Kakor vsako leto doslej, sem tudi to leto potoval beračit za naše otroško zavetišče. Beračenju pravimo “zbiranje vzvišenih darov” – po japonsko “gokifu”, kjer pomeni besedica “go” vzvišen – pa čeprav ti podarijo le malenkost. Včasih je pri tem dobesedno navzoča vzvišenost: darovalec ti izroči dar s ploščadi, ki je dvignjena nad vežo, v kateri stojiš. A vsak dar je dragocen, posebno kadar prihaja iz rok nebogataša.

Beračenje začnem pri mestu Fukuóka. Je na začetku otoka Kjušu in ima nekaj več kot en milijon prebivalcev. To mesto je slavno: ne zaradi tolikega števila prebivalcev, ker je mest z več kot milijon prebivalci kar precej na Japonskem. Slavno je zaradi besede “kami-kaze”, po naše “božanski veter” ali “vetrovi”: dvakrat so v 13- stoletju Mongoli preko Kitajske napadli to pristaniško mesto, a jim je med obleganjem mesta tajfun obakrat razbil ladje, tako da so se komaj rešili, namreč Mongoli. Japonci so še zdaj prepričani, da jih je takrat rešil od bogov poslani “silovit veter”, kar beseda “tajfun” pomeni.

V mestu me sprejme blagohotna jesen z rumeno- rjavo-rdečimi rastlinami, prijetno toploto in z nasmeški mojih starih in starejših dobrotnikov. Poznamo se že nekaj let. In vendar moram priznati, da se najprej najavim pri tistih, ki jih ne tarejo družinski problemi.  Nazadnje obiščem veliko hišo, ki jo vrt dela še večjo. Upam, da je gospa-lastnica še zmeraj tako zdrava, kot je bila lani. Zdrava in pripravljena pomagati.

Pozvonim. Nekje v notranjosti se oglasi pes. Enkrat, dvakrat zalaja; ali iz pasje navade ali iz otožnosti, ne vem. Vse je tiho. Znova pozvonim. Iz dalje se vratom približajo koraki, kot da bi jih kdo vlekel pod seboj ali za seboj. Neznana, zelo stara gospa odpre vrata; za njo stoji črno-bel kuža, ki me s svojim repom pozdravlja; morda me pozna od lani… Ko se drug drugemu prikloniva, mi gospa z drobnim, a prijaznim glasom zaupa, da je gospa-lastnica težko bolna, a da se bo mojega obiska v bolnišnici razveselila. Dvakrat jo moram prositi za naslov bolnišnice, ki jo je seveda dobro poznala in označila z lokalnim nazivom, ki pa je bil zame uganka. Najbrž sem se ji zdel naglušen, ker je vdrugič ponovila ima bolnišnice kar se da glasno. Znova se drug drugemu pokloniva in čez dvajset minut stopim v bolnišnico.

Moram si nadeti posebne čevlje, belo obleko in belo kapo, ki je bila tako velika, da mi je zlezla skoraj do oči. Spremljajoča bolniška strežnica je komaj skrila smeh, ko sem jo zasačil, da strmi v moj beli plašč, ki je bil pravzaprav namenjen ljudem z velikim trebuhom. Le beli čevlji so se ujemali, čeprav sem pri snemanju in natikanju odkril veliko luknjo na desni nogavici.

Vstopim v veliko bolniško sobo belo-rožnate barve kot se spodobi za bogato gospo. Okrog bolniške postelje sedijo – odnosno vstanejo – trije gospejini sorodniki, o katerih sem bil že pred leti slišal od same gospe, da se sovražijo med seboj, ker se imajo za tekmece, edino upravičene tekmece za gospejino nemajhno premoženje.

Najprej stisnem roko čisto bledi, shujšani bolnici. Skuša se mi nasmehniti, komaj slišno zašepeta:

»Dobrodošli! Kako sem vesela…«

Potem se priklonim sorodnikom okrog postelje. Vsakemu posebej se priklonim, oni pa mi ponudijo roko. Trikrat se po poklonu zagledam v njihove oči; sive, če se prav spominjam, brez iskrice dobrohotnosti. Trikrat se za hip zagledam vanje in v mislih trikrat odštejem 50.000 jenov. In si mislim: iz tega mesta bom letos odšel brez običajnih 150.000 jenov.

Ker mi je bolniška strežnica rekla, naj bom v sobi kvečjemu pet minut, še enkrat stisnem bolnici roko in ji obljubim molitev sv. maše. Najine oči se srečajo in zdi se mi, da me njene prosijo, naj ne zamerim situaciji. In v mojih očeh ni sence razočaranja, tako da me njene roke, suhe, blede, drobne, kar nočejo izpustiti. Po treh poklonih sorodnikom okrog bolniške postelje – beli klobuk mi je zmeraj znova lezel z glave proti očem – sem kmalu spet v svoji bolj prilegajoči se obleki, z luknjo v desni nogavici, ki me vljudno spremlja vso pot na jug v pristanišče Nagasaki.

To je mesto s približno pol milijona prebivalcev. Po drugi atomski bombi se je kmalu opomoglo, tako da zdaj ni več dosti sledi atomskega opustošenja. V vrvenju mesta čutiš dinamiko življenja, ki hoče naprej, kar so da daleč od medvojne tragedije. Obiščem dobrotnike in sem vesel, da nobeden ni v bolnišnici. In tudi doma jim ne strežejo sorodniki sivih, mrzlih oči. Spomnim se, da so v Rimu nedavno prišteli k blaženim patra Maksimilijana Kolbeja, ki je daroval svoje življenje v nacističnem taborišču, da reši življenje družinskemu očetu mnogih otrok. Blaženi pater je tri leta deloval med ubogimi v Nagasakiju, pravi sin asiškega ubožca. Živel je ob cerkvici bolj na robu mesta. Mislim si: polovico dneva imam še na razpolago do odhoda; to “njegovo” cerkvico bom skušal najti in prav bo, da pomolim za njegovo svetniško slavo. In molitev ne bo zaman, saj je naš Gospod sam dejal, da bomo našli, če bomo iskali, in dobili, če bomo prosili, in da nam bodo odprli vrata (zdi se mi, da tudi tista v nebesih), če bomo trkali nanja.

Ker že veste, da nisem genij iskanja, mi ni treba opisati, kako sem končno našel lepo cerkev (ne vem, kdo si je drznil imenovati jo cerkvico) in v njej stransko kapelo, posvečeno novemu blaženemu in opremljeno z lepim relikviarijem. Že pri vratih se mi prikloni Japonec z besedami:

»Sem frančiškanski brat in vi ste najbrž duhovnik.«

Še danes ne vem, kako je to uganil. S poklonom si izmenjava prijaznost.

»Pridite z menoj,« me povabi, »in če imate kak važen problem, bova našega blaženega brata prosila za pomoč.«

Malce sram me je, a moram priznati, da sem le za hip pomislil na smrtno bolno dobrotnico, v naslednjih dveh “hipih” pa sem videl pred seboj sveženj bankovcev in vedel sem, da gre za tistih 150.000 jenov v očeh in srcu sorodnikov.

In blaženi Maksimilijan je deloval v pomoč nagasaškim revežem. Torej dobro razume izgubo 150.000 jenov v moji beraški torbi. Zdaj me vpraša frančiškanski brat, ali lahko na glas zmoli zame prošnjo k novemu blaženemu, ki ji je dodana prošnja za skorajšnjo dosego svetniške časti. Pokimam. Med molitvijo prosim v srcu točno za 150.000 jenov in hitro dodam, da je lahko še več ali pa manj; te tri besede (v srcu molim slovensko) »ali pa manj« ne izrečem z navdušenjem.

Med srebanjem čaja, ki mi ga brat ponudi – seveda ne v kapeli, ampak v cerkveni veži – mi zaupa, da je blaženi Maksimilijan skrbel zanj – nekdanjega najdenčka – kot da bi bil njegov lastni brat. In da se novega blaženega mnogi, mnogi v Nagasakiju in drugod še zmeraj hvaležno spominjajo; in da nekateri še hranijo kakšno številko nabožnega lističa, ki ga je blaženi ustanovil, da socialno pomoč izpopolni s preprosto razlago te ali one verske resnice, posebno o naši Nebeški Materi Brezmadežni Mariji.

In zdaj sem spet na cesti, ki vodi nazaj v središče mesta, kjer imam v majhnem, preprostem hotelu sobico do jutri zjutraj. Kot zmeraj na koncu beraškega potovanju tudi tokrat še enkrat pregledam kraje in dobrotnike in darove. Štejem in štejem. In še enkrat štejem in štejem. In še enkrat štejem in štejem. Skušam si dokazati, da se motim. Da ni toliko jenov v rokah, kot jih dejansko držim v rokah. A pomote ni. Vsega skupaj – obenem z darovi iz mesta Fukuóka – je toliko, kot sem lani nabral, ko je bila tista gospa s tremi sorodniki (sivih oči) še na videz zdrava. Kot da nisem utrpel izgube 150.000 jenov s strani tistih šestih sivih oči.

Tisti mi jih niso dali. Torej mi je to lepo vsoto preskrbel blaženi Maksimilijan Marija Kolbe, kot se s polnim imenom piše. Poskusim kljuko na vratih – dobro so zaprta. Ker je hotel nizek, lahko vanj gledajo s sosednjih visokih hiš. Zavese so v redu. In potem pokleknem in se – čisto po japonsko – dotaknem s čelom preproge – in nekaj madežev cigaretnih ogorkov –- in se blaženemu (danes je že sveti Maksimilijan) iz srca zahvalim. In seveda po njem našemu Gospodu.

Če kdo dvomi o pomoči blaženega nebeškega prijatelja, naj vpraša katerega koli tistih treh sorodnikov s sivimi očmi, ali so bili vtaknili v mojo belo varovalno bolniško haljo kakšen dar. Stavim, da bodo enodušno odgovorili, da so seveda imeli tovrstno vzvišeno voljo, a da moja bela halja ni imela žepov. Edino odprtino je nudila moja desna nogavica, a luknja je bila za velik, velikodušen dar premajhna.

V naših velikih japonskih mestih razlike med ljudmi segajo do krematorijev. S ljudje, ki so do zadnjega bogati. In so ljudje, ki se hočejo izkazati bogate, čeprav si pri tem nakopljejo dolgove. Pravijo, da je tovrstno mišljenje še bolj razširjeno v sosednji Kitajski. Zaradi teh bogatašev se krematoriji svetlikajo kakor hoteli; včasih so stene marmornate; luči tudi niso čisto navadne svetilke, ampak so umetniško izdelane. Šum je zreduciran na najmanjšo količino. Veliki krematoriji razpolagajo s celo vrsto vodoravno si sledečih dvoran; na njih skrajnih koncih se nahajajo električne peči. A nobenemu pogrebnemu zavodu se še ni posrečilo, da bi te peči napravil neslišne.

Poleg krematorija se dvigajo – navadno v dveh ali treh nadstropjih – pogrebne restavracije. Morda bi jih pravilneje imenovali popogrebne restavracije. Bogastvo krematorija se zrcali tudi tukaj. Žalujoči imajo na razpolago odličen menu. Zdi se mi – to je moj čisto osebni vtis da imajo največ teka tisti, ki so matematično-psihološko najbolj oddaljeni od umrlega. Nekateri si jedi dajo lepo zaviti, da jih odnesejo domov. Včasih to podrobno razložijo z besedami: »Za našega Pučija.« “Puči” ni maskiran namig na gospoda Putina, čeprav bi morali najbrž z laserjem iskati sledove ljubezni med Japonci in Rusi. “Puči” je japonska oblika francoske besede “petit”, s čimer označujejo – Japonci

in še bolj Japonke – svojega majhnega psička doma. Javna tajnost je, da se sramujejo – Japonci, ne psički – priznati, da jim jed doma bolj tekne kot kjerkoli drugje, kjer te toliko oči opazuje do vilic, žlice in noža, odnosno do paličic.

Ali sem vas napravil otožne? Toda prav ob brutalni resničnosti krematorijskih peči nas lahko tolaži resničnost Jezusovega vstajenja, ki je odprlo in premaknilo nebesa prav do krematorija.

To, doslej povedano, je uvod v deževno popoldne v tokijskem predmestju. Kaplje niso težke, a toliko jih je in tako hitro padajo, da si čez pol ure peš hoje moker brez dežnika. Danes ga nimam, ker sem zjutraj preveč verjel vremenski napovedi, da bo kvečjemu oblačno. Saj sočustvujem z vremenoslovci, ki morajo uganiti vreme za cel ogromen tokijski prostor, ki ima ob sebi še muhasto morje. Kljub temu plemenitemu čustvu postajam vse bolj moker. Ta del predmestja dobro poznam. Držim se stranskih ulic, ki so precej ozke in ne nudijo dežju velike površine. A vseeno postajam vse bolj moker. Naenkrat postane dež težak, se pravi, kapljice postanejo kaplje. Ozrem se po ulici. V vrsti enonadstropnih hiš opazim hišo, iz katere moli v višini veže neke vrste streha. Tam bom počakal. Tovrstni nalivi ne trajajo dolgo. S hitrimi koraki se bližam. V deževni megli opazim okroglo električno luč pri tleh.

Hm! Zdaj sem pod streho – in pred vhodom v enega izmed krajevnih, nebogatih krematorijev. Da bi ne vzbujal pozornosti stoječ zunaj z obrazom proč od krematorija, vstopim v rahlo osvetljeno sobano. To bo najbrž zadnji pogreb danes, si mislim. Le nekaj ljudi stoji okrog s črno plahto pokrite krste. Ta leži na podstavku, pod katerim tečeta dva tira, ki vodita naravnost v električno peč. Ta še ni odprta, menda jo morajo najprej očistiti.

Nekdo me pocuka za moker rokav. Obrnem se rahlo na desno. Ne vidim dobro. Iz teme se oglasi šepet, ki ga prepoznam.

»Gospod misijonar, Tereza Kóndo sem.«

Učil sem jo bil katekizem, postala je vneta katoličanka. N jena poročena sestra je v začetku pokazala veliko zanimanje – večje kot njena sestra –, potem pa je nekega dne ni bilo več h katekizmu.

Pod svojim mokrim rokavom stisnem Terezi Kóndo roko:

»Kdo je v krsti?« tiho vprašam.

»Mož moje sestre. Zmeraj je preveč pil. Srce mu je odpovedalo.«

V poltemi, ki nas obdaja, pohiti h krsti in se vrne s sestro. Priklonim se, da ji izrazim sožalje po japonsko. Najine oči se po poklonu srečajo. Njen obraz, še zmeraj poln lepih potez, je čisto prazen. Oči nimajo leska.

»Gospa,« ji rečem, a njenega imena se ne morem spomniti, kar pa ob vljudni japonski besedi za poročeno ženo ni problem, »če mi dovolite, bom ob krsti pomolil za vašega dragega moža.«

»Prosim!« me bolj kot njene ustnice zaprosijo njene oči..

Obrnem se k Terezi Kóndo:

»Nimam štole. Posodite mi svoj šal.«

Črn je in kakih deset centimetrov širok. Hitro slečem svojo mokro suknjo, ki bi lahko s svojo prozaično sivo barvo izbrisala učinek moje moderne črne štole. O pravem času se postavim h krsti, kjer je bil uslužbenec krematorija povprašal navzoče, ali bo kdo še kaj pomolil. Mislil je na bonca, ki je kljub revnemu krematoriju lahko drag, posebno če izhaja iz bolj slavnega templja.

Dvignem roko in rečem: »Jaz bom pomolil.«

Uslužbenec pokima in se za hip ozre v moj obraz. Ker ta ni japonski, sem ali protestantski pastor ali katoliški duhovnik. Spoštljivo odgrne plahto s krste, ki pa je že zaprta. Koliko nas je okoli krste? Kvečjemu šest ljudi.. Velika verjetnost je, da so umrlega dobro poznali.

Ker nimam molitvenika, sklenem roki in napravim velik križ čez sebe in čez krsto. Takole sem molil:

»O Jezus Kristus, ki si od mrtvih vstal in nam odprl nebesa! Ozri se milostno na to dušo, katere telo bomo izročili zemlji. Ko si bil na zemlji, si nekoč čudežno pomnožil vino. Ta duša je znala ceniti ta božji dar. Usmili se je in sprejmi jo v nebesa, kjer nas vse čakajo še boljše stvari. Amen.«

Še enkrat napravim križ čez krsto in se priklonim uslužbencu. In vsem okoli krste. In grem ven.

Tereza Kóndo mi vrne suknjo, jaz pa njej njen šal. Napol smehljaje mi reče:»Na beli srajci je bil šal krasna štola!« In v roko mi hoče stisniti dva bankovca.

Odkimam: »Dajte to svoji sestri, lepo prosim!«

Dež je skoraj nehal.

Dosti dni pozneje se srečam z gospo, ki je ta dan stala ob krsti. Na koncu pogovora o vremenu, povišani ceni riža in kričeči volilni propagandi mi reče:

»Gospod duhovnik,« – to je vljuden naziv tudi s strani nekristjanov – »ko bo kak moj sorodnik umrl in ne bo denarja za svečenika, ali vas smem prositi, da pridete molit v tisti krematorij?« Ne da bi čakala na odgovor, doda: »Tisti črni šal, ki ste ga imeli na sebi, se je čudovito svetlikal. Spomnil me je na šal moje sosede. Že dolgo hočem kupiti enakega, a ga ni več v prodaji. Lepo prosim, povejte mi, kje ste ga vi kupili. Vi ne-Japonci poznate trgovine, o katerih se nam Japoncem niti ne sanja. Lepo se priporočam.«

»Saj veste, koliko trgovin je v Tokiu že propadlo,« ji hočem zagtoviti, a ona se le nasmehne in izgine v množici.

Nekatere Japonke so prepričane, da njihov ponižni smehljaj vse premore. Tudi mojo črno štolo na beli srajci.

Od misijonarja, ki se je zaradi zdravja moral vrniti v New York, sem prejel poleg prijateljskega pozdrava še te vrstice:

»V nekaj dneh te bo obiskal moj dober znanec, katoličan, mornar na ladji E. M. Je njegov prvi obisk v Tokiu. Priporočam se.«

In res me obišče, če se prav spominjam, čez štiri dni. Zaradi tajfuna je morala ladja čakati v Hong Kongu. Mladenič napravi name prijeten vtis. Nasmešek v očeh razodeva še nepoškodovano mladost. Nima pojma, kako in kje bi se lahko udeležil svete maše. Ali je možno prejeti sveto obhajilo kar tako, sredi dneva?

»Seveda,« mu odgovorim, »če nimate na vesti kaj grdega, kar je proti prijateljstvu s Kristusom.«

Odkima. In vendar ga oblije rahla rdečica:

»V Hong Kongu,« reče z malce tresočim glasom, »sem s tovariši z ladje šel v bar. Ko smo ga zapustili, me je pri stranskih vratih vabilo čedno kitajsko dekle, naj ji sledim. Kar vleklo me je k njej. Skozi neke vrste omotico se spomnim maminih besed: ‘Michael, življenje si prejel – varuj ga!’ Skoraj nerad sem šel iz bara.«

V zadregi me pogleda.

Zahvalite se Gospodu, da vam je dal moč, da ste skušnjavo premagali. To izkustvo je bogastvo za prihodnost.«

Po svetem obhajilu se spet vrneva v sprejemnico, ki jih je kar nekaj praznih danes, a polnih ob nedeljah in praznikih. Postrežem mu z oranžado. Iz majice potegne bel listič:

-Eden od somornarjem mi ga je dal. Njegova žena Japonka – živi v pristanišču Yokohama, kjer se naša ladja tokrat ne bo ustavila. V Tokiu smo tri dni in hotel jih je izrabiti za obisk svoje žene. Menda pričakuje otroka. Dal mi je ta naslov in me prosil, naj obiščem tega gospoda, Amerikanca, nekdanjega mornarja, poročenega z Vietnamko; oba trgujeta na debelo z japonskim čajem. Gospodu je ime Larry Dill; morda mi bo – kot ponavadi – izročil vrečico japonskega čaja zanj; naj bom tako dober in ga prinesem na ladjo. Da se mi že vnaprej zahvaljuje za prijaznost.«

Zunaj in znotraj je toplo, naj ga osveži še en kozarec oranžade.

»Gospod Michael,« mu rečem, »lepo je, da hočete prijatelju pomagati iz zadrege. To, kar vam zdaj svetujem, je izkušnja mojega življenja v tem desetmilijonskem mestu. Prinesite mi pokazat, kar vam bo dal gospod Dill. Ne dvomim, da bo v vrečki čaj. Morda bo pa še kaj drugega.«

Gospod Michael se nasmehne:

»Na ladji sva postala prijatelja, ker ga cenim kot poštenega človeka. On mi je pravzaprav svetoval, naj ne grem v kakšen bar. Mene je vlekla radovednost – prvič v tako skrivnostnem mestu, kot je Hong Kong.«

»Razumem vas. Moj nasvet velja le, če se vam zdi koristen, tudi še za en obisk pri nas.«

S stiskom roke odide. In naslednji dan dopoldne se vrne z ljubko zavito vrečko.

»Vse v redu?«

»Vse v redu,« odvrne smehljaje.

Z njegovim dovoljenjem telefoniram sobratu jezuitu, kemiku na naši univerzi, naj bo tako dober in nemudoma – če je prost – analizira vsebino določene vrečke in mi jo vrne, enako lepo zavito kot je zdaj.

Pater pride ponjo; kot Newyorčan je še posebno vesel domačina. Odide in čez kakih petindvajset minut pride nazaj s skrbno in lepo zavito vrečko. Obrnjen k Michaelu in meni reče:

»Vrečka vsebuje prvovrsten, izvrstno dišeč japonski čaj.«

Z rahlim priklonom odide v svoj laboratorij, kjer ga čakajo osnutki predavanj.

»Hvala za prijaznost,« reče Michael, tokrat ob kozarcu ananasa.

Pokimam; »V čaj so že večkrat skrili opij in podobna mamila in prosili nič hudega slutečega človeka, naj jim napravi uslugo in odnese lahko, drobno vrečko čaja k določenemu človeku ali na določen kraj, kar je njim samim trenutno nemogoče storiti.«

»Bral sem o tem,« odgovori Michael, in nadaljuje: »A ko te živ človek, prijatelj, prosi za uslugo, čutiš prijateljevo zadrego ali stisko in mu hočeš pomagati.«

»Ali hoče imeti ta vaš prijatelj mornar ta čaj zase?« vprašam.

On pa: »Kolikor vem, ga nosi v dar ostarelemu kapitanu v zgornjem New Yorku. Na njegovi ladji je bil začel svojo pomorsko kariero in menda mu je bil kapitan nekoč rešil življenje.«

»Še en kozarec ananasa?«

»Ne, hvala,« reče.

»Kdaj morate biti na ladji za odhod?«

»Ob sedmih zvečer. Jutri.«

»Tukaj imate naslov prodajalne v Hárumi, blizu vaše ladje. Spominki v tej prodajalni niso predragi, ljudje prijazno strežejo in kar dobro obvladajo angleščino. Vaši domači bodo veseli darov iz Japonske.«

Spremim ga do izhoda. Zunaj univerzitetnega ozemlja ga pozdravi tokijsko sonce z nekaj oblaki. Življenje pljuska čez asfalt.

Čez nekaj dni se spet srečam s patrom-kemikom.

»Še enkrat hvala za ljubeznivo pomoč,« mu rečem.

Nasmehne se:

»Vsega najbrž ne veš. Na dnu vrečke je ležal listek z angleško natipkanimi besedami ‘Najboljši japonski čaj v USA: predstavniki na debelo in z naslovi treh ljudi. Prvi in tretji človek sta očitno Japonca, človek med njima pa se zdi vietnamskega porekla.«

Pogledam mu v oči:

»Med korejsko vojsko si bil član obveščevalne službe. Se ti ne zdi pomembno, da je med dvema Japoncema človek z vietnamskim imenom?«

Pater se zamisli s pogledom v tla. Dvigne oči:

»Se ti zdi…?«

Stavka ne konča. Končam ga jaz:

»Imaš prijatelje na ameriški ambasadi. Odtod do tja je deset minut s podzemeljsko.«

(Imena si je bil skrivaj zapisal.)

Le to lahko še dodam: da je bil med dvema Japoncema človek z vietnamskim imenom, je bilo izrednega pomena. Menim, da je bil odkritja vesel tudi ostareli kapitan v zgornjem New Yorku. Zanimalo bi me, kako pije japonski čaj. Če je pripravljen po zahodnjaško, izgubi tisti privlačni okus, ki ga dela daljnovzhodno prijetnega.

Dobro poznate naš japonski brzec “Shínkansen”: menda drvi z brzino kakih 300 km na uro, morda več. Za tovrsten brzec so zgradili progo, ki jo – recimo – “odlikuje” cela vrsta predorov na račun razkošne pokrajine ob morju, ki bi zahtevala svoje ovinke. Kadar moram potovati z vlakom in nisem vezan na določen dan ne na njegove z obiski napolnjene ure, izberem za pot zmerno hiter vlak z zmerno izrabljenimi ovinki. Čudovito lepe pokrajine nočem prezreti. Stvarnikov dar je, tu in tam skrbno ohranjen. In tako sedim danes v takšnem vlaku. Zgodaj dopoldne je, nekako med 9.30 in 11.30, ko je razmeroma malo ljudi na poti. Vsaj danes je moj oddelek skoraj prazen. Občudujem lepe hiše; naj so zgrajene po stari ali pa moderni arhitekturi, lepe so, če jo je gradil arhitekt s čutom za lepoto; ta ni isto kot obvladanje arhitekture. Griči, hribi, polja vrtovi, morje, otoki, idealna obala za plavanje… vse to se vrsti pred očmi, za hip obstane in se umakne novim vtisom.

Naenkrat me nagovori mlad človek:

»Ali smem prisesti?«

»Dobrodošli!« mu odgovorim.

»Prijetno vreme imamo,« reče s pogledom na mimo hitečo pokrajino.

Pokimam: »Upam, da nas ne bo obiskalo dosti tajfunov.«

Tudi on pokima: «Na tajfune se človek navadi. Toda ali ste slišali o najnovejšem zločinu?« Pazljivo me gleda, čakaje na odgovor.

»Ali mislite na srednješolko, ki je s kuhinjskim nožem ubila spečega očeta?«

»Da, nanjo mislim,« pritrdi z zgrbančenim čelom. In takoj doda:

»To je najnovejši primer, a ni edini. Skoraj vsak mesec se zgodi kaj takega.In tudi to najbrž veste, da se led oceanov topi – prehitro.In tudito najbrž veste, da kljub zdravilom zmeraj več Afričanov umira za aidsom.«

Pozorno ga pogledam. Zgrbančeno čelo in zaskrbljen obraz razodevata mladega človeka, ki mu ni vseeno, tudi na japonskih otokih ne, ali se bodo eskimski igluji obdržali… Morda pa je mladi človek dobro izšolan – jehovec?

»Ali se vam ne zdi,« nadaljuje moj sopotnik, »da se bližamo koncu sveta?«

Ne da bi mu izdal svoje domneve rečem: »Vaše vprašanje me spominja neke ameriške družbe, ki je doslej vsaj trikrat slovesno napovedala konec sve­ta, češ da ji to narekuje krščanski nauk, ki ga oznanja.« Moj sopotnik z nobeno mišico na obrazu ne izda, ali te stvari pozna. Malce se zazre skozi okno, nakar nadaljuje:

»Zmeraj manj ljudi veruje, zmeraj več ljudi je nevernih in zmeraj več takih, ki se s svojo nevero čutijo res­nično napredne. Menim, da poznate dežele, ki se zaman borijo za neodvisnost; ali dežele, ki je zmeraj bolj obvladuje teror; ali drugi imperij…«

Narahlo pokimam, da mu odgovorim, da mi te stvari niso neznane.

On pa: »Toliko zla še ni bilo na svetu. Če ste kristjan, poznate Janezovo Razodetje; in prav to napoveduje razmah zla na koncu sveta. Bližamo se koncu sveta!« S prepričanim glasom se zazre v moj obraz.

Za spoznanje se nasmehnem: »Dragi gospod, najprej vam čestitam, da tako dobro poznate Sveto pismo. Je edinstvena Božja beseda. Gotovo se spominjate besed našega Gospoda Kristusa, ko svari učence in vse, ki mu bodo sledili, da je konec sveta velika skrivnost pri Bogu, da je še Božji Sin ne sme razodeti.«

Moj sopotnik ugovarja: »Kristus te skrivnosti ni smel razodeti. Dosti stvari je prepustil človeku, da se ga s svojim razumom potrudi in marsikaj ugotovi, kar je tudi v božjo čast, ker je razum božji dar.«

Toda tokrat ugovarjam jaz: »Kristus govori o skrivnosti, ki jo je On, Bog, pozna in skrbno hrani. Če bi jo katerikoli človek lahko kdaj uganil ali zalsutil, bi ne bila več skrivnost, ki jo le večni – pomislite, večni – Bog pozna in varuje.«

Moj sopotnik pogleda na uro in naznani: »Na naslednji postaji moram izstopiti. Vidim, da ne pričakujete skorajšnjega konca sveta.« In z lahnim nasmeškom doda: »Upam, da vam ne bo žal. Tu je moja vizitka, če me boste kdaj potrebovali.«

Vstanem in oba se prikloniva. Ko ga ni več, pogledam vizitko z zlatimi črkami in podrobnimi informacijami – o Glavnem stanu jehovcev.

Iz vrste za mojim sedežem se dvigne starejši možakar. Nisem ga bil opazil, in najin pogovor je gotovo poslušal – s sopotnikom nisva šepetala. Možakar se iz svojega sedeža prikloni in malce nagne naprej in tudi jaz vstanem.

»Ali ne pričakujete skorajšnjega konca sveta?« me vljudno vpraša.

»Ne,« odgovorim, še zmeraj stoje.

»Veste, gospod,« nadaljuje moj novi sopotnik, »jaz ga sicer še ne pričakujem, a zdi se mi, da ni tako daleč. Pri lanski letalski nesreči sem izgubil celo družino. Živim v Tokiu. Ali mi lahko daste kak naslov, kamor bi se lahko obrnil za informacije o bodočnosti. Morda naslov mladega človeka, ki se je z vami pogovarjal in ki je kazal sočutje do trpečih?«

Spomnim se notranjega levega žepa, kamor sem vtaknil vizitko z zlatimi črkami. In spomnim se notranjega desnega žepa, kjer zmeraj hranim – več kot eno – vizitko z naslovom našega katoliškega posvetovalnega urada. Ne smem se zmotiti, v desni žep sežem in potgegnem vizitko in vidim, da nima zlatih črk.

»Z veseljem vam pomagam. Prijazni ljudje tega ura­da vam bodo radi odgovorili na katerokoli vaše vpra­šanje.«

In tudi ta možakar izstopi, ne da bi imel dovolj časa, da bi mojo vizitko (se pravi tisto, ki sem mu jo dal jaz) v miru prebral, kot je tukaj navada, in se še enkrat priklonil odnosno dodal še kakšno vprašanje.

V mestecu, kamor se bil namenjen, sem izgubil eno svojih dobrotnic – z angelom smrti je kompromis takorekoč nemogoč – in pridobil sem novega dobrotnika za naše otroško zavetišče na robu Tokia. Na povratku v Tokio opazim, da sem se bil odpravil na pot oblečen malce bolj čedno kot ponavadi. Tudi v tej obleki sem hranil vizitke v desnem notranjem žepu suknjiča. Pred odhodom na pot me je bil obiskal prijatelj, šef tovarne mlečnih in sirovih izdelkov; njegovo novo vizitko sem v naglici odhoda vtaknil v desni žep. Iz njega sem potem v vlaku potegnil vizitko za onega gospoda brez družine. Upam, da sem potegnil pravo. Še danes ne vem. Dobro se spominjam, da je bilo na vizitki napisano v japonščini (in na drugi strani v angleščini): »Mleko in sir – za srečno življenje.

In bil je eden tistih deževnih japonskih dni, ki se zdijo, da se bodo vsak čas razjasnili. A te zmeraj znova s kapljami prepričajo, da ne sklepaš pravilno. In če si na cesti in izpod dežnika upaš odkriti košček svetlega nebesa, ti ga takoj zakrijejo. Da se izognem razočaranju in bolj in bolj mokrim hlačam – od golenic navzdol – se z dvigalom povzpnem v pêto nadstropje nedavno obnovljenjega poslopja. Nedelja je in poslopje je razmeroma tiho, in še dve uri moram čakati na avtobus. Moja pomota, ker nisem dovolj jasno izrekel časa odhoda, ko sem v množici potnikov kupoval vozni listek. Vedel sem, da je v petem nadstropju skoraj sredi velikega prostora nekaj sedežev v obliki kock. Upal sem, da bo vsaj ena kocka zame prazna. In kar štiri so bile; po štiri so namreč tvorile novo kocko, menda le v nedeljo več ali manj zasedeno.

Iz malce mokre torbe potegnem notes in kemični svinčnik (to orodje imenujemo tudi na Japonskem bolj ali manj razločno “bali pen”). Skoraj povsod me spremljata. S tako imenovanim navdihom je namreč tako, da nikdar ne veš, kdaj te iznenadi. In tudi, ko ga ujameš na papir, še ni dozorel za kakšen esej ali celo pesem. Nekaj takega se dogaja s snežinko: veš, da je lepa, čudovito lepa, a preden se ti posreči, da se ti razodene pod mikroskopom, je treba čas razdeliti na štiriindvajset potrpežljivih enot. Ne vem, ali prav razumete. Vsekakor sedim na kocki z notesom na kolenih in s tistim kemičnim orodjem v rokah. Notes ni prazen: po dvakrat štiri vrstice nastajajoče pesmi me gledajo pričakujoče. Tokrat jih ne bom razočaral. In prav, ko hočem dodati prvo vrstico tretje kitice, stoji poleg mene belo oblečen možakar in me angleško nagovori:

»Oprostite, da Vas motim. Ni vsak dan, da bi srečal človeka, ki piše pesmi.«

Za hip se ozrem v obraz za učenimi očali. Zdravnik? Vsekakor je obraz japonski in prijazen.

»Skušam pregnati dolgčas. Skušam napisati pesem. Ni lahko, a je zanimivo.«

»Ste že kaj objavili?«

»Hm! To in ono sem poslal revijam. Ena mi je svetovala, naj se lotim bolj koristnih opravil. Češ, da so pravi pesniki rojeni za to in da je verjetnost, da sem eden izmed njih, matematično majhna, ker je zmeraj manj rojstev.«

»Vi ste pa prepričani, da imate tovrsten dar?«

»Prepričan? Hm! Ne vem. Kot sem rekel: hočem pregnati dolgčas.«

Iz žepa potegne vizitko.

»Dovolite, da se Vam predstavim. Sem doktor Sugita.«

Hočem vstati, on pa me potisne nazaj in tako sedeč sprejmem vizitko.

»V čast mi je, da sem Vas spoznal. Govorite odlično angleško.«

»Nekaj let sem študiral v Ameriki. Zdaj imam svoj urad s sodelavci tukaj v petem nadstropju.« Z roko pokaže proti razsvetljenim vratom v ozadju: »Naša posebnost je zdravljenje poklicne psihopatije.«

»Čestitam, gospod doktor, k poklicu, ki lahko ozdravi marsikatero japonsko bolezen.«

»Naša specialiteta je, da pomagamo ljudem odkriti – večkrat neslutene – sposobnosti, ki jim zagotavljajo uspeh.«

»Zdravljenje traja dolgo?«

»To je odvisno od bolnika. Dosegli smo že nekaj odličnih rezultatov. Nek diplomiran agronom je odkril, da je rojen za politiko. Zdaj je uspešen parlamentarec. Nekaj prodajalka v velemestni trgovini je bila blizu samomoru, ker je obupala nad smislom svojega poklica. Pomagali smo ji v skladu z njenim skromnim zaslužkom« – oči so mu zdrknile k mojim mokrim hlačam, se pravi od golenic navzdol – »in zdaj so njeni romani uspešnice.«

»Čestitam, gospod doktor!«

»Zdaj veste, zakaj sem se zagledal v vaše pisanje pesmi. Računal sem z možnostjo, da vas nekaj žene v pesnikovanje, ki pa ga občinstvo ignorira in vam polni življenje z grenkobo. Ali smem vprašati: kaj vas prav posebej zanima, kje bi se počutili najbolj srečnega?«

»V podmornici,« odgovorim smehljaje.

»V podmornici?«

Z iskrečimi očmi mu razlagam:

»Pomislite! Cel svet je vaš. Ni meja ne obmejnih stražarjev, ne zavlačujočih preiskav. Sicer ste obdani od motorjev, toda ti Vas nosijo skozi valove in na valovih k zoram in sončnim vzhodom in zahodom in k nočem z zvezdami in k neznanim pristaniščem, polnim čudovitih rastlin in še bolj čudovitih živali in z najbolj čudovitimi ljudmi…«

»Gospod doktor”!« ga pokliče asistentka v belem izpred vrat z zlatimi črkami.

»Hái!« se odzove doktor (kar po naše lahko pomeni tudi “Takoj!”), a se mi še enkrat nasmehne:

»Morda imate pa res nekaj pesniškega v sebi.«

Tudi jaz odidem v pritličje, ki nudi izključno jestvine. Hm, morda je nekaj pesniškega v meni… Pred bananami stojim, zares so cenene. In kako dišijo!

»Dober dan, gospod misijonar!«

Ozrem se. Za menoj stoji starejša Japonka, katoličanka skupnosti v teh osrednjih japonskih gorah. Zjutraj sem z njimi – in pravzaprav z našim Gospodom – daroval sveto Daritev.

»Kdaj boste spet prišli?« me vpraša in čutim, da se tega veseli. Ne, ona nima nobenega dvoma o mojem misijonskem poklicu.

Jaz tudi ne.

»Ali bi šli z menoj?«

Takoj sem spoznal glas starejšega misijonarja, izvedenca za kitajski budizem in njegov vpliv na japonsko dušo.

»Kam, dragi gospod?«

»Danes imajo v enem tokijskih predmestij izreden bazar starih zgodovinskih knjig. Po enajsti bi šla. Imam dovolj v žepu za krepko kosilo.«

»Grem.«

In sva šla, ne tako hitro, kot tečejo besede na strojnem traku. Gospod misijonar ni imel več močnega srca in tudi kolena so zahtevala določene gibe in pregibe. Toda okoli poldneva sva se znašla pred veliko, rumenkasto stojnico, polno knjig, slik in pergamentov (vsaj meni so se zdeli pergamenti). Želodec me je spomnil na častitljivo poldne, ki je nekako polovica dneva. Spremljevalca pa je pogled na stojnica knjig tako prevzel, da je pozabil na vse drugo in takoj začel brskati po knjigah. V bližini je stalo drevo in v njegovi senci je čakala svetlorjava klop. Jasno, da je čakala name.

»Tam vas čakam,« obljubim spremljevalcu, ki se za hip ozre proti klopi in takoj vrne pogled orumeneli knjigi v roki.

Besedo “tam” sem izrekel glasneje, da ga spomnim na bližino, in če bi bilo podzavestno mogoče, na bližino ure za spodobno kosilo.

Dvanajst trideset. Pri vsem spoštovanju do knjižnih zakladov čutim, da sem lačen. Iz popotne torbice izvlečem železno rezervo, ki jo za vsak primer nosim s seboj – koščke ocvrtega, a spretno osušenega japonskega lignja. Ti koščki rahlo rumene barve imajo to prednost, da ohranijo okus ocvrtega lignja (menda mu pravite kalamar), in vendar se ga da neopazno žvečiti tako, da čas izgubi svojo grozljivo natančnost.

Senca ob klopi se začne daljšati. Odnekod se prikrade veter in vljudno dvigne košček plahte nad stojnico. Toda prijatelj pri stojnici ne reagira. In veter odide. Zadremam.

Naenkrat je prijatelj poleg mene. Žarečih oči mi kaže knjigo, ki jo je kupil:

»Vredna je deset tisoč jenov… prodajalec nima pojma o njej… dobil sem jo za tisoč jenov…«

Ves srečen lista po knjigi.

Rad bi omenil dejstvo lačnega želodca odnosno začetek popoldneva, a se bojim, da bi mu pokvaril veselje, ki ga ima ob svoji dragoceni najdbi. Svoje, od lignja malce potolažene ustnice, prisilim v smehljaj:

»Čestitam k najdbi!«

On pa: »Greva domov?«

In greva h kolodvoru, ki je po raznih kotih in kotičkih oznanjal, da nudi zvezo s hitrejšimi vlaki na naslednji postaji. Na tej izstopiva, da izbereva najin vlak nazaj v prestolnico. Danes ima tista postaja avtomatične pomične stopnice, takrat pa sva morala po stopnicah iz trdega kamna. Jaz sem gledal njegova kolena in mu pomagal navzgor, on pa je prebiral napise z imeni tirov v različne smeri.

Spet po stopnicah navzdol. Vlak že čaka. Pogrezneva se v mehke sedeže, on pa še globlje v svojo knjigo.

Tovrstnemu vlaku pravimo “polbrzec” (po japonsko in po naše pisano dzunkju), ker se ustavi le na nekaj postajah. Čez 25 minut bova na cilju. Vlak zdrvi iz postaje. Čudno, da teh hiš, vrtov, njiv in tovarn prej nisem opazil. Morda pa sem bil bolj pozoren na safirno modro nebo. Razen tega velika brzina skrči razsežnosti ob progi.

Štiriindvajset minut. Vlak bi moral teči počasneje. Toda danes ga upočasnjevanje ne zanima. V oddelku se pojavi sprevodnikov pomočnik.

»Oprostite – bomo kmalu v centralnem Tokiu?« ga vprašam.

»V Tokiu? Ta vlak pelje v nasprotno smer.«

Iz žepa potegne debelo službeno knjigo, določeno stran primerja z zapestno uro in reče:

»Čez kakih dvajset minut se bo vlak ustavil. Izstopite in na tiru številka tri počakajte na vlak za v Tokio.«

»Hvala, gospod!« rečem. Isto reče moj spremljevalec, ljubitelj klasičnih kitajsko-japonskih knjig. Napol obrnjen k meni ob odprti knjigi pa:

»Bog plačaj, dragi prijatelj! Sam bi te dragocene knjige najbrž ne mogel najti – noge bi mi odpovedale. Pomislite: prodajalec ni imel pojma o knjigi, ki je vredna deset tisoč jenov. Dobil sem jo za tisoč jenov…«

»Ali bi šli z menoj?«

»Kam?«

»Na jezero plavat,« mi reče smehljaje eden mojih prijateljev, starih med 30 in 40. V kopalkah stoji pred menoj. »Po včerajšnjem tajfunu je jezero kot safir. In zrak je tako svež kot spomladi.«

»Spremljal vas bom z očmi,« mu rečem; bil sem nameč že zjutraj v jezeru. On pa:

»Prosim, pojdite z menoj. Po tajfunu je v vodi kar dosti hlodov in odlomljenih vej. Čul sem, da človeka ranijo. Ne vem, kako bom reagiral. Saj veste, tri otroke imam doma.«

Ne morem se več upirati. Zlezem v še mokre kopalke in se vrnem v jezero. Malce hladna je voda, a sonce pripeka iz višine in vzpostavlja ravnotežje. Tu in tam plavajo veje. Počasi se bližava sredini jezera. Naenkrat mi reče:

»Srce mi močno bije, v možgane mi bije. Kaj naj storim?«

Mirno mu rečem po nekaj zamahih ob njem:

»Najprej nobene panike! Lepo se obrnite v smeri obale nazaj. Prosim, plavajte počasi. Čisto poleg vas sem. Do obale ni niti 60 metrov.«

Pokima in se obrne in z rdečim obrazom počasi plava nazaj k bregu. Plavam ob njem in ga gledam. Tako ve, da sem na razpolago, če pride do krize. Celo smehljal sem se, kolikor je to v vodi mogoče.

»Še malo, še malo,« ga vzpodbujam.

Ob bregu sva. Kakor da je ves izčrpan obleži na pesku. Jaz pa se zahvalim svojemu in njegovemu angelu varuhu. Pomislite, kaj bi bilo z njegovo smrtjo: vdova s tremi otroki, bedna pokojnina, in madež na mojem imenu: namesto da bi mu odsvetoval, sem šel z njim celo plavat v potajfunsko jezero…

Ne on ne jaz ni ženi ničesar izdal. Pozneje sem slišal od žene, tako mimogrede, da je možev oče bil umrl od kapi – med plavanjem.

Odtlej ne hodim z nikomer ne na jezero ne na morje, tudi če bi me sam guverner pokrajine povabil na skupno plavanje.

»Ali bi šli z menoj?« me ogovori po telefonu japonsko laiško dekle. (Rad bi uporabil ženski spol besede “laik”, a Slovar slovenskega knjižnega jezika iz leta 1993 pozna samo besedo “laik”; bi beseda “laikinja” bila v redu?)

Čakala me je pred bolnišnico Toránomon v nedeljo popoldne. Na poti v 7. nadstropje sem zvedel, da je mož njene prijateljske družine smrtno bolan, njegova žena pa na smrt prestrašena zaradi bližajoče si izgube.

»Ne on ne ona nista katoličana,« mi reče v dvigalu, a z možem je dekle večkrat govorilo o Kristusu. Sorodniki živijo na deželi; vsi so katoličani; najbolj se z možem razumejo vnuki; danes nameravajo priti, a morda bodo prepozni za zadnje srečanje z živim dedkom. Dekle mi pove, da je v stalnem stiku s temi sorodniki, in sicer po žepnem telefonu (menda mu v Sloveniji pravimo “mobitel” – v Ameriki pa “cellular”). Zdi se ji, da je največja zapreka za krst umirajočega prav njegova žena, ki še nikdar ni imela dobre besede za Kristusa. Dekle mi priporoča: zapletem naj jo v pogovor v sobici, ki je poleg bolniške sobe umirajočega; morda se medtem prikažejo sorodniki z dežele.

Najprej sam vstopim k umirajočemu; nagovorim ga: vprašam ga, ali mu lahko pomagam iz bolečin s Kristusovim krstom, ki je že toliko ljudem pomagal tudi k zdravju. Toda mož me gleda, le gleda, in težko diha. Na pragu se pojavita dve bolničarki, da bi možu pomagali, če se pomagati še da.

Umaknem se v sosednjo sobico. Moževa žena me prestrašeno vpraša, če še živi.

»Prepričan sem, da bi mu krščanski krst olajšal trpljenje,« ji rečem.

Še bolj prestrašena mi odgovori: »Ne, ne, gospod! Dosti ljudi umre, ko prejmejo krst. Ne, ne, gospod!« me skoraj jokaje prosi.

Laičnega dekleta ni blizu; vem, da je spodaj pri vhodu in čaka moževe sorodnike. Gospo povabim, da se usedeva v udobna naslanjača. Začenjam jo vpraševati o družini, o moževem delu, o sorodnikih. Obenem imam oči na stenski uri. Tisti sorodniki morajo biti tukaj do treh. Ker prihajajo z dežele, je naslednji možen prihod šele ob štirih. Napenjam možgane, da bi imel dovolj snovi za razgovor, tudi do štirih, če je treba. Od časa do časa potolažim gospo: bolniške strežnice moža še zmeraj obiskujejo, da mu pomagajo, torej je še živ. Kazalec na uri se za hip ustavi na številki tri.

»Kako je sploh prišlo do te težke moževe bolezni?«« vprašam.

Oba se pogrezneva v podrobnosti. Seveda se med poslušanjem vračam h Gospodu po pomoč. Gospa je tako ujeta v pripovedovanje, da ne opazi tihih senc ljudi, ki zdrknejo v sobo umirajočega. Z laičnim dekletom.

Petnajst čez tri. Laično dekle se pojavi pred nama: da so bolniške strežnice ugotovile, da gre možu – na bolje, posebno z dihanjem.

Dekle se mi prisrčno zahvali – tudi bolnikova žena – in me pospremi do izhoda. Čisto tiho mi reče:

»Moževa vnuka sta rekla dedku, da ne sme umreti brez krsta. In dedek je prikimal.«

Dekle ga je krstilo in takoj mu je šlo na bolje.

»Kakšno ime ste mu dali?«

»Ime?« me prestrašeno pogleda. »Pozabila sem nanj.«

»Kakšno ime bi mu dali, če bi imeli čas za razmisek?«

»Tomaž, tistega nevernega vernega Tomaža.«

»Pa mu to prihodnjič sporočite.«

Nasmehnila se mi je. Pozneje mi je telefonirala, da je mož tako zelo okreval po krstu, da se je spet lahko lotil dela okrog hiše.

Zdaj se je celo žena spoprijaznila s Tomažem.

S temi in podobnimi besedami so me povabili, zapomnil sem si jih in jih tako zaznamoval – saj veste, na tistih lističih, ki jih je še nekaj v tej misijonski torbi. Upam da jih bom po tolikem času pravilno oživil

»Ali bi šli z menoj?«

Prijatelj gospod Tákao stoji ob najetem čolnu v južno-tokijskem zalivu. Zaliv čuvajo skale na desni in levi strani, izhod na Tihi ocean je ozek. Le kakih sto metrov je do modrikasto se svetlečega morja. Vem, da je gospod Tákao strasten ribič, tudi v tem smislu, da večino rib, ki jih spretno ulovi, tudi sam poje; njegova žena, čeprav Japonka, nima rada tistih rib, ki jih mora sama razrezati in očistiti, ko jih mož prinese domov. In tako je gospod Tákao doma kuhar, po navadi z belim predpasnikom in velikim, ostrim nožem v kuhinji s tekočo vodo.

»Z veseljem,« odgovorim in sedeva v čoln ter začnem veslati. Prijatelj mi nakaže smer, naroči zmerno veslanje in vrže trnek v valove. Rad bi ujel ribo, ki jo Japonci imenujemo “kácuo” (po naše pisano, s k in c naše abecede). Nimam pojma, kako se ji reče po slovensko; špansko in mednarodno kulinarično ji pravimo “bonito” (z naglasom na i); malce večja je od skuše in manjša od srednje velikega tuna. Počasi veslam in opazim neke vrste nov tok pod čolnom. Ozrem se v nebo; od morja sem začutim veter. O takšnem vetru pravijo Japonci, da je nevaren in da se lahko v hipu spremeni v vihar.

Prijatelj pridno lovi ribe, poznam jih, okusne so, a še zdaleč ne dosegajo romantične “kácuo”. Naenkrat se pod čolnom srečata dva nasprotna si tokova. Čoln se začne gugati gor in dol. In moj prijatelj postane čisto zelen v obraz.

»Greva nazaj! Ne zmorem več. Valovanja nisem vajen. Prosim, veslaj mirno!«

Pokimam. Zadnjo ribico na trnku komaj potegne iz vode, ribiška palica mu zdrkne iz rok, ribica na trnku pade na moje hlače. Počasi veslam. Prijatelj je še zmeraj zelen v obraz in zaprtih oči. Ribica na trnku trepeta in bi rada nazaj v vodo. Veslati moram nazaj na obalo. Črni oblaki se zapodijo čez nebo. Velik val mi sune čoln v smer k obali. Ribiško palico s trnkom in ribico sunem v vodo, za hip jo tako držim, potem jo potegnem nazaj – na trnku ni več ribice. Upam, da je izrabila trenutek.

Ozrem se v nebo: črno je. Veter začne rjoveti. Ali ga jezi, da sem vrnil ribico morju? Ne najdem odgovora, ker se moram osredotočiti na veslanje, umirjeno veslanje v razburkanem morju. Prijatelj zdaj leži v čolnu, iztegnjenih rok se oprijema mojih nog. Pred odhodom na morje nisva dosti jedla. Kolca se mu. Na sebi imam boljšo obleko, ker je nedeljo in nisem računal na ribolov. Nog ne morem odmakniti od prijateljeve glave in ust.

Še en val naju potegne bliže k bregu. Še nekaj sunkov z vesli. V dežju pristaneva. Hladen dež vrne prijatelju moč. Še nekaj časa sediva v čolnu. Dežuje. Moja takozvana boljša obleka zdrkne v kategorijo navadnih, dobrih oblek. Brez navedbe prijateljevega jedilnega lista.

Dilema, pravi spoštovani SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika), je »položaj, ko se je treba odločiti med dvema danima možnostima«. Nekega vročega japonskega dne me je prijateljska družina – štirje pogani, dve katoličanki – povabila v hladne gozdove v gorati pokrajini Kanágawa. Vroč japonski dan pomeni, da se zvečer ne da spati tja do desetih. Menda vročini ugaja bivanje v prestolnici. Šele težaški ribiški vetrovi z morja jo lahko preženejo. Tisti obljubljeni hladni gozdovi so tudi kratica za japonsko kopališče z izvrstno hrano – oprostite – surovih rib.

Poglavar zgoraj omenjene družine mi reče po telefonu:

»Z vabilom je združen en sam pogoj.«

»Denar?« vprašam kar se da enostavno, nečustveno.

»Denar? Ali smo Vas že kdaj obremenili?«

»Nikoli,« priznam. Menda se celo nasmehnem, kar pa na drugem koncu žice ni vidno.

»Naša družina visoko ceni Vaše vživetje v našo kulturo. A nekaj Vam manjka: ne upate se iti z nami v skupno japonsko kopel. Tokrat morate z nami. To je edini pogoj. Sicer morate ostati v Tokiu.«

Na hrbtu že čutim, kako polzi vročina po meni. V daljavi stojijo hladni gozdovi in me čakajo.

»Dragi gospod Tákao« (tako je ime družinskemu poglavarju), »Vaše vabilo mi je v čast. A kakor so na Japonskem materine besede svete, tako je tudi meni mamina beseda sveta: sramežljivost dela moškega lepega, tudi če ima grd obraz.«

Čujem rahel smeh na drugem koncu žice.

»Oprostite, pozabil sem Vam razložiti, da so japonska javna kopališča razdeljena na dva. med seboj ločena prostora. Torej pridete?«

»Pridem,« brez obotavljanja odgovorim. Brez obotavljanja v glasu, toda s svinčeno težkim srcem.

Potem se spomnim. S sobrati iz Jugovzhodne Azije smo nekoč šli plavat –; blizu slavnega mesta Kamákura ko so se prepričali, da ni deklet v bližini, so se slekli do golega in jaz sem jih posnemal. In še nečesa se spomnim: kako smo morali stati nagi, vsaj dvakrat, pri zdravstvenem apelu v italijanskem koncentracijskem taborišču Gonarsu…

Z veselimi pokloni se pozdravimo, gospod Tákao, njegova družina, in jaz. Ker smo se zmenili, da se gremo kopat pred večerjo, se gremo sprehajat po krasnem hotelskem vrtu. Starejša hči, katoličanka, se mi med sprehodom pridruži in mi stisne roko:

»Čestitam! Danes boste pravi Japonec!«

Zahvalim se ji. Po japonsko potisnem še zmeraj nemirne misli o kopeli v možgansko ozadje. Pogovarjamo se; važno je, da sogovornike pazljivo poslušaš. Vsak se srečava z vsakim, prednosti ni. Gospod Tákao pogleda na uro:

»Še pol ure. Kar posnemajte me, ni problema.«

Hm, za njega ne. Kaj pa tistih 41 stopinj Celzija (106 F) vročine, ki je značilna za klasično japonsko kopel?

V sobi, ki si jo delimo, nas čaka kopalni kimono, lesene opanke in dve brisači. V predsobi kopalnice se slečeš do golega in z manjšo brisačo pokriješ del svojega telesa in to brisačo pustiš ob veliki kopeli, iz katere se dviga skoraj neviden dim tistih klasičnih 41 stopinj Celzija.

Še to moram pojasniti: poleg velike kopalnice na eni strani hotela za ženske, na drugi strani za moške, ima na obeh straneh vsaka velika kopalnica dodatno še manjšo – tako imenovano rotenburo – kopalnico pod milim nebom, obdano s krasno urejenim vrtom; z visokim zidom ali z visoko bambusovo ograjo je ločena od zunanjega sveta. Včasih je ta manjša kopalnica tako velika, da se dà v njej celo plavati. Glavno je, da se počutiš, kot da si nekje v nepokvarjeni naravi. Ta občutek okrepijo veliki, težki, skoraj neobdelani kamni, ki obdajajo to “manjšo” kopalnico. Voda je vroča, a drevesa okrog bazena nudijo prijeten hlad, ki ga gorski veter od časa do časa potrdi.

Gospod Tákao odloži tisto majhno brisačo in zdrkne v vodo. Jaz za njim. V teh treh besedah je skrit spomin na katoličane-mučence, ki so jih v 17. stoletju v vrelcih z nad 70 stopinj Celzija (158 F) ubijali v gorski divjini blizu Nagasákija; pa malce trepeta pred le 41 stopinjami vroče vode; pa vdanost ljubi Božji Previdnosti, ki svojih misijonarjev ne pusti na cedilu.

Gospod Tákao me radovedno gleda, jaz pa mu smehljaje odgovorim z lahkotnim zdrkom v vodo. Le prvi trenutek občutim nekaj kot srž vročine in že se predam valovom.

Pozneje pri večerji – oprostite: polni umetniško pripravljenih surovih rib v enako klasični japonski omaki – me gospod Tákao pohvali pred vsemi:

»Danes sem prvič videl zahodnjaka, ki smehljaje zdrkne v 41 stopinj vročo vodo.«

Hm, smehljaje… Malce sram me je pohvale: gospod Tákao ni videl tistega trepeta nekje na dnu srca. In tudi ni vedel za Božjo Previdnost, na katero se mi, misijonarji, zanašamo – in se učimo zanašati – tudi če imamo pred seboj le majhno brisačo in velik kotel vroče vode.

Morda bo tega ali onega, ki to bere, kdaj zaneslo na Japonsko. Priporočam “rotenburo”, najbolje nekje v gorah. Dandanes so na razpolago tudi mesne jedi namesto surovih rib. Namesto majhne brisače je na razpolago tudi velika. Pazite, prosim, da vam ne spodrsne na spolzkih kamnih okrog bazena. Posvaril sem vas. Uživajte!