeti oblast nad avtohtonim prebivalstvom, ampak ga popolnoma uničiti ali vsaj zasužnjiti, da vsem kršenju človekovih pravic niti ne govorimo. Seveda ga izvaja. Človeku je treba dokazati, kam vodi pot brez Boga. Bo zato potreben propad mnogih narodov? Morda. Bo zato potreban propad vse zapadne kulture? Morda, saj ne bo prvič v prazgodovini našega planeta. Človek je pregnal Boga iz svoje srede in Bog, ki je gentleman, se je umaknil. Molimo torej, da bi čimprej spoznali, kako potrebujemo Boga in kje ga najdemo! 




9. maj 2021 – 6. velikonočna nedelja, nedelja turizma

(1 Jn 4,7-10) TUKAJ

Na 6. velikonočno nedeljo imam pri prvem berilu iz Apostolskih del spet opravka z besedilom, ki so ga pripravljalci nedeljskih beril neusmiljeno oskubili. Nedeljsko berilo se začne: »Ko je Peter hotel vstopiti, mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena.« Nič ne zvemo, kam je hotel Peter vstopiti, kdo je bil ta Kornelij in kje se je to godilo. Seveda ne, ker berilu manjka kar 24 začetnih vrstic 20. poglavja. (Delno smo te stvari obravnavali pri razlagi prvega berila na velikonočno nedeljo.) Tam je pojasnjeno, da je bil v Cezareji rimski stotnik Kornelij, pobožen mož, ki je med molitvijo videl angela. Ta mu je naročil, naj povabi k sebi Petra, ki se je takrat mudil v Jopi. Do Petra so torej prišli trije Kornelijevi odposlanci in Peter je šel z njimi v Cezarejo (kakih 50 km daleč). Tam je hotel vstopiti v Kornelijevo hišo, pa ga je stotnik sprejel pri vratih in “padel pred njim na kolena”. Iz grškega originala zvemo, da je več kot samo padel na kolena, ampak je uporabil obliko pozdrava, ki je pripadala samo bogovom in vladarjem, proskýnesis (προσκύνησις), torej, da se je vrgel na tla. Ta pozdrav ni samo počastitev Petra, ampak ga Kornelij sprejme kot nebeško bitje. Po drugi strani pa ta pozdrav daje priložnost opisati Petra kot prijaznega in zgledno ponižnega človeka. Zgleda, da je bilo to združevanje slovesnih počastitev in skromnih odgovorov nekaj stalnega v zgodnji krščanski literaturi, saj najdemo to tudi v apokrifnih Dejanih apostolov.

Po tem Kornelijevem pozdravu je na Petru vrsta, da spregovori. Od njegovega precej dolgega govora imamo v nedeljskem berilu samo začetek: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.« Ta izjava pa ni smo uvod v njegov govor, ampak pomeni v resnici tudi teološko utemeljitev tistega kar bo sledilo ne le v Kornelijevi hiši, ampak tudi pozneje v Jeruzalemu, ko so kristjani iz judovstva Petru očitali: »Šel si k neobrezanim in jedel z njimi« (Apd 11,3), kar je pomenilo očitek, da se je začel pajdašiti s pogani. Očitno so se kristjani iz judovstva sklicevali le na Jezusovo izjavo o samem sebi: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,24), niso pa upoštevali (iz nevednosti ali nalašč?) ukaza, ki ga je Jezus dal po vstajenju, ko se je prikazal enajsterim: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). 

Nedeljsko besedilo zdaj opusti nadaljevanje Petrovega govora in preskoči na nenaden prihod Svetega Duha nad pogane v Kornelijevi hiši. Nekateri razlagalci misijo, da je prihod Svetega Duha literarna umetnija, ki s čudežem prihoda skuša opravičiti prvi krst poganov. Mislim pa, da je ta prihod Svetega Duha Božji “popravek” Petrovega govora, saj je ta poganom govoril o Kristusu kot o Mesiju in o izpolnitvi prerokb Stare zaveze, o čemer pogani seveda niso vedeli nič, pozneje pa je to postalo oblika oznanjevanja Judom, medtem ko so poganom priporočali, naj opuste češčenje neobstoječih bogov in spreobrnitev k živemu Bogu, o Jezusu pa so govorili kot o prihodnjem sodniku.

Sveti Duh je prišel samo nad navzoče, še nekrščene pogane (ἐπὶ τὰ ἔθνη) čemur so se kristjani iz judovstva, ki so prišli s Petrom iz Jope, čudili. S Petrovo odločitvijo, da bi te pogane takoj krstili, so pa tudi oni razumeli, da so priče tega dogodka in seveda tudi podporniki Petrovega pravilnega ravnanja, kadar bi prišlo do očitkov, ki so omenjeni zgoraj.

Eno od posledic prihoda Svetega Duha nad pogane dodatno omenja naš odlomek: »Slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov« (ἤκουον γὰρ αὐτῶν λαλούντων γλώσσαις) (10,45). Gre za ekstatični način govorjenja v zamaknjenju, kar nima nič opraviti z govorjenjem tujih jezikov. Luka očitno ni imel nobene natančne ideje, za kaj je šlo, zato je uporabil glosolalíjo za označenje navdušenih kristjanov prvih časov, ki jih je v njegovih očeh na poseben način ravnemal Sveti Duh. Sicer pa je glosolalíja (govorjenje jezikov) nerazumljivo in neizoblikovano govorjenje v zamaknjenju. Ker pa koristi le tistemu, ki je zamaknjen, ni pa v spodbudo skupnosti, zahteva apostol Pavel, naj bo pri službi božji tolmač, in če se glosolalíja pojavi, naj jo prevede v razumljiv jezik (1Kor 27sl.).

Na podlagi vsega povedanega, se moramo zavedati, da je Cerkev živ organizem, ki mora upoštevati svoj izvor in svojo tradicijo ter živeti svojo lastno zgodovino. Mora pa biti odprta  tudi za vsak nov in nepričakovan poseg Svetega Duha in biti pripravljena utirati nove poti. Nekaj podobnega se danes dogaja z nami, ko moramo zaradi virusne pandemije prisluhniti Svetemu Duhu, kako oblikovati svoje krščanske obveznosti v skladu z položajem, v katerem smo. Kakor se položaj spreminja, se morajo spreminjati naše odločitve. Kot primer: dokler se je mogoče zaradi omejitev nedeljske maše udeleževati preko medijev (televizije, računalnika), je to v redu, ne sme pa se to raztegovati na čase, ko so omejitve olajšane, češ, da je bolj prijetno biti pri maši v copatah pred televizorjem, kakor pa iti po dežju v cerkev. Nujno je tudi pregledati svoj odnos do tradicij in novejših rešitev. Kot primer nam služijo tisti, ki raje ne gredo k obhajilu, kot pa da bi ga prejeli na roko, ali pa da bi ga prejeli iz roka diakona ali pooblaščenega delilca. Navdihom Svetega Duha je treba prisluhniti v vsakdanjem življenju.




Molimo, da bi odgovorni za finance sodelovali z vladami za urejanje denarnega področja in za varstvo državljanov pred njegovimi nevarnostmi.

Molimo, da bi odgovorni za finance sodelovali z vladami za urejanje denarnega področja in za varstvo državljanov pred njegovimi nevarnostmi.




2. maj 2021 – 5. velikonočna nedelja

(Apd 9,26-31) TUKAJ

Nedeljski odlomek najprej skriva problem. Popisuje namreč, kako je Savel, potem ko je ušel iz Damaska, kjer so ga hoteli ubiti, prišel v Jeruzalem in se skušal pridružiti apostolom, ki mu pa niso verjeli, saj so poznali njegovo preteklost preganjalca kristjanov. Sprejeli so ga šele potem, ko se je zanj zavzel Barnaba, zato se je poslej družil z njimi tudi v oznanjevanju. Tu si je nakopal sovraštvo helenistov (Judov, ki so sprejeli grško kulturo), ki mu niso bili kos v debati in so ga hoteli ubiti, nakar so ga jeruzalemski kristjani odpeljali v Cezarejo in njegov rojstni Tarz (mimogrede: dvomim, da bi slovenski levičarji poznali Sveto pismo, imajo pa vsekakor iste metode kot so jih imeli helenisti – tiste, proti katerim niso kos v razpravljanju in nimajo proti njim argumentov in dokazov, je treba enostavno pobiti).

Problem pa ni v tej podobnosti helenistov 1. stoletja in slovenskih levičarjev 21. stoletja, ampak v tem, da Pavel, bivši Savel, sam svoje začetke oznanjevanja popiše drugače. »Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan (Gal 1,15-22). Očitno so bili Lukovi viri, ko je sestavljal Apostolska dela, dokaj pomanjkljivi. Nič ni vedel o Savlovem bivanju v “Arabiji” (Nabateji južno od Damaska), povratku v Damask in o prvem petnajstdnevnem bivanju v Jeruzalemu. Ta problem nas opozarja, da Apostolska dela kljub opisovanju zgodovine mlade Cerkve, niso zgodovinska knjiga v našem pomenu besede. Sicer posrečeno opišejo rast prve Cerkve in njen “pohod” proti Rimu po zaslugi Pavlovih misijonskih potovanj po Mali Aziji, Grčiji, preko Malte v Italiji (in morda tudi v Španiji, za kar pa ni dokazov), ni pa izključeno, da so posamezne podrobnosti netočne predvsem zaradi pomanjkanja virov.

Je pa še en problem prav v zaključku nedeljskega berila: »Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,31). Zakaj bi Cerkev, ki je živela v miru, se izgrajevala in napredovala, potrebovala tolažbo Svetega Duha? Grški original uporablja tukaj izraz παράκλησις, kar sicer lahko pomeni “tolažbo” pomeni pa tudi “klicanje na pomoč” (prim. Doklerjev Grško-slovenski slovar), torej je prva Cerkev rasla »ob klicanju na pomoč Svetega Duha,« kar je kot prevod popolnoma neoporečno in tudi popolnoma logično. Contemporary English version (1999) to posrečeno prevaja: »The church became stronger, as the Holy Spirit encouraged it and helped it grow,« francoska Traduction oecuménique de la Bible (1981) pa pravi: »L’Eglise … grâce à l’appui du Saint Esprit, elle s’accroissait.« Angleško govorečim torej Sveti Duh »daje pogum« in »pomaga rasti;« francosko govorečim pa je »v oporo.« 

Izhaja pa ta problem iz oznake Svetega Duha, ki je v grščini Παράκλητος, kar poleg Tolažnika, ki ga v slovenskem prevodu uporabljajo vsevprek, pomeni tudi Pomočnika, Priprošnjika, Zavetnika. Verjetno jih k temu nagiba latinski prevod Nova Vulgata, ki uporablja izraz “consolatio”, kar pa ne pomeni samo “tolažbe” ali “utehe”, ampak tudi “podporo” ali “spodbudo”, kot to razloži obširni Calonghijev latinski slovar. Po vsem tem sodim, da bi bilo treba v slovenščini “Svetega Duha Tolažnika” zamenjati s “Svetim Duhom Svetovalcem”.

Vsekakor pa je bistveni nauk tega odlomka za današnji čas zavest, da ima pri življenju in rasti Cerkve glavno besedo Sveti Duh in se je treba nanj ne le zanašati, ampak ga tudi klicati na pomoč  




Jezus v svojem času

9. poglavje: Zadnji dnevi

Judežev dan

Na veliko sredo je ostal Jezus morda v Betaniji. Tako vsaj so nekateri sklepali iz dejstva, da ne vemo za noben nauk tega dne, sv. Marko in Matej pa poročata, da je bil tedaj na obedu pri Simonu, kjer je Marija z nardo mazilila Kristusovo glavo. Nekateri namreč domnevajo, da je Jezus to sredo zopet obedoval pri Simonu, v kar je sv. Marko vključil dogodek, ki ga opisuje.

Preden je Jezus prejšnji večer zapustil svoje zveste, jim je rekel še zadnje besede: »Veste, da bo čez dva dni pasha in Sin človekov bo izdan, da ga križajo« Mt 26,1.2). Četrta napoved usode, ki ga čaka … Je bilo to prav tedaj? Ali je bilo to čez dan v sredo? Tedaj so se zbrali duhovniki in ljudski starešine na dvoru velikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa, in so sklenili Jezusa z zvijačo prijeti in usmrtiti. Rekli so pa: ‘Nikar v praznik, da ne nastane hrup med ljudstvom!« (Mt 26,3-5; Mr 14,1-2; Lk 22,1-2). Namen politikov je popolnoma jasen. Želeli so, da se za vsako ceno znebe puntarja, niso pa hoteli sprožiti neredov, če ga zgrabijo.

Tedaj je nastopil Juda. Vse od začetka Jezusovega javnega delovanja ga ni videti v polni luči. Učenik ga včasih v evangeliju mimogrede nejasno omenja, kar je bilo mogoče razumeti šele pozneje. Brez dvoma je na zunaj podoben drugim enajstim apostolom celo tedaj, ko bo izvršil svoje sramotno dejanje. Svoj zločin, ki bo za vedno vtisnil sramotni žig njegovemu imenu, bo storil ta dan, v sredo, ko se zdi, da evangelisti niso hoteli poročati o drugem dogodku, da bi pokazali v vsej žalostni luči dejanje tega človeka.

»Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: ‘Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?’ Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil …« (Mt 26,14-16; Mr 14,10-11; Lk 12,16).

Trideset šeklov srebra, to je trideset kosov tempeljskega denarja (dokaz, da so veliki duhovniki resnično zgovorni), ustreza približno devetdesetim zlatim frankom. Po kupni moči je to nekako tisoč francoskih frankov pred 1. 1939, za kar je bilo mogoče kupiti popolno, čeprav skromno obleko: zelo malo za tako velik zločin, trideset šeklov je bilo morda odmerjenih po kazni, ki jo je bilo treba plačati za usmrtitev sužnja: v tem primeru bi hoteli še žaliti Jezusa. Tu moramo navesti besede preroka Zaharija: »Če je dobro v vaših očeh, mi dajte moje plačilo, če ne, pustite!« In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov.« (Zah 11,12).

Vendar je treba priznati, da je povod podlega dejanja nerazumljiv. Sv. Luka in sv. Janez pravita, da »je šel vanj satan«. Nedvomno; v vsakem grešniku, še neskončno manjšem, kot je bil izdajalec, prebiva hudič, angel zla, »duh«, ki po Goethejevih besedah »vedno pravi: ne!« Morda gre le za način izražanja. Pri muslimanih je še danes običaj, da se opravičijo z »vrag je šel vame«. Če pa jemljemo besede v polnem pomenu, je treba pojasniti, zakaj Jezus, ki je tolikokrat premagal hudobne duhove, njemu prepustil prav enega svojih.

Primera Juda Iškarijota resnično ni mogoče razložiti. Če vzamemo evangelij dobesedno, je razlog samo pohlep. Satanu, ki je šel v Juda, bi bilo tedaj ime Mamon. Sv. Janez izrecno pravi, da »je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo« (12,6). Toda ali ne bi imel več koristi, da bi kradel iz skupne blagajne, kakor da je za tako bedno vsoto prodal Učenika? Ko pa je spoznal strašno posledico svojega izdajstva, ga je mučila vest, vrgel je denar pred noge velikemu zboru in naredil samomor kot zadnje pribežališče za obup brez odpuščanja. Torej je bilo v tej temni duši le še nekaj, kar ni bilo v oblasti Mamona.

Če torej ni bila lakomnost, ali je tedaj vplivalo na tega človeka razočaranje? Ko se prvič omenja njegovo izdajstvo (Jan 6,70), bi ga bilo mogoče razlagati tako. Bilo je dan po pomnožitvi kruhov. Jezus se je umaknil množici, ki ga je hotela oklicati za kralja, in njegov govor o kruhu življenja vsebuje nauk, ki ne pušča mesta svetnemu častihlepju. Juda, ki je sledil Jezusu samo v upanju na njegovo zmagoslavje na zemlji, ga je v srcu že tedaj izdal. Zato je izrekel Jezus pred dvanajsterimi nerazumljivo sodbo: »Eden od vas je satan.« Vse Jezusovo javno delovanje je nato Juda le preveč utrdilo v prepričanju, da ne more prav nič pričakovati od njega. Njegov srd in razočaranje bi pojasnila, zakaj se je znebil gospodarja, od katerega ni ničesar več pričakoval.

Vendar razlaga pušča nedotaknjeno vprašanje njegovega kesanja, njegovega samomora. Prej bi rekli, da se ponosno napihuje zaradi svojega zvitega dejanja, podla duša, ki ji ni bilo posebno težko prenašati niti prezir tistih, ki so mu našteli trideset srebrnikov. Torej strahopetec, eden tistih podlih značajev, ki so v trenutku nevarnosti pripravljeni na vsako podlost, da rešijo sebe m svoje koristi? Težko bi razumeli, da je Jezus izbral in dve leti trpel v svoji bližini tako klavrnega človeka. In čeprav je v evangeliju tako malo določnega o izdajalcu, je to, kar vidimo, manj strahopetnost kakor nekakšna zagrizena nasilnost, na primer, ko je ogorčen zaradi dejanja Marije, ki je mazilila Jezusa z dragoceno nardo, ali pozneje, pri zadnji večerji, ko ga vidimo nenadoma oditi.

V tem je morda prava razlaga te duše. Ali ne izdaja silovitost manj podel značaj? Ali ne bi mogla biti pravi vzrok ljubezen, ne svetla, nesebična ljubezen, kakor pri Petru in drugih desetih, ampak ena tistih izključujočih strasti, ki pahnejo v najhujše skrajnosti tiste, jih žre ljubosumje, ljubezen, ki je bližnja sovraštvu r. ki se more nenadoma spremeniti v sovraštvo, ki pa se, ko je najhujše izvršeno, zopet zave v brezmejni bolečini in obupu?

Toda pustimo poskuse razlag, ki so samo človeške in psihološke in ne sežejo do dna. Dejstvo, da so zgrabili Jezusa biriči velikega zbora in ga nato krivično umorili, ni samo neznaten postranski dogodek v zgodovini judovskega preroštva in političnih podlosti. Za krščanstvo pa je povod za najvzvišenejšo skrivnost, skrivnost odrešenja. Jezus je moral biti izdan. Dejansko je mogel njegove sovražnike pravočasno obvestiti samo eden njegovih, da je šlo vse brez hrupa. Toda že v Svetem pismu je preroško zapisano: »Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni.« (Ps 13,18). In zopet: »Zares, ni sovražnik tisti, ki me zasramuje, to bi prenesel; ni se moj nasprotnik povzdigoval nad mano,

pred njim bi se mogel skriti. To si ti, človek, ki je enak meni, moj prijatelj in moj zaupnik« (Ps 55,13-14). Kristusa je morala težiti vsa človeška nizkotnost in podlost, da je bila njegova žrtev popolna. Peter je pozneje rekel v Apostolskih delih jasno (1,16), da je bilo Judovo izdajstvo posledica nadnaravnih namenov in izpolnitev Svetega pisma. V vsem evangeliju ni bolj skrivnostne besede od one, ki se očitno nanaša na izdajalca: »Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje!« (Mt 18,7).




25. april 2021 – 4. velikonočna nedelja – nedelja Dobrega Pastirja

V NIKOMER DRUGEM NI ZVELIČANJA

(Apd 4,8-12) TUKAJ

Nedeljsko berilo iz Apostolskih del je Petrovega odgovora na vprašanje velikega zbora: »Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?« Gre namreč za ozdravljenje hromega pri tempeljskih Lepih vratih, poročilo, ki bi spadalo v sobesedilo prejšnje nedelje, pa je izostalo in je bil naveden samo del Petrovega govora začudeni množici, ki je bila priča tega ozdravljenja. Šele ko sta Peter in Janez prebila noč v ječi, kamor so ju po čudežu in oznanilu ljudstvu dali zapreti duhovniki, poveljnik tempeljske straže in saduceji, so jima zjutraj zastavili to vprašanje zbrani poglavarji, starešine in pismouki na čelu z vélikim duhovnikom. Prvič se je izpolnilo, kar je Jezus napovedal bodočim kristjanom: »Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11-12).

Za pravilno razumevanje vrašanja, ki so ga judovske oblasti zastavile apostoloma, je treba upoštevati, da apostoli niso bili edini, ki so delali čudeže na judovsko-helenističnem področju 1. stoletja po Kr.  Že Apostolska dela poročajo na dveh mestih o čarodejih in vražarjih, ki so delali izjemna znamenja (Apd 8,9-13; 13,6) , pa tudi Jezus sam jih je napovedal: »Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali znamenja in čudeže, da bi zapeljali izvoljene, če bo to mogoče« (Mr 13,22). Tudi razna mesijanska gibanja, ki so se množila v 1. stoletju po Kr., so pomenila za judovsko ljudstvo politično nevarnost. Poleg tega pa ob presojanju Kristusovega življenja in nauka ni bilo mogoče zanikati, da je končal na križu, kar je govorilo proti Jezusu, posebno, ker so jemali resno svojo starozavezno vero, ki je še vedno veljala. Te omembe nočejo opravičiti odločitve velikega dela Judov proti pričevanju mladega krščanstva, razlože pa vprašanje, ki so ga zasliševalci postavili Petru in Janezu.

Peter je v svojem odgovoru poudaril, da »v nikomer drugem ni odrešenja.« Odrešenje ne pomeni nekaj zasebnega, kar bi zadevalo mene samega, ampak označuje ureditev življenja in sožitja, ki zadeva vse. Zaradi tega ni redko, da država poskuša določiti v čem je “odrešenje” ljudstva in kako ga doseči – to smo izkusili pod komunizmom. Toda država lahko obljubi samo neko blagostanje, neko varnost, neko zakonitost, neko določeno zdravstveno pomoč (v kolikor je sploh iskrena, kar pa za komunizem na moremo trditi). Sámo odrešenje je več, česar pa ni mogoče zagotoviti po upravni poti: prijateljstvo, ljubezen, veselje in volja do življenja, upanje in zaupanje … To pa lahko dá samo vera v Kristusa, Dobrega Pastirja, ki ga opisuje nedeljski evangelij, ki pa posledično tudi nalaga dolžnost, skrbeti za poklice tistih, ki bodo ta evangelij oznanjali in izvajali v življenju. 




Družina 26 – Skupnost

Danes želim usmeriti našo pozornost na povezavo družine s krščansko skupnostjo. Temu lahko rečemo “naravna” vez, saj je Cerkev duhovna družina, družina pa je majhna Cerkev (Prim. Konstitucijo o Cerkvi II. vatikanskega koncila, 9).

Krščanska skupnost je dom tistih, ki verujejo v Jezusa kot vir bratstva vseh ljudi. Cerkev hodi sredi ljudstev v zgodovini mož in ženà, očetov in mater, sinov in hčerà: to je zgodovina, ki pred Gospodom nekaj velja. Veliki dogodki svetnih sil se pišejo v zgodovinske knjige in tam ostanejo. Zgodovina človeških čustev pa se zapisuje naravnost v Božje srce in je zgodovina, ki ostane za vedno. To pa je prostor življenja in vere. Družina je kraj našega nezamenljivega in neuničljivega uvajanja v to zgodovino. Ta zgodovina polnega življenja, ki se bo končala v gledanju Boga vso večnost, se začenja v družini. Zaradi tega je družina tako važna.

Božji Sin se je naučil človeške zgodovine po tej poti in jo je prehodil do konca (prim. Heb 2,18; 5,8). Vračati se v poglabljanje v Jezusa in v znamenja te vezi je lepo! Rodil se je v družini in tam “spoznal svet”: ena delavnica, nekaj hiš, majhna vasica. Kljub temu pa je Jezus s tridesetletnim življenjem te izkušnje dojel položaj človeka in ga sprejel v svojo edinost z Očetom in v svoje lastno apostolsko poslanstvo. Ko je potem zapustil Nazaret in začel javno življenje, je Jezus okrog sebe oblikoval skupnost, “združenje”, izbor ljudi. To je pomen besede “Cerkev”.

V evangelijih ima Jezusova skupnost obliko družine in to gostoljubne družine, ne neke izključevalne, vase zaprte sekte: tam najdemo Petra in Janeza, pa tudi lačnega in žejnega, tujca in preganjanega, grešnico in cestninarja, farizeje in množice. In Jezus ne neha sprejemati vseh in govoriti z vsemi, tudi s takim, za katerega ni več pričakovati, da bo srečal Boga v svojem življenju. To je hud pouk za Cerkev! Sami učenci so izbrani za to, da skrbijo za to skupnost, za to družino Božjih gostov.

Če naj bo danes živa ta resničnost Jezusove skupnosti, to ne bo šlo brez oživitve povezave med družino in krščansko skupnostjo. Lahko rečemo, da sta družina in župnija dva kraja, kjer se uresničuje tista skupnost ljubezni, ki ima svoj osnovni izvor v Bogu samem. Z evangelijem skladna Cerkev ne more biti drugačna kot prijetna hiša z vrati, ki so vedno odprta. Cerkve, župnije in druge ustanove z zaprtimi vrati se ne morejo imenovati cerkve, ampak muzeji.

Danes je ta zveza odločilna. »Proti ideološkim, finančnim in političnim ‘centrom moči’ polagamo svoje upanje v te evangelizacijske centre ljubezni, ki so bogati s človeško toplino in temeljé na solidarnosti in deležništvu,« (papež Frančišek) in tudi na medsebojnem odpuščanju.

Danes je nujno ojačiti vez med družino in krščansko skupnostjo. Seveda je potrebna velikodušna vera, da bi našli razumevanje in pogum obnoviti to vez. Včasih se družine izmikajo, češ da niso sposobne: »Oče, smo uboga družina, pa še nekoliko nepovezana;« »Nismo sposobni;« »Že samo imamo kup problemov;« »Nimamo moči!« To je vse res, Toda nihče ni sam po sebi vreden, ni sposoben, nima moči! Brez Božje milosti ne bom mogli nič storiti. Vse dobimo, dobimo zastonj. In Godpod ne pride nikdar v novo družino, ne da bi storil kak čudež. Spomnimo se tistega na svatbi v Kani Galilejski. Da, če se položimo v Gospodove roke, nam bo dal delati čudeže – vsakdanje čudeže – kadar je Gospod tam, v tisti družini.

Se pa razume, da mora tudi krščanska skupnost opraviti svoj del. Na primer, prizadevati si, da bi premagali preveč vsiljivo približevanje, da bi navezali medsebojni dialog, se spoznali in se med seboj cenili. Družine se morajo lotevati česa novega, čutiti odgovornost, da bi svoje dragocene darove dali skupnosti.Vsi se moramo zavedati, da krščanska vera igra na odprtem polju življenja, ki ga delimo z vsemi. Družina in župnija morata storiti čudež bolj skupnega življenja za vso skupnost.

V Kani je bila Jezusova mati Marija, “Mati dobrega sveta”.  Poslušajmo njene besede: »Kar koli vam reče, storite,« (prim. Jn 2,5). Drage družine, drage župnijska skupnosti, pustimo se navdihovati tej Materi, storimo vse, kar nam bo Jezus rekel, pa se bomo znašli pred čudežem, vsakodnevnim čudežem.




Slovenski romar

Romarska poročila in potopisi

Za razliko od romarskih vodnikov, ki so spremljali romarje na cilj njihove božje poti in jim pripovedovali, kakšnih milosti bodo tam deležni, nam romarska poročila in potopisi izpričujejo osebne izkušnje in doživetja. O potovanju v Sveto deželo imamo taka poročila že iz 4. stoletja (Romar iz Bordeauxa). V obdobju križarskih vojn pa jih je nastalo še več, predvsem v razcvetu božjepotništva okoli leta 1330. Čedalje več romarjev je opisovalo svoje romanje. Poplava teh poročil in potopisov se unese v 16. stoletju, odtlej pa še dalje izhajajo nove izdaje starejših tovrstnih pisanj.

Zapisi takih poročil so nastali najprej z enakim namenom kot romarski vodniki: romarje so nekako duhovno pripravljali na božjo pot, jim olajšali razgled. Poleg tega pa so želeli v bralcu zbuditi zanimanje za tuje dežele. Ta poročila niso zanimiva in dragocena le za današnjega romarja, marveč tudi za zgodovinarja, ki ob njih spoznava miselne in življenjske navade takratnega časa in se jim skupaj z romarjem v duhu čudi.

Romarji v Sveto deželo nam poročajo o svojih čustvenih doživetjih ob spokornih mislih, ki so jih navdajale in spremljale, medtem ko so obiskovali najpomembnejše postaje Jezusovega življenja in delovanja. Za romarje v Jeruzalem, v Rim in v Santiago de Compostela je bil glavni nagib opraviti spokorno božjo pot, združeno s spovedjo in odpuščanjem grehov.

Več zanimivih romarskih poročil in potopisov imamo tudi v slovenskem jeziku, napisali so jih slovenski romarji. Mnogo takih zapisov z romanj so objavljale Novice, Zgodnja Danica, mohorjevi Koledarji, Mladika, Družina, Ognjišče in vrsta drugih, predvsem verskih listov iz prejšnjega in sedanjega stoletja. Med temi poročili oziroma potopisi se jih največ nanaša na romanje v Sveto deželo. Leta 1859 je izšel potopis Mihaela Verneta (1797-1861) Potovanje v Sveto deželo v letu 1857. Isti avtorje objavil v Novicah še več drugih božjepotnih potopisov Luka Jeran (1818—1896), dolgoletni urednik Zgodnje Danice, je izdal romarski potopis z naslovom Popotovanje v Sveto deželo, v Egipt, Fenicijo, Sirijo, na Libanon, Carigrad in druge kraje (Ljubljana 1872). Jeruzalemski romar: opisovanje Svete dežele in svetih krajev se imenuje romarski potopis Frančiška Lampeta (1859-1900); izdala ga je Mohorjeva družba v Celovcu 1892/ 93. Naslednji romarski potopis Svete dežele je izšel leta 1899 v Mariboru, napisal pa ga je Jožef Zidanšek (1858-1930) z naslovom Prvo splošno avstrijsko jubilejno romanje v Sveto deželo. Med pisce romarskih potopisov Svete dežele se uvršča Jurij Trunk (1870-1973), ki je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal leta 1911 delo Na Jutrovem: potopisne črtice iz Svete dežele. Ksaver Meško (1874-1964) je poleg romarskega potopisa Slovenci v Lurdu napisal potopis Po stopinjah Gospodovih: spomini na slovensko jeruzalemsko romanje v 1. 1910; oba potopisa sta izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, prvi leta 1909, drugi leta 1912. Biblicist in prevajalec Svetega pisma Stare zaveze Matija Slavič (1877-1958) je svoja romarska doživljanja po sledovih biblije opisal v dveh knjigah: V deželi faraonov (Maribor 1914) in Na Sinaj (Ljubljana 1929). Med pisce romarskih potopisov – ti so najprej izhajali v Slovencu in Mladiki (1925) – je vsekakor treba uvrstiti Antona Jeharta (1881-1948), profesorja starozaveznega bibličnega študija na bogoslovnem učilišču v Mariboru, ki je bil leta 1925 na petmesečnem študijskem potovanju po Egiptu, Sinajskem polotoku, Palestini, Siriji in Mezopotamiji, nato pa je spomine na ta potovanja objavil v knjigi z naslovom Iz Kaira v Bagdad; delo je izšlo pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1928/29. Zadnji romarski potopis po Palestini pred drugo svetovno vojno je napisal biblicist Andrej Snoj (1886-1962) z naslovom Križem po Palestini (Mohorjeva družba v Celju 1938). Frančišek Šegula (1922-1989) je avtor romarskega potopisa z naslovom Petdeset dni po Jutrovem; popis potovanja po Egiptu, Sinaju, Libanonu, Siriji in Palestini; izšel je v Gorici leta 1962. Potopis z močno religiozno mislijo Rim – Atene – Nairobi: popis potovanja po Afriki je napisal Maksimilijan Jezernik, izšel pa je v Gorici leta 1963. V Rim nas popeljeta romarska potopisa Jakoba Gomilšaka (1843-1906) Potovanje v Rim (Mohorjeva družba v Celovcu 1878) in Ivana Križaniča (1843-1901) Rimska božja pot in slovenski romarji (Maribor 1888). Ivan Križanič je tudi avtor dela Lurška božja pot (Maribor 1887). Zadnji romarski potopis Lurda, ki ga je napisal Vilko Fajdiga (1903-1984), je izšel v Družini leta 1983 z naslovom Lurd. V znameniti Kelmorajn nas popelje romarski potopis Andreja Karlina (1857-1933) z naslovom V Kelmorajn. Potopisne črtice s slikami. Delo je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu leta 1903. Dodatek k temu potopisu je zanimiva strokovna razprava Jožeta Stabeja z naslovom Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje (Razprave SAZU v Ljubljani, II. razred, VI-1965). V omenjeni razpravi nam je zaslužni zbiralec slovenskih starin podal strnjen opis večstoletnega množičnega romanja k svetinjam porenskih krajev. V razpravi je Stabej pokazal pot do novih odkritij; škoda le, da nimamo raziskanih še drugih božjepotnih navad, ki so Slovence skozi stoletja vezale z največjimi in najvplivnejšimi verskimi središči v daljnih deželah, kakor so Rim, Loreto, Palestina, Kompostela in morda še katero. Ob njih bi se pokazalo, kako smo bili v preteklosti močneje povezani z ostalim krščanskim svetom, kakor smo se doslej zavedali. Kolikor bolj bomo poznali svojo religiozno preteklost, tem bolje se bomo zavedali, kako trdno je bilo naše verovanje zakoreninjeno v ljudskem izročilu. To pa je predvsem naloga teološke znanosti, da tudi ob preučevanju našega božjepotništva raziskuje naše versko izročilo. Janez Lumper je leta 1860 izdal knjižico Višarski romar, Venedig leta 1873, tersatski romar Rogač pa Božjo pot na Krko 1869.

Naj na tem mestu omenim še dva goreča božjepotnika in opisovalca številnih romanj. To sta učitelj iz Železnikov, Jožef Levičnik, in kranjskogorski rojak župnik Josip Lavtižar. Levičnik je kot domoljuben in zanesen popotnik prepotoval skoro vso Slovenijo, goriško in tržaško Primorje in tudi nekatere pomembne kraje nekdanje Avstrije. Zapiske s svojih potovanj in romanj je objavljal največ v Novicah in Zgodnji danici, deloma tudi v Slovenskih večernicah in v mohorskem Koledarju. Pomembnejši romarski zapisi so: Eno noč pri Sv. Joštu, Romanje k Sv. Krvi v Gornjem Gorotanu, Pri Gospe Sveti, S potovanja na Velehrad, Romanje v prastari Oglej, Romanje v Marijino Celje, Spomini na veliko slavjansko romanje v Rim itd. Josipa Lavtižarja pa bi lahko uvrstili kar med največje slovenske romarje. Potopise s svojih romanj in potovanj je objavljal v Slovencu, v Koledarju Mohorjeve družbe in Zgodnji Danici. V štirih knjigah, ki so izhajale v obliki Šmarnic od leta 1933 do 1937 z naslovom Marijina božja pota v Evropi, je opisal 60 slovenskih, 10 hrvaških, 1 ogrsko, 3 poljska, 3 ruska, 3 češka, 17 nemških oz. avstrijskih, 6 francoskih, 13 italijanskih, 6 španskih in 2 portugalski Marijini romarski cerkvi; razen treh je vse tudi sam obiskal. Kot romar je bil tudi v Palestini, v Rimu, na Ruskem, v Komposteli, s svojih romanj je objavljal v Zgodnji Danici Romarjeva pisma, znana so njegova dela Pri severnih Slovanih, V petih letih okrog sveta in številni drugi potopisi, kjer so vključena tudi romanja, ki jih je opravil v svojem dolgem življenju.

O božjih potih na Koroškem in Štajerskem je napisal obširno delo avstrijski kulturni zgodovinar Gustav Gugitz. Delo je izšlo pred petnajstimi leti na Dunaju v zbirki Avstrijske božje poti v kultu in navadah s podnaslovom Topografski priročnik za religiozno narodopisje v petih zvezkih. Četrti zvezek je posvečen božjim potem na Koroškem in Štajerskem, pri čemer sta zajeti v knjigo tudi slovenska Koroška in Štajerska. Ker knjiga ni našla nikakršnega odmeva v slovenskem tisku, a je v mnogih pogledih zanimiva in važna za slovensko narodopisje in zgodovino, je prav, da je omenjena. Ker so bila pri Slovencih ravno romanja zelo priljubljena, je razumljivo, da je Gugitz v svojem delu posvetil sorazmerno veliko prostora božjim potem na slovenskem Koroškem in Štajerskem. Gugitz v zgoščenem slogu predstavi najprej zgodovino posameznih božjih poti, razloži po možnosti njihovo ime in omeni potem legende, ki so z njimi v zvezi, ljudska verovanja, vraže in navade. Gugitzova knjiga nam odkriva presenetljivo podobo nekdanje slovenske ljudske vernosti in prinaša pomemben vir podatkov in tudi spodbud za slovensko kulturno zgodovino in narodopisje, da nadaljujeta in izpopolnita njegove razprave, kar zadeva božje poti na slovenskem narodnem ozemlju.

Z mnogimi romarskimi zapisi se srečujemo v mohorskih Koledarjih. Tako nam je Franc Ksaver Lukman opisal božja pota med Dravo in Savo, Joža Lovrenčič pa božje poti v Posočju. Joža Lovrenčič je oživil legendarno epiko naših starih Marijinih božjih poti: Višarij, Brezij in Svete gore. Isti avtor je tudi pisec spominov z naslovom Moja prva romanja (Slovenčev koledar za leto 1942, str 140-145) in knjige Tiho življenje 1932. Obširen zapis o nekaterih slovenskih božjih potih predstavlja Pregljeva povest Božje poti, ki je leta 1928 izhajala kot uvodna povest v goriškem listu Naš čolnič. Slovenskim božjim potem je posvetila več pesmi M. Elizabeta Kremžar z naslovom Božjepotne, posvečene brezjanski Mariji, Mariji Slovencev Kraljici, svetogorski, višarski, Mariji na Ptujski gori in pri Gospe Sveti (Slava božji Materi, Celovec 1969).

V rakovniški zbirki Knjižice je kot 33. zvezek izšel popis naslednjih božjih poti: Brezje, Gospa Sveta, Nova Štifta na Dolenjskem, Ptujska gora, Svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku, Sveta gora, Svete gore ob Sotli, Svete Višarje, Žalostna gora pri Mokronogu na Dolenjskem. Knjižici z naslovom Na božjo pot – spisal jo je dr. Rudolf Klinec s sodelavci – sta dodana Navodilo romarjem in seznam Marijinih svetišč na slovenskem ozemlju, knjižica je izšla leta 1971. V Kopru pa je leta 1981 izšla knjižica z naslovom Romamo, ki govori o vrednotah romanja.

(Dodatek urednika). P. Odilo Hajnšek OFM je izdal leta 1971 pri celovški Mohorjevi družbi pod naslovom Marijine božje poti opis 50 Marijinih božjepotnih krajev v Sloveniji in dodal še Marijo Bistrico v Hrvaškem Zágorju

V letih 1996 do 2000 je Družina izdala v petih zvezkih opis 210 slovenskih božjih poti, ki jih je napisal takratni urednik Franci Petrič pod naslovom Duša, le pojdi z mano.




18. april 2021 – 3. velikonočna nedelja

(Apd 3,13-15) TUKAJ

Vrstice berila 3. velikonočne nedelje so del govora, ki ga je imel Peter in v Apostolskih delih in neposredno sledi ozdravljenju hromega berača ki sta ga opravila Peter in Janez pri tempeljskih Lepih vratih. Medtem ko je pri zgodbi o ozdravljenju Luka mogel uporabljati po vsej verjetnosti neko starejše izročilo o Petru, pa oblika govora, ki ozdravljenju sledi, ni vezana na prej obstoječe besedilo. Vsekakor čudež ozdravljenja in Petrov govor oznanjujeta zunanji potek dogodkov, ki po povzetku Apostolskih del peljejo do prvega spopada apostolov s sanhedrinom (velikim svetom).

Očitno imamo pri tem nedeljskem berilu opravka s samovoljo oblikovalcev nedeljskega bogoslužja, ki so besedilo iz neznanih razlogov iztrgali iz celotnega konteksta. Kot je že v začetku omenjeno, sta Peter in Janez pri Lepih vrratih v tempelj ozdravila hromega berača, ki so ga vsi navzoči dobro poznali in videli, kako je ozdravljen sledil apostoloma v Salomonov stebrenik. Ko je Peter to videl, se, je obrnil do ljudstva. Tukaj se potem začne naše besedilo, ki pa se nepričakovano konča z izjavo, da so apostoli priče Kristusovega vstajenja. Po tem so odščipnili od nedeljskega berila vse nadaljevanje, ki spravlja opisani dogodek v zvezo z ozdravljenim beračem in vse Petrovo dokazovanje, je je Jezus bil Mesija.

Kaj so hoteli doseči oblikovalci bogoslužja s tem masakrom, ki so ga zagrešili nad svetopisemskim besedillom, je skrivnost. Gotovo ni mogla to biti želja, prirediti besedilo tako, da bi bilo privlačno za pogane, saj sklicevanje na Boga, ki je Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov, poganom ni pomenilo nič. Morebiti je šlo za razjasnitev pojmov: prve krščanske skupnosti so bile prepričane, da je Izrael odklonil Jezusa kot Mesija zaradi nevednosti, in da ta nevednost odgovarja Božjemu načrtu, kar bi seveda moglo pomeniti, da bi se tudi sodobno odklanjanje Kristusa lahko skrilo za vsakovrstno “nevednost”. Berilo, tudi táko, kot je, kaže bistvo krščanske pridige. Kdor pridiga ali uči o Kristusu v imenu Cerkve, mora biti priča njegovega vstajenja. S tem pričevanjem o Kristusovem vstajenju mlado krščanstvo ni prišlo samo v spor s sanhedrinom, ampak je vstopilo v dvatisočletno zgodovino Cerkve.

Nedavno sem prebral poročilo o “dobri katoliški ženi”, ki prakticira vse, od nedeljske maše do prejemanja zakramentov in molitve, vendar pa ne veruje Kristusovo vstajenje, češ da tega ne more. Na čem torej temeji vse njeno “versko” življenje? Hiša na pesku, brez temelja? To bi se morali vprašati tudi mi. Ali nam je zdaj, ko nam je coronavirus vzel marsikatero možnost javnega sodelovanja v verskem (cerkvenem) življenju, vera v vstajenje, torej velika noč, četudi pri zaklenjenih cerkvah in brez “aleluje”, tisti temelj, na katerem vera stoji, pa če vse drugo propade?




Esej o Sv. Duhu

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

II – Sveti Duh posrednik Kristusove vladarske oblasti

Knjiga Razodetja trdi, da je Jezus Kristus »Vladar nad kralji zemlje« (1,5), »kralj kraljev in Gospod gospodov« (19, 16). Prošnje molitvenega bogoslužja pa sklepamo: »Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj složno* s Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj«. Sveti Duh je torej pri izvrševanju vladarske službe edinstveno povezan s poveličanim Kristusom.

Vladanje pa obsega predvsem zakonodajno in sodno oblast.

*V latinskem izvirniku beremo: “in unitate”, v edinosti. Naši liturgisti to zmotno prevajajo: “v občestvu” in tako dopuščajo možnost, da tako Kristus kot Sveti Duh lahko mislita vsak po svoje, Bog Oče pa spet po svoje, kakor se to dogaja v vsakem župnijskem občestvu ali drugem kolektivu. Prim. Bruno Korošak, Teološka spodbujanja, Ljubljana 2000, str. 56-58.

A – Kristusova zakonodaja in Sveti Duh

Za boljše razumevanje Jezusovega vidika o zakonodaji ne smemo pozabiti, kar trdi on sam o povezanosti med starozaveznimi in njegovimi zapovedmi: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel« (Mt 5,17). O poglavitnem dopolnilu zapovedi in postav pa trdi sveti Pavel: »Ljubezen je dopolnilo postave« (Rim 13,10). Sicer je že v Stari zavezi glavna zapoved bila ljubezen (prim. Mr 12,28-31: Prva od vseh zapovedi je »Ljubi Gospoda, svojega Boga… Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«), toda ker je zapoved ljubezni do bližnjega v Stari zavezi imela za merilo samega sebe in je torej bila egoistično usmerjena, je tudi to zapoved Jezus dopolnil z novim merilom, z njegovo ljubeznijo do bližnjega: »ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Ker pa je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), je pri tej dopolnitvi zakonodaje dejansko navzoč Sveti Duh.

To je razvidno že iz dopolnila, ki ga je sveti Janez gotovo zapisal po posebnem navdihu Svetega Duha, kot je bilo že zgoraj omenjeno. Žal pa je potem dolga stoletja to bistveno dopolnilo ostalo v ozadju in se je predvsem v katekizmih poudarjalo egoistično merilo ljubezni do bližnjega.* To je trajalo vse do II. vatikanskega cerkvenega zbora, kjer so cerkveni prelati po navdihu Svetega Duha v dogmatični konstituciji o Cerkvi naglasili, da je starozavezno Božje ljudstvo »samo priprava in podoba tiste nove in popolne zaveze, ki naj bi se sklenila v Kristusu… ki naj bi bilo novo Božje ljudstvo … ki ima za postavo novo zapoved ljubiti tako, kakor nas je ljubil sam Kristus.«** V pokoncilskih pridigah o tej postavi skoraj ni sledu, in tudi Katekizem katoliške Cerkve Jezusovo dopolnilo postave ljubezni na pristojnem mestu ne omenja (št. 2196; prim. tudi 2052-2056), drugod pa le mimogrede (št. 782). Svetemu Duhu kot soustvarjalcu Kristusovih dopolnil Božje postave preostaja torej še kar obširno polje posredovanja.

*Prim. Friderik Baraga, Krščanski nauk za Indijance, napisan leta 1849, preveden v slovenščino v Ljubljani 1997, str. 287-289. Glej tudi Veliki katekizem, Ljubljana 1896, str. 83-84.
**Prim.Koncilski odloki, Dogmatična konstitucija o Cerkvi, št. 9, Ljubljana 1980, str. 138.

Sveti Duh tudi odločilno vpliva na zakonodajo izoblikovano na cerkvenih zborih, kakor so to že Apostoli na zboru v Jeruzalemu jasno dojeli: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim« (Apd 15,28).

B – Kristusova sodna oblast in Sveti Duh

O tem nam Sveto pismo nudi dvoje enigmatičnih, zelo težko razumljivih mest: v 16 poglavju Janezovega evangelija vrstice 7 do 11, in v sinoptikih, kot pri Mateju 21,31-32.

1 – Sveti Duh in sile teme

Svojim učencem Jezus napove prihod Svetega Duha in zatrjuje: »Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen« (Jn 16,7-11).

Prvo težavo za pravilno razlago predstavlja grški glagol elenho (ἐλέγχω), ki ga naš standardni prevod prevaja z “ovržem”, stari latinski prevod Vulgata, ki bi mu moral slediti standardni, pa z “dokažem”. Zato se ta čuti dolžnega, da v opombi opozori vse proučevalce Božje besede, da je “‘ovrgel svet’ ali ‘dokazal svetu, da se moti, dokazal svetu krivdo’ le delno ustrezen prevod enega grškega glagola z več pomeni”. Nekaj teh pomenov našteva potem v isti opombi standardni prevod, toda Doklerjev slovar* jih prinaša 14: zasramujem, sramotim, pripravim v sramoto, zavračam, karam, grajam, dolžim, prepričam, dokažem, ovržem, pobijam kaj, preiskujem, skušam, izprašujem.

Za pravi izbor pomena v tej Janezovi pesnitvi** je treba torej najprej osvetliti miselno zvezo, zlasti pojem ‘sveta’.

*Anton Dokler, Grško-slovenski slovar, Ljubljana 1915, str. 242. La Potterie, II Paraclito, str. 116, navaja in razporeja 13 pomenov: preiskovati, raziskovati, izpraševati, vpraševati, preskusiti; osvetliti eno dejstvo, izpostaviti ga, odkriti ga, prepričati koga o zmoti, dokazati mu krivdo; karati, opomniti, kaznovati.
Tako francoski prevod Bible de Jerusalem, kakor tudi hrvaški (Zagreb 1973), ki so ga pripravili frančiškani, navajata besedilo v pesniški obliki.

Znano je, kako je svet opisal II. vesoljni vatikanski cerkveni zbor v Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, št. 2, ki ga na kratko povzema tudi papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici: »Svet, ki ga ima koncil pred očmi, je torej svet ljudi, celotna človeška družina z vesoljstvom stvarnosti, sredi katerih živi« (št. 29). Ne manjkajo razlagalci Svetega pisma, ki mislijo, da sveti Janez nasprotno nima pred očmi sveta v tem širokem pomenu, ampak samo ozek svet judovskih verskih oblasti. Drugi tolmači pa naglašajo, da ima evangelist skoraj povsod pesimistični pojem sveta, ki ga na zunaj sestavljajo ljudje, ki dvigajo svojo uporno voljo proti Bogu in proti njegovemu Odrešeniku (Jn 3,18 sl.; 7,7; 15,18 sl.; 17,9.14 itn.). Za njimi pa se skriva nevidni vodja, knez tega sveta (Jn 12,31; 14,30; 16,11), bog tega praznega življenja (2 Kor 4, 4); ta svet je podvržen oblasti zlohotnika (1 Jn 5,19), ki svojo moč in slavo deli, komur hoče (Lk 4,6). Gre za sile teme, ki jih slika Janez v predgovoru v evangelij, ko trdi, da je Beseda prišla na svet, da bi ga razsvetlila, kakor »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,3.9.10). Jezus sam trdi, da »ne prosi za svet« (Jn 17,9). Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o Svetem Duhu govori o “duhu teme” in navaja sv. Pavla Ef 6,12, ki svari vernike, da se bodo vedno morali boriti »proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v atmosferi,« ki jo vdihavamo.* Temu “svetu” gotovo ne more nihče kaj dokazovati, ali ga prepričevati o čem. Sveti Duh torej neposredno razsvetljuje, razkriva zmote, blodnje tega “sveta” vernikom, da se jih varujejo in ne nasedajo njegovim pastem.

*Janez Pavel II, O Sv. Dahu, št. 38, kjer je govor tudi o absurdnih ideologijah.

To dejstvo je po svetem Pavlu samo po sebi razumljivo, ker Sveti Duh deluje s svojimi razsvetljevanji preko našega duha, ki se pa samo pri vernikih lahko tako izoblikuje, da postane dovzeten za dojemanje verskih resnic.* Zato bi lahko rekli, da dokazovanje, prepričevanje vernikov dosega tiste, ki imajo tega duha, tudi če oslabljenega, kakor grešniki in izgubljeni, nikakor pa ne “svetovnih gospodovalcev mračnosti”.

*Prim. 1 Kor 2, 14-15: “S samimi duševnimi lastnostmi človek ne more doumeti tega, kar prihaja iz Božjega Duha, ker ima to za neumevnost in tega ne more spoznati, ker se to prepoznava le z duhom”; Rim 8, 16: “Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci”. Glej Korošak, Teološka spodbujanja, str. 33-36; in v tej knjižici, v odlomku o krstnem poslanstvu, str. 28-29.

Zdi se torej, da je prevod grškega elenhein (ἐλέγχειν): razkrivati, ki ga lahko zasledimo v vseh novejših slovenskih spisih, ki navajajo to Janezovo besedilo,* precej točen, če ga ne razumevamo o “svetu”, ampak o “duhu” vernikov.

*Glej prevod Okrožnice o Svetem Duhu Janeza Pavla II., št. 48 (Cerkveni dokumenti 32, Ljubljana 1986, str. 40): “V svojem poslovilnem govoru je Jezus povezal ta tri področja ‘razkrivanja’”. V latinskem izvirniku (glej npr.”Enchiridion Vaticanum” 10, Bologna 1989, str. 394) beremo: “Jesus in ultimo suo sermone hos tres ambitus arguend icopulavit tamquam partes missionis Paracliti: peccatum, iustitiam et iudicium”. Italijani na tem mestu uporabljajo glagol ‘prepričati’.- Slovenski teološki pisatelji tudi v drugih prevodih uporabljajo “razkrivati”. Tako naj bi že Albert Veliki (umrl leta 1280) zatrjeval, da bo “tolažnik… razkril svetu greh, katerega nas bo rešil”; glej Walter Nigg, Pridi Sveti Duh, v skupni izdaji z govori Janeza Spiterisa, Duh veje, kjer hoče, Ljubljana 2000, str. 111, med tem ko Albert Veliki piše “arguet”. Zato tudi profesor Ciril Sorč ugotavlja, da “namen tega razkritja Svetega Duha ni obsoditi in zavreči, temveč ozdraviti… Svet je tista realnost, ki se upira božji ljubezni… ki hoče doseči odrešenje tako, da zavrača Odrešenika” (Duh življenja, Ljubljana 1998, str. 125).

V luči tega pomena glagola elenhein bi se torej Janezovi lapidarni izreki o dejavnosti Svetega Duha lahko takole tolmačili: Sveti Duh Kristusovim učencem in vernikom razkriva, da osnovna pregreha vseh mrakotnih protiverskih in psevdo- odrešilnih ideologij obstoji v tem, da zavračajo temelj odrešenja, Jezusa Kristusa, Sina Božjega.

Poleg tega Sveti Duh spodbuja vernike, da živijo po spoznani resnici, v pravičnosti, ker samo tako lahko razkrivajo Kristusovo pravičnost in živijo po Duhu, ki ga jim On sedaj, ko živi na “onem svetu” pri Očetu v nebesih, nenehno pošilja.

Kadar koli pa se bo vernim kristjanom zdelo, da je oblast zlohotnega duha (1Jn 5,19) tudi po vstajenju Kristusa še vedno neokrnjena, ker on še vedno svojo moč in slavo deli, komur hoče (Lk 4,6), jim bo Sveti Duh razkril, da je nevidni vodja stalnega nasprotovanja vsemu Božjemu “že obsojen” na večni propad ob koncu tega sveta, ko bo Kristus svoje »kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno vladarstvo ter sleherno oblast in moč« (1Kor 15,24; Raz 20,10).

2 – Neodpustljivi greh zoper Svetega Duha

O tem posebnem grehu evangelist Matej (12,31-32) navaja te pretresljive Jezusove besede: »Vsak greh in vsaka kletev bosta ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena. Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem.« V istem smislu piše tudi sveti Marko (3,28-29): »Resnično povem vam: človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« Malo krajše sveti Luka 12,10: »Vsakemu, ki izgovori besedo zoper Sina človekovega, bo odpuščeno; tistemu pa, kdor izgovori kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno.«

Ta Kristusova trditev je bila in je vsem razlagalcem vedno težko umljiva. Za lažje razumevanje naj opozorim na to, da Luka govori samo o kletvi zoper Svetega Duha, torej o grobi besedi, zelo nespoštljivem izražanju o Svetem Duhu (ki ga pa ni zaslediti med ljudmi), medtem ko Matej in Marko bolj umljivo Jezusove besede o neodpustljivosti razumevata kot “greh in kletev”, greh torej, ki je huda žalitev Boga ne samo z besedami, ampak tudi v mislih in dejanjih.* Tako dejanje je na primer odpad od vere. Odpadnik je prejel razsvetljenja od Svetega Duha in njegove darove ter njegovo pričevanje o Odrešeniku. Če torej Kristusa zavrže, naredi to iz popolne pokvarjenosti in se zato ne more več kesati in spreobrniti, kakor to trdi avtor pisma Hebrejcem 6,4-7: »Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, tako prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami v sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina. Kajti zemlja, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova. Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in ji grozi prekletstvo. Njen konec je požganina.«**

*Prim. Hans Wahrisch, Bestemmiare, offendere, in “Dizionario dei concetci biblici del Nuovo testamento”, Bologna 1976, 180-181.
**Tako Ceslas Spicq OP, Tbeologie morale du Nouveau Testament (Etudes bibliques) I, Paris 1970, 196-197.

O nasledkih greha odpadništva sedanji papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o Svetem Duhu naglaša, da »analiza greha v njegovi prvotni razsežnosti kaže, da bo po delovanju ‘očeta laži’ v zgodovini človeštva navzoč stalen pritisk, da bi človek odklanjal Boga, da bi ga celo sovražil… Za to imamo potrdilo v moderni dobi, ko hočejo ateistične ideologije izkoreniniti religijo prav na predpostavki, da pomeni religija radikalno ‘odtujitev’ človeka, kakor da bi bil človek oropan svoje človeškosti, ko sprejme idejo o Bogu in ko pripisuje Bogu kar pripada človeku, izključno človeku! Odtod miselni proces ter zgodovinska in sociološka praksa, pri kateri gre človek z odklanjanjem Boga tako daleč, da razglaša njegovo ‘smrt’. To je absurdna misel in absurdna beseda!«*

*Janez Pavel II.,Okrožnica o Svetem Duhu, št. 38(Cerkveni dokumenti 32), Ljubljana 1986, str. 31.

Za osvetlitev takega greha lahko navedemo oboževanje satana kot edinega »odrešitelja človeštva, ki osvobaja ljudi izpod jarma Cerkve in družbe in njene morale.«* Ta sekta je že zelo razširjena tako v Evropi kakor v Ameriki. Od pripadnika po večini zahteva , da slovesno prekliče svoj krst, vero v Evharistijo, pokorščino Bogu in jo zamenja s slepo ubogljivostjo satanu, luciferju ali beelzebubu, da zavrže zakramente, da potepta križ, podobe Device Marije in drugih svetnikov, da izpove slepo vero Pismu zlega duha, da se da krstiti in si nadene eno od imen satana, da si da vžgati ali tetovirati v stegno posebno znamenje sekte, ki naj nadomešča naše “neizbrisno znamenje”, da si izbere za botra ali botro pristaša sekte, da obljubi, da bo kradel posvečene hostije za bogoskrunske obrede.** Eden od najbolj priljubljenih obredov je “črna maša”, kjer udeleženci častijo in molijo duha zlobe, koljejo živali in pijejo njihovo kri. Temu sledijo brutalni in skrajno perverzni seksualno-magični obredi. Na oltarju leži naga ženska, na kateri odpadli katoliški duhovnik ali “duhovnik” sekte “mašuje” in večkrat uporablja tudi kri novorojenčkov, da vanje pomaka hostije. Zelo težko je zapustiti krožke take sekte; če pa to vseeno komu uspe, ostanejo v njem hude duševne rane, ki se nikoli ne zacelijo popolnoma.*** Tako je povsem razumljivo, zakaj se satanistom, ki so zavrgli vse, kar Sveti Duh oživlja in prenavlja, in se povsem predali Zlemu duhu, ta greh ne more odpustiti.

*Prim. Jožef Till, Nevarnost satanizma, v “Ave Maria” 95 (2003) str.143; povzeto iz celovškega mesečnika “Družina in dom”. – Obširno o tej sekti René Laurentin, II demonio, mito o realtà? Milano 1995, str. 159-205.
**Laurentin, II demonio, str. 203-204.
***Till, Satanizem, str. 143.