VI. Skopljanski škof

15. Ekumenska obzorja

Gnidovčeva osebnost, njegov ugled, dušnopastirska skrb po župnijah, v diaspori, med ljaramani, dobra dela vseh vrst, namenjena ljudem katerega koli nazora, potegovanje za stiskane itd. – vse to je pri drugovercih vzbudilo globoke odmeve. Škof je bil vljuden, spoštljiv in prijazen do ljudi vseh ver. Posebno pozornost je posvečal pravoslavnim škofom, kadar so ga opravki ali slučaj privedli z njimi v stik. Pravoslavne duhovnike, pa tudi muslimanske hodže je vnaprej pozdravljal. Svoje duhovnike in vernike je navajal k takemu vedenju, ki bo ločene brate zbliževalo. Duhovnikom, kateri so odhajali na pota v diasporo, je naročal, naj se prijateljsko vedejo do pravoslavnih svečenikov in da naj vernike opominjajo k spoštovanju do pravoslavne Cerkve in duhovnikov. Vsi naj žive v miru s pravoslavnimi; seveda je vernike treba opozarjati na resnico, da je Kristus ustanovil eno samo Cerkev. Katoliški verniki imajo dolžnost, da z zglednim življenjem drugim kristjanom kažejo resničnost in dobroto katolicizma.

Odklanjal je pridobivalno vnemo. Rajši je podelil dovoljenje za mešan zakon kot dovoljenje za prestop nekatoliškega kandidati za zakon v našo vero. Za vsak prestop je terjal resnično prepričanje in voljo.

Tudi v primerih pravoslavnega nasilja nad katoličani je pokazal veliko potrpežljivost. Svaril je duhovnike, naj se varujejo ostrih izjav. Vendar so ga sovražnosti zelo bolele in je vse storil, da zaščiti svobodo vesti. Veliko je trpel zaradi nasilja nad Slovenci v Bistrenici. V Skoplju so pravoslavci pritiskali na Čehe, po večini zaposlene v pivovarni, pri čemer se je žalostno odlikoval metropolit Josif. Z obljubami in grožnjami so obdelovali tudi dalmatinske naseljence v vasi Džermijan pod Kajmakčalanom. Pri tej propagandi in nasilju so sodelovali celo profesorji bitoljskega bogoslovja. Vsaki družini0, ki bi prestopila v pravoslavje, so obljubljali vrečo moke, nekaterim še vola.

Gnidovec je zaupal predvsem v delovanje milosti. To se lepo vidi iz kratkega, previdnega prispevka, ki ga je na prošnjo uredništva poslal (poleg drugih naših škofov) v Kraljestvo božje za desetletnico izhajanja tega mesečnika. V štev. 7-8 beremo na strani 85:

»Kraljestvu božjemu, cenjenemu glasilu Apostolstva sv. Cirila in Metoda (ACM), želim obilnega božjega blagoslova in priporočam naročnikom in vsem, ki bero ta glasnik, naj se v pobožnih molitvah spominjajo tudi naših vernikov v diaspori. Molimo, delajmo in žrtvujmo za kraljestvo Kristusovo z zaupanjem v priprošnjo brezmadežne Device Marije in svetih blagovestnikov Cirila in Metoda!

V Skoplju, 13. junija 1936.

Ivan Franjo Gnidovec
škof skopljanski«

Veliko ljubezen je škof izkazoval vzhodnim katoličanom (uniatom) v Makedoniji in se neustrašeno potegoval za njihove pravice. Že na prvih misijonskih potovanjih je prišel z njimi v stik in se zanje živo zanimal. Ko je prvič prišel v Dževdželijo (menda 1. 1926), so ga uniatski zastopniki iz Bogdancev prišli prosit, naj jih obišče. Čeprav niso bili pod njegovo jurisdikcijo, je škof čutil dolžnost, da jim ustreže. Vsa vas se je zbrala okrog njega in ga jokaje prosila, naj jim preskrbi stalnega duhovnika vzhodnega obreda, da bi bili deležni slovanskega bogoslužja, za kar so se borili že pod Turki proti Grkom, ki so uvajali grško liturgijo. Po škofovem nasvetu je stodvajset hišnih poglavarjev podpisalo izjavo, da so z družinami katoličani in to hočejo ostati. Gnidovec je s to listino odšel na veliko županstvo v Skoplju, potem v Belgrad ter zahteval za te ljudi versko svobodo. Na uradih so se čudili, da žive ob grški meji katoličani, in obljubili zadevo raziskati.

Posledica je bila, da so v Bogdance prihrumeli orožniki in vojaški oddelek. Podpisnike so zajeli in odvedli na okrajno glavarstvo v Kavadar. V zaporih so jih tako mučili, da so nekateri zaradi poškodb umrli Mnogim so z izgovorom agrarne reforme odvzeli najboljše kose zemlje, vsem pa so zagrozili, da jih bo požrla noč, če se bodo še kdaj predrznili predstavljati se za katoličane in iskati zaščite pri katoliškem škofu.

Gnidovca so poklicali na veliko županstvo v Skoplje in pa ministrstvo v Belgrad ter mu pokazali izjavo okrajnega glavarja in orožniških poveljnikov, da tam ni katoličanov in da so torej pritožbe skopskega škofa neutemeljene. Priloženo je bilo tudi potrdilo pravoslavne štipske škofije, da so v Bogdancih izključno pravoslavci. Minister je škofu prepovedal, da bi oblastem v prihodnje delal 0s podobnimi posredovanji težave pri urejanju novoosvobojenih krajev. Uradne listine dokazujejo, da tam katoličanov ni. Škof je še poznejša leta v pogovorih o uniatih s solznimi očmi pripovedoval te dogodke.

Ni pa se dal zastrašiti in se je ob vsaki priložnosti potegnil za uniate in o njih položaju obveščal križevskega škofa.

Na enem poznejših dušnopastirskih potovanj je prišel v Strumico. Po svoji navadi je obiskal poveljnika posadke, orožništva in načelnika financ. Povedal jim je, da bo priložnost za velikonočno spoved. Oblasti so mu za maševanje dale na razpolago vojašnico. Odbil je ponudbo, češ da bodo vsi obredi v katoliški cerkvi. Vojaki in civilni oblastniki so se čudili – še nikdar niso slišali, da bi bila v mestu katoliška cerkev. Ko jim je škof opisal, katera je, so trdili, da je to bugaraška cerkev in da vanjo vojaštvo ne sme. Gnidovec pa je s poudarkom pojasnil: »To je katoliška cerkev, četudi vzhodnega obreda. Katoliška cerkev je ena, a obsega razne obrede.« Dosegel je, da so predstavniki oblasti prvikrat prestopili prag te cerkve, in s tem dal tamkajšnjim uniatom krepko moralno oporo.

Za pripravljanje zedinjenja je Gnidovec stalno priporočal molitev in misijone, posebej še Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Hkrati pa je poudarjal, da uspehov ne bo brez zglednega življenja katoličanov. V pridigah je rad naglašal, da so prav verniki jnost do cerkvenega zedinjenja; zato morajo biti vzor pobožnosti, poštenja in dobrodelnosti.

Prava ekumenska božja pot je bila vsakoletno romanje v Letnico k “črnogorski” Materi božji. K njej so se zgrinjali ne le katoličani, temveč tudi pravoslavni in celo muslimani. Gnidovec je tu organiziral tri evharistične kongrese: 1. 1931, 1934 in 1938. Poskrbel je za govornike o presv. Rešnjem Telesu, poskrbel za spovednike. Središče prireditve je bila popoldanska procesija, v kateri je škof nosil monštranco in blagoslavljal.

Enega teh romanj se je udeležil dr. Lambert Ehrlich z nekaterimi svojimi akademiki. »Kar ves iz sebe je bil, ko je tam videl zbranega toliko ljudstva in škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca med njimi. Dr. Ehrlich je trdil, da ne izključuje čudežev po vsem tem, kar je videl« (Baragov vestnik XV, št. 1).

O tretjem letniškem shodu je pisal zagrebški univ. profesor dr. Oberski:

»Vide! sem že mnogo velikih in manjših katoliških kongresov z veličastnim zunanjim sijajem. A to kar sem videl v Letnici, v nekem oziru presega vse. To je edinstveno! Ta prisrčni sprejem prevzvišenega g. škofa, ta patriarhalna preprostost najbolj preprostih in neukih vernikov je bila podoba iz prvih časov krščanstva. Ljudstvo je kazalo toliko spoštovanja, vdanosti in ljubezni do svojega duhovnega nadpastirja, da je bila to podoba prihoda apostolov na njihovih apostolskih potovanjih, kjer so se goreči verniki kakor dobri otroci veselili prihoda svojega duhovnega očeta. Veselili so se ga kakor prihoda nebeškega angela.

Po sprejemu škofa se je vršila procesija s škofom v cerkev. Kakor morski valovi je padalo ljudstvo na kolena, da prejme njegov škofovski blagoslov.

Ko je bila cerkev do zadnjega kotička polna, je škof v svečanem govoru otvoril evharistični kongres. Njegov govor je bil kakor svetla, sveta iskra, ki je s čudovito močjo prevzel vsa srca vernikov. Vsak je iz govora čutil bujni izliv tistih verskih čustev, katerih je bila polna njegova sveta apostolska duša. Množica vernikov ga je poslušala napeto, v največji tišini. Niti diha ni bilo slišati« (Katoliški list, št. 6, 1. 1938, Zagreb).

Gnidovec je imel namen osnovati novo župnijo v Ohridu. V duhu srbskega konkordata naj bi bila glagolska, kar bi poudarilo zvezo s svetima bratoma Cirilom in Metodom in njunimi učenci. Večkrat je govoril, kako moramo razbiti predsodke, da smo latinska, protinarodna Cerkev. Z dejanji moramo pokazati¹ njeno vesoljnost, spoštovanje vseh plemenitih izročil in pravic katerega koli naroda.

V Ohridu je bila nekoč katoliška nadškofija in zadnji nadškof je po premestitvi v Skoplje nosil naslov obeh nadškofij. Ker je bil Ohrid žarišče delovanja za učence sv. Cirila in Metoda, nam to tudi tam nalaga nadaljevati njihovo delo. Gnidovec je naglašal, da so Makedonci pobožno ljudstvo, a žal slabo v veri poučeni.

Po prvi svetovni vojni se je v Ohridu naselilo dokaj katoliških uradnikov, tudi z družinami. V osnovni in srednji šoli je bilo precej katoliških učencev. Razen tega je tam opravljalo vojaški rok veliko mladeničev iz katoliških krajev. Gnidovec je v Ohridu osebno poslušal željo vernikov, da bi dobili svojo kapelo, saj so do najbližje cerkve – v Bitolju – imeli 72 km. Sklenil je, da jo zgradi. A vsak poskus je naletel na hudo nasprotovanje. Januarja 1. 1938 je Gnidovec poslal za župnika v Bitolj * g. Alojzija Turka in mu naročil, naj doseže, da bo Ohrid dobil svojo kapelo.

Kmalu se je izkazalo, da je to skoro nemogoče. Episkop Nikolaj Velimirovič, znani srbski cerkveni govornik in pisatelj, se je zarotil, da katoličani v Ohridu ne bodo dobili svoje „bogomolje“. V posebni okrožnici je vsakemu pravoslavcu, ki bi kaj prodal katoličanom, zagrozil z izobčenjem. Gnidovec je Turka spodbujal, naj ne popusti. Treba je vztrajati v molitvi in se zatekati k Materi božji.

* Dotlej je bil v Bitolju samo vojaški duhovnik. Najprej je župnikoval tam bivši frančiškan don Ante Kržanić (Gnidovec ga je našel v nekem hotelu kot kuharja, pa ga je spravil na pravo pot). Za njim je prišel Bosanec don Ante Dujmušić. A ta se ni znašel. Najel je zasebno stanovanje in hotel, naj škof poskrbi za upravo župnije.

Končno je staro, nedozidano hišo z vrtom ponudil neki musliman. Bitoljski župnik je takoj podpisal pogodbo in jo dal potrditi na sodišču. Iz svoje “dote”, ki mu je na jugu že parkrat pomagala iz zadrege, je plačal del kupnine. To je zadevo rešilo. Ko je episkop za prodajo zvedel, je pritisnil na muslimana, da ga bodo bojkotirali. Mož se je prestrašil in hotel pogodbo razveljaviti. A to se ni več dalo. V škripcih pa je bil tudi kupec: v roku enega mesca je bilo treba poravnati ves dolg. Na škofiji hi bilo niti dinarja: prav tedaj so dokončavali božjepotno cerkev v Letnici in gradili cerkev sv. Ane v Dunavu za ljaramane. Škof je g. Turka povabil v cerkev., da skupno molita za to stvar. Ostal je v zbrani molitvi dve uri – nepremičen kot kip; njegov duhovnik ni toliko zmogel.

Nekaj dni pred rokom je prišel Turk škofa spominjat na plačilo. Denarja ni bilo. Spet sta šla v cerkev, spet je škof klečal in molil. Predzadnji dan je škof na menico dobil potrebni denar.

Nasprotniki so še vedno skušali zidanje preprečiti, a ni jim uspelo. Po mnogih potih je bitoljski župnik čez mesec dni prejel potrdilo o prenosu lastništva.

Kapelica je bila dozidana v letu škofove smrti. Ob navzočnosti predstavnikov oblasti in množice občinstva, tudi pravoslavnega, jo je na praznik Brezmadežne 1. 1939 blagoslovil kapitularni vikar Viktor Zakrajšek.

Med vojsko je kapelico zasedel bolgarski svečenik. Nova država je vrt nacionalizirala, kapelica pa še zmerom stoji.

In bil je eden tistih deževnih japonskih dni, ki se zdijo, da se bodo vsak čas razjasnili. A te zmeraj znova s kapljami prepričajo, da ne sklepaš pravilno. In če si na cesti in izpod dežnika upaš odkriti košček svetlega nebesa, ti ga takoj zakrijejo. Da se izognem razočaranju in bolj in bolj mokrim hlačam – od golenic navzdol – se z dvigalom povzpnem v pêto nadstropje nedavno obnovljenjega poslopja. Nedelja je in poslopje je razmeroma tiho, in še dve uri moram čakati na avtobus. Moja pomota, ker nisem dovolj jasno izrekel časa odhoda, ko sem v množici potnikov kupoval vozni listek. Vedel sem, da je v petem nadstropju skoraj sredi velikega prostora nekaj sedežev v obliki kock. Upal sem, da bo vsaj ena kocka zame prazna. In kar štiri so bile; po štiri so namreč tvorile novo kocko, menda le v nedeljo več ali manj zasedeno.

Iz malce mokre torbe potegnem notes in kemični svinčnik (to orodje imenujemo tudi na Japonskem bolj ali manj razločno “bali pen”). Skoraj povsod me spremljata. S tako imenovanim navdihom je namreč tako, da nikdar ne veš, kdaj te iznenadi. In tudi, ko ga ujameš na papir, še ni dozorel za kakšen esej ali celo pesem. Nekaj takega se dogaja s snežinko: veš, da je lepa, čudovito lepa, a preden se ti posreči, da se ti razodene pod mikroskopom, je treba čas razdeliti na štiriindvajset potrpežljivih enot. Ne vem, ali prav razumete. Vsekakor sedim na kocki z notesom na kolenih in s tistim kemičnim orodjem v rokah. Notes ni prazen: po dvakrat štiri vrstice nastajajoče pesmi me gledajo pričakujoče. Tokrat jih ne bom razočaral. In prav, ko hočem dodati prvo vrstico tretje kitice, stoji poleg mene belo oblečen možakar in me angleško nagovori:

»Oprostite, da Vas motim. Ni vsak dan, da bi srečal človeka, ki piše pesmi.«

Za hip se ozrem v obraz za učenimi očali. Zdravnik? Vsekakor je obraz japonski in prijazen.

»Skušam pregnati dolgčas. Skušam napisati pesem. Ni lahko, a je zanimivo.«

»Ste že kaj objavili?«

»Hm! To in ono sem poslal revijam. Ena mi je svetovala, naj se lotim bolj koristnih opravil. Češ, da so pravi pesniki rojeni za to in da je verjetnost, da sem eden izmed njih, matematično majhna, ker je zmeraj manj rojstev.«

»Vi ste pa prepričani, da imate tovrsten dar?«

»Prepričan? Hm! Ne vem. Kot sem rekel: hočem pregnati dolgčas.«

Iz žepa potegne vizitko.

»Dovolite, da se Vam predstavim. Sem doktor Sugita.«

Hočem vstati, on pa me potisne nazaj in tako sedeč sprejmem vizitko.

»V čast mi je, da sem Vas spoznal. Govorite odlično angleško.«

»Nekaj let sem študiral v Ameriki. Zdaj imam svoj urad s sodelavci tukaj v petem nadstropju.« Z roko pokaže proti razsvetljenim vratom v ozadju: »Naša posebnost je zdravljenje poklicne psihopatije.«

»Čestitam, gospod doktor, k poklicu, ki lahko ozdravi marsikatero japonsko bolezen.«

»Naša specialiteta je, da pomagamo ljudem odkriti – večkrat neslutene – sposobnosti, ki jim zagotavljajo uspeh.«

»Zdravljenje traja dolgo?«

»To je odvisno od bolnika. Dosegli smo že nekaj odličnih rezultatov. Nek diplomiran agronom je odkril, da je rojen za politiko. Zdaj je uspešen parlamentarec. Nekaj prodajalka v velemestni trgovini je bila blizu samomoru, ker je obupala nad smislom svojega poklica. Pomagali smo ji v skladu z njenim skromnim zaslužkom« – oči so mu zdrknile k mojim mokrim hlačam, se pravi od golenic navzdol – »in zdaj so njeni romani uspešnice.«

»Čestitam, gospod doktor!«

»Zdaj veste, zakaj sem se zagledal v vaše pisanje pesmi. Računal sem z možnostjo, da vas nekaj žene v pesnikovanje, ki pa ga občinstvo ignorira in vam polni življenje z grenkobo. Ali smem vprašati: kaj vas prav posebej zanima, kje bi se počutili najbolj srečnega?«

»V podmornici,« odgovorim smehljaje.

»V podmornici?«

Z iskrečimi očmi mu razlagam:

»Pomislite! Cel svet je vaš. Ni meja ne obmejnih stražarjev, ne zavlačujočih preiskav. Sicer ste obdani od motorjev, toda ti Vas nosijo skozi valove in na valovih k zoram in sončnim vzhodom in zahodom in k nočem z zvezdami in k neznanim pristaniščem, polnim čudovitih rastlin in še bolj čudovitih živali in z najbolj čudovitimi ljudmi…«

»Gospod doktor”!« ga pokliče asistentka v belem izpred vrat z zlatimi črkami.

»Hái!« se odzove doktor (kar po naše lahko pomeni tudi “Takoj!”), a se mi še enkrat nasmehne:

»Morda imate pa res nekaj pesniškega v sebi.«

Tudi jaz odidem v pritličje, ki nudi izključno jestvine. Hm, morda je nekaj pesniškega v meni… Pred bananami stojim, zares so cenene. In kako dišijo!

»Dober dan, gospod misijonar!«

Ozrem se. Za menoj stoji starejša Japonka, katoličanka skupnosti v teh osrednjih japonskih gorah. Zjutraj sem z njimi – in pravzaprav z našim Gospodom – daroval sveto Daritev.

»Kdaj boste spet prišli?« me vpraša in čutim, da se tega veseli. Ne, ona nima nobenega dvoma o mojem misijonskem poklicu.

Jaz tudi ne.

VI. Skopljanski škof

14. V boju za vero in pravico

O pravoslavnem pritisku na katoliške vernike nas pouči nekaj primerov iz ohranjene korespondence. 17. januarja 1935 je iz Bitclja pisal škofu vojaški duhovnik dr. Ante Kržanić, da je od katoliške vere odpadel kmet Pavao Srdelić, glava 10-članske družine. Dotlej se je v njegovi hiši čuval oltarni kamen, da se je tam brala sv. maša. Nagovoril ga je odpadli katoliški duhovnik Josip Marušić, Dalmatinec, tedaj suplent na pravoslavnem bogoslovju. Izkazalo se jej, da je Srdelić materialist. Od lazaristov je iztisnil 2.000 din, od Kržaniča 500. Zdaj so mu dali mesto vratarja v pravoslavnem bogoslovnem učilišču. Sina Šimuna, ki je končal 6. gimnazijo v Prizrenu in stanoval v škofijskem dijaškem domu, je dal vpisati v pravoslavno bogoslovje v Bitolju. (Iz pisma g. Dorčića jan. 1968 izvemo, da je Šimun res postal pravoslavni duhovnik, medtem ko so se ostali vrnili v katoliško Cerkev).

Iz Kumanova se je škofu 18. avgusta 1935 oglasila Tereza – Vidosava Vuković. Pripoveduje, da je prestopila v katoliško vero na Čukarici (g. Zdešar). Odtlej je morala mnogo prestati. Po premestitvi na jug je upala, da bo tega konec, a jo spet preganjajo, zlasti upravnik bolnišnice in svečenik. Zdaj so ji ukazali, da se mora postiti osem dni, potem pa prejeti pravoslavno obhajilo.

»…dakle svemu je kraj, ali ja neču se opet vratiti u pravoslavnoj veri, molim Vas pomagajte mi, kraj je svemu.« V pripisu priporoča Vukovićevo Slovenka Ivanka Šinigoj, žena orožniškega narednika. Dostavlja, da so Terezi dali do nedelje rok: ali iz bolnice ali v pravoslavje. Ne dovolijo ji obiska v nobeno katoliško družino. 3. septembra popisuje Vukovićeva preganjanje. Zdaj so jo obdolžili kraje in ‘čakajo priložnosti, da jo odpuste. Upa, da Odrešenik ne bo dopustil, »da zasrljam opet u svetsko blato, iz kojega sam se izvukla sa njegovom milošču.«

Ravno tiste dni (30. avgusta 1935) javlja Marko Bačić iz kraja Džermijan, da se je z družino dal pregovoriti in so prestopili v pravoslavje. Zdaj se kesajo; prosijo škofa, naj bi jih spet sprejel ter naročil župniku, da jim dovoli prejemanje zakramentov.

Mesec nato (27. septembra) sporoča tedanji župni upravitelj v Janjevu g. Zakrajšek, da so v Adi odpadle tri istrske družine. (Formalno sicer še ne, ker nimajo denarja za krst). Razlog: da ne bodo pod Rimom, temveč popolni Jugoslovani.

Gnidovec se je zelo zanimal za ljaramane. Iz Prizrena je dobil stike s temi prikritimi katoličani v Krvosariji (med Prizrenom in Uroševcem, a daleč od ceste) in v Dunavu (župnija Stubla). Po posredovanju znancev katoličanov jih je pridobil za razgovore. Navajal jih je k temu, da naj javno priznajo, kar nosijo v srcu. Dokazoval jim je, da ni več razloga za skrivanje – turške oblasti ni več in zajamčena jim je svoboda. Goreče jim je govoril o Jezusovi ljubezni do nas in o dolžnosti, da ga pred svetom priznamo.

Skrivanje skozi mnoge rodove, družbene in gospodarske povezave in odvisnosti, strah pred muslimanskimi sovaščani, bojazen pred zasmehovanjem, nezaupnost, nepismenost in skrajna verska nevednost, v nekaterih primerih mnogoženstvo – vse to razlaga, zakaj so se Ijaramani tako težko odločali za javno priznanje katolicizma. Zlasti je bilo težko navezati prvi stik. O takem sestanku poroča dr. Knavs, ki je Gnidovca nekolikokrat spremljal na teh misijonskih poteh. Neki Ijaraman je na priporočilo katoliških sorodnikov sprejel škofa in Knavsa v posebnem prostoru, kamor so nato prihajali še drugi možaki. Ženske na take sestanke ne smejo, ker veljajo zaradi ostalih ljudi muslimanski običaji. Čeprav sta bila misijonarja na smrt utrujena in lačna, sta vzdržala v pogovoru dolgo v noč. Škof ni popuščal; prepričeval je in navduševal. Ko so Ijaramani kasno odšli, je pozval Knavsa k molitvi. Prebdela sta ostanek noči z rožnim vencem v rokah. Šele po več podobnih sestankih je prišlo do prvega uspeha.

Koliko takih nočnih obiskov je napravil Gnidovec (in njegovi duhovniki)! Vračal se je poln upanja, doživljal pa mnoga razočaranja. A odnehal ni.

Mnogi Ijaramani so zahtevali, naj jim v kraju postavi cerkev – le tako bodo enakopravni, ko ne bodo več smeli v džamijo, pač pa bodo lahko hodili v svojo “bogomoljo”. V Krvosariji je škof z vztrajnim prizadevanjem in tvarnimi žrtvami pridobil nekaj družin za zidavo cerkve. Muslimani so se pritožili in zahtevali, naj oblasti to prepovedo. Zlahka so pridobili velikosrbske mogočnike, da so se postavili po robu “katoliški propagandi”. A proti Gnidovčevi trdni volji niso uspeli. Zgradil je cerkev. Takrat pa so se nekaj iz strahu, nekaj iz želje po boljšem življenju maloštevilne spreobrnjene družine izselile in zapuščena cerkev je postala spomenik vztrajnosti in gorečnosti škofa Gnidovca.

Pet ur dolgo pot iz Stuble v Dunav je Gnidovec kljub opozorilom, da se izpostavlja nevarnosti za življenje, večkrat prepešačil. Tudi v Dunavu je zmagal, in ljudem, ki so se vrnili v okrilje Cerkve, postavil božji hram.

Za marsikaterega ljaramana in za zapletene položaje, v katerih so bili, so škof in njegovi duhovniki izvedeli vsako poletje v Letnici, kamor so prihajali na romanje. O teh stvareh je še za Gnidovčevega življenja in po njegovi smrti večkrat pisalo Kraljestvo božje. (To so bili predvsem Kordinovi in Zakrajškovi dopisi). Kako težko je bilo spoznati, kaj se v ljudeh skriva,, naj povesta dva primera. Nekdanji prizrenski župnik don Luz Kurti je pripovedoval o hodži, ki je podnevi z minareta klical: „Alah je Alah“, in muslimane vabil k molitvi, ponoči pa je bil v neki Ijaramanski hiši pri sv. maši in z drugimi molil rožni venec. G. Zakrajšek se spominja muslimanskega veroučitelja, ki je bil v Janjevu krščen in vpisan v matično knjigo, a je to vsem prikrival – najbrž se je bal za službo.

Marsikateri ljaraman je zvito izkoriščal škofove dobrote in vnemo: prosil ga je za denar, češ da bo z njim poravnal vse obveznosti do muslimanov in se bo potem lahko svobodno odločil.

Muslimanske oblasti so Gnidovca večkrat tožile zaradi propagande med njihovimi verniki. Škof je z vpisi v matične knjige dokazoval, da so tisti ljudje krščeni, katoličani. Od oblasti je zahteval, naj javno oznanijo, da smejo svobodno živeti po svoji veri. A tega ni dosegel. Velesrbski krogi so imeli rajši muslimanstvo, kot da bi se utrdil katolicizem na ozemlju, ki so ga hoteli srbizirati.

»Ali bi šli z menoj?«

Takoj sem spoznal glas starejšega misijonarja, izvedenca za kitajski budizem in njegov vpliv na japonsko dušo.

»Kam, dragi gospod?«

»Danes imajo v enem tokijskih predmestij izreden bazar starih zgodovinskih knjig. Po enajsti bi šla. Imam dovolj v žepu za krepko kosilo.«

»Grem.«

In sva šla, ne tako hitro, kot tečejo besede na strojnem traku. Gospod misijonar ni imel več močnega srca in tudi kolena so zahtevala določene gibe in pregibe. Toda okoli poldneva sva se znašla pred veliko, rumenkasto stojnico, polno knjig, slik in pergamentov (vsaj meni so se zdeli pergamenti). Želodec me je spomnil na častitljivo poldne, ki je nekako polovica dneva. Spremljevalca pa je pogled na stojnica knjig tako prevzel, da je pozabil na vse drugo in takoj začel brskati po knjigah. V bližini je stalo drevo in v njegovi senci je čakala svetlorjava klop. Jasno, da je čakala name.

»Tam vas čakam,« obljubim spremljevalcu, ki se za hip ozre proti klopi in takoj vrne pogled orumeneli knjigi v roki.

Besedo “tam” sem izrekel glasneje, da ga spomnim na bližino, in če bi bilo podzavestno mogoče, na bližino ure za spodobno kosilo.

Dvanajst trideset. Pri vsem spoštovanju do knjižnih zakladov čutim, da sem lačen. Iz popotne torbice izvlečem železno rezervo, ki jo za vsak primer nosim s seboj – koščke ocvrtega, a spretno osušenega japonskega lignja. Ti koščki rahlo rumene barve imajo to prednost, da ohranijo okus ocvrtega lignja (menda mu pravite kalamar), in vendar se ga da neopazno žvečiti tako, da čas izgubi svojo grozljivo natančnost.

Senca ob klopi se začne daljšati. Odnekod se prikrade veter in vljudno dvigne košček plahte nad stojnico. Toda prijatelj pri stojnici ne reagira. In veter odide. Zadremam.

Naenkrat je prijatelj poleg mene. Žarečih oči mi kaže knjigo, ki jo je kupil:

»Vredna je deset tisoč jenov… prodajalec nima pojma o njej… dobil sem jo za tisoč jenov…«

Ves srečen lista po knjigi.

Rad bi omenil dejstvo lačnega želodca odnosno začetek popoldneva, a se bojim, da bi mu pokvaril veselje, ki ga ima ob svoji dragoceni najdbi. Svoje, od lignja malce potolažene ustnice, prisilim v smehljaj:

»Čestitam k najdbi!«

On pa: »Greva domov?«

In greva h kolodvoru, ki je po raznih kotih in kotičkih oznanjal, da nudi zvezo s hitrejšimi vlaki na naslednji postaji. Na tej izstopiva, da izbereva najin vlak nazaj v prestolnico. Danes ima tista postaja avtomatične pomične stopnice, takrat pa sva morala po stopnicah iz trdega kamna. Jaz sem gledal njegova kolena in mu pomagal navzgor, on pa je prebiral napise z imeni tirov v različne smeri.

Spet po stopnicah navzdol. Vlak že čaka. Pogrezneva se v mehke sedeže, on pa še globlje v svojo knjigo.

Tovrstnemu vlaku pravimo “polbrzec” (po japonsko in po naše pisano dzunkju), ker se ustavi le na nekaj postajah. Čez 25 minut bova na cilju. Vlak zdrvi iz postaje. Čudno, da teh hiš, vrtov, njiv in tovarn prej nisem opazil. Morda pa sem bil bolj pozoren na safirno modro nebo. Razen tega velika brzina skrči razsežnosti ob progi.

Štiriindvajset minut. Vlak bi moral teči počasneje. Toda danes ga upočasnjevanje ne zanima. V oddelku se pojavi sprevodnikov pomočnik.

»Oprostite – bomo kmalu v centralnem Tokiu?« ga vprašam.

»V Tokiu? Ta vlak pelje v nasprotno smer.«

Iz žepa potegne debelo službeno knjigo, določeno stran primerja z zapestno uro in reče:

»Čez kakih dvajset minut se bo vlak ustavil. Izstopite in na tiru številka tri počakajte na vlak za v Tokio.«

»Hvala, gospod!« rečem. Isto reče moj spremljevalec, ljubitelj klasičnih kitajsko-japonskih knjig. Napol obrnjen k meni ob odprti knjigi pa:

»Bog plačaj, dragi prijatelj! Sam bi te dragocene knjige najbrž ne mogel najti – noge bi mi odpovedale. Pomislite: prodajalec ni imel pojma o knjigi, ki je vredna deset tisoč jenov. Dobil sem jo za tisoč jenov…«

VI. Skopljanski škof

14. V boju za vero in pravico

L. 1923 je g. Plantarič moral na pot v Bitolj. V Skoplju so se pogovarjali, kdo bi utegnil biti imenovan za škofa. Ko bo domačini slišali, da se govori o dr. Gnidovcu je jezuit Zadrima vprašal: »Ali zna moliti in trpeti?« Plantarič je odvrnil: »To pa zna, bolj kot kakšen drug.« »O, potem naj pa le pride. Tu ne potrebujemo nič drugega.«

Novi škof se je zavedal, kakšno breme so mu naložili in da ga sam ne bo zmogel nositi. Zato se je otroško vdano izročil nebeški Materi in njen praznik izbral za svoje ustoličenje.

Marsikateri vernik, pa tudi domači duhovnik ni razumel ne cenil ravnanja novega škofa – videvali so ga po cele ure na kolenih pred tabernakljem. Vajeni so bili iz turških časov drugačnih vodnikov. Nekdanji skopski škof Trokshi je na vizitacije in birmovanje po Metohiji in Kosovu jahal s puško na rami in revolverjem za pasom v spremstvu oboroženih Albancev. Prav tak je nekoč vdrl na dvorišče paševega dvorca v Prizrenu in tam z grožnjami ostal, dokler niso izpustili ujetega katoličana. Gradnjo prizrenske cerkve je na čelu oborožene čete varoval pred sovražnimi muslimani.

Škof Gnidovec pa je pridigoval ljubezen, potrpežljivost, odpuščanje. Marsikomu je zaradi tega bil in ostal tuj.

Domačini so bili zagrenjeni zaradi nasilja in krivic, ki so jim bili podvrženi v novi državi. Vse je delalo proti njim: agrarne komisije, davčna uprava, orožniki, policija. V teh “novoosvobojenih“ krajih je vladal zakon samovolje in sile. Na pritožbe V Belgrad so oblastniki krili svoje postopke s tem, da so svoje žrtve označevali kot komite, makedonstvujušče, bugaraše, veliko- albance. Sevedla tudi na strani stiskanih niso bili vsi postopki v redu.

Cerkev, zlasti njen najvišji predstavnik Gnidovec, je v teh razmerah napravila veliko. Škof je iskal pravice pri vseh oblasteh, trikrat je šel celo do kralja. Marsikaj je dosegel, vsega pa seveda ni mogel. In to so nekateri zamerili.

Za razmere, ki so vladale v Črni gori in Makedoniji, sta posebno značilna primera GUSINJE in Bistrenica.

Pod divjimi gorskimi vrhovi Prokletij in Komov se je blizu Plavskega jezera po prvi svetovni vojni naselilo več katoliških družin, ki so prebežale iz Albanije. Nekdaj je bilo tod več katoliških vasi, pa so pod pritiskom prešle v muslimansko vero. Novi naseljenci v Gusinju so bili sicer nepismeni, a bili so versko zavedni in nravno čvrsti. Hranilo jih je v glavnem ovčarstvo, pa njivice koruze in krompirja.

Prve čase so jih na skrivaj obiskovali duhovniki iz Albanije. A to je bilo preveč nevarno, in ljudje so želeli redno in od oblasti priznano dušno oskrbo. Oblasti so jim obljubljale vse mogoče ugodnosti, toda ljudje haj bi prestopili v pravoslavje. Posebno prizadevanje je veljalo najbolj uglednemu naseljencu, ki mu je bilo ime Prelj Kolja,, in je bil glavar veččlanske družine. Za državo SHS si je pridobil zasluge, ker je zavaroval mejo v tem predelu Prokletij. Ponujali so mu mesečno plačo kot solunskim oficirjem in zemljo – s pogojem, da prestopi v pravoslavje. Kolja je take ponudbe odločno odbijal:

»Če se odpovem svoji veri, se odpovem Bogu, Bog pa se bo odpovedal meni. In kaj mi pomaga vse, če izgubim Boga in z njim nebesa.« Tako je ostal z lačno družino prepuščen sam sebi.

Da bi si dobili stalnega duhovnika, je Kolja z nekaterimi uglednejšimi rojaki hodil v Bar, saj je njihov kraj kot del Črne gore spadal pod barsko nadškofijo. Vendar pri nadškofu Dobrečiču niso našli razumevanja. Nadškofu so se zdela dovolj naselja v bližini Bara. Rajši kot za zapuščenimi ovčicami je potoval po svetu. Zato so zastopniki Gusinja obiskali Belgrad in se na ministrstvu potegovali za duhovnika. Referent za katoliško0 vero jim je razložil, da jim ne more pomoči, ker so za take zadeve pristojni škofje. Opozoril jih je, naj poskusijo pri škofu Gnidovcu,, ki se je ravno tedaj mudil na ministrstvu, da tako kot tolikokrat prej in pozneje posreduje za svoje vernike. Albanci iz Gusinja so pokleknili pred škofa in mu začeli opisovati svojo nesrečo – nikogar nimajo, ki bi skrbel za njihovo zveličanje. Gnidovec se takim stvarem nikoli ni mogel ustavljati. Obljubil jim je pomoč, pa jim tudi priznal, da še ‘ne ve, kako jo bo preskrbel, ker mu silno primanjkuje duhovnikov. Med težavami ni bila najmanjša prometna: pot v Gusinje je vodila čez Čakor; bila je naporna in nevarna; ljudje so hodili v skupinah, ker so bili v Rugovski klisuri pogosti razbojniški napadi.

Gnidovec je nagovoril g. Marjana Glasnovića, da je za nekaj časa odšel v Gusinje organizirat novo župnijo in pripravljat gradnjo cerkve, ki naj bi poleg drugega na zunaj kazala pravice katoliških vernikov. Tudi sam jih je obiskal, jih utrdil v veri in pomagal iskati ter kupiti zemljišče za cerkev.

Daši so nabavili zemljišče izven mesteca Gusinje (v vasi Dolje),, so pravoslavni začeli nagajati. Sami so hoteli graditi cerkev v Gusinju. Njihov prota Šekularac je vložil tožbo. Na razpravi v Beranah (danes Ivanjgrad) je na sodnikovo vprašanje prota razlagal, da je v bližini nameravane katoliške cerkve pravoslavno pokopališče – bilo je zanemarjeno, niti ograjeno -, in zvonjenje bo motilo molitve ob grobovih; razen tega da so katoliške cerkve neurejene in nesnažne; stavba bi tudi žalila čut pravoslavcev.

Čeprav je bil sodnik pravoslaven Črnogorec, je ostro zavrnil protove prazne in lažnive razloge in dovolil gradnjo. Vendar je rahločutni Gnidovec odredil, naj kupijo drugo zemljišče, ki naj bo čim bolj oddaljeno od pravoslavnega pokopališča.

Srčno se je veselil z ljudmi, ko je 1. 1934 prišel dozidano cerkev blagoslavljat. Srečal se je tudi s protom in ga prijazno pozdravil.

Pravoslavno cerkev, za katero so morali prispevati vsi uradniki, so dogradili mnogo kasneje. Bila je manjša, slabše izdelana, pa vsaj štirikrat dražja.

Bistrenica je bila nekdaj bogata turška vas z bohotnimi vinogradi in sadovnjaki, kar je vse vojska opustošila. Leži na levem bregu reke Vardar blizu Demir kapije. V zapuščeno vas so ljubljanski veliki župan dr. Baltič, odvetnik dr. Čok, Pertot in drugi poslali mladeniče begunce iz takrat italijanskega dela Primorske, zlasti iz goriške in tržaške okolice. Imenovani gospodje so osnovali zadrugo za pridelovanje opija. Njihovi agentje so fantom obetali lahko delo in hiter zaslužek v “južni Srbiji”. A cene za opij so naglo padle, zadruga je razpadla in fantje so po večini odšli. Zdaj so zvabili v Bistrenico nad 100 primorskih družin. Svoje hiše doma so prodali in odšli na jug, da si v novi državi ustanove novo domovanje. A čakalo jih je strašno razočaranje. Hiše so bile napol porušene, zemlja zarasla s plevelom in trnjem, čez Vardar ni bilo mostu. Podnebje je bilo neznosno: poleti huda vročina, pozimi burja; na ljudi so prežali komarji in malarija, stenice in drug mrčes.

Položaj naseljencev je bil naravnost obupen. Vrniti se niso mogli, ker so čez mejo odšli na skrivaj, za naselitev drugod niso imeli kapitala. Baltič in sodrugi so jim bili pripravili nepravično pogodbo z državo. Dasi je ta takrat rada dajala zapuščeno zemljo zastonj, so morali Primorci podpisati, da jo bodo odplačevali; tako so bili obsojeni na suženjstvo.

Najboljši predel je dobila Baltičeva žena, ki je bila voditeljica kolonije. Ubogi naseljenci so pogosto pošiljali odposlance v Skoplje, naj se zanje zavzame škof in jim preskrbi duhovnika, cerkev in učitelja. Oblasti so začele pritiskati nanje, ‘naj prestopijo v pravoslavje. Nad vasjo so zgradili pravoslavno cerkev, četudi ni bilo med naseljenci nobenega pravoslavca. Iz Štipa je mednje prihajal vladika Benjamin v spremstvu okrajnega glavarja, policije, orožnikov in učiteljev. Obljubljali so jim mir, denarno in drugo pomoč, če se „prekrstijo“. V vas so poslali nekega odpadlega Čeha, potem ruskega popa,, ki naj bi naše Primorce „rešil rimske sužnosti”.

Škofu Gnidovcu je krvavelo srce. Terjal je pravico na banovini in ker to ni zaleglo, pri kralju. Ta je obljubljal, a spre-

menilo se ni nič. Tako je 1. 1931 prišlo do prvega “uspeha”. Slovesno so prekrstili nekaj družin; za botre so bili najvišji oblastniki.

Med propagandnimi gesli so pravoslavci ponavljali tudi to, da si Bistreničani ne morejo niti postaviti cerkve. Škof pa je to hotel na vsak način. Spet se je boril z molitvijo, posredovanjem, prošnjami. Dosegel je, da so mu oblasti odobrile načrt; dobil je zemljišče; neki musliman je podaril kamnolom; dobil je podjetnika. A ko je ta prišel z delavci,, so nastopili orožniki, prepovedali gradnjo, prejšnjemu muslimanskemu lastniku kamnoloma pa so celo vzeli premoženje. Spet je škof hodil od nižjih do najvišjih stopenj oblastva, dosegel obljube, ne pa poprave krivic. Celo učitelje, ki jih je pridobil iz Slovenije in jim zagotovil plačo, so oblasti nagnale in slovenskim ljudem poslali srbskega učitelja (Turki svojih otrok niso pošiljali v šolo).

Končno je ponovno Gnidovčevo posredovanje pri kralju doseglo, da so zidavo dovolili; kamen pa je bilo treba dovažati iz sosednje občine, čeprav ga je bilo v Bistrenici dovolj. Zemljišče je nazadnje prodal neki pravoslavni orožniški narednik.

Z gradnjo cerkve je pritisk na katoličane porastel. Polovici družin je uspelo pobegniti v Slovenijo. Od preostalih je kakih 30 popustilo in na veliko zmagoslavje srbskih cerkvenih in političnih oblasti prestopilo v pravoslavje. Ta odpad je škofa strašno prizadel. Ure in ure je premolil in prejokal pred tabernakljem. Svojim duhovnikom je naročal, naj teh revežev ne zapuste, saj bo žrtve nasilja in mnogo trpe. Sredi teh bojev je bil kralj Aleksander v Marseillu ubit. Trideseti dan po njegovi smrti je bila v skopski stolnici spominska slovesnost. Ker so v pravoslavnih cerkvah taki obredi deset dni pozneje, so se tistega dne v stolnici zbrali vsi civilni in vojaški oblastniki, od bana in generalov do nižjih in najnižjih.

Govor si je škof Gnidovec takrat izjemoma zapisal. Pokrit z mitro in s pastoralom v roki je govoril o hudobiji umora, o grehu in posmrtnem življenju. Potem je njegovo obličje prešinil poseben izraz. S povzdignjenim glasom je nadaljeval: »Povsod govore o kraljevi tragediji, o narodnem žalovanju… Poveličujejo ga… A kaj se dogaja? Ta kralj je meni osebno ponovno s svojo kraljevsko besedo zagotovil svobodo in enakopravnost naših vernikov. A kaj se dogaja? Naše vernike zaradi vere preganjajo. Da dokažejo našo brezpravnost, onemogočajo gradnjo cerkve v slovenski naselbini Bistrenici, četudi so ti ljudje iz narodnostnih pobud zapustili svoje domove in prišli semkaj na jug, ker so jim dali največje obljube. Sam pokojni kralj je veleval, da se morajo njihove pravice spoštovati, da se mora omogočiti gradnja cerkve in šole… Kralj je mrtev. Cerkev se ne more zidati. Verniki so podvrženi nasilju… Govorite o ljubezni do kralja, a njegove besede vi, prav vi, ki imate oblast, ne spoštujete!… Govorim kot škof te škofije po svoji dolžnosti pred Bogom in ljudmi… Ako resnično spoštujete in cenite pokojnega kralja, spoštujte njegove obljube!”

V cerkvi je nastala grobna tišina. Škof je gledal nekam v daljavo, potem pa odšel v zakristijo.

L. 1936 je vstala v nesrečni vasi cerkev sv. Jožefa. Škof sam jo je blagoslovil. Njegovemu prizadevanju je uspelo, da so se nekateri vrnili v katoliško Cerkev. Za ostale je nosil bolečino do smrti, z bolečino pa tudi upanje. In ne zaman! Msgr. Turk poroča, da so se po Gnidovčevi smrti – »brez dvoma po njegovi priprošnji« –, potem ko je bolgarska okupacija zlomila moč vele- srbstva, vse družine (razen polovice članov ene) vrnile v katoliško Cerkev. Po vojski so vsi Slovenci odšli iz Bistrenice, gospa Baltičeva je tam spokorjena umrla, cerkev sv. Jožefa s svojim lepim zvonikom pa še vedno priča o pretresljivih zgodbah preteklosti.

»Ali bi šli z menoj?«

»Kam?«

»Na jezero plavat,« mi reče smehljaje eden mojih prijateljev, starih med 30 in 40. V kopalkah stoji pred menoj. »Po včerajšnjem tajfunu je jezero kot safir. In zrak je tako svež kot spomladi.«

»Spremljal vas bom z očmi,« mu rečem; bil sem nameč že zjutraj v jezeru. On pa:

»Prosim, pojdite z menoj. Po tajfunu je v vodi kar dosti hlodov in odlomljenih vej. Čul sem, da človeka ranijo. Ne vem, kako bom reagiral. Saj veste, tri otroke imam doma.«

Ne morem se več upirati. Zlezem v še mokre kopalke in se vrnem v jezero. Malce hladna je voda, a sonce pripeka iz višine in vzpostavlja ravnotežje. Tu in tam plavajo veje. Počasi se bližava sredini jezera. Naenkrat mi reče:

»Srce mi močno bije, v možgane mi bije. Kaj naj storim?«

Mirno mu rečem po nekaj zamahih ob njem:

»Najprej nobene panike! Lepo se obrnite v smeri obale nazaj. Prosim, plavajte počasi. Čisto poleg vas sem. Do obale ni niti 60 metrov.«

Pokima in se obrne in z rdečim obrazom počasi plava nazaj k bregu. Plavam ob njem in ga gledam. Tako ve, da sem na razpolago, če pride do krize. Celo smehljal sem se, kolikor je to v vodi mogoče.

»Še malo, še malo,« ga vzpodbujam.

Ob bregu sva. Kakor da je ves izčrpan obleži na pesku. Jaz pa se zahvalim svojemu in njegovemu angelu varuhu. Pomislite, kaj bi bilo z njegovo smrtjo: vdova s tremi otroki, bedna pokojnina, in madež na mojem imenu: namesto da bi mu odsvetoval, sem šel z njim celo plavat v potajfunsko jezero…

Ne on ne jaz ni ženi ničesar izdal. Pozneje sem slišal od žene, tako mimogrede, da je možev oče bil umrl od kapi – med plavanjem.

Odtlej ne hodim z nikomer ne na jezero ne na morje, tudi če bi me sam guverner pokrajine povabil na skupno plavanje.

»Ali bi šli z menoj?« me ogovori po telefonu japonsko laiško dekle. (Rad bi uporabil ženski spol besede “laik”, a Slovar slovenskega knjižnega jezika iz leta 1993 pozna samo besedo “laik”; bi beseda “laikinja” bila v redu?)

Čakala me je pred bolnišnico Toránomon v nedeljo popoldne. Na poti v 7. nadstropje sem zvedel, da je mož njene prijateljske družine smrtno bolan, njegova žena pa na smrt prestrašena zaradi bližajoče si izgube.

»Ne on ne ona nista katoličana,« mi reče v dvigalu, a z možem je dekle večkrat govorilo o Kristusu. Sorodniki živijo na deželi; vsi so katoličani; najbolj se z možem razumejo vnuki; danes nameravajo priti, a morda bodo prepozni za zadnje srečanje z živim dedkom. Dekle mi pove, da je v stalnem stiku s temi sorodniki, in sicer po žepnem telefonu (menda mu v Sloveniji pravimo “mobitel” – v Ameriki pa “cellular”). Zdi se ji, da je največja zapreka za krst umirajočega prav njegova žena, ki še nikdar ni imela dobre besede za Kristusa. Dekle mi priporoča: zapletem naj jo v pogovor v sobici, ki je poleg bolniške sobe umirajočega; morda se medtem prikažejo sorodniki z dežele.

Najprej sam vstopim k umirajočemu; nagovorim ga: vprašam ga, ali mu lahko pomagam iz bolečin s Kristusovim krstom, ki je že toliko ljudem pomagal tudi k zdravju. Toda mož me gleda, le gleda, in težko diha. Na pragu se pojavita dve bolničarki, da bi možu pomagali, če se pomagati še da.

Umaknem se v sosednjo sobico. Moževa žena me prestrašeno vpraša, če še živi.

»Prepričan sem, da bi mu krščanski krst olajšal trpljenje,« ji rečem.

Še bolj prestrašena mi odgovori: »Ne, ne, gospod! Dosti ljudi umre, ko prejmejo krst. Ne, ne, gospod!« me skoraj jokaje prosi.

Laičnega dekleta ni blizu; vem, da je spodaj pri vhodu in čaka moževe sorodnike. Gospo povabim, da se usedeva v udobna naslanjača. Začenjam jo vpraševati o družini, o moževem delu, o sorodnikih. Obenem imam oči na stenski uri. Tisti sorodniki morajo biti tukaj do treh. Ker prihajajo z dežele, je naslednji možen prihod šele ob štirih. Napenjam možgane, da bi imel dovolj snovi za razgovor, tudi do štirih, če je treba. Od časa do časa potolažim gospo: bolniške strežnice moža še zmeraj obiskujejo, da mu pomagajo, torej je še živ. Kazalec na uri se za hip ustavi na številki tri.

»Kako je sploh prišlo do te težke moževe bolezni?«« vprašam.

Oba se pogrezneva v podrobnosti. Seveda se med poslušanjem vračam h Gospodu po pomoč. Gospa je tako ujeta v pripovedovanje, da ne opazi tihih senc ljudi, ki zdrknejo v sobo umirajočega. Z laičnim dekletom.

Petnajst čez tri. Laično dekle se pojavi pred nama: da so bolniške strežnice ugotovile, da gre možu – na bolje, posebno z dihanjem.

Dekle se mi prisrčno zahvali – tudi bolnikova žena – in me pospremi do izhoda. Čisto tiho mi reče:

»Moževa vnuka sta rekla dedku, da ne sme umreti brez krsta. In dedek je prikimal.«

Dekle ga je krstilo in takoj mu je šlo na bolje.

»Kakšno ime ste mu dali?«

»Ime?« me prestrašeno pogleda. »Pozabila sem nanj.«

»Kakšno ime bi mu dali, če bi imeli čas za razmisek?«

»Tomaž, tistega nevernega vernega Tomaža.«

»Pa mu to prihodnjič sporočite.«

Nasmehnila se mi je. Pozneje mi je telefonirala, da je mož tako zelo okreval po krstu, da se je spet lahko lotil dela okrog hiše.

Zdaj se je celo žena spoprijaznila s Tomažem.

VI. Skopljanski škof

13. Ženski redovi

Nekateri ženski redovi so delovali na ozemlju skopske župnije že pred prvo svetovno vojno, nekatere je poklical Gnidovec.

Za oskrbovanje semenišča v Prizrenu so 1. 1929 prišle Marijine sestre iz Ljubljane. Prva prednica je bila s. Klara (Rugelj, 1880-1950), za njo pa s. Petrina, s. Kordula in s. Mihaela.

Prva je takoj po Gnidovčevi smrti zapisala spomine nanj (marca 1939). Tam beremo med drugim: »Škofova skrb je bila vsepovsod. Skrbel je za bližnjega in za zveličanje duš. Veliko skrb je imel za svoje duhovnike, ki so prišli iz župnij v Prizren. Večkrat mi je škof rekel: ›Naj bodo dobro postreženi, da bodo zadovoljni.‹ Ravno tako je skrbel za obiskovalce. Sam je prihitel naročat zanje v kuhinjo.

Ljubil je duhovnike. Veselil se je domačih duhovnikov. In res, trije so bili posvečeni.

Ko so prišli bogoslovci na počitnice, je škof naročal, kakor prej za duhovnike: ›Vedno naj imajo zadosti hrane. In hrana haj bo tečna.‹ Ravno tako je skrbel za dijake. Rekel je: ›Ti potrebujejo še več, ker se morajo učiti in ker rastejo.‹ Kruh smo morale peči za en dan naprej. Svežega kruha jim ni pustil dajati. Škof je rekel: ›Svež kruh za dijake ni zdrav.‹ To ima še drugo korist. Tršega kruha se tudi manj porabi, ker ni več tako okusen.

Revež ni šel nikoli brez daru od njega. In nikoli ni gledal, kdo ga prosi. Ni gledal na osebo.

Nadvse je bil skrben za službo božjo. (…)

Marsikatero nedeljo je šel g. škof po farah nadomestovat duhovnike, ki jih včasih ni bilo. Vrnil se je ob eni, dveh ali še pozneje in vedno je prišel tešč. Potem je prišel sam v kuhinjo prosit vročega mleka, ker je bil čisto razgret. (…)

Kako se mu je godilo na potovanju? Kolikor morem vedeti, nikoli ni vzel nič s seboj, četudi je potoval cele dneve in bil cele tedne na potovanju. Na poti si je moral kupiti kruha. Pijača mu je bila voda. Ko se je vrnil, je včasih spil čašo limonade, pa le tedaj, če jo je naročil. Ako sem mu jo prinesla sama, sem jo morala nesti nazaj.

Nekoč je zbolela za tifusom ena naših sester in nekateri večji dijaki. Takoj so morali iti vsi v bolnico. Ker pa je bila bolezen v hiši, je škof rekel: ›Sedaj je pri nas tako, kakor pravi sv. Vincencij: Ko so bolniki pri hiši, je blagoslov v hiši. Še sedaj se dobro spominjam, kako je bilo, ko mi je rekel besede o sv. Vincenciju. Šel je ravno po stopnicah in stopil na hodnik; s smehljajočim obrazom je spregovoril besede o sv. Vincenciju in o bolnikih, ki so blagoslov. Sicer se je le redkokdaj smejal. Vedno je bil zatopljen v Boga in zamišljen. Sv. Vincencija je zelo spoštoval.

Vsakdo je imel vedno dostop do njega. Ako ga ni bilo v sobi, smo vedeli, kje ga je mogoče najti. Bil je v kapeli ali v cerkvi. Njegova pogosta molitev je bila velikokrat za duhovnike in dijake, da bi postali goreči in požrtvovalni duhovniki. Tudi nas sestre je večkrat prosil, naj bi molile v ta namen.

Velike vsote denarja ni nikoli imel pri sebi, le toliko, da je bilo za reveže. (…)

Koliko duš je spovedal, koliko jih je krstil in sprejel nazaj v sv. katoliško Cerkev? To ve samo ljubi Bog! To je bila škofova tajna. O tem ni nikoli govoril.

Za vse je skrbel in za vse druge se je žrtvoval, le nase ie čisto pozabil. Hrane je užival le toliko, kolikor je bilo za življenje nujno potrebno. Nikdar pa nič za osvežilo in razvedrilo. ..

Vsi so ga imeli za svetnika. In upamo, da je.«

Tudi s. Kajetana (Galjot, r. 1893 v kamniški župniji) je takoj po škofovi smrti pisala o njem:

»Ko sem prišla v Prizren, sem se čudila, kako je vse preprosto, ubožno in siromašno.

V postu je škof vedno užival neke vrste grenak čaj in nato do dvanajstih nič. In potem je toliko delal, hodil je po hribih in dolinah ter iskal ljudi, da jih je spovedoval ter jim delil dušno in telesno pomoč. Ne vem, če je takrat kaj drugega užival kot Jezusa v presv. R,ešnjem Telesu. Ljudje so bili revni in mu niso imeli kaj dati.

Kadar je bilo treba ponoči nesti sv. obhajilo bolniku, je šel vedno škof sam. To je bila sicer župnikova dolžnost, a presvetli je imel toliko veselja pri tem, da je sam rad šel. Njegovo veselje je bilo, da je reševal duše.

V kašči smo imele nekaj žita za kokoši, pa presvetli je vse razdal, da nismo imele kaj dati živalim. In z denarjem je bilo ravno tako. Vse je razdal. Nam pa je večkrat rekel, naj štedimo, pa samo zato, da je imel več za reveže.

Pri tem pa je zidal toliko cerkva. Kar čudno, kje je dobil sredstva. Bog mu je pomagal. Saj je vedno rekel, da se da vse sprositi od presv. Srca Jezusovega, ki želi vse pritegniti k sebi.

Ko je škof govoril v cerkvi, je bilo videti, da bi najrajši vse spravil v nebesa. Bil je kot sv. Bosco, ki je večkrat rekel: ›Želim, da bi bili vsi vi v nebesih.‹

In veliko se je pokoril. Ponoči je veliko molil. Jezusa je ljubil. Sama sem videla, da se često ni dotaknil postelje. Iz tega sem sklepala, da ni spal v postelji.

Ko je bil v kapeli, je bi! kakor zamaknjen. In kolikokrat je bil v kapeli! Kadar je kdo prišel, sem ga morala iti klicat. Pa je bil kakor zamaknjen. Nič ni slišal, ko sem prišla v kapelo. Morala sem ga iti klicat prav k oltarju.

Iz njegovih pridig se najbolj spominjam besed: ›Vedno moramo spoznavati sv. božjo voljo, da jo spolnjujemo.‹ (…)

In Mater božjo je vneto častil. Meni je dal velikokrat za pokoro sedem zdravamarij na čast Žalostni Materi božji. Sicer pa je dajal tudi po dva ali tri očenaše.

Mislim, da se je ob njegovi smrti utrnila svetla zvezda, pa ne na zemljo, ampak v nebo, da tam prosi za nas in za vse.«

S. Fortunata (Kranjc iz Sv. Tomaža pri Ormožu, r. 1904) se je še 1. 1962 spominjala, kot bi bilo včeraj, kako so prišle v Prizren (s. Klara, S. Petrina, s. Simforoza, s. Blazija in ona). Škof Gnidovec jih je takoj povabil v kapelo in jim tam spregovoril :

»Iz srca vas sprejemam v tem mestu. Prišle ste čez hribe in doline kot nekdaj naša ljuba Gospa k teti Elizabeti. Prišle ste, da boste vršile veliko delo. Hranile in vzgajale boste te dečke, ki bodo nekoč postali duhovniki. Bodite dobre duhovne matere tej mladini. V telesnem oziru boste našle siromaštvo tako za dijake kot zase. A lakote ne bo treba trpeti nikomur. Preproste hrane in kruha boste imele, mesa in vina pa ni treba. Bog bo poskrbel za vse.«

S. Fortunata je bila v Prizrenu dvanajst let.

Za perico je bila s. Blazija (Mlinar, r. 1896 v Žireh). Pripovedovala je (dr. Žagarju 1. 1962 v Zagrebu), da sestre niso smele v škofovo sobo. Le enkrat na leto, ko je odšel v Rim ali na kakšno drugo dolgo potovanje, so mu poribale in počistile sobo. Imel je kot les trdo žimnato blazino. Ko so mu jo nekoč zamenjale, je zahteval nazaj prejšnjo.

Sestre so vedele, da se mu ne smejo približati več kot za dva metra. Milosrdnice v bolnišnici so mu nekoč hotele poljubiti prstan,, pa se je odmaknil in jim velel, naj ostanejo vsaj dva metra od njega.

Spomladi 1. 1933 je imel hudo gripo. Prezgodaj je vstal in šel maševat v cerkev, nato pa v Velež.* Bolezen se je ponovila; bilo se je bati, da umre. K bolniku sta prišla dva moža, da bi pred njima naredil oporoko. Škof je rekel: „Ta postelja, ki na njej ležim, ni moja, in drugega tudi nimam nič.“ Isto je zatrdil tudi g. Dorčiču.

*Župnija Velež, kakih 10 km od Prizrena, je bila dolgo časa brez duhovnika. Škof je v kakršnem koli vremenu hodil tja in nazaj peš.

Po hrano za škofa je v kuhinjo hodil strežnik Kolja. Prinesti mu je moral samo na hitro skuhano jajce. Do svojega šestdesetega leta je Gnidovec v postu zajtrkoval samo ajbiš brez sladkorja. Po letu 1933 je spil za zajtrk mlečno kavo. (S. Kleta [Marija Peterlin, r. 1902 v Beli Cerkvi na Dolenjskem] je vedela, da ga je takrat na obisku v Rimu papež pokaral, ko ga je videl tako slabotnega, pa mu je ukazal,, naj več je.) Pri kosilu je zmeraj vzel najmanjši kos.

V pranje ni dajal veliko. Srajce je imel samo v začetku, potem je nosil samo barhantovo majo; tudi spodnje hlače so bile iz tega blaga. Nekoč se je maja sušila, pa jo je nekdo ukradel. Ko so škofu to povedali, je odgovoril: »Je bil že potreben.«

Niti suknja ni bila varna pred tem, da jo škof komu podari. Neke zime je šel voščit pravoslavnemu škofu. Zatekel se je h g. Dorčiču, naj mu jo posodi. »Ali je nimate?« »Ne, sem jo nekomu daroval.« Čevljev in nogavic je imel po dva para, robcev skoro nič.

Razen omenjenih sester je delovala v Prizrenu še s. Hijacinta (v kuhinji) in nekaj časa s. Korona Žakelj. Mladi sosestri Teodoziji Judnič je potem doma pripovedovala, kako imajo tam Gnidovca vsi za svetnika in da hrani par njegovih nogavic – najbrž se niso dale več zakrpati.

Ob odhodu v Skoplje je škof dejal: »Sedaj grem v Skoplje. Le dobro se imejte,« 00in komaj da jih je pogledal.

O posameznih sestrah drugih redov vemo malo ali nič. Slovanske sestre sv. Vincencija, Pavelskega so imele v Skoplju več torišč dela. Poleg domov sv. Marte in sv. Jožefa so delovale v sanatorijih Balkan in Čohadžič in v železničarski bolnišnici. Kazen tega so v Letnici skrbele za bolnike in reveže.

Zagrebške usmiljenke sv. Vincencija so izvrševale svoj poklic v državni bolnišnici v Skoplju in v banovinski v Prizrenu. Tu so vodile tudi ljudsko šolo in otroški vrtec.

• Bitolju so vzdrževale ljudsko šolo z internatom francoske sestre sv. Vincencija. Bile so tam že pred prvo svetovno vojno.
• banovinski bolnišnici v Velesu so delovale sestre presv. Krvi, z matično hišo v Blatu na Korčuli.

Iz makedonskega gibanja za versko zedinjenje konec 19. stoletja se je porodil red evharistink (ustanoviteljica s. Evrozija Alloatti). L. 1915 so se sestre preselile v Skoplje; takoj po prvi svetovni vojni so po zaslugi s. Marije Margarete Mihajlove Ujun- džijeve osnovale samostan v Dževdželiji. Oblasti so jim zaplenile vse zgradbe v mestu in zemljiške v Paljurcih. Kljub stalnim grožnjam in oviram, brez rednega duhovnega vodstva in tvarnih sredstev so sestre ohranile zvestobo Cerkvi in svoji kongregaciji. Prednica s. Marija Ujundžijeva je umrla konec 1. 1966 devetdeset let stara. Dočakala je še, da se je po skoraj pol stoletja spet odprl noviciat in so bile prve kandidatke preoblečene.

S temi in podobnimi besedami so me povabili, zapomnil sem si jih in jih tako zaznamoval – saj veste, na tistih lističih, ki jih je še nekaj v tej misijonski torbi. Upam da jih bom po tolikem času pravilno oživil

»Ali bi šli z menoj?«

Prijatelj gospod Tákao stoji ob najetem čolnu v južno-tokijskem zalivu. Zaliv čuvajo skale na desni in levi strani, izhod na Tihi ocean je ozek. Le kakih sto metrov je do modrikasto se svetlečega morja. Vem, da je gospod Tákao strasten ribič, tudi v tem smislu, da večino rib, ki jih spretno ulovi, tudi sam poje; njegova žena, čeprav Japonka, nima rada tistih rib, ki jih mora sama razrezati in očistiti, ko jih mož prinese domov. In tako je gospod Tákao doma kuhar, po navadi z belim predpasnikom in velikim, ostrim nožem v kuhinji s tekočo vodo.

»Z veseljem,« odgovorim in sedeva v čoln ter začnem veslati. Prijatelj mi nakaže smer, naroči zmerno veslanje in vrže trnek v valove. Rad bi ujel ribo, ki jo Japonci imenujemo “kácuo” (po naše pisano, s k in c naše abecede). Nimam pojma, kako se ji reče po slovensko; špansko in mednarodno kulinarično ji pravimo “bonito” (z naglasom na i); malce večja je od skuše in manjša od srednje velikega tuna. Počasi veslam in opazim neke vrste nov tok pod čolnom. Ozrem se v nebo; od morja sem začutim veter. O takšnem vetru pravijo Japonci, da je nevaren in da se lahko v hipu spremeni v vihar.

Prijatelj pridno lovi ribe, poznam jih, okusne so, a še zdaleč ne dosegajo romantične “kácuo”. Naenkrat se pod čolnom srečata dva nasprotna si tokova. Čoln se začne gugati gor in dol. In moj prijatelj postane čisto zelen v obraz.

»Greva nazaj! Ne zmorem več. Valovanja nisem vajen. Prosim, veslaj mirno!«

Pokimam. Zadnjo ribico na trnku komaj potegne iz vode, ribiška palica mu zdrkne iz rok, ribica na trnku pade na moje hlače. Počasi veslam. Prijatelj je še zmeraj zelen v obraz in zaprtih oči. Ribica na trnku trepeta in bi rada nazaj v vodo. Veslati moram nazaj na obalo. Črni oblaki se zapodijo čez nebo. Velik val mi sune čoln v smer k obali. Ribiško palico s trnkom in ribico sunem v vodo, za hip jo tako držim, potem jo potegnem nazaj – na trnku ni več ribice. Upam, da je izrabila trenutek.

Ozrem se v nebo: črno je. Veter začne rjoveti. Ali ga jezi, da sem vrnil ribico morju? Ne najdem odgovora, ker se moram osredotočiti na veslanje, umirjeno veslanje v razburkanem morju. Prijatelj zdaj leži v čolnu, iztegnjenih rok se oprijema mojih nog. Pred odhodom na morje nisva dosti jedla. Kolca se mu. Na sebi imam boljšo obleko, ker je nedeljo in nisem računal na ribolov. Nog ne morem odmakniti od prijateljeve glave in ust.

Še en val naju potegne bliže k bregu. Še nekaj sunkov z vesli. V dežju pristaneva. Hladen dež vrne prijatelju moč. Še nekaj časa sediva v čolnu. Dežuje. Moja takozvana boljša obleka zdrkne v kategorijo navadnih, dobrih oblek. Brez navedbe prijateljevega jedilnega lista.

VI. Skopljanski škof

12. Organizacije in ustanove

nadaljevanje

Takoj po prihodu v Skoplje je Gnidovec začel zbirati in navduševati gospe za dobrodelno akcijo. S solzami v dčeh in tresočim glasom jim je govoril o trpljenju bolnikov in revežev, o odgovornosti, ki jo imajo zanje; o tem, da moramo v njih gledati Jezusa. Navajal jih je ne le k zbiranju sredstev, marveč tudi k temu, da trpeče osebno obiskujejo.

Na ugovore, kako ljudje denarno pomoč radi zlorabijo, je z nasmeškom odgovarjal, da ne vemo, kaj se v bednikovi duši dogaja in da torej ne smemo soditi. Tudi takih ne ki dar zapijejo, saj to delajo zato, da bi vsaj za hip pozabili na svoje tegobe.

V veliko pomoč pri dobrodelnosti mu je bil msgr. Kordin, a ta je zaradi tropske malarije, s katero se je okužil, kmalu moral iz Skoplja. Odšel je v Letnico.

Številni primeri, da so duhovniki pošiljali v semenišče revne otroke, za katere je bilo nedvomno, da tja ne spadajo, so škofa privedli na misel ustanoviti sirotišče. Hodil je po uradih, kjer so delali katoličani, obiskoval vernike in zbiral sredstva. Tudi tu je imel v msgr. Kordinu in g. Turku zvesta pomočnika.

Sirotišču je namenil hišice, kupljene za nameravani dom za padla dekleta. V velikem zaupanju do sv. Jožefa je zavod poimenoval po njem,, ga izročil njegovemu varstvu in mu obljubil zgraditi kapelico, ki bi služila tudi vernikom tega predela, saj je do cerkve presv. Srca Jezusovega precej daleč.

Sestavil je iz uradnikov odbor, ki naj skrbi za vzdrževanje zavoda; na čelo odbora je postavil msgr. Kordina.

Veliko dela je bilo, preden so iz treh zapuščenih hiš nastale kapelica sv. Jožefa, hiša s spalnicami in tretja s kuhinjo, pralnico, bolniško sobo in prostorom za sestre. Tudi zanemarjeni vrt je terjal veliko truda. Tu sta se izkazali sestri Berhmana in Evlalija s še eno usmiljenko sv. Vincencija iz Ljubljane. Zavod je namreč sprejela v upravo ista družba kot Dom sv. Marte.

Zadnjega dne mesca avgusta 1935 so prišli od vseh strani v zavod prvi dečki. Kakšna revščina! Bili so umazani in komaj pokriti z ostanki platnenih srajčk. Sestre so jih okopale in počesale – to je bil začetek vzgoje v higieni. Preoblekle so jih v nove obleke. Naslednjega dne, 1. septembra, je škof blagoslovil kapelo in sirotišče.

Kmalu se je v zavodu zbralo 21 dečkov; skoro vsi so hodili v ljudsko šolo. Tam so jih spočetka gledali z velikim nezaupanjem. A že h koncu prvega leta so po skrbni sestrski vzgoji bili po obnašanju in znanju med najboljšimi učenci.

Dela s sirotami so imele sestre čez glavo. Pogosto se je javljalo vprašanje, odkod vzeti denar za nujne stvari. Škof ni nikoli obupaval. Tolažil in spodbujal je sestre in ko je bilo najhuje, je vse pozval k molitvi. Sam je ure in ure preklečal pred tabernakljem – nepremično; le v največjem mrazu si je od časa do časa pomel roki, pokriti z ozeblinami in ranami.

Rad je prihajal med sirote in jih ves blažen ogledoval, kako so se lepo oblečeni in nahranjeni vživeli v novi dom. Bili so to svetli trenutki v njegovem s trpljenjem prepreženem življenju. Često je govoril, da bi moral zavod sprejemati ne le otroke latinskega obreda, temveč bi moral skrbeti tudi za preganjane uniatske malčke. V njem je zorela misel, da postavi veliko stavbo, kamor bi se mogli zateči vsi potrebni, da prejmejo najboljšo versko vzgojo, se izšolajo in pripravijo na poklic. Ko je tista leta prišel v Skoplje minister dr. Korošec, je naglo zapustil parado na kolodvoru in odšel maševat v Dom sv. Jožefa. Po maši si ga je ogledal in dejal: “To je prava sirotišnica”, ter jo obdaroval.

Dom sv. Jožefa je pod bolgarsko okupacijo ostal nedotaknjen, kar so ljudje imeli za posebno varstvo pokojnega škofa. Nobeno bombardiranje ni sirotišča prizadelo, dasi je bil ta mestni predel skoro ves porušen. Komunistični režim je z izmišljenimi razlogi obsodil prednico s. Evlalijo Kolar in generalnega vikarja in župnika Alojzija Turka, zavod pa zaplenil. Gospod Turk je po prestani poldrugoletni kazni terjal, da se sirotišče Cerkvi povrne. Po več letih je pravdo dobil in vrnjeno sirotišče je po velikem potresu 1. 1963, ki je porušil župnijsko cerkev (in stolnico), škofijsko in župno poslopje, postalo sedež skopske župnije, medtem ko se je škof začasno preselil v Uroševac.

Za počitnice svojih dijakov iz prizrenskega semenišča je Gnidovec spočetka najel večjo hišo v Letnici. Tja so hodili vsako drugo leto. A škof je hitro pomislil na lasten dom in tudi to je speljal. Postavil ga je kakih pet minut od cerkve na prisojni strani grička. Lepo kvadratno zgradbo je blagoslovil 1. 1936 na praznik Marijinega vnebovzetja. Obkrožali so ga dijaki, ki so takrat bili tam na počitnicah. Opazili so, kako na škofovem obličju odseva radost.

Že spočetka je imel Gnidovec namen, da bi novo poslopje čez leto služilo za ljudsko šolo – kraj je bil dotlej brez nje, ljudje bo bili zapuščeni in na nizki kulturni stopnji. Novo zgradbo je imenoval Slomškov dom.

Gnidovec je imel v mislih še sirotišče za deklice, ki naj bi se imenovalo “Sirotišče sv. Ludovike”; dnevna zavetišča pod varstvom sv. Vincencija v Skoplju in po drugih krajih; dom za stare in onemogle, posebno za neozdravljive (hotel ga je imenovati “Baragov dom”). O teh načrtih izvemo iz njegove Prošnje za pomoč v namene skopljanske škofije (Ljubljanski škofijski list I. 23, št. 7, 9. septembra 1936, str. 91/92).