Neredko se srečujemo z zmotnim mnenjem, da bo post rodil toliko večje in lepše sadove, kolikor bolj radikalno in razumsko ga bomo držali. Gotovo, neka velikodušna pripravljenost je dobrodošla, uporaba neke metode je koristna in želeti si je občutek lahkotnosti, ki je pridobljen z dolgo postno prakso. Toda post se ne sme nikdar izroditi v nekakšno razkazovanje, sicer ne bo več zdravilo, ampak strup. Z rekordnimi dosežki (kolikor več, toliko boljše!) v resnici daje potuho lastnemu jazu, namesto da bi postavil na pravo mesto.

Post je torej izpostavljen nevarnosti domišljavosti. Ne mislim na upravičen ponos in na veselje, ki ga spremljajo, ko smo premagali strah pred tem pragom in smo se odločili soočiti se s tveganjem posta. Mislim predvsem na način, da bi gledali zviška na tiste, ki se še niso dokopali do razumevanja in se še vedno morajo na dnu zemeljskih potreb. Sveto pismo opozarja pred bahanjem zaradi posta – ali zaradi molitve in miloščine – da bi nas tako drugi hvalili (Mt 6). Najgloblji vzrok ošabnosti je prav v samem poteku posta: po stanju precejšne potlačenosti prvih dni se lahko pojavi občutek nekega namišljenega dobrega počutja. Tisti, ki se postijo, se počutijo lahke in polne zanosa in so v nevarnosti, da se bodo precenjevali in postali ošabni. Šele ko je bila premagana nevarnost ošabnosti, bodo lahko dozoreli duhovni sadovi posta, ki so zavest in najdenje samega seba in izkušnja Boga.

Postiti se in upati

Če rečemo, da je pomanjkanje zaupanja zelo razširjeno, nikakor nismo pesimisti. Mnogi, ki imajo vse, ne pričakujejo od prihodnosti nič več, vsaj nič dobrega. Zdi se, da je naš zapadni svet utrujen in star: vdajanje v usodo se vedno bolj širi.

V tem položaju pripada postu zelo važna vloga. Post združen z molitvijo in meditacijo ima namreč veliko opraviti z upanjem. Nek bivši vojni ujetnik, ki je znal iz prisiljene lakote narediti nekaj prostovljnega in je tako postala resničen post, se je dokopal do naslednje izkušnje: »Mislim, da je končno le treba posebno poudariti globoko in temeljno vez med postom in upanjem… Postiti se pomeni upreti se »modrosti sveta« in v nekem pomenu bolj ceniti “biti” kot pa “delati”; bolj ceniti kontemplacijo kot produkcijo, bolj upoštevati nadnaravni “boš imel” kot naravni “tukaj imaš”.«

Človek doživlja to napetost med “tukaj imaš” in “imel boš”, med “že” in “še ne” in je neprestano v skušnjavi, da bi napetost omilil v korist tukajšnjemu: »Jej in pij, saj boš jutri umrl.« Ali pa omili napetost v korist onostranstva tako, da skuša pobegniti svetu in se ne brigati za njegove zahteve in zahteve ljudi. Lahko pa tudi podpira to napetost in jo celo naredi rodovitno in ustvarjalno. Z upanjem, ki ga je post utrdil, si lahko vsaj začne prizadevati prestaviti “novo stvarstvo”, ki po njem hrepene vse stvari in svoj lastni odnos do svobode in miru iz “še ne” v “že zdaj”. Ta “drugi” svet se imenuje Božje kraljestvo. To ni svet, ki bi ga iskali nad tem svetom, ob njegovi strani ali za njim, ali svet, v katerega bomo vstopili v nekem trenutku v prihodnosti. To je svet, ki smo ga deležni zdaj in je tukaj. Božje kraljestvo se ne uresničuje ob koncu sveta, torej po predvidoma dolgem trajanju tega našega časa in zgodovine. Je že tukaj, je v nas, in post nam odpre oči, da ga moremo videti.

Postiti se in praznovati

Post ima marsikaj opraviti z “umreti”. Jesti pomeni živeti, ne jesti pomeni, če gre za dalj časa, umreti. In kot smrt pripravlja novo rojstvo, vstajenje, to dela tudi post. Cerkev torej sledi globlji logiki, ko govori o “praznovanju posta”. Post najde svoj odmev v prazniku, še posebej v velikonočnem prazniku in to ne samo zaradi časa, v katerem mu sledi pa tudi ne v smislu, da bolj uživamo pri praznični jedi, ko smo se prej postili. Gre za globlji odnos. Gre za smrt in za veselje ponovnega rojstva. Bazilij Veliki, škof, ki ga je vzgojila šola puščave (ok. 330-379) spodbuja, naj bi dneve posta ne živeli v turobnosti, ampak v veselju. »Ne bodi žalosten, kadar si ozdravljen! Kakšna neumnost, ne se veseliti zaradi zdravja duše!«

To veselje ni samo po sebi razumljivo. Temelji na mnogo globljem vzroku. Odločilna vloga pripada molitvi, ki daje peruti postu in povzdiguje srce. Postno bogoslužje neredko izrecno prosi za to veselje: »Daj, Gospod, svojemu ljudstvu, da bo praznovalo z ljubečim prizadevanjem… ta čas svetega posta in ga preživelo v vedri gorečnosti.«

Postni čas, čas premišljevanja, je čas ponovnega poskusa, da bi se izmotali iz skrivališča lastnega jaza, kamor se skrivamo v težkih trenutkih v strahu, da bi nas zmagali problemi, ki so večji od nas. Gledati brez trepeta na to, kar je okrog nas in potruditi se za svoj lastni pogum je odločitev, ki mora dozoreti v tem času duhovne rasti, predigri velike velikonočne budnice. Včasih nas ohromi strah pred padcem, ker se ne zavedamo, da gre za prefinjeno obliko nezaupanja, kar je znak našega egoizma. Težko ga je spoznati in še težje izkoreniniti. Postni čas nas spodbuja, da bi se razen s kruhom, ki prežene lakoto, pa ne nasiti, hranili tudi z “drugim kruhom”, ki daje moč in v zaupanju in pogumu pomaga odpreti vrata jaza.

Kakor na začetku, tako tudi danes v srcu zgodovine zveni ukazovalno vprašanje Boga: »Kje si, Adam?« To je vprašanje, ki ga ni mogoče preslišati, kot da je namenjeno drugim, ne pa vsakomur izmed nas. Ta »kje si« zahteva, da pridemo ven iz skrivališča, da delamo dabi tisto, kar imamo za svet drugih, postal tudi “naš svet”. Ni mogoče odgovarjati kakor Adam: »Skril sem se.« Izhod iz skrivališča je v tem, da znova najdemo v sebi svoj lastni poklic z namenom, da bi načrtovali svoje življenje kot neprestano pot k drugim.

Za tem splošnim vprašanjem Bog postavlja drugo, bolj natančno vprašanje: »Kje je tvoj brat?« Je pač razširjen Kajnov odgovor: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« Prav v tem posebnem času bogoslužnega leta odmeva odločni Božji poziv: »Pojdi iz svoje dežele.« To je ukaz Abramu, ki se ponavlja vsakemu od nas. Treba je stopiti na pot brez obotavljanja, da naša luč ne bi ostala pod mernikom, ampak bi svetila okrog nas. Ni lahko, vendar je treba raztrgati verige jaza, ki je zagledan sam vase, ki je ujetnik svojega poželenja po oblasti in žrtev svoje tesnobe. Treba se je zbuditi in vprašati: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?«

Na to naše vprašanje Bog odgovarja samo, če je res globoko in iskreno, izrečeno v molitvi in podprto s strahom, da bi stopili na krivo pot. Bog v resnici pušča nam, da najdemo pot, saj zaupa ustvarjalni moči naše vere. Ob tem cilju pa je treba zastati in premišljevati: postni čas je čas rasti. Neskončno je število možnih poti in Bog noče, da bi mu vsi služili na enak način. Skrivnost človeka je izražena v enakosti in različnosti, pa tudi v zbirki mnogih poti, ki so jih ljudje našli in prehodili, pogosto tudi eden proti drugemu, pa tudi ne vedno ustvarjalno in včasih celo razdiralno.

Spokorni glas posta nam ponavlja Jezusove besede: »Če mi kdo hoče služiti, naj hodi za menoj, in kjer bom jaz, tam bo tudi moj služabnik.« Če so načini osebno različni, je smisel poti označen za vse: “služiti”. Grški izraz ni “doulos”, kar pomeni “suženj”, ampak “diakonos”, kar vključuje dati samega sebe na razpolago tudi drugim – to je resnično krščanska oblika altruizma – in ne zahtevati od drugih, da nam služijo – kar je prefrigana, prav poganska oblika egoizma. To pa je potrjeno z omembo časti, ki je obljubljena: »Če mi kdo služi, ga bo počastil moj Oče.« Kako torej služiti? Kako izpolnjevati “diakonijo”?

Tragedije, ki jih povzroča zlo in vse, kar je negativnega v svetu – lakota, bolezni, begunstvo, brezposelnost… – vse to mora biti preoblikovano v dobro s pomočjo moralnega prizadevanja vsakogar. Naš Bog je namreč Bog življenja in ne smrti, Bog veselja in ne potrtosti. Svetost se izraža v prizadevanju za odrešitev sveta, v občestvu z Bogom usmiljenja in miru. Ker je vsak človek “Božja podoba”, je tudi “podoba Boga v času”. »Bog je neviden. Dovolj je pogledati človeka, da se spomnimo Boga,« je zapisal Abraham Joshua Heschel, ki dodaja: »Področje vere je ves svet, zgodovina v celoti, tako neskončno veliko, kot neskončno majhno, tako vse kar je slavno, kot vse, kar je vsakdanje.« Postni klic je močan, ker nas spodbuja, da bi se vprašali, če se mar ne nameravamo ponašati tako, da bi se nas Bog sramoval in se odločil izbirsati “podobo samega sebe” s sveta, ali pa hočemo raje biti taki, da bo ponosen na nas, da ga bo mogoče spoznati v naših dejanjih in besedah. Današnja zgodovina nas postavlja pred izbire, katerih posledice bodo dolgo trajale. To kar se zdi nepomembno, morda le ni in je podobno kamnu, ki ob padcu v vodo povzroča valove, ki sežejo do najbolj oddaljenega brega.

Čas je vedno kot nevihta na morju, ki jo je težko prebroditi. Vera nas podpira, ker nam zagotavlja, da smo na ladji, ki se sicer ziblje, vendar je valovi ne zalijejo. Res je, da je Kajnovo sovraštvo do Abela del naše zgodovine, res pa je tudi, da je skupaj s Kajnovim sovraštvom tudi použivajoča ljubezen Kristusa na križu, ki so bo hitro razodela na Taboru slave. Zakaj se ne bi prepustili tem plamenom, ki bodo požgali skorjo sovraštva, ki ga nosimo s seboj?

Pripovedujejo, da je nekega dne mlad Jud obiskal prvič rabina. Na vprašanje, kaj da je naredil v svojem življenju, je odgovoril, da se je že štirikrat pretolkel skozi stotine knjig Talmuda. Rabin pa ga je vprašal: »In kolikokrat se je Talmud pretolkel skozi tebe?«

Problem torej ni branje evangelija, ampak izpolnjevanje. Treba je obnoviti navado srednjeveških menihov, ki so prebrano “premlevali brez počitka”: pustili so, da jih je prevzela Beseda, da je na novo “meso postala” v zgodovini njihovega lastnega časa.

Zavetnik Dubrovnika, zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev, strojarjev, pekov, zidarjev, klobučarjev, muzikantov, domačih živali in konj, vremenski svetnik

Atributi: glavnik, sveča, knjiga, volk in svinja (svinjska glava), voščenka

Imena: Blaško, Blažan, Blaže, Blažej, Blažek, Blažen, Blaženko, Blažimir, Blažo…

Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.

V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.

V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža – Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami:

»Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Na te besede odgovorimo z Amen.

“Blažev žegen” je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«

V Sebasti (v Armeniji), sveti Blaž, škof in mučenec, ki je zaradi krščanskega imena trpel pod cesarjem Licinijem.

Od 18. do 25. januarja, nekdaj praznika sedeža sv. Petra v Rimu, do praznika spreobrnjenja apostola Pavla, praznujemo v katoliški Cerkvi pa tudi v nekaterih drugih krščanskih Cerkvah in skupnostih teden molitve za edinost vseh kristjanov. Začetnik te osmine je ameriški anglikanski duhovnik Pavel Wattson s sodelavcem anglikanskim duhovnikom Spencerjem Jonesom. Pavel Wattson je pripadal t.i. Oxfordskemu gibanju v anglikanski Cerkvi, ki je bilo naklonjeno zbliževanju z Rimom. Ustanovil je tudi posebno moško in žensko redovno družino. Leta 1908 so na njegovo pobudo v okviru ameriške anglikanske Cerkve prvič obhajali molitveno osmino za zedinjenje kristjanov. Že 9 mesecev pozneje je Pavel Wattson skupaj s svojimi redovnimi družinami prestopil v katoliško Cerkev. Molitvena osmina se je tedaj začela širiti predvsem v katoliški Cerkvi. Pij X. jo je 1. 1910 uradno odobril, Benedikt XV. pa priporočil za ves katoliški svet.

Pavel Wattson je pojmoval delo za zedinjenje v duhu predkoncilskih prizadevanj za edinost v Cerkvi, namreč kot prizadevanje za vrnitev ločenih Cerkva in ločenih bratov v katoliško Cerkev. Glavni namen molitev je bil, da nekatoliški kristjani spoznajo svojo zmoto in se vrnejo v naročje katoliške Cerkve. Zato se ta molitvena osmina v začetku ni mogla razširiti med nekatoličani, razen med delom Rimu naklonjenih anglikancev.

Novo razsežnost je dal molitveni osmini francoski duhovnik Pavel Couturier (1881-1953). On je oče duhovnega ekumenizma v katoliški Cerkvi in skupaj z nekaterimi drugimi ekumenskimi strokovnjaki (npr. Lambert Beauduin, Y. Congar) začetnik nove smeri ekumenskih prizadevanj med katoličani. Dosegel je, da so v domači lyonski škofiji uvedli molitveno osmino, toda sestavil je za vsak dan nove namene, ki ne govore več o vrnitvi ločenih bratov v katoliško Cerkev, ampak prosijo za tisto edinost, ki jo je hotel Jezus Kristus. Doumel je, da se edinost ne bo mogla doseči z vrnitvijo ločenih bratov, ampak s ponovnim združenjem vseh razdeljenih Cerkva in krščanskih bratov v edinost, ki je zanjo prosil Kristus v velikoduhovniški molitvi. Pot do te edinosti je P. Couturier videl v izpolnjevanju Kristusove volje, predvsem v vedno večjem posvečevanju našega življenja. Vse Cerkve, tudi katoliška, naj bi se čimbolj posvetile, približale Kristusu in tako tudi edinosti. Ne govori se več o vrnitvi, ampak o skupni rasti k svetosti in edinosti. Zato naj bi bila molitvena osmina posvečena predvsem prošnji za večjo posvetitev vseh krščanskih Cerkva in vseh kristjanov. V tej obliki se je molitvena osmina razširila tudi zunaj meja katoliške Cerkve.

Novo spodbudo in globlji smisel tem molitvam za edinost vseh kristjanov je dal 2. vatikanski koncil z odlokom o ekumenizmu. Ta podaja katoliška načela sodobnega ekumenskega gibanja, to je prizadevanja za edinost vseh krščanskih Cerkva in skupnosti, pa tudi nekatera konkretna navodila za ekumensko delo. Med drugim pravi, da je duhovni ekumenizem, to je spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov duša vsega ekumenskega gibanja. Ekumenski direktorij, ki ga je izdalo Tajništvo za edinost kristjanov 14. maja 1967, še posebej priporoča obhajanje molitvene osmine od 18. do 25. januarja, če mogoče skupno z drugimi krščanskimi brati.

Delo za obnovitev edinosti je, kakor pravi ta odlok, stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev. Ekumenski direktorij pa pravi: »Vsak kristjan ima vedno in povsod v ekumenskem gibanju že delež, čeprav ne živi med oddeljenimi brati, če se le trudi, da vse svoje življenje oblikuje v duhu evangelija.«

Krščanstvo ne more do kraja prepričevalno oznanjati svetu Kristusa, dokler je razprto in needino med seboj, zakaj Kristus je en sam in ne more biti razdeljen. Molitvena osmina vse kristjane zbira okrog božjega Sina in se tako pridružuje Jezusovi prošnji k Očetu: »A ne prosim samo zanje (apostole, učence), ampak tudi za vse tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jan 17, 20-21). Te molitve, pridružene molitvi Jezusa samega, so del največjega in najnujnejšega apostolata v našem času.

Nedelja med 1. in 5. januarjem (ali 2. januarja)

Pri starih narodih, zlasti pri Semitih, in zato tudi v sv. Pismu ime ni le spoznavno znamenje, po katerem eno bitje razlikujemo od drugega. Z imenom stopa pred nas samo notranje bistvo in vloga stvari ter poslanstvo osebe. Kdor da ime, ima oblast in moč nad imenovanim. Tako je Adam po božjem naročilu dal ime vsem živim bitjem, nad katerimi naj bi gospodoval; Jezus je dal posebno ime apostolu Petru, ki naj bi bil v Kristusovi moči trajni temelj Cerkve. Razodeti ime je isto, kakor razodeti bitje, ki mu to ime gre. Zato so Izraelci pripisovali tolikšen pomen dogodku, v katerem se je Bog na gori Sinaju v gorečem grmu prikazal Mojzesu in mu razkril svoje ime »JAHVE« (2 Mojz 3). To ime izraža predvsem misel, da je Bog neizrekljiv in hkrati nekdo, na katerega se je mogoče brezpogojno zanesti. Judom je to ime veljalo za nekaj tako svetega, da ga sploh niso izgovarjali. Namesto tega so za Boga uporabljali ime »Adonai« (= Gospod), tudi tedaj, če je bilo v sv. Pismu zapisano «Jahve«. Razodetje božjega imena je Judom veljalo za temelj zaveze, ki jo je Bog sklenil z njimi kot izvoljenim ljudstvom. Podobno je bilo tudi pri sklenitvi nove zaveze: temelj zanjo je bil dan tedaj, ko je Kristus na gori blagrov (Mt 5, 48) razodel ime Boga kot Očeta – v tem imenu bo Oče varoval Jezusove učence, kakor je Jezus obvaroval apostole (Jan 17, 11. 12). Božje ime je v sv. Pismu izraz skrivnostne, a resnične božje navzočnosti pri verujočih. Salomon ob posvečenju templja moli, da bi tam prebivalo božje ime, to se pravi Bog sam s svojo močjo, zvestobo in usmiljenjem (1 Kralj 8, 16. 29). Razumljivo je torej, da so prvi kristjani Odrešenikovo božanstvo hoteli izraziti tudi s tem, da so ga imenovali Besedo; to je ime, s katerim Oče izreka sam sebe (razen Jan 1 prim. zlasti Klementa Rim. list Korinčanom 59, 3).

Ker sv. Pismo imenu pripisuje vse več kakor danes mi, je razumljivo, zakaj pravi, da so imena izvoljenih »zapisana v nebesih« (Lk 10, 20) in da se nahajajo v knjigi življenja (Flp 4, 5; Raz 3, 5). Ko bodo prišli v slavo, bodo prejeli novo in neizrekljivo ime (Raz 2, 17), to se pravi, v vsem svojem bitju bodo deležni Očetovega in Sinovega veličastva (Raz 3, 12; 14, 1). Bog jih bo imenoval svoje otroke (Mt 5, 9), kar tudi v resnici so (1 Jan 3, 1), čeprav se bo to šele v nebesih razodelo v vsem sijaju (Rimlj 8, 18-25).

V takem pojmovanju imena je tudi razlog, zakaj menih pri redovniških zaobljubah dobi novo ime. Na Vzhodu navadno izberejo takšno meniško ime, ki se začenja z začetnico tistega imena, ki je bilo dano pri krstu. S tem izražajo prepričanje, da so redovniške zaobljube in življenje po zaobljubah le polnejši razcvet milosti sv. krsta. – Pravzaprav pa bi se moral vsak kristjan prizadevati, da bi v svojem življenju čim bolj uresničil vsebino svojega imena, ki ga dobi po svetniku zato, da bi ga posnemal in bil pri tem deležen tudi njegove priprošnje; ravno s tem bo mogel v tem večji meri izpolniti tisto, kar je zanj kot »kristjana«, to je Kristusovega učenca, osnovnega pomena: hoditi za Kristusom, upodobiti se po njem do take mere, da bo tudi on mogel reči: »živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20): uresničil bo svoje nadvse častno ime »kristjan«.

Iz svetopisemskega pojmovanja imena moremo sklepati, kako globoka vsebina se skriva v imenu Jezus. Določil ga je Bog sam. V Matejevem evangeliju beremo, kako je angel govoril Jožefu: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1, 21-25). Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza Jehošua, okrajšano Ješua, kar pomeni: Jahve je rešitelj, Jahve odrešuje. »Jezus« je torej isto kakor rešitelj od greha ali Odrešenik in Zveličar. Ime Jezus izraža Jezusovo nalogo in poslanstvo.

Nalogo rešitelja začne Jezus izpolnjevati takoj, ko nastopi v javnosti. Ker je mnogokrat tudi časno zlo, zlasti bolezen, v neki, mnogokrat zelo tesni zvezi z grehom (čeprav včasih ne z grehom tistega človeka, katerega zadene nezgoda), zato se Jezus izkazuje za odrešenika že s pogostnim ozdravljanjem bolnikov. Vedno in povsod izkazuje to, kar pove njegovo ime, posebno pa s tem, da človeka osvobaja greha in daje večno zveličanje tistim, ki verujejo vanj (Apd 4, 7, 7-12; 5, 31; 13, 23).
V Jezusovem imenu, tj. v Jezusu samem, so vsebovana vsa odrešitvena dejstva (1 Kor 6, 11; Apd 10, 43; 1 Jan 2, 12). »V nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano, da bi se mogli zveličati« (Apd 4, 12). Biti krščen »v ime Jezusovo« (ne: »v imenu«: Apd 8, 16; 19, 5 itd.), se pravi biti nekako potopljen (baptizare – krstiti = potopiti!) v Kristusa samega, v njegovo odrešujočo moč, v njegovo »velikonočno skrivnost« smrti in vstajenja (Rimlj 6, 3 sl), v kateri je bilo povzeto vse odrešilno delo; to pomeni, biti kakor mladika vcepljen v trto, ki je poveličana Kristusova človeška narava (Jan 15, 1 sl.; 1 Kor 12, 13), naš nenehno delujoči in neminljivi srednik k Očetu. (Jan 14, 6).

Verovati v Kristusovo ime je isto, kakor verovati v Jezusa samega in s tem v moč odrešenja (prim. Jan 2, 23; 1 Jan 5, 10). Moliti v Jezusovem imenu pomeni sklicevati se na Jezusa samega in na vse njegovo odrešilno delo; še več: opirati se ne samo na Kristusovo preteklo zadostilno zasluženje, ampak na Kristusa samega, ki prav sedaj, ko mi molimo, v svoji na križu žrtvovani in nato poveličani človeški naravi »živi in kraljuje« na Očetovi desnici. Ako torej z vero kličemo Jezusovo ime, moremo neomajno zaupati v božjo pomoč in v uslišanje. – Tu je razlog tudi, zakaj hezihastično izročilo vzhodnih menihov (ki si prizadevajo za nenehno zatopljenost v božjo slavo v Kristusu) neprenehnemu klicanju Jezusovega imena pripisuje tako veliko važnost: v tem klicanju naj bi bila končno povzeta sploh vsa molitev. Verni in neverni se po gledanju sv. Pisma razlikujejo po stališču, kakršno zavzemajo do tega imena (1 Kor 12, 3): neverni ga sramote (Rimlj 2, 24; 1 Tim 6, 1; Jak 2, 7; Raz 13, 6; 16, 9), verni pa ga oznanjajo, poveličujejo in vse delajo »v imenu Gospoda Jezusa« (Kol 3, 17), verujejo vanj in z veseljem zanj trpe (Apd 5, 41; 9, 16; 2, 3. 13).

Poznejši rodovi kristjanov, ki niso več mogli neposredno dojeti, kaj pomeni beseda »Jezus«, so to ime prevedli. Tako so Latinci Jezusa imenovali Salvator, kar v slovenščini pomeni Odrešenik ali Zveličar. Vendar beseda Odrešenik samo tedaj res dobro izraža pomen imena Jezus, če pod izrazom odrešenje ne mislimo samo na rešitev iz zla, marveč hkrati tudi na obdaritev z vsemi dobrinami, ki do vse polnosti utešijo sleherno človekovo hrepenenje po neomejeni in neminljivi sreči.

Kdor kliče Jezusovo ime, misli na tistega, ki nas je s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem odrešil od greha in v zadnjih posledicah tudi zla telesne smrti in sploh vsega zla; misli pa tudi na to, da je isti Jezus na začetni način že zdaj »moje veselje in moja radost« in da on »razveseljuje mojo mladost« (Ps 43, 4), kakor govorimo ob začetku evharistične daritve. – V njem je naša najvišja sreča zato, ker nas vodi k najtesnejši zedinjenosti z Očetom. Jezusa vidimo »povišanega« kot Gospoda, ki nas edini vodi k popolni sreči; vendar pa hkrati vedno vidimo tudi rane na njegovih rokah in v njegovem Srcu in mislimo na to, za kakšno »ceno smo kupljeni« (1 Kor 7, 23). Češčenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, posebej za časa sv. Bernarda (u. 1153), Bernardina Sienskega (u. 1444) in njegovega redovnega sobrata Janeza Kapestrana (u. 1456), ki je bojevnike zoper Turke v zmagoviti bitki pri Beogradu z imenom »Jezus« spodbujal k vztrajnosti do konca. Radi so se pri utemeljevanju češčenja Jezusovega imena sklicevali zlasti na sv. Pavla (Flp 2, 9. 11).

Papež Inocenc VI. je na prošnjo Karla VI. l. 1721 dovolil praznik imena Jezusovega za vso latinsko Cerkev. V nekem pogledu pa se praznik Jezusovega imena obhaja že na dan »obrezovanja Gospodovega«. Krasni so liturgični spevi za ta praznik. Spesnjeni so bili v 13. stol., pripisujejo jih pa sv. Bernardu – in resnično se v svojih mislih tesno naslanjajo na Bernardove pridige.

Ortodoksna oziroma pravoslavna cerkev še vedno uporablja starejši, julijanski koledar, zato v državah, kjer prevladuje ta veroizpoved, božič praznujejo šele 7. januarja. Tem državam tradicija naroča, da božič pričakajo s postom, ki se prične 25. novembra, konča po prvem cerkvenem obredu na božični večer. Ker so obredi ponoči, je božična večerja v Rusiji brezmesna, a slovesna, njena najpomembnejša sestavina pa je kaša, imenovana kutya, sestavljena iz pšeničnih ali drugih žitnih semen, ki simbolizirajo upanje in večno življenje, ter iz medu in maka, ki sta garancija za srečo in uspeh. Kot celota kutya simbolizira povezanost družine in ne sme manjkati v nobenem domu. Na božični večer družine pogosto obišče duhovnik v spremstvu ministrantov, ki z blagoslovljeno vodo pokropi vse prostore in tako hišo zavaruje pred naravnimi katastrofami, družino pa pred vsem slabim. Otrokom darila praktično v vseh državah sovjetske zveze nosi dedek Mraz, in sicer na silvestrski večer.

V Ukrajini božično večerjo postrežejo šele, ko se na nebu pojavi prva zvezda. Ta namreč simbolizira repatico, ki je svete tri kralje vodila k novorojenemu Jezuščku. Po njihovi legendi naj bi nekoč živela revna mati, ki ni imela denarja, da bi okrasila božično drevo, zato so otroci na božični večer v postelje odšli povsem potrti. A ko so se naslednje jutro prebudili, je bila smrečica prepredena s pajčevino, ki se je ob prvem svitu spremenila v zlate in srebrne niti, s pomočjo katerih niso bili polepšani samo prazniki, temveč je z njihovo prodajo mati otrokom lahko omogočila lepo življenje. Zato je božično drevo v ukrajinskih domovih tudi danes okrašeno z umetno pajčevino, ob njej pa ne sme manjkati snop ali šopek pšenice, ki predstavlja prednike in jih tako vsaj simbolno za božič ponovno združi z najdražjimi.

Glavni junaki bolgarskega božiča so moški, ki se zberejo skupaj in hodijo od hiše do hiše ter prinašajo božična voščila in pojejo božične pesmi. Dan pred tem imajo glavno vlogo ženske, ki cel dan pripravljajo večerjo – ta je sestavljena iz kar 7 (dnevi v tednu), 9 (meseci nosečnosti, simbol plodnosti) ali celo 12 (število apostolov) jedi, odvisno za kakšno tradicijo se odločijo.

No, v Grčiji pa na božični večer od vrat do vrat hodijo otroci in ob spremljavi trianglov ter drugih manjših inštrumentov pojejo kolednice, ki jim pravijo “kalanda”. Za svoje delo so največkrat nagrajeni s sladkarijami ali suhim sadjem. Grki tradicionalno ne poznajo božičnih dreves. Glavni simbol božiča po domovih so plitve lesene sklede, katerih robovi so oviti z žico. S to žico je na skledo pritrjen lesen križ, ki je okrašen s šopi bazilike. Enkrat na dan eden od družinskih članov (ponavadi mati) križ in baziliko namoči v blagoslovljeno vodo ter s tem pokropi vsak prostor v stanovanju. S tem naj bi se obvarovali pred hudičem.

Kot lahko vidimo, ni treba iti daleč, da okusimo drugačen način praznovanja božiča, kot ga poznamo sami. Vendarle pa je večini skupno okraševanje in obdarovanje, s katerima pa ni potrebno pretiravati. Bistvo božiča namreč ni tekanje po nakupovalnih centrih in iskanje daril. To bi moral biti čas, ko se notranje umirimo in si vzamemo čas za vse, ki jih imamo radi. Tega bi se morali zavedati vsi starši, saj otroci naša prepričanja in vedenje ob praznovanju avtomatično prevzamejo in jih prenašajo naprej. Poleg tega mnogi starši nimajo dovolj finančnih sredstev, da bi otrokom uresničili vse želje, kar pogosto vodi v razočaranje, po katerem pa ni potrebe.

Bolj kot darila naj bo torej v božičnem času v ospredju druženje. Vse se lahko začne že s pripravo na praznovanje, v katero naj bodo aktivno vključeni tudi najmlajši. Skupaj lahko pospravite dom, izdelate okraske, spečete pecivo, okrasite smrečico, izdelate in/ali napišete voščilnice in naredite unikatna drobna darilca za najdražje, ki bodo zagotovo globlje segla v srce, kot kakršen koli instant božični nakup.

Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.

Pomen praznika

Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.

Zgodovina praznika

V desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah, v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju, v vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, določen za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta. To veselo sporočilo je naznanil z besedami: »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

Na poseben način je to versko resnico potrdila Marija sama, ko se je v Lurdu prikazala mladi Bernardki Soubirous in se predstavila z besedami: »Jaz sem Brezmadežno Spočetje.«

Upodobitve

Brezmadežno Devico Marijo upodabljamo po prizoru iz Knjige razodetja kot “ženo, ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd” (prim. Raz 12,1). Z eno nogo stoji na glavi kače, kar spominja na besede iz prvih poglavij Svetega pisma: Njen zarod ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti. (prim. 1Mz 3,15).

Marija, mati duhovnikov in bogoslovcev

8. december je poseben praznik za slovenske duhovnike in bogoslovce, ki so se na ta dan v prvem letniku bogoslovja slovesno posvetili Mariji. To posvetitev vsako leto obnavljajo.

Naš Odrešenikje kot človek res postal Kristus ali Mesija. On je pravi kralj in pravi duhovnik, eno in drugo, ker Odrešenika z ničemer ne smemo zmanjševati. Prisluhni mu, ko izpoveduje, kako je postal kralj: Postavil meje za kralja na Sionu, na svoji sveti gori. Prisluhni še Očetu, ki zatrjuje, daje duhovnik: Ti si duhovnik na veke, po Melkizedekovem redu. V stari zavezi je bil Aron prvi, ki je postal duhovnik z maziljenjem. Toda Bog ni rekel »po Aronovem redu«, da ne bi kdo mislil, da more Odrešenikovo duhovništvo priti po nasledstvu. Po nasledstvu je res sledilo duhovništvo, ki ga je imel Aron. Odrešenikovo duhovništvo pa se ne prenaša po nasledstvu, ker on sam ostaja duhovnik na veke, kakor je pisano: Ti si duhovnik na veke, po Melkizedekovem redu.

On je torej odrešenik, duhovnik in kralj po svojem učlovečenju. Prejel pa je duhovno maziljenje, netvarno. Tiste, ki so bili pri Izraelcih duhovniki in kralji, so mazilili z oljem, ki jih je naredilo za duhovnike in kralje. Nihče pa ni imel obeh naslovov: vsak je bil ali duhovnik ali kralj. Polnost obojega ima samo Kristus tisti, ki je prišel dopolnit Postavo.

Četudi nihče ni imel obeh naslovov, so jih vseeno imenovali mesije ali kristuse, ker so prejeli maziljenje telesa z oljem ali kot kralji ali kot duhovniki. Odrešenik pa, ki je pravi Maziljenec, je bil maziljen s Svetim Duhom, da se je spolnilo, kar je bilo o njem zapisano: Zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja, bolj kakor tvoje tovariše. On je nad tovariši, ki se zaradi maziljenja imenujejo maziljenci, kajti posvečen je bil z oljem veselja, to se pravi s Svetim Duhom. Sam Odrešenik nam je povedal, da je tako. Ko je vzel v roke knjigo preroka Izaija, jo je odprl in je bral: Gospodov Duh je nad menoj, zato me je mazilil. Nato je rekel, da je prerokba vpričo tistih, ki ga poslušajo, izpolnjena. Poleg tega nas je Peter, poglavar apostolov, poučil, da je krizma, s katero se Gospod predstavlja kot maziljenec, Sveti Duh, Božja moč. Ko v Apostolskih delih govori pobožnemu in usmiljenemu stotniku, mu med drugim pravi:To seje začelo v Galileji po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Bog je s Svetim Duhom mazilil Jezusa iz Nazareta, ki je hodil od kraja do kraja, delil dobrote in ozdravljal vse, ki so bili obsedeni po hudem duhu.

Vidiš torej, da je tudi Peter rekel: Jezus je z učlovečenjem prejel maziljenje, s katerim gaje mazilil Sveti Duh, Božja moč. Zato je Jezus pri učlovečenju postal pravi Kristus, Maziljenec, ki ga je za kralja in duhovnika na veke naredilo maziljenje s Svetim Duhom.                                                                  

O presveti Trojici

2. november

Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne. Ker ne moremo izključiti možnosti, da vsi rajni ob času smrti še niso dozoreli za nebesa, so bili kristjani že v najstarejših časih mnenja, da mora biti nekje kraj, kjer ti rajni s trpljenjem določen čas zadoščujejo za madeže na vesti, ki ob času smrti še niso bili očiščeni. Ker si pa ljudje, tudi teologi, posmrtnega življenja niso znali predstavljati drugače kot običajnega življenja v času in prostoru, se je rodilo prej omenjeno prepričanje o kraju začasnega trpljenja, ki so ga poimenovali vice.

Naloga teologije pa ni samo ohranjanje raznih tradicionalnih razlag posameznih verskih resnic, ampak iskanje novih spoznanj glede njih. Tako je med drugim odkrila dejstvo, da je posmrtno življenje bistveno drugačno od zemeljskega, ki ga poznamo. Časa in kraja, v katerih poteka zemeljsko življenje, po smrti ni več. Tega si seveda ne moremo predstavljati, ker pač nimamo o tem nobenih izkušenj, vemo pa, da je tako. Posmrtnih resničnosti, kot so vice, pa tudi nebesa in pekel, ne moremo iskati v nekem “kraju” in tudi ne v nekem “času” . Za razlago tudi ne zadošča misel, da so vice neko določeno stanje, saj se to stanje po določenem času spremeni, kar pa spet predpostavlja čas, ki ga “onstran” ni. To so ugotovitve, ki jih ne znamo razložiti in so zato predmet vere.

Pač pa dejstvo, da prostora in časa “onstran” ni, dajejo popolnoma drugačen smisel molitvam in dobrim delom, ki jih darujemo za rajne. Vse to je namreč v trenutku smrti pred Bogom že opravljeno in pri sodbi upoštevano. Zato je čisto pravilno, da nas Cerkev spobuja k skrbi za rajne, tudi če je njihova smrt za nas že v preteklosti. S tem pa seveda tudi bogoslužni spomin “vseh vernih rajnih” 2. novembra dobi nov, veliko globlji smisel, enako pa tudi ves mesec november, ki je posvečen posebni skrbi za rajne.

29. oktobra 2023

Cerkveni predpisi določajo, naj vsaka posvečena cerkev obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan ali na nedeljo prej ali pozneje. Vse tiste cerkve,ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve (‘žegnanjsko nedeljo’) v nedeljo pred praznikom vseh svetih (1. novembra). Prvi dve stoletji kristjani niso imeli posebnih bogoslužnih prostorov in so se zbirali k bogoslužju v zasebnih hišah. Zgodovinar Evzebij († 340) prvi poroča o posvetitvi cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in o obhajanju obletnice te posvetitve. Ko je Cerkev za cesarja Konstantina leta 313 dobila svobodo, je vsako večje krščansko občestvo zgradilo bogoslužne stavbe in sčasoma je postala posvetitev cerkva eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbogatejših bogoslužnih dejanj. Posvečene morajo biti stolne cerkve; po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve. Obletnica posvetitve cerkve (ali tudi god župnijskega zavetnika) se imenuje ‘žegnanje’ ali ‘lepa nedelja’ (Štajerska), ‘proščenje’ (Bela Krajina), ‘opasilo’ (Kras) ‘šagra’ (Goriška).