1

Ne samo rasistično, BLM tudi protikrščansko gibanje: Pozivajo k uničevanju cerkva ter podiranju kipov Jezusa in Marije

Eden od vodilnih glasov BLM (Black Life Matters, črna življenja štejejo) Shaun King poziva k uničevanju cerkva, ter razbijanju kipov Jezusa

Če se je začelo s kipi generalov Konfederacije in eskaliralo v napad na koloniste, sta najnovejši tarči radikalnega črnskega gibanja BLM Jezus Kristus in blažena devica Marija. Kar je samo po sebi naravnost smešno, kipe Jezusa in Marije in pozive, k njihovemu uničenju vodi Shaun King, prevarant, ki se pretvarja da je črn, navkljub temu, da so ga v preteklosti že razkrinkali kot belca.

»Da, mislim, da bi morali kipi belega Evropejca, za katerega trdijo, da je Jezus, pasti,« je v ponedeljek, 22. junija 2020 tvitnil eden vodilnih predstavnikov gibanja BLM (črna življenja štejejo), Shaun King.

Po mnenja Kinga, ki je belec, ki se izdaja za črnca, v preteklosti je celo lastno mamo obtožil, da je prevarala njegovega očeta s črncem, da bi upravičil svoj aktivizem, so kipi Jezusa Kristusa oblika bele nadvlade.

Kaj takega je lahko res samo, če King zagovarja, da črnci niso sposobni narediti dostojnega kipa, kar je sodeč po tisočletni tradiciji in kulturi subsaharske Afrike še kako res. Če ne bi bilo belih kolonizatorjev, bi subsaharska Afrika še danes živela v džungli.

»Vse stenske slike, pobarvana steklena okna z belim Jezusom in njegovo evropsko materjo in njihovimi belimi prijatelji morajo pasti. So ogabna oblika bele nadvlade. Ustvarjeni kot orodja zatiranja. Rasistična propaganda.”

Mogoče, če bi King kdaj obiskal Afriko, bi v njihovih cerkvah našel črnega Jezusa, kakor lahko v Mehiki naleti na mehiškega Jezusa in v Aziji na azijskega Jezusa, s ctankimi brčicami in poševnimi očmi. Ali pa lahko obišče Južno Korejo in si ogleda kip Jezusa, ob katerem še Heraklej deluje kot pohleven mladič. Tisti kip Jezusa ne izgleda, kot da je pribit na križ, temveč kot da je križ pribit nanj.

Na podobnost med BLM, ki jih podpirajo Demokrati in Ku Klux Klanom, ki so ga Demokrati ustanovili, je po poročanju RT opozoril novinar in filmar Mike Cernovich. »KKK je požigal cerkve,« je spomnil Cernovich in dodal, da King »nadaljuje s tradicijo demokratskega nasilja proti cerkvam, ter na Twitterju podpihuje zvezne zločine iz sovraštva.«

Nekaj komentarjev:

– Hudič na delu! Gre za satanistična gibanja!

– BLM = Behavior Like Monkey (opičje obnašanje).

– BLM in Antifa so radikalne komunistične organizacije, ki so v vojni z Zahodno civilizacijo. Samo pol ljudi je preveč idiotskih, da bi to opazilo. Druga polovica jih pa še podpira.

– V Ameriki je važno samo, da pade Trump, tudi če sesujejo Ameriko. V Sloveniji pa je važno samo, da pade Janša, tudi če sesujejo Slovenijo.

– To je gotovo. Če so marksisti so tudi anti-kristjani. Samo da morda to malce zavijejo v “antirasizem”.




Gorski Karabah novo žarišče preganjanja kristjanov?

So bili časi, ko se ljudem stvari, ki so se dogajale daleč od njih niso zdele posebno važne, saj so bile predaleč, da bi lahko vplivale na njihovo politično ali vsakdanje življenje. Danes pa ni več tako. Kar se danes dogaja na drugem koncu sveta, se lahko uresniči jutri tudi pri nas. Ne glede na to pa se danes zavedamo krščanske vesoljnosti in kristjanom v Sloveniji ne more biti vseeno, če v Nigeriji muslimani v šestih mesecih pobijejo 6.000 kristjanov, kot nam ne more biti vseeno, če račun za politična obračunavanja med Armenijo in Azerbajdžanom plačuje pretežno krščanski Gorski Karabah. In če ima pri tem prste zraven še Turčija, ki hoče po vsej sili priti v Evropsko unijo (čeprav v njej nima kaj iskati), smo hočeš ali nočeš zaskrbljeni tudi kristjani v Evropi, kjer muslimani že po drugih potih skušajo priti do glavne besede. Problem si lahko ogledate TUKAJ

Komentar AM:

Če Evropa ne bo pravočasno zaustavila poskusov prevlade muslimanov, potem se čisto lahko zgodi, da bomo kristjani v Evropi postali ne drugorazredni državljani, ampak ljudje brez pravic. Množica muslimanskih migrantov v Evropi, ki ne zna drugega kot dreti se “Alahu akbar” in z nasiljem uveljavljati svoje zahteve po lagodnem življenju na tuj račun dovolj jasno kaže, da pri njih ni “kulture”, kot jo pojmujemo v Evropi, kaže pa tudi, na kakšen način nameravajo priti do izpolnitve svojih načrtov. To naj si zapišejo za uho tisti slovenski politikanti, ki v migrantih vidijo predvsem volilno bazo, ki jim bi pomagala priti nazaj na oblast. Če bo, kar Bog ne daj, do tega res prišlo, bodo lahko rekli z Goethejem: »Die Geister, die ich rief – Duhovi, ki sem jih priklical,« ko bo namesto raznih masleš in fišerjev tožnik in sodnik – kadi.




300 milijonov kristjanov živi v državah, kjer jih preganjajo

Podatki so od oktobra 2019 in so bili objavljeni na Radiu Ognjišče

Kar 300 milijonov kristjanov živi v državah, kjer so izpostavljeni preganjanju. To je razvidno iz poročilo o preganjanju kristjanov med letoma 2017 in 2019, ki ga je predstavila papeška fundacija “Pomoč Cerkvi, ki trpi”.

Poročilo podrobneje obravnava dvajset držav, v katerih so kristjani, ki predstavljajo manjšino, preganjani. Največkrat so žrtve muslimanskih skrajnežev, pa tudi avtokratskih režimov. Preganjanje s strani islamistov, ki je bilo pred leti najhujše na Bližnjem vzhodu, se zdaj seli v jugovzhodno Azijo in Afriko. Skrajne islamske skupine so najbolj dejavne v Afriki saj je med 18 ubitimi duhovniki v letošnjem letu, kar 15 duhovnikov izgubilo življenje v Afriki, največ v Burkini Faso; v tej državi so letos ubili že več kot 60 kristjanov. Hudo je tudi v Nigeriji, Nigru, Maliju, Libiji in Centralni Afriški republiki. V Sudanu in Eritreji oblasti zapirajo krščanske šole in bolnišnice. V Aziji so kristjani doživeli najhujše napade na Šrilanki, kjer je za letošnjo veliko noč umrlo kar 258 vernikov. V delovnih taboriščih v Severni Koreji je zaprtih kar 70 tisoč kristjanov. Tudi na Kitajskem je kljub zbližanju države z Vatikanom preganjanje hujše kot pred sklenitvijo sporazuma pred dobrim letom.

Oblasti so neusmiljene do tistih, ki ne pripadajo tako imenovani “patriotski cerkvi”. Na desetine kristjanov je bilo pobitih v Indoneziji in na Filipinih. Tudi v Pakistanu kljub pomilostitvi Asie Bibi v zaporih ostaja še več deset kristjanov, obtoženih svetoskrunstva. Poleg tega vsako leto na stotine deklic prisilijo, da sprejmejo islam. Enako tudi v Mjanmaru, nekdanji Burmi, ker poleg tega vojska prisili kristjane, da čistijo minska polja. V Indiji so kristjani od 2017 doživeli več kot tisoč napadov, največ s strani hindujcev. Zaprtih je bilo kar sto cerkva. Kristjani na Bližnjem vzhodu, zlasti v Iraku in Siriji, so kljub zmagi nad Islamsko državo, še naprej preganjanji s strani različnih skupin. V Iraku, kjer je bilo pred letom 2003 milijon in pol kristjanov, jih je le še 150 tisoč. Približno toliko jih je bilo v Siriji, kjer je danes le še pol milijona kristjanov.




Samo v zadnjem letu v Franciji 261 mrtvih zaradi islamističnega terorizma

Na Zahodu živi okoli 30 milijonov muslimanov, verjetnost, da bodo žrtev terorističnega napada, pa je okvirno ena proti desetim milijonom. Po drugi strani pa je bilo samo lansko leto v Franciji 261 ljudi pobitih in še mnogo več ranjenih zaradi muslimanskih napadov na nemuslimane.

Če vzamemo za primerjavo situacijo po svetu, vidimo, da so po poročilu, ki so ga objavili pri organizaciji Open Doors, zaradi vere v letu 2018 muslimani pomorili najmanj 4.305 kristjanov. Po trditvah organizacije Aid to the Church in Need je krščanstvo “najbolj preganjana religija na svetu”, večina od 300 milijonov kristjanov, ki se dnevno soočajo s pregonom, pa živi v muslimanskih državah.

Verjetnost, da bo kristjana v državi, v kateri živi muslimanska večina, umoril musliman, je tako približno ena proti 70.000. To pa pomeni, da je kar 143-krat bolj verjetno, da bo musliman ubil kristjana zaradi njegove vere, kakor pa da bi nemusliman ubil muslimana na Zahodu zaradi njegove vere.




Preganjanje kristjanov v muslimanskih državah

Teroristični napadi na muslimane na Zahodu, kakršen je bil masaker v Christchurchu na Novi Zelandiji, so izjemno redki. Pogostejši pa so napadi na kristjane v muslimanskih državah, ki jih mediji pogosto prezrejo.

Masaker na Novi Zelandiji, ki ga je na marčeve ide zagrešil 28-letni samooklicani ekofašist Brenton Tarrant in je terjal 50 smrtnih žrtev, je prvi večji incident te vrste od streljanja v Quebec Cityju, ko je umrlo šest ljudi, je za Chronicles Magazine zapisal Srđja Trifković, ki je poudaril, da so teroristični napadi na muslimane na Zahodu izjemno redki.

Napadu v Christchurchu je bilo po pisanju portala Voice of Europe posvečeno neproporcialno več medijske pozornosti kakor pa na primer bombnemu napadu na cvetno nedeljo v Aleksandriji leta 2017, ko je bilo ubitih 45 kristjanov. Ta je bil s strani zahodnih medijev in politikov v celoti prezrt. Če se je o njem tudi poročalo, je bil takoj pozabljen.




Indijski sod smodnika

Kristjani in druge verske manjšine v Indiji nenehna tarča vladne diskriminacije

Ko je na sklepni slovesnosti ob dnevu republike v New Delhiju ta teden vojaška godba zaigrala krščansko skladbo Abide with me, si je John Dayal, 71-letni indijski katoličan in borec za človekove pravice, vsaj za trenutek oddahnil. »Majhna zmaga zdrave pameti,« je komentiral na svojem facebook­ovem zidu dober teden prej, ko je indijska vlada zaradi številnih ogorčenih odzivov sklenila, da pesmi vendarle ne umakne s programa. Menda najljubša pesem indijskega borca za neodvisnost Mahatma Gandija, ki jo je napisal škotski anglikanski duhovnik, je bila obvezen del državne slovesnosti vse od 26. januarja 1950, ko je Indija posta­la neodvisna država, in zato pomemben simbol. Nedavna namera vlade, da jo letos zamenja s skladbo hindujskega avtorja, pa je le še eden od njenih odločnih korakov v smeri, da to državo naredi popolnoma hindujsko.

Dejavna in napadana Cerkev

»Najbolj zaskrbljujoče je, da nas poskušajo ločevati glede na versko pripadnost. Vsi smo državljani Indije. To politiko ločevanja je treba ustaviti, če hočemo ohraniti mir in sožitje ter okrepiti demokracijo in razvoj naše države,« je za agencijo Fides povedal John Dayal septembra lani, ko je v Džarkandu, zvezni državi na vzhodu Indije, policija aretirala katoliškega duhovnika in katehista zaradi »nasilnega spreobračanja in nezakonite posesti«.

To je bil sicer eden od milejših primerov vladnega nasilja nad kristjani, ki v državi z 1,3 milijarde prebivalstva predstavljajo le drobno manjšino (2,3 % oz. 28 milijonov). Odkar je oblast leta 2014 prevzela hinduj­ska nacionalistična stranka (BJP) s predsednikom vlade Narendro Modijem na čelu, se je diskriminacija kristjanov in drugih verskih manjšin pa tudi nasilje nad njimi v večinsko hindujski (80 %) Indiji močno povečalo. Napadi na duhovnike in vernike, vandalsko onečaščanje ali celo rušenje cerkva, nasilne prekinitve molitev in obredov, preiskave redovnih hiš, župnišč in izobraževalnih ustanov, nasilno spreobračanje v hinduizem, ustrahovanja in grožnje postajajo stalnica v življenju kristjanov.

Spomnimo, Katoliška cerkev je v Indiji med največjimi nedržavnimi institucijami, ki se borijo proti revščini, nerazvitosti in boleznim. Zelo pomembno vlogo imajo katoliške izobraževalne, zdravstvene in socialne ustanove z bolnišnicami, sprejemnimi centri za ljudi s posebnimi potrebami, gobavce, bolnike z aidsom. Mati Terezija in njene misijonarke ljubezni so le ena od najbolj znanih skupin, ki so svoje življenje posvetile človekoljubnemu delu v Indiji.

Ekstremistične hindujske skupine, ki jih podpira vlada, pa kljub temu vedno glasneje zahtevajo, da je treba iz Indije izgnati vse tuje misijonarje. Ti naj bi namreč po njihovem družbeno delo uporabljali kot pretvezo za spreobračanje hindujcev v kristjane. Po poročanju UcaNews je tako indijska vlada avgusta lani zavrnila podaljšanje vize 86-letni sestri usmiljenki. Sestra Enedina, ki je več kot 50 letih delala med ubogimi Indijci kot zdravnica in učiteljica, je po vložitvi vloge izvedela, da mora v desetih dneh zapustiti državo.

Pogrom nad kristjani leta 2008

Najhujši napad na kristjane so izvedli hindujski skrajneži v Kandhamalu v Orissi, državi na vzhodu Indije, avgusta 2008, kot povračilo za umor hindujskega voditelja Swamija Lakšmananande. V več mesecev trajajočih napadih je umrlo več kot 100 kristjanov, več tisoč je bilo ranjenih, 300 cerkev in 6.000 hiš je bilo požganih, več kot 50.000 ljudi je moralo zapustiti svoje domove. Za storjene zločine je bila obsojena le peščica ljudi.

John Dayal, ki je bil v času krvavih napadov predsednik Vseindijske katoliške zveze (AICU), najstarejšega laiškega gibanja v vsej Aziji, je ob 10. obletnici napada napisal odprto pismo papežu Frančišku s pobudo za razglasitev žrtev iz Kandhamala za mučence. Dayal tudi sicer s članki, pismi in objavami na družbenih omrežjih vztrajno opozarja na napade na kristjane. Nekdanji novinar, vojni dopisnik in urednik je že več kot 40 let eden najvidnejših krščanskih aktivistov ne le v Indiji, pač pa tudi v celotni južni Aziji. Njegova ekumenska prizadevanja so tudi privedla do ustanovitve AICC. Zaradi vztrajnega zavzemanja za kristjane in druge verske manjšine je Dayal pogosto tarča takšnih in drugačnih napadov: od najrazličnejših lažnih obtožb do množičnih groženj na družbenih omrežjih, celo groženj s smrtjo.

Diskriminatorni zakono državljanstvu

19. decembra lani je John Dayal več ur preživel v priporu; skupaj z več tisoč drugimi so ga aretirali med demonstracijami proti novemu zakonu o državljanstvu, ki omogoča indijsko državljanstvo priseljencem vseh ver, razen muslimanom. Obenem z novim zakonom je vladajoča stranka BJP konec lanskega leta napovedala popis vseh prebivalcev in pregon ilegalnih priseljencev. Mnogi od 200 milijonov muslimanov, ki živijo v Indiji, pa tudi mnogi pripadniki drugih verskih manjšin nimajo dokumentov, s katerimi bi dokazali indijsko državljanstvo, zato je novi zakon razumljivo sprožil val protestov po vsej državi.

Med protestniki torej niso le muslimani, ampak tudi številni drugi Indijci, ki so prepričani, da državljanstvo ne sme biti povezano z versko pripadnostjo. Temu mnenju se je pridružila tudi Katoliška cerkev in 26. januar razglasila za dan varstva ustave. Minulo nedeljo so tako v številnih cerkvah ob koncu maše prvič v zgodovini prebrali uvodno besedilo ustave, ki poudarja demokratična načela indijske države: pravičnost, svobodo, enakopravnost in bratstvo vseh njenih državljanov. V Kalkuti so na pobudo nadškofa Thomasa D’Souze v podporo indijski ustavi organizirali tudi človeško verigo.

Nevarno nabiranje volilnih točk

Država na (večinoma mirne) proteste po vsej državi odgovarja s policijskim nasiljem. Sovražni napadi na muslimane, kristjane in druge verske manjšine so bili za Modijevo stranko že v preteklosti priljubljen način nabiranja volilnih točk. Kot ugotavlja tednik Economist, je žalostna resnica, da ustvarjanje napetosti na področju verske in narodne pripadnosti Modiju in njegovi stranki politično zelo koristi. To namreč podžiga aktiviste stranke in njihove zaveznike v hindujskih nacionalističnih skupinah, obenem pa odvrača pozornost od neprijetnih tem, kot je indijska ekonomija.

Boj Johna Dayala in njegovih somišljenikov torej močno presega boj za pravico do veroizpovedi. Borijo se za obstoj svoje demokratične države.




Kitajska: vera pod budnim očesom Partije

Rok Blažič

Kitajska: vera pod budnim očesom Partije – TUKAJ

Na Kitajskem bo s 1. februarjem začela veljati nova uredba, ki med drugim zahteva, da morajo verske skupnosti “uveljavljati vrednote socializma” in pospeševati “principe in politike Kitajske komunistične partije”. Praktično vse življenje skupnosti, od imenovanja cerkvenih služb in prirejanja dogodkov do finančnih odločitev bo moral odobriti vladni urad za verske zadeve. Neimenovani katoliški duhovnik je za AsiaNews komentiral spremembe tako: »V praksi ne šteje več, ali si budist, taoist, musliman ali kristjan: edina dovoljena religija je vera v Kitajsko komunistično partijo.« Povečanje kršitev človekovih pravic in verske svobode je ugotovilo tudi nedavno objavljeno poročilo komisije ameriškega kongresa, ki je posebej izpostavilo preganjanje katoličanov kljub sporazumu s Svetim sedežem. Sporazum je sicer uspešno razrešil vprašanje imenovanja škofov in s tem končal razkol med uradnim in podtalnim delom Cerkve.

Zaostrovanje preganjanja

V zadnjih letih so poročali o zapiranju in rušenju cerkva, odstranjevanju križev, nadlegovanju in zapiranju škofov in duhovnikov. Ponekod so začeli strogo uveljavljati prepoved udeležbe mlajših od 18 let pri verskih obredih, na številne cerkve so namestili nadzorne kamere. V cerkvah mora poleg svetih podob viseti državna zastava ali portret predsednika Šija. Novembra je izšel ukaz, da se iz svetih spisov (npr. Svetega pisma ali Korana) odstrani neustrezne vsebine oz. se jih “prilagodi kitajski tradiciji”. V najslabšem položaju je manjšina muslimanskih Ujgurov na zahodu Kitajske, kjer naj bi bilo v “prevzgojnih” taboriščih zaprtih več kot milijona ljudi. AsiaNews celo poroča, da oblast muslimane poziva, naj tradicionalne preproge in blazine zamenjajo z modernim pohištvom. Kdor ne sledi napotkom, tvega, da bo razglašen za “verskega skrajneža”.

Duhovni vakuum

Sedanji predsednik Ši Džinping je po obdobju relativne liberalizacije obudil težnje po večjem obvladovanju družbe. Po drugi strani je med prebivalstvom vedno več iskanja duhovnosti kot odgovor na izgubo tradicionalnih vrednot, hitro urbanizacijo in državni kapitalizem, kot nekateri označujejo ekonomsko politiko Kitajske, ki je poleg povišanja splošnega standarda prinesla tudi skokovito večanje razlik v družbi. Partija želi v tem položaju okrepiti svojo podobo moralnega vodnika pa tudi kult osebnosti, ki ga počasi gradi sedanji predsednik. Na to kaže tudi obsežni dokument o moralnosti, ki so ga izdali konec lanskega oktobra. Kot za UcaNews opaža Michael Sainsbury iz Hongkonga, je to »potrditev duhovnega vakuuma, ki ga je povzročila uradno ateistična komunistična oblast«. V partijski politiki je prišlo tudi do preobrata v odnosu do tradicionalnih verstev (taoizem, konfucianizem in kitajski budizem), ki so jih rehabilitirali kot “bogat vir moralnosti”.

Kitajsko ali tuje?

Po drugi strani so pod udarom “nekitajska” verstva, predvsem krščanstvo, islam in tibetanski budizem. Zgodovinar Žang Lifan razlaga za Le Figaro: »Komunistična partija vidi v njih ideološke tekmece, saj deluje kot verska sekta.« Uradni izraz za prilagoditev tujih verstev kitajski kulturi je sinizacija, kjer gre po eni strani za potrebno inkulturacijo vere, po drugi pa se pojem uporablja za politične namene. Mary Li Ma, raziskovalka krščanstva na Kitajskem, je zapisala: »Kadar koli se režim odloči zaostriti avtoritarni nadzor, se zateče k potrebi po sinizaciji,« ki ima uspeh zaradi nezaupanja do tujcev in zahodnih ideologij. Na prelomu 19. v 20. stoletje, ko se je Kitajska znašla v primežu evropskih in japonskih kolonialnih apetitov, je vse zahodno postalo sinonim za izkoriščanje in ponižanje kitajske kulture in civilizacije. Skupaj s krščanstvom, ki je v tem času bilo še izrazito evropsko in si je le malo prizadevalo za inkulturacijo in rast avtohtone, kitajske duhovščine in teologije. Na tem zgodovinskem spominu gradi tudi današnja vladna propaganda proti tujim vplivom.

Negotova prihodnost

Duhovnik iz severa Kitajske p. Peter je za AsiaNews zapisal, da oblast pozablja na vse dobrine moderne družbe, ki jih je Kitajska prejela od zahoda, in poudaril: »Tisti, ki se bojijo, da krščanstvo uničuje kitajsko kulturo, so lahko mirni. Kitajski kristjani so v resnici ponosni na kitajsko kulturo … Tudi kitajski katoliški duhovniki se trudijo najti načine, kako inkulturirati krščanstvo.« Kristjani so danes po eni strani najhitreje rastoča verska skupina (predvsem nova protestantska gibanja), po drugi pa je njihov položaj zelo negotov. Nova verska politika se različno implementira v različnih pokrajinah obsežne države, včasih je odvisna od čisto lokalnih razmer in odnosov. Tako verniki in verski voditelji nikoli ne vedo, ali in kdaj bodo omejitve ali prepovedi zadele prav njihovo skupnost. Med katoličani so najbolj izpostavljene podtalne skupnosti, ki jim je Vatikan po sporazumu prepustil svobodo vesti v odločitvi, ali se pridružijo državno nadzorovani krovni organizaciji.

Poskus nadzora hitrih družbenih sprememb

Če so po eni strani verniki glede na zgodovinske izkušnje upravičeno nezaupljivi, pa po drugi Kitajska doživlja velike družbene premike, ki jih tudi uradna državna doktrina ne more več zanemarjati. Nova pravila, ki urejajo področje religije, so usmerjena predvsem v nadzor in se ne ukvarjajo z vsebino vere, kot poudarja Gianni Valente iz agencije Fides. To lahko razumemo kot težnjo po splošni krepitvi nadzornega sistema, s katerim poskuša oblast slediti vsakemu koraku državljanov, tudi v zasebnem življenju: prek aplikacij na mobilnih telefonih, s kamerami s prepoznavanjem obraza in zbiranjem biometričnih podatkov. Michael Sainsbury je tako moderno Kitajsko označil celo za “fašistično državo”. Ali bo partiji s spremembami politike in moderno nadzorno tehnologijo nadzora uspelo “preusmeriti tok” ali bo še bolj izgubila zaupanje državljanov, pa je glavno vprašanje, od katerega je odvisen tudi prihodnji odnos med Cerkvijo in državo.

Komentar AM:

Nič novega pod soncem: komunizem si je povsod prizadeval za isto in si povsod polomil zobe. Upajmo, da si jih bo tudi tukaj!




Po svetu

NORVEŠKA — Februarja je 28-letni muslimanski migrant iz Bližnjega vzhoda ali iz Afrike zažgal cerkvi v krajih Dombås in Sel iz “maščevanja” zaradi nekega nejasnega, toda domnevno “bogokletnega” ravnanje nekega Norvežana s Koranom. Cerkvi sa bili “stavkirke” (palična cerkev), norveška strogo varovana in zaščitena srednjeveška posebnost, zgrajeni iz lesenih palic.

NIGERIJA — Pastirji iz rodu Fulani so v Nigeriji pobili skoraj dvkrat toliko kristjanov, kot “poklicni” teroristi organizacije Boko Haram. Mnogo krščanskih voditeljev v Nigeriji meni, da je vzrok eden od pripadnikov tega plemena, predsednik države Muhamamadu Buhari, ki podpira jihad (muslimansko sveto vojsko) svojih soplemenjakov.

TURČIJA — Kristjanom sovražno okolje v Turčiji se ni pojavilo iz nič. Seme tega sovraštva sejejo že v osnovnih šolah po knjigah, ki jih je predpisalo Ministrsvo za narodno vzgojo. V njih so kristjani razglašeni za sovražnike in izdajalce. Indoktrinacija se nadaljuje po časopisih in državnih televizijskih kanalih. Svoje dodajajo k temu govori imamov v mošejah in klepetanja po kavarnah.




Daleč od oči “civiliziranega” sveta se odvija muslimanski genocid nad kristjani

Poročilo spletne strani “Domovina” in njen komentar od 17. januarja 2020 najdete TUKAJ




Vse več verske nestrpnosti: po svetu preganjanih kar 245 milijonov kristjanov

V preteklem letu je zaradi svoje vere življenje izgubilo 4.136 kristjanov, 2.625 pa jih je končalo za zapahi. Kar 1.266 cerkva je bilo napadenih, v primerjavi z letom 2017 pa se je število ogroženih kristjanov povečalo za 30 milijonov.

Takšni so izsledki raziskaveo preganjanju kristjanov, ki jo tradicionalno opravlja organizacija Odprta vrata (Open Doors). Gre za raziskavo, ki na podlagi pritiskov in nasilja, ki so jih deležni kristjani, države razvršča v lestvico do kristjanov najbolj nevarnih držav. Na vrhu seznama so se znašle Severna Koreja, Afganistan, Somalija, Libija in Pakistan.

Po podatkih raziskave vsak deveti kristjan v svetu doživlja nasilje zaradi svoje vere. Po mnenju raziskovalcev pa so številke najverjetneje nižje kot so v realnosti, saj ljudje, še posebej v ruralnih okoljih, ne prijavljajo smrti in nasilja, ki izvira iz verske nestrpnosti. Strah, da bodo zaradi tega deležni raznih povračilnih ukrepov je namreč prevelik.

Ženske so zaradi svoje vere največkrat žrtve spolnega nasilja, posilstev, družinskega nasilja in dogovorjenih zakonov. Moški so po večini žrtve fizičnega nasilja, javnega obračunavanja in v končni fazi tudi smrti. Trpljenje žensk je tako velikokrat prikrito in težko zaznavno, medtem ko moški krvavo in nasilno umirajo na ulicah.

V Severni Koreji je najhujši rabelj komunističen režim, drugod islam

Severna Koreja na lestvici kraljuje že zadnjih 18 let. Komunistični režim, ki časti vodjo Kim Jong Una, vidi v kristjanih veliko grožnjo in jih sistematično zatira. V tem času se stanje ni spremenilo. Organizacija Odprta vrata tamkajšnjim kristjanom dostavlja hrano, sami pa ravno v tem vidijo Božjo pomoč.

V drugih državah, ki so se znašle na vrhu lestvice pa je glavni preganjalec islam. Največ pretrpijo kristjani, ki so se spreobrnili iz islama, saj postanejo izdajalci svojih družin, so iz njih izločeni in prepuščeni sami sebi. V poročilu je tako predstavljena zgodba mladega Alžirca, ki se je spreobrnil v krščansko vero. Ko so njegovi domači to izvedeli, so ga oče in bratje v pričo žene in otrok pretepali in zahtevali, da prizna islamsko vero. Po treh mesecih je oče dovolil, da skupaj z ženo in otroki odideta iz družine, s katero nimata več stikov.

Pretresljiva je tudi zgodba 26-letne Pakistanke, ki zaradi svoje vere pri uličnem prodajalcu hrane ni smela jesti iz njegove posode, ampak bi mogla prinesti svojo lastno. Prodajalec namreč ni hotel, da bi kristjanka onesnažila njegovo stojnico.