VI. Skopski škof

18. Pogledi v škofovo notranje življenje

Duhovne vaje je opravljal kar sam, vsaj tiste v Skoplju, o katerih pripoveduje g. Ciril Fabjan. Škofove duhovne vaje so bile v tem, da je ves dan v cerkvi premišljeval. V hišo je prišel samo na obed in večerjo. Jed je sluga prinašal iz doma sv. Marte. Na škofovi desnici je sedel takratni kaplan Ciril Bajuk, na levici pa Fabjan. Vsi trije so molčali. Tudi g. Fabjan sodi, da je škof imel dar molitve miru.

Z ene njegovih duhovnih vaj se je ohranil sklep: »O moj Jezus, vsa leta, mesece, ure in minute hočem odslej porabiti v tvojo čast in slavo.

Z božjo milostjo hočem napraviti dobro spoved. Poravnati hočem prejšnje spovedi. Odslej se hočem vselej spovedati tako čisto, natanko in skesano, kakor bi bila sleherna spoved zadnja v mojem življenju.

Zadostovati hočem s spokornim krščanskim življenjem.«

Sredi l. 1925 (na dan sv. Vincencija, 19. julija) mu je duhovni voditelj g. Plantarič na podobico Žalostne Matere božje napisal “čednostno vajo” – predmet posebnega spraševanja vesti:

»Sv. Vincencij pravi: Predstojniki, ki hočejo spolniti svojo dolžnost, bodo veliko trpeli, ne samo od slabih, ampak tudi od dobrih.

Zato mora biti prva lastnost predstojnika potrpežljivost.«

Sledi v latinščini troje navodil:

»1. Prenašaj težave najprej potrpežljivo, potem rade volje in končno veselo.

2. Zahvaljuj se za težave; povzročitelja težav imej za posebnega dobrotnika. Opravičuj ga, ljubi, hvali in moli zanj.

3. Moli često vzdihljaj sv. Lavrencija Justiniana: ‘Tu mi daj potrpežljivost, tam mi izkaži usmiljenje’.«

Januarja 1926 je Gnidovec duhovnemu voditelju napisal tako duhovno poročilo:

»Pred pol leta sem podal zadnje duhovno poročilo in prejel za čednostno vajo: potrpežljivo prenašati težave.

Želel sem, da bi v potrpežljivosti kaj napredoval, trudil sem se, da bi molče prenašal težave. Obžalujem, da sem premalo molčal in prehitro in včasih preostro povedal, kar sem hotel pograjati. Pričenjal sem pa vsak dan nanovo, da bi bolj potrpel.

Štejem si v milost, ki sem jo prejel od Boga, da sem nekoliko bolje spoznal, kako resnično govori sv. Pavel: Patientia vobis necessaria est.

Navadne predpisane molitve sem skušal opravljati; pa sem bil mnogokrat zelo razmišljen.

V občevanju nisem bil dovolj prijazen. Voljo imam, ali mnogokrat čutim, kako sem pust in v breme svojim bližnjim.

V hrani sem bil včasih nezmeren.

Včasih sem preveč mislil na jed.

Zdrav sem, hvala Bogu, samo utrudim se hitro, posebno če berem.

• Janez Frančišek

Brati ni utegnil veliko. Poglavitno branje mu je bilo Sveto pismo, ki ga je navadno bral kleče. Bil je zelo hvaležen, če mu je kdo poročal o dogodkih v Cerkvi in svetu, zlasti o duhovnih zadevah. S politiko ni hotel imeti stika. Govoril je: »Naša politika je skrbeti za duše ljudi brez razlike in brez ozira na njihovo politično prepričanje.«

Osrednja misel njegovih pridig je bila ljubezen do Jezusa v presveti Evharistiji, ljubezen do Matere božje, zadoščevanje in priporočanje sv. Jožefu za srečno smrt.

Na listih in listkih je ohranjenih 27 osnutkov za pridige v hrvaščini, 16 v albanščini in eden v slovenščini, razen tega pa še kratki komentarji o posameznih verzih sv. pisma (Rim 8,28-29; 1 Pt 3,15; 1Jn 4,18; Raz 3.19; iz stare zaveze: Tob 4, 7; Iz 58, itd.).

Predmeti teh pridig so bili: prizadevanje za duhovno življenje; upanje; čudež v Naimu; božja milost; Sv. Duh; božje lastnosti in kar iz njih sledi za naše življenje; vera; božja vsemogočnost; o dolžnosti vzgajanja; o otrocih in vzgoji; sodni dan; krst; rojstni dan Device Marije; misijoni; zedinjenje s Kristusom; o modrosti; devetdnevnica k Sv. Duhu; o družbi, njenih nalogah in o zmotah glede tega; Marija – ne le vzor, marveč tudi pomoč k naši popolnosti; o odpuščanju grehov; sv. Elizabeta in dobra dela do revežev; vrednost milosti; kdor ljubi Boga, mu vse pripomore k dobremu; o dobrih delih.

Božjo besedo je oznanjal preprosto, a s takim prepričanjem in gorečnostjo, da je segal v duše. V Skoplju so ga hodili poslušat celo muslimanski Šiptarji. Na vprašanje, čemu to delajo, ko jezika ne razumejo, so odgovarjali: »Dovolj nam je, da vidimo.«

Gnidovec je bil silno skromen in zmeren. Vendar doma ni hotel vzbujati pozornosti s prevelikim pritrgovanjem. Tudi drugim je prigovarjal, naj se zadostno nahranijo, da bodo lahko opravljali svoje dolžnosti. V teh stvareh je pokazal svojo ponižnost in pokorščino – pokoraval se je zdravniškim navodilom.

Pač pa je izredno malo zaužival na potovanjih. G. Žagar, ki je takrat pastiroval v Kosovski Mitrovici, piše, kako je prišel Gnidovec spomladi 1. 1938 birmat v Uroševec. Žagar mu je priskočil na pomoč. Za kosilo sta ostala sama. Ženska, ki je skrbela za cerkev, je pripravila mleko in kruh, ocvrt v jajčni omaki. Žagar je vedel, da namerava škof še v Prizren, zato mu je prigovarjal, naj bi vzel kaj več kot skodelico mleka in rezino ocvrtega kruha. Iz homilije o emavskih učencih mu je dejal: »Goste je treba ne samo povabiti, ampak jih tudi siliti.« Škof je odvrnil: »Da, če so gostje.« Nič ga ne bi pripravilo do tega, da bi še kaj vzel.

Po zatrjevanju msgr. Turka, se je Gnidovec bičal še prva leta po preselitvi v Skoplje; pozneje je to opustil, najbrž na spovednikovo odsvetovanje, ker ga je vedno bolj mučila bolezen.

Sodelavci so gledali na Gnidovčevo življenje kot na radovoljno sprejeto mučeništvo. G. Dorčić je zapisal: »Pravili so o njem tudi razne dogodke, češ da je prišel nekam prej kot avto itd., vendar bi jaz ne mogel trditi, da sem pri njem doživel kak čudež. Čudežno pa je zame vse njegovo življenje – eno samo nepretrgano mučeništvo. Poleti in pozimi je bil skoro popolnoma enako oblečen, čeprav je od mraza močno trpel. Prišedši iz cerkve je pogostokrat letal gor in dol, da bi segrel noge. Otiral je roke, včasih vse ranjene od ozeblin. Mučil ga je pogostoma velik glavobol, vendar si nikdar ni privoščil ležanja po kosilu. Alkohola nikoli ni poskusil. Pri vračanju obiskov ob praznikih, kar je zanj bila v vsakem oziru težja dolžnost kot za koga drugega, je vzel le kak “sladkiš”. Obziren pa je bil tako zelo, da nikogar ni hotel izpustiti, čeprav je ta dirka po hišah postala za vsakogar prenaporna. Tudi moje domače je ob prihodu v Ljubljano vselej obiskal, čeprav ni rad izgubljal časa.«

Do vseh ljudi je bil ljubezniv, v vedenju umirjen in navadno resen. Vendar se je znal tudi nasmehniti in pošaliti. Kmalu po preselitvi, v Skoplje ga je g. Tumpej našel v Letnici zelo potrtega. Tumpeju je rekel: »Jutri odidem. V Skoplju imam samo enega dobrega duhovnika, pa še ta je Turek.« Mislil je seveda na g. Alojzija Turka.

Pri mizi se je nasmehnil kaki nedolžni šali. Dolgo pa nikdar ni ostal. Vleklo ga je v cerkev.

VI. Skopski škof

18. Pogledi v škofovo notranje življenje

Od vstopa k lazaristom se je Gnidovec natančno držal tu določenega dnevnega reda. Vstajal je ob štirih, pa naj se je prejšnjega dne še tako pozno vrnil s pota in naj je bila še tako huda zima.

Ob petih je bil v cerkvi, da moli in premišljuje in se pripravi na mašo. Če ni maševal, je bil ljudem na razpolago v spovednici. Pri maši je bil dostojanstveno resen, vendar prav nič narejen. Svete daritve ni razvlačeval, še manj krajšal. Njegova zbranost je pričala, da čuti božjo pričujočnost.

Ostalemu dnevu je dajal obliko s pogostim zatekanjem k vsak dan drugi skupini svetnikov in svetnic (tudi angelov), ki naj bi mu izprosili neko krepost. S tem je navadno združil še sklep za določeno dejanje ali ravnanje, za katero naj bi se tistega dne posebno trudil. Zvečer je s križci zaznamoval uspešna dejanja, z (redkimi) minusi pa pozabljivost ali neuspeh. Imena svetnikov, posebni namen vsakega dne in vaje je zapisoval na kose papirja. Ohranilo se je nad 230 takih zapiskov; označen je dan in mesec, ne pa leto. Očitno je kot škof nadaljeval s to vajo in posebnim spraševanjem vesti, kar je delal že doma.

Nekaj primerov! 13. januarja si je zapisal: Sv. Trije Kralji, sv. Joahim, sv. Ana, sv. Bazilij, sv. Janez, sv. Terezija, sv. Marjeta M., sv. Marija Magdalena, izprosite mi krotkosti. Hočem prav prijazno občevati s sobratom. Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje. — Ista prošnja in isti sklep se – z menjavanjem priprošnjikov – ponavljata od 9. do 22. januarja. Potem se sklep spremeni: Hočem prijazno občevati z bližnjim (6 dni), pa se spet povrne sklep prijaznega (1. februarja še: veselega) občevanja s sobratom.

Prošnja za krotkost je pogosta. Med sklepi najdemo konec septembra: Hočem en dan počakati, predno grajami, da ne bom žalil krotkega Srca Jezusovega. Rad si je zadal za nalogo: Hočem govoriti (ali: zaklicati): In nomine Domini, predno kaj odgovorim. – Ali: Hočem eno minuto molčati, da ne bom žalil krotkega Srca Jezusovega. – Ali: Vse hočem delati združeno z brezmadežnim Srcem Marijinim. – Konec novembra: Pri jedi hočem misliti, kako skromno je brezmadežna Devica Marija uživala hrano, in hočem hrepeneti po angelskem kruhu. – Ali: Pri jedi hočem misliti na Mater Božjo, da bi jo posnemal v skromnosti. – Na božični dan je zapisal: Jezus, Marija, Jožef! Sv. angeli, sv. Anastazija. Vsi svetniki in svetnice božje, izprosite mi mir srca. Hočem vedno govoriti iz ljubezni do Božjega Deteta. – Naslednji dan prosi spet za krotkost in sklene: Hočem vedno občevati z bližnjim iz ljubezni do presv. Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Device Marije.

Drugo vrsto sklepov je izpolnjeval “ob udarcu ure” – najbrž vsake četrt ure –: (tedaj) »hočem počastiti Jezusa, ki ga je Devica v obiskovanju Elizabete nosila.« Tako se vrste ostali prizori iz rožnega venca.

Med milostmi, katere naj mu izprosijo svetniki, se poleg krotkosti najbolj pogosto ponavlja: »Izprosite mi ljubezni do Žalostne Matere božje.«

Dr. Jakob Žagar sklepa, da je Gnidovec vztrajal v tej obliki sklepov in kontrole, odkar jih je začel: »Česar se je Gnidovec lotil, tistega ni opustil.« Sklepa tudi, da mu je bilo lahko in v duhovno veselje, »da si je vsak dan izbral drug duhovni šopek, kakor ga je priporočal sv. Frančišek Saleški v svoji metodi premišljevanja.« Navaja tudi primer sv. Alojzija, ki mu je prepoved predstojnikov, da ne sme toliko misliti na Boga, povzročala neizmerno večji napor; zato so mu morali pustiti dotedanji način življenja.

Gnidovčev začetni predstojnik pri lazaristih in potem njegov večletni duhovni voditelj in sodelavec g. Plantarič pravi v svojih Spominih nanj: »Kolikor sem poznal škofa prej in slej, morem z vso gotovostjo trditi, da je bila vsa njegova notranjost (…) stavba izpolnjevanja svete božje volje.« Tako stavbo opisuje malo prej takole: »Nekaterim da Bog še posebno milost, da stalno in v vseh okoliščinah iščejo božjo voljo in jo žele spolnjevati. To je njihovo nenehno iskanje in stalno darovanje. Tu je gotovo podlaga resnične popolnosti in prave svetosti. To je mogočna stavba svetosti. Ako se sem in tja od te mogočne stavbe odkrhne kak majhen kamenček, to ne pomeni nič. Stavba stoji in bo stala.«

Zanimivo je, kar piše Plantarič na drugem mestu o teh kamenčkih: »Seve mi mali ljudje nismo razumeli vsega tega. Videli smo kamenčke, ki so se odluščili od njegove velike stavbe duhovnosti, in jih morda metali vanj; morda smo mu očitali: ‘Glej, kakšen si; pust, nečloveški, ne hodiš po tleh; giblješ se V nekih nadzemskih višinah. Trmast si in svojeglav. Nepremišljen si, zaletel si. Streljaš, preden si meril.’

A on je videl stvari mnogo prej, kot smo jih videli mi pritlikavi ljudje. Brez dvoma je bilo včasih pri njem, kot je pri božji Previdnosti. Često nam ni všeč, kar odredi božja Previdnost. A Bog bolje ve. V njegovih odredbah more biti plačilo ali kazen (…).«

V vsakem njegovem dnevu so se prepletali molitev, premagovanje in žrtev, delo. Zelo veliko je premolil pred tabernakljem. Klečal je nepremično in pogled je bil neprestano uprt v tabernakelj, kot da vidi Jezusa s telesnimi očmi.

G. Plantarič pripoveduje: »Vsak svoj načrt je zasnoval pred tabernakljem. Nobena zima ni bila tako mrzla, da ne bi klečal V cerkvi, navadno brez suknje. A tudi v najhujši vročini, ko je od pripeke vse zevalo, je hitel v cerkev. Molil je ure in ure,

Tu je bil vir njegovih moči. Priprava na žrtve. Tu je molil za prijatelje in neprijatelje, za žive in mrtve, za dobre in slabe. Grešniki so bili škofu posebno pri srcu.«

Sodijo, da je Gnidovec imel dar pridobljene kontemplacije. Bossuet jo opisuje takole:

»Navaditi se moramo hraniti svojo dušo z enostavnim ljubečim pogledom na Boga in na Jezusa Kristusa. V ta namen mora duša mirno dati slovo razglabljanju in mnogovrstnim čustvom. Postati mora čisto enostavna in se tako spoštljivo in pozorno bližati Bogu, svojemu prvemu začetniku in zadnjemu cilju. Duša, ki se zvesto zatajuje in skrbi za zbranost, je redno poklicana k bolj čisti in prisrčni molitvi. Duša preprosto gleda nekaj božjega, bodisi Boga samega v sebi ali kakšno njegovo skrivnost ali kakšno krščansko resnico. Duša se potopi v to sladko gledanje, ki ji prinaša mir, sprejemljivost za božje delovanje in navdihe, ki jih deli Sveti Duh. Duša malo dela, a veliko prejema. Njeno delo je sladko, a kljub temu bolj koristno. Čim bolj se približuje izvoru vse luči in kreposti, tem več od njega prejema.

To je poenostavljena molitev.

Duša si je že pridobila globokih prepričanj. Zlahka se že razgibljejo čustva hvaležnosti, ljubezni, kesanja, ponižnosti, trdnega sklepa in drugih.

Hitro nam pridejo božje resnice pred oči. Samo spomnimo se jih in že jih gledamo z duhovnim pogledom pred seboj, brez truda in z nekim zadovoljstvom.

Poenostavi se tudi naše čustvovanje. Čustev je manj in dolgo časa trajajo. Končno od vseh čustev ostane samo eno, ki bolj kot vse drugo prevzame dušo in je nikoli več popolnoma ne zapusti. To čustvo postane potem gibalo duše, vodilo življenja, ki se more izraziti s kratkim stavkom, npr.: Zgodi se tvoja volja. – Da, oče. – Bog je v meni in me ljubi.

Poenostavi se vse naše življenje. Dušo od jutra do večera spremlja povsod ista misel vodnica. Gleda na nek način Boga in ga uživa.

Poenostavi se tudi spraševanje vesti. Duša se svojih prestopkov takoj, ko jih stori, zave in jih obžaluje.

Kakršno koli je delo, duše ne ovira, da bi ga ne opravila jz ljubezni do Boga v duši. In misel na Boga je ne ovira pri delu, ampak celo podpira.«

Goreče je Gnidovec Častil presv. Jezusovo Srce in se poglabljal v Zveličarjevo trpljenje. Nekoč je po večerji prišel med bogoslovce v ljubljansko semenišče. Skoro gotovo je govoril o razmerah v svoji revni škofiji. Najbolj pa jih je ganil s poudarjanjem pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca in do Jezusovega trpljenja. Nekje je videl razpelo – menda delo Franceta Kralja na katerem je Kristus brez rane na prsih. Med predavanjem bogoslovcem je vzkliknil: »Ali si morete misliti križanega Jezusa brez prebodene strani?«

G. Dorčić piše: „Bil je poseben častilec presv. Rešnjega Telesa in Srca Jezusovega. Nikdar ni šel po hodniku mimo kapele, da ne bi vsaj za trenutek vstopil. Ko sva 1. 1935 z avtom obiskovala župnike po Sloveniji, je moral šofer vselej ustaviti najprej pri cerkvi.”

Ko sta se Gnidovec in Zakrajšek prvič sešla v Skoplju (I. 1934), je škof gosta povabil s seboj v Prizren, da se med potjo pogovorita. Pri razlaganju dušnopastirskega dela in prigovarjanju, naj Zakrajšek ostane pri njem, je prišel v tak ogenj, da je prezrl, kdaj je vlak zapeljal mimo cerkve v Uroševcu. Ko se je zavedel, je žalostno dejal: »Oh, sva že mimo, pa sem pozabil pozdraviti Jezusa v tabernaklju.«

Kadar koli je šel na pot, je molil, najrajši rožni venec. Od molitve je pričakoval vsega. Bil je vdan častivec Marijinega Brezmadežnega Srca. Podobic s tem Srcem je veliko razdelil in jih pošiljal v pismih, ko se je zahvaljeval za darove. Zelo je častil ludi sv. Jožefa in se mu priporočal za sreGno zadnjo uro. V stalnem duhovnem stiku je bil z angeli varuhi.

VI. Skopljanski škof

17. … In dobrote delil

“Božji berač” je, a bogataš za reveže. Kjerkoli je, ga pridejo prvi pozdravit reveži.

Daje oberoč.. Zanj veljajo besede: Dispersit, dedit pauperibus – razdeljuje, daruje ubogim,, njegova darežljivost vedno traja, njegova moč se dviga v časti (Ps 111, 9). Njegove so besede, ki jih ni izrekel samo enkrat: Ako gre za duše, ‘ne glejte za denar.”*

Gnidovčeva dejavna ljubezen do siromakov in bolnikov ni poznala meja. Iskal jih je po domovih in bolnišnicah. V Skoplju je pogosto obiskal vse oddelke v bolnišnici in se zanimal za vsakega bolnika. Za slehernega je imel dobro besedo, katoličane je opozarjal na zakramente.

Revežem je razdal vse. Redno je bila njegova blagajna sredi mesca že prazna. Nekoč je v pogovoru priznaj, da bi bil milijonar, če bi shranil ves denar, ki ga je razdelil. Prošnje za pomoč so prihajale iz bednih katoliških naselij, od sezonskih delavcev, od vsepovsod. Škof je razdajal do zadnjega dinarja doma in po krajih, kamor je hodil delit duhovne dobrote in tvarno pomoč. Kadar je imel spremi jeva vca, je ta zmeraj ob povratku moral škofu posoditi za vožnjo. Z vlakom se je vozil v tretjem razredu. Nekoč sta se iz Skoplja odpeljala z dijakom Zubovičem. Škof ga je poslal na kolodvor po vozna listka. Dijak si je mislil: »Škof pač ne more potovati v vagonih tretjega razreda, polnih najbolj siromašnih ljudi.« Kupil je torej zanj listek za drugi razred. A moral ga je zamenjati. Gnidovec mu je rekel: »Skopski škof se ne vozi v drugem razredu.« Tako so preprosti ljudje mogli priti v stik s katoliškim škofom, ga spoznati in vzljubiti.

Kamor koli je prišel, so ga ljudje drugi dan v trumah dočakali pred cerkvijo. Škof se je z njimi pogovarjal in delil miloščino.

Tako se je zgodilo tudi v Letnici zadnje leto škofovega življenja. Ciril Fabjan, poznejši duhovnik, se je hotel z njim posvetovati. Pristopil je in mu poljubil prstan. A že ju je obdala množica siromakov. Najbolj vsiljivo proseč je bil neki mož iz Šašarov. Razkladal je škofu svojo revščino, v roki pa skušal skriti tlečo cigareto. Škof je usmiljeno, s prijaznim smehljajem gledal po množici in dejal: »Vem, da ste ubožni, in to je hudo. Vendar mislim, da nima nihče tako malo kot vaš škof. Jaz nimam nič.“ Obrnil se je k možu iz Šašarov: »Glej, niti toliko nimam, da bi si kupil eno samo cigareto.«

Družino Veseli, ki jo je prejšnji gospodar v Djakovici pognal s svoje zemije, je Gnidovec sprejel na škofijsko posestvo. Pogovorili so se, da bo pol pridelka šlo škofu, pol pa družini. Devetletni sin Marko je vstopil v semenišče. Prva leta je bilo pridelka komaj za življenje družine. Škof jim je hotel delo plačevati. Veseli tega ni sprejel. Vendar jim je škof dajal semena, jim kupil par volov in jih podpiral, dokler si niso opomogli.

Nekaj primerov, v katerih so se ljudje zatekali k škofu, je ohranjenih v pismih. 7. avgusta 1938 mu je iz banovinske bolnice v Ohridu pisala babica Zorka D. Malina, Slovenka. Pravi, da je sestra Angele Hrihorišak, katere mož je pobegnil v Albanijo. Sama je 11 let živela v divjem zakonu, ne da bi bila srečna en dan. Po štirih letih borbe, da napravi, kar ji je naročil Gnidovec,, in po stalnem zatekanju k Mariji se je zdaj odtrgala od moža. Ob plači 540 din živi s štirimi otroki in bolno sestro. 17-letni sin Alfonz je krojač, a brez dela. Ali ne bi škof mogel posredovati za 16-letno hčer, da se izšola na učiteljišču ali kakšni strokovni šoli? 8-letni sin je zelo nadarjen in hoče postati duhovnik. Ali ga Gnidovec ne bi sprejel v sirotišče, kot je lani obljubil sestri?

Brez datuma je pismo Marice Skvarča iz Skoplja: moža so odpustili z dela v rudniku Kratovo. Prišli so v mesto peš, goli in bosi. Ali bi sina sprejeli v šolo? Ali bi se kje dobila obleka?

14. novembra 1938 je pisal iz Beograda hišnik Nikola Sulimonović (?). V kratkem se poroči, pa prosi pomoči.

Gnidovčeva darežljivost je bila večkrat predmet kritike. Nekoč mu je g. Zakrajšek dejal, da se za njegov denar največ pije in kadi. Škof se je zdrznil in nato pojasnil: „Pa jaz dajem vendar z najboljšim namenom.” Vedno je zatrjeval, da je treba vsakemu revežu pomagati, četudi nekateri pomoč zlorabijo. Učil je: bolje je, da te desetkrat prevarijo, kot da enemu resničnemu revežu prikrajšaš pomoč.

Msgr. Turk trdi, da je Gnidovčeva prevelika darežljivost imela posledico, da večkrat ni imel denarja za zares nujne in pastoralno potrebne stvari. “Brez dvoma, da je to bila njegova napaka, da je z denarjem neoprezno razpolagal. Objektivno je bila to velika ‘napaka, a subjektivno je imel pri vsem vedno najboljši namen. Bal se je namreč, da bi kakšnega reveža odbil od vere, če mu ne bo dal pomoči.”

Vendar se je izkoriščevavcu ustavil, če se je dodobra prepričal, da ga vara. Nekoč so mu dokazali, da je neki tak “revež” vso njegovo miloščino zapil. Ko se je možak vnovič prikazal, je škof s svojim visokim glasom nekajkrat zavpil: »Marš!« K temu nenavadnemu prizoru je pritekla vsa hiša, in berač je od osuplosti kar odrevenel.

Slovenije skopski škof nikoli ni pozabil. Rad je zasledoval dogodke v domači vasi, se veselil duhovnega napredka in sam skušal z molitvijo in pisano besedo k temu pripomoči. Posebno skrb je namerjal sorodnikom.

Iz prvega leta škofovanja hrani Gnidovcev nečak Jože iz Dednega dola dve pismi, ki mu jih je stric poslal k vojakom v Valjevo.

Takole se glasita:

Dragi Jožko!

Tvoje pismo sem prejel. Mislil sem, da si že doma. Za tvojo rajno sestro sem opravil sv. mašo dne 3 avgusta. Bog ji daj večni mir in pokoj!

Upam, da boš pogosto prejemal sv. obhajilo; gotovo vsaj vsak mesec, ampak raje še veliko večkrat. Dajaj dober zgled drugim fantom z lepim obnašanjem in pridnim delom pa modrim govorjenjem. Beri rad kake lepe spise, n. pr. Glasnik presv. Srca ali Katoliški misijoni. Upam tudi, da boš pobožno častil tudi svojega patrona sv. Jožefa in da ga boš pogosto prosil, da bi tudi Ti iz srca ljubil Jezusa, ki ga je sv. Jožef tako ljubil, in da bi vedno bolj častil in ljubil brezmadežno Devico Marijo, Mater Jezusovo.

Pozdravljam Tebe in Mežnarjevega Viktorja Tvoj stric

Janez Frančišek Gnidovec C.M.,
škof skopljanski

Prizren, 6. avg. 1925

Drugo:

Tvoje cenjeno pismo sem prejel. Bil sem v Rimu in nem molil za vse, za katere sem posebno dolžan. Prosil sem sv. Očeta zn blagoslov tudi za vse svoje sorodnike. Bodite vsi dobri, zvesti katoličani! Z molitvijo, lepim krščanskim življenjem in dobrimi deli. Priporočim se v molitev. Želim vsem vesele praznike in srečno novo leto. Priporočite mene in moje ovčice varstvu sv. Jožefa in sv. angelov varuhov. Priporočam vsem, da pogosto prejemate sv. obhajilo. Pozdravljam tudi Tvojega svaka Henrika v Ajdovcu.

V ljubezni presv. Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Device Marije, vdani stric…

Prizren, 21. dec. 1925

3. aprila 1928 se je ajdovskemu župniku zahvalil za posvetitev vaških domov, med njimi svoje rojstne hiše:

Veliko veselje ste mi napravili Vi in moji domači. Presveto Srce Jezusovo naj po priprošnji brezmadežne Device Marije in sv. Jožefa obilno blagoslavlja Vaše vneto delovanje, kakor tudi hiše, ki so se mu posvetile. Priporočam se vam v molitev vdani…

Nekaj pisem iz Slovenije opozarja Gnidovca na naše narodne stiske in se nadeja od škofa sveta in pomoči.* Miro Modic, sodni pripravnik v Celju, piše 7. januarja 1935 (6?): Ali se škof še spominja bolnega jurista,, ki je hotel v njegove kraje za duhovnika? Danes ve, da to ni božja volja. Konec prejšnjega leta je bil na Primorskem in opazil hude stvari. Ljudje ne priznajo več papeža in ga zmerjajo (“pes”, “svinja”), tudi sicer pobožni, ker ne zanje ne poteguje proti fašizmu. Govore, da bodo šli v pravoslavje. Duhovniki molče, tudi iz strahu. (Strašilen je primer kapucina o. Leopolda. Ugovarjal je višjemu italijanskemu duhovnu, po mnenju katerega Slovencem ne gredo iste pravice kot Italijanom, ker tako zaostajajo za civiliziranim italijanskim ljudstvom. Teden dni kasneje so ga izgnali iz Italije. Zdaj je v Celju). Ali jezuitski general ne bi mogel pri papežu doseči, da se zavzame za Slovence? V tem smislu naj bi se jugoslovanski škofje obrnili h generalu. O tej stvari je dopisnik poročal tudi dr. Cukali v Maribor in provincialu Družbe Jezusove v Zagreb.

*Dr. Filip Žakelj se spominja, da je doma slišal, kako naj bi se bil škof Gnidovec (morda ob rimskem obisku l. 1934), podobno kot sta se škofa Rožman in Srebrnič, zavzel za zatirane rojake pod Italijo. Papežu naj bi bil dejal: »Sv. Oče, Bog Vas bo tudi glede primorskih Slovencev sodil.« Pij XI.naj bi se na to hudo razburil.

Od računskega kontrolorja Franca Bogataja iz Ljubljane bo ohranjena štiri pisma iz leta 1938. 21. marca je Gnidovcu poslal za maše za Slovensko Koroško in za edinost slovenske inteligence. »Za zjokat se je, da smo že vdrugič zamudili Koroško vsled naše neodločnosti in to obakrat, ko so bili katoliški možje na odgovornih mestih… dejstvo strašno zaslepljene needinosti v trenutku najtežje narodne nesreče.« Dober teden kasneje (29. marca) pripoveduje, kako od 12. februarja (sestanek Hitler-Sušnik) nima miru. Naši voditelji niso zavarovali življenjskih koristi Slovencev in s tem tudi Jugoslavije; o tem bi se rad pogovoril z Gnidovcem, če pride v Ljubljano; ali pa naj bi ga Gnidovec priporočil Rožmanu. Poleg rednega mesečnega prispevka pošilja v Skoplje – “čeprav ne ravno lahko” – 175 din za maše, da bi Slovenci ne bili obsojeni na narodno smrt. Da bi vsi Slovenci pričeli moliti (zlasti za vključitev Koroške Jugoslaviji), to bi rad prosil škofa Rožmana. »Kot je dr. Jeglič ob priliki majniške deklaracije, ker sicer bo majniška deklaracija imela čisto nasproten končni efekt: narodno smrt Slovencev.« 2. avgusta se zahvaljuje za Gnidovčevo pismo. Navaja, da je ob novem letu prosil za mašo vsak četrtek za dobo 1938-1940, z določenimi nameni, tudi »za Vaše zdravje.« 7. septembra je poslal Gnidovcu 1.000 din za maše, med drugim, »da bi ljubi Bog naredil na en način konec raznarodovanju Slovencev na Koroškem in v Italiji.«

VI. Skopljanski škof

16. Srečanja, nevarnosti, dogodki

Pri kralju Aleksandru je bil škof Gnidovec trikrat. Že prvič je njegov nastop napravil na kralja velik vtis. Vprašal ga je, če ima v Skoplju stolnico in škofijski dvor. Za oboje bi bil kralj veliko prispeval, ker mu je šlo za uveljavljenje srbstva v novih krajih. Gnidovec pa je zaradi večine domačih vernikov tedaj hotel ostati v Prizrenu. Zato je kralja prosil podpore pri gradnji drugih cerkva. Toda kralju za te ni šlo in tako je prvi obisk ostal brez sadu.

Svojim sodelavcem je škof večkrat omenil, da je odbil ponudbo države, da mu zgradi novo rezidenco, češ da zase ne mara nič, dokler Jezus ne dobi v Skoplju nove cerkve.

Pozneje je kralja obiskal, da se potegne za preganjane. Domačini so bili v veliki revščini, niti orodja za obdelovanje niso imeli. Prosili so škofa: »Nimam vola, nimam pluga. Kupi mi vola, kupi mi plug.« In škof je dajal, kolikor je mogel. Mnogi so bili državno nezanesljivi in so podpirali uporniško gibanje “kačaštvo”. Orožniki so jih preganjali. Pri Kičevem so iztrebili celo vas. Država je v te kraje naseljevala Črnogorce. Domačini so se v stiskah obračali na škofa in ta je končno šel h kralju. Aleksander je obljubil:

»Pomagal bom. Telefoniral bom.« A ostalo je pri obljubi. Nekoč je škof rekel g. Tumpeju: »Kaj mislite o kralju?« Odvrnil je: »Ne drži besede in to je nesreča za ljudi.« To je bilo Gnidovcu preveč in je umolknil.

Nekkoč so prišli k škofu verniki iz župnije Zjum blizu Prizrena okrvavljeni in polni podplutb, ki so jim jih prizadejali orožniki. Škof jih je poslal k zdravniku po spričevalo, nato se je pritožil na višjo oblast. Uradna preiskava je dognala,, da je vse izmišljeno, da kraja z imenom Zjum sploh ni. Potrt je prinesel škof to “rešitev” pokazat g. Plantariču in mu narekoval novo pritožbo: »Kraj Zjum je katoliška župnija pri Prizrenu. Verniki katoličani so bili pretepeni. Ako škof ne dobi zadoščenja, se bo obrnil na njegovo veličanstvo kralja.« To je zaleglo.

Podobnih primerov je bilo nešteto. Krivice so škofa silno bolele. Storil je, kar je mogel, dasi so bili ti “novi kraji” kot ognjenik.

Večkrat je bil škof v smrtni nevarnosti. Celo ljaramani V vasi D(unav?) so sklenili, da ga ubijejo, ker jih je opominjal zaradi grešnega življenja.

V smrtni nevarnosti je bil tudi med ljaramani blizu Suhe reke pri Prizrenu. Želel jim je zgraditi cerkev. Prišel je mednje, a nihče si ga ni upal sprejeti v svojo hišo. Le s težavo je našel prenočišče. Ponoči so v hišo prihrumeli muslimani, zbudili na tleh ležečega škofa in mu začeli groziti. Škof je pobesnelim možem mirno razlagal: »Nikogar od vas nočem prevesti v katoliško vero. A moja dolžnost je, da poskrbim za nekdanje katoličane, ki so to še v srcih. Prišel sem, da jim postavim cerkev in jo tudi bom.« Muslimani so mu prizanesli.

Kako mu je drugič grozila smrt, je sam pripovedoval gospodu Plantariču: »Vozil sem se v avtobusu. Sicer so šoferji na jugu dostojni, ta pa je bil surov in morda malo pijan. Začel je preklinjati Boga. Mene je to užalostilo. Primem ga za ramo in pravim: ‘Lepo vas prosim, ne kolnite Boga, ki je naš stvarnik in bo naš sodnik.’ To je šoferja razjezilo. Potegnil je revolver in ga naperil vame. Le drugim potnikom se je posrečilo, da so preprečili nesrečo.”

Avgusta 1938 je škof jezdil s svojim gradbenim podjetnikom Pilzelom. Ta je škofa vprašal: »Ali se nič ne bojite, da bi naju ubili? Vem, da kujejo tak načrt.« Škof je odvrnil: »Ali se bojite umreti za dragega Jezusa?« Noč je takrat prespal v revni kmečki hiši. Na tla so položili nekaj praproti, čeznjo pa pogrnili “čilim”. Gotovo je slabo spal. Zjutraj je bil kakor pijan od slabosti. Stenice so ga grozno zdelale.

Ko se je nekoč s težkim kovčkom vračal z misijonskega pota pri ljaramanih v Dunavu, je ponoči iznemogel od poti in gladu sedel na štor in – zaspal. Dva orožnika (eden je bil Slovenec) sta ga našla. Nista se ga drznila prebuditi, da pa se mu ne bi kaj pripetilo, sta obstala pri njem in ga stražila. Ko se je prebudil, mu je bilo nerodno in se je opravičeval. Orožnika sta dejala, da je bilo njuna dolžnost čuti ob njem, saj se tam potikajo kačaki. Škof je z nasmeškom odgovoril: »Tudi kačaki vedo, da skopski škof nima ne zlata ne denarja.« Za nadaljnje spremstvo se je orožnikoma zahvalil, ker ‘ni želel, da bi ljudje mislili, da vrši svoje poslanstvo s sodelovanjem orožnikov.

V resnici so imeli orožniki nalog, da stalno na skrivaj sledijo Gnidovčeva pota. To ni bilo toliko zaradi njegove varnosti kot zato, da bi oblasti obveščali o morebitnem škofovem političnem delovanju. Vedeli so, da Gnidovec priznava albansko in makedonsko narodnost, pa so se hoteli zavarovati, da ne bi teh ljudi moralno podpiral.

Iz Bitolja se je ohranilo več mičnih dogodkov. Ko je don Kržanić prvikrat pričakoval škofa, je hoteč napraviti veličasten sprejem. Poveljstvo je dalo na razpolago častno četo in godbo; pred cerkvijo so se morali zbrati vsi častniki z družinami. Tako se je ha trgu vse trlo; katoličanom so se pridružili tudi drugoverci. Pričakovali so, da se bo škof pripeljal s postaje s kočijo. Od vlaka so prišle kočije, a škofa ni bilo. Čakali so in čakali in se končno hoteli razočarani raziti. Tedaj je neki ministrant pogledal v cerkev in zaklical: »Pred oltarjem kleči rdeča kapica.« Ljudstvo je vdrlo v cerkev, s slovesnim sprejemom in godbo pa seveda ni bilo nič.

Pozneje so odkrili, kako se je škof slavnostim izognil. Kočijažu je naročil, naj ga po stranski ulici pripelje do nekdanjega semenišča. Od tam se je dalo priti v zakristijo, ne da bi kdo to opazil.

Po pobožnosti je škof vse povabil za določeno uro k spovedi. Takrat se je vojaški duhovnik škofu maščeval za to, da mu je pokvaril pripravljeni sprejem. Zbranim ljudem je naročil: »Da veliki grešniki ne boste mučili utrujenega gospoda škofa, pridite na spoved k meni sem pred oltar. Mali grešniki pa pojdite k škofu, ki spoveduje v spovednici v kotu.« Dosegel je, da k njemu ni prišel nihče in je vse navalilo k škofu.

Ob drugem škofovem obisku sta bila za pontifikalno mašo samo škof in vojaški duhovnik. Ko je po pokaditvi oltarja bilo treba škofu na glavo posaditi mitro in ga pokaditi, je vojaški duhovnik najprej škofu potisnil v roke kadilnico, da mu je lahko nataknil mitro„ potem mu je vzel kadilnico in ga pokadil; končno mu je spet izročil kadilnico ter mu snel mitro. Maša se je nadaljevala in škof se ni pritožil (saj je skopska škofija misijonska).V 6. oddelku tega poglavja je najti Tumpejevo pripovedovanje, kako sta se Gnidovec in divizijski general prijateljsko prerekala o spovedni obveznosti: škof je branil svobodo, general pa zakon in disciplino.

VI. Skopljanski škof

15. Ekumenska obzorja

Gnidovčeva osebnost, njegov ugled, dušnopastirska skrb po župnijah, v diaspori, med ljaramani, dobra dela vseh vrst, namenjena ljudem katerega koli nazora, potegovanje za stiskane itd. – vse to je pri drugovercih vzbudilo globoke odmeve. Škof je bil vljuden, spoštljiv in prijazen do ljudi vseh ver. Posebno pozornost je posvečal pravoslavnim škofom, kadar so ga opravki ali slučaj privedli z njimi v stik. Pravoslavne duhovnike, pa tudi muslimanske hodže je vnaprej pozdravljal. Svoje duhovnike in vernike je navajal k takemu vedenju, ki bo ločene brate zbliževalo. Duhovnikom, kateri so odhajali na pota v diasporo, je naročal, naj se prijateljsko vedejo do pravoslavnih svečenikov in da naj vernike opominjajo k spoštovanju do pravoslavne Cerkve in duhovnikov. Vsi naj žive v miru s pravoslavnimi; seveda je vernike treba opozarjati na resnico, da je Kristus ustanovil eno samo Cerkev. Katoliški verniki imajo dolžnost, da z zglednim življenjem drugim kristjanom kažejo resničnost in dobroto katolicizma.

Odklanjal je pridobivalno vnemo. Rajši je podelil dovoljenje za mešan zakon kot dovoljenje za prestop nekatoliškega kandidati za zakon v našo vero. Za vsak prestop je terjal resnično prepričanje in voljo.

Tudi v primerih pravoslavnega nasilja nad katoličani je pokazal veliko potrpežljivost. Svaril je duhovnike, naj se varujejo ostrih izjav. Vendar so ga sovražnosti zelo bolele in je vse storil, da zaščiti svobodo vesti. Veliko je trpel zaradi nasilja nad Slovenci v Bistrenici. V Skoplju so pravoslavci pritiskali na Čehe, po večini zaposlene v pivovarni, pri čemer se je žalostno odlikoval metropolit Josif. Z obljubami in grožnjami so obdelovali tudi dalmatinske naseljence v vasi Džermijan pod Kajmakčalanom. Pri tej propagandi in nasilju so sodelovali celo profesorji bitoljskega bogoslovja. Vsaki družini0, ki bi prestopila v pravoslavje, so obljubljali vrečo moke, nekaterim še vola.

Gnidovec je zaupal predvsem v delovanje milosti. To se lepo vidi iz kratkega, previdnega prispevka, ki ga je na prošnjo uredništva poslal (poleg drugih naših škofov) v Kraljestvo božje za desetletnico izhajanja tega mesečnika. V štev. 7-8 beremo na strani 85:

»Kraljestvu božjemu, cenjenemu glasilu Apostolstva sv. Cirila in Metoda (ACM), želim obilnega božjega blagoslova in priporočam naročnikom in vsem, ki bero ta glasnik, naj se v pobožnih molitvah spominjajo tudi naših vernikov v diaspori. Molimo, delajmo in žrtvujmo za kraljestvo Kristusovo z zaupanjem v priprošnjo brezmadežne Device Marije in svetih blagovestnikov Cirila in Metoda!

V Skoplju, 13. junija 1936.

Ivan Franjo Gnidovec
škof skopljanski«

Veliko ljubezen je škof izkazoval vzhodnim katoličanom (uniatom) v Makedoniji in se neustrašeno potegoval za njihove pravice. Že na prvih misijonskih potovanjih je prišel z njimi v stik in se zanje živo zanimal. Ko je prvič prišel v Dževdželijo (menda 1. 1926), so ga uniatski zastopniki iz Bogdancev prišli prosit, naj jih obišče. Čeprav niso bili pod njegovo jurisdikcijo, je škof čutil dolžnost, da jim ustreže. Vsa vas se je zbrala okrog njega in ga jokaje prosila, naj jim preskrbi stalnega duhovnika vzhodnega obreda, da bi bili deležni slovanskega bogoslužja, za kar so se borili že pod Turki proti Grkom, ki so uvajali grško liturgijo. Po škofovem nasvetu je stodvajset hišnih poglavarjev podpisalo izjavo, da so z družinami katoličani in to hočejo ostati. Gnidovec je s to listino odšel na veliko županstvo v Skoplju, potem v Belgrad ter zahteval za te ljudi versko svobodo. Na uradih so se čudili, da žive ob grški meji katoličani, in obljubili zadevo raziskati.

Posledica je bila, da so v Bogdance prihrumeli orožniki in vojaški oddelek. Podpisnike so zajeli in odvedli na okrajno glavarstvo v Kavadar. V zaporih so jih tako mučili, da so nekateri zaradi poškodb umrli Mnogim so z izgovorom agrarne reforme odvzeli najboljše kose zemlje, vsem pa so zagrozili, da jih bo požrla noč, če se bodo še kdaj predrznili predstavljati se za katoličane in iskati zaščite pri katoliškem škofu.

Gnidovca so poklicali na veliko županstvo v Skoplje in pa ministrstvo v Belgrad ter mu pokazali izjavo okrajnega glavarja in orožniških poveljnikov, da tam ni katoličanov in da so torej pritožbe skopskega škofa neutemeljene. Priloženo je bilo tudi potrdilo pravoslavne štipske škofije, da so v Bogdancih izključno pravoslavci. Minister je škofu prepovedal, da bi oblastem v prihodnje delal 0s podobnimi posredovanji težave pri urejanju novoosvobojenih krajev. Uradne listine dokazujejo, da tam katoličanov ni. Škof je še poznejša leta v pogovorih o uniatih s solznimi očmi pripovedoval te dogodke.

Ni pa se dal zastrašiti in se je ob vsaki priložnosti potegnil za uniate in o njih položaju obveščal križevskega škofa.

Na enem poznejših dušnopastirskih potovanj je prišel v Strumico. Po svoji navadi je obiskal poveljnika posadke, orožništva in načelnika financ. Povedal jim je, da bo priložnost za velikonočno spoved. Oblasti so mu za maševanje dale na razpolago vojašnico. Odbil je ponudbo, češ da bodo vsi obredi v katoliški cerkvi. Vojaki in civilni oblastniki so se čudili – še nikdar niso slišali, da bi bila v mestu katoliška cerkev. Ko jim je škof opisal, katera je, so trdili, da je to bugaraška cerkev in da vanjo vojaštvo ne sme. Gnidovec pa je s poudarkom pojasnil: »To je katoliška cerkev, četudi vzhodnega obreda. Katoliška cerkev je ena, a obsega razne obrede.« Dosegel je, da so predstavniki oblasti prvikrat prestopili prag te cerkve, in s tem dal tamkajšnjim uniatom krepko moralno oporo.

Za pripravljanje zedinjenja je Gnidovec stalno priporočal molitev in misijone, posebej še Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Hkrati pa je poudarjal, da uspehov ne bo brez zglednega življenja katoličanov. V pridigah je rad naglašal, da so prav verniki jnost do cerkvenega zedinjenja; zato morajo biti vzor pobožnosti, poštenja in dobrodelnosti.

Prava ekumenska božja pot je bila vsakoletno romanje v Letnico k “črnogorski” Materi božji. K njej so se zgrinjali ne le katoličani, temveč tudi pravoslavni in celo muslimani. Gnidovec je tu organiziral tri evharistične kongrese: 1. 1931, 1934 in 1938. Poskrbel je za govornike o presv. Rešnjem Telesu, poskrbel za spovednike. Središče prireditve je bila popoldanska procesija, v kateri je škof nosil monštranco in blagoslavljal.

Enega teh romanj se je udeležil dr. Lambert Ehrlich z nekaterimi svojimi akademiki. »Kar ves iz sebe je bil, ko je tam videl zbranega toliko ljudstva in škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca med njimi. Dr. Ehrlich je trdil, da ne izključuje čudežev po vsem tem, kar je videl« (Baragov vestnik XV, št. 1).

O tretjem letniškem shodu je pisal zagrebški univ. profesor dr. Oberski:

»Vide! sem že mnogo velikih in manjših katoliških kongresov z veličastnim zunanjim sijajem. A to kar sem videl v Letnici, v nekem oziru presega vse. To je edinstveno! Ta prisrčni sprejem prevzvišenega g. škofa, ta patriarhalna preprostost najbolj preprostih in neukih vernikov je bila podoba iz prvih časov krščanstva. Ljudstvo je kazalo toliko spoštovanja, vdanosti in ljubezni do svojega duhovnega nadpastirja, da je bila to podoba prihoda apostolov na njihovih apostolskih potovanjih, kjer so se goreči verniki kakor dobri otroci veselili prihoda svojega duhovnega očeta. Veselili so se ga kakor prihoda nebeškega angela.

Po sprejemu škofa se je vršila procesija s škofom v cerkev. Kakor morski valovi je padalo ljudstvo na kolena, da prejme njegov škofovski blagoslov.

Ko je bila cerkev do zadnjega kotička polna, je škof v svečanem govoru otvoril evharistični kongres. Njegov govor je bil kakor svetla, sveta iskra, ki je s čudovito močjo prevzel vsa srca vernikov. Vsak je iz govora čutil bujni izliv tistih verskih čustev, katerih je bila polna njegova sveta apostolska duša. Množica vernikov ga je poslušala napeto, v največji tišini. Niti diha ni bilo slišati« (Katoliški list, št. 6, 1. 1938, Zagreb).

Gnidovec je imel namen osnovati novo župnijo v Ohridu. V duhu srbskega konkordata naj bi bila glagolska, kar bi poudarilo zvezo s svetima bratoma Cirilom in Metodom in njunimi učenci. Večkrat je govoril, kako moramo razbiti predsodke, da smo latinska, protinarodna Cerkev. Z dejanji moramo pokazati¹ njeno vesoljnost, spoštovanje vseh plemenitih izročil in pravic katerega koli naroda.

V Ohridu je bila nekoč katoliška nadškofija in zadnji nadškof je po premestitvi v Skoplje nosil naslov obeh nadškofij. Ker je bil Ohrid žarišče delovanja za učence sv. Cirila in Metoda, nam to tudi tam nalaga nadaljevati njihovo delo. Gnidovec je naglašal, da so Makedonci pobožno ljudstvo, a žal slabo v veri poučeni.

Po prvi svetovni vojni se je v Ohridu naselilo dokaj katoliških uradnikov, tudi z družinami. V osnovni in srednji šoli je bilo precej katoliških učencev. Razen tega je tam opravljalo vojaški rok veliko mladeničev iz katoliških krajev. Gnidovec je v Ohridu osebno poslušal željo vernikov, da bi dobili svojo kapelo, saj so do najbližje cerkve – v Bitolju – imeli 72 km. Sklenil je, da jo zgradi. A vsak poskus je naletel na hudo nasprotovanje. Januarja 1. 1938 je Gnidovec poslal za župnika v Bitolj * g. Alojzija Turka in mu naročil, naj doseže, da bo Ohrid dobil svojo kapelo.

Kmalu se je izkazalo, da je to skoro nemogoče. Episkop Nikolaj Velimirovič, znani srbski cerkveni govornik in pisatelj, se je zarotil, da katoličani v Ohridu ne bodo dobili svoje „bogomolje“. V posebni okrožnici je vsakemu pravoslavcu, ki bi kaj prodal katoličanom, zagrozil z izobčenjem. Gnidovec je Turka spodbujal, naj ne popusti. Treba je vztrajati v molitvi in se zatekati k Materi božji.

* Dotlej je bil v Bitolju samo vojaški duhovnik. Najprej je župnikoval tam bivši frančiškan don Ante Kržanić (Gnidovec ga je našel v nekem hotelu kot kuharja, pa ga je spravil na pravo pot). Za njim je prišel Bosanec don Ante Dujmušić. A ta se ni znašel. Najel je zasebno stanovanje in hotel, naj škof poskrbi za upravo župnije.

Končno je staro, nedozidano hišo z vrtom ponudil neki musliman. Bitoljski župnik je takoj podpisal pogodbo in jo dal potrditi na sodišču. Iz svoje “dote”, ki mu je na jugu že parkrat pomagala iz zadrege, je plačal del kupnine. To je zadevo rešilo. Ko je episkop za prodajo zvedel, je pritisnil na muslimana, da ga bodo bojkotirali. Mož se je prestrašil in hotel pogodbo razveljaviti. A to se ni več dalo. V škripcih pa je bil tudi kupec: v roku enega mesca je bilo treba poravnati ves dolg. Na škofiji hi bilo niti dinarja: prav tedaj so dokončavali božjepotno cerkev v Letnici in gradili cerkev sv. Ane v Dunavu za ljaramane. Škof je g. Turka povabil v cerkev., da skupno molita za to stvar. Ostal je v zbrani molitvi dve uri – nepremičen kot kip; njegov duhovnik ni toliko zmogel.

Nekaj dni pred rokom je prišel Turk škofa spominjat na plačilo. Denarja ni bilo. Spet sta šla v cerkev, spet je škof klečal in molil. Predzadnji dan je škof na menico dobil potrebni denar.

Nasprotniki so še vedno skušali zidanje preprečiti, a ni jim uspelo. Po mnogih potih je bitoljski župnik čez mesec dni prejel potrdilo o prenosu lastništva.

Kapelica je bila dozidana v letu škofove smrti. Ob navzočnosti predstavnikov oblasti in množice občinstva, tudi pravoslavnega, jo je na praznik Brezmadežne 1. 1939 blagoslovil kapitularni vikar Viktor Zakrajšek.

Med vojsko je kapelico zasedel bolgarski svečenik. Nova država je vrt nacionalizirala, kapelica pa še zmerom stoji.

VI. Skopljanski škof

14. V boju za vero in pravico

O pravoslavnem pritisku na katoliške vernike nas pouči nekaj primerov iz ohranjene korespondence. 17. januarja 1935 je iz Bitclja pisal škofu vojaški duhovnik dr. Ante Kržanić, da je od katoliške vere odpadel kmet Pavao Srdelić, glava 10-članske družine. Dotlej se je v njegovi hiši čuval oltarni kamen, da se je tam brala sv. maša. Nagovoril ga je odpadli katoliški duhovnik Josip Marušić, Dalmatinec, tedaj suplent na pravoslavnem bogoslovju. Izkazalo se jej, da je Srdelić materialist. Od lazaristov je iztisnil 2.000 din, od Kržaniča 500. Zdaj so mu dali mesto vratarja v pravoslavnem bogoslovnem učilišču. Sina Šimuna, ki je končal 6. gimnazijo v Prizrenu in stanoval v škofijskem dijaškem domu, je dal vpisati v pravoslavno bogoslovje v Bitolju. (Iz pisma g. Dorčića jan. 1968 izvemo, da je Šimun res postal pravoslavni duhovnik, medtem ko so se ostali vrnili v katoliško Cerkev).

Iz Kumanova se je škofu 18. avgusta 1935 oglasila Tereza – Vidosava Vuković. Pripoveduje, da je prestopila v katoliško vero na Čukarici (g. Zdešar). Odtlej je morala mnogo prestati. Po premestitvi na jug je upala, da bo tega konec, a jo spet preganjajo, zlasti upravnik bolnišnice in svečenik. Zdaj so ji ukazali, da se mora postiti osem dni, potem pa prejeti pravoslavno obhajilo.

»…dakle svemu je kraj, ali ja neču se opet vratiti u pravoslavnoj veri, molim Vas pomagajte mi, kraj je svemu.« V pripisu priporoča Vukovićevo Slovenka Ivanka Šinigoj, žena orožniškega narednika. Dostavlja, da so Terezi dali do nedelje rok: ali iz bolnice ali v pravoslavje. Ne dovolijo ji obiska v nobeno katoliško družino. 3. septembra popisuje Vukovićeva preganjanje. Zdaj so jo obdolžili kraje in ‘čakajo priložnosti, da jo odpuste. Upa, da Odrešenik ne bo dopustil, »da zasrljam opet u svetsko blato, iz kojega sam se izvukla sa njegovom milošču.«

Ravno tiste dni (30. avgusta 1935) javlja Marko Bačić iz kraja Džermijan, da se je z družino dal pregovoriti in so prestopili v pravoslavje. Zdaj se kesajo; prosijo škofa, naj bi jih spet sprejel ter naročil župniku, da jim dovoli prejemanje zakramentov.

Mesec nato (27. septembra) sporoča tedanji župni upravitelj v Janjevu g. Zakrajšek, da so v Adi odpadle tri istrske družine. (Formalno sicer še ne, ker nimajo denarja za krst). Razlog: da ne bodo pod Rimom, temveč popolni Jugoslovani.

Gnidovec se je zelo zanimal za ljaramane. Iz Prizrena je dobil stike s temi prikritimi katoličani v Krvosariji (med Prizrenom in Uroševcem, a daleč od ceste) in v Dunavu (župnija Stubla). Po posredovanju znancev katoličanov jih je pridobil za razgovore. Navajal jih je k temu, da naj javno priznajo, kar nosijo v srcu. Dokazoval jim je, da ni več razloga za skrivanje – turške oblasti ni več in zajamčena jim je svoboda. Goreče jim je govoril o Jezusovi ljubezni do nas in o dolžnosti, da ga pred svetom priznamo.

Skrivanje skozi mnoge rodove, družbene in gospodarske povezave in odvisnosti, strah pred muslimanskimi sovaščani, bojazen pred zasmehovanjem, nezaupnost, nepismenost in skrajna verska nevednost, v nekaterih primerih mnogoženstvo – vse to razlaga, zakaj so se Ijaramani tako težko odločali za javno priznanje katolicizma. Zlasti je bilo težko navezati prvi stik. O takem sestanku poroča dr. Knavs, ki je Gnidovca nekolikokrat spremljal na teh misijonskih poteh. Neki Ijaraman je na priporočilo katoliških sorodnikov sprejel škofa in Knavsa v posebnem prostoru, kamor so nato prihajali še drugi možaki. Ženske na take sestanke ne smejo, ker veljajo zaradi ostalih ljudi muslimanski običaji. Čeprav sta bila misijonarja na smrt utrujena in lačna, sta vzdržala v pogovoru dolgo v noč. Škof ni popuščal; prepričeval je in navduševal. Ko so Ijaramani kasno odšli, je pozval Knavsa k molitvi. Prebdela sta ostanek noči z rožnim vencem v rokah. Šele po več podobnih sestankih je prišlo do prvega uspeha.

Koliko takih nočnih obiskov je napravil Gnidovec (in njegovi duhovniki)! Vračal se je poln upanja, doživljal pa mnoga razočaranja. A odnehal ni.

Mnogi Ijaramani so zahtevali, naj jim v kraju postavi cerkev – le tako bodo enakopravni, ko ne bodo več smeli v džamijo, pač pa bodo lahko hodili v svojo “bogomoljo”. V Krvosariji je škof z vztrajnim prizadevanjem in tvarnimi žrtvami pridobil nekaj družin za zidavo cerkve. Muslimani so se pritožili in zahtevali, naj oblasti to prepovedo. Zlahka so pridobili velikosrbske mogočnike, da so se postavili po robu “katoliški propagandi”. A proti Gnidovčevi trdni volji niso uspeli. Zgradil je cerkev. Takrat pa so se nekaj iz strahu, nekaj iz želje po boljšem življenju maloštevilne spreobrnjene družine izselile in zapuščena cerkev je postala spomenik vztrajnosti in gorečnosti škofa Gnidovca.

Pet ur dolgo pot iz Stuble v Dunav je Gnidovec kljub opozorilom, da se izpostavlja nevarnosti za življenje, večkrat prepešačil. Tudi v Dunavu je zmagal, in ljudem, ki so se vrnili v okrilje Cerkve, postavil božji hram.

Za marsikaterega ljaramana in za zapletene položaje, v katerih so bili, so škof in njegovi duhovniki izvedeli vsako poletje v Letnici, kamor so prihajali na romanje. O teh stvareh je še za Gnidovčevega življenja in po njegovi smrti večkrat pisalo Kraljestvo božje. (To so bili predvsem Kordinovi in Zakrajškovi dopisi). Kako težko je bilo spoznati, kaj se v ljudeh skriva,, naj povesta dva primera. Nekdanji prizrenski župnik don Luz Kurti je pripovedoval o hodži, ki je podnevi z minareta klical: „Alah je Alah“, in muslimane vabil k molitvi, ponoči pa je bil v neki Ijaramanski hiši pri sv. maši in z drugimi molil rožni venec. G. Zakrajšek se spominja muslimanskega veroučitelja, ki je bil v Janjevu krščen in vpisan v matično knjigo, a je to vsem prikrival – najbrž se je bal za službo.

Marsikateri ljaraman je zvito izkoriščal škofove dobrote in vnemo: prosil ga je za denar, češ da bo z njim poravnal vse obveznosti do muslimanov in se bo potem lahko svobodno odločil.

Muslimanske oblasti so Gnidovca večkrat tožile zaradi propagande med njihovimi verniki. Škof je z vpisi v matične knjige dokazoval, da so tisti ljudje krščeni, katoličani. Od oblasti je zahteval, naj javno oznanijo, da smejo svobodno živeti po svoji veri. A tega ni dosegel. Velesrbski krogi so imeli rajši muslimanstvo, kot da bi se utrdil katolicizem na ozemlju, ki so ga hoteli srbizirati.

VI. Skopljanski škof

14. V boju za vero in pravico

L. 1923 je g. Plantarič moral na pot v Bitolj. V Skoplju so se pogovarjali, kdo bi utegnil biti imenovan za škofa. Ko bo domačini slišali, da se govori o dr. Gnidovcu je jezuit Zadrima vprašal: »Ali zna moliti in trpeti?« Plantarič je odvrnil: »To pa zna, bolj kot kakšen drug.« »O, potem naj pa le pride. Tu ne potrebujemo nič drugega.«

Novi škof se je zavedal, kakšno breme so mu naložili in da ga sam ne bo zmogel nositi. Zato se je otroško vdano izročil nebeški Materi in njen praznik izbral za svoje ustoličenje.

Marsikateri vernik, pa tudi domači duhovnik ni razumel ne cenil ravnanja novega škofa – videvali so ga po cele ure na kolenih pred tabernakljem. Vajeni so bili iz turških časov drugačnih vodnikov. Nekdanji skopski škof Trokshi je na vizitacije in birmovanje po Metohiji in Kosovu jahal s puško na rami in revolverjem za pasom v spremstvu oboroženih Albancev. Prav tak je nekoč vdrl na dvorišče paševega dvorca v Prizrenu in tam z grožnjami ostal, dokler niso izpustili ujetega katoličana. Gradnjo prizrenske cerkve je na čelu oborožene čete varoval pred sovražnimi muslimani.

Škof Gnidovec pa je pridigoval ljubezen, potrpežljivost, odpuščanje. Marsikomu je zaradi tega bil in ostal tuj.

Domačini so bili zagrenjeni zaradi nasilja in krivic, ki so jim bili podvrženi v novi državi. Vse je delalo proti njim: agrarne komisije, davčna uprava, orožniki, policija. V teh “novoosvobojenih“ krajih je vladal zakon samovolje in sile. Na pritožbe V Belgrad so oblastniki krili svoje postopke s tem, da so svoje žrtve označevali kot komite, makedonstvujušče, bugaraše, veliko- albance. Sevedla tudi na strani stiskanih niso bili vsi postopki v redu.

Cerkev, zlasti njen najvišji predstavnik Gnidovec, je v teh razmerah napravila veliko. Škof je iskal pravice pri vseh oblasteh, trikrat je šel celo do kralja. Marsikaj je dosegel, vsega pa seveda ni mogel. In to so nekateri zamerili.

Za razmere, ki so vladale v Črni gori in Makedoniji, sta posebno značilna primera GUSINJE in Bistrenica.

Pod divjimi gorskimi vrhovi Prokletij in Komov se je blizu Plavskega jezera po prvi svetovni vojni naselilo več katoliških družin, ki so prebežale iz Albanije. Nekdaj je bilo tod več katoliških vasi, pa so pod pritiskom prešle v muslimansko vero. Novi naseljenci v Gusinju so bili sicer nepismeni, a bili so versko zavedni in nravno čvrsti. Hranilo jih je v glavnem ovčarstvo, pa njivice koruze in krompirja.

Prve čase so jih na skrivaj obiskovali duhovniki iz Albanije. A to je bilo preveč nevarno, in ljudje so želeli redno in od oblasti priznano dušno oskrbo. Oblasti so jim obljubljale vse mogoče ugodnosti, toda ljudje haj bi prestopili v pravoslavje. Posebno prizadevanje je veljalo najbolj uglednemu naseljencu, ki mu je bilo ime Prelj Kolja,, in je bil glavar veččlanske družine. Za državo SHS si je pridobil zasluge, ker je zavaroval mejo v tem predelu Prokletij. Ponujali so mu mesečno plačo kot solunskim oficirjem in zemljo – s pogojem, da prestopi v pravoslavje. Kolja je take ponudbe odločno odbijal:

»Če se odpovem svoji veri, se odpovem Bogu, Bog pa se bo odpovedal meni. In kaj mi pomaga vse, če izgubim Boga in z njim nebesa.« Tako je ostal z lačno družino prepuščen sam sebi.

Da bi si dobili stalnega duhovnika, je Kolja z nekaterimi uglednejšimi rojaki hodil v Bar, saj je njihov kraj kot del Črne gore spadal pod barsko nadškofijo. Vendar pri nadškofu Dobrečiču niso našli razumevanja. Nadškofu so se zdela dovolj naselja v bližini Bara. Rajši kot za zapuščenimi ovčicami je potoval po svetu. Zato so zastopniki Gusinja obiskali Belgrad in se na ministrstvu potegovali za duhovnika. Referent za katoliško0 vero jim je razložil, da jim ne more pomoči, ker so za take zadeve pristojni škofje. Opozoril jih je, naj poskusijo pri škofu Gnidovcu,, ki se je ravno tedaj mudil na ministrstvu, da tako kot tolikokrat prej in pozneje posreduje za svoje vernike. Albanci iz Gusinja so pokleknili pred škofa in mu začeli opisovati svojo nesrečo – nikogar nimajo, ki bi skrbel za njihovo zveličanje. Gnidovec se takim stvarem nikoli ni mogel ustavljati. Obljubil jim je pomoč, pa jim tudi priznal, da še ‘ne ve, kako jo bo preskrbel, ker mu silno primanjkuje duhovnikov. Med težavami ni bila najmanjša prometna: pot v Gusinje je vodila čez Čakor; bila je naporna in nevarna; ljudje so hodili v skupinah, ker so bili v Rugovski klisuri pogosti razbojniški napadi.

Gnidovec je nagovoril g. Marjana Glasnovića, da je za nekaj časa odšel v Gusinje organizirat novo župnijo in pripravljat gradnjo cerkve, ki naj bi poleg drugega na zunaj kazala pravice katoliških vernikov. Tudi sam jih je obiskal, jih utrdil v veri in pomagal iskati ter kupiti zemljišče za cerkev.

Daši so nabavili zemljišče izven mesteca Gusinje (v vasi Dolje),, so pravoslavni začeli nagajati. Sami so hoteli graditi cerkev v Gusinju. Njihov prota Šekularac je vložil tožbo. Na razpravi v Beranah (danes Ivanjgrad) je na sodnikovo vprašanje prota razlagal, da je v bližini nameravane katoliške cerkve pravoslavno pokopališče – bilo je zanemarjeno, niti ograjeno -, in zvonjenje bo motilo molitve ob grobovih; razen tega da so katoliške cerkve neurejene in nesnažne; stavba bi tudi žalila čut pravoslavcev.

Čeprav je bil sodnik pravoslaven Črnogorec, je ostro zavrnil protove prazne in lažnive razloge in dovolil gradnjo. Vendar je rahločutni Gnidovec odredil, naj kupijo drugo zemljišče, ki naj bo čim bolj oddaljeno od pravoslavnega pokopališča.

Srčno se je veselil z ljudmi, ko je 1. 1934 prišel dozidano cerkev blagoslavljat. Srečal se je tudi s protom in ga prijazno pozdravil.

Pravoslavno cerkev, za katero so morali prispevati vsi uradniki, so dogradili mnogo kasneje. Bila je manjša, slabše izdelana, pa vsaj štirikrat dražja.

Bistrenica je bila nekdaj bogata turška vas z bohotnimi vinogradi in sadovnjaki, kar je vse vojska opustošila. Leži na levem bregu reke Vardar blizu Demir kapije. V zapuščeno vas so ljubljanski veliki župan dr. Baltič, odvetnik dr. Čok, Pertot in drugi poslali mladeniče begunce iz takrat italijanskega dela Primorske, zlasti iz goriške in tržaške okolice. Imenovani gospodje so osnovali zadrugo za pridelovanje opija. Njihovi agentje so fantom obetali lahko delo in hiter zaslužek v “južni Srbiji”. A cene za opij so naglo padle, zadruga je razpadla in fantje so po večini odšli. Zdaj so zvabili v Bistrenico nad 100 primorskih družin. Svoje hiše doma so prodali in odšli na jug, da si v novi državi ustanove novo domovanje. A čakalo jih je strašno razočaranje. Hiše so bile napol porušene, zemlja zarasla s plevelom in trnjem, čez Vardar ni bilo mostu. Podnebje je bilo neznosno: poleti huda vročina, pozimi burja; na ljudi so prežali komarji in malarija, stenice in drug mrčes.

Položaj naseljencev je bil naravnost obupen. Vrniti se niso mogli, ker so čez mejo odšli na skrivaj, za naselitev drugod niso imeli kapitala. Baltič in sodrugi so jim bili pripravili nepravično pogodbo z državo. Dasi je ta takrat rada dajala zapuščeno zemljo zastonj, so morali Primorci podpisati, da jo bodo odplačevali; tako so bili obsojeni na suženjstvo.

Najboljši predel je dobila Baltičeva žena, ki je bila voditeljica kolonije. Ubogi naseljenci so pogosto pošiljali odposlance v Skoplje, naj se zanje zavzame škof in jim preskrbi duhovnika, cerkev in učitelja. Oblasti so začele pritiskati nanje, ‘naj prestopijo v pravoslavje. Nad vasjo so zgradili pravoslavno cerkev, četudi ni bilo med naseljenci nobenega pravoslavca. Iz Štipa je mednje prihajal vladika Benjamin v spremstvu okrajnega glavarja, policije, orožnikov in učiteljev. Obljubljali so jim mir, denarno in drugo pomoč, če se „prekrstijo“. V vas so poslali nekega odpadlega Čeha, potem ruskega popa,, ki naj bi naše Primorce „rešil rimske sužnosti”.

Škofu Gnidovcu je krvavelo srce. Terjal je pravico na banovini in ker to ni zaleglo, pri kralju. Ta je obljubljal, a spre-

menilo se ni nič. Tako je 1. 1931 prišlo do prvega “uspeha”. Slovesno so prekrstili nekaj družin; za botre so bili najvišji oblastniki.

Med propagandnimi gesli so pravoslavci ponavljali tudi to, da si Bistreničani ne morejo niti postaviti cerkve. Škof pa je to hotel na vsak način. Spet se je boril z molitvijo, posredovanjem, prošnjami. Dosegel je, da so mu oblasti odobrile načrt; dobil je zemljišče; neki musliman je podaril kamnolom; dobil je podjetnika. A ko je ta prišel z delavci,, so nastopili orožniki, prepovedali gradnjo, prejšnjemu muslimanskemu lastniku kamnoloma pa so celo vzeli premoženje. Spet je škof hodil od nižjih do najvišjih stopenj oblastva, dosegel obljube, ne pa poprave krivic. Celo učitelje, ki jih je pridobil iz Slovenije in jim zagotovil plačo, so oblasti nagnale in slovenskim ljudem poslali srbskega učitelja (Turki svojih otrok niso pošiljali v šolo).

Končno je ponovno Gnidovčevo posredovanje pri kralju doseglo, da so zidavo dovolili; kamen pa je bilo treba dovažati iz sosednje občine, čeprav ga je bilo v Bistrenici dovolj. Zemljišče je nazadnje prodal neki pravoslavni orožniški narednik.

Z gradnjo cerkve je pritisk na katoličane porastel. Polovici družin je uspelo pobegniti v Slovenijo. Od preostalih je kakih 30 popustilo in na veliko zmagoslavje srbskih cerkvenih in političnih oblasti prestopilo v pravoslavje. Ta odpad je škofa strašno prizadel. Ure in ure je premolil in prejokal pred tabernakljem. Svojim duhovnikom je naročal, naj teh revežev ne zapuste, saj bo žrtve nasilja in mnogo trpe. Sredi teh bojev je bil kralj Aleksander v Marseillu ubit. Trideseti dan po njegovi smrti je bila v skopski stolnici spominska slovesnost. Ker so v pravoslavnih cerkvah taki obredi deset dni pozneje, so se tistega dne v stolnici zbrali vsi civilni in vojaški oblastniki, od bana in generalov do nižjih in najnižjih.

Govor si je škof Gnidovec takrat izjemoma zapisal. Pokrit z mitro in s pastoralom v roki je govoril o hudobiji umora, o grehu in posmrtnem življenju. Potem je njegovo obličje prešinil poseben izraz. S povzdignjenim glasom je nadaljeval: »Povsod govore o kraljevi tragediji, o narodnem žalovanju… Poveličujejo ga… A kaj se dogaja? Ta kralj je meni osebno ponovno s svojo kraljevsko besedo zagotovil svobodo in enakopravnost naših vernikov. A kaj se dogaja? Naše vernike zaradi vere preganjajo. Da dokažejo našo brezpravnost, onemogočajo gradnjo cerkve v slovenski naselbini Bistrenici, četudi so ti ljudje iz narodnostnih pobud zapustili svoje domove in prišli semkaj na jug, ker so jim dali največje obljube. Sam pokojni kralj je veleval, da se morajo njihove pravice spoštovati, da se mora omogočiti gradnja cerkve in šole… Kralj je mrtev. Cerkev se ne more zidati. Verniki so podvrženi nasilju… Govorite o ljubezni do kralja, a njegove besede vi, prav vi, ki imate oblast, ne spoštujete!… Govorim kot škof te škofije po svoji dolžnosti pred Bogom in ljudmi… Ako resnično spoštujete in cenite pokojnega kralja, spoštujte njegove obljube!”

V cerkvi je nastala grobna tišina. Škof je gledal nekam v daljavo, potem pa odšel v zakristijo.

L. 1936 je vstala v nesrečni vasi cerkev sv. Jožefa. Škof sam jo je blagoslovil. Njegovemu prizadevanju je uspelo, da so se nekateri vrnili v katoliško Cerkev. Za ostale je nosil bolečino do smrti, z bolečino pa tudi upanje. In ne zaman! Msgr. Turk poroča, da so se po Gnidovčevi smrti – »brez dvoma po njegovi priprošnji« –, potem ko je bolgarska okupacija zlomila moč vele- srbstva, vse družine (razen polovice članov ene) vrnile v katoliško Cerkev. Po vojski so vsi Slovenci odšli iz Bistrenice, gospa Baltičeva je tam spokorjena umrla, cerkev sv. Jožefa s svojim lepim zvonikom pa še vedno priča o pretresljivih zgodbah preteklosti.

VI. Skopljanski škof

13. Ženski redovi

Nekateri ženski redovi so delovali na ozemlju skopske župnije že pred prvo svetovno vojno, nekatere je poklical Gnidovec.

Za oskrbovanje semenišča v Prizrenu so 1. 1929 prišle Marijine sestre iz Ljubljane. Prva prednica je bila s. Klara (Rugelj, 1880-1950), za njo pa s. Petrina, s. Kordula in s. Mihaela.

Prva je takoj po Gnidovčevi smrti zapisala spomine nanj (marca 1939). Tam beremo med drugim: »Škofova skrb je bila vsepovsod. Skrbel je za bližnjega in za zveličanje duš. Veliko skrb je imel za svoje duhovnike, ki so prišli iz župnij v Prizren. Večkrat mi je škof rekel: ›Naj bodo dobro postreženi, da bodo zadovoljni.‹ Ravno tako je skrbel za obiskovalce. Sam je prihitel naročat zanje v kuhinjo.

Ljubil je duhovnike. Veselil se je domačih duhovnikov. In res, trije so bili posvečeni.

Ko so prišli bogoslovci na počitnice, je škof naročal, kakor prej za duhovnike: ›Vedno naj imajo zadosti hrane. In hrana haj bo tečna.‹ Ravno tako je skrbel za dijake. Rekel je: ›Ti potrebujejo še več, ker se morajo učiti in ker rastejo.‹ Kruh smo morale peči za en dan naprej. Svežega kruha jim ni pustil dajati. Škof je rekel: ›Svež kruh za dijake ni zdrav.‹ To ima še drugo korist. Tršega kruha se tudi manj porabi, ker ni več tako okusen.

Revež ni šel nikoli brez daru od njega. In nikoli ni gledal, kdo ga prosi. Ni gledal na osebo.

Nadvse je bil skrben za službo božjo. (…)

Marsikatero nedeljo je šel g. škof po farah nadomestovat duhovnike, ki jih včasih ni bilo. Vrnil se je ob eni, dveh ali še pozneje in vedno je prišel tešč. Potem je prišel sam v kuhinjo prosit vročega mleka, ker je bil čisto razgret. (…)

Kako se mu je godilo na potovanju? Kolikor morem vedeti, nikoli ni vzel nič s seboj, četudi je potoval cele dneve in bil cele tedne na potovanju. Na poti si je moral kupiti kruha. Pijača mu je bila voda. Ko se je vrnil, je včasih spil čašo limonade, pa le tedaj, če jo je naročil. Ako sem mu jo prinesla sama, sem jo morala nesti nazaj.

Nekoč je zbolela za tifusom ena naših sester in nekateri večji dijaki. Takoj so morali iti vsi v bolnico. Ker pa je bila bolezen v hiši, je škof rekel: ›Sedaj je pri nas tako, kakor pravi sv. Vincencij: Ko so bolniki pri hiši, je blagoslov v hiši. Še sedaj se dobro spominjam, kako je bilo, ko mi je rekel besede o sv. Vincenciju. Šel je ravno po stopnicah in stopil na hodnik; s smehljajočim obrazom je spregovoril besede o sv. Vincenciju in o bolnikih, ki so blagoslov. Sicer se je le redkokdaj smejal. Vedno je bil zatopljen v Boga in zamišljen. Sv. Vincencija je zelo spoštoval.

Vsakdo je imel vedno dostop do njega. Ako ga ni bilo v sobi, smo vedeli, kje ga je mogoče najti. Bil je v kapeli ali v cerkvi. Njegova pogosta molitev je bila velikokrat za duhovnike in dijake, da bi postali goreči in požrtvovalni duhovniki. Tudi nas sestre je večkrat prosil, naj bi molile v ta namen.

Velike vsote denarja ni nikoli imel pri sebi, le toliko, da je bilo za reveže. (…)

Koliko duš je spovedal, koliko jih je krstil in sprejel nazaj v sv. katoliško Cerkev? To ve samo ljubi Bog! To je bila škofova tajna. O tem ni nikoli govoril.

Za vse je skrbel in za vse druge se je žrtvoval, le nase ie čisto pozabil. Hrane je užival le toliko, kolikor je bilo za življenje nujno potrebno. Nikdar pa nič za osvežilo in razvedrilo. ..

Vsi so ga imeli za svetnika. In upamo, da je.«

Tudi s. Kajetana (Galjot, r. 1893 v kamniški župniji) je takoj po škofovi smrti pisala o njem:

»Ko sem prišla v Prizren, sem se čudila, kako je vse preprosto, ubožno in siromašno.

V postu je škof vedno užival neke vrste grenak čaj in nato do dvanajstih nič. In potem je toliko delal, hodil je po hribih in dolinah ter iskal ljudi, da jih je spovedoval ter jim delil dušno in telesno pomoč. Ne vem, če je takrat kaj drugega užival kot Jezusa v presv. R,ešnjem Telesu. Ljudje so bili revni in mu niso imeli kaj dati.

Kadar je bilo treba ponoči nesti sv. obhajilo bolniku, je šel vedno škof sam. To je bila sicer župnikova dolžnost, a presvetli je imel toliko veselja pri tem, da je sam rad šel. Njegovo veselje je bilo, da je reševal duše.

V kašči smo imele nekaj žita za kokoši, pa presvetli je vse razdal, da nismo imele kaj dati živalim. In z denarjem je bilo ravno tako. Vse je razdal. Nam pa je večkrat rekel, naj štedimo, pa samo zato, da je imel več za reveže.

Pri tem pa je zidal toliko cerkva. Kar čudno, kje je dobil sredstva. Bog mu je pomagal. Saj je vedno rekel, da se da vse sprositi od presv. Srca Jezusovega, ki želi vse pritegniti k sebi.

Ko je škof govoril v cerkvi, je bilo videti, da bi najrajši vse spravil v nebesa. Bil je kot sv. Bosco, ki je večkrat rekel: ›Želim, da bi bili vsi vi v nebesih.‹

In veliko se je pokoril. Ponoči je veliko molil. Jezusa je ljubil. Sama sem videla, da se često ni dotaknil postelje. Iz tega sem sklepala, da ni spal v postelji.

Ko je bil v kapeli, je bi! kakor zamaknjen. In kolikokrat je bil v kapeli! Kadar je kdo prišel, sem ga morala iti klicat. Pa je bil kakor zamaknjen. Nič ni slišal, ko sem prišla v kapelo. Morala sem ga iti klicat prav k oltarju.

Iz njegovih pridig se najbolj spominjam besed: ›Vedno moramo spoznavati sv. božjo voljo, da jo spolnjujemo.‹ (…)

In Mater božjo je vneto častil. Meni je dal velikokrat za pokoro sedem zdravamarij na čast Žalostni Materi božji. Sicer pa je dajal tudi po dva ali tri očenaše.

Mislim, da se je ob njegovi smrti utrnila svetla zvezda, pa ne na zemljo, ampak v nebo, da tam prosi za nas in za vse.«

S. Fortunata (Kranjc iz Sv. Tomaža pri Ormožu, r. 1904) se je še 1. 1962 spominjala, kot bi bilo včeraj, kako so prišle v Prizren (s. Klara, S. Petrina, s. Simforoza, s. Blazija in ona). Škof Gnidovec jih je takoj povabil v kapelo in jim tam spregovoril :

»Iz srca vas sprejemam v tem mestu. Prišle ste čez hribe in doline kot nekdaj naša ljuba Gospa k teti Elizabeti. Prišle ste, da boste vršile veliko delo. Hranile in vzgajale boste te dečke, ki bodo nekoč postali duhovniki. Bodite dobre duhovne matere tej mladini. V telesnem oziru boste našle siromaštvo tako za dijake kot zase. A lakote ne bo treba trpeti nikomur. Preproste hrane in kruha boste imele, mesa in vina pa ni treba. Bog bo poskrbel za vse.«

S. Fortunata je bila v Prizrenu dvanajst let.

Za perico je bila s. Blazija (Mlinar, r. 1896 v Žireh). Pripovedovala je (dr. Žagarju 1. 1962 v Zagrebu), da sestre niso smele v škofovo sobo. Le enkrat na leto, ko je odšel v Rim ali na kakšno drugo dolgo potovanje, so mu poribale in počistile sobo. Imel je kot les trdo žimnato blazino. Ko so mu jo nekoč zamenjale, je zahteval nazaj prejšnjo.

Sestre so vedele, da se mu ne smejo približati več kot za dva metra. Milosrdnice v bolnišnici so mu nekoč hotele poljubiti prstan,, pa se je odmaknil in jim velel, naj ostanejo vsaj dva metra od njega.

Spomladi 1. 1933 je imel hudo gripo. Prezgodaj je vstal in šel maševat v cerkev, nato pa v Velež.* Bolezen se je ponovila; bilo se je bati, da umre. K bolniku sta prišla dva moža, da bi pred njima naredil oporoko. Škof je rekel: „Ta postelja, ki na njej ležim, ni moja, in drugega tudi nimam nič.“ Isto je zatrdil tudi g. Dorčiču.

*Župnija Velež, kakih 10 km od Prizrena, je bila dolgo časa brez duhovnika. Škof je v kakršnem koli vremenu hodil tja in nazaj peš.

Po hrano za škofa je v kuhinjo hodil strežnik Kolja. Prinesti mu je moral samo na hitro skuhano jajce. Do svojega šestdesetega leta je Gnidovec v postu zajtrkoval samo ajbiš brez sladkorja. Po letu 1933 je spil za zajtrk mlečno kavo. (S. Kleta [Marija Peterlin, r. 1902 v Beli Cerkvi na Dolenjskem] je vedela, da ga je takrat na obisku v Rimu papež pokaral, ko ga je videl tako slabotnega, pa mu je ukazal,, naj več je.) Pri kosilu je zmeraj vzel najmanjši kos.

V pranje ni dajal veliko. Srajce je imel samo v začetku, potem je nosil samo barhantovo majo; tudi spodnje hlače so bile iz tega blaga. Nekoč se je maja sušila, pa jo je nekdo ukradel. Ko so škofu to povedali, je odgovoril: »Je bil že potreben.«

Niti suknja ni bila varna pred tem, da jo škof komu podari. Neke zime je šel voščit pravoslavnemu škofu. Zatekel se je h g. Dorčiču, naj mu jo posodi. »Ali je nimate?« »Ne, sem jo nekomu daroval.« Čevljev in nogavic je imel po dva para, robcev skoro nič.

Razen omenjenih sester je delovala v Prizrenu še s. Hijacinta (v kuhinji) in nekaj časa s. Korona Žakelj. Mladi sosestri Teodoziji Judnič je potem doma pripovedovala, kako imajo tam Gnidovca vsi za svetnika in da hrani par njegovih nogavic – najbrž se niso dale več zakrpati.

Ob odhodu v Skoplje je škof dejal: »Sedaj grem v Skoplje. Le dobro se imejte,« 00in komaj da jih je pogledal.

O posameznih sestrah drugih redov vemo malo ali nič. Slovanske sestre sv. Vincencija, Pavelskega so imele v Skoplju več torišč dela. Poleg domov sv. Marte in sv. Jožefa so delovale v sanatorijih Balkan in Čohadžič in v železničarski bolnišnici. Kazen tega so v Letnici skrbele za bolnike in reveže.

Zagrebške usmiljenke sv. Vincencija so izvrševale svoj poklic v državni bolnišnici v Skoplju in v banovinski v Prizrenu. Tu so vodile tudi ljudsko šolo in otroški vrtec.

• Bitolju so vzdrževale ljudsko šolo z internatom francoske sestre sv. Vincencija. Bile so tam že pred prvo svetovno vojno.
• banovinski bolnišnici v Velesu so delovale sestre presv. Krvi, z matično hišo v Blatu na Korčuli.

Iz makedonskega gibanja za versko zedinjenje konec 19. stoletja se je porodil red evharistink (ustanoviteljica s. Evrozija Alloatti). L. 1915 so se sestre preselile v Skoplje; takoj po prvi svetovni vojni so po zaslugi s. Marije Margarete Mihajlove Ujun- džijeve osnovale samostan v Dževdželiji. Oblasti so jim zaplenile vse zgradbe v mestu in zemljiške v Paljurcih. Kljub stalnim grožnjam in oviram, brez rednega duhovnega vodstva in tvarnih sredstev so sestre ohranile zvestobo Cerkvi in svoji kongregaciji. Prednica s. Marija Ujundžijeva je umrla konec 1. 1966 devetdeset let stara. Dočakala je še, da se je po skoraj pol stoletja spet odprl noviciat in so bile prve kandidatke preoblečene.

VI. Skopljanski škof

12. Organizacije in ustanove

nadaljevanje

Takoj po prihodu v Skoplje je Gnidovec začel zbirati in navduševati gospe za dobrodelno akcijo. S solzami v dčeh in tresočim glasom jim je govoril o trpljenju bolnikov in revežev, o odgovornosti, ki jo imajo zanje; o tem, da moramo v njih gledati Jezusa. Navajal jih je ne le k zbiranju sredstev, marveč tudi k temu, da trpeče osebno obiskujejo.

Na ugovore, kako ljudje denarno pomoč radi zlorabijo, je z nasmeškom odgovarjal, da ne vemo, kaj se v bednikovi duši dogaja in da torej ne smemo soditi. Tudi takih ne ki dar zapijejo, saj to delajo zato, da bi vsaj za hip pozabili na svoje tegobe.

V veliko pomoč pri dobrodelnosti mu je bil msgr. Kordin, a ta je zaradi tropske malarije, s katero se je okužil, kmalu moral iz Skoplja. Odšel je v Letnico.

Številni primeri, da so duhovniki pošiljali v semenišče revne otroke, za katere je bilo nedvomno, da tja ne spadajo, so škofa privedli na misel ustanoviti sirotišče. Hodil je po uradih, kjer so delali katoličani, obiskoval vernike in zbiral sredstva. Tudi tu je imel v msgr. Kordinu in g. Turku zvesta pomočnika.

Sirotišču je namenil hišice, kupljene za nameravani dom za padla dekleta. V velikem zaupanju do sv. Jožefa je zavod poimenoval po njem,, ga izročil njegovemu varstvu in mu obljubil zgraditi kapelico, ki bi služila tudi vernikom tega predela, saj je do cerkve presv. Srca Jezusovega precej daleč.

Sestavil je iz uradnikov odbor, ki naj skrbi za vzdrževanje zavoda; na čelo odbora je postavil msgr. Kordina.

Veliko dela je bilo, preden so iz treh zapuščenih hiš nastale kapelica sv. Jožefa, hiša s spalnicami in tretja s kuhinjo, pralnico, bolniško sobo in prostorom za sestre. Tudi zanemarjeni vrt je terjal veliko truda. Tu sta se izkazali sestri Berhmana in Evlalija s še eno usmiljenko sv. Vincencija iz Ljubljane. Zavod je namreč sprejela v upravo ista družba kot Dom sv. Marte.

Zadnjega dne mesca avgusta 1935 so prišli od vseh strani v zavod prvi dečki. Kakšna revščina! Bili so umazani in komaj pokriti z ostanki platnenih srajčk. Sestre so jih okopale in počesale – to je bil začetek vzgoje v higieni. Preoblekle so jih v nove obleke. Naslednjega dne, 1. septembra, je škof blagoslovil kapelo in sirotišče.

Kmalu se je v zavodu zbralo 21 dečkov; skoro vsi so hodili v ljudsko šolo. Tam so jih spočetka gledali z velikim nezaupanjem. A že h koncu prvega leta so po skrbni sestrski vzgoji bili po obnašanju in znanju med najboljšimi učenci.

Dela s sirotami so imele sestre čez glavo. Pogosto se je javljalo vprašanje, odkod vzeti denar za nujne stvari. Škof ni nikoli obupaval. Tolažil in spodbujal je sestre in ko je bilo najhuje, je vse pozval k molitvi. Sam je ure in ure preklečal pred tabernakljem – nepremično; le v največjem mrazu si je od časa do časa pomel roki, pokriti z ozeblinami in ranami.

Rad je prihajal med sirote in jih ves blažen ogledoval, kako so se lepo oblečeni in nahranjeni vživeli v novi dom. Bili so to svetli trenutki v njegovem s trpljenjem prepreženem življenju. Često je govoril, da bi moral zavod sprejemati ne le otroke latinskega obreda, temveč bi moral skrbeti tudi za preganjane uniatske malčke. V njem je zorela misel, da postavi veliko stavbo, kamor bi se mogli zateči vsi potrebni, da prejmejo najboljšo versko vzgojo, se izšolajo in pripravijo na poklic. Ko je tista leta prišel v Skoplje minister dr. Korošec, je naglo zapustil parado na kolodvoru in odšel maševat v Dom sv. Jožefa. Po maši si ga je ogledal in dejal: “To je prava sirotišnica”, ter jo obdaroval.

Dom sv. Jožefa je pod bolgarsko okupacijo ostal nedotaknjen, kar so ljudje imeli za posebno varstvo pokojnega škofa. Nobeno bombardiranje ni sirotišča prizadelo, dasi je bil ta mestni predel skoro ves porušen. Komunistični režim je z izmišljenimi razlogi obsodil prednico s. Evlalijo Kolar in generalnega vikarja in župnika Alojzija Turka, zavod pa zaplenil. Gospod Turk je po prestani poldrugoletni kazni terjal, da se sirotišče Cerkvi povrne. Po več letih je pravdo dobil in vrnjeno sirotišče je po velikem potresu 1. 1963, ki je porušil župnijsko cerkev (in stolnico), škofijsko in župno poslopje, postalo sedež skopske župnije, medtem ko se je škof začasno preselil v Uroševac.

Za počitnice svojih dijakov iz prizrenskega semenišča je Gnidovec spočetka najel večjo hišo v Letnici. Tja so hodili vsako drugo leto. A škof je hitro pomislil na lasten dom in tudi to je speljal. Postavil ga je kakih pet minut od cerkve na prisojni strani grička. Lepo kvadratno zgradbo je blagoslovil 1. 1936 na praznik Marijinega vnebovzetja. Obkrožali so ga dijaki, ki so takrat bili tam na počitnicah. Opazili so, kako na škofovem obličju odseva radost.

Že spočetka je imel Gnidovec namen, da bi novo poslopje čez leto služilo za ljudsko šolo – kraj je bil dotlej brez nje, ljudje bo bili zapuščeni in na nizki kulturni stopnji. Novo zgradbo je imenoval Slomškov dom.

Gnidovec je imel v mislih še sirotišče za deklice, ki naj bi se imenovalo “Sirotišče sv. Ludovike”; dnevna zavetišča pod varstvom sv. Vincencija v Skoplju in po drugih krajih; dom za stare in onemogle, posebno za neozdravljive (hotel ga je imenovati “Baragov dom”). O teh načrtih izvemo iz njegove Prošnje za pomoč v namene skopljanske škofije (Ljubljanski škofijski list I. 23, št. 7, 9. septembra 1936, str. 91/92).

VI. Skopljanski škof

12. Organizacije in ustanove

V Gnidovčevi dobi se je po škofiji razpredla mreža verskih in cerkvenih društev. Po Kordinovem sporočilu je uvedel vse cerkvene bratovščine, zlasti bratovščino krščanskega nauka in bratovščino presv. oltarnega Zakramenta. Za to je msgr. Kordin poslal 12. oktobra 1933 dr. Pečjaku v Ljubljano pravila s prošnjo, naj jih da natisniti 5.000 izvodov. Najbrž se nanjo nanaša že Kordinovo pismo 28. avgusta istega leta (istemu naslovniku?), kjer pravi, da s škofom sprejemata vse dopisnikove predloge; besedilo naj bo v ekavščini in naj v celoti skupaj s sprejemnico pride na hrbtno stran; sprednjo stran naj zavzame podoba. Gnidovec javlja (istemu dopisniku?) 3. januarja 1934, da se strinja s priredbo besedila in dostavlja, naj bo narečje hrvaško (ijekavsko).

Glede bratovščine presv. Rešnjega Telesa sprašuje Gnidovec 14. decembra 1933 v Ljubljano (»Dragi prijatelj!” – dr. Pečjak?), kako je s sprejemnimi lističi. Če še ni naslovne podobe, naj jo dá posneti po dveh priloženih vzorcih. Naj se požurijo, ker je ta bratovščina zapovedana po kanonu 711. Bratovščino je ustanovil v začetku leta 1934. Za Veliko noč je izdal pastirski list, v katerem izraža kot velikonočno voščilo željo, da bi vsak vernik postal ud te bratovščine. Razširila se je potem v vse župnije in pospeševala češčenje presv. Rešnjega Telesa.

11. novembra 1. 1933 so bila v Skoplju odobrena pravila bratovščine prečistega Srca Device Marije, Matere Odrešenikove (kot izvemo iz Gnidovčevega pisma ljubljanskemu škofu 15. novembra 1933). Ohranjena so v osnutku med Gnidovčevo ostalino: »Pobožno udruženje prečistog Srca Marije Djevice, Majke Spasiteljeve (UPSM). U želji, da poraste medju vernicima pobožnost do prečistog Srca Marijina, i podjedno da se velikim potrebama skopljanske biskupije naročito poradi nedostajanja primjernih svetišta za službu Božju doskoči u pomoč po zaslugama i prošnjama prečistog Srca Marijina te molitvama i milodarima vjernika, ustanovljeno je u skopljanskoj bi skupiji “pobožno udruženje prečistog Srca Marije Djevice, Majke Spasiteljeve” (UPSM). Članovi će danomice moliti 1 Zdravo (!) Marijo (!) na čast prečistog Srca Marijina, i godišnje prispjevati 6 din za gradjenje potrebnih svetišta, crkava ili kapela.« 15. istega mesca je Gnidovec pisal ljubljanskemu škofu in dr. Pečjaku (? “Prečastiti g. doktor”, tika ga). Škofa prosi, naj družbo v ljubljanski škofiji odobri in uvede, ter da naj da pravila s sprejemnico natisniti na kakšno podobico prečistega Marijinega Srca. Dr. Pečjaku sporoča, da je ljubljanskega in lavantinskega škofa prosil, naj bi odobrila za svoje vernike ustanovitev te bratovščine, dopisnika pa prosi, naj poskrbi za natis 5.000 podobic s hrvaškim besedilom, katerega prilaga. Podobica bodi ista, kot je ta s slovenskim besedilom.

2. januarja 1936 se je Gnidovcu oglasil jezuit Anton Bukovič. Pravi, da je v 1. številki Blagovijesti bral škofov goreči poziv k češčenju Marijinega Srca. Bukoviča je (v Vipavi) prav Gnidovec sprejel v Marijino družbo. V Skoplju je potem kot dušni pastir večkrat prosil, naj bi to bratovščino sprejeli v škofijo. Zdaj je pregledal zgodovino češčenja Marijinega Srca pri Slovencih. (Prvo bratovščino so dobili 1. 1718; odobril jo je papež Klement XI. za samostan klaris v Mekinjah. Pij VII. je bratovščino 1. 1808 povzdignil v nadbratovščino. Šentpetrski župnik Svetličič je svojo prvo javil pariški prabratovščini. Sledili so drugi župniki (1. 1852; na Štajerskem so se javljali v Pariz še prej). Od podob Bukoviča doslej nobena ni prevzela. Zdaj slika po njegovi zamisli ga. Sajovic Marijino Srce kot Srce Matere božje ljubezni. Gnidovec naj moli, da bi uspela.

Med Gnidovčevimi papirji se je ohranil tudi nepopoln osnutek pravil za “žensko udruženje sv. Magdalene” (“odobreno 22. VII. 1934, br. 1002”). »Svrha: molitvom i dobrotvornom ljubavlju spasavati moralno ugroženu i posmulu žensku mladež. Društvu mogu pristupiti kao članice ženska lica,, ko ja imaju volju potpo- magati spasavanje moralno ogrožene i posrnule ženske mladeži. Za prijem potreban je pristanak duh. vodje udruženja. Sredstva: molitva, krščanska ljubav riječju i djelom. Ne nalaže se obaveznost posebnih molitava. Dovoljno je, u srcu imati želju raditi na slavu Božju za spasavanje nesrečnica. Dobro je milodarima potpomagati to humano djelo, ali ne zahtijeva se nikakva članarina.« Potem so bile naštete dolžnosti tistih, ki bi vstopile v nameravani zavod sv. Magdalene, pogoj bi bil svobodna odločitev.

Marijinih kongregacij je bilo ob Gnidovčevi smrti petnajst; v Skoplju je bilo osrednje vodstvo. Skopska župnija je imela kongregacijo za gospe, za dijakinje in za dekleta, za otroke pa Marijin vrtec. Kongregacija škofijskega dijaškega semenišča v Prizrenu je Gnidovca konec 1. 1938 “zaradi velikih zaslug” imenovala za častnega člana.

Po zatrdilu msgr. Kordina se je lepo razvijala Katoliška akcija. V skopski župniji sta delovali društvi katoliških dijakov in Kristusovih mladcev.

Gnidovec je zahteval, da se v vsaki župniji ustanovi Družba za širjenje vere, da se tako razširi misijonska miselnost. Denarni prispevki članov in nabirke na misijonsko nedeljo so bili vsako leto večji. L. 1938 so nabrali 4.246 dinarjev.

Že pred preselitvijo dr. Gnidovca v Skoplje so tam usmiljenke sv. Vincencija iz Ljubljane vodile Dom sv. Marte v poslopju, ki je bilo last jezuitov. Tedaj je bilo v mestu kakih 200 katoliških služkinj. Tiste, ki so se shajale v domu,, so se povezale v društvo sv. Marte. Vsako nedeljo ob štirih je bil zanje v kapeli blagoslov, enkrat na mesec so imele v domu sestanek. Sestre usmiljenke so skrbele za njihov duhovni napredek, v primeru brezposelnosti pa so jim nudile v domu brezplačno stanovanje in hrano.

Škof je bil doma vesel in je včasih sam prišel med dekleta, sicer pa je dušnopastirsko delo med njimi prepuščal mlajšim duhovnikom.

Veliko bolečino so škofu Gnidovcu povzročale razmere, v katere je padlo mnogo deklet, ki so iz naših krajev prišle na jug in postale žrtve trgovine z belim blagom. Zvodniki so jih spravili v kavarne kot pevačice ali pa naravnost v javne hiše. Gospodarji so znali sklepati z dekleti take pogodbe in tako ravnati, da se niso mogle izkopati iz dolgov. Nekatere so pribežale v cerkev in pri duhovniku iskale zaščite.

Škof je obiskoval oblastnike, jim prikazoval te sramotne primere in govoril, kako je treba reševati moralno in zdravstveno plat tega problema. Uradniki so bili polni hvale za škofovo prizadevanje, a obenem so zatrjevali, da se ne da nič storiti. Brezvestni trgovci so namreč imeli dobre zveze z vplivnimi ljudmi, vlada pa je ta položaj radovoljno prenašala, da je s to vrsto “zabave” vezala na te kraje tja premeščene uradnike in oficirje.

Tudi ni Gnidovcu uspelo pridobiti kakšen ženski red, da bi prevzel dom za padla dekleta. Vse se jih je balo, saj so bile nezanesljive, nagnjene k hudodelnosti in nevarne za okužbo. O enem škofovih poskusov priča ohranjeno pismo s. M. Chaplain iz družbe usmiljenk sv. Vincencija, datirano 15. oktobra 1934 v Parizu. Sporoča Gnidovcu sklep, da zavoda za padla dekleta ni mogoče sprejeti, dokler ni zagotovljen gmotni obstoj. Pogoji, s katerimi bi mogle tak zavod prevzeti, so bili tile: 1. stavba z zemljiščem; 2. oprema; 3. nagrada sestram; 4. vsakdanja maša; 5. moder kurat za padla dekleta. Težava je tudi v tem, da njihova družba nima še nobenega takega zavoda. Najbolj mu je še podobna ženska kaznilnica v Begunjah; a tam ni pravih uspehov.

Vendar je Gnidovec že kupil v turškem delu mesta, na levem bregu Vardarja, tri hišice, ograjene po turškem običaju z visokim zidom. Zamisel doma za padla dekleta se ni dala uresničiti. Prostor in hišice pa so pozneje služile za sirotišče.