1

Cvetna nedelja

Ko je [Jezus] prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel:

»Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹«

Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli:
»Zakaj odvezujeta oslička?«

Rekla sta:
»Gospod ga potrebuje.«

In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa.

Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so:

»Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!
V nebesih mir in slava na višavah!«

Nekaj farizejev iz množice mu je reklo:
»Učitelj, pograjaj svoje učence.«

In odvrnil jim je:
»Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je:
»O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«

(Lk 19,29-44)

Slovenska posebnost cvetne nedelje so butarice, ki jih prinašamo na cvetno nedeljo k blagoslovu. Klasična slovenska butarica ali beganica mora vsebovati vejice sedmerih vrst lesa: vejico oljke, leske, vrbe, bršljana, tise, brina in pušpana. Na vrhu je pritrjen barven papirni trak. Nanjo obešajo tudi jabolka in pomaranče.




Očistimo tempelj svojega srca

Jn 2,13-25

Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

Očiščenje templja, ki ga Janezov evangelij povezuje s čudežem v Kani, sproži vprašanje o Jezusovi avtoriteti. Judje ne zagovarjajo trgovskih zlorab v templju, ampak hočejo vedeti, s kakšno pravico ravno Jezus nastopi proti njej. Jezusov odgovor: »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« razumejo napak zaradi dveh izrazov, ki sta si v aramejščini zelo podobna. Eden pomeni “postaviti na noge” – tako ga uporablja Jezus in pri tem misli na tempelj svojega telesa, torej na vstajenje; drugi pa pomeni “sezidati zgradbo”. Tako ga razumejo Judje, in, zanimivo, tudi apostoli, saj so se šele po vstajenju spomnili, da je o tem govoril. Jezusova avtoriteta je torej nedvoumna, res pa je, da se je izkazala šele z vstajenjem. Krivda je torej njegove nasprotnike zadela šele potem, ko niti po vstajenju niso verovali. Danes nam je Jezusov nastop kar všeč. Bog ve, kako bi reagiral na naše bogoslužje, posebno tam, kjer je namesto pridige prazno govoričenje.




Krščanstvo in judovstvo o postu pri koreninah vere očetov

Post – kot del prehrane – je velike važnosti v Svetem pismu in judovski, krščanski ter muslimanski tradiciji, saj na izreden način razlaga povezavo med telesnostjo in duhovnostjo, verski odnos ustvarjenega bitja ter Božje dobrote in usmiljenja. Vsemogočni Stvarnik, ki daje živež vsemu živemu, zahteva od moža in žene zavesten odgovor, saj sta ustvarjena po njegovi podobi. Zato tudi uživanje hrane – kot vzdrževanje od hrane – nista brez globokega simboličnega in duhovnega smisla.

»To je posebno razvidno iz nekaterih prilik, ki so polagale temelje izraelske izkušnje, kot pri Mojzesovem štiridesetdevnem postu na Sinaju, preden je prejel sveto Postavo in z njo zavezo odrešenja za hebrejsko ljudstvo,« razlaga dober poznavalec judovstva, msgr. Pier Francesco Fumagalli (v letih 1986-1993 je bil tajnik vatikanske komisije za verske donose z judovstvom in je še danes njen član). Dodaja: »Tudi kraljica Estera se je postila in molila, preden je stopila pred kralja Ahasvérja, da bi ga prosila za ljudstvo, ki je bilo v največji nevarnosti in mu je grozilo iztrebljenje. V Jonovi knjigi si prebivalci Niniv in celo živalim nalože post, se oblečejo v raševino in posujejo s pepelom, da bi si izprosili odpuščanje in bi jim bilo prizanešeno z Božjimi kaznimi, kakor je grozil prerok.« Ta neprestana povezava med usmiljenjem grehom in odrešenjem se je ohranila in poglabljala skozi tisočletja v hebrejski tradiciji, in njihov koledar ima še vedno Esterin post (13. adarja), post prvorojencev pred Veliko nočjo (14. nizana) in slovesni post Spravnega dne ali Jom Kippúrja (10. tišrija).

V krščanski tradiciji ima post v bistvu iste vrednote, kot v hebrejski, čeprav so v dveh tisočletjih »žalostne polemike pogosto oropale vest te duhovne zadolžitve, pravi isti strokovnjak. »Jezus sam se je pred začetkom svojega javnega življenja postil štirideset dni v puščavi in kristjani sledijo njegovemu zgledu po nauku posnemanja Kristusa, saj se obračajo naprej, da bi po štiridesetdnevnem postu v Veliki noči vstajenja prejeli dar odrešenja.«

Če ne upoštevamo raznih posebnih predpisov, »je glavna razlika v kristocentričnem odnosu, ki je značilen za krščansko vero, ki pa – kakor čudno zveni – postane korenina tistega, česar se morejo kristjani naučiti iz verske tradicije včerajšnjega in današnjega hebrejskega ljudstva.« V tem edinstvenem odnosu, ki v Kristusu veže krščansko vcepljenje na “sveto korenino” Izraela, »je vsa moč in potreba sklicevati se neprestano na dediščino očetov in mater vere, od Abrahama in Sare do današnjega dne.«

Prav bi bilo vprašati se, kaj se kristjani lahko nauče glede posta od Judov. »Predvsem,« pravi Fumagalli, »podpirajo hebrejsko skupnost, združeno v postu in molitvi, močne napetosti eshatološkega upanja in očiščenja od greha v pričakovanju Božjega daru polnega odrešenje kakor je to še na posebno slovesen način videti v Jom Kippúrju.« Za kristjana torej, »ki včasih tvega omejiti svoje eshatološko obzorje na upanje, ki se je že v celoti uresničilo v Kristusovi veliki noči, in posledično z osiromašenjem mesijanskega pričakovanja in prizadevanja za odrešilno bodočnost, bi bil zgled goreče in neugasljive žeje po odpuščanju in bratski skupnosti morda največji dar, ki ga Jud lahko ponudi na tem področju.«




Svečnica

2. februar je poseben dan. Cerkev obhaja svečnico, praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču. Na ta dan sta Marija in Jožef odnesla Jezusa v tempelj in se zahvalila Bogu. Ko je Simeon to videl, je vedel, da je ta otrok Mesija, na katerega Izrael in svet čakata. Vzel je otroka v naročje, se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok luč celotnemu svetu. V spomin temu dogodku, se ob polnoči prižgejo sveče, kot simbol očiščenja.

S tem dnem se konča božična doba, pospravijo se jaslice. Redovnice in redovniki pa praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. Svečnica je ime je dobila po svečah, ki so imele v cerkvenem in posvetnem življenju nekoč veliko vlogo, še pomembnejša pa je bila njihova simbolika. Sveča odganja temo in demone, februarski dnevi se začnejo daljšati, na obzorju je že pomlad. Svečnica je praznik luči in je prekrila poganska praznovanja.

Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske opisuje, da hodijo koledniki od svetega Miklavža do svečnice iz vsake fare okoli in pojejo. Kar s petjem zaslužijo, spravijo do svečnice, kupijo rumeni vosek in naredijo tanke voščene svečke. Nato spletejo po tri take svečke in jih obesijo v krogu. Zgoraj oblikujejo venčki košaro in postavijo prav na vrh eden ali več okroglih stolpičev ali kako drugo obliko… Vse skupaj denejo na dolgo palico in voščenjak je narejen.

Nekateri voščenjaki imajo tako debelino, da jih dva moža komaj objameta, nekateri pa so manjši, a vendar prav čedno narejeni. Ko pride svečnica, nesejo voščenjak v cerkev ob spremstvu godcev, da bi jih blagoslovili, nato pa jih spravijo v svojo cerkev. Tako nese vsaka soseščina svojo svečo v cerkev. Čim večje in lepše je sveča izdelana, tem večjo čast imajo od nje. Na dan, ko delajo svečo, plešejo in se zabavajo.




Teden molitve za edinost kristjanov

Teden molitve za edinost kristjanov 2021 obhajamo med 18. in 25. januarjem. Gradivo je tokrat pripravila ženska meniška skupnost Grandchamp iz Švice. Kot poroča Radio Vatikan, so redovnice izbrale temo »Ostanite v moji ljubezni: obrodili boste obilo sadu«, ki sloni na Jezusovih besedah iz Janezovega evangelija (Jn 15,1-17). Ostati v Božji ljubezni pomeni spraviti se s sabo, tema pa »izraža poklicanost k molitvi, spravi in edinosti Cerkve ter človeštva. To je tudi poklicanost skupnosti Grandchamp«, ki jo danes sestavljajo redovnice različnih krščanskih izročil.

Različne starosti, različna cerkvena izročila, različne države

Skupnost je nastala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je skupina deklet odkrila pomen tišine pri poslušanju Božje besede. Po Jezusovemu zgledu, ki se je pogosto umikal na osamljene kraje, da bi tam molil, so dekleta začela opravljati duhovne vaje v majhni vasi Grandchamp v Švici. Kmalu so se jim pri duhovnih odmikih v tišino pridružili tudi drugi, čez čas pa se je nanje začelo obračati vedno več ljudi, ki so želeli živeti trenutke tišine in molitve. In tako je nastala skupnost, ki danes šteje petdeset članic različnih starosti, ki pripadajo različnim cerkvenim izročilom in prihajajo iz različnih držav. In v tej svoji različnosti »živijo občestvo, iščejo poti za spravo med kristjani znotraj človeške družine in v spoštovanju celotnega stvarstva«.
Srečanje za pripravo gradiva za teden molitve je bilo že septembra lani v Grandchampu, udeležili pa so se ga tudi predstavniki Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani in Ekumenskega sveta cerkva. Skupnost Grandchamp je več mesecev pripravljala besedila in izbrala temo, po kateri lahko njene članice podelijo izkušnje in znanje svojega kontemplativnega življenja ter spregovorijo o sadovih te molitve, kar sta »večje občestvo z brati in sestrami v Kristusu ter večja solidarnost s celotnim stvarstvom«.

Trije stebri: molitev, skupnostno življenje, gostoljubnost

Gradivo sloni na treh stebrih: molitvi, skupnostnem življenju in gostoljubnosti. Oblikovani so kot poziv, da »ostanemo v Kristusu«, da bi se približali drugim in presegli ločitve med kristjani. »Ko poslušamo Jezusa, njegovo življenje pride v nas. Vabi nas, naj dopustimo, da njegova Beseda prebiva v nas in tako bo vsaka naša prošnja uslišana. Kot osebe, kot skupnost, kot Cerkev se želimo povezati v Kristusu, da bi ohranili njegovo zapoved medsebojne ljubezni, kakor nas je On ljubil.« Zavedajoč se, da približati se k drugim, živeti v skupnosti z drugimi osebami, ki so pogosto zelo različne od nas, predstavlja velik izziv, sestre Grandchampa pa sledijo vodilu brata Rogerja, ustanovitelja skupnosti Taizé: »Ni prijateljstva brez očiščujočega trpljenja, ni ljubezni do drugega brez križa.«
Zato ločitev med kristjani in njihova medsebojna oddaljitev predstavljata pohujšanje, saj pomenita oddaljitev od Boga. Prizadevanje za spravo zagotovo vključuje tudi žrtve, a pri tem nas podpira molitev Jezusa, ki je hotel, da smo vsi eno, kakor je On eno z Očetom, da bi svet veroval.

Moli in delaj, da bo Bog lahko kraljeval

Kot kristjani pa prav tako živimo v »stvarstvu, ki ječi, medtem ko čaka na osvoboditev«. Če ostanemo v Kristusu, lahko prejmemo »moč in modrost za delovanje proti strukturam nepravičnosti in zatiranja, da bi se v celoti spravili z brati in sestrami, bili oblikovalci novega načina življenja v spoštovanju in v občestvu s celotnim stvarstvom. »Moli in delaj, da bo Bog lahko kraljeval«, je življenjsko vodilo sester v Grandchampu, ki izpostavljajo, da molitev in vsakdanje življenje nista dve ločeni stvarnosti, ampak sta med seboj tesno povezani.




Ob novem letu

1. Spet eno leto – bližje smrti, bližje večnosti. Za veliko ljudi bilo je staro leto poslednje, lahko bo novo leto poslednje za nas.

2. Vsak skrbni gospodar preračuni na koncu leta, ali je na dobičku ali izgubi, pomisli, kako bo v prihodnje izhajal. Ravno to ima storiti vsak pridni kristjan

3. Poglejmo tudi mi v pretečene dni, našli bomo:

I. Vse posvetno mine, kakor kratki čas; ne zanašajmo se na minljivi svet.
II. Huda in dobra dela večno ostanejo; skrbimo za srečno večnost! To naj bo za novo leto moje voščilo.

I.

Ves svet je šola modrosti, zgodbe sveta najboljša knjiga življenja. Prvi nauk pa v zgodbah beremo, da vse, kar svet porodi, se premeni in mine, oblast, čast bogastvo in dobrota.

II.

»Otroci tega sveta so modrejši, kakor otroci luči« (Luk. 16,8); a posvetna modrost velja le kratko. Posvetneži se pravičnim smejé; ali njih smeh se jim spremeni v jok. To nas zgodovina vseh časov uči. /…/

Skrbite torej za večnost, nedolžne, čiste duše, obvarujte svoje devištvo tudi v novem letu. Spleta se vam v nebesih najlepša krona, pripravlja sedež najbližje božjega prestola. Varujte se tudi letos krivice vsi pravični kristjani; le pravica obvelja. Delajte pridno za nebesa bogaboječe duše, za nebesa si nabirajte zakladov. Kar bomo tukaj vsejali, bomo tam vekomaj želi. Kakor staro leto, minilo bo življenje naše; dobra dela nam bodo ostala. »Svet prejde in vse« itd.

Konec. Minilo je eno leto, 365 dnij; na pragu novega leta stojimo in gledamo v staro nazaj. Tako bomo tudi skoraj stali na pragu večnosti, gledali na svojih 50 do 80 let, in zdelo se nam bo, kakor bi bili živeli le eno leto. Kako dolgo pa bo večnost. trpela? Tako dolgo bo tudi naše plačilo.

Dobri Bog nam je dal zopet novo leto učakati; o glejte, da bo nam leto zveličanja, ne pogubljenja, jedno leto bližje nebes, ne bližje pekla. »Svet prejde in vse njega poželenje; le kedor voljo božjo stori, ostane vekomaj.« Amen.




ob rojstvu Smisla

Moderno poganstvo, ki mu ostaja največji nasprotnik krščanstvo, bi hotelo njegov božič razveljaviti, ga razvodeniti v tako imenovani “družinski praznik”, čeprav istemu poganstvu (od marksizma do homoerotike) istočasno gre tudi za razvrednotenje družine.

Za kristjana pa ostaja božič spomin na človeško rojstvo Nekoga, Boga-Človeka, ki mu osmišljuje ne samo svet in zgodovino, ampak tudi njegovo lastno življenje, delo in trpljenje ter celo njegovo smrt.

Vendar verjeti, da je Bog prav zares prišel na ta naš planet, je objektivno fantastično: je nekaj, kar gre preko vseh možnih človeških predstav.

Da se je Stvarnik brezmejnega astronomskega vesolja in obenem skrivnostnega subatomskega sveta pustil ujeti v čas in prostor, da je Večni, Vsemogočni, Vsevedni postal človek ne samo za eno sekundo, ampak za polnih 33 let, človek z našo fiziologijo in psihologijo, eden izmed nas?

Judovska pamet, pamet njegovega naroda, tega do danes ne more sprejeti. Še manj more to sprejeti sodobna heglovsko-marksistična pamet. Dejansko takšnega ponižanja Večnega ne more sprejeti nobena “normalna” človeška pamet. Saj bi se Bog neskončno ponižal že s samim učlovečenjem, tudi če bi Sredozemlje onemelo pred njim in ga postavilo za svojega vladarja namesto Avgusta, ne pa, da se je šel rodit kot sin malega nesvobodnega naroda, prišel na svet v hlevu in tako dalje. Samo v milosti vere je mogoče sprejeti to Božjo avanturo. V milosti vere je mogoče tudi uzreti razlog zanjo: ljubezen, seveda ljubezen v njegovem, se pravi neskončnem slogu.

Po kaj je prišel med nas Božji sin? Kaj nam je prišel povedat?

Na znanstveni ravni, ki bi bila za nas najbolj zanimiva, ničesar. Niti tega, da se zemlja vrti okoli sonca, ne pa obratno. Niti tega, da je onkraj Herkulovih stebrov (Gibraltarja) še kaj, da je tam bodoča Amerika. Ali da pod mezopotamsko zemljo, ob kateri je hodil, ležijo oceani pogonske sile.

Če torej ta mojster nebesne arhitekture, fizike in biologije ni povedal ničesar na ravni znanstvenega spoznanja, je jasno, da se mu je zdela vsa znanstvena vednost drugotna. Primat je pripisoval neki drugi ravni, etični, se pravi ravni dobrega in zlega. Govoril torej ni toliko intelektu kolikor vesti človeka. Povedal je v bistvu tole: da sta bistveni Resnica in Ljubezen. A tudi resnica in ljubezen bi bili na koncu koncev žalostni, če bi obveljala smrt in bi človek s smrtjo popolnoma ugasnil z vsem, kar je ljubil. On pa je prinesel neznansko oznanilo: nesmrtnost. Sam se je označil za Vstajenje. In je kot prvi tudi vstal in zaživel med nami.

Božič naj bi bil za kristjana posebno oživljanje te njegove navzočnosti. Ljubeznivi genij sv. Frančiška jo je ponazoril z nežnostjo jaslic. A zavest verujočega bo šla preko tudi pobožne čustvenosti k bistvenemu: da je ta večni Novorojenec z nami. Še zmerom z Evropo in še zmerom s Slovenijo, čeprav ga obe skušata uradno ignorirati. Kristjan bo veselo ignoriral to ignoriranje, gotov, čigava bo končna – mogoče ne tako strašno daleč v času – zmaga. Zato naj mu bo božič samo vir svetlobe, moči in zaupanja.

Objavljeno v Družini 2008/51




Advent – čas pričakovanja

Po nekaterih mestih že v začetku novembra pričnejo s prižigom prazničnih lučk. Trgovci so še hitrejši, saj že sredi oktobra polnijo police s prazničnimi darili in okraski, ter pošiljajo letake s katerih se smehljajo Božički, jelenčki in drugi liki, povezani z božičem. Ko nastopi zadnji mesec v letu, pa se pompu okrog praznikov ni več moč izogniti. Dogajanje okrog nas nas prisili, da začnemo razmišljati o darilih, okrasitvi doma, praznični pojedini … Vse, da bo ’tisti’ dan popoln. In tako, kot si za vse pomembne dneve prizadevamo, da bi bili popolni, se želimo tudi na božič dobro pripraviti. Tudi na božič, kot katoliški praznik, se začnemo pripravljati kar nekaj časa prej, in sicer z adventom.

Adventni čas je za vernike čas duhovne priprave na božič. To je tudi začetek novega cerkvenega leta in se prične na prvo adventno nedeljo. To je nedelja med 27. novembrom in 3. decembrom in je četrta nedelja pred božičem. Zunanje znamenje adventa je adventni venček.

Od kod izvira adventni venček?

Prvi adventni venec je bil narejen sredi 19. stoletja v Nemčiji. Evangeličanski pastor Johanan Wichem je revnim otrokom naredil lesen obod, na katerega je namestil 24 sveč, 19 majhnih in 4 večje. S postopnim prižiganjem svečk so odštevali dneve do božiča. Ker je bil otrokom ta obred zelo všeč, so to vsako leto ponavljali. Ideja o tovrstnem odštevanju se je hitro razširila po vsej Nemčiji, kasneje pa še širše. Leseni obod so začeli krasiti z zelenjem, nato pa plesti venčke le iz zelenih vejic. Tudi število svečk so zmanjšali in ohranile so se le še štiri, ki simbolizirajo štiri adventne nedelje. Ne glede na to, da se je videz venčka precej spremenil, pa namen ostaja enak.

Za večino je tovrstni venček dekoracija, ki je podvržena modnim trendom in je vsako leto drugačna, za katoličane pa imajo posamezni deli venčka tudi globji pomen. Pravi adventni venček bi tako naj bil okrogle oblike in spleten iz zimzelenega rastlinja. Okrogla oblika pomeni popolnost, zvestobo in večnost, saj nima ne začetka in ne konca. Okrogla oblika adventnega venca pa spominja tudi na vence iz antičnih časov, ko so simbolizirali zmago nad sovražnikom. Adventni venec lahko tako predstavlja tudi boj proti zlu in grehu. Zelena barva in rastline spominjajo na življenje in nas spodbujajo k čuječnosti. Sveče na adventnem vencu bi naj bile vijolične barve. Takšna je tudi liturgična barva duhovnikovih oblačil v tem času cerkvenega leta in pomeni spokornost in kesanje. Simbolika adventnega venca je tako bogata, da ni potrebe po dodatnih okraskih, ki bi kvečjemu zasenčile pravi pomen in namen tega običaja.

Kaj pomenijo svečke na adventnem venčku?

Na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo svečko, ki je znamenje upanja na prihod Mesija. Na drugo adventno nedeljo, poleg prve svečke, prižgemo še eno. Ta predstavlja ljubezen in jo nekateri imenujejo tudi betlehemska sveča. Spominja nas na jasli, kamor je Marija položila novorojeno dete. Tretja sveča je namesto vijolične, lahko rožnate barve in predstavlja veselje ob skorajšnjem Jezusovem rojstvu. Nekateri jo imenujejo tudi sveča pastirjev. Tretja adventna nedelja se imenuje Gaudete in pomeni ‘veselite se’. Tudi duhovniki izberejo za ta dan roza mašni plašč, namesto vijoličnega. Četrto adventno svečko prižgemo zadnjo nedeljo pred božičem. Imenuje se angelska sveča in pomeni mir, o katerem so prepevali angeli na sveto noč. Ker vsako nedeljo prižgemo svečo več in se svetloba povečuje, to simbolizira tudi naraščanje pričakovanja božiča.

Štiri sveče pa lahko simbolizirajo tudi štiri strani neba, štiri letne čase ali štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta). Ker je prižgana sveča vsak trenutek manjša, pa lahko predstavlja tudi minljivost tuzemskega življenja.

Vir: Rustja, Božo, Povejmo z zgodbo, Ognjišče, 2017, št. 12, str. 33.

Če nas večina povezuje priprave in praznovanje božiča z obiljem in uživanjem ob dobri hrani, pa pri pravoslavnih vernikih ni tako. Pravo pripravo na božič za njih predstavlja post. Tega pričnejo 15. novembra in sklenejo na sveti večer oziroma badnji dan. Zaradi uporabe julijanskega koledarja, pravoslavni verniki praznujejo božič 7. januarja. Namen posta je odtegnitev določenih telesnih udobij v zameno za samoobvladovanje in samodisciplino. Le na podlagi odtegnitve materialnih dobrin, se namreč lahko v polnosti pripravimo na tako velik praznik. Če je naše življenje nasičeno z materializmom, ni prostora za pravo bistvo praznovanja.

Zavedanje, da bistvo praznikov ni v obilnih pojedinah, dragih darilih in pisanih okraskih, nam bo pričaralo najbolj čaroben božič. Šele ko prestopimo materialni vidik praznikov, jih lahko doživimo v polnosti. Najdragocenejše darilo, ki ga lahko nekomu podarimo, je naš čas, najboljša božična večerja, ki jo lahko pripravimo bo tista, ki bo začinjena z veliko ljubezni, najlepše pa bo okrašeno tisto božično drevo, ki ga bomo krasili z okraski, ki nam prikličejo spomine na naše najdražje. Zato izkoristimo adventni čas za organizacijo obveznosti tako, da bomo praznike lahko preživeli z najdražjimi.

Letošnji advent bo imel še posebno spokoren značaj, saj nič ne kaže, da bi prenehale veljati omejitve, ki jih nalaga borba proti covidu-19. Morebiti nekatere, vse pa gotovo ne. Pa je tudi to nekaj dobrega. Bo toliko bolj stopil v ospredje spokorni značaj adventa, ko bomo namesto letanja po trgovinah in beljenja glave, kaj bi komu podarili, imeli čas, da se spomnimo, da imata advent sam pa tudi božič smisel samo v luči velike noči, torej v luči trpljenja, smrti in vstajenja, kar je pot, ki jo je prehodil Kristus in jo mora prehoditi tudi vsakdo od nas. 




Kristus Kralj

Praznik Kristusa Kralja (letos 22. novembra) je novejšega datuma. Vendar pa moramo reči, da je krščanska skupnost že od vsega začetka priznavala in dajala Kristusu kraljevski naslov “Kyrios” – Gospod.

Ime Gospod (Kyrios) najbolje izraža Kristusovo človečnost in božanstvo, njegovo slavo na Očetovi desnici in njegov eshatološki prihod kot sodnika. Kristus je posebej od svojega vnebohoda dalje tudi kot človek deležen tiste najvišje časti in oblasti nad vesoljstvom, ki jo ima Bog.

Praznik Kristusa Kralja je uvedel papež Pij XI. za vso zahodno Cerkev v svetem letu 1925 in določil, naj se praznuje zadnjo nedeljo v oktobru. Navedel je tudi notranji razlog za njegov nastanek:

»Za verski pouk ljudstva in za dviganje k veselju notranjega življenja imajo vsakoletni prazniki svetih skrivnosti mnogo več učinka kakor najgloblji bogoslovni dokazi. Dočim so ti namenjeni za manjše število in le za izobražene ljudi, pa cerkveni prazniki razmajejo in poučujejo vse vernike; verski dokazi govorijo samo enkrat, prazniki pa tako rekoč vsako leto in vedno; dokazi so predvsem za razum, prazniki pa v korist celega človeka, za um in srce.

Da, ker sestoji človek iz duše in telesa, je treba, da ga zunanje praznovanje svetih dni tako prevzame in spodbudi, da se po raznovrstni lepoti svetih obredov obilno navzame Božjih naukov, ki mu morejo, ko so mu prešli v kri in meso služiti v napredovanje duhovnega življenja.«

Tako ta praznik govori, da je bil Kristus s svojim vstajenjem postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z močjo svojega duha že deluje v srcih ljudi; in ne budi v njih le hrepenenja  po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo (CS 38, I).

Božje kraljestvo ali Božje kraljevanje, ki je med ljudmi vidno nastopilo z učlovečenjem Božjega sina, je po svojem bistvu odrešenjsko. Saj je to kraljevanje spolnitev človekovega hrepenenja po Bogu, da bi mogel biti združen z Bogom na tak način, kakor bi s svojimi naravnimi močmi nikakor ne mogel biti.

To kraljevanje je Božji dar – milost. Začelo se je uresničevati z Jezusovo smrtjo in poveličanjem, v vsem sijaju in moči pa se bo izkazalo in uveljavilo ob koncu časov. To Božje kraljevanje izredno lepo izraža praznični hvalospev:

Svojega edinorojenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa,
si mazilil za večnega duhovnika in kralja vesoljstva,
da bi se na oltarju križa daroval
kot brezmadežna in spravna žrtev
ter izvršil skrivnost človeškega odrešenja.
Vse stvari bo uklonil svojemu vladarstvu
in izročil tvojemu neizmernemu veličastvu
večno in vesoljno kraljestvo:
kraljestvo resnice in življenja,
Kraljestvo svetosti in milosti,
kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.

Po reformi bogoslužnega koledarja drugega vatikanskega koncila je praznik prestavljen na zadnjo nedeljo bogoslužnega leta. »Zadnja nedelja med letom (zadnja navadna nedelja) je slovesni praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.«

Zdaj je tudi že v naslovu izraženo dejstvo, da je Kristus Kralj vesoljstva. Praznik povzema vidike Kristusove skrivnosti, ki so značilni za posamezne dobe bogoslužnega leta: tako Kristus Kralj, veliki duhovnik, božič, razglašenje, vstajenje in vnebohod.

Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh.

Vir: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti




»Novo nebo in nova zemlja«

Mesec november je s svojim praznikom vseh svetih (1.) in spominom vseh vernih rajnih (2.), s svojimi molitvami za rajne in mašami, ki se marsikje darujejo zanje vsak dan, usmerjen v tisto, kar so stari katekizmi imenovali “poslednje reči: smrt, sodba, pekel, nebesa”, danes pa raje uporabljamo izraz “eshatologija”, kar pomeni raziskavo o tistem, kar se dogaja po tem, ko posameznik prestopi prag smrti in se znajde v načinu bivanja brez prostora in časa (česar si seveda ne moremo predstavljati), pa tudi o tem, kako se bo naš fizični svet končal in bosta ustvarjena “novo nebo in nova zemlja”, o čemer govori že tretji del Izaijeve knjige v Stari zavezi (Tritoizaija, Iz 65,17; 66,22), dokončno pa ga je potrdil pisec zadnje knjige Svetega pisma, Razodetja, ki pravi: »Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in zemlja sta izginila in morja ni več« (Raz 21,1).

Upoštevati moramo, da je teologija veda kot vsaka druga. Njena osnova so nespremenljive razodete verske resnice, znotraj tega okvirja pa ne samo sme, ampak mora raziskovati in izpopolnjevati svoja spoznanja, da bi tako človeku svojega časa, ki je prav tako napredoval v svojem umskem življenju, naredila verske resnice bolj dostopne in mu s tem pomagala izpolnjevati njegovo poslanstvo na zemlji. Tako se je morala tudi v eshatologiji teologija spopasti z vprašanji, ki so se zastavljala z ozirom na preproste postavke: smrt, sodba, pekel, nebesa. Poleg strogo teoloških podatkov so na te raziskave vplivali tudi podatki, ki so jih začeli sistematično zbirati šele v 20. stoletju, namreč v izkušnjah tistih, ki so že doživeli klinično smrt, pa so se vrnili nazaj v življenje (prim. Raymond Moody, Življenje po življenju, originalna izdaja 1975, slovenski prevod 1983). To pa seveda pomeni, da se naše pojmovanje “življenja po življenju” bistveno razlikuje, ali bi se vsaj moralo razlikovati od tistega, ki je zadoščalo našim prednikom še v prvi polovici 20. stoletja. O tem je napisal izčrpen pregled dr. p. Bruno Korošak in je bil objavljen v nadaljevanjih v publikacijah Ave Maria 2018/1 do 2019/4 pod naslovom “Verujem v večno življenje”. Najdete jih na tej spletni strani v Arhivu.

Če upoštevamo, da “na oni strani” praga smrti ni več ne časa ne prostora, je nemudoma jasno, da sta liturgični praznovanji vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih pravzaprav ista stvar. Seveda je mogoče, da so tisti, ki “na oni strani” še niso sposobni sprejeti dokončne Božje ljubezni, podvrženi nekemu duhovnemu trpljenju, ki dopolni tisto duhovno rast, ki so jo zanemarili pred smrtjo. Toda te “vice” ne moremo opredeliti ne časovno ne krajevno. Lahko bi govorili kvečjemu o intenzivnosti, torej stopnji tega trpljenja, kaj več pa za zdaj ni mogoče reči.

Izraz “sveti” v oznaki praznika vseh svetih se ne nanaša samo na tiste, ki so bili kot taki uradno razglašeni, ampak na vse, ki so že deležni polnosti življenja v Bogu. Kot smo mi člani Kristusovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, so to tudi oni, le na drugačen način, tako da neposreden stik z njimi ni mogoč tako, kot ga ljudje pojmujemo. Da pa so naši zavetniki, ki se po njih zgledujemo in se jim priporočamo, oni pa tudi skrbijo za nas, je popolnoma jasno.

Dejstvo, da na “oni strani” ni ne časa ne prostora pa potrjuje ne le upravičenost, ampak tudi potrebo, da za rajne molimo in darujemo (maše, obhajila, odpustke in druge duhovne darove). Ta naša prizadevanja zanje se po naše lahko raztegujejo poljubno dolgo v času, toda pred Bogom, kjer časa ni, je ob posmrtnem pregledu življenja (sodbi) to že vse opravljeno in upoštevano.

Sedanja spoznanja eshatologije so tudi rešila vprašanje posebne in vesoljne sodbe, kot ju je pojmovala srednjeveška eshatologija. Po takratnem mnenju naj bi bila osebna sodba izrečena takoj po smrti, vesoljna sodba pa ob koncu sveta, “ob koncu časov”. Niso pa znali razložiti, zakaj naj bi Bog nekoga, ki mu je že izrekel oprostilno sodbo in ga sprejel v svoje kraljestvo, po stoletjih in tisočletjih še enkrat vlekel pred vesoljno sodbo. Če pa “tam” časa ni več, potem je jasno, da sta posebna in vesoljna sodba ista stvar. Seveda pa je tudi to ena od stvari, ki jih ne moremo razumeti, ampak jih je treba verovati.