1

Praznik Gospodovega oznanjenja

Angel Gabriel je oznanil Mariji, da bo spočela od Svetega Duha in rodila otroka, ki bo Božji Sin. Marija se je sprva ob angelovem pozdravu prestrašila, toda na koncu se je kljub temu, da vsega ni razumela, prepustila Božji volji.

Gospodovo oznanjenje je katoliški praznik v spomin na dogodek, ko je angel Gabriel Mariji naznanil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin (Lk 1,26-38). Ta praznik obhajamo ravno devet mesecev pred Jezusovim rojstvom oziroma božičem, ki ga praznujemo 25. decembra. Pri tem se zastavlja vprašanje, kateri datum je bil izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je bilo izhodišče oznanjenje Mariji. 25. marca je pomladansko enakonočje in v starih časih je ta dan veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje.

Materinski dan

25. marca praznujemo tudi materinski dan. Po Marijinem materinstvu je namreč posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Praznovanje materinskega dne izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910 dalje. V Sloveniji je v javnem življenju zaradi povezave s krščansko vsebino začel dobivati prostor šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V okviru praznovanja materinskega dneva v župnijah in šolah potekajo različne prireditve. Otroci recitirajo pesmi, posvečene materam, ker je praznik Gospodovega oznanjenja praznik materinske ljubezni in izpostavlja hvaležnost za materinsko poslanstvo.

Pobožnost Angelovega češčenja

Vsak kristjan je včasih trikrat na dan ob zvonjenju (zjutraj, opoldne, zvečer) za trenutek odložil svoje delo in zmolil Angelovo češčenje. Ta navada je postala splošna v 16. stoletju, po bitki pri Lepantu (leta 1571), kjer je krščanska vojska porazila turško ladjevje. Ker so verniki v ta namen veliko molili, je papež zmago pripisal Marijinemu varstvu, in ne vojski.

Ta molitev Angelovega češčenja je postala ena najbolj priljubljenih. Odkriva skrivnost učlovečenja druge Božje osebe in Marijino odprtost do Boga.

Za duhovni premislek

Marijo je Bog poklical na edinstveni način. Spregovoril ji je po angelu in ji življenje popolnoma spremenil. Iz njenega primera vidimo, da ni dobro imeti vsega načrtovanega in da bi večkrat morali znati reči kot Marija: »zgodi se«.

Življenje me nekam kliče in mi ponuja priložnosti, ki jih moram zgrabiti. Da pa sledim svojemu klicu, je vselej potreben pogum! Moji strahovi, še zlasti strah pred porazom, me lahko pri tem zadržujejo. Toda – moji strahovi so predvsem subjektivni in osebni. Tisto, kar se jaz bojim poskusiti, se morda zdi drugim povsem enostavno. Strokovnjaki ugotavljajo, da povprečen človek uporabi le deset odstotkov svojih zmožnosti, ostalo pa tiho umre zaradi frustracij, ki jih povzročajo strah in zadržki. Sv. Terezija Deteta Jezusa je priznala: »Po naravi sem taka, da me strah drži nazaj; z ljubeznijo pa – ne samo da napredujem po poti, ampak letim!«

Večina izmed nas nima velikih talentov, vendar vsak lahko dela drobne stvari z veliko ljubeznijo. Prav to pa je bistveno. Zaradi tistih, ki ljubijo, Bog spreminja ta svet.

Poklicanost presega zgolj zaposlitev, delo in kariero, saj zajema tudi to, kakšna oseba si želim postati. Vprašanje resnične poklicanosti si zastavljam vse življenje; tudi sredi življenja, ko gre življenje že svojo pot, si ga ponovno zastavljam.

Zgodi pa se lahko tudi, da vselej ne dobim odgovora, ko se sprašujem, kaj je Božja volja, kaj naj storim? A tudi ta Božji molk moram mirno sprejeti. Znamenja, da sem na pravi poti, pa so globoko zadovoljstvo, navdušenje, ki traja, notranji mir, občutek lastne izpolnjenosti.




O pomenu postnega časa

S pepelnično sredo se začenja štiridesetdnevno postno popotovanje, ki nas bo pripeljalo k svetemu tridnevju, spominu Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, kar je središče skrivnosti našega odrešenja. To je primeren čas, v katerem Cerkev vabi kristjane, naj se živo zavedo Kristusovega odrešilnega dejanja in zažive globino svojega krsta. V tem bogoslužnem času se Božje ljudstvo že od prvih časov dalje hrani z obiljem Božje besede, da bi si utrdilo vero, ko se sprehodi skozi vso zgodovino stvarjenja in odrešenja.

V svojem štiridesetdnevnem trajanju ima post brez dvoma oznanilno moč. Hoče namreč priklicati v spomin nekatere dogodke, ki so zaznamovali življenje in zgodovino starega Izraela in nam jih predlaga kot pravilo: pomislimo na primer na štirideset dni vesoljnega potopa, ki pripeljejo v sklenitev zaveze med Bogom in Noetom in s tem z vsem človeštovm; na štirideset dni Mojzesovega bivanja na gori Sinaj, ki mu je sledil dar plošč Postave. Postni čas nas še posebej vabi, da bi s Kristusom podoživeli štirideset dni, ki jih je prebil v postu in molitvi v puščavi, preden se je lotil svojega javnega poslanstva. Tudi mi začenjamo na pepelnično sredo pot razmišljanja in molitve z vsemi kristjani sveta, da bi se v duhu usmerili h Kalvariji v premišljevanju temeljnih resnic vere. Tako se bomo pripravili, da bi po skrivnosti križa občutili veselje vstajenja velike noči.

Na pepelnično sredo se uresničuje po cerkvah simbolični obred: posipanje s pepelom. Ta obred spremljata dva molitvena obrazca, ki vsebujeta poziv, naj spoznamo, da smo grešniki in se vrnemo k Bogu. Prvi obrazec pravi: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš« (prim. 1Mz 3,19). Te besede iz Prve Mojzesove knjige spominjajo na človekovo minljivost, ki je postavljena pod znamenje propadanja in omejitev ter nas spodbujajo, naj polagamo vse upanje samo v Boga. Drugi obrazec se naslanja na besede, ki jih je Jezus izrekel v začetku svojega popotniškega poslanstva: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To je povabilo, naj bi kot temelj osebne in skupne prenovitve postavili tesno in zaupljivo pripadnost evangeliju. Kristjanovo življenje je življenje vere, ki temelji na Božji besedi in se z njo hrani. V preizkušnjah življenja in v vsaki skušnjavi je skrivnost zmage v tem, da prisluhnemo Besedi resnice in odločno zavrnemo laž in zlo. To je resničen in osrednji program postnega časa: poslušati besedo resnice, živeti, govoriti in delati po resnici, odklanjati laž, ki zastruplja človeštvo in prinaša vse zlo. Zato je v teh štiridesetih dneh nujno ponovno prisluhniti evangeliju, Gospodovi besedi, besedi resnice, da bi se v vsakem kristjanu, v vsakomer od nas utrdila zavest resnice, ki nam jo je on daroval, ki nam je darovana, da bi jo živeli in o njej pričali. Postni čas nas s tem vabi, da bi pustili Božji besedi, naj prodre v naše življenje in bi tako spoznali temeljno resnico: kaj smo, od kod prihahajamo, kam moramo iti, po kateri cesti stopati v življenju. Postni čas nam daje spokorno in bogoslužno usmeritev, ki nam pomaga odpreti oči in videti svojo šibkost, s tem pa odpira srce Kristusovi usmiljeni ljubezni.

Štiridesetdnevno postno popotovanje nas približuje Bogu in nam daje gledati svoje brate in njihove potrebe z novimi očmi. Kdor začne gledati Boga, gledati Kristusov obraz, vidi z drugačnimi očmi tudi brata, odkrije brata, njegovo dobro, njegovo slabo, njegove potrebe. Zato je postni čas kot čas poslušanja resnice primeren čas za spreobrnitev k ljubezni, zakaj najgloblja resnica, Božja resnica, je istočasno ljubezen. Če se spreobrnemo k Božji resnici, se moramo nujno spreobrniti k ljubezni. K ljubezni, ki zna posnemati Gospodov odnos sočutja in usmiljenja: »Ko je Jezus videl množice, so se mu zasmilile« (Mt 9,36). Cerkev se zaveda svojega poslanstva v svetu, zato ne neha oznanjati Kristusove usmiljene ljubezni, ki neprestano obrača svoj sočutni pogled na ljudstva vsakega časa. Pred strašnimi izzivi revščine tako velikega dela človeštva, nas brezbrižnost in zaprtost v lastno sebičnost postavljajo v neopravičljivo nasprotje s “Kristusovim pogledom”. Post in miloščina, ki ju skupaj z molitvijo Cerkev še posebej predlaga v postnem času, so prava priložnost, da se priličimo temu “pogledu”, pogledu Kristusa, in da gledamo sebe, človeštvo in druge s tem njegovim pogledom. S tem duhom vstopimo v spokorno in molitve polno ozračje postnega časa, ki je čas ljubezni do brata.

Naj bodo to dnevi razmišljanja in vztrajne molitve, v katerih se pustimo voditi Božji besedi, ki nam jo bogoslužje nudi v obilici. Post naj bo tudi poleg posta v jedi tudi čas pokore in čuječnosti nad nami samimi, saj smo prepričani, da se borba proti grehu nikdar ne zaključi, saj je skušnjava vsakdanja resničnost, krhkost in šibkost pa vsi izkušamo.

Postni čas naj bo preko miloščine tudi čas dobrih del za druge, priložnost za odkrito delitev prejetih dobrin z brati in pozornosti do najrevnejših in najbolj zapuščenih.

Na tem spokornem popotovanju naj nas spremlja Marija, Odrešenikova Mati, ki je učiteljica poslušanja in zvestega zaupanja Bogu. Presveta Devica naj nam pomaga priti očiščeni in obnovljeni v razumu in duhu k obhajanju velike skrivnosti Kristusove velike noči.




22. februar: Sedež apostola Petra

Zakaj je sedež apostola Petra tako pomemben, da ima svoj praznik

Sedeža ne častimo kot nekaj materialnega, kot predmet, temveč zaradi osebe, ki je na tem sedežu sedela

Katoliška cerkev 22. februarja obhaja praznik sedeža apostola Petra. Na prvi pogled je ime praznika nekoliko nenavadno. Zakaj bi dan posvetili sedežu – kosu pohištva?

Kdo je sedel na prestolih?

Praznik sedeža apostola Petra ima dvojen pomen. Najprej se nanaša na dejanski sedež ali prestol (v latinščini cathedra petri), na katerem je apostol Peter sedel, ko je kot prvi papež vodil Katoliško cerkev. Uradniki v rimskem cesarstvu so sedeli na “prestolih”, ko so nadzirali sodbe ali ko so sodelovali na uradnih slovesnostih.

Ker je to izročilo izhajalo iz rimskega cesarstva, so ga prevzeli tudi v Cerkvi, kjer živi še danes. Škofi imajo na primer poseben “prestol” ali cathedro, na katerem sedijo med bogoslužnimi slovesnostmi v svoji stolni cerkvi (iz besede cathedra izhaja beseda katedrala). Prestol izraža izrecno škofovsko oblast nad določeno pokrajino in škofa povezuje z naslednikom apostola Petra, papežem.

Nekoč so verjeli, da je dejanski Petrov sedež vdelan v Berninijev kip, ki stoji v Petrovi baziliki, vendar so nedavne arheološke raziskave to tezo ovrgle.

Duhovna oblast in obletnica Jezusovih besed

Praznik sedeža apostola Petra pa se nanaša tudi na duhovno oblast, ki jo je Petru podelil Jezus. Izročilo pravi, da je 22. februarja obletnica Jezusovih besed: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala,« (Mt 16,18).

Papež Benedikt XVI. je med splošno avdienco leta 2006 podal izvrsten povzetek duhovnih razsežnosti sedeža apostola Petra:

»Kaj je bil torej sedež sv. Petra? Jezus ga je izbral kot skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev (gl. Mt 16,18), začenši v Jeruzalemu … Prvi sedež Cerkve je bila zgornja soba in precej verjetno je, da je bil za Simona Petra prihranjen poseben prostor v sobi, kjer je Marija, Jezusova mati, molila skupaj z učenci … Peter je nato odšel v Rim, kjer je prejel največjo čast, torej čast, ki jo je Jezus zaupal Petru, da naj služi vsem posameznim Cerkvam za vzgojo in zedinjenje vsega Božjega ljudstva … Rimski sedež je po Petrovih potovanjih tako postal prepoznaven kot sedež Petrovih naslednikov, njegova škofovska cathedra pa je predstavljala poslanstvo, ki mu ga je zaupal Jezus, da naj varuje njegovo čredo … Praznik sedeža apostola Petra, ki ga obhajamo danes, torej pomeni, da mu pripisujemo velik duhovni pomen in ga prepoznavamo kot znamenje Božje ljubezni, ljubezni neminljivega Dobrega pastirja, ki je želel zbrati vso svojo Cerkev in jo popeljati po poti odrešenja.«

Konec koncev pa sedeža ne častimo kot nekaj materialnega, kot predmet, temveč zaradi osebe, ki je na tem sedežu sedela, in zaradi duhovne avtoritete, ki jo je Petru zaupal Jezus Kristus.




Svečnica

Ime tega praznika izhaja samo iz obredja, ki poteka v cerkvi, ne pove pa njegove vsebine. V cerkvenem bogoslužju je bil pred II. vatikanskim koncilom praznik Marijinega očiščevanja. Po judovski postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako “očistiti”. Zaradi tega darovanja se praznik po II. vatikanskem koncilu imenuje “Gospodovo darovanje”. Temu predpisu se je podredila tudi Marija. Evangelist Luka (2,22-40) nam v poročilu o njenem obisku v templju omenja srečanje s častitljivim starcem Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je dete v naročju neznane žene. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti spev: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru…« Preroško je dojel vlogo bodočega Mesija, ki da bo »luč v razsvetljenje poganov…«

Spomin na ta dogodek je obhajala prva Cerkev v Jeruzalemu že konec 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno, obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, ni pa še imelo posebnega imena; označevali so ga kot štirideseti dan po e- pifaniji. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime po srečanju s Simeonom (in Ano) in so ga tudi imenovali “srečanje”. Šele pozneje se pojavi ime “očiščevanje’’, nazadnje pa “darovanje”. Na evropskem Zahodu se je praznik le počasi udomačil.

V ljudskem nabožnem svetu sta oba praznična spomina, Gospodovo darovanje in srečanje Simeona z Mesijem, zbledela. Praznik nam je predvsem svečnica, praznik sveč, praznik luči.

Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave. Znani so poganski obredi in obhodi, ki so svetlobi, Soncu, po zmagi ob zimskem kresu zmerom znova z gorečimi svetili hiteli na pomoč. To so izrazi pračloveškega čustvovanja, ki se ne menijo za prostor in dobo. Sporočeno nam je, da so slavili Rimljani v mesecu februarju praznik luperkalij (lupercalia), ko so se množice z gorečimi plamenicami v rokah valile o ulicah – in počenjale marsikaj nevšečnega. V drugih sprevodih, amburbalijah, so prav tako s plamenicami plašili in podili duhove rajnikov, ki jim je potekal čas obhoda na tem svetu.

Da je mogla dati Simeonova beseda o »luči v razsvetljenje poganov« takim, v človeški naravi zakoreninjenim šegam nov smisel, je povsem naravno. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je u- poštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred; v njem je “luč” prispodoba Mesija, ki »razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja.«

Cerkveno svetilo je predvsem sveča. Zato Cerkev na ta dan sveče blagoslavlja.

Krščanski svet potrebuje mnogo sveč, od manjših oltarnih sveč do mogočne velikonočne sveče v cerkvi, od obhajilne do mrtvaške sveče doma. Sveča je tudi najbolj priljubljena žrtev, saj prižigajo pobožne duše brez števila sveč pred milostnimi podobami, kjer naj s svojim plamenom predstavljajo pobožnost darovalca. Mrtvim v spomin posebno radi prižigamo sveče; simbol so našim prošnjam, da bi jim naj svetila “večna luč”.

Da so že do nekdaj prižigali sveče pri službi božji, potrjujejo pričevanja iz 3. stoletja. Ni šlo pri tem samo za razsvetljavo. Poročila govore včasih o takšnem številu sveč, da za navadno razsvetljavo ni moglo biti potrebno. Šlo je za posebno prazniško vzdušje, ki ga ustvarja sveča in ga v zadnjem času odkrivamo spet pri mizi doma ali v lokalih, šlo je pa tudi za mistično doživljanje luči, saj bi morali biti vsi kristjani otroci luči, kakor je Kristus tisti, ki prinaša luč, »Lucifer qui nescit occasum« (jutranjica, ki ne pozna zahoda).

Kar je treba sveč v novem letu, jih Cerkev blagoslavlja na svečnico.

Najžlahtnejše sveče so voščene sveče, voščenice. Te so predpisane za cerkveno razsvetljavo, zlasti na oltarju pri maši. Sicer pa nadomeščajo vosek s stearinom in parafinom.

Svečarji, ki izdelujejo sveče, so pravi umetniki. Veselje je pogledati za različne priložnosti lepo okrašene sveče. Za svečnico izdelujejo posebne tenke sveče, ki jih spretno zvijejo v zvitke. Te kupujejo verniki, da jih duhovnik v cerkvi blagoslovi. Doma jih rabijo ob različnih potrebah.

Za cerkveno svečavo so v prejšnjih časih ponekod na Slovenskem skrbeli z združenimi močmi vsi farani. O stavnicah nam poroča Valvasor. Stavnice so pripravili nekaj dni pred svečnico. Na svečnico je nato nesla vsaka soseska svojo stavnico k farni cerkvi, kamor so jo spremljali godci. V cerkvi ali že pred cerkvijo jo je mašnik blagoslovil, donašalci pa so jo izročili farni cerkvi v dar.

Ta šega se je ohranila ponekod na Gorenjskem do srede 19. stoletja. Stavnice so bile tedaj že drugačne in so jih prinesli v cerkev že za novega leta dan. Tam so jih zasadili v nalašč za to pripravljeno stojalo, kjer so stale z vsem lišpom od novega leta do svečnice.




Spreobrnitev apostola Pavla

God: 25. januarja

Francoski pisatelj François Mauriac svojo knjigo Jezusovo življenje končuje takole: »Ko se je Jezus /ob svojem vnebohodu/ s težkim srcem odtrgal od družbe svojih učencev, se dvignil ter se izgubil v svetlobi, ta odhod vendarle ni bil dokončen. Že se je skril v zasedo na ovinku poti, ki pelje iz Jeruzalema v Damask, in zalezuje Savla, svojega ljubljenega zasledovalca. Odslej bo ta Bog na preži v usodi slehernega človeka.« Sleherni človek, ki hoče postati Kristusov učenec, se mora po zgledu svetega Pavla nekdanjega Savla nenehno spreobračati, preusmerjati svoje mišljenje in spremeniti slog svojega življenja.

Spreobrnitev apostola Pavla, gotovo najpomembnejša v vsej zgodovini Cerkve, je opisana dvakrat v Apostolskih delih, knjigi Svetega pisma nove zaveze, ki je zgodovina mlade Kristusove Cerkve. Prvo poročilo je zapisal pisec te knjige, evangelist Luka, po pripovedovanju prič, drugo pa je podal Pavel sam, potem ko so ga njegovi nasprotniki zgrabili v jeruzalemskem templju.

Prisluhnimo, kako je Pavel o svoji spreobrnitvi govoril pred judovskim ljudstvom leta 58, okoli 24 let po tem dogodku. »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, bil sem pa v tem mestu /Jeruzalemu/ vzgojen in pri nogah Gamalielovih natančno poučen v očetni postavi, vnet za Boga, kakor ste danes vi vsi. Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih izročal v ječe, kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in vse starešinstvo; od njih sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi ondi bivajoče privedel zvezane v Jeruzalem in bi bili kaznovani. Ko sem pa bil na poti in se okrog poldne bližal Damasku, me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” Moji spremljevalci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. In rekel sem: “Kaj naj storim, Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti.” Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevalci peljali za roko in tako sem prišel v Damask …«

Ko je Savel/Pavel v Damasku spregledal, je bil krščen. Kaj hitro je doživel, da so se njegovi nekdanji prijatelji spremenili v smrtne sovražnike, ki so ga hoteli ujeti in umoriti. Uspelo mu je uiti iz Damaska. Umaknil se je v arabsko puščavo, kjer se je dve leti ali tri v zbranosti in molitvi pripravljal na svoje prihodnje poslanstvo: Gospod ga je namreč izbral za orodje, da ponese njegovo ime med pogane. Na njem so se uresničile besede, ki jih je Kristus povedal duhovniku Ananiju, Pavlovemu krstitelju: »Jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Sredi vseh duševnih in telesnih stisk in težav je Pavel skrbel za številne krščanske občine, ki jih je bil ustanovil. Pisal jim je pisma, v katerih jih je opominjal, vzgajal, spodbujal, podpiral, hrabril, tolažil in navduševal. Ko je čutil, da se bliža konec njegovega življenja, je mogel z vso pravico reči, da je dobojeval dober boj.




Gospodovo razglašenje

Praznik Gospodovega razglašenja (epifanije) ali praznik sv. treh kraljev v Katoliški Cerkvi praznujemo 6. januarja.

Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.

Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oziroma razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.

Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga “razglasili” med svojimi rojaki.

Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + 22.




V življenju vsi nekaj čakamo

»Koga čakate?« bi vprašali, če bi kje videli večjo ali manjšo skupino ljudi, ki stoji na nekem mestu in pogleduje v določeno smer.

V življenju vsi nekaj čakamo. Majhni otroci komaj čakajo, da bodo šli v šolo; odraščajoči čakajo, da jih bodo odrasli jemali bolj resno; ko nastopi čas ljubezni, dekleta in fantje čakajo na zmenke; mladi zakonci čakajo prvega otroka, sad ljubezni… Pa še marsikaj drugega čakamo in pričakujemo ljudje v svojem življenju. Bolj kot pričakovanje stvari, reči, je za nas pomembno pričakovanje ljudi, ki jih imamo radi, ki nam veliko pomenijo.

Advent je po svoji vsebini pričakovanje – čakanje prihoda našega Odrešenika. Ni to neko folklorno obhajanje spomina dogodkov izpred dva tisoč let; ne, to je pričakovanje osebnega srečanja vsakogar od nas z Jezusom, ki prihaja. Priznajmo: to naše pričakovanje je velikokrat zelo zaspano. Pogosto pozabljamo, da ne čakamo samo mi, ampak da je ne drugi strani Bog – Veliki čakajoči.

Na vprašanje: »Koga čakate?« bi mi morda odgovorili nekako takole: »Pričakujem Jezusa Kristusa, ki prihaja kot odrešenik, kot tisti, ki mi s svojo besedo in svojim osebnim zgledom kaže pot iz sebičnosti, iz zaprtosti vase, iz brezupa ozkosti, v katero se zapiram zaradi greha.« Bog pa bi na isto vprašanje morebiti imel takle odgovor: »Pričakujem tebe. Ne, da bi delal kakšna junaštva, ampak da vsak dan znova odpreš vrata svojega srca in svoje duše, da lahko vanju posveti moja luč, sonce moje milosti. Ne maram, da bi zmrzoval daleč proč od mene, temveč hočem, da živiš iz moje ljubezni. Tudi če zaideš od mene, te jaz vedno čakam in vabim te z vezmi usmiljenja in odpuščanja…« Tako ali podobno nam bi govoril – in nam dejansko govori – Bog, le da ga mi ne znamo poslušati.

Kaj, ko bi v tem adventnem času nekoliko prisluhnili eden drugemu v domači družini? Podobno kot Bog, tudi ljudje od nas ne pričakujejo velikih besed, ampak majha, toda iskrena dejanja.




1. november – Vsi sveti

Raz 7,2-4.9-14

Prvo berilo je iz Knjige razodetja, zadnje knjige Nove zaveze in vsega Svetega pisma.

Razodetje nam odpira nebeška vrata, da bi po veri mogli biti navzoči pri véliki liturgiji svetih. Pisec Razodetja, ki je tudi videc, zaseda privilegirano mesto poleg enega od štiriindvajsetih starešin, ki predstavljajo dvanajst Izraelovih rodov in Cerkev dvanajstih apostolov (12+12). Vsi so pa podoba zmagoslavne Cerkve. Videc gleda in sprašuje na podlagi dveh videnj, ki slede.

144.000 svetih (v. 1-8). Število 144.000 (12×12.000) je, jasno, simbolično. Nekateri v njem vidijo izvoljene iz dvanajstih rodov judovstva v Kristusovo češčenje, katerim stoji nasproti neštevilna množica izvoljenih, prihajajočih iz poganstva iz videnja, ki sledi (v. 9-17). Lahko pa pomeni, da gre v obeh videnjih za isto množico (novi Izrael) ne glede na njihov etnični izvor. Razlika bi v tem primeru pomenila razliko varstva, ki so ga deležni izvoljeni (prvo videnje) in njihovo častilno vlogo (drugo videnje).

Božji prijatelji morajo biti zavarovani pred nevarnostmi, ki jim groze od vsepovsod: skušnjave, preizkušnje, trpljenje, preganjanja, boleči ali neprijetni dogodki. Vse to je opisano zobičajnimi bibličnimi podobami kot vihar, ki piha od štirih strani, da bi uničil vse: morje, zemljo, drevesa. Toda Bog se spominja svojh vernih, tistih, ki sestavljajo pravi Izrael. Njihovo število pomeni polnost (12×12) in popolnost (pomnožitev s tisoč).

Neizmerna množica izvoljenih (v. 9-17). Videc in starešina, poleg katerega stoji in je uradni razlagalec videnja, gledata množico, ki prihaja v nebesa. Je izredna množica glede na število, glede na izvor, glede na palme, ki jih držijo v rokah, na bela oblačila in na njihovo liturgično obnašanje. Ta silna procesija je ekumenična, sestavljena iz ljudi vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. V Cerkvi rasne in vse druge razlike pred Bogom ne pomenijo nič več ne v nebesih ne na zemlji. Palme so namig ne judovski običaj praznovanja Šotorskega praznika: vesela in hvaležnosti polna slovesnost za osvoboditev iz egiptovske sužnosti. Ljudstvo je spontano porabilo ta obred na cvetno nedeljo, ko so spremljali Jezusa v jeruzalemski tempelj. Bela oblačila pomenijo zmago na “veliko stisko”, v kateri lahko vidimo preganjanja, pa tudi trpljenje, skušnjave in preizkušnje, skratka vsakdanjo dolžnost z vsemi njenimi bridkostmi. Oblačila so bila oprana v Jagnjetovi krvi. Barva tu ne pomeni nič, saj gre za duhovna oblačila, oprana grehov z zakramentom krsta in pokore in s pogumom, s katerim so se soočili s preganjanji in pričevali za Kristusa.

Za današnjega kristjana to ne pomeni samo zmagoslavje tistih, ki so že končali svojo pot in so zveličani, ampak tudi za nas, ki smo še na poti in moramo prenašati preganjanje zaradi svoje vere tukaj in danes. Vsaka nasprotna politika, pa naj bi še tako zlobna in pokvarjena, pa naj ima še tako zaslombo v bednih ostankih prejšnjim režimov, je obsojena na propad, saj nam Božje razodetje jasno pove, da bo končna zmaga delež tistih, ki ostajajo Bogu zvesti.




Žegnanjska nedelja

V Cerkvi na Slovenskem bomo v nedeljo, 31. oktobra 2021, obhajali žegnanjsko nedeljo.

Vsaka posvečena cerkev (župnijska in podružnična) kot svoj lastni slovesni praznik praznuje obletnico posvetitve, slovesni praznik naslova (zavetnika) in godove tistih svetnikov ali blaženih, katerih posmrtni ostanki so shranjeni ali pokopani v cerkvi. Praznično opravilo ob takem prazniku sta maša in molitveno bogoslužje.

Posvečena cerkev obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan posvetitve oz. na nedeljo prej ali pozneje, če je to ena izmed navadnih nedelj. Obletnica posvetitve cerkve se sicer obhaja na najbližji dan, ki ni praznik ali slovesni praznik. Tiste cerkve, ki obletnice posvetitve (več) ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve v nedeljo pred praznikom vseh svetih, torej na žegnanjsko nedeljo. Ta dan smejo za obletnico posvetitve izbrati tudi druge posvečene cerkve (zlasti starejše). Priporoča se, da se krajevno občestvo za prvo ali drugo možnost obhajanja tega praznika odloči za stalno.

Ima pa žegnanjska nedelja svoje zgodovinsko ozadje, ki sega tja v 15. stoletje. Število žegnanj je bilo veliko, saj jih niso praznovale samo župnijske cerkve, ampak tudi podružnice. Na teh žegnanjiih se je dogajalo tudi “mnogo slabega”, kar nam zgodovrno oriše Primož Trubar: »Plešejo, pijančujejo, bijo inu čestu z beticami, z rantami, s kotli, s kamenam inu z meči vmej sebo odpustke dile.« Državne oblasti so na razne načine poskušale te zlorabe preprečiti. Eden od teh poskusov je bil tudi prenesti ta posamezna praznovanja na skupno nedeljo, iz katere se je pozneje razvila žegnanjnska nedelja.




Rožni venec

Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji; v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz “najlepših jesenskih rož” – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prostil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik “Marije Zmagovalke”. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v “praznik naše ljube Gospe rožnega venca”, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878-1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: “Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!” Papež Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži 20. stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali. Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajajo in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot “Kraljica rožnega venca”. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo po vsaki desetki rožnega venca: »Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Med sodobnimi apostoli rožnega venca velja omeniti irskega duhovnika p. Patricka Paytona, ki je leta 1942 ustanovil gibanje Družinski rožni venec. To gibanje zdaj vključuje že nad 20 milijonov družin, ki redno molijo rožni venec. Geslo tega gibanja je: »Družina, ki moli rožni venec, ostane združena – narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir.«

Kakor so naši predniki z molitvijo rožnega venca prosili sebi in svojim potomcem stanovitnost v veri in zvestobo Cerkvi, tako bomo izprosili tudi v našem času Cerkvi varstvo in svobodo.

Gregorij Rožman