Kako praznujejo božič pravoslavni?

Ortodoksna oziroma pravoslavna cerkev še vedno uporablja starejši, julijanski koledar, zato v državah, kjer prevladuje ta veroizpoved, božič praznujejo šele 7. januarja. Tem državam tradicija naroča, da božič pričakajo s postom, ki se prične 25. novembra, konča po prvem cerkvenem obredu na božični večer. Ker so obredi ponoči, je božična večerja v Rusiji brezmesna, a slovesna, njena najpomembnejša sestavina pa je kaša, imenovana kutya, sestavljena iz pšeničnih ali drugih žitnih semen, ki simbolizirajo upanje in večno življenje, ter iz medu in maka, ki sta garancija za srečo in uspeh. Kot celota kutya simbolizira povezanost družine in ne sme manjkati v nobenem domu. Na božični večer družine pogosto obišče duhovnik v spremstvu ministrantov, ki z blagoslovljeno vodo pokropi vse prostore in tako hišo zavaruje pred naravnimi katastrofami, družino pa pred vsem slabim. Otrokom darila praktično v vseh državah sovjetske zveze nosi dedek Mraz, in sicer na silvestrski večer.

Ukrajini božično večerjo postrežejo šele, ko se na nebu pojavi prva zvezda. Ta namreč simbolizira repatico, ki je svete tri kralje vodila k novorojenemu Jezuščku. Po njihovi legendi naj bi nekoč živela revna mati, ki ni imela denarja, da bi okrasila božično drevo, zato so otroci na božični večer v postelje odšli povsem potrti. A ko so se naslednje jutro prebudili, je bila smrečica prepredena s pajčevino, ki se je ob prvem svitu spremenila v zlate in srebrne niti, s pomočjo katerih niso bili polepšani samo prazniki, temveč je z njihovo prodajo mati otrokom lahko omogočila lepo življenje. Zato je božično drevo v ukrajinskih domovih tudi danes okrašeno z umetno pajčevino, ob njej pa ne sme manjkati snop ali šopek pšenice, ki predstavlja prednike in jih tako vsaj simbolno za božič ponovno združi z najdražjimi.

Glavni junaki bolgarskega božiča so moški, ki se zberejo skupaj in hodijo od hiše do hiše ter prinašajo božična voščila in pojejo božične pesmi. Dan pred tem imajo glavno vlogo ženske, ki cel dan pripravljajo večerjo – ta je sestavljena iz kar 7 (dnevi v tednu), 9 (meseci nosečnosti, simbol plodnosti) ali celo 12 (število apostolov) jedi, odvisno za kakšno tradicijo se odločijo.

No, v Grčiji pa na božični večer od vrat do vrat hodijo otroci in ob spremljavi trianglov ter drugih manjših inštrumentov pojejo kolednice, ki jim pravijo “kalanda”. Za svoje delo so največkrat nagrajeni s sladkarijami ali suhim sadjem. Grki tradicionalno ne poznajo božičnih dreves. Glavni simbol božiča po domovih so plitve lesene sklede, katerih robovi so oviti z žico. S to žico je na skledo pritrjen lesen križ, ki je okrašen s šopi bazilike. Enkrat na dan eden od družinskih članov (ponavadi mati) križ in baziliko namoči v blagoslovljeno vodo ter s tem pokropi vsak prostor v stanovanju. S tem naj bi se obvarovali pred hudičem.

Kot lahko vidimo, ni treba iti daleč, da okusimo drugačen način praznovanja božiča, kot ga poznamo sami. Vendarle pa je večini skupno okraševanje in obdarovanje, s katerima pa ni potrebno pretiravati. Bistvo božiča namreč ni tekanje po nakupovalnih centrih in iskanje daril. To bi moral biti čas, ko se notranje umirimo in si vzamemo čas za vse, ki jih imamo radi. Tega bi se morali zavedati vsi starši, saj otroci naša prepričanja in vedenje ob praznovanju avtomatično prevzamejo in jih prenašajo naprej. Poleg tega mnogi starši nimajo dovolj finančnih sredstev, da bi otrokom uresničili vse želje, kar pogosto vodi v razočaranje, po katerem pa ni potrebe.

Bolj kot darila naj bo torej v božičnem času v ospredju druženje. Vse se lahko začne že s pripravo na praznovanje, v katero naj bodo aktivno vključeni tudi najmlajši. Skupaj lahko pospravite dom, izdelate okraske, spečete pecivo, okrasite smrečico, izdelate in/ali napišete voščilnice in naredite unikatna drobna darilca za najdražje, ki bodo zagotovo globlje segla v srce, kot kakršen koli instant božični nakup.




8. december – Marijino Brezmadežno spočetje

Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.

Pomen praznika

Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.

Zgodovina praznika

V desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah, v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju, v vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, določen za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta. To veselo sporočilo je naznanil z besedami: »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

Na poseben način je to versko resnico potrdila Marija sama, ko se je v Lurdu prikazala mladi Bernardki Soubirous in se predstavila z besedami: »Jaz sem Brezmadežno Spočetje.«

Upodobitve

Brezmadežno Devico Marijo upodabljamo po prizoru iz Knjige razodetja kot “ženo, ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd” (prim. Raz 12,1). Z eno nogo stoji na glavi kače, kar spominja na besede iz prvih poglavij Svetega pisma: Njen zarod ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti. (prim. 1Mz 3,15).

Marija, mati duhovnikov in bogoslovcev

8. december je poseben praznik za slovenske duhovnike in bogoslovce, ki so se na ta dan v prvem letniku bogoslovja slovesno posvetili Mariji. To posvetitev vsako leto obnavljajo.




Kristus je kralj in duhovnik na veke

Naš Odrešenikje kot človek res postal Kristus ali Mesija. On je pravi kralj in pravi duhovnik, eno in drugo, ker Odrešenika z ničemer ne smemo zmanjševati. Prisluhni mu, ko izpoveduje, kako je postal kralj: Postavil meje za kralja na Sionu, na svoji sveti gori. Prisluhni še Očetu, ki zatrjuje, daje duhovnik: Ti si duhovnik na veke, po Melkizedekovem redu. V stari zavezi je bil Aron prvi, ki je postal duhovnik z maziljenjem. Toda Bog ni rekel »po Aronovem redu«, da ne bi kdo mislil, da more Odrešenikovo duhovništvo priti po nasledstvu. Po nasledstvu je res sledilo duhovništvo, ki ga je imel Aron. Odrešenikovo duhovništvo pa se ne prenaša po nasledstvu, ker on sam ostaja duhovnik na veke, kakor je pisano: Ti si duhovnik na veke, po Melkizedekovem redu.

On je torej odrešenik, duhovnik in kralj po svojem učlovečenju. Prejel pa je duhovno maziljenje, netvarno. Tiste, ki so bili pri Izraelcih duhovniki in kralji, so mazilili z oljem, ki jih je naredilo za duhovnike in kralje. Nihče pa ni imel obeh naslovov: vsak je bil ali duhovnik ali kralj. Polnost obojega ima samo Kristus tisti, ki je prišel dopolnit Postavo.

Četudi nihče ni imel obeh naslovov, so jih vseeno imenovali mesije ali kristuse, ker so prejeli maziljenje telesa z oljem ali kot kralji ali kot duhovniki. Odrešenik pa, ki je pravi Maziljenec, je bil maziljen s Svetim Duhom, da se je spolnilo, kar je bilo o njem zapisano: Zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja, bolj kakor tvoje tovariše. On je nad tovariši, ki se zaradi maziljenja imenujejo maziljenci, kajti posvečen je bil z oljem veselja, to se pravi s Svetim Duhom. Sam Odrešenik nam je povedal, da je tako. Ko je vzel v roke knjigo preroka Izaija, jo je odprl in je bral: Gospodov Duh je nad menoj, zato me je mazilil. Nato je rekel, da je prerokba vpričo tistih, ki ga poslušajo, izpolnjena. Poleg tega nas je Peter, poglavar apostolov, poučil, da je krizma, s katero se Gospod predstavlja kot maziljenec, Sveti Duh, Božja moč. Ko v Apostolskih delih govori pobožnemu in usmiljenemu stotniku, mu med drugim pravi:To seje začelo v Galileji po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Bog je s Svetim Duhom mazilil Jezusa iz Nazareta, ki je hodil od kraja do kraja, delil dobrote in ozdravljal vse, ki so bili obsedeni po hudem duhu.

Vidiš torej, da je tudi Peter rekel: Jezus je z učlovečenjem prejel maziljenje, s katerim gaje mazilil Sveti Duh, Božja moč. Zato je Jezus pri učlovečenju postal pravi Kristus, Maziljenec, ki ga je za kralja in duhovnika na veke naredilo maziljenje s Svetim Duhom.                                                                  

O presveti Trojici




Spomin vseh vernih rajnih

2. november

Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne. Ker ne moremo izključiti možnosti, da vsi rajni ob času smrti še niso dozoreli za nebesa, so bili kristjani že v najstarejših časih mnenja, da mora biti nekje kraj, kjer ti rajni s trpljenjem določen čas zadoščujejo za madeže na vesti, ki ob času smrti še niso bili očiščeni. Ker si pa ljudje, tudi teologi, posmrtnega življenja niso znali predstavljati drugače kot običajnega življenja v času in prostoru, se je rodilo prej omenjeno prepričanje o kraju začasnega trpljenja, ki so ga poimenovali vice.

Naloga teologije pa ni samo ohranjanje raznih tradicionalnih razlag posameznih verskih resnic, ampak iskanje novih spoznanj glede njih. Tako je med drugim odkrila dejstvo, da je posmrtno življenje bistveno drugačno od zemeljskega, ki ga poznamo. Časa in kraja, v katerih poteka zemeljsko življenje, po smrti ni več. Tega si seveda ne moremo predstavljati, ker pač nimamo o tem nobenih izkušenj, vemo pa, da je tako. Posmrtnih resničnosti, kot so vice, pa tudi nebesa in pekel, ne moremo iskati v nekem “kraju” in tudi ne v nekem “času” . Za razlago tudi ne zadošča misel, da so vice neko določeno stanje, saj se to stanje po določenem času spremeni, kar pa spet predpostavlja čas, ki ga “onstran” ni. To so ugotovitve, ki jih ne znamo razložiti in so zato predmet vere.

Pač pa dejstvo, da prostora in časa “onstran” ni, dajejo popolnoma drugačen smisel molitvam in dobrim delom, ki jih darujemo za rajne. Vse to je namreč v trenutku smrti pred Bogom že opravljeno in pri sodbi upoštevano. Zato je čisto pravilno, da nas Cerkev spobuja k skrbi za rajne, tudi če je njihova smrt za nas že v preteklosti. S tem pa seveda tudi bogoslužni spomin “vseh vernih rajnih” 2. novembra dobi nov, veliko globlji smisel, enako pa tudi ves mesec november, ki je posvečen posebni skrbi za rajne.




Žegnanjska nedelja

29. oktobra 2023

Cerkveni predpisi določajo, naj vsaka posvečena cerkev obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan ali na nedeljo prej ali pozneje. Vse tiste cerkve,ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve (‘žegnanjsko nedeljo’) v nedeljo pred praznikom vseh svetih (1. novembra). Prvi dve stoletji kristjani niso imeli posebnih bogoslužnih prostorov in so se zbirali k bogoslužju v zasebnih hišah. Zgodovinar Evzebij († 340) prvi poroča o posvetitvi cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in o obhajanju obletnice te posvetitve. Ko je Cerkev za cesarja Konstantina leta 313 dobila svobodo, je vsako večje krščansko občestvo zgradilo bogoslužne stavbe in sčasoma je postala posvetitev cerkva eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbogatejših bogoslužnih dejanj. Posvečene morajo biti stolne cerkve; po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve. Obletnica posvetitve cerkve (ali tudi god župnijskega zavetnika) se imenuje ‘žegnanje’ ali ‘lepa nedelja’ (Štajerska), ‘proščenje’ (Bela Krajina), ‘opasilo’ (Kras) ‘šagra’ (Goriška).




Angeli varuhi

V Katoliški cerkvi 2. oktobra praznujemo svete angele varuhe.

Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Že Stara zaveza pozna angele, ki varujejo ljudi v nevarnostih. Kakšni dve stoletji pred Kristusom se je pri Judih izoblikovala vera v angele varuhe in v tem smislu Jezus pravi: »Varujte se, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta« (Mt 18,10). Z besedo ‘mali‘ Jezus ne misli na otroke, ampak na ljudi v telesni ali duhovni stiski. Na temelju Svetega pisma je teolog Franc Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk:
1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo;
2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega;
3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh;
4. naše molitve prinašajo pred božje obličje;
5. prosijo za nas;
6. grajajo nas in na neki način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.

Češčenje angelov kot osebnih varuhov slehernega človeka se je v Cerkvi uveljavljalo postopoma. Na Zahodu je postalo bolj izrazito zlasti od 9. stoletja naprej. Vse do 15. stoletja pa je bilo v bogoslužju povezano s praznikom sv. Mihaela nadangela 29. septembra. Poseben praznik angelov varuhov je nastal najprej v Španiji v 15. stoletju. Od tam se je razširil v Francijo in deloma drugod po Evropi.

V bogoslužnih knjigah, ki jih je po tridentinskem koncilu izdal papež Pij V. (1570), ni posebnega praznika angelov varuhov, zato je njegov naslednik Gregor XIII. leta 1582 ta praznik dovolil španski škofiji Valencia. Papež Pavel V. pa je leta 1608 dovolil za vso Cerkev rimskega obreda obhajati praznik angelov varuhov na prvi prosti dan po sv. Mihaelu, torej na 2. oktober. Klemen IX. je leta 1667 določil, naj bo praznik angelov varuhov na prvo nedeljo v septembru in pri nas je ta nedelja dobila ime angelska nedelja. Papež Klemen X. je praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. V naših krajih pa tudi po drugih avstrijskih deželah so ga še naprej obhajali na prvo nedeljo v septembru. Zdaj je god angelov varuhov v vsej zahodni Cerkvi 2. oktobra.

Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj;
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me. Amen.

Ta pesmica je ena prvih molitev, ki jih z ustnic svojih vernih mater (pogosto starih mater) poberejo nedolžni otroci. Morda je prav zaradi tega nastala zgrešena podoba angela varuha: najpogosteje ga slikajo, kako spremlja otroka čez ozko brv, ki predstavlja življenjske nevarnosti. Bogoslovni pisatelji pravijo, da angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Romano Guardini je zapisal: »Angel je najbolj zgodaj ustvarjena božja stvar. Njegovo bitje je silna moč. Če se prikaže človeku, se njegova prva beseda glasi: ‘Ne boj se!’ – kar pomeni toliko kot trditev, da on sam daje moč … Med Bogom in njim vlada soglasje v tem, da angel skrbi za to, kar je svetega v človeku, ki mu je izročen od Boga; in angel čuva to sveto skozi zablodelost, trpljenje in smrt.«

Premnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.




nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael

V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.« V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj na današnji dan, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.

Mihael pomeni ‘kdo kakor Bog?’. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot ‘velikega kneza’. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.

Gabriel pomeni po hebrejskem deblu ‘božji mož’ ali ‘božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Nadangel Rafael, čigar ime pomeni ‘božje zdravilo’ ali ‘Bog je ozdravil’, se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praz–nik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.

Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.




Žalostna Mati Božja

»Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«

Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred morilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto žalost je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.

Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«




22. avgust – Marija Kraljica

Čudovite so po svoji veličastnosti prve krščanske cerkve, kolikor so se nam ohranile. A ne le po svoji lepoti, marveč še bolj po svoji globoki verski vsebini, ki je vsa osredotočena na poveličanega Kristusa, začetnika novega, odrešenega stvarstva. Znana nam je podoba “Pantokratorja”, to je “Vsevladarja” v bazilikah v Rimu in drugod: Kristus z vsemi kraljevskimi znamenji sedi na prestolu kot vladar vesoljstva. Takoj, ko stopimo v takšno baziliko in dvignemo pogled proti apsidi (polkrožen, prostor okoli velikega oltarja), vidimo poveličanega Kristusa, upodobljenega na apsidnem oboku, odkoder obvladuje oltar in tako rekoč predseduje liturgiji. A že pred vstopom nas sprejme podoba Vsevladarja (Pantokrator), nameščena nad vhodom, v tako imenovanem timpanu, in nas pripravi na srečanje s Kristusom znotraj cerkve. Tako je na Zahodu.

V bizantinskih svetiščih na Vzhodu je mnogokrat nekoliko drugače. Namesto s samim Sinom se naš pogled sreča obenem z njegovo Materjo, upodobljeno nad oltarjem: Devica Marija, upodobljena v veličastvu, oblečena kot cesarica; pred svojimi prsmi nosi božje Dete in ga daje v češčenje krščanskemu ljudstvu. Marija torej nastopa tukaj kot Kraljica – vendar tako, da Kristus še vedno ostane središče vsega.

Izročilo Cerkve o Mariji-Kraljici

Marija je kraljica, ker je mati našega Gospoda; kraljevsko veličastvo odseva s Sina nanjo – zato je kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. To stalno versko prepričanje je izraženo v krščanski upodabljajoči umetnosti že v najstarejših časih. Kraljevski diadem na Marijinem čelu je prvo pričevanje za vero kristjanov v njeno kraljestvo.

Ne dolgo potem najdemo tudi zapisana pričevanja o tej veri. Sv. Efrem Sirski v 4. stol. npr. s poudarkom naslavlja Marijo kot “Gospodarico” ali “Gospo”. Pri tem se sv. Efrem opira na pomen, ki ga ima deblo, iz katerega izhaja beseda “Marija” ali “Miriam”: gospa, gospodarica, vladarica. In dejansko so še danes razlagalci Sv. pisma glede pomena “Marija” v bistvu istega mnenja, čeprav vidijo v izrazu “Marija” še več drugih pomenov, ki so jih Izraelci razbrali iz imena “Marija”, izhajajoč pri tem večkrat iz zelo preproste etimologije (razlage besednega debla). – Nekako ob istem času kakor sv. Efrem slavi sv. Gregor Nazianški Marijo kot “Mater Kralja vesoljstva” in s tem tudi že kot Kraljico.

Od 5. in 6. stol. naprej imamo pri vzhodnih cerkvenih očetih vse polno pričevanj, ki proslavljajo Marijino kraljevsko dostojanstvo. In medtem ko latinska liturgija vsebuje le malo mest, ki bi pridevala Mariji naslov “Kraljica”, je v vzhodnih liturgijah veliko poveličevanja Marije kot “Vladarice”. Čudovita himna “Akathistos” iz 7. stol. npr. vzklika: »Prepeval bom himno Materi Kraljici in se ji bom z radostjo približal, da bi v veselju poveličeval njena čuda«. Marijo pozdravljajo kot Kraljico tudi vzhodni obredi krsta, bolniškega maziljenja, diakonskega, mašniškega in škofovskega posvečenja, sv. zakona itd.

Latinski srednji vek, ki je marsikaj sprejel iz bizantinskih duhovnih zakladov in tokov, je Mariji naslov Kraljica« dajal izredno pogosto. Tudi tri velike marijanske antifone, ki so tedaj nastale, imajo v začetnem vzkliku kraljevski naslov: “Pozdravljena, Kraljica”; “Raduj se, Kraljica nebeška”; “Zdrava, o nebes Kraljica”.

Verniki srednjega veka so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in moči. kakršno ima Kristus. Je kraljica, toda Kraljica usmiljenja (in seveda tudi Mati usmiljenja); njena oblast se namreč uveljavlja v usmiljenju, kar lepo izraža Psevdo-Albert Veliki z besedami: »Vladarstvo preblažene Device se resnično, polnopravno in v pravem pomenu razteza na vse tisto, kar zadeva božje usmiljenje; Marija je torej v pravem pomenu Kraljica usmiljenja«. Bog je Marijo od vekomaj izvolil, da bi bila mati njegovega učlovečenega Sina, ka eje edinstvena naloga v celotnem stvarstvu. Marija je bila s tem vnaprej izvoljena, da bi imela delež pri kraljevanju svojega Sina. Papež Benedikt XIV. pravi: »Marija je prelepa Estera, katero je Kralj kraljev tako vzljubil, da ji je v rešenje njenega ljudstva podelil ne le polovico svojega kraljestva, marveč tako rekoč celoto svojega vladarstva in svoje oblasti.«




Marijina piramida

Tako bi lahko imenovali mesec avgust, če gledamo Marijine praznike in godove tega meseca. Začenjamo s frančiškansko Porciunkulo 2. avgusta, ko se spominjamo posvetitve bazilike svete Marije Angelske v ravnini pod gričem, na katerem leži Assisi. Tu se je oblikovala prva frančiškanska skupnost, to je tudi kraj Frančiškovega odhoda v Očetovo hišo. Bazilika čuva malo kapelico iz Frančiškovih časov (13. stoletje), ki je eden od ciljev romarjev v Frančiškove kraje. Za obisk tega kraja je papež na prošnjo svetega Frančiška dovolil tako imenovani “porciunkulski odpustek”, ki je danes razširjen 2. avgusta na vse župnijske cerkve.

Pociunkula

Naslednji Marijin spomin je 5. avgusta, ki nas povede  v Rim. Tam je nedaleč od rimske železniške postaje Termini eden od sedmih rimskih gričev, Eskvilin, na katerem stoji mgočna bazilika z visokim zvonikom: Marija Snežna, Santa Maria Maggiore, ki je najstarejša, največja in najpomembnejša Marijina cerkev. Imenuje se tudi “Basilica Liberiana”, ker jo je dal zgraditi papež Liberij (352-366), pa tudi Santa Maria ad praesepe, ker po izročilu hranijo v njej relikvije Jezusovih jaslic. Slovenski naziv Marija Snežna izhaja iz legende, da se je v noči na 5. avgust leta 352 Marija prikazala papežu Liberiju in rimskemu patriciju Janezu ter jima izrazila željo, naj ji zgradijo cerkev na kraju, kjer bosta naslednje jutro našla sneg. Čeprav sredi vročega rimskega poletja, sta ga našla na Eskvilinu. Cerkev Marija Snežne spada tudi med štiri rimske cerkve, ki nosijo naslov “basilica maior” (poleg nje še sv.Peter v Vatikanu, sv. Janez v Lateranu in sv. Pavel izven mestnega obzidja. Njej so pridružene vse druge Marijine bazilike po svetu, ki imajo naslov “basilica minor”. V Sloveniji so to: Sveta gora pri Gorici, Brezje, Maribor sv. Marija, Brestanica in Petrovče.

S tem smo prišlo do Marijinega vnebovzetja, ki deli avgust na dva dela. Več o tem v drugi polovici avgusta.