1

Pekovski vajenec iz Znojma

Svetnikov delavnik

Uršulinka sestra Marjeta ne more spati. S široko odprtimi očmi strmi v temni strop in prisluškuje v noč. Tako je zgubljena, uboga ovčica, ne molitev ne zakramenti je ne potolažijo.

»Preveč je grehov in Bog se mi ne približa. Vse hudobe so se zarotile zoper mene… Glej jih, vse polno jih je! Zgrabili me bodo! Moj Bog! Kaj je to?« Sestra zakriči v smrtni grozi.

Veter je hrešče zasukal petelina na stolpu, ubogi sestri pa se zazdi, da sliši glas iz pekla. Dve čez polnoč bije. Nenadoma se razleže od nekod strahotno trkanje, ropotanje, razbijanje. Tuj glas zavpije: »Čas je, pokonci!«

V blaznem stranu zakriči sestra Marjeta: »Je že tu! Prišel je pome! Usmiljenje”!«

Še hujše trkanje in močnejši glas. Tedaj se vrata celice odpro in drsajoči koraki gredo preko izbe.

»Poberi se, satan! O, Bog pomagaj!«

»Pomiri se, sestra Marjeta, ne boj se!« Sestra Tadeja je prišla v celico.

»Ti si, Tadeja, hvala Bogu,« jeclja Marjeta. »Si čula trkanje?«

»O, prismoda!« se smeji Tadeja. »Ali ne veš, da le nočni čuvaj kakor ponavadi budi našega patra Dvořaka? Vsako noč ob dveh mu potrka na polknice. Le kaj se bojiš? Lepo spet lezi in zaspi.«

»Hvala, sestra, in nikomur ne pravi,« šepeta uboga sestra Marjeta.

»Samo patru Dvořaku, on mora vedeti. Pomagal ti bo.«

Tačas pa je pater Dvořak že odmolil jutranje hvalnice ter pokleknil, da bi premišljeval. Najljubša ura mu je to. »Tedaj z ljubim Bogom pečeva kruh, ki ga moram čez dan razdeliti lačnim človeškim otrokom,« je navadno dejal.

Ko bije ura pol štirih, že spoveduje na trgu v stari kapucinski cerkvi. Tam okoli je revno ljudstvo, ki tako potrebuje svetnika. In ko se čez dve uri vrne k uršulinkam, ga na cerkvenih vratih že čaka sestra Tadeja ter mu potoži, kako sestro Marjeto preganja skrb, da jo bo odnesel hudobec. »Morate ji pomagati!« zaprosi.

»Oh, ta nesrečna sestra Marjeta! To je res trpljenje. Priporočil jo bom ljubemu Gospodu in materi Jakobi.«

In spet ga objame spovednica in do pol dvanajstih pomaga odlagati grešnikom težka bremena z duš. Potem pristopi k sveti daritvi, po zahvali pa ga že čaka mati Jakoba. Oh, toliko se mora z njim pogovoriti. No, danes ima tudi Dvořak nekaj na srcu.

»Sestra Marjeta je zelo bolna,« pravi. »Piške naj jé in na vrtu naj malo pomaga, da jo bo sveži zrak okrepil.«

»No, za zrak ni težko,« odvrne mati Jakoba. »Ampak piške! Ljubi Bog, kje pa naj jih vzamem, ko imamo komaj kruha dovolj. Morali bi ujeti ribo z zlatnikom v žrelu kakor sveti Peter. In čevlji sestre Honorije so že tudi čisto preč. Čevljar je obupal nad njimi.«

»Kar svetemu Jožefu to povejte, bo že pomagal,« jo tolaži pater.

No, doma ga že čaka obisk in stara Marijana se nič več ne čudi, zakaj mora kuhati tako obilna kosila. Kočarjev France in dr. Madlener sta pri njem. In seveda ju ni treba dolgo siliti h kosilu, saj pri Dvořaku dobro tekne. Toda pater sam ne prisede.

»Poslušaj France,« reče. »Tri mesece je, odkar ti je umrla mati. Študiral si pridno, toda pri meni bi se preveč razvadil. Pripravi se: odšel boš v noviciat k patru Passeratu.«

Fantu zastane žlica. »Ali ne bi mogel ostati pri vas? Boljšega učitelja od vas ne bom našel.«

»Slabo poznaš patra Passerata. On kleše svetnike za nebesa. Eno leto ostaneš pri njem, potem bom pa videl, ali si fant, kakor ga je hotel imeti blaženi Alfonz. – Ti, Janez, mi boš pa napisal pismo, s katerim bomo tegale junaka priporočili. Moja roka je pretežka in pero mi prav tako malo diši kot perje v postelji.« Pa zakliče: »Marijana, ali je še kaj juhe v loncu?«

»Jemnasta, ali ste še lačni, gospod pater?« se začudi starka ter zlaga posodo. In čez nekaj trenutkov se vrne s kadečim se loncem. Pater Dvořak ga zagrabi, skrije pod plašč in odide. Po zamotanih mestnih ulicah dospe v staro predmestje, kjer na Marijinem trgu zleze v neki hiši po trhlih vijugavih stopnicah v podstrešno izbo. Na revnem ležišči trpi zapuščena bolnica. Kašelj jo trga, ko pa zasliši težke korake po stopnicah, ji smehljaj spreleti ustnice. In že odpre Dvořak s komolcem vrata.

»Dober dan, gospa, malo juhe sem vam prinesel. Ker se pa pot vleče, se je že ohladila. Morali jo bomo spet pogreti.«

Bolnica debela gleda patra, ki podkuri štedilnik ter postavi nanj lonec.

»Za božjo voljo, kaj bodo pa ljudje rekli, če se bo pater Dvořak z lonci juhe sprehajal po Dunaju?« Težek, suh kašelj ji pretrga besedo.

»Ne govorite toliko, gospa,« jo ošteva generalni vikar. »Tu je krožnik in žlica. Kar križ napravite, pa Bog požegnaj!«

In ko starka jé, ji pater pripoveduje o peku iz Varšave, bolnici pa žari obraz. Mine ura in Dvořak mora naprej. Kardinal Consalvi ga čaka. Z dobrotnim nasmehom blagoslovi bolnico ter ji obljubi strežnico za nočne ure. Nato odide naravnost v palačo, kjer se mudi papežev poslanec.

Kardinal se sprehaja po rdečih preprogah in pravi: »Na Dunaju je hudo. Jožefinizem stiska srca, da kar pozabljajo na božje usmiljenje. Ali mi morete to razložiti, gospod pater?«

Dvořak se vzravna na stolu.

»Ljudstvo ni slabo,« odgovori. »Vsak dan se kak drugoverec spreobrne. In ne zaradi umskih dokazov, ampak zato, ker jih zgledi pravega, živega katoličanstva prepričajo. Apostolskih mož, usmiljenih duhovnikov in dobrih škofov jim je treba. Dunaj ima škofa, ki je res dober in zvest pastir svoje črede, toda star je pet in osemdeset let ter obdan od svetovalcev, ki so tako globoko zakoreninjeni v jožefinizmu, da ne vidijo drugega kot greh.«

»Gospod pater! Na tem kongresu bodo imenovani novi škofje. Prvi, ki mu bo papež podelil mitro – ste vi.«

Generalni vikar prebledi. »Za božjo voljo, ne storite mi tega. Utrujen starec sem, nevreden te časti. Pustite mi, da se v teh letih, ki so mi še ostala, v miru pripravim na božjo sodbo.«

»Vse je v božjih rokah,« odvrne kardinal. »Še nekaj! Ste že slišali, da je sinoči princ Ludvik Bavarski iz ljubosumnosti napovedal dvoboj princu Viljemu? Za jutri navsezgodaj. To je sramota za Cerkev!«

Dvořak plane pokonci.

»Dvoboja ne bo!« reče odločno. »Princu Ludviku ga bom prepovedal.«

»Ne poznate častihlepja tega gospoda!« oporeka Consalvi.

»Poznam pa čast svete Cerkve!« reče Dvořak in se poslovi.

Spotoma kupi pater par novih čevljev, nato pa plane naravnost v palačo bavarskega princa. Dolgo ga pregovarja in večkrat mu princ zagrozi, da ga bo dal vreči iz hiše. Končno se le ukloni močni volji svojega spovednika. »Naj bo, pater! Toda, veste kaj, v malo lepšem plašču bi pa lahko prišli k meni.«

»Ne gre drugače, drugega plašča nimam. Dobil sem ga še v Varšavi in moral mi bo zdržati do smrti.«

»Dal vam bom denar, da si kupite novega,« se smeje princ.

»Moj Bog, ne!… Če pa hočete storiti dobro delo ubogim, vam bom iz srca hvaležen.«

»Večni berač ste,« godrnja princ ter mu stisne dve mošnji po sto cekinov. »Vzemite, gospod pater. Moram vam biti hvaležen. Morda ste mi rešili življenje.«

Truden se vrne pater domov ter poklekne pred tabernakelj. Gospodu velja prvi pozdrav. Nato pa gre k prednici materi Jakobi ter ji poda mošnjo cekinov.

»Odkod pa to?« se začudi gospa mati.

»Jaz sem nema riba,« se smeji generalni vikar. »Ne pozabite na piške za sestro Marjeto, tule so pa čevlji za sestro Honorijo. Upam, da ji bodo prav.«

In redovnica je vsa iz sebe od sreče. Dvořaka pa čaka spet novo delo.

Cel trop mladih fantov se je zbral pri njem: študentje, rokodelci, delavci… Pa posedejo okoli velike mize in pripovedujejo patru vesele in žalostne doživljaje. Pater Dvořak pa hodi po sobi in ter jim streže z vsem, kar ima stara Marijana pri roki. »Saj ste lačni kot prestradani vrabci!« se smeje.

                   

O polnoči odloži pater brevir: »Ljubi Bog, odpusti mi, če kaj ni bilo prav. Težek dan je bil in ob dveh mi bo čuvaj že spet potrkal na okno.«




Pekovski vajenec iz Znojma

Repatica, njuhanec in izgubljeni sin

Poleti 1811. leta se je prikazala na nebu velika repatica. Kot ognjen meč je visela žareča zvezda nad mestom. V toplih močeh so jo ljudje polni strahu in groze opazovali skozi daljnoglede, ki so bili postavljeni na vseh trgih, da bi od blizu in razločno videli izredno nebesno znamenje.

»Repatica prinaša nesrečo!« so si šušljali ljudje.

»Samo ne vemo komu,« je dejal stari Weirig, ki je s čevljarjem Iskro hitel v zvezdnato noč.

»Ne vemo. Elija Ve!« je zašepetal čevljarski prerok in se previdno ogledal okoli sebe, če ni morda v bližini kakega francoskega vohuna. »Napoleonu prinaša nesrečo.«

»Da le ne bi naši domovini prineslo nesreče!« je šlo zdaj od ust do ust in ljudje so zaskrbljeni gledali v nočno nebo. Tedaj pa se je oglasil pater Dvořak:

»Čudovito lepa božja luč je to. Prav taka je stala nekoč na betlehemskih hlevom, iz katerega je izšla najlepša Zvezda zemlje in neba. Repatica ne stori nikomur nič žalega. Le kar človek sam hudega stori, to ga vse življenje spremlja.«

Repatica leta 1811 je mnoge naučila moliti. Oblegali so spovednice in iskali božjega miru v dnevih stiske. Bili pa so tudi taki, ki jim je zvezda tako zbegala dušo, da so svoje preplašeno življenje hoteli vreči od sebe kot črviv sad.

V eni teh poletnih noči se je Dvořak s svojimi študenti sprehajal ob obali Donave. Nenadoma se je ločil od družbe in stopil za človekom, ki je sumljivo begal ob reki. Iz žepa je vzel svojo tobačnico in zaklical tujcu:

»Hej prijatelj, vzemite ščepec! To pomaga zoper prehlad. V poletnih nočeh je podonavski zrak nevaren.«

Tujec je osupel pogledal patra.

»No, le vzemite!« je silil Dvořak.

»Ne njuham!« je odklonil tujec.

»Pa poskusite meni na ljubo!« Pater mu je pomolil tobačnico pod nos. Tedaj je mož kot pod skrivnostnim pritiskom vzel ponujeni ščepec.

»Tako!« je dejal generalni vikar. »Zdaj pa skočite v vodo!«

Nesrečnež je presenečen pogledal patra. »Vi ne veste, kako mi je pri srcu!« je dejal.

»Mislite? No, stopite par korakov z mano, pa mi boste povedali.«

Mož je poslušno šel s patrom vzdolž obale.

»Ali veste,« je vznemirjen začel tujec, »kaj se pravi, izgubiti vse svoje imetje, in svoje življenjsko delo gledati v razvalinah?«

»Če to vem?« je vzdihnil Dvořak. »Ako pa je vaše življenjsko deljo le vaše premoženje, denar, potem pač ni vredno več kot pest prahu.« Dvořak je z roko zajel pesek in ga pred tujčevimi očmi vrgel v vodo: »Poglejte! Toliko je vreden denar. Ali se splača skočiti za njim?«

Mož je stisnil patru roko in rekel:

»Ne poznam vas, a rešili ste mi življenje!«

Nato je izginil v noč.

»Ne jaz, njuhanec!« je zaklical Dvořak za njim in ljubeče ogledoval tobačnico, na kateri se je v svetlobi zvezd lesketala slika patra Tadeja Hübla.

»Dobro si pomagal, Tadej!« je zamrmral Dvořak in varno spravil tobačnico v žep.

»Gospod pater,« je vprašal nato eden izmed študentov, »kako ste vedeli, da je mož nameraval skočiti v vodo?«

»Ljubi Bog mi dá, da čutim, kadar je kdo v stiski,« je odgovoril Dvořak.

                   

Repatica je izginila. Francoski cesar je oborožil novo mogočno vojsko in že naslednjo pomlad s pol milijona vojakov iz vseh dežel sveta odrinil v carsko Rusijo. 14. septembra je velikanska vojska z godbo in zastavami vkorakala v Moskvo.

»Repatica je lagala,« je dejal Weirig.

»Zvezde ne lažejo, pek!« ga je kljubovalno zavrnil čevljar. In prišle so novice, ki so si jih ljudje najprej šepetaje pripovedovali: véliko rusko mesto je bilo v plamenih. Vojska se umika skozi led in sneg. Veliko jih je od gladu omagalo, mnogi so zmrznili.

Kmalu se je razvedelo, da se Napoleonova vojska v divjem begu bliža nemški meji.

Nekega dne je prišlo pismo iz Varšave. Pater Podgorski, ki je pastiroval v bližini poljskega glavnega mesta, je sporočal, da je Jan Raduski, katerega je Dvořak nekoč pobral iz varšavske umazanije, umrl v moskovskih plamenih potem ko je dva otroka rešil iz goreče hiše. Dvořak je znova in znova molil za mladega junaka.

Pismo Jana Podgorskega je prineslo še več žalostnih novic. Sv. Beno je bil za vedno izgubljen. Cerkev so spremenili najprej v orožarno, nato pa v tovarno za nože. V Južni Nemčiji in Švici so patra Passerata in njegove novince preganjali iz kraja v kraj.

Tudi za dunajske patre so nastopili hudi časi.

Dvořak se je zazdel sam sebi kot poveljnik, ki je izgubil svojo vojsko nekje v ledenih pustinjah sveta. Ob takih trenutkuh ga je zgrabilo vroče hrepenenje, da bi šel po brata Emanuela v cistercijanski samostan in odromal z njim k Naši Ljubi Gospe v Quintiliolo. Kaj naj starec na Dunaju še koristi svojim bratom? Mar ni kongregacija tostran Alp brez rešitve izročena poginu?

Pater Dvořak je v tej dobi veliko molil za sveto Cerkev in svojo družbo. Ne, ne pojde nazaj v Quintiliolo, naj si še tako želi miru v milostnem Marijinem svetišču.

Kmalu pa je Dvořak našel novo delovno področje, na videz zelo skromno, vendar pa se je priletni mož škofu Hohenwartu zanj s solzami v očeh zahvaljeval. Bil je imenovan za hišnega duhovnika v uršulinskem samostanu. Stanoval v v hiši, ki je bila soseda “Železne hruške”. Stara zvesta služabnica Marijana mu je vsak dan nosila iz uršulinskega samostana preko ceste zvrhano košaro jestvin. Mojster Slavec je pošiljal nekdanjemu vajencu iz Znojma kruh. Rezikini fantje so patru stregli pri sveti maši.

V največje veselje je bilo generalnemu vikarju, da je smel pridigati. Neznaten je bil začetek. Ko je zvonček prvič povabil k pridigi v uršulinski cerkvi, je le nekaj starih ženic sedelo v klopeh.

Generalni vikar pa je govoril kakor človek, ki ima moč – in kmalu je bila uršulinska cerkev ob njegovih pridigah nabito polna.

Robate in grčave kot hrastov les so bile besede, ki so donele s prižnice patra Dvořaka. Niti sledu olepševanja in lahkotnih božajočih izrazov ni bilo v njih. V dno duše je pretreslo ljudi, kadar je Dvořak govoril mogočno kot prerok o poslednjih rečeh, o smrti, sodbi, peklu. Bili pa so prav tako prisrčno veseli, kadar je govoril o božji dobroti ali o Mariji, preprosto in vedro kot ni znal nihče drug. Čutili so, da je to res veselo oznanilo. Dvořakove pridige so bile prepričevalne, ker so bile porojeno iz njegove žive vere.

»Pater Dvořak ne dokazuje. On oznanja kot človek, ki je to sam doživel,« so govorili meščani.

Vendar pa nekateri niso bili zadovoljni z Dvořakovimi pridigami. Celo nekateri duhovniki so se spotikali nad njim.

Janezek, Rezikin najmlajši, je bil splezal na vrv zvona in zdaj z vso močjo zvoni v svetlo nedeljo. Dvořak bo govoril in ministrantek vabi k pridigi. Na Cesti svetega Janeza se kar tare ljudi.

Stari Weirig in Elija sedita pri oknu in opazujeta vrvež. Ne slišita več dobro. Poznajo se jima leta. Dvořaka razumeta le, kadar odpre vse registre in udarja po prižnici kot bi božji grom pretresal cerkev.

No, pa Rezka jima potem že pove, kaj je pater govoril.

»Poglej, Elija!« zakliče pek. »Tamle gre gospod svetnik Schlegel z ženo in slikar Klinkowström. Njima pač diši črni Dvořakov kruh. Glej, glej. Kaj tistega tam – ali ga poznaš? To je eden izmed kanonikov iz cerkve sv. Štefana. Klemen ima danes res sijajno poslušalstvo. To mu mora biti tesno pri srcu!«

»Kaj pa onile, Weirig?« vpraša čevljar in pokaže na siromašno oblečenega fanta, ki ga množica skoraj nese v cerkev. »Glad mu kar iz oči gleda.«

»K Dvořaku gre v pravo kovačnico!« meni pek. »Ne bo se vrnil neprekaljen iz uršulinske cerkve. Veš kaj, Elija? Bilo bi kar prav, če zmoliva rožni venec, da Klemen vsem tem dobro izpraša vest.«

Tedaj vzameta starca molek z velikimi lesenimi jagodami v tresoče se roke, da izprosita Dvořakovi pridigi blagoslov ljube Matere božje.

Mali zvonar še enkrat krepko potegne za vrv. Pater je že na prižnici. Nekaj trenutkov si ogleduje ljudi v cerkvi. Nato začne:

»Dragi moji, danes bom govoril tako, da me bo razumel največji bedak med vami, pa tudi najmanjši otrok.«

»Čuden uvod, naravnost smešen!« si misli kanonik Gruber in nagubanči čelo.

»Povedal vam bom, kako je naš Gospod na gori z nekaj žemljicami nasitil lačno množico.«

Medtem pa Dvořak že odkrije razcapanega fanta v kotu cerkve.

»Čakajte!« zakliče. »Pravkar sem se nečesa domislil. Vidim nekoga, ki potrebuje s prižnice vse kaj drugega kot evangelij o kruhu. Razložil vam bom torej evangelij o izgubljenem sinu.«

»Nezaslišano se lovi!« godrnja kanonik.

Pater Dvořak pa pripoveduje Odrešenikovo priliko o izgubljenem sinu.

»Dovolj hudo se je fantu godilo v tujini. Glad mu je izvotlil lica. Domotožje mu je razparalo srce. Pa si ni upal domov, sramoval se je, da bi ga oče videl v takih cunjah. Nazadnje je od skrbi in žalosti zbolel.«

Fant za cerkvenimi vrati je povesil glavo.

»Le pogum, moj dragi! Pogum!« zakliče Dvořak. »Oče te čaka, Morda tudi mati? Pridi, vrni se domov! Mati čaka! Na pragu stoji. Vrni se domov, moj fant! In zdaj, dragi verniki,« – Dvořak kar v sredi prekine razlago in vabi – »pridite, pokleknite z menoj in molite z menoj, da se fant vrne k svoji materi!« In že glasno moli očenaš. »Daj mi dušo, Gospod, sicer grem k tvoji Materi!« pristavi tiho, nato pa glasno zmoli še zdravamarijo.

Starcema v pekarni pravkar drsi zadnja jagoda skozi prste. »Zdrava, Marij…«

»Trdno sem prepričan, da se vrne spet domov!« sklene Dvořak svojo pridigo in krepko dostavi: »Amen!«

»Škandal, takale pridiga! Nadškof mora to uvideti!« se jezi kanonik, ko odhaja iz cerkve.

»Čutim, kakor da je pater rešil človeka iz največje stiske,« reče Friderik Schlegel svoji ženi.

Umetnik Klinkowström gre zraven njiju v globoke misli zatopljen in molči. Tako mu je, kot bi pater tudi njega, nevernega protestanta, priklical iz bede mrzlega sveta v domovino Cerkve.

Polagoma se hiša božja prazni. Stari Andrej gre z drsajočimi koraki po cerkvi in mogočno rožlja s svežnjem ključev. A glej! Tam v zadnji klopi tiči še nekdo.

»Ježeš, kako razcapan in zanikrn je!« si misli cerkovnik.

»Cerkev bomo zaprli!« reče strogo in zarožlja s ključi.

»Rad bi se spovedal!« zajeclja tujec.

»Spoved? Ob svetlem nedeljskem dopoldnevu?« godrnja starec.

Pa že stoji ob njem tudi pater Dvořak. Fantu položi roko na ramo in reče:

»Pojdi z menoj, prijatelj!«

Nato pelje strganca s seboj v svojo sobo, ga potisne na klečalnik, nad katerim visi veliko razpelo, in reče:

»Poklekni sem in nauči se svoje lekcije!«

Sam pa vzame v roke brevir in pol ure hodi po sobi gori in doli. Nato si nadene vijolično štolo in sede poleg spokornika:

»Tako. Zdaj začni v božjem imenu!«

In fant začne. Najprej stokajoč, a pater je dober. Prijateljsko ga spodbuja.

»Le dalje, prijatelj! Vem, kaj hočeš povedati!« In nato pride na dan skesano strto priznanje o pobalinstvih in malopridnostih, ki jih je zagrešil na dunajskih ulicah in krčmah, o žalosti, ki jo je delal svoji revni materi, o tisoč lopovščinah v avstrijski armadi, o sramotnih dejanjih v Moskvi in Parizu, o lakoti in bedi in o obupani vrnitvi na Dunaj.

»Si končal?« vpraša pater. Nato pa resno in dobrohotno govori ranjeni, raztrgani duši, naloži majhno pokoro in mu da odvezo:

»Tako, prijatelj moj!« reče končno. »Z Bogom si uredil, a mati še čaka nate – Franc Ksaver Kočar!«

Fant debelo pogleda patra.

»Vi me poznate?«

»Pravkar sem te spoznal in tudi tvojo mater poznam. Pojdi domov, mati potrebuje nekoga, da ji bo pomagal.«

»Ne upam si domov. Mati mi ne bo pustila prestopiti domačega praga.«

»Bo pa sama prišla pote!« odgovori pater. »Nocoj lahko ostaneš pri meni. Sedi za mizo! Bova pogledala, kaj je ostalo od kosila.« Dvořak odpre veliko omaro, vzame iz njego pogačo in sadje in meso in vse varno postavi na mizo pred svojega obiskovalca. Kot sestradan volk plane fant na vse te dobre reči.

Ko stara Marijana čez nekaj časa pride po prazno posodo, se ne more dovolj načuditi, da tako svet mož še vedno toliko pojé.

Mlekarica Kočarica je kar ostrmela, ko ji je Rezka drugo jutro povedala, da jo pater Dvořak vabi na zajtrk.

»Kako naj grem k njemu v svoji delovni obleki?« se je izgovarjala v zadregi. A pekinja ji je znala pomagati. Posodila ji je lep bel predpasnik in jo skoraj porinila v sosedno hišo.

»Dobro jutro, gospa Kočarjeva! Kar sedite, prosim. Mleko je vaše, kruh pa od mojstra Slavca,« jo je pozdravil generalni vikar.

»To vendar ne gre!« se je branila žena. »Najprej moram postreči svojim strankam.«

»Morda vam potem nekdo pomaga!« reče Dvořak.

»Pa menda ne mislite spet…?«

»Ne, to pot ne, gospa. Pač pa nekdo drug.«

Žena sede:

»Miza je pogrnjena za dva. Imate morda še kak obisk?«

»Seveda!« se zasmeji Dvořak – odpre vrata v sosedno sobo in zakliče: »France, pridi sem!«

Žena kar ostrmi, ko zagleda fanta, ki sramežljivo obstoji na pragu.

»Ti, ti – ničvrednež – nepridiprav…« hlipa in svetle solze se ji ulijejo po licih.

»Ljubi Bog mu je odpustil, gospa Kočarjeva. Sedaj ste na vrsti vi.«

Uboga mati je že odprla usta, da bi ozmerjala sina, zdaj mu pa pade okrog vratu in zaihti:

»Kako sem vesela, da si se vrnil, France!«

Gospodinje, katerim je Kočarica vozila mleko, so to jutro morale dolgo čakati.

»Mi boste že oprostili!« se je izgovarjala mlekarica. »Med potjo sem spet našla svojega sina.«




Pekovski vajenec iz Znojma

Po Dunaju se cedita mleko in kri …

Lepega pomladnega jutra leta 1809 je Kočarjeva vdova vlekla svoj voziček z vrči mleka iz predmestja sem po dunajskih ulicah. Zvonček, ki ga je držala tresoči se roki, je neprenehoma pel. Kolesa so žalostno cvilila in cinasti vrči so ropotali zadevajoč se drug ob drugega. Ena teh svetlo se bleščečih posod se je bila prevrnila in, kadar se je voz spotaknil ob kamen slabo tlakovane ceste, je mleko pljusknilo iz vrča. Bel potoček se je vil za vozičkom gospe Kočarjeve.

Starka je sopihajoč vlekla svoje glasno breme in srce ji je bilo polno mračnih misli, da je bila slepa in gluha za vriskajoče pomladno jutro.

Pa tudi veselo srce dunajskega mesta je bilo zatopljeno v veliko žalost. Te pomladi so celo v mestnem nasadu peli ptiči sami. Ljudje niso znali nobene pesmi več. Še aprila so odmevale tod surove vojaške popevke ali lahkotne koračnice. Ko pa so koncem meseca napočili hudi dnevi in so prihajala poročila o neuspehih in porazih iz Thana, Landshuta, Regensburga in od vsepovsod, kot nekoč pri potrpežljivem Jobu, tedaj je to zlato srce umolknilo. Zdaj sedi francoski cesar v gradu Schönbrunn in njegovi topovi čakajo pred mestnimi vrati, da usujejo svoje žareče krogle čez obzidje Dunaja.

Voziček z mlekom ropota po Poljski ulici. Nenadoma zdrami starko iz njenih misli neki sivolasi pater, ki jo je bil dohitel:

»Dober dan, mamica! Kajne, lepo vreme je dal ljubi Bog. In majnika je na Dunaju kot v obljubljeni deželi. Po cestah se cedita mleko in med. Kar poglejte!«

Zdajci ženica opazi nesrečo. Prime se za glavo in vzklikne:

»Jojmene! Kakšna škoda!« Milo se ozira za belim potočkom, ob katerem se napaja cel ducat mačk in s tresočimi se rokami postavi pokonci skoraj prazen vrč. »Kakšna škoda! To je napravila coprnica!«

»Ne bodite praznoverni, mamica! Ne coprnica, ampak slabi dunajski tlak. No, dajte sem, pomagal vam bom. Saj komaj še dihate.« In ne da bi se obotavljal, pater poprime za ročaj vozička. Starka ga debelo pogleda in reče:

»Prečastiti, kaj bodo pa ljudje rekli?«

»Kaj poreko ljudje, je vseeno. Ljubi Bog pa zato ne bo hud!« odvrne pater veselo.

Tedaj žena odneha, korači zraven patra in maha z zvončkom.

»Res, za mojih sedemdeset let je kar preveč. Posebno kadar gre navkreber komaj zmorem.«

»Ali nimate sina, da bi vam pomagal peljati?«

»Imam ga že, imam. A voza mi nikoli ne pelje. Nepridiprav je, ničvrednež. Samo skrbi in žalost imam z njim odkar je na svetu. Ko je bil še majhen, je ljudem razrezoval šipe na oknih, jaz pa sem jih morala plačevati. Pozneje mi je kradel denar, ki sem ga bila izkupila za mleko. Popival je in kvartal. Celo dolgove sem morala plačevati za njim. Počakajte, gospod pater, gospa Majer dobi poldrug liter. Tako.« Starka s tresočimi rokami zlije merico in pol v porcelanasto skledo in zraven ji kaneta v posodo dve debeli solzi.

»Ne zalivajte mleka, gospa!« reče pater poredno, takoj nato pa resno vpraša:

»Kje pa tiči zdaj malopridnež?«

»Mislite, da vem, kje tiči? Modro ruto si je bil zavezal in šel k cesarskim. Meni, da se bo pri vojakih lahko pretepal in popival. Mene pa je pustil v bedi. Ampak domačega praga mi nikoli več ne prestopi.« Pri teh besedah starki spet zdrkneta dve veliki solzi po uvelih licih.

»Bo že spet zahrepenel po materi!« jo tolaži pater. »Nekoč je živela pobožna žena, ki je imela prav takega nepridiprava. Oči si je skoraj izjokala. Pa ji je neki škof dejal: ‘Otrok tolikih solz ne more biti pogubljen’« Pater pripoveduje zgodbo o Avguštinu in sveti ženi Moniki in nesrečna mati ga posluša z očmi, z ušesi in usti in tako stopata dalje po ulicah cesarskega mesta.

Na Cesti svetega Janeza v pekarni pri Železni hruški medtem v živahnem razgovoru posedata skupaj dva starčka. Oba sta že opustila svojo obrt. Včasih molita rožni venec, včasih se pogovarjata o Cerkvi ali o politiki in o vsem, kar se sicer velikega dogaja na svetu. Eden je pekovski mojster Weirig, ki sam že davno več ne peče kruha; to delo opravlja zdaj Slavec, ki je kot mlad mojster prišel sem iz Znojma in se poročil z Rezko. Drugi je čevljar Elija Iskra, ki je skoraj devetdeset let star in si že od velikega četrtka ni bil umil nog. To je storil škof Hohenwart v stolnici in čevljar meni, da mora to zadostovati do prihodnjega leta.

»Weirig,« se oglasi čevljar, »pripravlja se k nevihti! Čutim na palcu leve noge.«

»Utegneš imeti prav, Elija,« odgovori pek in puhne velik oblak dima iz pipe. »Mislim pa, da bodo zraven grmeli tudi Napoleonovi topovi.«

Nekaj časa oba molče strmita v modro soparico.

»Pek, veš kaj?« pomodruje Elija. »Dunaj ne vzdrži. Trdnjava je preslaba. Zidovje je razpadlo, topovi so zarjaveli in vojakov tudi ni dovolj.«

»To je kazen božja, čevljar! Dunaj je pozabljal na Boga, ko se mu je dobro godilo. Zdaj, ko je prepozno, letajo ljudje spet k Mariji Pomagaj, da bi vse krogle prestregla v svoj plašč. Ne verjamem, da jih bo. Ljudje so jo predolgo pozabljali.«

»Posluša!« začne spet čevljar. »Ljudje pravijo, da je tvoj nekdanji pomočnik Dvořak božjepotni duhovnik v cerkvi Marijinega varstva v Semmeringu. Ali ni še nič pogledal k Železni hruški?«

»Seveda, tudi jaz sem o tem slišal, oglasil pa se še ni. Rezka bi najrajši poromala tja. A to ne gre, zaradi vojaštva ne, ko so ga vse ceste polne in katerih konji in topovi uničujejo naša pšenična polja. Prišel bo pa prav gotovo. Kajne, Rezka, da pride tvoj pater?« zakliče Weirig Slavčevi ženi, ki je pravkar stopila v izbo.

Pred pekarno se oglasi zvonček.

»Moram pogledati, kdo je,« odgovori Rezka, postavna pekinja, ki je imela že precejšen pramen sivih las na glavi. »Mlekarica bo.«

Rezka odide iz sobe.

»Mlekarica,« ponovi Weirig. »Mislil sem že, da je spet kak policaj, ki dela mnogo hrupa za nič.«

Pred hišo Kočarjeva previdno nalije gospodinji mleko v veliko belo skledo.

»Paziti moram, da ne polijem. Pol vrča mi ga je že medpotoma izteklo.«

»Kdo vam pa pelje voziček?« se začudi Rezka. »Ljubi Bog, saj to je vendar pater.«

»Seveda je. Kako mu je ime ne vem. Ljubezniv in dober pa je. On misli, da bo moj Franc Ksaver nekoč še pošten fant. Mati Monika iz Afrike…«

»Rezka, kaj me ne poznaš več?!« zakliče tedaj pater.

Rezka izpusti skledo iz rok, da se razleti na drobne kosce. »Ah, to je vendar pater Dvořak!« vzklikne. »Klemen, si res ti? Mislim, prečastiti, da ste to vi sami!«

»Rezka, zate sem še vedno Klemen, to se pravi, če tvoj mož nima kaj proti temu. Barbka mi je od doma pisala, da si vzela Slavca. Sta srečna?«

»Seveda sva srečna in otroke imava. Pet fantov in štiri deklice. Stopi no v hišo. Oče te bo zelo vesel in ognjeviti Elija je tudi tu.«

»Še ne, Rezka. Najprej moram gospe Kočarjevi oskrbeti njene odjemalce.«

»Kar noter pojdite, gospod pater. Lepo se vam zahvalim za pomoč. Saj so vrči že skoraj prazni,« se brani žena.

»No bom pa pogledal, če kje staknem kakega krepkega fanta, da vam bo vsaj voziček pomagal peljati.«

Po mnogih, mnogih letih je Dvořak spet stopil v pekarno, kjer je preživel tako žalostna leta pa tudi toliko srečnih ur.

Stari pek je imel solze v očeh, ko je spet videl svojega pomočnika. Slavec se je smeje udaril ob koleno in zaklical:

»Nikoli si nisem mislil, da bo iz pekovskega vajenca mojstra Dobša postal tako slaven pater. Škoda, da mojster tega ni dočakal. Kmalu za tvojo materjo je legel k večnemu počitku. Mali fantič, ki si ga tedaj nosil naokrog štuporamo, je sedaj pek pri Egiptovskem Jožefu. Kajne, čas beži. Svet pa tudi ni postal boljši,« je vzdihnil mojster Slavec.

»Prav imaš,« potrdi Dvořak. »Svet se ni spremenil. Vsepovsod, kamor pridem, dežujejo krogle. V Tasovicah so bile pruske, v Varšavi ruske, tukaj pa francoske. Sovražnik je razstrelil mojo hišico pri cerkvi Marijinega varstva. Prišel sem semkaj, da povprašam, če bi mogel za nekaj časa prebivati pri svojem ljubem mojstru Weirigu.«

»Me srčno veseli,« odvrne Weirig. »To nas bo morda obvarovalo vojne vihre.«

»Kje si pa pustil Kunca?« vpraša Slavec. »On je bil tudi s teboj v Varšavi.«

»Brat Emanuel je našel zatočišče pri cistercijanih pri Svetem Križu. Tako dolgo ostane tam, dokler ne bomo spet mogli odpreti kje kakega samostana. A časi niso ravno preveč rožnati,« vzdihne Dvořak.

Tako se je generalni vikar redemptoristov začasno spet naselil pri svojem nekdanjem mojstru pri Železni hruški.

Popoldne so meščane begale nič dobrega obetajoče novice: Dunaj bodo ponoči obstreljevali. Cesar je zbežal iz mesta.

Zvečer so grmeli topovi. Krogle so švigale nad mestom. Vsenaokrog so iz gorečih hiš sikali ognjeni zublji pod nočno nebo.

V pekarni so se ljudje zbrali okrog patra Dvořaka in vso noč molili rožni venec. Vse svoje dragocenosti so imeli s seboj povezane v culicah.

Sredi žalostnega dela rožnega venca je priletela krogla tudi v pekarno, preluknjala nečke in se zarila v testo. Veš škode, hvala Bogu, pa ni napravila.

Že v zgodnjih jutranjih urah se je mesto vdalo. Dunajčani so pogasili svoje hiše, nato pa gledali, kako so tujci hrupno z godbo korakali po razbitih cestah.

Napoleon je bil na višku svoje moči. A ognjeviti Elija je prerokoval: »Napoleon bo poginil, ker ni pravičen.« Tudi tokrat je imel čevljar prav.

Vojska je bila končana. Avstrija je krvavela iz tisočerih ran. Izbruhnile so nalezljive bolezni in zahtevale ogromno žrtev. Bogatini so zapustili Dunaj kakor pred obstreljevanjem. Reveži pa, ki niso mogli ubežati plohi krogel, so tudi zdaj morali vzdržati. Šole so spremenili v bolnišnice, kajti vsa zdravilišča in lazareti so bili prenapolnjeni z ranjenci.

Vojska je bila končana. Usmiljeni Samarijani so stali ob bolniških posteljah. Toda število prostovoljcev je bilo mnogo premajhno, ker je ljubezen omrznila.

Dvořak pa je v teh siromašnih bolnišnicah in lazaretih našel novo delovno področje.

–          –          –

V bolnišnici Svetega Duha na Dunaju ima mladi zdravnik dr. Emanuel Veith nočno službo. Vse dvorane so polne bolnikov in ranjencev. Beda in bolečina in obup jih tarejo in kriče po pomoči.

Usmiljenke se ob bolniških posteljah žrtvujejo do onemoglosti. A njih število je majhno. Doba jožefinizma je zbudila kaj malo redovniških poklicev. Sestre so povečini stare, mnoge so obolele za tifusom, ostale omagujejo pod prevelikim bremenom.

Katoliški duhovniki stoje dan za dnem, noč za nočjo ob posteljah ranjencev in bolnikov. Kar na talar so si oblekli belo platneno haljo in zdaj tu opravljajo najnižja dela usmiljenja: odstranjujejo gnojne obveze, umivajo rane, obvezujejo gnusne tvorbe, vročičnim nudijo hladne pijače in jim vedno spet naravnavajo odeje in blazine.

Pravkar pokliče zvonec mladega zdravnika v dvorano, kjer leže oboleli za tifusom. Strežnik snežnobelih las se tu sopihajoč bori z bolnikom, ki se hoče v vročici pognati skozi okno.

»Pomagajte, gospod doktor! Sam ne morem več!« zakliče strežnik.

Le s težavo spravita bolnika spet nazaj v posteljo. Zdravnik mu da pomirjevalni prašek.

»Strgal mi je mojo lepo belo haljo,« se smehlja strežnik in kaže luknje, skozi katere se blešči vijolični talar.

»Morali bi si privoščiti več miru, prevzvišeni!« spoštljivo reče zdravnik.

»Kaj, prevzvišeni? Jaz sem tu brat Sigismund, bolniški strežnik, četudi škof nekoliko gleda skozi mojo lazaretsko haljo,« odvne ta. »Za počitek bo še čas, ko bodo tile moji bolniki zdravi. Do tedaj pa mora brat Sigismund vzdržati. Ta je trenutno bolj potreben kakor nadškof. Le za las je manjkali, da mi ni revež skočil skozi okno. Zahvaljujem se vam, gospod doktor, da ste prišli.«

»Odkod zajemate moč, brat Sigismund?« vpraša zdravnik začuden. »Deseto noč ste že tu in vendar imate čez dan kot nadškof gotovo tudi svoje delo.«

»Gospod doktor!« odgovori dunajski nadškof grof Sigismund Hohenwart. »Škof sem. Svojih otrok vendar ne smem pustiti samih. Morda bi vam mogel to bolje objasniti, ko bi ne bili Jud, ampak kristjan.«

»In vendar prosim za to pojasnilo, gospod nadškof!« sili zdravnik.

»Brat Sigismund recite,« odgovori škof. »Poizkusil bom torej. Kristjan vidi v vsakem človeku, ki trpi, našega ljubega Odrešenika samega. Saj nam je rekel: ‘Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.’ Kadar stojim ob bolniški postelji, vidim v revnem bratu Gospoda samega na križu. Če me bolnik kliče v žeji in vročici, je to Božji glas, kakor je naš Odrešenik zaklical: ‘Žejen sem!’ v smrtni stiski na Golgoti. Ali zdaj razumete nekoliko?«

Tedaj zdravnik nadškofu spoštljivo poljubi shujšano belo roko.

»Kaj pa delate? Okužili se boste!« nejevoljno vzklikne bolniški strežnik in odmakne roko.

Emanuel Veith zamišljen odide iz sobe.

V njegovem srcu je nastal vihar. Kako se je to zgodilo? On, svobodomislec, je katoliškemu škofu poljubil roko! Ko bi to vedeli njegovi tovariši!

Kako preprosta je ljubezen do bližnjega tega škofa! Kaj je v primeri z njo vse govoričenje o človečanstvu, ki ga je še pred malo tedni tako navdušeno poslušal kot novi evanglij?

Dr. Veith odpre vrata v veliko dvorano, kjer leže težko ranjeni. Tudi tam stoji ob posteljah pohabljenih in umirajočih vojakov duhovnik v lazaretski halji. Trideseto noč je tu brat Klemen in gotovo ima tudi že šestdeset let.

Mladi zdravnik tiho obstoji pri vratih. Poln spoštovanja opazuje duhovnika, ki hodi od postelje do postelje in ima za tega tolažilno besedo, za drugega veselo šalo, tretjemu ponudi požirek hladne vode.

Hvaležno sprejemajo ranjeni vojaki duhovnikovo pomoč. Nenadoma pa zakliče z neke postelje bolni, čigar obraz razjeda sovraštvo:

»Hej, far, pridi sem! Spraskam ti oči!«

Brat Klemen mirno pristopi k vojakovi postelji, se globoko skloni nadenj in reče:

»Na prijatelj! Izpraskaj jih! Prav rad ti jih dam. Morda boš z njimi mogel volje videti ljubezen božjo.«

Ranjenec je za trenutek kot okamenel. Nato glasno zaihti in skrije obraz v blazine. Dobrohotno kot mati položi strežnik bolniku roko na rame in ljubeznivo reče:

»Ne jokaj, brat. Vem, da nisi tako hudo misli. Bog te ljubi.«

»Storil je to v vročici!« se obrne zdaj k zdravniku.

»Pater Dvořak, molite zame!« reče zdravnik globoko presunjen.

»To že davno delam, doktor!« odgovori bolniški srežnik smehljaje. »Bog bo poiskal tudi vas, moj dragi.«

V najvišjih dunajskih krogih je zbudilo veliko pozornost, ko sta dva najuglednješa docenta dunajske univerze, judovski zdravnik dr. Emanuel Veith in matematik Madlener, javno zavrgla svoje zmote in prestopila v katoliško Cerkev, da, celo začela študirati bogoslovje.




Pekovski vajenec iz Znojma

V pregnanstvo

Nekega dne se je pater Dvořak vrnil iz mesta domov in smeje se rekel patru Hüblu:

»Prijatelj, nekaj sem ti prinesel. Gotovo boš vesel.« S temi besedami mu ponudi skrivnostno darilo.

»Toda…,« jeclja pater, »kaj je vendar to? Moja slika na tobačnici?«

»Da,« se smehlja Dvořak. »Varšavci vedo, kašen vročekrvnež je pater Hübl. Na Starem trgu je stal krošnjar in kriče ponujal ljudem vso to šaro. ‘Kdo da več za dragoceno tobačnico z izvirno sliko slavnega benovca patra Tadeja,’ je klical. Tadej, kadar pojdeš na Dunaj, jo nesi svoji nekdanji gospodinji. Morda bo vesela, da je njen študent, ki je vedno tako netočno plačeval najemnino, postal tako slaven.«

Dvořak se je tako od srca smejal, kot bi bil še vedno študent na Dunaju, ne pa general vikar redemptoristov s tisoč težkimi skrbmi. Nato se je spet zresnil:

»Tadej, prosim te, bodi previden, kadar greš v mesto. V Pekovski ulici me je dan napadla gruča mladih fantov. Težko bi se jih ubranil, da ni slučajno priskočil na pomoč Jan Raduski, fant, ki sem ga kot otroka pobral na cesti. Ta me je s svojimi železnimi pestmi rešil napadalcev. Mislim, da tiči za tem ‘Zlata svetilka’.«

»Da, vem, Klemen. Na vseh ulicah prežijo na nas. Mi pa smo v božjih rokah,« resno odvrne pater Hübl.

Tedaj vstopi brat Emanuel.

»Pater Hübl,« reče, »zunaj je neki gospod, ki prosi, da pridete k bolniku. Voz čaka pred vrati.«

»Takoj pridem,« odvrne duhovnik in že hiti.

Pozno zvečer spet zaropota voz pred samostanskimi vrati. Dvořak z veliko skrbjo čaka sobrata, ki se še ni bil vrnil. A kaj naj to pomeni? Vratca voza so se naglo odprla. Nekega človeka so pahnili ven, da je padel na cestni tlak. Voznik je udaril z bičem in voz je spet izginil v temo.

  1. Dvořak skoči k človeku, ki je ležal v cestnem blatu in tiho stokal.

»Tadej!« se začudi. »Ti si? Kaj pa se je zgodilo?«

»Nič. Prav nič, Klemen.« Pater Hübl sezaman skuša zravnati. »Nekoliko so me stepli zavoljo Kristusa. Nič ne de. Spet bo vse dobro.«

Dvořak ga na svojih rokah odnese v celico. Ihte se je pater Tadej zgrudil na posteljo.

Le počasi so se mu celile rane. Medtem je pater Dvořak zvedel, kako so hudobneži mučili njegovega prijatelja. Komaj je bil vstopil v voz, so mu vklenili roke in zavezali oči. Nato je voz drvel skozi Varšavo. V kleti pri ‘Zlati svetilki’ so patru strgali obleko s telesa in ga do krvi pretepli.

»Prisezite, da zapustite Varšavo,« so vpili nad njim.

»Ako zapove generalni vikar, sicer nikoli!« je odgovoril Hübl. Nato so ga strašno mučili, dokler ni iz mnogih ran krvaveč izgubil zavesti.

Pater Hübl še ni bil docela ozdravel, ko je že spet prevzel nase težko breme dušnega pastirstva. Nekega jutra se je po prečuti noči onesvestil pred oltarjem, ko je maševal. Zgrabila ga je huda mrzlica. Oslabljenega telesa se je lotil tifus.

Noč in dan je p. Dvořak bedel ob Hüblovi bolniški postelji, stiskal v rokah redovno razpelo in prosil Boga za čudež. Zdravnik je bil obupal nad njegovim ozdravljenjem. V vročičnih blodnjah je bolnih šepetal:

»Zakaj si podaril tolar, Klemen? Tri tolarje imaš še. Vrzi jih proč! Juda je imel 30 srebrnikov.«

»Pusti mi ga, Gospod!« moleduje Dvořak. »On je ščit svetega Bena.«

Nemirno se bolnik premetava po blazinah. Zdajci se zravna. Z velikimi vročičnimi očmi strmi v Dvořaka.

»Odpotujva, Klemen! Odpotujva! V Kanado. V Galicijo. Na Dunaj!«

Prijatelj ga ljubeče položi spet nazaj na blazine:

»Ko ozdraviš, Tadej, ko ozdraviš!«

»Ne, ne, Klemen! Le bijte me! Ne grem proč! Jezus!« stoka bolnik… »Ali te je tako bolelo, ko so te bičali?«

Na stolpu svetega Bena je odbila ura štiri. Medla luč sili skozi šipe v celico umirajočega. Bolnik se umiri. Naposled zaspi. Ko se rdeč soj julijskega jutra prikrade v sobo, odpre oči.

»Klemen!« reče mirno. »Prinesi mi sveto popotnico. Umrl bom.«

Dvořak prinese prijatelju sv. Rešnje Telo. S tresočimi se rokami obhaja prijatelja. Poseben blesk razjasni obličje umirajočega.

Čez nekaj časa prime Tadej Dvořaka za roko:

»Klemen!« reče, »Klemen, ali sem hodil vštric s teboj?«

Tedaj se Dvořak razjoče.

»Povej, sem držal s teboj korak?« sili bolnik.

Pater tesno objame umirajočega prijatelja:

»Da, Tadej! Bil si vedno precejšen košček pota pred menoj.«

»Zdaj sem pa utrujen, Klemen!« se smehlja pater Hübl. »Zdaj potuj dalje sam!«

To so bile zadnje besede, ki jih je pater Hübl izrekel na tem svetu. Umrl je v Dvořakovih rokah. Vsa Varšava je žalovala za dobrim pastirjem. Na prijateljevem grobu se je Dvořak nezavesten zgrudil. Rana, ki jo je zadala njegovemu srcu Tadejeva smrt, se ni hotela zaceliti.

»Ščit je strt,« je vedno spet govoril sobratom. »Bog ve, kaj bo še prišlo nad nas.«

Minili so štirje meseci.

Spet se v poletnem jutru zlato svetlikajo stolpi poljskega mesta. Pater Dvořak in njegovi sobratje molče sede v vozu, ki jih pelje v pregnanstvo. Nepremično gleda Klemen mesto, dokler mu tudi križ na stolnici sv. Janeza ne izgine izpred oči.

Nato se z rokami zakrije obraz in se bridko razjoče.

Voz zavije čez trg mimo pekarne Posiemskega.

»Varšava je izgubila svoje pastirje!« reče pek resno in misli na svoje prvo srečanje z Dvořakom. »Žena!« pristavi na to, »vzela bova za svojega enega izmed sirot svetega Bena. Mislim, da bo ti najlepši spomin na dobre patre.«

Štiri tedne so bili patri priprti v nemški trdnjavi Küstrin, ne da bi vedeli zakaj.

Sredi julija so jetnike izpustili. Vrnili naj bi se vsak v svojo domovino.

Dvořak je svojim sobratom poslednjič segel v roko. Nato je z bratom Emanuelom odpotoval na Dunaj.




Pekovski vajenec iz Znojma

Velikan

V dobi nenehnih krvavih vojská, ki so na Poljskem uničevale božjo in človeško setev, je spremljal delo benovcev viden blagoslov.

Vernike iz četrti svetega Bena je privabilo v cerkev najprej domotožje po zemeljski domovini, pozneje pa tudi domotožje po nebesih. Po vseh trgih so redemptoristi oznanjali Božjo besedo. Sprva so se jim ljudje posmehovali in jih zaničevali; zgodilo se je celo, da so jih obsuli s kamenjem in jih pretepli. Naslednji dan so patri že spet stali na svojih prižnicah po ulicah starega mesta. Ko so pa prišli dnevi stiske in so ljudje zdvomili nad najemniki v kraljevi palači in na plemiških dvorih, so željno sprejemali tolažbo in opomine patrov. Zvonček svetega Bena zdaj ni več zastonj klical. Cerkev se ne spraznila do trde noči. Na tisoče sta jih beda in domotožje privedla v spovednice, kjer so skozi zamreženo linico tožili patrom svojo bolečino. Letno število obhajil je naraslo od dveh na dvajset tisoč.

Po Dvořakovih stopinjah so vstopali v varšavski samostan goreči duhovniki in laiki iz vseh delov sveta: Matija Widhalm z Dunaja, Franc Bresler iz Češke, pater Egker iz Rima in še mnogo drugih. V noviciatu je bila cela vrsta domačinov, prvi med njimi mladi Poljak Jan Podgorski. Redovni predstojnik je imenoval p. Dvořaka za generalnega vikarja severnih pokrajih, njegov prijatelj p. Hübl pa je postal rektor svetega Bena.

V študijskem zavodu redemptoristov se je izobraževalo veliko poljskih dečkov. Plemenite varšavske gospe so vodile gospodinjsko šolo za deklice. Ob nedeljah pa so se zbirali pri svetem Benu fantje in dekleta, ki so našli tam dovolj poštenega razvedrila in marsikak koristen nauk.

Število sirot je stalno raslo. Dvořak je bil skoraj vse pobral iz varšavske umazanije. Njegovo delo se je širilo v nedogled, znova in znova je moral prosjačiti. Znal pa je na poseben način pridobivati človeška srca in kmalu se mu je odzvala množica dobrotnikov. Služkinje so prinašale svoje prihranke, kneginje svoj nakit. Vojvoda Czapski je podaril tri srebrne kelihe. Cerkev je kmalu zablestela v čudoviti lepoti. Tudi polomljeni kip svetega Bena je zamenjal nov krasen kip.

Samostanski prostori so se razširili. Med cerkvijo in pokopališčem sta zrasli dve novi veliki poslopji. Plemiči in meščani so kot dninarji tekmovali pri zidanju; nekdanje uboštvo pa je ostalo v celicah redemptoristov.

Dvořak si je vzgojil vrsto prostovoljcev, ki so v vsej Varšavi odkrivali siromaštvo in pomagali, kjer koli so mogli. To je bila armada nevidnih. Tiho in skrito je bilo nji delovanje. Važnih sej niso sklicevali, niso obhajali obletnic ustanovitve in niso poznali slovesnosti blagoslovitve praporov. Bili pa so povsod, kjer je bila stiska. Z armado “dvořakovcev” je pater napadel umazanijo, lakoto in bedo Varšave. Še marsikatero bitko je bilo treba izvojevati na tem bojišču, kajti hudi dnevi so prišli nad mesto.

–          –          –

»Princeps provinciarum facta est sub tributo.«

»Prva v deželi je postala sužnja.«

Žalostinke velikega četrtka so se spolnile.

Leta 1795 so tuji jezdeci, žvenketajoč z ostrogami, zmagoslavno topotali po cestah poljskega glavnega mesta. Leto zatem, ko je bila Poljska pri tretji delitvi obljubljena Prusom, so zasedli Varšavo potsdamski huzarji.

V teh letih je postal Dovřak pravi tolažnik Poljakov. Na cestah in trgih ni smel pod pruskim gospostvom več javno govoriti, zato pa je na stežaj odprl vrata pri svetem Benu. Od ranega jutra do pozne noči se cerkev ni več spraznila. Čudno! Poljaki, ki so se čutili brezdomce v svoji lastni domovini, so trumoma prihajali v cerkev tujerodnih patrov, kot bi tu spet našli košček svoje stare svete domovine.

Dvořak se je s svojimi brati kot velikan boril zoper bedo in revščino velikega mesta. Samostanski zvonček je neprenehoma vabil. Predstojnik je veliko zahteval od svojih sobratov, sam pa je v vsem nosil dvojno breme. Služba božja je bila kar najbolj slovesna. Ubogi pater Jesterheim pogosto ni vedel, od kod naj vzame denar za voščene sveče, ki so dan za dnem gorele na oltarjih. Kadar pa je hotel štediti in je prižgal nekoliko manj sveč, je bil Dvořak zares hud.

»Če boste skoparili pri ljubem Bogu, se nikar ne čudite, če bo tudi on varčeval s svojimi milostmi,« je rekel pogosto.

In kakšna glasba je bila pri svetem Benu! Dvořak v svojem življenju nikoli ni pozabil, kako je kot otrok molil ob igranju orgel starega tasoviškega organista ali velikega Haydna v stolnici svetega Štefana na Dunaju.

»Igrajte, božji godci, igrajte! Dobri Bog vas je vesel in ljudje prav tako!« se je radoval pri vsaki slovesni službi božji.

V nebeškem žaru je zablestela cerkev svetega Bena na Telovo. Varšavci so jokali ob pogledu na vse to lepoto, ki je sipala žarke radostne luči v njih strta srca.

Patra sta vsak večer pozno v noč spovedovala: beseda gorečega Dvořaka ali dobrega Tadeja je ogrela in razjasnila dušo.

Varšavski prostozidarji pa so patre smrtno sovražili. Zgodilo se je, da so na cestah s krepelci v rokah prežali na Dvořaka najeti pobalini. Ko je prišel pater mimo, so se bojazljivo umaknili, kajti dva ali tri bi sam kaj lahko ugnal. Krepki Dvořak se je smejal njihovemu sovraštvu.

»Dobro je!« je dejal bratom, kadar so ga na obhodu po Varšavi strahopetneži obmetavali z blatom. »Dobro je! Hudič besni. To je dokaz, da sem na pravi poti.«

Njegovi sobratje so često zmajevali z glavami in si šepetali:

»Naš generalni vikar pretirava. Sebe in nas bo upropastil.«

Kadar je Dvořak slišal tako besedičenje, se je razvnel v sveti jezi; njegove besede so bile trde:

»Smo pastirji ali najemniki? Ali nismo zato, da se izničimo za Boga in za ljudi! Kaj je vojaku, ko plane v bojni metež, mar za življenje! V smrt hiti, da bi le domovina živela. Ali naj bomo mi, ki se trudimo za božje kraljestvo, bolj strahopetni? Ne, ne trudimo se še dovolj! Tisočkrat bi se rad izničil, da bi eno samo dušo mogel s tem pridobiti za božje življenje.«

Težko so bratje prenesli take besede, saj so delali, kar so mogli. Zgodilo se je celo, da je ta ali oni ob taki priliki za vedno zapustil samostan svetega Bena. Najhuje pa je tedaj trpel Dovřak sam in večkrat je šel za oštevanim patrom ali bratom v celico in mu rekel:

»Žalosten si, ljubi moj! Glej, tu imam lepo Marijino pesem. Daj, zapojva jo enkrat skupaj!« Tedaj so se mu spet zasvetile oči in vse trpljenje je bilo pozabljeno.

»Le odkod zajema moč?« so se bratje pogosto spraševali v svetem začudenju.

»Kdor vidi patra generalnega vikarja pri premišljevanju in sveti maši, mu tega ni treba spraševati,« je nato odgovoril p. Hübl, ki je svojega predstojnika poznal kot nihče pri svetem Benu.

Pater Dvořak, ki je delal kot velikan, pa je znal tudi moliti kot velikan.

Nekega dne ga je pater Hübl našel, ko se je pravkar sklanjal nad zemljevid.

»Nekoliko si moram osvežiti svoje zemljepisno znanje, Tadej!« je rekel smeje se. Nato se je zresnil in sobrata potegnil za rokav k zemljevidu:

»Glej, prijatelj!« je dejal in s prstom pokazal črno označena mesta: »V Parizu, na Dunaju, v Rimu in povsod ima satan svoj delokrog. In tu in tu in tu korakajo njegove čete. Kje so božje trume? Kje so božja bojišča? Iz svetega Bena ne bomo mogli zavojevati sveta za Kristusa! Kmalu bo treba spet prijeti za popotno palico in odpotovati v daljni svet. Da bi imel sveti Beno le še več vojakov!«

Toda mala Dvořakova armada je morala prej pretrpeti še hud udarec.

Bilo je na god sv. Ane leta 1796. Redemptoristovski samostan svetega Bena je obiskala huda stiska. Generalni vikar je spet podaril zadnji novčič siromaku in, ko ni imel ničesar več, je vlomil celo v jedilno shrambo ter jo popolnoma izpraznil.

Tedaj je brat Emanuel prišel k Dvořaku, obupno vil roke in mu ves zaskrbljen povedal, da opoldne nima kaj postaviti na mizo.

Dvořak pa se je samo smehljal in rekel:

»Ne bo prvič, moj dobri Emanuel; a od lakote ne bomo umrli takoj in ljubi Bog bo že spet kaj poslal!«

In res, v tem hipu je pozvonilo in kmalu je prišel brat Emanuel z velikim kosom bravine. »Je že tu, božji zavitek!« je zmagoslavno klical in tekel z njim v kuhinjo.

»Dobro naj vam tekne!« se je smehljal za njim Dvořak. »Mene pa opoldne ne bo z vami pri kosilu. Moram biti vendar kaznovan za vlom v jedilno shrambo.«

In res se je p. Dvořak zadovoljil s koščkom suhega kruha, medtem ko so bratje z veliko slastjo obedovali. Zvečer pa so ležali na smrt bolni v posteljah. Dvořak in p. Hübl, ki se je pozno popoldne vrnil z neke misijonske pridige domov, sta morala vsem podeliti sveto poslednje olje. Že tisto noč so umrli trije patri, nekaj dni nato pa jim je sledil še četrti. Zdravnik je ugotovil zastrupljenje s pokvarjenim mesom.

Prvič odkar je bil v Varšavi, je Dvořak izgubil ves pogum. Dobri pater Hübl, ki mu je tako pogosto pridigal o zaupanju v Boga, je skušal prijatelja potolažiti kot pred enajstimi leti na god sv. Ane v Frosinone, ko je Dvořak prejel sporočilo o materini smrti.

»Vse je izgubljeno, Tadej!« je stokal Dvořak. »Jaz sem kriv. Zaradi mene je Bog vsem odtegnil svoj blagoslov. Patra generala prosim, da me razreši službe. V kak tuj samostan se bom skril in prosil Boga, da prizanese naši družbi in je ne kaznuje zaradi mojih grehov.«

Generalni vikar je nemirno hodil po svoji celici, slednjič obstal pred pisalno mizo, vzel v roke zemljevid in ga skril v najgloblji predal.

»To je preveč! Načrte sem delal, načrte, pa jih Bog ni blagoslovil, ker nisem vreden. Bratje moji! Moji ubogi, ljubi bratje! Kot junaki ste umrli v mojih rokah, jaz pa sem vas imel za najemnike. Sleherni od vas je bil boljši od mene. Bog vas je vzel k sebi, ker vas nisem bil vreden.«

Potrt v dno duše se je pater Dvořak pred pisalno mizo zrušil na stol in zagrebel obraz v dlani.

Pater Hübl mu je dolgo govoril, mehko in obzirno kot mati bolnemu otroku. A Dvořak ga ni poslušal. Spet in spet je zastokal:

»Bog me je zapustil! Bog me je zapustil!«




Pekovski vajenec iz Znojma

Ivanje

Ivanje! Varšava praznuje praznik pomladi! Na samostanskem vrtičku pri cerkvi svetega Bena so se razcvetele prve vrtnice. Pater Dvořak je vse potrgal in jih nesel Mariji Pomočnici. Ob bregovih Visle, ki se kot srebrna cesta vije mimo doma redemptoristov, zelene gozdovi.

Ivanje! Vso noč so od Prage sem svetili kresovi. Mladi fantje so pojoč skakali preko rdečih plamenov, njihovi plašči s srebrnimi vrvicami in zlatimi čopi so kot svileni prapori plapolali v svetlobi ognja. Noč je bila polna prešerno vriskajoče godbe. Med glasovi trobent, pavk, flavte in dude je do samostanskih celis spet in spet zavriskala kresna pesem sobotka. Ljudje so bili pijani pomladi, plesa in medice.

Ognji so ugasnili, zamrli sta godba in pesem. Nato so zapeli ptički v drevju in oglasil se je zvonček v stolpu svetega Bena. Pa se jih ni mnogo odzvalo vabilu zvončka. Prazno je bilo okrog oltarjev pri zgodnji jutranji maši. Le nekaj starih ženic je bilo v cerkvi, ki so pred svetimi podobami poljubljale tla in polglasno mrmrale rožni venec in dolge litanije.

V opoldanskih urad pater Dvořak hodi po ulicah starega mesta. Pod plaščem nosi Najsvetejše. Čim globlje prodira, tem ožje so ceste. Na mnogih ulicah ni niti sledu o zlatem siju pomladi.

Globoka žalost leži patru na duši. Ali ni še vedno tujec v tem mestu? Klicar v puščavi, kot veliki prerok, kateremu na čast zvonovi danes tako slovesno pojo. Zastonj prosi zvonček sv. Bena s svojim nežnim, tenkim glasom. Celo ob nedeljah je cerkev prazna. Zaman čakata patra v spovednicah. Iz prižnic doni Božja beseda v praznino. Štiri mesece se že patra trudita in še ničesar nista ujela.

Povsod neprestopni plotovi in ovire. Največje Dvořakovo veselje je šola, ki jo vzdržuje za revne otroke. Med zanemarjenimi kričavimi fantiči se počuti kakor v samostanski celici. V začetku so bili otroci plahi in zaprti nasproti novim učiteljem. Toda Dvořak in Hübl sta kmalu otajala led otroških src. Nekaj najrevnejših je Dvořak sprejel v zasilni samostan svetega Bena, čeprav pogosto ni vedel, kako naj vse te revne želodčke nasiti. Posteljnino je naprosil pri dobrih ljudeh in jo največkrat na lastnih ramah znosil domov. Da, nečesa se je Dvořak že bil naučil v Varšavi – prosjačiti. Zvečer pogostokrat pride domov otovorjen z mnogimi dobrimi stvarmi pod svojim črnim plaščem, pod katerim nosi sveto popotnico. Doma mu nato prižvrgole naproti mali fantiči, pretaknejo vse žepe in odpirajo usta kot lačni vrabci.

Da, revščina jim je štiri mesece ostala zvesta.

Zahrumelo je mesto in preplašilo bogonoscu njegove misli. Kaj naj pomenijo hlastajoči vzkliki in kriki množic? Se mar oglaša greh, pohlepnost, sovraštvo? Ali je to morebiti preplah izmučenih ljudi, ki so v temi zašli in iščejo nekoga, da jim pokaže pravo pot?

»Ali naj stopim mednje, odprem burzo in jim pokažem njega, ki je Pot, Resnica in Življenje?« Boleče misli prebadajo Dvořakovo dušo.

Zdaj pride pater v najbolj skrito četrt mesta. Spusti se po trhlih stopnicah. Nasproti mu udaru puh smradu. Vonj revščine patru jemlje sapo. V podkletju leži na borni rogoznici umirajoči, ki sije v smrtni stiski zaželel patra. Slaba, zarjavela oljenka bolj smrdi kakor sveti. Na umazanem pregrinjalu stojita dve sveči in polomljen križ. Pred njim Dvořak razgrne korporal. Patena se blešči v slabotnem siju. Iz votlih oči pa strmita v duhovnika lakota in hrepenenje.

»Pomagajte mi, pater! Pred štiridesetimi leti je bila zadnja spoved,« stoka bolnik na cunjah.

Dolgo ostane Dvořak v temni kleti. Gnus ga davi, a vzdrži in pomaga umirajočemu v zadnji stiski. V njegovih rokah umrje bolnik kot v materinem naročju.

Ko je Dvořak spet na cesti, ve, da se mora na življenje in smrt boriti proti umazaniji, revščini in grehu tega mesta, kjer bivajo ljudje kot v temnih vodnjakih in ginejo v bedi in pregrehah.

Na kresno popoldne gre Dvořak že vdrugič po varšavskih cestah.

Doma mu je brat Emanuel pokazal prazne omare in lonce.

»Ne koščka kruha ni pri hiši, pater. Od gladu nas bo konec s tucatom otrok vred, ki ste jih vzeli v hišo. Opoldne je bilo še za močnik. Za večerjo si bomo morali naloviti podgan.« Brat obupano vije roke. »Ne zaradi mene, pater. Emanuel je star samostanec. Če je, se najé za tri dni, če ni, si zadrgne pas, obriše usta in reče: ‘Bog blagoslovi, dobro je teknilo’. Ampak glejte, fantiči pa še niso prišli tako daleč v zatajevanju, da bi ne čutili pajka v želodcu. V srce se mi smilijo.« Emanuelu se prav zares zatrklja par solz po licih.

»Brat Emanuel!« reče pater. »Se je že kdaj zgodilo, da bi fantje šli lačni spat?«

»Seveda ne. Ste vedno še pravočasno šli prosjačit. Mislim pa, da ima tudi usmiljenje pri ljudeh svoj konec.«

»Ne, brat, dobrotljivost nima konca. Bom pač spet moral prosjačiti. Ti pa pojdi v cerkev in moli k svetemu Jožefu, ki vselej pomaga.«

Pek Stanislav Posiemski na Dunajski cesti preklinja vse hudiče in vse svetnike. Stoji ob nečkah in se muči s trdim testom.

Pravzaprav je to delo pomočnika. Tega pa so mojstru pri belem dnevu prinesli domov s kresovanja. Tako pijan je bil, da še do zdaj, pozno popoldne, na smrt bolan leži v svojih izbi in mora mojster namesto njega sam delati v pekarni.

»Posvetim mu, ko se strezni! Z mesivnico ga premlatim, nepridiprava zapitega!« In razvnet ogleduje dolg kol, ki stoji pri vreči moke ob peči.

Oglasi se zvonec.

»Vraga! Če ni že spet kak berač!« kolne mojster in si testene prste obriše ob hlače.

Ko odpre vrata v trgovino, stoji pred njim pater Dvořak.

»Za božjo voljo vas prosim malo kruha za lačne otroke od svetega Bena!« reče ponižno.

»Za lačne otroke od svetega Bena? Gospod, kaj vam pade v glavo! Mislite, da mi kruh kar tako zastonj raste v peči? Kaj me brigajo otroci od svetega Bena! So mar to naša deca? He, poberite se v hudičevem imenu!«

»Kar prezmerjajte me, ljubi mojster, če vam odleže. Potem pa mi daste hleb kruha!« reče Dvořak mirno.

»Vam nisem že pred štirinajstimi dnevi dal pol hleba kruha in tri žemlje zraven? Sem ali nisem?«

»Ste, ljubi mojster! A od tedaj je že tri tedne in medtem so ga otroci pri svetem Benu res že pojedli, ljubi mojster!«

»Pojdite k vragu z vašim ljubim mojstrom! Delam, da se mi hrbet krivi, potem naj pa razdajam kruh vašim lačnim paglavcem. Mar mi vi pomagate peči kruh, kaj?«

»Zakaj pa ne, ljubi mojster! Kar pojdiva v pekarno. Prav rad vam pomagam!«

»Ha, ha, ha! Pa menda vendar ne mislite…«

»Seveda mislim. Kje je pekarna?« Pater Dvořak vleče osuplega peka za rokav k nečkam, si zaviha rokave in začne gnesti.

»Pretrdo je testo, mnogo pretrdo,« pouči mojstra. »Prinesite mi vrč z mlekom. Tako. Prilijte! Čakajte, ne preveč!«

Pek zazija od začudenja.

»No, ampak…«

»Nič ampak!« ga prekine pater. »Pobrišite mizo, da zvaljava testo. Tako, zdaj pa poprimite!«

V pol ure je testo zamešeno, zgneteno in zvaljano.

»Tako. Sedaj ga pustite lepo vzhajati. Potem bo dober kruh.«

»Ampak…«

»Nič ampak! Gotova sva. Ne pozabite peč dobro skuriti. Sedaj pa prosim hleb kruha za plačilo!«

»Kje ste se naučili peči, gospod pater?«

»V Znojmu, v Mostah, na Dunaju, če že hočete natančno vedeti. Nisem si mislil, da mi bo še kot patru prav prišlo. Če pa je vaš kruh tako trd kot vaše srce…«

»Kdo pa pravi, da imam tako trdo srce! se razvname mojster. »Slab dan imam danes. Samo jezim se. Da mi bo pa tuj pater pomagal mesiti kruh, no, tega si pač nikoli nisem mislil. Prav zares, vesel sem.«

V pekarno se pritihotapi pomočnik. Ves posinel je v obraz. Mojster ogorčen seže po mesivnici.

»Ne, mojster! Ali ga mar nisem jaz dobro nadomestoval?«

»Seveda, seveda, gospod pater! A ta lopov ničvredni!« Pek se obrne k pomočniku. »Ali misliš, da mora res ves samostan svetega Bena priti sem, da namesto tega gnete testo, nepridiprav leni!«

»Ah, mojster, kresovanje, sobotka, medica!« jeclja pomočnik.

»Odpustite mu, mojster!« poseže vmes pater. »Morda pa imate za fanta kako naročilo in bi ga za uro ali pol poslali na svež zrak.«

»Seveda ga imam. Francek, grdoba grda, ali veš, kje je benovski samostan?«

»Da, da, vem!«

»Prinesi košaro! Ne male, tepec, veliko! Tako! Zdaj pa deni vanjo štručk in pogač. Le brž! Podvizaj se! Otroci so lačni. Na, rozinovo potičko tudi priloži! Tako. Zdaj pa teci! Izroči pozdrave mojstra Posiemskega. Otroci naj si zbrusijo zobe ob trdem kruhu mojstra Posiemskega!«

Pomočnik naloži košaro, vesel, da se je za to pot srečno izmazal.

Dvořak prisrčno stisne mojstru roko.

»Mojster!« se mu ginjen zahvaljuje. »Če je vaš kruh tako mehek in dober kot vaše srce, bo kmalu vsa Varšava pri vas kupovala kruh. Francka pa le pogosto pošljite k svetemu Benu. Nekaj fantov že prihaja ob nedeljskih popoldnevih v naš samostan. Prave veselosti naj se nauče pri nas in prave pobožnosti zraven. Mislim, da bi bilo oboje za marsikoga dobro.«

»In če Francka odvadite ponočevanja in pijančevanja bo iz njega morda vendar nekoč pameten pek.«

To je bila najlepša ura, kar jih je Dvořak doslej doživel v Varšavi.

Najgrenkejša pa naj bi tudi kmalu prišla…

Gostom pri ‘Zlati ostrogi’ sta na Ivanje razgrela glave pivo in politika.

»Še nekrat pravim,« kriči kovač Radelszak, »vse revščine so krivi plemiči.«

»Bedarija! Patri so vsega krivi. Tujci. Sami vohuni. Vrag naj vzame te črne lopove!«

Pri teh besedah čevljar Wilszek s tako močjo udari ob mizo, da se prevrne vrč in se pivo razlije po mizi.

Tedaj se odpro vrata in vstopi pater Dvořak.

»Gospodje, prosim milodara za lačne otroke od svetega Bena.«

Za hip je v gostilni vse tiho. Nato se kovač hudobno zasmeji:

»No, čevljar! Tu imaš zdaj svojega črnega patra. Zdaj pokaži, kaj znaš!«

»Samo zato je prišel, da vohuni,« ga podpihujejo drugi. »Zvedeti hoče, kaj v pivnici govoriš.« Vse omizje se glasno zakrohota.

Wilszek plane pokoncu bled od jeze.

»Za svoje otroke hočeš kaj?« ga nadere. »Čakaj, dam ti miloščino!« Čevljar nastavi vrček k ustom, krepko potegne, nato pa izpljuje pivo patru v obraz, da se mu rjav sok pocedi po sutani.

Grobna tišina zavlada v krčmi. Kaj bo pater storil? Dovolj je močan, da premlati malega Wilczeka. V Dvořakovih očeh se grozeče zabliska. A le za hip! Nato mirno vzame iz žepa robec, si obriše izpljunek s čela in z obleke ter reče:

»Gospod, to je bilo zame! Zdaj pa prosim še miloščine za lačne otroke!«

Odgovor čevljarja osupne. Sesede se na stol, kot bi ga nekdo udaril s pestjo.

»Poslal vam bom!« jeclja v zadregi.

»Pa ne pozabite na obljubo!« ga opomni pater in tiho odide skozi vrata.

Žalosten nadaljuje pot. Da, prosjačenje je težko. In sovraštvo, sovraštvo! Ali bo njegova ljubezen res mogla premagati mržnjo, na katero zadeva povsod. Morda pa bo čevljar zdaj spet preklinjal in zmerjal, ker ga je za hip premagala slabost?

Nenadoma pater začuti, kako ga nekdo potegne za sutano. Ozre se. Pred seboj zagleda majhnega, razcapanega fantička, ki dviga koščene, umazane ročice k njemu:

»Prosim kruha! Lačen sem!«

»Kako ti je ime, fantek?« ga vpraša pater.

»Jan Raduski, gospod.«

»Kje je tvoj oče?«

»Mrtev, gospod. Grof ga je ubil z železno palico.«

»Kje je tvoja mati?«

»Mrtva, gospod. Trpljenje in glad sta jo umorila.«

»Kje stanuješ?«

»Nikjer.«

»Kje spiš?«

»Pod oboki mestnih vrat.«

»Pojdi z mano!«

In pater Dvořak, ki je komaj naprosil kruha za otroke od svetega Bena, nese razcapanega dečka, ki ga ranjene noge ne drže več, na svojih rokah domov.

Tu mu pride z nasmejanim obrazom naproti brat Emanuel.

»Zgodil se je čudež, pater! Neki pek je poslal košaro kruha, pogače in rozinove potičke. Fantje so se do sitega najedli in zdaj že spe.«

»Si gotovo dobro molil k sv. Jožefu, brat!« reče pater. »Še bomo potrebovali njegovo varstvo. Prinesel sem s seboj novo božje breme.«

»O ti ljubi Bog! Še ena lačna usta!« Ko pa pogleda razcapanega nebogljenca, ki je bil v duhovnikovem naročju zaspal, se mu v dno srca zasmili.

»Ubogi fant! Dajte ga sem, pater, da ga ponesem spat.«

»Še ne, Emanuel! Najprej mora proč varšavska umazanija. Prinesi vodo, milo, glavnik in krtačo!«

Nato začne dečka potrpežljivo umivati, česati in mu – obirati uši. Marsikatero nadležno živalco najde v razkuštranih laseh in raztrgani srajčki. Nato dobi fantek snažno obleko, toplega mleka in velik kos kruha. Ko se najé, ga pater varno, kakor mati bolnega otroka, nese v svojo lastno posteljo. Sam bo to noč spal na golih tleh.

»Težko delo je bilo to!« reče Tadeju. »V tem mestu bo treba izmiti še mnogo umazanije.«

»Klemen,« mu dovrne pater Hübl zamišljeno, »preveliko breme si nalagaš. Nekega dne nas stare stiska.«

»Nekaj bi ti rad povedal, Tadej. Čim večja je stiska, tem bližja je Božja pomoč! Prihodnji teden bomo začeli zidati novo otroško zavetišče. Odprli bomo tudi dekliško šolo. Kajti samo dobre žene in matere bodo kos stiski in revščini mesta Varšave. Ustanovili bomo tudi dom za mlade fante, ki že zdaj, dasi v majhnem številu, prihajajo sem ob nedeljskih popoldnevih. In še nekaj. Odslej ne bomo pridigali več samo v cerkvi svetega Bena. Svoje prižnice bomo postavili na ceste. Pater Tadej, kot tvoj predstojnik ti naročam, da v nedeljo popoldne pridigaš na Markovem trgu. Jaz pa bom oznanjal Božjo besedo na Grajskem trgu.«

Za hip je patra Hübla obšla misel, da je na Ivanje njegov predstojnik izgubil pamet. Nato pa je dejal:

»Ubogal bom, čeprav vem, da se bodo vsi posmehovali najini poljščini. Toda, Klemen, odkod pa jemlješ sredstva za vse te velike načrte.«

»Te nam pošilja Bog in pa sveti Jožef!« odgovori Dvořak.

  1. Hübl zaskrbljen zmaje z glavo.

»In odkod dobimo potrebnih sodelavcev?«

»Tudi te nam pošlje ljubi Bog.«

Tedaj vstopi Emanuel, ki pove, da čaka pred vrati neki Wilszek, ki bi rad govoril s predstojnikom. In še nekdo čaka.

Čevljar Wilszek, ki vstopi prvi, se v zadregi opravičuje:

»Gospod pater. Nekaj moram poravnati. Obljubil sem. In – kako revno je tu vse. Da, zares, zelo sem se motil, ko sem govoril o vohunih. In tudi drugi so tako rekli. Neto smo zbrali tole. Sto tolarjev je skupaj. Prinašam jih za vaše revne otroke.

Dvořak brez besed stisne možu roko.

»In niste hudi zaradi nesramnosti? Pivo in jeza sta mi vzela razsodnost.«

»Vse je dobro, Wilszek!« reče pater.

Čevljar tiho odide.

»Tadej, si še vedno zamišljen?« Klemen se obrne k sobratu. »Glej sem, sto tolarjev. Kdaj smo še imeli toliko denarja?«

Zopet nekdo potrka. Vstopi mlad študent, Karl Jesterheim.

»Gospod pater, prosim za sprejem v samostan svetega Bena!«

»Dobrodošli, mladi prijatelj!« se razveseli predstojnik. »Postelje sicer nimam za vas, a slamnjačo bo brat Emanuel že preskrbel.«

»Ni potrebno. Za nocoj bo tudi miza dobra.«

»Prav. Tako smo tudi mi začeli,« reče veselo Dvořak.




Pekovski vajenec iz Znojma

Božji orači

Ko jesen potrga listje z dreves, se oba patra odpravita na dolgo pot preko Alp. Na sveti dan kleči Klemen na materinem grobu. Svečko vtakne v sneg pred križ. Nato daruje sveto mašo pri oltarju Marije Vnebovzete v Tasovicah in Barbkini fantje mu strežejo.

Na Dunaju daruje Dvořak prvo sveto daritev v uršulinski cerkvi ravno nasproti “Železne hruške”. Mojster Weirig je silno ponosen na svojega pomočnika. Ognjeviti Elija trdi, da je to že davno vedel, le da ni hotel nič reči. Gospa Majer si z robom predpasnika briše oči. Sestri z dvora se ganjeni zahvaljujeta Bogu. Iz zadnjega kot v cerkvi pa nepremične zre na oltar Rezka.

Nekaj časa sta patra ostala na Dunaju, sredi najhujše zime pa sta segla po potni palici in se odpravila na ledeni sever, kamor ju je poslal pater predstojnik.

Na mostu preko Donave jima pride nasproti romar, namenjen iz Rima v Kelmorajn.

Nenadoma pa Dvořak prepozna romarja: »Kaj si res ti, Emanuel?!«

»Seveda sem, Pa vidva menda nista celo patra postala?« vpraša samotar iz Tivolija.

»Seveda sva.«

»Potem pa prosim blagoslova, častiti oče!« reče romar in poklekne v sneg.

Sveti Trije kralji ob Renu so zaman čakali svojega romarja in tudi Marija v Quintiliolu ga ni več videla. Kunc je ostal pri patru Dvořaku, postal njegov prvi novinec in z obema patroma veselo odšel na Poljsko.

Dolga je bila pot. Skozi neskončen sneg in skozi neskončen molk je vodila. Marsikak dan naši trije popotniki niso slišali človeškega glasu, pač pa krakanje lačnih vran, zvon vaške cerkve ali zvončkljanje sani. Na takem potovanju duša obnemi. Vsaka beseda zveni prazno, borno, posvetno.

Dnevi so bili kratki. Pogosto so morali potovati pozno v noč, da so našli topel kotiček v kakem prenočišču ali hlevu. Le redkokdaj so mogli pričeti dan s sveto daritvijo. Kdaj pa kdaj je oster vihar bičal do kosti, medel sneg in ivje v obraz.

Oči patrov so bile pogosto uprte v nedogledno daljavo. Nekje za belo pustinjo so stanovali ljudje, ki so čakali nanje; ljudje, ki so govorili tuj jezik; ljudje, ki so klicali na pomoč. Za sivim obzorjem nekje je ležalo tuje mesto, ki jih je potrebovalo. Pogosto je ponoči Dvořak planil na slami pokoncu, ker se mu je zdelo, da ga kličejo daljni glasovi.

Čez tri mesece so utrujeni popotniki zagledali zvonike Varšave. Preko Visle so doneli zvonovi in rog klicarja, ki je z rotovškega stolpa izkliceval ure. Tako belo in tiho je sneg pokrival strehe, kot bi pod njimi bival samo božji mir.

»Božji zvonovi nas vabijo!« je rekel Klemen Dvořak.

Pa komaj so prestopili mestna vrata, so umolknili zvonovi in oglasila se je človeška beda. Mnoge ceste so bile kot ozki jaški, polni umazanije in nesnage. Komaj kdaj je posijal kak sončni žarek med te sive stene. Skozi tisoč oken in vrat so hiše izdihavale smrad. Vonjalo je po uboštvu, po pokvarjeni zabeli in plenicah.

Iz beznic se je oglašal trušč, rjovenje, kričanje in zmerjanje. Pijanec se je opotekel čez kup grušča. Dvořak ga je dvignil in mu obrisal kri s čela. Neki mož je tlesknil ženo po licu. Iztrgala se mu je in zmerjaje stekla preko ulice. Gruča otrok je tekla za Judom, ki je v vihrajočem kaftanu dirjal po cesti. Obmetavali so ga z umazanim snegom. Preganjanec je obstal, obe roki dvignil proti nebu in klical božjo jezo nad svoje zasledovalce. Par hajdukov je neslo v nosilnici nekega šlahčiča. Z brcami so si napravljali prostor med gnečo. Iz vlažnih kleti sta se razlegala otroški jok in žalostna pesem. Vmes so umazani krošnjarji ponujali svoje blago. Razcapani pobalini so se pulili za bronaste novčiče. Ulice so postajale vedno ožje, trušč pa vedno bolj surov. Kot podivjana zvez je davil krik mesta popotnike za grlo. Dvořaku se je vse mesto zazdelo kot neizmerna pajčevina, v kateri cepeta človeški plen, dokler mu nevidna pošast je izsesa poslednjega diha življenja.

V Pekovski ulici blizu cerkve sv. Janeza je razcapan prosjak objel Dvořaku noge in moledoval s tresočim, jokavim glasom za miloščino. Pater mu je položil cel tolar v umazano roko.

Zvečer so si patri najeli preničišče v nekem zanemarjenem gostišču ob cesti sv. Jana.

»Koliko denarja imaš še?« je vprašal pater Hübl Klemena in padel na posteljo.

»Pet tolarjev je bilo davi. Enega sem podaril siromaku. Enega bomo plačali za stanovanje. Ostanejo še trije.«

»In če te jutri srečajo trije berači, bomo brez vsega,« je nejevoljno dejal Hübl.

»Prijatelj, nisem mogel drugače. Mož je bil res potreben.«

»In ko izdamo zadnji božjak, kaj potem? S tremi tolarji smo sedaj postavljeni pred lakoto in bedo velemsta. Videl si, kako ginejo ljudje v umazaniji in sprijenosti. Pa pridejo od nekod trije tujci, ki ne poznajo dežele, imajo cele tri tolarje v žepu…«

»… in ljubezen božjo v srcih in bodo z njo napadli stisko tega mesta. Da, prijatelj, kar jutri! In če ničeš več delati z nama, v božjem imenu. Ne zadržujem te! Bova pač z bratom Emanuelom sama napovedala vojsko umazaniji in lakoti in grehu Varšave.«

Dvořaku so se oči zalesketale.

»Ho, Klemen! Kdo pa govori o tem, da nočem več delati s teboj? S tabo vštric sem hodil v sončni pripeki in skozi mrzle snegove. Trdo mi je šlo včasih. Ljubi Bog mi ni dal tako dolgih nog in tako zdravega srca kakor tebi. Pa reci, če sem kdaj zaostal! Tudi v Varšavi bom hodil s tabo vštric. Ampak svoje pomisleke bom pa vendarle smel povedati, mar ne?«

»Tu ni kaj pomišljati. Stojimo sredi božje njive. Plug nam Bog sam daje v roke. Treba je zaorati brazde, zaobrniti ledino, četudi bi bila sam kamen. Nato bo treba sejati in negovati in, če Bog da, nabrusimo srpe in veselo požanjemo ter spravimo v žitnice. Prijatelj, saj poznaš Gospodovo besedo: ‘Nihče, ki prime za ročico pluga, pa se ozira nazaj, ni izbran za božje kraljestvo!’«

»Vem, Klemen, vem!« je vznemirjen zaklical Hübl. »Vem pa tudi, da smo beraško revni, da ne razumemo niti govorice tega mesta in da nimamo nikogar, ki bi nam pomagal.«

»Stopi sem k oknu, Tadej! Poglej preko belih streh! Vidiš stolp? To je zvonik stolnice sv. Janeza. Tam biva On, ki nam pomore. In bogat je dovolj. Juda je imel trideset srebrnikov in se je obesil. Peter ni imel ničesar in je z naskokom osvojil svet. Zaupaj, brat! In še nekoga imamo, ki nam pomore: papežev nuncij, nadškof Saluzzo. Imam priporočilo nanj od p. generala. Jutri pojdemo tja. Postavi nas nekam, na kateri koli konec tega mesta, dá nam v roke plug in potem bomo orali in branali in se sleherni dan trudili za Boga in ljudi. Da, jutri vržem kakemu beraču moje tri tolarje v klobuk. Čisto ubožen hočem začeti. Noben berač v Varšavi ne sme reči, da sem bogatejši od njega.«

  1. Hübl je žalosten zmajal z glavo. Tedaj se odpro vrata. Brat Emanuel vstopi, noseč v rokah veliko, kadečo se skledo riža.

»Tako!« vzklikne veselo. »Kuharica nam pošilja. Ne vem, kaj vse je govorila zraven. Razumela pa je, da smo lačni.« Stari samostanec se je na vsa usta smejal.

»Vidiš, Tadej! Ti jadikuješ, da si med tujimi ljudmi, da ne razumeš njih jezika, Emanuel pa priskrbi medtem od poljske služkinje polno skledo riža.«

Nato vsi trije sedejo in krepko posežejo z žlicami v belo jed. Ko spraznijo skledo, si pater Hübl obriše usta in reče:

»Klemen, prav imaš. Pomilovanja vreden sem. Včasih govoriš, da človeku zavre kri. Če bom pa še kdaj stokal zaradi lastne nesreče, me pošteno izperi.«

»Tadej,« se zasmeje pater Dvořak. »Tako je nekoč celo sveti Peter dejal Gospodu na veliki četrtek in vendar ga je zatajil. V Boga zaupati je lahko, če imaš polno skledo riža v želodcu.«

»Pater Dvořak ima prav,« potrdi Emanuel in se smejé udari po kolenu. Tadej je hotel biti nekoliko užaljen, nato pa se tudi sam smeji in vsi veselo odidejo k počitku.

Prva noč v Varšavi. Revni in tuji so trije patri v velikem mestu. Skozi okno pa lije svetloba zvezd in doni zvonjenje cerkve sv. Janeza.

Naslednji dan oba patra sprejme nuncij Saluzzo. Dolgo ju zre z dobrotnimi očmi.

»Pater general me je obvestil o vašem prihodu,« reče nato. »Sporočilo mi je v veliko veselje. Poznam vašega ustanovitelja škofa Alfonza Ligvorija, mojega napolitanskega rojaka. Častim ga kot svetnika. Brata moja, veliko upanje stavim v vaju. V sporazumu s škofom vama izročam cerkev sv. Bena. Tam bosta najprej pastirovala med svojimi rojaki. Tujci in brezdomci so v tem mestu in kdor je brez doma, je kaj lahko tudi brez Boga. Dajte jim zopet odmev in jezik domovine in kaj lahko jih boste pridobili za božje kraljestvo. Želim pa, da se naučite tudi poljščine. Čujem, da govorite češki. Zato vam poljščina ne bo delala preglavic. Kajti hotel bi, da pozneje posvetite vso skrb tudi otrokom te dežele. Kakor ovce brez pastirja so,« je žalostno dostavil.

»Tu je vendar vse polno cerkva in samostanov,« je oporekal Dvořak začudeno.

»In v njih je mnogo duhovnikov, ki pozabljajo na svoje dolžnosti, pater!« Nuncijev glas je bil oster in trd kakor udarci kladiva. »To ljudstvo ima mnogo cerkva in pobožno srce. Ima pa preveč najemnikov, ki ga vodijo. Najemnike na kraljevem prestolu, v pisarnah, na plemiških dvorih in, žal, tudi najemnike v cerkvah. To jih dela brezbožne in hudobne. Kakor otroci so. Ljubijo krasotje in pisane zastave. Kot vešče obletavajo vsak sijaj. Pokažite jim, da božje luči svetleje gore kakor človeške, in sledili bodo njih svetlobi. Seveda, to ljudstvo vas bo gledalo z nezaupanjem, ker ste tujci. Imate pa nevarljivo sredstvo, ki premaga nezaupanje. To je ljubezen. Pokažite ljudem resnično ljubezen pastirja in našli boste dobre in zvesto vdane ovčice.«

»Brata moja,« je dodal nuncij in obema položil roke na rame, »ne ukazujem vama, le prosim vaju pri ljubezni Kristusovi in pri ljubezni do tega revnega ljudstva, bodita jim dobra pastirja. Našla bosta kamnito njivo. Beda in revščina sta tu doma. Poleg tega mnogo prepira in nezadovoljnosti. Odstranita kamenje in našla bosta rodovitno zemljo, kjer more božja setev obroditi stoteren sad.«

V cerkvi sv. Bena je vihar! Brat Emanuel Kunc se prepira s poljsko snažilko.

»To naj bi bila cerkev! Skedenj je. Sem poglejte! Greh in sramota je, da je ljuba Mati Božja takšna! In sveti Jožef, da se Bog usmili!«

S temi besedami podi Emanuel ubogo ženo s cunjo za prah od ene svete podobe do druge. Žena pa kliče vse svetnike na pomoč. V dno srca je užaljena, da nekdo dvomi o njeni čistoči, kajti čeprav ne razume nobenega krepkih tujih izrazov, je vendarle doumela, da se bratu Emanuelu njeni ljubi svetniki ne zde dovolj snažni.

Nenadoma se zgrudi pred stopnice Marijinega oltarja, da se cel oblak prahu dvigne iz umazane preproge. Debele solze ji polze po tolstem licu.

»Jezu! Coz to rakiego! Swienta Domicelo z Palaków!« ječi uboga gospa Pisarkiewicz in si z umazano prašno cunjo briše oči, da postane kmalu prav tako črna kot njeni svetniki. »O najswientsza Matko Boża!«

»Le povejte po pravici, gospa Paperlavička,« reče brat, »ali je to še spodobno? Vstanite brž, pa na delo! Zaradi vaših solz vam prizanesem.«

V tem hipu vstopita oba patra v cerkev.

»Emanuel, pozabil si, da si v hiši božji!« reče pater Dvořak strogo, medtem ko si Hübl od smeha grize ustnice.

»Da, ampak poglejte vendar, gospod pater, umazanija, nesnaga! To je vendar…«

»Še vedno je hiša božja, brat Emanuel. Verjetno je Najsvetejše še v tabernaklju.«

»Večna luč ne gori več!«

»To še ni dokaz!«

»Kje je ključek od tabernaklja?« vpraša Dvořak snažilko po češko. In zares, z mnogimi pokloni prinese pani Pisarkiewiczova ključek iz zakristije.

Ko Dvořak odpre tabernakelj, se zgrozi. Plašček ciborija je ves raztrgan. Korporal je umazan prav kakor prašna cunja. V zakristiji napravi Dvořak zasilen tabernakelj in vanj spoštljivo prenese ciborij.

»Tako. Sedaj pa v boj zoper nesnago!« reče, ko se vrne.

»Cerkev je kot zanemarjena klet,« meni pater Hübl, »in ljubi svetci so kakor skrbno varovane steklenice vina s svojimi tisočerimi pajčevinami.«

Gospa Pisarkiewicz prinese metlo in krtačo, cunje in vedro – in snaženje cerkve se pričen. Tudi oba patra pridno poprimeta za delo.

V cerkev stopi mali strežnik. Ko vidi patre pri delu, se na glas zasmeji.

»Kako ti je pa ime, fantič?« vpraša Dvořak.

»Jan Podgorski.«

In že je fant pograbil veliko cunjo in briše z njo srebrne svečnike. Pater Dvořak krtači svetnike, Hübl umiva oltarje, gospa Pisarkiewicz in Emanuel pa pomivata tla, brišeta klopi in iztepavata preproge.

»So zdaj lepi?« vpraša Jan in pomoli Dvořaku lesketajoče se svečnike.

»Lepi, zelo lepi! Ampak tole tu pa ni lepo.« Dvořak izvleče iz vaz nekaj šopov papirnatih rož. »Tele lahko mirno vržeš na ogenj.«

»Počakajte malo!« reče strežnik in steče proč. Čez nekaj minut se vrne s polnim naročjem zelenih, dehtečih smrekovih vej.

»Je to lepo?«

»Zelo lepo!« reče pater in vtakne veje v vaze.

Snažilka prinese svež prt iz zakristijske omare. Pater Hübl z njim spoštljivo pregrne oltar.

Dvořak je medtem očistil tabernakelj in vanj pregrnil snežnobeli korporal. Cerkev zablešči v novem svetem siju. Pater Dvořak nažge vse sveče, napolni večno luč z oljem, da zaplamti kot žareča roža v rdeči oljenici.

Ob pogelu na vso to lepoto strežnik od veselja ploska z rokami. Celo pani Pisarkiewiczova začudeno zmajuje z glavo in ponavlja venomer:

»Dobsze, dobsze, doskonale, o najswientsza Maryo Panno, dobsze!«

Nato prenese Dvořak ciborij, z novim plaščkom pokrit, spoštljivo nazaj v tabernakelj.

Ljuba Mati Božja vedne pomoči se smehlja s svojega lesketajočega se prestola. Sveti Jožef veselo gleda. Le sveti Beno na glavnem oltarju ima še vedno svoje pohabljene ude in razpraskan obraz.

V župnišču pri sv. Benu najdejo redemptoristi prav táko umazanijo in nepopisno revščino. Nesnago so odstranili. Revščina pa je še dolgo ostala njihov zvest gost.

Za najnujnejše sta znala pomagati brat Emanuel in Jan Podgorski. Hitro sta naprosjačila nekaj posode. Brat je izrezljal lesene žlice. Za najpotrebnejšo prehrano pa je skrbel Jan.

Bogu bodi potoženo, dober kuhar brat ni bil, pa so k sreči imeli vsi trije veselo srce in lačen želodec in je šla tudi prismojena kaša brata Emanuela v tek.

Zvečer so utrujeni legli k počitku. Postelj v župnišču niso imeli. Oba patra sta spala na mizi, brat pa na stolu. Spali pa so zdravo in veselo spanje – drugo noč v Varšavi.




Pekovski vajenec iz Znojma

Razum in srce

V Golobarski ulici št. 34 v 4. nadstropju neke stare zanemarjene hiše sedi za pisalno mizo študent bogoslovja. Pred njim pa stoji z zavihanimi rokami, s kuhalnico v roki, vsa razgreta gospodinja in kriči:

»Zdaj se pa vse neha. In tak naj gre za duhovna, ki že tri mesece ni plačal stanarine ne hrane. Mislite, da bom od zraka živela s svojimi tremi paglavci in vam kar tako za zabavo prepuščala najlepšo sobo? Torej plačajte, ali pa vas vržem ven, preden bo teden pri kraju!« Pri teh besedah neusmiljeno udriha s kuhalnico po v svinjsko usnje vezanem “Tertulijanu”, ki je pri vsej stvari popolnoma nedolžen.

»Ampak, predobra gospa, samo majčkeno še potrpite. Saj bi rad plačal, pa nimam s čim. Če bi pa hoteli le še nekaj dni počakati, bom gotovo lahko poravnal dolg. Upam, da bom v kratkem dobil dobro plačano pisarniško delo.«

»Seveda, že vem. Mislite na listič, ki ste ga nabili na vrata cerkve sv. Štefana: ‘Reven študent išče pisarniško delo proti majhnemu plačilu.’ Mar čakate, da bo prišel gospod minister v Golobarsko ulico in vas vzel za svojega tajnika? No, naj bo, nekaj dni bom že še potrpela; če mi pa potem ne položite denarja na mizo, vas brez usmiljenja vržem na cesto.« Ponosno kot kraljica zapusti gospa Löffler ubožno študentovsko izbo.

Študent pogladi z roko hrabre cerkvene očete: »Napad smo spet zmagovito prestali. Če pa ne pride kmalu od nekod pomoč, se bomo morali seliti.«

Grenek smehljaj spreleti bledi obraz. Tako blizu je že cilju in še vedno ne ve, kako naj se prebije skozi zadnje leto. Oče je umrl. Mati se komaj preživlja z malo pokojnino. Nekaj novcev, ki mu jih pošilja, si mora pritrgati od ust. Ne, od matere ne sprejme niti vinarja več. Rajši se vrne domov v Češki les in postane drvar.

Tedaj pa nekdo potrka na vrata in v istem hipu tudi že vstopi:

»Dober dan! Ali tu stanuje študent, ki išče pisarniško delo?«

»Da, da!« mu ta veselo pritrdi. »Ali ga prinašate vi?«

»Ampak, ljubi Bog, to je vendar, to je vendar Golijat. Me nič več ne poznaš – Tadeja Hübla iz Most?«

»Tadej, si res ti? Na Dunaju si, morda že dolgo, a jaz niti slutil nisem. Sedaj si gotovo v hudih škripcih, kajne?«

»Da, prav tako kot tedaj žaba v tobačnici patra magistra.«

In nato je Tadej Hübl pripovedoval Klemenu o svoji veliki stiski.

»Sam ti seveda ne morem pomagati,« je rekel Klemen. »Poskusil pa bom pri dobrih ljudem in upam, da ne zaman.«

In Tadej Hübl je res dobil pomoč. Sestri z dvora sta se veselili, da smeta storiti dobro delo. Klemenova gospodinja je pripravila še eno sobico in Hübl je pobral svoje stvari, vzel v svinjsko usnje vezane spise cerkvenih očetov in rjave gosli ter se preselil k svojemu prijatelju Dvořaku.

In David in Golijat sta odslej ostala združena za vse življenje.

Nekega dne sta oba študenta sedela v Klemenovi izbi in se razgovarjala o velikem Alfonzu Ligvoriju.

»Kajne, Tadej, to je pa nekaj povsem drugega kot peklenska morala gospodov janzenistov, ki najrajši ne bi sploh nikogar pustili v nebesa,« reče Klemen. »Strog je res, a tudi dober in usmiljenega srca, njegove besede zresné in vesel in pogumen postane človek ob njih. Ali veš, da je Alfonz ubog pohabljenec, napol gluh in slep?«

»Zato je pa tudi tako resen in srčno dober obenem. Ali nisi bral, kaj je zadnjič napisal neki redovnici: ‘Bridkosti, trpljenje, dvomi, vsakovrstne telesne in duševne muke so dleta, s katerimi ljubi Bog oblikuje umetnine za nebesa.’«

–          –          –

V Avstriji so bili takrat hudi časi. Versko življenje je okužil janzenistični krivoverski duh, zmotam so podlegli celo nekateri učitelji bogoslovja. Klemen je bil bridko razočaran.

Nekega dne je profesor imenoval Brezmadežno spočetje Marijino pobožno legendo, ki je prosvetljenim ljudem 18. stoletja ne moremo več pripovedovati.

Tedaj je Klemen Dvořak kar planil iz klopi:

»Kar vi govorite, ni več katoliško, gospod profesor!« Nato je pobral svoje stvari in zapustil dvorano.

»Morda se bo tudi tej kmečki butici še posvetilo!« je pomilovalno zamrmral za njim profesor. Nekaj služateljev mu je ploskalo, nekateri pa so zaklicali: »Prav je imel!« in prav tako hrupno planili iz dvorane. Profesor je moral prekiniti predavanje.

»Ne vzdržim več,« je nato Klemen zaklical Tadeju, ki je močno prehlajen ležal v postelji. »Pustil bom vse skupaj. To, kar profesorji učijo, ni več sveti nauk naše Cerkve.«

»Pusti jih, naj uče, kar hočejo!« je odvrnil Tadej. »Napravi kakor jaz. Ostani doma in se tolaži s sv. Ambrozijem in z velikim Alfonzom.«

»Ne!« ga je odločno zavrnil Dvořak. »Na Dunaju ne ostanem več! Veš kaj, Tadej? Dolgo že premišljam. V Rim poromava.«

»Kako? Saj vidiš, da ležim bolan v postelji in denarja tudi nimava,« je oporekal Tadej.

»Za zdravje poskrbi gospa Mayer, za denar pa jaz.« In že je Klemen Dvořak odhitel na dvor, kje sta mu sestri tudi to pot radi pomagali iz zadrege. Bezgov čaj in mrzli obkladki gospe Mayer so tudi storili svoje in po treh dneh sta bila oba študenta že na poti v Rim.

Klemen Dvořak je nosil brašno, Tadej Hübl pa gosli in sv. Alfonza. Tako veselo Dvořak še nikoli ni potoval preko Alp.

V Rimu sta dunajska študenta potrkala na vrata redemptoristovskega samostana in prosila za sprejem v noviciat.

Vihar

Vihar biča neapeljsko kraljestvo.

Sredi sinjemodre pomladi je izbruhnil, razvil svoje sive zastave po nebesnem oboku, zlasal stare hraste in pinije in razsul bele in rdeče vence v krošnjah sadnega drevja in zlomil kostanju velikonočne sveče, še preden je prišla vesela velika noč. Tirensko morje se zaganja v obalo in premetava bele jadrnice kakor orehove lupine. Od Vezuva sem prhutajo nad deželo mračni oblaki dima kakor mrtvaške ptice.

Na gorskih pašnikih se drenjajo ovce okrog svojega pastirja, ki si popravlja čop las s čela in preklinja peklensko vreme.

V samostanu redemptoristov v Paganiju sedi v mogočnem rjavem naslanjaču od protina sključen in pohabljen veliki devetdesetletni škof Alfonz Ligvorij. Zadnja leta so bila zanj kruti rablji in so ga prikovala na bolniški stol kakor na križ. Njegove oči vidijo le še slaboten odsev luči in barv domovine. V njegove ušesa prodre samo še oster in glasen hrušč sveta, trobent, topov in grmenja.

»Trobente sodnega dne bom gotovo slišal,« si misli starček.

Skozi zvočni lij ga bratje obveščajo o novicah v samostanu in o onih zunaj v velikem svetu.

Pomladni vihar starček bolj občuti kakor pa sliši. Ob takem vremenu ga protin muči kakor s tisoč žarečimi biči.

»Vihar je zunaj, kajne, brat Dominik,« zakliče bratu strežniku.

»Da, častiti oče,« mu ta zavpije nazaj. »Hraste podira v gozdu.«

»Vihar, da!« reče starček predse. »Vihar, vsaj ta mi je ostal zvest vse življenje.«

Nato se spet zamisli in prisluškuje globoko v svoji duši. Starček se spominja, kako je kot otrok skakal po ladji svojega očeta, ki je bil admiral na kraljevih galejah. Kolikokrat mu je vihar razkuštral črne kodre in se je fant moral z obema rokama oprijeti ladijske vrvi, da ga ni vrgel v divje se peneče morske valove.

Kaj zato, če so ga slapovi valov često premočili do kože, če pa je smel biti zraven in gledati, kako so bela jadra plahutala ob jamboru, če je smel poslušati skrivnostno stokanje in ječanje ladje, ki se je kakor divji konj poganjala skozi valove. Kadar je žvepleno rumeno ali črno nebo obetalo vihar, tedaj bi bil Alfonz najraje splezal v vrh jambora. Hej! Bilo je prelepo, kadar mu je veter žvižgal okrog ušes, pa najsi mu je oče tudi s palico hotel izbiti iz glave taka nevarna početja. »Čudno!« se starček tiho smehlja, »da se človek pri devetdesetih letih, ko misli, da se je že nekoliko povzpel k Bogu, še vedno najrajši mudi v spominih na mladostne prigode.«

Presneto lepo je bilo, kadar je smel z očetovo ladjo zasledovati kakega gusarja v njegovo razbojniško jamo. Nekoč pa je Alfonz videl, kako je paznik bičal nepokornega kaznjenca na galeji. Tedaj mu je v divji togoti iztrgal bič iz rok in ga vrgel v morje. Dolgo ga oče potem ni več pustil na ladjo.

Tudi mladeniška leta so bila viharna. Pa bolj na znotraj kot na zunaj. Oče mu je preskrbel stroge domače učitelje, katerim je često kljubovalno utekel, zlasti kadar se je oče z veliko belo jadrnico vrnil domov v pristanišče in bi se on moral učiti grška ali latinska slovnična pravila. Viharno pa je fant napredoval tudi v znanosti. S šestnajstimi leti je postal že doktor prava. V vsej Italiji mu ni bil nihče kos. Viharni so bili njegovi govori, dokler ni končno kot v viharju zaslišal Božji glas, ki ga je vabil v svojo službo. Kot duhovnik je hotel pomagati stiski ubogih človeških otrok svoje domovine. Okrog sebe je zbral tovariše, duhovnike in laike in jih nazval redemptoriste po “Redemptor mundi – Odrešenik sveta”. “Doma kot kartuzijan, v svetu kot apostol”, je biko njegovo redovno pravilo. V Skali med siromašnimi kmeti in kozjimi pastirji, ki niso znali ne brati ne pisati in ki o Bogu niso vedeli drugega kot njegovo ime, je ustanovil prvi samostan. Vsi sodelavci, razen enega brata laika, so ga drug za drugim zapustili. Bila je to bridka ura Kafarnauma. A prišli so novi tovariši in papež Benedikt XIV. je blagoslovil njihovo delo.

Mnogo je trpel v poslednjih letih zaradi preganjanj in nevrednih bratov. Z leti pa se je Alfonz umiril in postal bolj tih. Spoznal je, da Bog ne govori vedno le v viharju, ampak tudi v lahnem šumljanju vetra.

Ko se je Alfonz postaral in ni bil več zmožen napornih misijonskih potovanj, je prijel v roke pero in se uspešno boril proti nestrpnosti janzenistov, ki so uboge ljudi odvračali od svetih zakramentov.

S šestdesetimi leti je bil imenovan za škofa. Po petnajstih letih pastirovanja pa je odložil mitro in pastirsko palic, da bi se mogel popolnoma posvetiti svoji kongregaciji, ki je tedaj imela že več samostanov v Neaplju in v Rimu.

Sedja pa je devetdesetletni starček sedel priklenjen na mučeniški stol, nezmožen, da bi učil, nezmožen, da bi držal pero v tresočih se rokah, skoro popolnoma izločen iz sveta.

»Da, vihar mi je ostal zvest!« je tiho mrmral sivolasi škof.

Iz razmišljanja ga predrami brat Dominik, ki mu pove, da sta bila dva brata pravkar posvečena v duhovnika.

»Kako jima je ime?«

»Čudna imena imata, častiti oče! Eden je Klemen Dvořak, drugi Tadej Hübl. Pravijo, da hočeta našo kongregacijo ponesti preko Alp v Nemčijo, v Avstrijo, na Poljsko in v Rusijo.« Smejé se brat nadaljuje: »Eden je bivši pekovski pomočnik, drugi pa gozdarjev sin, iz Češkega lesa doma. Ves red se jima posmehuje.«

Alfonz ne odgovori nič. Brat misli, da ga oče ni razumel in še enkrat zakliče:

»Pek in gozdarjev sin hočeta ponesti našo kongregacijo preko Alp, častiti oče.«

»Brat,« zakliče Alfonz čez nekaj časa, »bratje naj se ne posmehujejo. Po teh dveh bo Bog storil velike reči v deželah onstran Alp.«

Brat Dominik se zdrzne: se je mar očetu zbledlo?

»Brat!« poprosi starček, »pomagaj mi v kapelo. Z Bogom bi rad govoril.«

Celo uro kleči starček pred tabernakljem in proži onemogle roke proti zlatim vratcem.

»Ljubi Gospod!« prosi s tresočim glasom. »Če je tvoja sveta volja, pusti mi še nekaj let življenja, da bom mogel trpeti in moliti zanju, ki si ju danes poklical v svojo sveto službo!«

Starček se poskuša zravnati. Še enkrat bi rad pokleknil pred božji oltar, a nima več moči. Nezavesten se zgrudi.

Prav isto uro pa ležijo v katedrali v Alatri pred oltarnimi stopnicami v snežnobelih albah diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj “adsum – tukaj sem”. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen zmaje z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša Božji glas in sem zdaj končno izgovoriti svoj “adsum”, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.

Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasi, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

Bili so svetniki, ki jih je Bog z enim samim pretresljivim doživljajem poklical za apostole, kakor s klicem v Damasku, ki vrže človeka ob tla in mu vendar podari polnost jasnosti. Bili so spet drugi, ki so šele po težkih notranjih bojih spoznali poklic, ki so skoro polovico življenja v dvomih in strahu prisluškovali Božjemu glasu. Dvořak pa ga je spoznal v popolni jasnosti že v zgodnji maldosti. Nikoli ni dvomil nad Božjim klicem, ki ga je vabil v duhovništvo, nikoli ni zašel od smeri, le v miru Quintiliola se je za hip oddaljil od nje. To, kar je Dvořaku leto za letom zapiralo pot do Božjega oltarja, ni izhajalo iz njegovega srca. Niso bila omahovanja, ampak le zunanje ovire, ki so izvoljenca vodile po tako bolečih ovinkih do cilja. Sedaj pa je diakon spoznal, da je Božja Previdnost na dolgi trnjevi poti v svetišče napravila njegovo srce in dušo še bolj odvzetno za stisko ljudi.

Božji izvoljenci klečijo pred oltarnimi stopnicami in pojo litanije vseh svetnikov. Mar se ni v tej uri odprlo nebo in ne stopajo nizdol k božjim služabnikom vsi sveti apostoli in mučenci, škofje in spoznavalci in Mati Božja, h kateri je Klemen Dvořak molil v Tasovicah, v Znojmu, V Quintiliolu, v Mostah, v Mühlfrauenu, na Dunaju in vsepovsod po širnem svetu. Kaj se loči v tej uri nebo od zemlje? Končno na cilju! Pozabljeno je trpljenje dolgega romanja, ki ga je privedlo do stopnic tega oltarja. Adsum! V duši diakona Dvořaka vriska: »Adsum! Gospod, tu sem! Vsega me vzemi v svojo sveto službo!«

Božji svetniki so tu v tej uri. Ali pa niso tukaj tudi vsi ubogi človeški bratje, vsi trpeči, vsi, ki so v stiski, vsi, ki so zašli? Z duhovnikom vred pojo litanije in prožijo roke k tabernaklju, da bi izprosili blagoslov njemu, ki naj kot Božji poslanec pride k njim. Ali niso tukaj vsi, ki čakajo nanj v svoji stiski in bedi?

»Gospod, Gospod,« prosi diakon, »daj, da bom dober pastir svojim bratom! Vzemi križ z njih ramen in ga naloži na moje! Prepusti vso stisko meni, da jo ponesem na Golgoto, na goro odrešenja!«

Litanije so končane. Spet zasliši Klemen svoje ime. Med molitvijo položi škof blagoslavljajoče roke na njegovo glavo. Dvořak čuti, kako mu ta hip božji ogenj napolni dušo. Okrog njega se pogrezne ves svet.

Še vedno kleči. Škof je že davno dvignil roke. Cereminjar se skloni k novoposvečencu: »Vstanite, pater, posvečeni ste!«

Ko oba redemptorista zapuščata stolnico, jima prši dež v obraz. Dve uri hodita po dežju, skozi blisk in grom in bučeč vihar in vendar se jima svet še nikoli ni zdel tako lep kot v tem viharji na dan svetega mašniškega posvečenja.

Doma, v samostanu Frosinone, ju je čakalo nemalo presenečenje. Pater predstojnik je določil patra Hübla za bralca pri mizi in patra Dvořaka za strežnika. Sprejela sta to kot znak, da ju je že na dan posvečenja predstojnik določil za učitelja in služabnika svojih bratov, in sta se veselo lotila dela.

–          –          –

V deželi ob Taji je pomlad leta 1785 pozabila na svoje poslanstvo.

Sonce se je skoro ves dan skrivalo za sive oblake. Prvo popje in cvetove je pobrala slana sredi maja. Ptiči niso hoteli peti. Le žabe so regljale v mlakah.

Mnoge je pomlad spravila na bolniško posteljo in kmalu nato v grob.

V Tasovicah je gospo Marijo Dvořak vrgla na smrtno posteljo. Bleda kot vosek leži stara žena v blazinah. Mati, ki je rodilo toliko veselega otroškega življenja, ugaša kakor sveča.

Zdaj se odpro vrata. Vstopi Barbka, ki je že davno žena mesarja Prišinga in je že sama šestim fantom in deklicam podarila življenje.

Po prstih se splazi v bolniško sobo, kajti starka je zaprla oči. Varno položi materi vroči, v volneno ruto zavito opeko v posteljo.

A žena ne spi; ne more spati, ker ji je srce prepolno sreče. Bridko ji je in vesela je obenem.

»Barbka,« šepeče mati, »Barbka!«

»No, mama?«

»Barbka, pismo! Še enkrat preberi pismo!« s težavo spravi iz sebe bolnica.

»Trikrat sem ti ga že prebrala, mama. Ali ne bi zdaj rajši malo zaspala?«

»Daj, Barbka, še enkrat mi ga preberi!« prosi žena. Tedaj vzame hči belo pismo, zataknjeno za sliko Matere Božje. Zjutraj ji ga je stari Jindrak prinesel iz Znojma. Prišlo pa je od daleč, iz vroče Italije, in je potrebovalo več tednov za to dolgo pot. Nekoliko zmečkano in umazano je. A Jindrak se je rotil na žive in mrtve, da madeži niso od njegovih mišnic.

»Prav počasi beri, Barbka!«

»Bom, mama!«

In Barbka bere, danes že četrtič, bolnica pa tiho ponavlja za njo vsako besedico, ki jo skoro prav tako občuti na jeziku kakor sveto hostijo.

»Ljuba, ljuba moja mama!« bere Barbka. »Tvoj sin je od včeraj dalje duhovnik. Danes zjutraj sem prvič daroval sveto mašo. Mama, kelih mi je drgetal in snežnobelega kruha od same sreče skoro nisem mogel držati v rokah. Včeraj, na dan svetega mašniškega posvečenja sem ga bil sam spekel. Vino sem pa vzel iz stekleničke, v kateri si mi ga bila ti poslala v samostan za novo mašo.«

»Barbka,« jo prekine bolnica. »Barbka, pomisli, v našem vinogradu je dozorelo božje vino. Sama sem natrgala grozde. Najlepše, ki so rasli ravno okrog podobe Matere Božje. S svojimi rokami sem ga stiskala in zdaj je postalo Kristusova kri na ustnicah mojega otroka.«

»Vem, mati, povedala si že. Zdaj pa poslušaj dalje: O mama, spremenjenje je lépo. Tedaj človek ni več na tem svetu, ampak v nebesih. Kajne, mama, če more duhovnik zemeljsko stvar, vino in kruh spremeniti v Božje Telo in Kri, tedaj more tudi človeka pritegniti k Bogu. In ko je sveti kruh ležal na belem oltarnem prtu, sem sklenil roke in mislil na očeta, ki počiva doma na pokopališču v Tasovicah v grobu, na katerega pada rdeči soj večne luči iz cerkve Marije Vnebovzete. Pred spremenjenjem pa sem tudi sklenil roke in pri prvi sveti daritvi mislil nate, ljuba mama. Ali nisi čutila?«

»Seveda, Janez, čutila sem, Prav dobro sem čutila. In vsak dan znova čutim. Dobro vem: zdaj stoji Janez pri oltarju,« se smehlja mati.

»Ljuba mama, zdaj pa še nekaj, kar te bo gotovo posebno razveselilo. Pater Pavel, ki je zdaj namesto škofa Alfonza naš vrhovni predstojnik, je naju s patrom Hüblom določil, da poromava preko Alp na Dunaj in ustanoviva tudi tam samostan, ki bo posvečen našemu Odrešeniku. Ko bo jesen strgala listje z dreves, bova odpotovala in na sveti dan, ko bo naš farni zvon tako lepo vabil kot nikjer na svetu, tedaj bom, ako Bog da, doma pri tebi. Si vesela? Do tedaj pa lepo zdrava ostani! Zdaj pa zbogom, ljuba, dobra mama! V Frosinone zvoni zdravomarijo. Dobro spi, mama! Bog naj te obvaruje v miru! Ljuba Mati Božja naj razprostre nad tabo svoj plašč!

O božiču na svidenje, mama. Tvoj Janez.«

Tiho zgane Barbka pismo in ga spet položi nazaj na rob Marijinega plašča. Gospa Marija pa tiho ihti. Bolečine in veselja ji je polno srce. Ko hoče Barbka oditi, jo bolnica pokliče.

»Barbka, prinesi pero in papir. Rada bi, da prejme Janez še eno pismo od matere. Kajne, Barbka, da mi ga boš spisala?«

»Mama, saj bo še jutri čas. Zdaja zaspi! Nocoj je tudi že pretemno v izbi.«

»Jutri, Barbka, bo prepozno. Pojdi in prižgi mrtvaško svečo! V njenem svitu boš lahko pisala.«

Obotavljaje se izpolni Barbka materino željo, prižge svečo in piše, kar ji narekuje mati. Žena tiho izgovarja besede; večkrat mora prenehati, ker ji čuti pojemajo, a pismo spiše do konca. Nato zaspi za vedno.

Nad mestom Frosinone žari julijsko sonce. Skalnate stene puhte kot razbeljene plošče na štedilniku. Stari, napol razpadli viteški gradovi, ki kot lastovičja gnezda vise na strmini gora, se parijo v peklenski vročini. Koze in bivoli stoje do trebuha v vodi reke Cosa in si hladijo jezike.

Menihi in bratje ostajajo v celicah, v katere branijo debeli zastori sončni vročini dostop, le Klemen Dvořak se sprejaha po samostanskem vrtu in moli brevir. Danes je sveta Ana, smrtni dan njegovega očeta. O, da bi bil oče dočaka dan, ko sem eden njegovih otrok stati pri božjem oltarju kot duhonvik! Domotožje obide patra, domotožje po grobu v senci domače Marijine cerkve in domotožje po materi. Kmalu mora priti odgovor na njegovo pismo.

Zamišljen gleda Klemen gore, ožarjene v poletnem soncu.

»Hrastovo listje je že orumenelo pod vročim soncem; ko odpade, bom smel domov k materi,« mu govori srce.

Tam po žareči peščeni poti hiti pater Hübl h Klemenu, ki je sédel na klop v vrtno senco. V roki vihti bel list papirja.

»Tukaj je, Klemen!« zakliče. »Pismo od doma. Pismo od matere.«

Klemenu od veselja zadrhti srce. Mati je pisala! Z obema rokama seže po svetem papirju.

»Naslov je napisala Barbka,« se smehlja. »Poznam njene uporne črke.«

S tresočimi rokami odpre ovojnico. Pismo drži v roki. V trenutku smrtno pobledi. Srce mu razbija. Ko preleti z očmi prve vrstice, se zgrudi na vrtno klop in si z rokami zakrije obraz.

»Kaj je, prijatelj? Kaj je?« vpraša prestrašen pater Hübl in pobere pismo, ki je prijatelju padlo iz rok.

Nato pa bere poročilo, ki ga je Klemen Dvořak prejel na obletnico smrtnega dneva svojega očeta:ž

»Moj dragi fant!

Pismo ti piše Barbka po mojem nareku. Ne jokaj, ko ga boš bral. Tvoje vrstice so bile moje zadnje veselje na tem svetu. Danes je moj smrtni dan. Zjutraj mi je gospod župnik prinesel Gospodovo Telo za sveto popotnico. V svitu mrtvaške sveče ti piše Barbka. Otrok moj, ne verjamem, da bi še kaka žena mogla imeti tako vesel smrtni dan kot tvoja mati. Prejela sem tvoje pismo. Štirikrat mi ga je Barbka prebrala.

Janez, ko prideš za božič, me obišči na pokopališču. Čutila bom, da si ti. In da si molil zame, sem tudi prav dobro čutila. Zahvaljujem se ti za to iz vsega, vsega srca.

Moj ljubi fant, tvoja mati te v svoji smrtni uri blagoslavlja. Ljubi Bog naj te varuje zdaj in vedno. Prav imaš, Janez! O božiču se spet vidimo, pa ne na svetu. Na večni praznik v nebesih!

Zdrav ostani v Božjem imenu! Moli za svojo mater.

Križček napravim spodaj, več ne morem!

+

Pripis: Ljubi brat! Skoro ne morem več pisati, tako se mi trese roka. Križček je mama še sama narisala. Nato je zaspala in se ni več prebudila. Mrtva je. Njeno obličje pa je tako veselo in polno miru, da včasih mislim, da samo spi. Janez, moli za mater!

Tvoja sestra Barbka.«

Mehko položi pater Hübl prijatelju roke na rame.

»Pojdi, Klemen, k Materi Božji greva v kapelo. Ona ima tolažbo in svet!«

Tu joče Klemen kot otrok za svojo materjo. Najprej divje in neutolažljivo, nato mirneje in tiše. Končno sklene roke k molitvi. Čez eno uro vstane in reče patru Hüblu, ki je klečal za njim:

»Pojdiva, prijatelj. Čutim, mati je v miru!« Po njegovem obličju se razliva svetel sij.




Pekovski vajenec iz Znojma

Žrtev in čudež

Grah in klobase niso slaba jed. To je vedel pekovski mojster Weirig in, ker je njegova žena vedela, da ima mož to jed rad, so bile na mizi “Pri železni hruški” vsako sobote opoldne okusno pripravljene klobase z grahom.

Pri kosilu je mojster zgovorno obravnaval vso veliko in malo politiko. A to soboto ga nihče ni prav poslušal. Tedaj mojster sredi stavka obstane, porine krožnik vstran, s pestjo udari po mizi in reče:

»Presneto! Tukaj sedim in govorim in govorim, od vas pa nihče ne črhne besedice. Molčite kot kozarec, poln zlatih rib. Ščinkavec v kletki je onemel. Rezka je pozabila na petje in klepetanje. Klemen ves božji dan ne pove treh stavkov in celo moja žena ne zna več jezikati in godrnjati. Pekarna “Pri železni hruški” je postala kar naenkrat najbolj tih samostan.

Nihče se ni smejal šali. Rezki so privrele solze v oči. Klemen se je pokrižal in odšel. Tedaj pa je tudi dekle odhitelo iz izbe.

»I kaj pa imate?« je vprašal mojster ženo.

»Ti ljubi Bog!« je rekla gospodinja. »Mar nimaš oči? Takile ste moški. V politiki veste vedno vse do lasu natančno, kaj misli papež in kaj namerava cesar, kar pa se godi okrog vas, za to ste gluhi in slepi. Kaj nisi opazil, da hodi Rezka okrog kakor deževno vreme in da Klemen kar vidno hira od samih srčnih bolečin?«

»Hm, opazil sem že. A kaj je temu vzrok, to bi rad vedel?«

»No, kaj imaš res desko pred lobanjo? Ali si ne moreš razlagati tega?«

»Ti misliš Rezka in Klemen?…«

»No, seveda mislim. Fant dekleta ljubi in Rezka bi rada, da odpre usta in spregovori besedico, ki srcu dobro de. In Klemen, dam, mislim, da dekleta rajši vidi kot celo kopo starih žensk skupaj. Pa tega pač ne upa priznati mojstrovi hčerki. To je tvoja žena opazila in ji zato ni treba rabiti svetilke in čevljarske butice kot Eliji.«

»Gromska strela! Zato vendar ni treba hoditi okrog kakor kokoš, ki ne ve kam z jajcem. Rezka in Klemen! To je ravno tisto, česar si želim že vse leto, odkar je fant pri nas. Bo vsaj pošten pekovski mojster prevzel pekatno “Pri železni hruški”, ko jaz zatisnem oči. Bom že naučil fanta, da odpre kljun in Rezki pove, kako mu je pri srcu. To le meni prepusti, gospa mojstrica!« In pek si je zadovoljno mel roke, nato pa ženo krepko objel in poljubil.

»Ne nori, stari!« se je branila žena in si z robom predpasnika obrisala z obraza dokaze zakonske ljubezni.

Gospodinja je prav videla, kar se je godilo z Rezko. Dekle je sedelo v svoji sobi in srce ji je hotelo počiti od bolečine. »Ko bi le eno samo besedico spregovoril,« je ihtela. »Le eno samo besedico, da me ima vsaj majčkeno rad. Bila bi takoj zadovoljna. Tako pa – ah, to je preveč hudo!«

Pod njenim oknom je žvrgolel drozg.

»Seveda, ti,« je vzdihnila Rezka, »ti odpreš svoj kljun in poveš, kaj čutiš v srcu. Klemen pa ni tako pameten in meni hoče zaradi tega srce počiti od bolečine.«

V sosednji sobi je tudi Klemen doživljal bridko uro. Ljubi Materi Božji je tožil svojo bol. Že davno je bil opazil, da mu je Rezka dobra in gotovo ni bilo v vsem velemestu dekleta, ki bi bilo tako dobro in ljubeznivo kot mojstrova hčerka. »Kakor mati doma,« je moral pogosto misliti, če je Rezka dala revnemu potepu štručko kruha in mu zraven spregovorila tako prisrčno besedico, da je morala vsakogar osrečiti. In mojster mu je dober in gospodinja tudi. Prav gotovo bi mu ne zamerili, če bi poprosil za Rezko. O, tako prijetno bi bilo za vedno ostati v pekarni “Pri železni hruški”! In mar ni bila vsaka druga pot spet povsem zaprta? Ali naj vse življenje žaluje in hrepeni potem, kar se mu nikoli ne bo moglo uresničiti?

A vendar! Ali ni bil vsak udarec zvona, ki je zazvenel sem prek od cerkve sv. Štefana kot železen glas božji, ki ga je vabil? Vsako jutro, potem ko je bil navsezgodaj raznosil kruh, je Klemen v stolnici stregel pri sveti maši. To je bila zanj še vedno ista sreča kot v otroških letih. In vendar se mu je ravno pri službi božji pogosto globoka bolečina zarezala v srce. Ali ni bilo nekaj stopnic od strežnika do duhovnika bolj neprehodnih kot najbolj strmi gorski prelazi, preko katerih je nekoč plezal v Alpah? Če se je nato pri povzdigovanju v mašnikovih rokah pekovski kruh spremenil v Telo Kristusovo, tedaj je pogosto kričalo v dušo strežnika: »Ljubi Bog! Stori majhen čudež tudi zame! Po duhovnikovi besedi spremeniš kruh v svoje Telo, reci še čudežno besedo zame in naredi iz peka tistega, ki sme držati v rokah božji Kruh.«

Z roko je Klemen rahlo božal stare, že orumenele in zmečkani liste latinskih zvezkov, ki jih je bil popisal v župnišču v Tasovicah. Bilo mu je, kor da vidi kakor prt beli obraz umirajočega župnika spet pred seboj. Tedaj se mu je zdelo, da spet sliši njegov slabotni glas: »Janez, čutim! Ljubi Bog te hoče imeti za duhovnika. In kar človek čuti na smrtni postelji, se prav gotovo uresniči. Janez, ljubezen božjo ponesi med ljudi!«

Tedaj je pekovski pomočnik krčevito sklenil roke pred podobo ljube Matere Božje in molil iz vsega srca:

»Ljuba Mati Marija. Sprejmi moje ubogo srce v svoje varstvo, da ne pozabi božje ljubezni zavoljo trohice človeške ljubezni…«




Pekovski vajenec iz Znojma

Žrtev in čudež

Pred pekarno “Pri železni hruški” v ulici svetega Janeza je bilo plat zvona.

»Gori! Gori!« se je razburil mojster Weirig, ki je pravkar pripravljal testo za pogačo.

Tedaj že privihra v pekarijo čevljarski mojster Elija Iskra in kriči, da mu brada od razburjenja kar pleše po zgornji ustnici:

»Kaj imam v roki, mojster?«

Pek si počasi natakne očala in reče:

»Kaj imaš v roki? Las – lep, dolg, plav človeški las.«

»Da, točno. Lep, dolg, zlat človeški las!« Čevljar ogorčen zviša glas.

»Ženski las. Seveda! In veš tudi, kje sem ga dobil?« doda čevljar.

»Nedvomno na glavi lepega plavolasega dekleta,« se smeji Weirig.

»Dekleta, dekleta!« piha Elija besen. »V tvoji štručki sem ga našel.«

»V moji štručki? No, tedaj je pač last mojega pekovskega pomočnika. Tamle pri peči stoji. Mu ga lahko kar koj vrneš, čevljar.«

“Pomočnik” se ob teh besedah tako glasno zasmeji, da spravi čevljarja v zadrego. Ko se nato začneta smejati še gospodinja in pek, čevljar zmeden pozabi na jezo in v splošno veselost se pomeša še njegov mogočni bas.

V tem trenutku se odpro vrata in v pekarno vstopi popotni rokodelčič. Bled in žalosten je. Ko pa zagleda pred seboj vesele ljudi, mu žarek veselja spreleti obraz in nazadnje se z njimi vred smeji, pa sam ne ve zakaj.

»Je tvoj, Rezka?« kriči Elija. »Tvoj? No, pravzaprav bi te moral pošteno ozmerjati, ti nesrečno dekle ti, ker pa je tvoj …«

»Kar obdržite ga, mojster! Stopite bliže, ovijem vam ga okrog mezinca. To prinese srečo, prav zares.«

»Toda, pek, od kdaj pa je dekle vaš pomočnik?« se začudi čevljar.

»Odkar je nesrečnega Toneta vzela noč. Samo popival je in norel za dekleti, nazadnje pa pobegnil in odnesel ves denar iz blagajne, lopov nesrameni!«

»In tri klobase iz prekajevalnice,« se vtakne vmes gospodinja.

»No, no, saj nisem hotel ravno sitnariti zaradi lasu,« se zdaj opravičuje čevljar. »Če pa tvoj “pomočnik” želi menjati obrt, je pa tudi v moji čevljarnici še ena pručka prosta, kajne Rezka? Pa zbogom!« Po teh besedah Elija zapusti pekarno.

»No, kaj bi radi?« se obrne zdaj pek na prišleca pri vratih.

»Pekovski pomočnik sem in prav lepo prosim, če bi me mogli zaposliti.«

»Seveda! Pa razumeš svojo obrt?«

»Mislim, da bi bili z menoj zadovoljni, mojster!«

»No, pa mi povej, kako se napravi testo, da se speče lep, fin, bel kruh?« prične izpraševati Weirig.

»Ne sme biti ne premehko, ne pretrdo!«

»Dobro. Prav!«

»Če je premehko, tedaj ne vzhaja. Kruh je prenizek in nima lepe oblike.«

»Prav, prav!«

»Če pa je pretrdo, je pecivo preveč okroglo in napeto.«

»Prav si povedal. Popolnoma pravilno. Zdi se, da se na peko razumeš. S kvasom je prav tako kakor z vsemi grenkostmi v človeškem življenju, in s štručkami prav tako kakor s človeškim srcem. Če srce ne pozna trpljenja in bridkosti, ostane nezrelo in nesposobno za življenje. Če pa je v njem preveč grenkkosti, je pa zopet revno in drobljivo, kakor hleb kruha, v katerem ni nobene trdnosti. Neke prave mere jeze in nejevolje mu je treba, kot jo imam na primer jaz s svojim hišnim križem tule. Tako srce je všeč Bogu kakor blagoslovljen in tečen kos kruha ljudem. Kar pri nas ostaneš, fant! Če prav tako dobro poznaš Božje zapovedi kakor pekovska pravila, tedaj si za dolgo dobo našel pravo delavnico. Rezka, tebe pa odpuščam. Zdaj pojdi in pokaži fantu njegovo izbo.«

Zvečer je rekel mojster Weirig svoji ženi:

»Fant bo kar pravi! Mislim, da razume svojo stroko.«

»Prav gotovo je dober človek. To se vidi na prvi pogled. Le nekoliko bledičen je in menim, da ga nekaj teži.«

»No, za rdeča lica boš že ti poskrbela, žena. Z žalostjo, no, to je pa pač tako, kakor sem rekel v pekarni, to je tako kot s kvasom: Malo je je dobro, če je je pa preveč, pa napravi srce bolno in revno. Kajne, da sem dobro povedal.«

Rezka je v svoji kamrici še dolgo mislila na novega pomočnika.

»Čeden fant je Klemen. Le nekoliko preveč žalosten je. No, se bo že še naučil smejati.«

Nato si je izpulula plav las in si ga ovila okrog mezinca leve roke.

»To prinese srečo!« je govorila sama s seboj. »In kar si kdo zraven misli, se gotovo izpolni.«

A Rezka pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj si zraven misli.

Klemen Dvořak je še dolgo v noč bedel v svoji podstrešni izbici. Od srca vesel je bil, da je spet našel toplo, udobno gnezdo. Več dni je na Dunaju zaman iskal delo. Ti dnevi so bili kakor pekel. Prosjačenje za delo podnevi, bivanje v umazanih skupnih prenočiščih ponoči, brezupna zapuščenost potujočega rokodelčiča, osamljenost med množico velikega mesta, so napravili srce bolno in trudno. Klemen je bil resnično vesel, da je našel delo in stanovanje pod tako udobnim krovom. Toda gospodinja in Rezka sta prav uganili. Veliko žalost je nosil v srcu. Osemindvajset let je bil star in vendar je bil bolj kot kdaj koli poprej oddaljen od svojega cilja. Ali se ni do zdaj vedno vrtel kot v začaranem krogu? Mali latinec pri župniku v Tasovicah – pekovski vajenec pri mojstru Dobšu – rimski romar – pekovski pomočnik pri bratu Martinu – menih v Tivoliju – samostanski učenec v Mostah – samotar v Mühlfrauenu – in zdaj spet pekovski pomočnik na Dunaju! Ali ni bila pot, ki naj bi ga vodila do uresničenja njegovih želja, brez vsake nade zaprta? Kdo naj bi mu v tem velikem tujem mestu odprl vrata v svetišče?

Močan pomladni veter je pometal Cesto sv. Janeza. Odpahnil je okence podstrešne izbe “Pri železni hruški” in zanesel v Klemenovo sobo nežne glasove orgel iz kapele uršulink, ki so imele svoj samostan ravno nasproti pekarne. Sestre so pele nočne psalme. In zdaj je zadonelo glasno in razločno v pomočnikovo sobico. Ti glasovi so vlili fantovemu srcu blago tolažbo.

»Qui habitat in adiutorio Altissimi, in protectione Deo coeli commorabitur – Kdor prebiva v zavetju Najvišjega, bo ostal vedno v božjem varstu.«

To je bil vendar njegov najljubši psalm, ki ga je tolikokrat prepeval, kadar mu je bilo pri srcu težko. Tudi zdaj mu je prinesel tolažbo. Ob njem je Klemen preprosto položil svoje trudno, žalostno srce v Božje roke. Od cerkve sv. Štefana sem so doneli večerni zvonovi. Sestre v koru so pele:

»S svojimi perutmi te bo obsenčil in v njegovo varstvo zaupaj!«

Klemenu se je zdelo kakor bi ga ovile Božje peruti. Čutil je, da je Marija razprostrla svoj plašč nad njim. Nato so mu oči padle skupaj. Zaspal je.