Post: smrt, ki odpira vrata življenju
Neredko se srečujemo z zmotnim mnenjem, da bo post rodil toliko večje in lepše sadove, kolikor bolj radikalno in razumsko ga bomo držali. Gotovo, neka velikodušna pripravljenost je dobrodošla, uporaba neke metode je koristna in želeti si je občutek lahkotnosti, ki je pridobljen z dolgo postno prakso. Toda post se ne sme nikdar izroditi v nekakšno razkazovanje, sicer ne bo več zdravilo, ampak strup. Z rekordnimi dosežki (kolikor več, toliko boljše!) v resnici daje potuho lastnemu jazu, namesto da bi postavil na pravo mesto.
Post je torej izpostavljen nevarnosti domišljavosti. Ne mislim na upravičen ponos in na veselje, ki ga spremljajo, ko smo premagali strah pred tem pragom in smo se odločili soočiti se s tveganjem posta. Mislim predvsem na način, da bi gledali zviška na tiste, ki se še niso dokopali do razumevanja in se še vedno morajo na dnu zemeljskih potreb. Sveto pismo opozarja pred bahanjem zaradi posta – ali zaradi molitve in miloščine – da bi nas tako drugi hvalili (Mt 6). Najgloblji vzrok ošabnosti je prav v samem poteku posta: po stanju precejšne potlačenosti prvih dni se lahko pojavi občutek nekega namišljenega dobrega počutja. Tisti, ki se postijo, se počutijo lahke in polne zanosa in so v nevarnosti, da se bodo precenjevali in postali ošabni. Šele ko je bila premagana nevarnost ošabnosti, bodo lahko dozoreli duhovni sadovi posta, ki so zavest in najdenje samega seba in izkušnja Boga.
Postiti se in upati
Če rečemo, da je pomanjkanje zaupanja zelo razširjeno, nikakor nismo pesimisti. Mnogi, ki imajo vse, ne pričakujejo od prihodnosti nič več, vsaj nič dobrega. Zdi se, da je naš zapadni svet utrujen in star: vdajanje v usodo se vedno bolj širi.
V tem položaju pripada postu zelo važna vloga. Post združen z molitvijo in meditacijo ima namreč veliko opraviti z upanjem. Nek bivši vojni ujetnik, ki je znal iz prisiljene lakote narediti nekaj prostovljnega in je tako postala resničen post, se je dokopal do naslednje izkušnje: »Mislim, da je končno le treba posebno poudariti globoko in temeljno vez med postom in upanjem… Postiti se pomeni upreti se »modrosti sveta« in v nekem pomenu bolj ceniti “biti” kot pa “delati”; bolj ceniti kontemplacijo kot produkcijo, bolj upoštevati nadnaravni “boš imel” kot naravni “tukaj imaš”.«
Človek doživlja to napetost med “tukaj imaš” in “imel boš”, med “že” in “še ne” in je neprestano v skušnjavi, da bi napetost omilil v korist tukajšnjemu: »Jej in pij, saj boš jutri umrl.« Ali pa omili napetost v korist onostranstva tako, da skuša pobegniti svetu in se ne brigati za njegove zahteve in zahteve ljudi. Lahko pa tudi podpira to napetost in jo celo naredi rodovitno in ustvarjalno. Z upanjem, ki ga je post utrdil, si lahko vsaj začne prizadevati prestaviti “novo stvarstvo”, ki po njem hrepene vse stvari in svoj lastni odnos do svobode in miru iz “še ne” v “že zdaj”. Ta “drugi” svet se imenuje Božje kraljestvo. To ni svet, ki bi ga iskali nad tem svetom, ob njegovi strani ali za njim, ali svet, v katerega bomo vstopili v nekem trenutku v prihodnosti. To je svet, ki smo ga deležni zdaj in je tukaj. Božje kraljestvo se ne uresničuje ob koncu sveta, torej po predvidoma dolgem trajanju tega našega časa in zgodovine. Je že tukaj, je v nas, in post nam odpre oči, da ga moremo videti.
Postiti se in praznovati
Post ima marsikaj opraviti z “umreti”. Jesti pomeni živeti, ne jesti pomeni, če gre za dalj časa, umreti. In kot smrt pripravlja novo rojstvo, vstajenje, to dela tudi post. Cerkev torej sledi globlji logiki, ko govori o “praznovanju posta”. Post najde svoj odmev v prazniku, še posebej v velikonočnem prazniku in to ne samo zaradi časa, v katerem mu sledi pa tudi ne v smislu, da bolj uživamo pri praznični jedi, ko smo se prej postili. Gre za globlji odnos. Gre za smrt in za veselje ponovnega rojstva. Bazilij Veliki, škof, ki ga je vzgojila šola puščave (ok. 330-379) spodbuja, naj bi dneve posta ne živeli v turobnosti, ampak v veselju. »Ne bodi žalosten, kadar si ozdravljen! Kakšna neumnost, ne se veseliti zaradi zdravja duše!«
To veselje ni samo po sebi razumljivo. Temelji na mnogo globljem vzroku. Odločilna vloga pripada molitvi, ki daje peruti postu in povzdiguje srce. Postno bogoslužje neredko izrecno prosi za to veselje: »Daj, Gospod, svojemu ljudstvu, da bo praznovalo z ljubečim prizadevanjem… ta čas svetega posta in ga preživelo v vedri gorečnosti.«