Da bi si politični voditelji v službi svojega ljudstva prizadevali za celostni človeški razvoj in skupno dobro ter skrbeli za tiste, ki so izgubili delo.




Da bi bolniki svoje trpljenje darovali v korist preizkušanim v veri.




Da bi migranti, ki bežijo zaradi vojne ali lakote, na poteh, polnih nevarnosti in nasilja, v državah gostiteljicah našli sprejem in nove priložnosti za življenje.




Eseji o križih in križevih potih

III.

Nove postajekriževega pota

Cerkveni zgodovinarji ne morejo dovolj prehvaliti zasluge svetega Leonarda Portomavriškega za uvajanje pobožnosti križevega pota. Za njim so to pobožnost potem širili rodovi frančiškanov in vse do 1. aprila 1933 je vrhovni predstojnik reda imel izključno pravico blagoslavljanja križevih potov po celem svetu. Pri vsem tem pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da omenjeni križev pot vsebuje postaje, ki niso vzete iz Svetega pisma, ampak iz nabožnih pripovedk zgodnjega srednjega veka, kot je na primer šesta postaja o Veroniki in njenem prtu, četrta postaja o srečanju Jezusa z. njegovo materjo, postaje o trojnem Jezusovem padcu pod križem, trinajsta postaja o Mariji, ki sprejme truplo s križa snetega Jezusa v svoje naročje.* Te postaje je pri nas že leta 1788 zamenjal z novimi, bolj svetopisemskimi graško-sekovski nadškof Jožef Adam Arco**. V ljubljanskem semenišču je leta 1808 ravnatelj bogoslovnih študijev prof. Anton Clementini priobčil novi Križev pot***, v katerem ni bilo srečanja Jezusa z Marijo, srečanja z Veroniko, drugega in tretjega padca pod križem, saj je takrat težki križ že nosil Simon iz Cirene, itn.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 132-158.
**Prav tam, str. 72-79.
***Anton Clementini, Sveti Križovi pot, to je premišluvanje terplenja Jezusa Kristusa, iz Svetiga pisma napravlenu ino vun dano s perpušenjam duhovne inu deželska gosposke, V Lublani 1808. Imel je prav tako 14 postaj; prva: Jezus poti krvavi pot; druga: Juda preda Jezusa sovražnikom; tretja: Jezusa tožijo pred velikimi duhovni; četrta: Jezusa tožijo pred Pilatom; peta: Jezusa bičajo; šesta: Jezusa s trnjem kronajo; sedma: Pilat obsodi Jezusa na smrt; osma: Jezus nese svoj križ; deveta: Simon Cirenejec nese križ za Jezusom, ki ga objokujejo žene; deseta: Jezusa pribijejo na križ; enajsta: Jezus trpi na križu; dvanajsta: Jezus umre na križu; trinajsta: Jezusa snamejo s križa; štirinajsta: Jezusovo telo polože v grob. Taki križevi poti so bili pri nas na primer v Hotedršici, na Taboru, v Verneku pri Hotiču, pri sv. Petru v Ljubljani, in drugod. Prim. Regalat Čebulj OFM, Janzenizem na Slovenskem in frančiškani, Ljubljana 1922, str. 38. Frančiškani so še naprej vpeljevali križeve pote sv. Leonarda, ker so bili ti obdarjeni z odpustki, “svetopisemski” pa ne, in to še posebej po 16. februarju 1839, ko je Sveti sedež ukinil nove križeve pote. V stolnici je frančiškanski križev pot blagoslovil p. Kalist Omejc šele 8. oktobra 1860.

Na nadaljni razvoj Križevega pota so vplivala tudi premišljevanja kard. Janeza Henrika Newmana, ki je okoli leta 1860 za vsako postajo naznačil svetopisemsko besedilo, tako da je na izredno eleganten način dal razumeti, katere imajo dobro podlago in katere je nimajo. Tako na primer je Newman za tretjo postajo navedel besedilo iz Izaije 53, 4-6, ki opisuje trpljenje nedolžnega Gospodovega služabnika; pri četrti postaji Simeonovo napoved o meču, ki bo presunil Marijino srce (Lk 2, 34-35) itn.*

*Newmanov križev pot je vodil papež sv. Janez Pavel II. na veliki petek leta 2001. Ponatis je izšel v Vatikanu istega leta.

Po osrednjem dogodku prejšnjega stoletja, to je po obhajanju II. Vatikanskega cerkvenega zbora, kjer so bile začrtane nove smernice svetopisemskega in liturgičnega raziskavanja, je Sveti sedež leta 1975 presenetil vernike z izdajo posebnega priročnika za romarje, ki bodo slavili jubilejno leto v Rimu, v kateri se nahaja tudi besedilo za prenovljeni križev pot, ki se povsem razlikuje od križevega pota sv. Leonarda. Ima sicer tudi 14 postaj, toda prva se nanaša na Zadnjo večerjo, druga opisuje Jezuovo molitev na Oljski gori, tretja predstavlja Jezusovo aretacijo, četrta Jezusovo zasliševanje pred sinedrijem, peta Petrovo zatajitev, šesta Jezusa pred Pilatom, sedma Jezusovo bičanje in kronanje s trnjem, osma Jezusovo smrtno obsodbo, deveta Jezusovo srečanje s Simonom iz Cirene in z jokajočimi ženami, deseta križanje, enajsta Jezusove besede na križu, dvanajsta Jezusovo prebodeno srce, trinajsta Jezusov pogreb, in štirinajsta Jezusovo vstajenje.

To zadnje je sicer na prvi pogled izgledalo kot nekaj novega, v resnici pa je že v prvih stoletjih krščanstvo oznanjalo Jezusovo smrt kot zmago nad smrtjo in satanom.* Še v XII. stoletju so Jezusovo smrt povezovali z njegovim vstajenjem. Tako na primer “mozaik v rimski cerkvi sveta Klemena: prikazuje mladega Kristusa, ki iz smrti prehaja v večno življenje, ko pritrjen na drevo, prekrito z listi in sadeži, premaguje trpljenje in v obliki križa i .razprostira roke” **. Še bolj znan paje Križani, ki seje nekoč nahajal v asiški cerkvi sv. Damijana (danes v cerkvi sv. Klare), ki naj bi leta 1206 nagovoril sv. Frančiška. Gre za poslikano razpelo, na katerem je razpet živi Kristus z odprtimi očmi, ki ima pa v zgornjem delu naslikan Jezusov vnebohod in množico svetnikov, ki ga pričakuje.***

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 14-15.
**Tone Kompare, Odkrivajmo skrivnost, Ljubljana 2001, str. 44.
***Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 24-25; Robert Bahčič po Marku Pikardu OFMCap, Ikona Kristusa pri sv. Damijanu, Ljubljana 1992, str. 31

Zakaj se je potem začelo širiti razpelo z mrtvim Kristusom in brez vsake povezave z njegovim vstajenjem, raziskovalci zgodovine verskih resnic razlagajo z izrednim vplivom, ki ga je imel v karolinškem preporodu teologije opat Pashazij Radbert (+860), ki v svoji razpravi O telesu in krvi Gospodovi zagovarjal tezo, daje vsaka maša resnična ponovitev Kristusovega žrtvovanja na križu, in da se n. i pri vsaki maši kruh spremeni v telo in vino v kri na križu umrlega Kristusa.* Čeprav se drugi teologi, kot na primer opat Raban Maver (+856) , niso strinjali s Pashazijevo tezo, je ta vendar odločilno vplivala na priihodnje ustvarjalce razpel in križevih potov.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str.18-19; Paschasius Radbertus, De corpore et sanguine Domini (PL 120, stolp 1267-1350); Tridentinski koncil, sess. 22.2 (Denzinger, Enchiridion symbolorum, n. 1743).

Kot predstavnika nasprotne, toda v resnici prvotne smeri bi lahko tu omenil grškega kapucina p. Janeza Spiterisa, profesorja na papeških univerzah v Rimu, ki pravilno trdi, da zakrament evharistije ni “repeticija tistega, kar je bilo, ampak udejanjanje (aktualizacija), ponavzočevanje Kristusa v svetem bogoslužju po Svetem Duhu”; zato “kruh in vino postaneta od mrtvih vstalo telo in od mrtvih vstala Kristusova kri”.*

*Prim. Yannis Spiteris-Walter Nigg, Duh veje kjer hoče, Ljubljana 2000, str. 47-48. P. Spiteris je sedaj solunski škof.

Za molitev Križevega pota tudi druge dni razen Velikega petka, je torej bistvenega pomena, da po nauku Apostola svetega Pavla (Fil 3,10), postanemo ne samo deležni Kristusovega trpljenja in “pri tem postanemo podobni njegovi smrti”, ampak da tako “pridemo do vstajenja od mrtvih”.

Zato je Alojzij DellaTorre, profesor na papeškem liturgičnem Inštitutu v Rimu, leta 1991 skrbno pripravil besedila štirih Križevih potov, ki se naslanjajo na različne opise trpljenja in vstajenja pri štirih Evangelistih, in je tako lahko tudi predstavil štiri različice ne samo za 14., ampak tudi za druge postaje.*

*Prim. Luigi DellaTorre, Quattro Via crucis secondo Marco, Luca, Giovanni, Matteo, Brescia 1991. Zato tudi pri križevem potu po Janezu nadomešča postajo o evharistiji s postajo o umivanju nog.

Za molitve Križevega pota, kijih po navadi vodi papež na velike petke v Koloseju v Rimu, bi človek pričakoval, da jih bodo vsaj enkrat sestavljali tudi frančiškani, kakor je prejšnje križeve pote sestavil frančiškan sveti Leonard Portomavriški. Toda oni so se zadovoljevali z lovorikami, ki so jih nekoč želi. Zato so, recimo, besedilo za veliki petek leta 1991 sestavili serviti; leta 1994 ga je sestavil carigrajski nadškof in patriarh Bartolomej I.; leta 1995 pa celo protestantska redovnica Švicarka sestra Minke de Vries.*

*Prim. Via Crucis, Vatikan 1995. 14 postaj je tako porazdeljenih: 1. Jezus moli na Oljski gori; 2. Juda izda Jezusa; 3. sinedrij obsodi Jezusa; 4. Peter zataji Jezusa; 5. Pilat zaslišuje Jezusa; 6. Jezusa bičajo in s trnjem kronajo; 7. Jezusu naložijo križ; 8. Simon Cirenejec pomaga Jezusu nositi križ; 9. Jezus se sreča z jeruzalemskimi ženami; 10. Jezusa pribijejo na križ; 11. Jezus obljubi paradiž dobremu razbojniku; 12. Jezus izroči svojo mater Janezu; 13. Jezus umre na križu; 14. Jezusa položijo v grob.

Pri nas je vsaj delno ugodil papeškim željam slikar Tomaž Perko, ki je leta 1988 v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku dokončal izviren križev pot, v katerem je v štirih 10 kvadratnih metrov obsegajočih platnih prikazal štiri temeljna dogajanja Jezusove poti: obsodbo, pomoč, križanje in poveličanje. Četrto platno, na katerem povsem prevladujejezusovo vstajenje kot 15. postaja, nakazuje skoraj v ozadju 13. in 14. postajo: Jezusa snamejo s križa in ga pokopljejo.*

*Prim. Tone Ciglar SDB, Z Jezusom skozi življenje, Ljubljana 2000, str. 91-99.

Bolj kot za nošo “T” (ne Tau) značk, bi se torej frančiškani morali zanimati za to, da bi se pobožnost križevega pota pi enovita po navodilih Svetega sedeža in se znova širila med verniki.* V slovenskih cerkvah niso vse križeve pote naslikali umetniki, kot Bergant v Stični ali Layer v Kranju in Metliki; mnogi, nasprotno, razodevajo izvor trgovin na debelo. V takih slin .ijih bi se lahko mirno odstranile iz cerkva podobe križevih polov, in nadomestile z novimi, zares umetniškimi, z novo in bolj pristno vsebino posameznih postaj. Tam, kjer so postaje sv. Leonarda naslikali pravi umetniki, bi se pa dala v zaključnih molitvah dodati vsaj misel na vstajenje, kakor jo, na primer, predlaga naš cerkveni pesnik Stanko Janežič: “In jutro je zažarelo, in angel 1 je zaigral, in vesolje je zapelo: Kristus je vstal! Zares je vstal! In mi z njim! Aleluja”**.

*Dober zgled je Evangeljski križev pot, ki sta ga objavila Silvester Čuk in Božo Rustja v zbirki križevih potov Vsi smo na križevem potu, Koper 1998, str. 89-105. – Treba bi bilo zamenjati 18 zmazkov, ki se nahajajo na oratoriju samostana na Kostanjevici, z novimi postajami križevega pota, kakor si ga želi Sv. Sedež.
**Stanko Janežič, Križev pot –  pesem in jok, v zbirki “Križev pot v pesmih”, Maribor 1999, str. 92. Še bolje Giacomo Biffi, Via Crucis, Milano 1999, str. 31.

Mnogi pastoralni delavci se sprašujejo, kaj bo potem z odpustki, ki so bili vedno vezani na tradicionalnih 14 postaj križevega pota; saj se ve, da jih je po prizadevanju sv. Leonarda točno določil papež Klemen XII. dne 16. januarja 1731 in tako razporejenim pripisal tudi popolni odpustek*. Zato so se frančiškani vedno lahko upirali uvajanju “znanstvenih” križevih potov, češ da se z njimi ne morejo pridobivati odpustki, ker so ti vezani na ponarodele oblike te od papežev potrjene pobožnosti.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 54-57.

Toda ne smemo pozabiti, da je že v svetem letu 1750 papež Benedikt XIV. dal postaviti križev pot v Koloseju s štirinajstimi preprostimi lesenimi križi41. Nadalje je Sveti sedež odločil, da za pridobitev odpustkov ni potrebno premišljevanje o vseh 14. postajah, ampak je dovolj, da se vsaj nekaj časa premišljuje o Kristusovem trpljenju in smrti.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 54.

Vzhodnim cerkvam se celo dovoljuje, da upeljejo kakšno drugo pobožnost v spomin Kristusovega trpljenja, s katero se bodo prav tako lahko pridobivali dosedaj dodeljeni odpustki.* Kongregacija za bogoslužje pa izrecno poudarja, daje Križev pot, ki se nahaja v napotkih za romarje leta 1975, in da so prav tako postaje križevega pota, ki jih je premišljeval sedanji papež Janez Pavel II. ob priliki pobožnosti na Veliki petek v Koloseju v letih 1991, 1992 in 1994, izrecno odobrene od svetega apostolskega Sedeža.**

*Prim. S. Poenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, normae et concessiones, Vatikan 1999, n. 63 str.68-69.
**Prim. Congregazione per il culto divino, Direttorio su pietà popolare e liturgia, C. del Varicano 2002, str. 115-118.




Da bi redovniki, redovnice in bogoslovci rasli na svoji poti poklicanosti s pomočjo človeške, pastoralne, duhovne in skupnostne formacije ter tako postali verodostojni pričevalci evangelija.




Ljudstvo Svetega pisma

Prvi del

Očaki

Prvo poglavje: Abrahamovo poslanstvo

Zadnja preizkušnja

Ali se bo obljuba končno uresničila? Abraham bi lahko podvomil, zakaj ko se je spustil v ravnino pri Gerarárju, mu je tamkajšnji kralj Abimeleh odvzel Saro. Ponovila se je torej ista dogodivščina kot s faraonom, kar se pa zdi še bolj čudno, saj jih je očakova žena takrat imela že krepko čez osemdeset. Svetopisemski pisec je hotel brez dvoma dokazati, kako je Bog varoval sad Sarinega telesa, saj jo je Abimeleh brez obotavljanja vrnil in tako je kmalu zatem spočela s svojim možem.

Tekstna kritika ugotavlja, da obe zgodbi o prilastitvi Sare izhajata iz dveh različnih virov. Mogoče bi torej bilo, da imamo opraviti z dvema tradicijama o istem dogodku, ki je vsakokrat postavljen v druge okoliščine.

Pričakovanje je bilo končno dopolnjeno. Neizmerno veselje je zavladalo v šotorih Terahovcev. Ta čudežno rojeni otrok je prinesel s seboj zagotovilo, da bo Bog držal svojo besedo. Hoteli so, naj bo novorojenec zaznamovan s tem veseljem: dobi ime Izak, ki izraža dobro voljo, smeh. »Kdo bi dejal Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? In vendar sem mu rodila sina v njegovi starosti« (1Mz 21,7).

Otrok je rasel, toda rod so začeli motiti izgredi. Sara in Hagára, zakonska žena in priležnica, sta se vedno manj razumeli. In tako je previdna žena začela misliti na bodočo Abrahamovo dediščino. Še tega bi manjkalo, da bi jo Egipčankin sin mogel zahtevati zase. Zato ponovno zahteva, da je treba sužnjo z otrokom pregnati. Abrahamu je bilo sitno, saj je Hamurabijev zakonik tako krutost dovoljeval le za predrzne priležnice, Sara se pa nad Hagáro ni več pritoževala. Toda tudi Izmaelu je bila obljubljena sijajna bodočnost. Bog je opomnil očeta, naj mu pusti z materjo odpotovati. Napotila sta se v puščavo proti jugu, tam pa ju je čakala huda nevarnost. Voda v mehu je pošla in malo je manjkalo, da deček ni umrl. Toda še enkrat se je prikazal Gospodov angel: v bližini je bil studenec, ki ga nista opazila. Odtod vedo Arabci, Izmaelovi potomci, da so tudi oni prejeli obljubo in da je Božja volja naredila iz njih velik narod.

Hujša nevarnost pa je zdaj prežala na Izaka, ki je ostal v očetovem šotoru. Očaka je čakala še zanja preizkušnja. Božji glas je poklical: »Abraham!« Odgovoril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morija! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1Mz 22,1). Kakor se Abraham v Uru ni upiral ukazu, naj vse zapusti, tako se tudi tukaj niti v sanjah ne postavi po robu tej kruti zapovedi. Osedla osla, nacepi drva za žgalno daritev, pokliče svojega sina in odide.

Ta zgodba, sicer v marsičem skrivnostna, je ena tistih, kjer se najbolje vidi rdeča nit, ki povezuje krščansko simboliko z najbolj davnimi izročili. Ta sin, na katerega bo roka lastnega očeta dvignila nož, je bil vedno podoba neke druge žrtve. Vzporedje je še bolj razvidno, saj so nekateri prepričani, da je dežela Moríja gora, na kateri bo veliko pozneje Salomon zgradil tempelj: tako bi samo dolinica ločevala Izakovo grmado od Jezusovega križa.

Zgodovinsko gledano spada zgodba v področje, ki je danes dobro razjasnjeno: navada žrtvovati prvorojence. To je bil zelo star običaj in nobenega dvoma ni, da ga držali tudi prebivalci Kanaana. Na vzvišenem Gezérja, kjer je bilo eno od središč kanaanskega bogočastja, so ob predzgodovinskih menhirjih (velikih pokončnih kamnih) našli številne žare z okostji majhnih otrok, ki so bili skoraj vsi stari manj kot osem dni. Ta barbarski običaj so v drugačnih oblikah ohranili v Feniciji in Kartagini do časov, ki so nam veliko bližji. Je bil ta običaj semitski, ali starejši? Vsekakor je veljal za najbolj učinkovit spravni obred. Ko so začeli graditi hišo, so pogosto opravili strašno “daritev temelja ”. Veliko teh majhnih okostij so našli in v Megidu je bilo truplo petnajstletne deklice zakopano sredi temeljnih kamnov nekega zidu.

Kakšne misli je premleval očak, ko je lezel na grič, določen za daritev in ko mu je mlada žrtev v svoji nedolžnosti sama rekla: »Glej, tu so ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« (1Mz 22,7). Pa je bila samo preizkušnja. Gospodov angel je zadržal nož, ki je bil na tem, da prereže Izakovo grlo. »Povzdignil je oči videl ovna, ki se je bil z rogovi zapletel v grmovje, vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev n sina« (1Mz 22,13). In arheologija vrže na to zgodbo novo luč – ali pa postavi novo uganko – ko pokaže med predmeti, najdenimi v grobovih v grm ujetega ovna. Je tudi to neko pradavno sumersko izročilo? Znamenje, da se je versko pojmovanje spremenilo, da so začeli odklanjati človeške žrtve? Bolj kot zgodovinska podrobnost je natančen moralni pomen: izbrani človek se popolnoma podvrže volji Najvišjega.

Abrahamov konec

Abraham je končal svoje pričevanje. Samo na smrt je še čakal. Ta je pa prihajala s počasnimi koraki, zakaj spodobilo se je, da ta popolni Božji služabnik umre obložen z leti. Rod je živel najprej na jugu pri studencih okrog Beeršébe, katere kralj Abimeleh je s slovesno pogodbo prepustil njihovo uporabo Terahovcem. Med vsemi pašniki pa je bil starcu najbolj pri srcu tisto grmovje in hrastje, kjer so se mu ob opoldanski pripeki prikazali trije božji obiskovalci. Rod se je povzpel nazaj v Hebrón in tam se je izteklo očakovo življenje.

O teh dolgih letih starosti nam Sveto pismo ne pove nič. Vemo samo, da je oženil svojega sina skladno s svojo zaobljubo in da je njegova žena umrla. Takrat je nastalo vprašanje. Ti nomadi so bili tujci med kanaanskimi prebivalci: kje naj torej postavijo zadnje prebivališče Sari? V sumerski deželi je družina gotovo imela svojo zasebno grobnico, podobno tistim, ki so jih odkrila izkopavanja. Brez dvoma je bila nekje na hišnem dvorišču ali celo pod kako pritlično sobo. Mrtvi so tam ležali eden polega drugega zaviti v rogoznice. Pri rokah so imeli polne vrče živeža in čašo za pitje. Toda Ur je bil predaleč, in kaj naj pomeni grobnica pod premakljivim šotorom? Zato se je Abraham poslužil pogrebnega običaja kanaanske dežele, kjer so za to prirejali votline. Abraham je kupil eno od krajevnega mogočnika in tja je bila položena Sara. Pozneje se ji je v starosti stopetinsedemdeset let pridružil očak. To je tista votlina Mahpéla nasproti Mamreju, nad katero se danes dviga ena najbolj častitiljivih islamskih mošej. Ostala bo zbirališče mrtvih Terahovcev, in če bodo votlino kdaj odprli, bodo morda našli poleg Izakovih kosti in Jakobove mumije tudi kosti velikega očaka.

Pred smrtjo je Abraham točno določil, da ima med mnogimi otroci, ki jih je imel, samo eden pravico dediča. Otroci priležnic so dobili samo odškodnino: tako je zahteval sumerski zakon. S to izbiro je tisti, ki ga je Bog dvakrat poklical v življenje, dobil poslanstvo: izvoljeno ljudstvo je dobilo novega voditelja. »Po Abrahamovi smrti je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka« (1Mz 25,11). Zgodovina Božjega načrta se nadaljuje.




Eseji o križih in križevih potih

II.

Oblike križev in razpel

Že sveti Pavlin Nolanski (umrl leta 431) je vedel, da obstajata dva načina predstavljanja križa: ali kot jambor s prečnim drogom, ki je pomorski znak, ali kot nosilni drog s prečnim drogom v obliki črke T. Tudi razpela imajo danes pretežno obliko pomorskega jamborja (†), čeprav so si strokovnjaki za biblične vede in za zgodovino sedaj edini, da je Jezus bil križan na razpelo v obliki T. Po njihovem mnenju je križanje potekalo takole: obsojeni je moral sam nesti na morišče samo prečni drog križa, in ne celotni križ. Tam so mu roke pribili na isti prečni drog, položen na tla, in ga ob navpično zasajenem nosilnem drogu potegnili navzgor ter ga z vrvjo privezali. Noge so mu potem pribili ali privezali na nosilni drog. Po poročilih evangelijev so pri križanju Jezusa dodali še deščico, ki je po Pilatovem naročilu vsebovala napis z vzrokom usmrtitve, ni pa rečeno, da bi ta deščica morala biti pokončna in tanka, kakor nosilni drog, ampak je po vsej priliki imela podolžno pravokotno obliko.

Tekom stoletij je znamenje križa in razpela prevzelo razne oblike. Za naš obris bo dovolj, da razdelimo njihov opis v dve skupini: križi brez telesa Kristusa in križi ali razpela z njegovim telesom ali truplom.

A – Križi brez Kristusovega telesa

Preprosta znamenja križa v obliki črke T lahko zasledimo že v katakombah v Rimu, vrinjena med črke imen kristjanov, na primer v katakombah sv. Petra in Marcelina: kyriTlos (Ciril), dionTysios,(Dionizij) v Kalistovih katakombah ireTne (irene=mir) itn.

Znamenje črke T, ki se v hebrejščini izgovarja Tau, je kaj kmalu postalo tudi znamenje varstva telesnega zdravja. Kakor poroča Gregorij, škof mesta Tours, je že leta 546 sveti Gal, škof v Clermontu, ko je na jugu Francije divjala epidemija kuge, organiziral slovesno procesijo, in verniki so na vse cerkvice in hiše naslikali “znamenje Tau”, nakar je epidemija takoj prenehala.*

*Prim. Gregorij Turonski, Historia Francorum lib. 4 c. 5 (Patr. lat. 71,273). Dogodek nas spominja na obvarovanje Hebrejcev v Egiptu pred iztrebljenjem, ker so “naddurje in podboje” vrat namazali s krvjo kozliča (2 Mz 12, 21-22). Naddurje in dva podboja so tvorili današnjo hebrejsko črko tau (n).

Zato je povsem razumljivo, da so redovniki svetega Antona puščavnika, ki so bili ustanovljeni leta 1095 in so jim bile poverjene prve zasilne bolnišnice za gobavce in druge okužence, nosili na redovnih oblekah prišit velik “T”, in da je to znamenje krasilo tudi lekarniške posodice za mazila.

Zelo verjetno je, da je sv. Frančišek srečaval redovnike sv. Antona v Rimu, kjer so skrbeli za gobavce v svojem lazaretu. Morda se je spominjal tudi besed papeža Inocenca III. na Lateranskem vesoljnem cerkvenem zboru leta 1215: “Tau je znamenje, ki se nosi na čelu, kadar moč križa odseva v vseh dejanjih, ko je po Apostolovih besedah križano naše telo z vsemi pregrehami”. Vsekakor, življenjepisci svetega Frančiška trdijo, da je svoja pisma podpisoval s črko T, da je to črko slikal po stenah redovnih celic, namesto razpel, ki jih takrat še niso imeli. Ne da se pa razbrati iz nam poznanih virov, da bi sveti Frančišek bil neki paladin pobožnosti znamenja T.

Svetega Frančiška je gotovo še dobro poznal pater Janez Parenti, ki se je leta 1233 potem, ko je vodil frančiškanski red kot generalni predstojnik, umaknil na Korziko. Po vsej priliki je on dal delati pečat province s križem v obliki črke T, ki je še danes v rabi.

Še v 15. stoletju lahko zasledimo križce v obliki T kot obeske na verižicah, ki so se nosile okrog vratu (prim. portret “Moža z nageljnom” slikarja Jana van Eycka –+ 1441– v berlinskem muzeju). Danes pa so ti obeski na splošno v obliki jamborskega križa †. V prejšnjih stoletjih so se duhovniki in redovniki razpoznavali po svojih uniformah. Danes, ko smejo hoditi tudi v civilu, so si svetni duhovniki izbrali za svojo značko dolgi križec †, med tem ko se sinovi sv. Frančiška lahko razpoznavajo po znački T ali t.i. grškem tau. Zelo so pa te značke razširjene med člani svetnega frančiškanskega reda, pa tudi med drugimi ljubitelji frančiškanske duhovnosti, da, celo med navadnimi obiskovalci Asizija, ki si ga kupujejo kot turistični spominek.

B – Razpela s Kristusovim telesom

Vse od srednjega veka dalje so bila razširjena razpela v obliki grškega Tau ali našega T, s to razliko, da so na sredi prečnega droga imela pritrjeno podolgovato deščico z napisom: Jezus Kristus Judovski Kralj, večkrat naznačenim samo z začetnimi črkami. Naj navedem samo nekaj podob velikih mojstrov, ki so gotovo vplivali tudi na druge umetnike:

– v Asiziju, v baziliki sv. Frančiška, na sliki, ki jo je mojstrsko naslikal Peter Lorenzetti okoli leta 1320;

– v okolici Ferrare, v Polezinah, v cerkvi posvečeni sv. Antonu opatu, razpelo naslikano okoli leta 1330;

– v Padovi, v kompleksu bazilike sv. Antona Padovanskega, v oratoriju sv. Jurija, razpelo, ki ga je pred 1384 naslikal Altichiero;

– iz istega stoletja je tudi Križani v obliki T Paola Veneziana, ki je med leti 1320-1362 med drugim deloval tudi na Rabu. Izvirna slika se hrani “na varnem” v Rimu; ponatis pa v Primorskih novicah, sobota 31. avgusta 2002;

– v Firencah, v znani cerkvi sv. Križa (S. Croce), kjer je razpelo izklesal sloviti Donatello pred letom 1420;

– na Dunaju, v rokopisu 2772 narodne knjižnice, razpelo naslikano okoli 1460;

– v Gubbiu, v muzeju stolnice, slonokoščeno razpelo izklesano v 16. stoletju;

Gubbijsko “slonokosceno razpelo” (16. stol.)

– na naslovni strani Lutrove kronologije, tiskane leta 1541;

– v Madridu, v narodnem muzeju Prado hranijo sliko Kristusa na križu v obliki T, ki ga je okoli leta 1613 naslikal Diego Velasquez;

– iz istega stoletja je tudi Križani Antona Van Dycka, ki ga je potem še leta 1871 ponatisnil msgr. Janez Globočnik v Novi cvetlici;

– prav tako se v Madridu nahaja slika Križanega, ki jo je ustvaril po letu 1761 mojster Anton Rafael Mengs;

– sloviti slikar Janez Tiepolo je v stolnici v Vidmu-Udine leta 1738 naslikal Križanega v sklopu sv. Trojice;

– Slovenci v Argentini so leta 1955 priobčili izredno lep “Križev pot prosečih”, ki ga je izvirno naslikal France Gorše z razpeli v obliki T;

– med leti 1952-1954 je Križanega v isti obliki uporabil v kapeli Božjega groba v frančiškanski cerkvi v Kamniku znani arhitekt Jože Plečnik;

– Albert Schilling je za duhovniški grob na pokopališču Hömli v Baslu izklesal T križ;

– Tone Demšar je leta 1985 za cerkev Marije Rožnovenske v Portorožu izoblikoval Križanega, ki se s križa v obliki T usmiljeno sklanja k trpečim;

– leta 2001 je pa v Marijini kapeli na Kureščku dokončal podobe Križanega v obliki T akademski slikar Lojze Cemažar, ki jo je že malo prej upodobil tudi v Kliničnem centru v Ljubljani.

Zgleda, da je križev pot s Kristusom pribitim na križ v obliki dolgega križa † pred letom 1751 širil veliki častilec in apostol križevega pota sv. Leonard Portomavriški, ki je take križeve pote postavil in tudi blagoslovil v kar 572 cerkvah. Bil je frančiškan, pa se ni oziral na posebno ljubezen sv. Frančiška do križev v obliki črke T. Pri nas je leta 1766 te vrste križev pot naslikal v Marijini baziliki v Stični Fortunat Bergant (za molitev križevega pota, ki ga je vodil papež sv. Janez Pavel II. so v Vatikanu pripravili knjižico z vsemi 14 postajami Fortunata Berganta).  V cerkvi Rožnovenske Matere Božje v Kranju ga je naslikal pred 1828 Leopold Layer. V Benetkah, v cerkvi sv. Pola pa lahko občudujemo tak križev pot, ki gaje leta 1779 naslikal Janez Dominik Tiepolo, sin slavnega prej omenjenega Janeza Tiepolo.

Mimogrede velja še omeniti danes precej razširjena razpela, ki so jim nekoč rekli janzenistična, in ki so bila obsojena, ker so hotela z ozko držo rok Križanega prepričevati vernike, da je Kristus umrl samo za vnaprej določene izvoljene, ne pa za vse ljudi, kar izražajo njegove široko razprostrte roke na križu. Današnji umetniki nimajo seveda nobene zveze z janzenisti; hočejo samo umetniško prispodobiti od strašnih muk povsem zveriženega križanega Jezusa.

Ker danes znanstveniki ne dvomijo več o tem, da je Jezus bil pribit na križ v obliki velike črke T, bi se lahko duhovniki raznih Frančiškovih redov in združenj potrudili, da jamborska razpela na glavnih oltarjih zamenjajo z razpeli, ki so bila v rabi vse do danes, in imajo obliko črke T (kot na primer razpela Plečnika ali Čemažarja). Isto velja tudi za velika razpela na stenah ali na oltarjih naših cerkva.




Da bi bilo v vseh kulturah priznano dostojanstvo žensk in njihovo bogastvo ter da bi se prenehale diskriminacije, katerih žrtve so na različnih koncih sveta.




Ljudstvo Svetega pisma

Prvi del

Očaki

Prvo poglavje: Abrahamovo poslanstvo

Kakšen je bil položaj malega Terahovega rodu, ki bo pozneje v zgodovini tako velike važnosti, v družbi,  katere zamotanost zdaj poznamo? Gotovo je bil amorejskega izvora, saj bo pozneje Ezekiel v svojih očitkih Jeruzalemu rekel: Tvoj oče je bil Amorejec!« Če pa pazljivo beremo enajsto in dvanajsto poglavje 1. Mojzesove knjige, dobimo vtis, da je bila ta skupina ljudi nekaj posebnega. Je bila to družina, ki je prišla šele pred kratkim? Morda skupnost, ki je ohranjala bolj živa izročila iz časov, ko so Semiti v puščavi živeli pod šotori? V severni Afriki so Mozabiti, neke vrste muslimanski protestanti, ki občasno živijo v obalnih mestih, vendar se vedno konča tako, da odpotujejo proti peteromestju Gardaie. Hebrejci bodo čuvali spomin na neko izročilo, po katerem naj bi služili kot najemniki in kot trgovci pri Babiloncih, preden so odpotovali proti Kanaanu.

Abram se je torej odločil zapustiti Ur. Naredil bo isto pot kot njegovi daljni predniki. Azija od Kitajske do Bosporja je videla še vse drugačne selitve! Zgleda, da v tem neskončnem prostoru veter podi človeške skupine kot sipine peska. Med tolikimi različnimi valovi, ki so se prelivali v tej mezopotamski kotlini, Abramov rod ni bil nič drugega kot majhen drobec. Kdor hoče imeti sliko te selitve, naj si ogleda eno tistih karavan, ki jih je srečati na stezah Sirije: stotine metrov dolga vrsta gugajočih se kamel, pa še kako taborišče črnih šotorov, »črnih pa lepih«, kot pravi Visoka pesem, ki jih nomadi oz okolice Palmire postavljajo še vpričo nas.

Kam je namenjena ta selitev? Sveto pismo pravi: iz Ura v Harán, torej z juga na sever ob Evfratu. Harán leži v predgorju Anti-Taurusa ob Evfratovem pritoku Baliku. Vsa ta pokrajina je važno prehodno območje. Turki in križarji so se tu tepli za Edeso. Harán je moral biti eno od središč, kjer so počivale karavane. Če so hoteli iti z enega konca “rodovitnega polmeseca” na drugi konec, ni bilo mogoče drugače kot preko haránske dežele, saj je puščava skoraj neprehodna. Tam je morali biti nekakšno babilonsko tržišče, kjer so izmenjavali robo, mite in ideje. Pozneje pripisujejo velikemu vedeževalcu Bileamu, da je prišel odtod (4 Mz 23,7). Morda so izbiri tega mesta botrovali tudi verski vzroki: častili so lunarnega boga kot v Uru.

Vsekakor je  to za nomada, pastirja čred, močno privlačna dežela. Je dežela travnikov, ki jo namakajo dež in reke. Spomladi požene bohotno rastlinje: bele marjetice, krvavordeči tulipani in rumeni podleski delajo pisano preprogo, kaprovci migljajo s svojimi vijoličastimi kitami, visoki šopi rdečih trstik se dvigajo vsepovsod. Ta dišeča stepa se posuši, ko pride maj, vendar čredam nikdar zares ne manjka paše. Harán med gričevjem je bil brez dvoma tak, kot je danes: naselje opečnih, z apnom pobeljenih hiš, ki jih majhne kupole (vsaka pokriva en prostor) narede kot zbirko krogel.

Bivanje v Haranu bo globoko zaznamovalo zgodovino Terahovcev. Ves čas očakov bo ta dežela, ta Aram-Naharáim (Aram onstran reke), ta Paddan-Aram v resnici dežela dedov. Tja se bodo vračali iskat žene v tisti del družine, ki je tam ostal: od tam prideta Rebeka in Rahela. In ko bodo veliko pozneje Izraelci povzemali svoja stara izročila, bodo začeli takole: »Moj oče je bil blodeč Aramejec…« (5 Mz 26,5). Na vseh križiščih svoje zgodovine vidijo te blodeče rodove. Njihovo ime označuje veliki val, v katerem so Terahovci kapljica. Daleč in dolgo bodo jadrali in njihov jezik bo končno postal najbolj razširjen na sirsko-palestinskem področju – jezik, ki ga bo govoril Jezus. Bivanje v Haranu je bivanje “blodečega Aramejca”, bivanje pred mestnimi vrati v začasnem taborišču.

To pa ni moglo biti več kot samo del poti. Stari Terah, Abramov oče, umre. Navdihnjeni tako postane glavar družine, “očak”, in nadaljuje pot, ker ve, da ta dežela ni tista, v kateri se bo izpolnila usoda njegovega ljudstva. Zdaj se napoti proti jugu, proti deželi Kanaan, na drugi konec “rodovitnega polmeseca”. V tem ni nič nelogičnega. Ti deželi, Sirija in Palestina sta bili skozi stoletja nekakšen hodnik. Po njem so butali vpadi s severa na jug in z juga na sever, pa tudi s Sredozemlja proti deželam ob Evfratu je to obvezen prehod. Abramova rodovina se pač ni razlikovala od množice drugih pastirjev, ki so s svojimi čredami hodili po njem od pašnika do pašnika. Maloštevilni Kanaanci so živeli samo v utrjenih mestih in niso mogli niti sanjati, da bi ovirali te prehode. Prvi stik s Kanaanom je brez zgodovine. Sveto pismo ne omenja nobenega srečanja s prebivalci, nobene bitke. Opozori nas pa na neko drugo važno dejstvo.

V Sihemu, kraju pod grebenom gore Garizim, ki jo bomo še srečavali, Bog Abramu potrdi obljubo in mu da na znanje: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo!« (1 Mz 12,7). Od tega trenutka dalje je usoda ljudstva vezana na to deželo. Od zdaj naprej je Kanaan “obljubljena dežela”, vendar bo potrebnih sedem ali osem stoletij, da se bodo ti nomadi v njej ustalili. Nobenega drugega ljudstva ne poznamo, ki bi rabilo toliko časa, da se za stalno naseli.

Po postanku “na gori vzhodno od Betela” in gredoč od taborišča do taborišča, pridejo Abramovi ljudje do južnega konca Palestine, do tistega Negeba, ki od Judejskih gora do Sinaja ne nudi nič drugega kot strašno samoto.

Nekateri zgodovinarji sodijo, da je selitev Terahovcev proti jugu spremljal premik naseljencev Sirije in severne Mezopotamije. Tako naj bi nastala ljudstva, ki so jih našli v Palestini ob povratku iz Egipta pod Jozuetom: Horejci, Anakovci, Emejci, Zuzejci, Kaananci, Rafajevci, Perizejci.

Tam jih zgrabi lakota. V takih slučajih se nomadi vedno odločijo, da bodo šli past svojo živino v plodnejše ravnine. Ta razlika med plodnimi in neplodnimi sosednimi ozemlji je eden glavnih vzrokov za azijska preseljevanja. Nedaleč se razprostira mastni, neizčrpni Egipt. Čeprav je bilo družbeno tkivo v kraljestvu faraonov veliko bolj strnjeno kot v Kanaanu, ni moglo preprečiti, da se ne bi mednje mešali prišleki. Približno v tistem času grob iz 12. dinastije kaže celo karavano beduinov, mož, žena in otrok z njihovimi osli vred v deželi ob Nilu. Besedilo pove, da je neki Ibša s svojim rodom vznemirjal egipčanske uradnike. Francoski kmetje na alžirski obali niso z manjšim strahom gledali nomade, ki so prihajali z visokih planot in grozili njihovemu zelenemu žitu. (Opomba urednika: tudi v Sloveniji se je v preteklih desetletjih na Notranjskem dogajalo, da so iz Like ali celo iz Bosne vdirali pastirji s celimi čredami ovac in brez usmiljenja popasli obdelana polja; pa še nihče se jih ni upal pritakniti).

Ravno za časa bivanja v Egiptu je prišlo do izgreda, ki se je v zgodovini izraelskih začetkov večkrat ponovil. Ta nam po eni strani pokaže, kakšen je bil zunanji izgled Semitov, po drugi strani pa, kakšno je bilo njihovo pojmovanje greha. Faraon je opazil lepoto Abramove žene Saraje in si jo je prisvojil. Abram se je bal, da bo imel sitnosti, skriti si je pa tudi ni upal, zato jo je razglasil za svojo sestro. (To niti ni bila laž, saj je bila verjetno njegova polsestra). Kot kraljeva ljubljenka je Saraja svojemu “bratu” preskrbela mnoge darove. Toda faraon je bil prešuštnik ne da bi se tega zavedal in Bog ga je udaril. Greh je torej bil v njihovih očeh neka vrsta bolezni, s katero se je bilo mogoče okužiti, ne da bi človek to vedel. Prestrašeni faraon je vrnil Sarajo in nagnal ves rod ven iz dežele, vendar brez druge kazni. Ko človek bere o tem dogodku, se spomni očarljive, pa vendar nedoločno strašljive lepote cigank okrog naših mest in tistega zagonetnega strahu, ki ga povzroča to blodeče ljudstvo.

Nastane pa vprašanje, kako je mogla Saraja vzbujati tolikšno poželenje, saj je bila takrat stara petinšestdeset let. Ta uganka je povezana z drugimi: izjemno dolga življenja očakov in neverjetna rodovitnost, ki jo kažejo. Dokaj jasno je, da je svetopisemski pripovedovalec s tem hotel poudariti nek božji namen, nek poseben dar, ki ga je Bog podelil svojim izvoljencem. 

V vsakem primeru je bilo bivanje v Egiptu kratko in na Abramovih ljudeh ni pustilo posledic, kot se je pozneje zgodilo za časa dolgega bivanja od Jožefa do Mojzesa. Od obeh velikih civilizacij, ob katerih se je Izrael, je samo evfratska pustila svoj odtis. Abram njegov rod se vrneta v Palestino, v Betel. Tam še v žive pod šotori in dogodki, ki slede, spadajo v nomadsko življenje.

V rodu samem se pojavi problem paše. Črede postale veliko številnejše, kakor so bile ob vstopu v Egipt, pa tudi Abramov nečak Lot, ki ga je spremljal skozi vso selitev, jih je imel dosti. »A dežela ni mogla preživljati obeh, ko sta prebivala skupaj« (1 Mz 13,6) Začeli so se prepiri med Abramovimi in Lotovimi pastirji ji, zato se dogovorita za ločitev. Medtem ko gre Lot v nižino doline Jordana, ki je bila takrat pravi vrt, bogata kot Egipt, saj se še ni uresničila katastrofa, ki je pozneje je uničila Sodomo in Gomoro, postavi Abram svoje šotore bolj zapadno v gozdnati pokrajini pri Mamrejevih hrastih nedaleč od Hebrona.

Primeri se tudi značilen udarec in protiudarec. V pokrajini okrog Mrtvega morja je takrat vladalo pet majhnih kraljev, ki so dolgovali pokorščino in davke močnejšim vladarjem v Mezopotamiji; na drugem koncu “rodovitnega polmeseca” so namreč skušali uveljaviti nekakšno središčno oblast. Evfratski kralji so bili nezadovoljni s svojimi kanaanskimi vazali, pa so se odločili za kazensko ekspedicijo (1 Mz 14). Nekateri hočejo v svetopisemskem šinarskem kralju Amrafelu videti Hamurabija, ki naj bi imel s seboj svoje sumerske, elamitske celo hetitske zaveznike iz Male Azije. Abramovi ljudje s to zadevo sicer nimajo nič opraviti, toda med ugrabljenimi ljudmi, ki so jih po zmagi s seboj odvlekli Amrafel in njegovi zavezniki, se znajde tudi Lot s svojimi. Abram pripravi protiudarec. Oboroži svoje može – tristo osemnajst jih je! – morebiti pokliče še kake zaveznike in zasleduje zmagovito karavano. Ko so v Danu Mezopotamci na tem, da zapuste Palestino in niso več čuječi, jih Abram ponoči napade, osvobodi Lota in njegove ter vrže sovražnike proti Damasku.

Nič novega torej v tem nomadskem življenju. Maloštevilni rodovi v Transjordaniji in okrog Palmire so počeli več ali manj enako. Toda mali Abramov rod drugim ni niti malo podoben. Dogodki jih stalno opominjajo na obljubo, na skrivnostni dar. V trenutku, ko se Abram po zmagi vrača nazaj v svoje taborišče, mu pride naproti mož, mu čestita, mu prinese kruha in vina in ga pozdravi z besedami: »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Navišji, ki je ustvaril nebo in zemljo!« (1 Mz 14,19). To je Melkizedek, skrivnostna osebnost, o katerem ne vemo nič. »Brez očeta je, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja, podoben pa je Božjemu Sinu« pravi Pismo Hebrejcem (7,3). Njegovo ime pomeni kralj pravičnosti in njegovo mesto Salem, ni nič drugega kot Jeruzalem, kakor dokazujejo egipčanski dokumenti. Preroške besede, novo Božje znamenje.

Zaveza

Je Melkizedek vedel, da se Abramu bliža odločilna ura? V očakovem življenju se začenja novo razdobje, ko bo Bog pomnožil svoje dokaze. Srce tega ne več mladega človeka teži strašen dvom: kaj bo s potomstvom, ki mu je obljubljeno, ko pa nima nobenega sina in zgleda, da je Sarajina jalovost dokončna? Toda Bog sliši to tarnanje in ponovi svojo obljubo. »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti… Tako bo s tvojim potomstvom« (1 Mz 15,5). Abram se obotavlja verjeti, toda Bog vztraja. To je resnična drama v duši navdihnjenega, »groza in gost mrak« (1 Mz 15,12). Nemogoče je, da bi priznal, kar zahtevajo! Bog je natančnejši. Za bodoče ljudi, ki bodo rojeni iz Abrama, ne bo vse samo veselje in rodovitnost. Preden bodo uživali obljubljeno deželo, bodo morali trpeti, služiti v tuji deželi. Toda rodili se bodo in njihova last bo segala »od Egiptovske reke do velike reke, reke Evfrata« (1 Mz 15,18). Zdaj Abram verjame.

Njegova žena Saraja je bolj nezaupljiva, je pa praktična in zato najde neko rešitev. Stari sumerski zakon, ki ga je v tistem času izrazil Hamurabijev zakonik, je upošteval primer jalove žene: mož je smel od nje zahtevati, da mu izbere eno od svojih dekel, ki mu bo dala otroke. Saraja torej privede Abramu egiptovsko sužnjo Hagáro in Hagára spočne. Ampak priležnica se prevzame in začne gledati zviška na zakonito, pa jalovo ženo. Hamurabijevi pravniki so bili dobri psihologi in so tak primer predvideli: najbrž ni bil redek. Žena je smela kaznovati prevzetnico, kar je Saraja tudi storila in brez dvoma precej ostro. To je povzročilo, da je Abram izgubil zaupanje in Hagára je pobegnila v puščavo, kjer jo je, nosečo kot je bila, čakala smrt. Brez posega Gospodovega angela bi do tega tudi prišlo. Toda Hagára se vrne nazaj v taborišče in v kratkem rodi Izmaela. Abram tako ugotovi, da Bog lahko dá sina tudi človeku pri šestinosemdesetih letih.

Trinajst let mine. Abraham se bliža stoletnici. Obljubljeno potomstvo bo torej Izmaelovo. Ne! Bog znova obišče svojega zvestega in njegova beseda mu razodene še več. Ne obljubi mu več samo, da bo iz njega rojen narod in da bo imel v lasti deželo Kanaan: »hodi pred menoj in bodi popoln« – če bo Abram tak, bo sklenjena zaveza med njegovim ljudstvom in Vsemogočnim. To duhovno maziljenje, ki ga je Melkizedek, “duhovnik Najvišjega” zarisal nad Abrahamom, Bog sam potrdi. Med Nevidnim in očakom je sklenjena prava pogodba, ki vsebuje pogoje za obe strani.

V zameno za posebno varstvo, ki ga bo deležen, mora Abram sprejeti dve obveznosti. Prva je spremeniti ime, kar je pri vseh primitivnih ljudstvih, posebno pa v Orientu, velikega pomena: ime ne pomeni toliko oznako ali izraz, ampak ustvarjanje, vzbujanje. Namesto Abram, kar zna biti besedno namigovanje na neko sumersko božanstvo, bo Abraham, kar pomeni “oče množice narodov”. In da se pokaže, kako Saraja ni zavržena, ampak pridružena usodi svojega moža, dobi ime Sara, ki izraža nekakšno odličnost, nekaj kakor “Vaša Visokost.

Druga božja zahteva je bolj nenavadna. Zahteva, da Abram sprejme obrezo zase in za svoje. S tem prihaja na dan eden najstarejših obredov človeštva, ki ga po malem najdemo vsepovsod na zemlji in v vsakem času. Poznala ga je predkolumbovska Amerika in Polinezija. V Egiptu je bil običajen in morda ga je Abraham tam spoznal. Izvor tega obreda je v popolni temi. Herodot ga je pripisoval skrbi za snago. Drugi mislijo, da ga je mogoče razložiti le s psihološkimi razlogi. Nekateri vidijo v njem prastar spomin na krvave daritve ali na daritvena pohabljenja. V črni Afriki so znana ljudstva, ki ga uporabljajo tudi pri ženskah. Kakorkoli že, obreza bo postala velike važnosti v izročilih Abrahamovih potomcev. Pojmovana zgolj kot obred bo neka vrsta uvajanja, brez katere ni mogoče pripadati izvoljenemu ljudstvu, toda v tem primeru lahko rečemo, da je postala tudi kamen spotike, nad katerim je staro judovstvo, ki je izključevalo druge, padlo zaradi univerzalnega krščanstva. Toda njen resnični pomen je globlji: je znamenje zaveze, boleč znak podreditve Božji volji. Obred sam ne zadošča: »Gospod, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce,« pravi Sveto pismo (5 Mz 30,6).

Zaveza je sklenjena. Abraham je obrezan in vsi moški njegove hiše tudi. Zdaj jim Bog povrne. Stran o novem obisku Boga je ena najlepših v Prvi Mojzesovi knjigi. V njej odseva vsa svetloba lepega orientalskega dne, vsa obljuba neke čudovite prihodnosti. Vroče je in Abraham sedi pri vhodu v svoj šotor. Mamrejevi hrasti dajejo migetajočo senco. Abraham sanja ali dremlje. In ko nenadoma dvigne glavo, vidi pred seboj tri obiskovalce. Pohiti gostom naproti, ponudi jim vode, da si umijejo noge. Sara bo pripravila kolače. Mlado tele dajo kuhat v maslo. Eno najlepših vzhodnjaških izročil ukazuje videti v vsakem obiskovalcu poslanca bogov, toda ti obiskovalci pri Mamreju so Bog sam z dvema angeloma. Najvišji ravna z očakom kot s prijateljem, prihaja pod njegovo streho. Oznani mu veselo novico: Sara bo imela sina. Ona dvomi? Se sama sebi smeje? »Mar naj zdaj, ko sem že vsa uvela, še občutim slast?« – »Ali je za Gospoda kaj pretežko?« odvrne obiskovalec. Izbrani človek in najvišji učitelj se zdaj razumeta v čudoviti preprostosti.

Temu gostitelju, temu zaupniku Bog ne prikriva, da se je v Mamreju ustavil za trenutek tudi z nekim drugim namenom. On je gospodar obljub sreče, pa tudi kazni. Sodoma in Gomora sta si nakopali strašno grožnjo. Njuna nemoralnost je Boga pripravila do tega, da se ju je odločil uničiti. Abraham se zgrozi. Popolnoma jih uničiti? Toda če je Bog Bog pravičnosti, ali je potem pravično udariti tudi nedolžne zaradi krivih? Kaj ne bo Bog prizanesel, če najde v mestih vsaj peščico poštenih? Gospodova angela se odpravita proti mestu, tam pa z njima ogabno postopajo. Sodomčani in Gomorčani so se res vdajali pregreham, ki so vpile po kazni. In je prišla. Strašna. »Gost ognjeni dež se je začel brez prestanka zlivati nanju. Polja, travniki, mestni nasadi, vse je zgorelo. Zgoreli so gozdovi na gričih in štore je ogenj požrl do korenin. Zgoreli so hlevi, hiše, utrdbe in javna poslopja. Gosto naseljeni mesti sta postali grobišči in ko so plameni požrli vse, kar je bilo na tleh, so se zažrli v samo zemljo in jo popolnoma zamorili.« Tako pripoveduje aleksandrijski zgodovinar in filozof Filon leta 20 pred Kr.

Ali to dramo dokazujejo kaki drugi dokumenti razen Svetega pisma? Jo je morda navdihnil videz pokrajine okrog Mrtvega morja, njegove zaradi soli in zemeljske smole goste vode, katere površina se kovinsko bliska ob škrlatnih pečinah Moaba? Gotovo je, da je vsa ta pokrajina močno zaznamovana z vulkansko dejavnostjo. V tej kotlini veje kovinski vonj, vonj smrti. Toda Sveto pismo večkrat poudarja lepoto in rodovitnost te dežele pred uničenjem in arheologija sodi, da ima dokaze, da je bilo to območje okrog leta 2000 naseljeno in obdelano. Ruševine zloglasnih mest naj bi zalila narasla voda.

Katastrofi je ušla edino družina Lota, ki se je izkazal človeškega sredi tega divjaškega prebivalstva in je sprejel Gospodova angela. Uspelo mu je zbežati skozi ognjeni dež. Toda njegovo ženo, ki se je obračala, da bi videla grozni prizor, so zadušili strupeni plini in izparine so jo pokrile. Še danes je videti v tej pusti umazanobele obeliske, ki zgledajo kot kipi, nenavadne oblike, ki jih je božja jeza spremenila v kamen.




Eseji o križih in križevih potih

I.

Znamenje Tau

V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so se med častilci svetega Frančiška precej širile značke z nekoliko nenavadnim križem v obliki velike črke T, v grški in hebrejski abecedi imenovane Tau. K temu širjenju so pripomogli tudi razni članki m knjižice, v katerih seje opisovala ne samo posebna pozornost svetega Frančiška Asiškega do tega znaka, ampak tudi druge izredne, skrivnostne, mistične, magične lastnosti, ki naj bi jih vsebovalo to znamenje. Da bi se čim bolj uveljavila uporaba tega simbola, seje začela poudarjati tudi njegova posebna duhovnost.

Pobudniki te pobožnosti se v glavnem sklicujejo na neko besedilo, ki se nahaja v 9. poglavju preroka Ezekiela, in ki naj bi se odražalo potem tudi v 7. in 9. poglavju novozaveznega Razodetja.

Toda če vzamemo najprej v roke nekatere protestantske izdaje Svetega pisma*, na navedenih mestih ne najdemo nobenega sledu kakšnem tau. Pri tem se protestanti najbrž opirajo na stari grški prevod, ki mu pravimo Septuaginta; po tem prevodu Ezekiel 9, 4 samo sporoča, daje Bog naročil svojemu tajniku v duhovniškem oblačilu, »naj se poda po sredi mesta Jeruzalem in naj s pečatom zaznamuje čela ljudi«, ki obžalujejo pregrehe njegovih prebivalcev, da jih bo tako obvaroval pogube. Z istimi besedami opisuje rešitev dobrih tudi Razodetje, ki ne v 7,4, ne v 9,4 prav tako ne omenja črke tau. Po avtorju tega spisa Bog namreč izrecno naroča svojim angelom, da naj ne škodujejo »ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih«**.

*Npr. revidirani angleški prevod, novi francoski LaBible 1972, nemški ekumenski (Stuttgart, 1997), italijanski in hrvatski, ki sta ju pripravile lehovine priče. Dalmatinova Biblija se mi zdi važna izjema: po eni strani nima besedice tau, po drugi pa natanko določuje Ezekielov pečat s tem, da dodaja en križec v tekstu ‘(v. 6): “Ampak teh, kateri znamenja na sebi imajo, nimate se nobenega dotakniti: + “.
** Prim. 1 Mz 4, 15: “Gospodje dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil”.

Origen, ki v starem grškem prevodu “Septuaginta” ni našel črkice tau, videl jo je pa pri Teodoziju in Aquili, ki sta popravljala grško besedilo po hebrejskem izvirniku, se je obrnil k judovskim razlagalcem Svetega pisma, kaj oni mislijo o tej črki. Eden od njih mu je odgovoril, da je črka tau začetnica besede Torah, ki pomeni Božjo postavo, ki vodi ljudi k zveličanju, med tem ko je neki drugi, že spreobrnjeni pismouk bil prepričan, da črka tau že po zunanji obliki pisave predstavlja znamenje križa in tako preroško napoveduje zaznamovanja kristjanov z znamenjem svetega križa pri začetku vsakega dela, posebno molitve in branja svetopisemskih odlomkov.

Hieronim je (po letu 390) po hebrejskem besedilu črko tau vnesel tudi v stari latinski prevod, in je to razlagal tako, »da je nekoč pri Hebrejcih, kakor je to še danes pri Samarijanih, zadnja črka alfabeta imela obliko križca, s katerim kristjani zaznamujajo svoja čela, in ga uporabljajo kot podpis«*.

*Hieronim, In Ezechielem 9, 4 commentarii, lib. 3 c. 9 (Patr. lat. 25, 88). Zgleda, da Hieronim ni hotel razlikovati med znamenjem križca, kot ga poznamo mi (+), in križem, ki se v latinščini imenuje crux decussata, to je obmejni križ, ki so ga tako Hebrejci kakor Samarijani pisali v obliki X. To sta mu zamerila že Vallarsi in Maffa, ki sta pripravila izdajo Hieronimovih del za Patrologijo.

Zato se ne smemo preveč čuditi, če v znanem francoskem prevodu Svetega pisma, v tako imenovani Jeruzalemski Bibliji, oratorijanec Denys Pierre Auvray gre tako daleč, da besede »s črko tau preprosto prevaja: “s križem”: … marque d’une croix au front les hommes,« in v opombi to opravičuje takole: »Dobesedno “s tau”, kakor to prevaja Vulgata. Ta črka je imela v starem alfabetu natanko obliko križa.« Žal temu ni tako; v starem alfabetu je namreč črka tau imela natanko obliko X, kakor je to razvidno iz najboljše slovnice hebrejskega jezika, ki jo je sestavil jezuit p. Paul Joüon in ki na strani 10 prinaša 5 raznih alfabetov, ki so jih tekom stoletij uporabljali judovski pisatelji, pa nobeden črke T ne izraža z znamenjem “+”.

Po Auvrayu isto ponavlja tudi naš standardni prevod Svetega pisma (Ljubljana 1997, str. 623), ki v opombi trdi: »tau zadnja črka hebrejske abecede. V stari pisavi je imela obliko križa. To je bilo znamenje varstva*«.

*Standardna izdaja piše dobesedno “tav”, po zastarelem pravopisu. Preprosti Štajerci to izgovarjajo taf, kakor “avto” izgovarjajo afto in ne auto.

Napačna trditev, da je hebrejski tau nekoč imel obliko križca, je bila razširjena tudi v srednjem veku, kakor lahko razvidimo iz uvodnega nagovora papeža Inocenca III. prelatom, zbranim na IV lateranskem vesoljnem zboru, dne 11. novembra 1215: »To je zadnja črka hebrejske abecede in ima obliko križa, kakršen je bil križ, preden so nanj pritrdili Pilatov napis«*. Papež ima torej v mislih ne hebrejski ampak grški T, ki se tudi imenuje tau in ki ima v resnici obliko križa, na katerega je bil pribit Jezus. To je še bolj jasno razvidno iz njegove razprave o presvetem oltarnem zakramentu, v kateri trdi, da je tau črka, s katero se pričenja rimski kanon (“Te igitur”), in to po božjem navdihu, ker tau že sam po sebi predstavlja skrivnost križa, saj Gospod razlaga po preroku Ezekielu 9, da je to znamenje na čelu teh, ki žalujejo in vzdihujejo**.

*lnocencij III, Sermo 6 In Cone. gen. Lateranensi (PL 217, 677). Kakor trdi Mariano Bigi, II TAU un segno di una spiritualtà, Bologna 2002, str. 66, je p. Damian Vorreux položilv usta Inocenca III. tudi posebno spodbudo vsem prelatom: »Bodite torej paladini znamenj Tau in Križa”: teh besed ni v latinskem izvirniku. Papež samo trdi, naj bodo prelati “možje kreposti”, ker »kdor moč svetega križa kaže v dejanjih, s tem dokazuje, da ima znamenje na čelu.«
**Inocencij III, De sacramento altaris, lib. 3 c. 2 (Patr. lat. 217, 840-841). – Od tod tudi običaj, daje prva črka “T” pričela zavzemati celotno levo stran osrednje evharistične molitve. O vsem tem prim. Damien Vorreux OFM, Tau simbolo francescano. Storia, teologia e iconografia (La sfida di Assisi, 3), Padova 1996, str. 17-19.

Danes ne manjka avtorjev, ki pozivajo predvsem vse Frančiškove sinove in celo ministrante, ki strežejo pri bogoslužnih obredih, ki se obhajajo v frančiškanskih cerkvah, da bi se vedno in povsod ponašali z znamenjem križa v obliki velike črke T, ker “biti frančiškan, biti tau človek, pomeni izžarevati ljubezen”.

Omenja se tudi posebna tau duhovnost, toda pri opisovanju te duhovnosti so avtorji precej umirjeni, in jo praktično istovetijo s hojo za trpečim Kristusom Kdor nosi to značko, se mora zavedati, da te vrste križec ni okrasek, še manj nekak fetiš, ampak znamenje pričevanja “moči križa” (1 Kor 1, 18).