1

Dilema ali – “trilema”

Najprej o številki 50 v gornjem “malem” naslovu. 13. maja 1956 sem po milosti božji in mednarodni tovorni ladji pristal na Japonskem. Natančno: v pristanišču Yokohama (izg. Jokohama, z zelo rahlim naglasom na “ha”). Torej bo 13. maja 2006 matematično petdeset let življenja – po božji dobroti – na Japonskem. Po japonskem čustvenem štetju pa bo že 51 let: Japonci namreč začno šteti od prvega trenutka takšnih osebnih dogodkov kot je n. pr. rojstvo, že s številko ena, tako da imajo čez leto dni že številko dve, kjer imamo po zahodnjaško šele prvo dopolnjeno leto. Ob takih primerih Japonci zmeraj dodajo izraz “po japonskem štetju”; sicer se pa strogo držijo zahodnjaškega štetja, posebno v finančnih poslih.

Besedo “trilema” v naslovu pa boste zaman iskali v slovarju. Tudi Slovar Slovenskega knjižnega jezika je nima. Seveda pozna dilemo, o kateri pravi, da je »položaj, ko se je treba odločiti med dvema danima možnostma« (SSKJ 1993,1, 405). Toda jaz sem se moral odločiti med tremi možnostmi. Med tremi sem se znašel. In moral sem se odločiti. In moral sem se odločiti le za eno.

Po navadi obiskujem družine dejanskih in možnih dobrotnikov pred Božičem. Toda včasih me okoliščine – obojestranske, se razume – prisilijo k obisku po Novem letu. Ne preblizu Novega leta, tudi na deželi ne. Recimo proti koncu januarja ali v začetku februarja. Na deželi polja in gozdovi počivajo, vaščani pa tudi, ker je to obdobje največjega japonskega mraza, na severu celo najglobljega snega. Toda jaz sem tokrat na poti na podeželje južno od Tokia (mi v Tokiu ves ta ogromni prostor imenujemo “jug”, a najbrž je zemljepisno jugovzhodno ali jugozahodno od Tokia). Družino tvorijo oče, mati in trije otroci. Lepo me sprejmejo, v novoletni sproščenosti in skupni katoliški veri. Seveda jih tudi jaz lahko razveselim z darovi “iz Tokia”, kar pri meni navadno pomeni steklenico odličnega vina in torto, ki je res dobra: le ena družba v Tokiu zna delati tako dobro – je pač francoskega porekla!

Med kosilom, kjer ne manjkajo surove ribe (pozimi so posebno slastne!), si izmenjavamo novice. Oči treh otrok zmeraj znova romajo k škatli, ki ljubosumno varuje torto. Poleg škatle stoji ponosno buteljka vina; oče jo le enkrat ošvigne z očmi, v katerih pa potem določena iskrica ne ugasne. Le mati se mi zdi nekam zaskrbljena. Med enim njenih obiskov v kuhinji vprašam očeta tiho:

»Gospa soproga je zdrava?«

»Zdrava je,« odgovori smehljaje mož, »toda izgubljeni prstan jo muči.«

»Izgubljeni prstan?« vprašam prav, ko se ona vrne iz kuhinje.

Malce sramežljivo upre pogled v krožnike in reče:

»Govorimo o bolj prijetnih rečeh.«

Oče vidi moj obraz, ki se noče vdati rešitvi v obliki besed. »Po kosilu ob kavi vam poveva,« obljubi.

Vedo, da imam rad močno kavo (na deželi tistega slavnega “espresso” še ne poznajo). Kavi potem sledi stekleničica japonskega žganja, kar oboje vodi v podjetno razpoloženje. In tako se zgodi. Otroci uživajo torto, mama sreba kavo, oče in jaz pa srebava nekaj boljšega od kave. Mamine oči počivajo na očetovih ustnicah. Vedoč, da ima vso ženino zaslombo, oče pripoveduje:

»Veste, da črpamo svežo, naravno vodo iz vodnjaka v hišnem vrtu. Prejšnji teden je mama šla z vedrom – kot zmeraj – k vodnjaku. Od dela v kuhinji je imela mokre roke. Škripec ji dvigne vedro na površino, a ko zagrabi vrv, da odmakne vedro, se ji prstan izmuzne in pade v vodnjak. Stara mama ji ga je bila dala na smrtni postelji.«

V molk, ki pade med nas, vprašam:

»Kako globok je vodnjak?«

»Kakih petnajst metrov,« odgovori oče. »Saj bi bil naprosil naše gasilce, da mi pomagajo. A zdaj vsi radi počivajo. In kolikor jih poznam – poceni bi ne šlo. Saj nimajo nič opravka s požarom.«

Mati prikima. Še malce žganja imam v kozarčku, pospravim ga. Takoj mi oče nalije novega, kot da čuti, da mi mora obdržati radovednost, morda celo pogum.

»Imate debelo, močno vrv?« vprašam.

»Moja je dolga okrog 30 metrov. Močna je. Zakaj?«

»Imate tudi lestev, dolgo vsaj 10 metrov«

»Imam, še od lanskega zidanja. Zakaj?«

»Imate kakšno toplo obleko in kar spada zraven, ki bi mi bila prav?«

»V shrambi bi poiskal. Toda zakaj?«

»Dragi oče,« ga nagovorim kar se da vljudno, »če imate vse to na razpolago, so bom spustil v vodnjak. To ne bo prvič v mojem življenju!«

Oba vzklikneta:

»Ne, ne! Lahko utonete… lahko se prehladite… na cementnem dnu se prstan težko vidi…«

Njuni ugovori niso pomagali. Nadel sem si volneno srajco in volneno jopo, ne pretežko; debelo vrv sem si opasal trdno okoli pasu; v vodnjak smo spustili lestev, ki je imela na vrhu še tri dodatna gibljiva rebra. Na dveh mestih je tudi stena vodnjaka nudila vzidano oporo.

»Ali imate žepno svetilko?« še vprašam in, »kakšne barve je prstan?«

»Zelenkasto-modre,« takoj odgovorita oba.

Ozrem se na očetove močne roke: »Potegnite me gor, prosim, če močno stresem vrv.«

»Bodite brez skrbi,« oba zatrdita.

Še prej mi razložita, da je dno iz cementa in da je voda kvečjemu en meter globoka. Z lestvijo takorekoč ni problema: previdno jo spustimo in hitro se ustavi nekje spodaj. Z zgornjimi pregibljivimi rebri ni tako težko dostopna. Oba trdno držita vrv, katere drugi konec (prvi je okrog mojega pasu) je trdno ovit okrog stebra ob vodnjaku. Stenska opora vodnjaka mi pomaga doseči lestev. Počasi se pomikam navzdol, od klina do klina. Dotaknem se vode. Ni ravno topla, a tudi ledena ni. Sredi vode se iz podzemlja dviga cev, ki je od zgoraj ni bilo mogoče videti. Z eno roko se držim lestve, z drugo pa s svetilko v roki skušam ugotoviti položaj. Če je bil prstan padel v cev, je itak izgubljen. Toda cementno dno nudi možnosti. V vodo posvetim, toda svetilka odpove. Torej moram do dna po lestvi, potem pa v vodi s prsti iskati prstan. Ali se naj oprimem cevi sredi vodnjaka pri iskanju? Morda se je prstan pri padcu odbil od cevi in zdrknil na tla, torej je lahko blizu cevi. Ali se naj tipaje pomikam raje vzdolž vodnjakovega kroga? Ali se naj spustim na kolena med cevjo in obodom vodnjaka in kar se da hitro pomikam prste po tleh? In se vrnem k lestvi po sapo nad vodo?

Hitro se spustim v vodo na kolena in iščem. Do polovice vodnjaka se prebijem – ničesar. Zrak v pljučih mi pojema, vrnem se k lestvi in z glavo nad vodo zajamem dragoceni zrak. Samo še polovico vodnjaka moram preiskati, tokrat na desni strani cevi. In tukaj tik ob cevi na tleh ga najdem. Takoj se vrnem k lestvi, krepko pomaham z vrvjo in se začnem vzpenjati proti odprtini vodnjaka na vrhu.

Starša sta me vsa srečna gledala in se zahvaljevala, otroci so me gledali, kot da bi bil prišel iz vode, kakor to pripovedujejo japonske legende o povodnem možu. Med vlačenjem premočene jopice s telesa – v hiši bi povzročila celo morje – priteče oče in mi ponudi celo steklenico žganja. Lahko stavite, da je bilo odličnega okusa in še bolj odlične moči.

Nisem se prehladil. Še za večerjo sem moral ostati. Dobro se spominjam, da smo se pri jedi zahvalili tudi “za srečno najdbo prstana”. Le tega se več ne spominjam, koliko kozarčkov “tiste odlične snovi” sem moral deliti z očetom. Kot Slovenec ga lahko dosti “prenesem”, toda v toplem vlaku na poti nazaj je postala razlika med okni in vrati takorekoč brez pomena. V takšnem primeru so dolge japonske proge naravno streznjujoče sredstvo.




»V drugo nadstropje, če vas ni strah«

Morda je prav, da pred samim dogodkom omenim, da pri nas na Japonskem štejemo nadstropja tako kot v Ameriki. Tam, kamor sem bil povabljen sredi japonskega poletja, je poletna japonska hiša segala med veje visokega, širokega drevesa. Ker sem ga že večkrat polomil pri imenovanju dreves, se tokrat zadovoljim z dvema pridevnikoma.

Sedim na rogoznici nekje v Osrednji Japonski. Bolj konkretno: ob jezeru Kavaguči (po naše pisano in naglašeno), enem izmed petih jezer okrog gore Fudži. Kakih 900 metrov visoko nad morjem, če se grdo ne motim. Vroče je. Toda okna so odprta in veter gleda skoznja na hišnega gospoda in name. Dan se nagiba proti poznemu popoldnevu. Kot da čaka s tipično japonskim priklonom somrak. Morda celo zgoden večer, ker je bila pot iz Tokia dolga. Z gospodarjem, japonskim katoličanom, počasi srebava čaj. Se razume, da ne iz iste skodelice. In tudi to se razume, daje čaj japonski: rumeno-zelen in grenak. Skozi okno se vidi jezero; oba ga gledava. Predpostavlja se, da pogled uživava. Tako nama ni treba mrzlično iskati snovi za pogovor. Dovolj je, kar nama nudi vreme, gospodarjeva družina, majhna cerkvica nekje v gorah. Mednarodne dogodke pustiva v ozadju za primer, da se naenkrat ustaviva, čeprav ob izvrstnem čaju. Gre za nepretrgan stik medosebne prijaznosti. Seveda skušava oba premostiti nevtralno cono čakanja – na zgodnjo japonsko večerjo. Oba se veseliva surovih rib. Tokrat bodo iz bližnje reke in iz jezera. Upam, da se nikomur ne bo obrnil želodec. Vse, kar je v ribi – se pravi v mrtvi ribi – umazanega, lepo odstranijo, tudi glavo in hrbtenico; ostalo lepo operejo, da je meso zares čisto in brez vonja. Z japonsko gorčico – imenujemo jo vasabi (po naše pisano) – je okus fantastično dober. Riba kar zdrkne iz ust v goltanec in želodec. Če ob ribah ni riža, imenujemo takšno ribjo pojedino sášimi, se pravi navadno in bolj vljudno o-sášimi. Če so ribe posamič na rižni podlagi, to imenujemo suši, odnosno navadno-vljudno o-suši. Ko to pišem, se mi cedi nekaj slin, tako živ je spomin posebno na tiste o-sašimi.

Potem pride somrak. Jezero se blesti v zahajajočem soncu. V daljavi se slišijo klici; predaleč so, da bi jih razumeli. Potem pridejo prve večerne sapice. In gospodarjeva žena z dvema pladnjema zgodnje večerje. Smehljaje se ji zahvalim, a moj smehljaj ne sme razodeti istočasnega veselja želodca. Tudi gospodar sprejme svoj pladenj flegmatično. Gospa se opraviči, da se nama ne more pridružiti: prav danes so prišli na obisk nenadoma sorodniki z otroki, kar vse zahteva posebno pozornost, posebno z ozirom na otroke, ki jih Japonci – in še bolj Japonke – obožujejo. Sicer nisem videl nobenega od otrok, a gospe zagotovim, da so otroci zaklad, ki ga je treba z ljubeznijo odkrivati. Gospa se mi s smehljajem in priklonom zahvali. S paličicama se z gospodarjem lotiva večerje. Ne tako, da bi jaz in on imela le eno paličico; vsak z dvema gladko obvladava položaj. Ker je moja stara slabost-napaka, da okusne stvari hitro pojem (bolj natančne slovenske besede ne maram omeniti), se skušam premagati zaradi Japoncev. Ti namreč cenijo neke vrste zunanjo brezbrižnost do jedi, čeprav jo z vsemi želodčnimi silami želijo. Torej najprej spet srebam čaj, potem pogledam na uro in v mrak, ki naju opazuje z okna. Gospodar ima sicer paličici v rokah, a me smehljaje opogumlja, naj se lotim rib. Kako diši japonska juha ob njih! Tovrstno juho, večkrat odišavljeno z majhno ribjo glavico (oprostite besedo “odišavljeno”, a dim, ki se dviga iz skodelice, prijetno diši), imenujemo “misoširo” (po naše pisano).

Gospodarju se zdi, da me skrbi odhod. In pravi:
»Ne vznemirjajte se! Nocoj lahko spite pri nas. Sicer imamo goste, a drugo nadstropje je prazno. Naši gostje bodo spali na oni strani v prvem nadstropju.«

Zahvalim se mu. Nakar napadeva ribe. Odlične so, moram še enkrat omeniti.

Moja draga mama – o kateri upam, da je že srečna v nebesih – me je naučila zgodaj spati, zgodaj vstati. Da naju komarji ne presenetijo, zapre gospodar okna. Potem ko sva zaužila sladoled z rumom in zaokrožila večerjo s skodelico prave črne kave (on jo je omilil z mlekom in sladkorjem), postane tiho. Tudi pri sladoledu in kavi sem moral napredovati počasi v skladu z gospodarjevo premagovano hitrostjo.

Gospodar se dvigne, odide k omarici v ozadju, potegne iz nje izviren francoski liker in natoči meni in sebi. »Previdno in počasi, Vladimir!« si rečem. Pomislite: liker iz kokosa! Kako dobro od našega Stvarnika, da je dal človeku zmožnost, da izumi tudi nekaj tako omamno dobrega kot je kokosov liker!

Še tiše postane: gospodarjevi gostje so najbrž pri večerji. Počasi, počasi pijeva liker. Naenkrat se nad stropom zasliši šum kot da se nekaj plazi. Potem se zasliši visok zvok. Spet se nekaj plazi nad stropom. In spet se začuje visok zvok kot da je nekdo ali nekaj v strahu. Poslušam, gospodar me gleda, da ugotovi moj odziv.

»Nekje na drugem nadstropju je luknja; skozi njo se včasih splazi kača – nestrupena, a dolga – in čaka na miš. Drugo nadstopje se s streho dotika drevesa in zemlje za hišo. Rodovitna zemlja, ki se dviga v grič, je polna lukenj, idealnih tako za miši kot za kače. Ali vas bo strah spati v takšni sobi?«

»Strah?« ponovim. In dvignem kozarček z zadnjimi kapljicami likerja: »Na zdravje vsem pogumnim!«

»Na zdravje!« se, malce že rdeč v obraz, pridruži gospodar. In spet nalije obema.

Moram razložiti tistim, ki še nikdar niso izkusili vojske (jaz imam domobransko za sabo): pogum je nekaj, kar kljub trepetu in pritisku v želodcu hočeš opraviti, ker veš, da moraš opraviti v skladu z vrednoto, ki si ti – človek.

Počasi stopam po stopnicah v svoje drugo nadstropje. V rokam držim potovalno torbo. Z njo bom odpodil kačo. Kaj pa, če jo požrta miš napravi predebelo za tisto luknjo, ki ji služi za vhod in izhod? Pritisk v želodcu raste. Ko sem na vrhu stopnic, mi zakliče gospodar, ki je ostal spodaj ob stopnicah:

»Luč je na desni strani. Lahko noč!«

V japonščini pravimo »o-jasumi nasai«, po naše pisano in pomeni: »Lepo počivajte!«

Pritisk na želodec se veča. V sobi sem. S torbo v roki iščem stikalo. Ne bi rad dotika s kačo, če je še v sobi. Tudi če je prijateljsko razpoložena po mišji večerji. Pritisku na želodec se pridruži neke vrste trepet v roki. Čul sem bil nekoč, da je dotik kače čisto poseben doživljaj. Prisluhnem: nič se ne zgane. Spet tipam po steni. In najdem stikalo. Luč razodene sobo. Prazna je. Postelje ni. Je pa že lepo razgrnjena japonska “postelja” na rogoznicah. Previdno odkrijem zgornjo odejo. Potem spodnjo. Ne kače ne miši ni. Kjer se stene stikajo pod sobnih stropom, opazim luknjo. Ker v sobi ni mize, se ne morem povzpeti do nje, da bi jo kakorkoli zamašil. Gospodarja bom prosil za lestev in krpo in žebljičke, da luknjo “likvidiram”. Točno tako se zgodi.

Truden zaspim, ker sem moral nekajkrat sestopiti z lestve, da najdem žebljičke, ki so mi – nespretnemu – padli iz rok. Torbo pozabim zapreti.

Jutranji žarki na poti z obika na jezeru me zbudijo. Ozrem se na včerajšnjo luknjo na stropu. Krpa jo pokriva le deloma. Pozneje ugotovi gospodar, da je bila krpa na treh mestih zgrizena. Spomni se, da je bil potegnil krpo iz zaboja riža, ki ga je hranil za izdelavo cmokov. Riž je poslastica vseh miši in podgan na Japonskem. Že vonj je dovolj, da jih privabi.

»Ali ste spravili lestev od luknje?« me vpraša.

»Ne,« odgovori, »pozabil sem.«

Po gospodarjevem mnenju je kača iznenadila glodajoče miši in vsaj eno požrla. Najbrž se je potem spustila po lestvi v sobo in še tu in tam iskala ubeglo miš. Sklonim se nad svojo potovalno, odprto torbo. Previdno, z lahkim pritiskom na želodec. Pod srajco in majico odkrijem lepo zavit, nedotaknjen sendvič od prejšnjega dne, ko sem menil, da bom zvečer spet moral na pot.

Zdaj vem, da kače ne jedo sendvičev. Vsaj tistih ne, ki so zaviti v celofan.




Božji služabnik Janez Gnidovec

I. Rast

1. Rojstni kraj in dom

Ime Gnidovčeve rodbine izvira po vsej priliki iz vasi Gornji Ajdovec št. 2 (danes št. 9), kjer se hišno ime še zdaj ujema s priimkom. Od tod se je po mnenju ljudi razširilo po ajdovški fari. Janezovi predniki so oddavnaj živeli v Velikem Lipovcu št. 16. Hiša se je imenovala “pri Janžkovih”, verjetno po svobodnjaku Janžku, ki ga na tej kmetiji najdemo v urbarju žužemberške graščine za 16. stoletja.

Veliki Lipovec leži na južnem delu Ajdovške planote (ok. 450 metrov nad morjem) med Krko in Temenico, vzhodno od Žužemberka in zahodno od Novega mesta ter jugovzhodno od Baragove rojstne župnije Dobrnič. Je to kraški svet z vrtačami in uvalami, pa brez studencev in potokov. Vodo prestrezajo s streh v kapnice. Blizu Velikega Lipovca zija sredi njiv žrelo nepreiskane kraške jame, iz katere se včasih v nočni tišini čuje šumenje podzemeljske vede.

Ajdovec

Planoto pregrinjajo valovite ravni, ločene z do 100 m visokimi griči, poraslimi z bukovimi gozdovi. Z odprtih višin gre pogled do Julijskih in Kamniških planin, do Kuma, kamor so nekdaj peš hodili na božjo pot, do ravnin na vzhodu, do Gorjancev in kočevskih hribov ha jugu in zahodu.

Po ravnini in položnih bregovih so razmetane njive s kleno pšenico in z ajdo. V Borštu, prijazni gorici ob cesti v Žužemberk, imajo kmetje svoje vinograde. Strmine in močno kamenite predele preprezajo košenice in pašniki.

Prevladujejo srednje in majhne kmetije, življenje je precej trdo, dohodki so skromni. V preteklosti so ljudje zaradi slabih zvez živeli skoro odrezani od dolinskega sveta. Precej so se izseljevali. Študentov iz teh krajev ni bilo veliko, kar pa jih je bilo, so skoro vsi postali duhovniki (v zadnjih sto letih pred drugo svetovno vojno okoli 20); med njimi jih največ nosi imeni Gnidovec in Jarc.

Ajdovčani so pošteni in gostoljubni ljudje šegavega značaja. Odlikovala jih je globoka vernost in vdanost Cerkvi. Zato ni čudno, da so bili žrtev komunistične revolucije med 1942 in 1945 skoro vsi mladeniči rojeni v letih 1918 do 1926.

Vas Veliki Lipovec je največje naselje v ajdovški fari. Šteje 29 hiš. Najobširnejša kmetija je Mikletova, iz katere je izšel pokojni teolog dr. Franc Grivec. Druga po velikosti je Janžkova z 29 hektarji zemlje. Njive so precej strnjene okrog doma, bolj razmetane so košenice in gozdovi, vinograd je v Borštu in v Soteski.

L. 1771 so uvedli hišne številke. Tedaj je gospodaril pri Janžkovih Janez Gorenčič. Njegova vnukinja (hči?) Neža se je poročila z Mihaelom Gnidovcem, ki je prišel iz gornjega Ajdovca. Za njima je prevzel dom na št. 16 sin Rajmund; ta je vzel Katarino Bobnar z Brezove rebri. Iz njunega zakona izhaja 10. marca 1832 rojeni Jožef Gnidovec. Deset let je služil pri vojakih po garnizijah gornje Italije in Dalmacije in se je udeležil bitke pri Solferinu (1859). Bil je bolj trd po značaju in od sebe in drugih je terjal strogo krščansko življenje. Vsaka tri leta je šel k Sv. Jožefu v Celje k lazaristom na zaprte duhovne vaje.

10. februarja 1868 se jc poročil z Jožefo Pust z Brezove rebri št. 6, hčerjo Matije Pusta in Marije Mirtič. Jožefa (r. 8. januarja 1847) je bila silno mehka duša in dobrodelna ženska, prav tako kot njena sestra, mati poznejšega beneficiata v Vogljah Jožefa Gnidovca.

Prvi njun otrok je bil Jožef (r. 13. januarja 1869). Ta je po očetovi smrti prevzel posestvo in postal oče 12 otrok.

Drugi sin Franc (r. 16. januarja 1871) se je kot fant ubil, ko je pri obsekavanju padel z bukve (maja 1902).

Na dan sv. Mihaela (29. septembra) 1873 se je rodil poznejši škof. Naslednjega dne ga je lokalist Peter Bizjak krstil na ime Janeza Kapistrana. Za botra sta bila Mihael Mirtič in njegova žena Neža, rojena Kužnik.

Rojstna hiša

Ko je Janezku teklo peto leto, je dobil brata Karla (26. oktobra 1877), poznejšega žužemberškega dekana.

Vernost staršev je od prvega hipa prehajala na otroke. V kotu izbe je kraljeval križ, na stanovalce so gledali Marijin kip in svete podobe. Rožni venec so vsak dan skupno molili. Zimski večeri so bili posvečeni branju življenja svetnikov. Za vsakega berača je mati imela prijazno besedo; dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti.

2. Ljudska šola

S sedmim letom je Janez začel hoditi v domačo enorazrednico. Učitelj mu je bil neki Koželj, katehet pa župnik Mihael Bogulin, bolj samotarski gospod, a prijatelj Janžkovega gospodarja. Janez je bil priden učenec. V družbi vrstnikov je bil vesel in živahen. Na paši jim je rad pripovedoval, kar ga je naučila mati. V šolo je najrajši hodil sam. Pri vaški kapeli se je priporočal Materi božji, na povratku pa je večkrat stopil v cerkev. V nedeljah so otroci doma morali povedati, kaj so si od pridige zapomnili. Kar tekmovali so, kdo bo lepše povedal.

19. januarja 1880 je prišel na svet Vincencij. Devet dni nato je mater pobrala pljučnica. Tri mesce po njeni smrti se je oče peterih osirotelih fantičev oženil z Ano Poznik iz Malega Lipovca, tedaj staro 29 let. Iz tega drugega zakona je bilo četvero otrok – deklice Marija in Ana (obe umrli kot otročička) in Alojzija in deček Anton. Ta je postal duhovnik; umrl je kot vojni kurat med prvo svetovno vojno (23. oktobra 1916). Dobra dva mesca pred njim je v 24. letu umrla Alojzija, zagrebška usmiljenka, prej v službi v zavodu sv. Stanislava v Šent Vidu.

Nova gospodinja je bila pridna in pobožna, do štirih otrok iz prvega zakona – Vincencij ni učakal niti pol leta; umrl je nekaj mescev po očetovi drugi poroki – pa je bila trda in huda. Po Karlovi izjavi je oče njega, najmlajšega, zato dal v šole, da je bil mačehi spoti. Skoro gotovo je bil tudi za Janezovo šolanje to vsaj eden izmed nagibov. Z odliko je od 1881 do 1884 pri frančiškanih v Novem mestu skončal še tri razrede ljudske šole.

3. Srednja šola

Tudi srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu. Bila je to nekdanja frančiškanska, 1. 1870 podržavljena gimnazija. Gnidovec je stanoval pri Ančki, pravi dijaški materi. Študentje so to naselbino imenovali dolenjski vlak: hišice so se z druge strani Krke videle kot vagoni. Janez je živel v nizki, skromni sobici. Gospodinja je bila stroga in silno pobožna. Njeni stanovavci so morali veliko moliti. Vsak večer je bil na vrsti rožni venec, ob sobotah in na večere pred prazniki pa še številne druge molitve. Dijaki so morali biti doma že pred večernim angelskim češčenjem. Niti pred hišo niso smeli ob sobotnih večerih poslušati mestne godbe.

Janžkov študent ni imel nič proti taki vladavini. Nikamor ni zahajal, niti na sprehod. Po nedeljski šolski maši so se dijaki ob lepem vremenu zbirali v drevoredu pri starem pokopališču in radi kaj zapeli. Tam se je shajala tudi mestna gospoda. Gnidovca ni bilo nikdar zraven. Ni se udeleževal dijaških iger niti gledaliških predstav v Čitalnici, kaj šele da bi sodeloval pri živahnih zabavah, ki so si jih gimnazijci privoščili v nedeljskih popoldnevih. Razpršili so se po mestni okolici, praznili kozarce in prepevali. Sošolec Ivan Mihelčič, pozneje Gnidovčev tovariš v bogoslovju, ga je vsaj enkrat hotel spraviti v gostilno k Flegarju na golaž. Dolgo ga je moral pregovarjati, da ga je podnevi skozi vrtna vrata spravil na kegljišče, bolj skrit kraj, kjer je bilo le nekaj drugih fantov in se ni bilo nadejati kakega profesorja. Mihelčič je naročil golaž in čašo piva. Medtem ko se je pogovarjal z nekim dijakom, je Janez izginil, še preden sta prišla golaž in pivo na mizo. Torej se niti takrat ni pregrešil zoper šolske postave.

Gnidovec je med vrstniki bil živahen, vendar je bil rajši sam zase. Za družabno življenje ni imel smisla, v gosposki družbi se nikoli ni sukal in je v nastopu zmeraj ostal nekoliko neokreten. Za glasbo ni kazal zanimanja, prav tako ne za književnost. Ni izključeno, da sploh ni bral drugih leposlovnih stvari kot tiste, ki jih je moral po šolski dolžnosti.

Bil je nadarjen, zlasti za jezike, predvsem pa je bil priden in vesten. Dolžnost učenja je jemal silno resno. Nikdar ni popustil, dokler ni znal. Mihelčič pripoveduje o njem, kako se je zmerom učil in ni mogel razumeti, da sošolec ni prav tako priden. Z občudovanjem govori o njegovi silno močni volji. »Vse, kar je hotel doseči, je tudi dosegel.« Za primer navaja matematiko v višji šoli. Za ta predmet, ki Gnidovcu ni šel lahko, so v peti dobili profesorja Ignacija Fajdiga. Bil je natančen in je mnogo zahteval. Janez se je z vso vnemo vrgel na študij in dosegel drugi najboljši red (pohvalno), pri maturi celo odlično. Tudi v šoli se je učil, pa si ga nihče ni upal dražiti. Profesorji so ga cenili.

V njegovem obnašanju je bila neka otroška preprostost, včasih se je zdel trmast ali siten; ko je prišel v Novo mesto študirat brat Karel, sta se večkrat prepirala. Vendar je bil strog samo do samega sebe, do drugih je bil obziren, dober, ustrežljiv. V Alojzijevišče, kamor bi ga takoj sprejeli, ni hotel vstopiti, da ne bi tega mesta odvzel drugemu. Zato si je moral pomagati z inštrukcijami.

Na majniškem izletu v sedmi se je zgodilo, da ga je neki pijanec udaril. Janez je stvar povedal profesorju. Ko je ta sklenil, da bo suroveža naznanil policiji, je bilo Gnidovcu hudo.

Nikdar ga ni nihče slišal izreči nedostojne besede. Prijatelj Mihelčič je izjavil: »Gnidovec je bil nedolžen in čist. V tem pogledu nisem nikdar zapazil na njem najmanjše stvari. Kadar koli sem pozneje kdaj mislil na sv. Alojzija, mi je nehote vedno stopila pred oči podoba Janeza Gnidovca.«

Op. Mihelčič je kot upokojenec – prej je župnikoval v zaplanski fari – in ekspozit v Notranjih goricah, 8. junija 1940 med drugim pisal o Gnidovcu: »Ni sklepal intimnih prijateljstev. Zdi se mi, da sva bila midva še najbolj dobra prijatelja. Resnega nasprotstva med nama ni bilo nikoli. Govoriti pa se z njim ni moglo o drugem kakor o gimnaziji, o šolskih predmetih in pozneje o duhovnem življenju.«

Za globlje duhovno življenje takrat v Novem mestu ni bilo posebnih pobud. Verskih organizacij ni bilo, pogosto obhajilo ni bilo v navadi. Janeza pa je že spočetka vodil strah božji. Vse kaže, da je zgodaj spoznal svoj cilj in se odločno napotil proti njemu. Zatajeval se je in si nalagal pokoro. Večkrat je spal na tleh. Pri jedi ni nikdar pokazal, da mu kaj ni všeč. Rad je molil. Župnik Gnezda, Janezov sošolec v sedmi šoli, je o njem zapisal, da je imel že takrat nenavadno mirno molitev, morda “molitev miru”. K molitvi sklenjene roke so bile zanj nekaj naravnega.

Janezova gospodinja je občudovala njegovo pobožnost. Zjutraj je po pripravi na šolo stopil v frančiškansko cerkev molit. Tudi zvečer je po navadi molil pred tabernakljem. Nekoč je našel zaprta vrata, pa je pokleknil na prag in tam počastil Najsvetejše.

Na počitnicah je hodil vsak dan k maši v pol ure oddaljeno cerkev. Ni veliko govoril, kadar pa je, je pogovor napeljal na Boga, na vrednost duše, kako je treba moliti in se ogibati greha. Denar, kolikor ga je dobil od očeta ali od sorodnikov, zlasti od ujca Franceta Pusta iz Mačkovca, je razdelil med reveže. Sploh se je navadil, da je povsod iskal priložnost za dobro delo.

Rad je obiskoval žužemberškega dekana Mihaela Tavčarja (roj. 1823), asketa, Baragovega častilca in posnemovalca, neutrudnega misijonarja po Dolenjskem in spovednika, velikega prijatelja bolnikov. Janez ga je že takrat začel posnemati.

Op.O tem Baragov vestnik, leto 5, št. 1, str. 1-3, Luč sveti v temi. Baragov vpliv na žužemberškega dekana Mihaela Tavčarja in škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca.

Med Janezovimi sošolci na gimnaziji v Novem mestu vemo, da je poleg že imenovanih Mihelčiča in Gnezda bil tudi Janez Zore, poznejši profesor za cerkveno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani.

Od profesorjev ga je vseh osem let poučeval dr. Josip Marinko, nekdanji dvorni kaplan škofa dr. Janeza Zlatousta Pogačarja. Na novomeško gimnazijo je bil nastavljen eno leto pred Gnidovčevim vstopom vanjo; naslednje leto je bil med ustanovitelji Dolenjskih novic in njih urednik. L. 1886 je tam ustanovil podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda in Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. Janeza je učil verouk in ga vedno ocenil odlično, prav tako v filozofski propedevtiki, ki jo je poučeval v drugem polletju osme.

Kot razrednik je Gnidovca skozi prve štiri razrede vodil Rajko Perušek, ki je v Novo mesto prišel iz Sarajeva in s šolskim letom 1890/91 odšel v Ljubljano. V Novem mestu je pospeševal narodno zavest in družabno življenje ter sodeloval pri založniškem prizadevanju tiskarja Krajca. V Gnidovčevem razredu je poučeval latinščino, prvo leto tudi slovenščino.

Od četrte do šeste so imeli za slovenščino splošno znanega patra Lacka – frančiškanskega jezikoslovca p. Ladislava Hrovata, prvega ravnatelja podržavljene gimnazije, ki so ga 1. 1890 upokojili kot poslednjega frančiškanskega profesorja v zavodu.

V drugi in tretji je materin jezik učil klasični filolog Leopold Koprivšek; oglašal se je v Gimnazijskih izvestjih, v Krajčevi Narodni biblioteki pa objavil grško in latinsko bajeslovje v slovenščini.

V zadnjih dveh razredih je predaval slovenščino (in latinščino) Ivan Fon, ki je prav tedaj prišel z ljubljanske gimnazije, in je bil obe leti tudi razrednik. Ko je ta še samski profesor, strah gimnazije, dobil v tretjo Janezovega brata Karla, mu je rekel, da bi si Janeza želel za sina. Kakšen ugled je ta užival na zavodu, se vidi tudi iz Peruškove izjave istemu Karlu v drugi, da ni vreden bratu Janezu odvezati jermen na ,“cipolah”.

Med Gnidovčevimi profesorji je omeniti še zgodovinarja Ivana Vrhovca, klasičnega filologa Franca Breznika, poznejšega, ravnatelja novomeške gimnazije, klasičnega filologa in slavista Luka Pintarja in filologa in stenografa Franca Novaka, pri katerem se je Gnidovec prijavil v sedmi (2. polletje) in osmi k stenografiji kot neobveznemu predmetu.

Razen v prvem polletju tretjega razreda je imel Janez vedno odlično spričevalo. Do šolskega leta 1885/86 je bila še navada določiti vrstni red učencev. Janez je bil v prvem razredu prvi (v prvem semestru med 33, v drugem med 27 dijaki). Pač pa je zaradi bolezni zamudil precej ur. Prav v prvem polletju tretje šole je bilo teh izostankov največ (41 ur). Če pa upoštevamo celotno šolsko leto, je največkrat manjkal v peti (83 ur). Tistega leta (1888/89) se ga je lotila jetika. Za zdravljenje so se zatekli k soteškemu župniku-homeopatu Plevaniču in ta ga je rešil. V šesti in sedmi je moral biti kar zdrav – izostal je eno samo uro v drugem semestru sedme. V osmi je bil spet večkrat bolan. Tik pred zaključkom prvega polletja, 11. februarja 1892 mu je umrl oče. Za študenta se je zavzel ujec Franc Pust.

Maturo je napravil z odličnim uspehom. Predsednik izpitnega odbora je bil deželni šolski nadzornik Josip Šuman, člani pa tedanji gimnazijski ravnatelj pisatelj dr. Fran Detela, razrednik in izpraševavec za latinščino in slovenščino Ivan Fon, Luka Pintar za grščino, Ignacij Fajdiga za matematiko in fiziko, Nikodem Donnemiller za zemljepis in zgodovino, Ivan Vrhovec za nemščino. Zrelostno spričevalo nosi datum 5. julija 1892.




Slovenec, ki je misijonaril v Evropi

Ob koncu leta 2020 se je na spletni strani Ave Maria končal življenjepis slovenskega misijonarja, ki je v 19. stoletju deloval ob Nilu v današnjem Sudanu, dr. Ignacija Knobleharja. Življenjeis je izhajal od januarske številke 2007 mesečnika Ave Maria, ki je od leta 1909 izhajal v Lemontu, IL, Združene države. Mesečnik je prenehal izhajati v tisku decembra 2016 (starejše generacije ameriških Slovencev umirajo, med mlajšimi generacijami so pa prav izjeme, ki še razumejo slovensko), revija pa se je preoblikovala v današnjo spletno stran. Knobleharjev življenjeis je izšel v 168 nadaljevanjih. Tiskane izdaje mesečnika Ave Maria so dosegljive na sedanji spletni strani tu:

ARHIV

Z letom 2021 začenjamo objavljati življenjepis dr. Janeza Frančiška Gnidovca, člana misijonske družbe lazaristov (C.M.). Njegov delokrog je bil na današnjem Kosovu in v Makedoniji, kar je sicer v Evropi, vendar je imelo to področje vsaj v Gnidovčevem času vse znake pravega misijonskega delovanja, torej upravičeno spada pod poglavje “Misijoni”.

Za Gnidovca zdaj teče postopek za razglasitev  za blaženega. Zanj je bilo seveda treba predložiti vatikanski Konregaciji za zadeve svetnikov obširen rokopis, ki je pa javnosti nedostopen, dokler postopek traja. Da bi pa našega svetniškega kandidata bolje spoznali, se bomo poslužili življenjepisa, ki ga je izdal leta 1972 v Buenos Airesu Alojzij Geržinič.




Božji služabnik Janez Gnidovec, duhovnik, vzgojitelj, misijonar, škof

Na pot

Danes hitro živimo. Kar se je godilo pred drugo svetovno vojsko, se nam zdi že daleč odmaknjeno; kakor da nima nobene prave zveze z našim povojnim življenjem. Prevelike spremembe so se med tem izvršile. Življenje je postalo, če že ne čisto, pa vsaj močno drugačno. Če npr. zdaj prebiram razpravo Andreja Tumpeja C. M. o diaspori, ki jo je napisal pred vojsko in se nanaša precej tudi na delo v skopski škofiji, se mi zdi, kakor da govori o popolnoma drugem in drugačnem svetu.

Ali ima potem kakšen pomen napisati in izdati življenjepis skopskega škofa, ki je živel in umrl že pred drugo svetovno vojsko? Morda zato, da se nam ohranijo nekatera zgodovinska dejstva? Ali da se ohrani drobec zgodovine, ki po njej brskajo strokovni zgodovinarji ? Morda zato, da se ohrani drobec zgodovine Jugoslovanske province Misijonske družbe, katere član je pokojni škof bil? Toda to bi zanimalo kvečjemu njene člane!

Zdi se mi, da ima takale zgodovinska slika globlji smisel: Pokaže naj nam, kako nam življenje poedincev razodeva vrednote in dobrine, ki so večne! Saj v spremenljivosti časov in razmer vendarle ni vse spremenljivo! Prav po teh večnih in nespremenljivih vrednotah je življenje škofa Gnidovca še vedno aktualno in lahko veliko pomeni tudi za nas. Bil je človek, bil je Slovenec, bil je vernik, duhovnik in škof, posvetil se je Bogu v Misijonski družbi. Njegov zgled je še vedno pod vsemi temi vidiki poučen.

Bil je človek in je spoštoval človeka: naj je bil revež ali bogat, neuk ali izobražen, nižji ali večji od njega, Slovenec ali ne-Slovenec – zanj je bil najprej človek in kot človek vreden spoštovanja.

Bil je Slovenec. Nikoli ni zatajil svojega slovenstva. Pomagal je graditi temelje slovenski srednješolski izobrazbi. Toda slovenstvo zanj ni bilo idol ali bog, ki bi ne trpel poleg sebe drugega idola ali boga. Ni izvajal pritiska, da bi se drugi njemu približali v slovenskem jeziku, marveč se je sam približal Nemcu v nemškem, Madžaru v madžarskem, Srbu ali Hrvatu v srbskohrvatskem in Albancu v albanskem jeziku.

Bil je vernik, duhovnik in škof. Že to je terjalo od njega, da je bil takšen človek in takšen Slovenec, kakršen je dejansko bil. A k temu je bil še izrazito “človek za druge”. Ves se je dal Bogu za rešitev tistih, ki so mu bili zaupani. Bolj nesebičnega, bolj požrtvovalnega vernika, duhovnika in škofa ne bomo zlepa našli. Zato so ga pa imeli za nekaj izrednega, za svetega vsi, ki so ga poznali: pravoslavni in muslimani prav tako kot katoličani.

To seveda ne pomeni, da je bil vsestransko popoln. Nasprotno! Skoraj bi lahko rekli, da je imel po naravi ali po vzgoji na sebi nekaj, kar bi se komu zdelo kar patološko, bolestno. Spremljal ga je nek pretiran strah pred grehom, pred pohujšanjem ali slabim zgledom, ki bi ga utegnil on sam dati. Ni bil sproščen in notranje tako svoboden, kot bi sicer lahko upravičeno pričakovali od takega Božjega moža.

Brez dvoma temu ni bil sam kriv. Zato pa bi moralo napraviti na nas tem večji vtis dejstvo, da je kljub taki, če smem reči, nepopolni naravni konstituciji toliko dosegel, da je lahko vsakomur izmed nas v marsičem vzpodbuda in vzor.

Posvetil se je Bogu v Misijonski družbi. Težko je reči, koliko je to oblikovalo njegovo notranjost; koliko bi bil drugačen, če ne bi bil postal njen član. Dejstvo pa je, da ji je ostal iskreno zvest in da je po Vincencijevih navodilih ljubil reveže in skrbel za svoje zedinjenje z Bogom.

Zato ima vsakomur izmed nas tudi še danes kaj povedati. Berimo, ne da bi si napasli radovednost, temveč da bi duhovno obogateli. G. pisatelju pa, ki nam je s tako skrbnostjo pripravil to odlično “dušno pašo”, prisrčna zahvala!

Ljubljana, februarja 1972

Stanko Žakelj C.M.

Nastanek tega življenjepisa

Takoj po Gnidovčevi smrti so se pojavile želje po izdelavi njegovega življenjepisa. Poročila o delovanju skopljanskega škofa so izhajala že za Gnidovčevega življenja – zlasti v Katoliških misijonih in Kraljestvu božjem ob smrti pa je prinesel Slovenec vrsto člankov, ki so jih napisali škofovi sodelavci msgr. Kordin in V. Zakrajšek, dr. J. Žagar in A. Tumpej; v Kraljestvu božjem so o pokojniku pisali gg. Turk, Dorčić in Zakrajšek; uredništvo je ves letnik 1951 namenilo vrsti člankov “Svetniška pot dr. J. F. Gnidovca”; po 3. številki jih je prekinila svetovna vojska. Umrlega škofa so se spomnili Ljubljanski škofijski list, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Vestnik društva Jeglič, Glasnik Srca Jezusovega in Bogoljub.

Prvi Gnidovčev življenjepisec je postal njegov sodelavec v Makedoniji msgr. Anton Kordin. Po škofovi smrti je v hrvaščini sestavil knjižico “Biskup Gnidovec” (izdali salezijanci v Zagrebu; dovoljenje za izid je dal 28. aprila 1939 v imenu skopske škofije Viktor Zakrajšek, kapitularni vikar; natisnila je knjižico 32 strani salezijanska tiskarna na Rakovniku v Ljubljani).

Za razmere v Makedoniji poučna brošura je istega pisca “Diaspora na našem jugu” (rakovniške Knjižice, časopis za duhovno prebudo in prosveto, leto VII, 1. decembra 1940„ št. 169-170, 48 strani), posvečena “Prevzvišenemu gospodu dr. Smiljanu Frančišku Čekadi, škofu skopljanskemu, prvemu nasledniku svetniškega škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca.”

Drugi življenjepis je napisal prof. Franc Trdan za Koledar družbe sv. Mohorja 1. 1941 (“Svetniška rast in čast. Po smrti škofa dr. J. Fr. Gnidovca”, 11 strani v tipkopisu). Podatke so prispevali predvsem župnik Ivan Mihelčič, Janezov brat dekan Karel Gnidovec, njegova sestrična Marija Princ, njegov tovariš na dunajski univerzi, potem kolega v Št. Vidu Anton Koritnik, in lazaristovski sobrat dr. J. Žagar.

Gradivo, ki ga je ajdovški župnik g. Gregor Mali zbral v tamkajšnjem prosvetnem domu, je uničila vojska in revolucija. Enaka usoda je zadela vse listine in zapisnike v Skoplju – iz Prizrena so vse Gnidovčeve stvari prepeljali v Skoplje ob selitvi 1. 1934 že 6. aprila 1. 1941 je prvi nemški bombni napad porušil škofijsko rezidenco in hudo poškodoval stolnico presv. Srca Jezusovega. Razdejani so bili vsi škofijski arhivi. Med dokumenti so bila tudi poročila o čudežnih uslišanjih na Gnidovčevo priprošnjo.

Na srečo se je za gradivo o Gnidovcu po vojski zavzel dr. Jakob Žagar CM. Zbral je vse dosegljive dokumente in kar je bilo o sobratu natisnjenega ali v rokopisu. Poleg te zasluge ima še to, da je spodbudil nekatere pokojnikove sodelavce k pisanju spominov ter sam zapisoval izjave o Gnidovcu. Tako si je pridobil važne pisane spomine g. Alojzija Plantariča, zapiske bogoslovcev Cirila Fabjana in Serafina Glasnoviča (“Uspomeni”), dr. Stanka Žaklja, Antona Zorka, s. Kerubine Pance; zadnje trpljenje v Leonišču so popisali lazaristovska brata Ivan Dolar in Ciril Verdnik pa s. Ludgera Rigler. Pismeno gradivo so poslali še g. Branko Dorčić, p. Anton Bukovič, župnik Alojzij Pohar CM, s. Gregorija Korbar in s. Donata Smolar, Cirila Zakotnik iz Šentvida, lazaristovski bratje Jožef Verlič, Alojzij Vodenik (iz Rima) in Alojzij Klančar (iz Pariza 29. decembra 1964). Dr. Žagar sam je zapisal izjave, ki so mu jih dali župnik Alojzij Pohar CM, župnik Leopold Povše, vizitator Fr. Ks. Jereb CM, Andrej Tumpej CM, dr. Fran Knavs CM, dr. Stanko Žakelj CM, sestre Blazija Mlinar, Fortunata Kranjc, Gregorija Korbar, Kajetana Galjot, Kancijana M. Primožič, Klara Rogelj, Kleta Peterlin, Ignacij Slana CM in Gnidovčev sluga Kolja Djurič.

To gradivo je dr. Žagar razporedil in deloma komentiral: “Škof dr. Janez Frančišek Gnidovec Misijonske Družbe, apostol in žrtev. Življenjepis (29. septembra 1873 – 3. februarja 1939). Zbral dr. Jakob Žagar CM. Ljubljana 1967. (Razmnoženina na pisalni stroj, 453 strani besedila v 16 delih, 11 strani opomb – v glavnem bibliografskih navedb, 15 strani kazala in 2 fotografiji). Ta knjiga je podlaga za raziskavanje Gnidovčevega življenja in dela poslej: v kronološkem redu in z navedbo vira so zbrani članki, pismene in ustne izjave in dokumenti.

Z dr. Žagarjevo knjigo v roki me je superior Ladislav Lenček CM februarja 1.1968 navdušil za izdelavo Gnidovčeve biografije. Obljubil je še novih prispevkov in obljubo držal. Poleg njega sta se trudila za zbiranje gradiva gospoda lazarista Janez Petek in Franc Sodja.

Najprej je omeniti kritične pripombe, popravke in dopolnila k dr. Žagarjevemu delu. Poslali so jih gg. A. Tumpej (Beograd 9. septembra 1967), msgr. Turk (Beograd 23. novembra 1967 in 25. januarja 1968), B. Dorčič (Kosovska Mitrovica 19. in 30. januarja 1968) in V. Zakrajšek (Tržič 4. marca in obširno 23. septembra 1968). Ob teh in nekaterih drugih prispevkih je razvijal svoje misli dr. Žagar (Celje 29. julija 1968, Raka 28. novembra 1968 in 6. januarja 1969).

Najobširnejše, dragoceno novo gradivo so spomini beograjskega nadškofa msgr. Alojzija Turka; razen tega se je posrečilo dobiti njegove številne fotografije iz Makedonije, deloma iz Gnidovčevih basov.

Dolgo pismo spominov na dr. Gnidovca je L. Lenčku poslal lazaristovski brat Alojzij Klančar iz Pariza (3. maja 1970, »da bi vsaj malo osvetlil njegov svetniški lik in zglede vseh teoloških in krščanskih kreposti, ki se mi zdi, da jih je imel v popolni, heroični meri,« kot pravi sam).

Marsikatere nadrobnosti so se našle v prej omenjeni knjižici o diaspori msgr. A. Kordina in v prvih letnikih Katoliških misijonov, česar po vsej verjetnosti dr. Žagar ni uporabljal. Iz 2. letnika KM (1924-25) je navesti predvsem A. Tumpeja članek o prvem misijonarju iz misijonišča – dr. Gnidovcu in dve krajši poročili; iz 3. letnika dva spisa o misijonarjih sv. Vincencija Pavelskega (lazaristih) ob tridesetletnici te misijonske družbe; iz 4. letnika A. Plantariča (takrat v Prizrenu) članek o ljaramanih (P. piše laramani), urednika J. Godine potopis “Iz Ljubljane v Solun” in Gnidovčev “Poziv Slovenskemu ljudstvu”; iz 5. letnika (1927-28) podatke o misijonišču v Grobljah (kot izdajatelju knjig in periodičnih publikacij) in o razmerah v Makedoniji. V kasnejši dobi prinaša zanimive podatke članek Franca Sodje “Boj in trpljenje makedonskih uniatov” (KM 1959).

Za čas Gnidovčevega gimnazijskega in bogoslovnega študija je o večini profesorjev, deloma tudi za kulturno in socialno življenje dal podatke Slovenski Biografski Leksikon, za šentviška leta pa knjiga Ob srebrnem jubileju škofijskega zavoda Sv. Stanislava in škofijske gimnazije. (Sestavil in uredil Anton Koritnik, direktor škofijske gimnazije — ob sodelovanju zavodskih profesorjev in prefektov. Št. Vid nad Ljubljano 1930. Založilo vodstvo zavoda sv. Stanislava, tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, 264 strani s fotografijami.)

V Argentini se je na mojo prošnjo za gradivo najprej odzval župnik g. Gregor Mali (pismo aprila 1968), potem spiritual dr. Filip Žakelj (pismo 19. aprila 1968); rektor dr. Franc Gnidovec – doma iz iste ajdovške fare kot dr. Janez Gnidovec, a ne v sorodu z njim – je med sorodniki skopljanskega škofa nabral 10 tipkanih strani podatkov o rojstnem kraju, o Janezovi družini in sorodnikih (20. septembra 1969) ter pridobil nekdanja zavodarja dr. Tineta Debeljaka (3 tipkane strani) in dr. Ludvika Puša (New York 24. januarja 1969, 4 tipkane strani), da sta poslala svoja prispevka. Dekan g. Ciril Milavec, prav tako nekdanji zavodar, mi je v več pogovorih prikazoval osebnost ravnatelja in rektorja Gnidovca in razmere v šentviških zavodih.

Na razpolago sem tudi dobil versko revijo Blagovest, letnike 1966-1970, ki jo v Beogradu ureja msgr. Alojzij Turk. V urednikovih Člankih je marsikak podatek o Gnidovcu in njegovem škofovanju, pa o povojnih razmerah.

Aprila 1971 je (z datumom 30. september 1970) izšla nekaka Gnidovčeva številka Baragovega vestnika XV, št. 1 v Buenos Airesu, s ponatisi iz Ljubljanskega škofijskega lista in Družine pa z urednika dr. Filipa Žaklja “Drobnimi spominčki” na škofa dr. J. F. Gnidovca.

Dr. Stanko Žakelj CM je preskrbel seznam profesorjev, ki so predavali v letih Gnidovčevega študija v bogoslovju, ter podatke o dušnih pastirjih v Idriji, o Vipavčanu Matiju Lavrenčiču in o mnenju dr. V. Meršola o Gnidovčevi smrtni bolezni.

Podatke sem črpal še iz nekaterih drugih virov, ki jih sproti navajam.

Dr. Jakob Žagar je skoro vse gradivo, katerega se je posluževal pri sestavi življenjepisa, poslal v Buenos Aires. Posebno ceno imajo Gnidovčevi rokopisi, dokumenti in korespondenca.

Op. Za sedanjo makedonsko prestolnico uporabljam obliko Skopje – skopski, medtem ko navajam za dobo prve Jugoslavije (in starejše čase) tedajuradno ime Skoplje – skopljanski in skopski.




Tisti zadnji moj stavek

Je zadnji po matematiki prejšnjih objav. Ni zadnji po matematiki osebnega pisanja, ker je tukaj še zmeraj listek iz cekarja. Tisti zadnji stavek mi namreč ne da miru. Glasi se: “Surove hobotnice so bile res izvrstne”. Na japonskem ribjem trgu lahko v posameznih posodah gledate žive hobotnice. Kljub svojim energičnim lovkam ne morejo pobegniti iz posode. V skalnih špranjah v morju pa jim lovke omogočajo življenje: lovijo namreč vse, kar se približa špranjam in kar se da potegniti v špranjo k lačnim ustom. Človek ni njihov plen, so pa njegov plen. Na krožniku v japonski restavraciji predstavljajo hobotnico beli koščki, rdeče-vijolično obrobljeni, okrogli ali romboidne oblike. Surovi, se pravi ne kuhani, so bolj trdi, a človek ima občutek, da uživa nekaj popolnoma morskega. Rahlo kuhani so mehki in še bolj izvrstnega okusa. Oboje, nekuhane in kuhane, je treba pomakati v japonsko gorčico, navadno pomešano s sojinim sokom; japonsko gorčico imenujemo wasabi (z rahlim naglasom na prvem zlogu wa-).

Ko sem se izkrcal na Japonskem pred skoraj točno petdesetimi leti, sem imel o hobotnicah grozljivo sliko. V enem svojih romanov jih francoski romanopisec opisuje kot morsko žival, ki z ogromnim žrelom preži tudi na človeka, in človek se njenim lovkam ne more upirati… V tistih letih je bilo japonsko morje še razmeroma snažno in na mnogih mestih dolge japonske obale je bilo plavanje užitek; nihče ni omenjal hobotnic. Mislil sem si: gotovo živijo daleč proč od obale, se pravi  na odprtem morju. Potem se nekoč slučajno – v kolikor se da govoriti o slučaju – eden od naših misijonarjev, izvedenec za francosko literaturo, razgovori o Hugoju… češ, da je imel čudovito bujno domišljijo, s katero je ustvarjal morske pošasti, med njimi tudi hobotnice z ogromnimi lovkami. Dejansko jih v Sredozemskem morju doslej še nihče ni odkril… Pa ga prekine misijonar iz Kalifornije (še danes je naša misijonska provinca mednarodno sestavljena):

»Trenutek, prosim, dragi Jack! Imam znanca, prijatelja, ki ga lahko najameš kot potapljača, da išče v Karibskem morju potopljene španske karavele in njihov zaklad. Na morski površini ga spremlja ladja, s katero ga veže močna vrv; zanjo potegne v primeru nevarnosti, na primer s strani krvoločnega morskega psa. Potapljač nosi mačeto za hitro odpravljanje ovir. Moj prijatelj se torej previdno pomika v notranjost karavele, kjer se nekakšna kabina zdi obita z železom, a je brez vrat. Strop v kabini je nizek, prijatelj se skloni. V tem trenutku ga nekaj zgrabi za levo ramo. Z mačeto jo osvobodi, toda zdaj ga grabi in stiska nekaj na desni rami. Z mačeto se spet osvobodi, a znova ga nekaj težkega stiska na levi rami, potem nekaj drugega na potapljaški čeladi, in zdaj ga nekaj vleče z desne strani v temno notranjost kabine. Z vrvjo signalizira ladji na površju. Ta ga takoj začne vleči k sebi, toda tudi tisto neznano ga vleče k sebi. Težka potapljaška oprema mu daje prednost, ko se ritensko pomika nazaj. Zdaj vidi, kaj ga vleče v kabino: mastne lovke še zmeraj skrite hobotnice. Posadka na površini ga z veliko težavo potegne na krov – obenem z ogromno hobotnico, ki ga ni spustila, dokler je niso ubili. Ob drugem vdoru v karavelo je potem prijatelj odkril, da je v že prej oropani blagajni živela ogromna hobotnica z velikim zarodom mladičev in je bila pripravljena braniti svoje otroke do smrti. Morda je vaš Victor Hugo kdaj kaj slišal od Francozov, ki so živeli v Kaliforniji in v Mehiškem zalivu.«

Misijonar iz ZDA je tako lepo povedal: hobotnica je do smrti hotela braniti svoje otroke. Občudovanja vredna žival!

Mnogo, mnogo mesecev po tem slučaju – če je mogoče govoriti o slučaju – slavim z ubogo japonsko družino spomin pred letom umrlega družinskega očeta. Žena-katoličankaupa, da bo s svojo molitvijo in molitvijo otrok izprosila možu nebesa. Prvič najdem na krožniku bele koščke ribjega mesa, rdeče-vijolično obrobljene. Bogate družine bi tega mesa ne nudile ob tako slovesni priložnosti, ubogim družinam pa pomeni nevsakdanjo poslastico. Mati me v skrbeh vpraša:

»Hobotnica je, otroci jo imajo radi. Ali Vas nisem užalila s to jedjo? Ali jeste kaj takega?«

Otroci me gledajo.

»Gospa, čestitam vam k odličnemu kosilu! Boljšega bi si ne mogel misliti!«

Gospa se nasmehne in z njo otroci, s paličicami na krožniku hobotnic. Srce sta mi stiskala Victor Hugo in tisti potapljač iz Kalifornije – v abstraktni razsežnosti, ki menda sega celo do možganov. Toda v moji konkretni razsežnosti so bili mati in otroci in vsi smo se čutili eno ob surovih hobotnicah.

In znova moram reči: bile so izvrstne!




»Smer tajfuna, Gospod …«

Sredi sončnega japonskega poletja sva se srečala. Blizu jezera Jamanaka (po naše pisano) okrog 1.000 metrov nadmorske višine, pod severnimi pobočji gore Fudži. In zdaj sediva ob skodelicah rumeno-zelenega japonskega čaja. On je star okrog 65 let, oskrbnik obširnega počitniškega ozemlja, tradicionalen šintoist. Že dolgo sva si prijatelja. To in ono si lahko zaupava, kar se mi zdi neke vrste zdrava osnova za misijonarjenje. Ve, da sem katoliški misijonar. Ve tudi, da dnevno molim, tudi tisto molitev, ki jo Japonci imenujejo “go misa”, po naše sv. maša. Zunaj okna je krasno poletje brez oblakov, ena sama neizmerna modrina. Ker sediva v senci visokih borovcev, vročino sicer čutiva, a nama ne jemlje sape. Kot se spodobi med prebivalcema Japonske, se dotakneva problema Severne Koreje. Oba sva mnenja, da pomeni s svojo zmeraj močnejšo oborožitvijo, vsaj nevarnost spopada na Daljnjem vzhodu; pred kratkim je japonska vojska postavila na obalo severne Japonske moderne raketne naprave…

»Ali ste včeraj zvečer poslušali najnovejše vremenske novice?« me vpraša. Čelo se mu rahlo naguba, oči me nemirno gledajo.

»Sem. Mislite na novico o tajfunu?«

»Skrbi me,« odgovori in nadaljuje: »Naša pokrajina Jamanaši (po naše pisano) se pravkar pripravlja na jesensko žetev. Riž, koruza, krompir, breskve, zelenjava, grozdje…«

»Breskve sem že videl pri sadjarju – omamno dišeče… Tako lepih že dolgo nisem videl,« ga prekinem, potem ko s kimanjem nakažem, da ga dobro razumem in da ga bom podkrepil s primerno besedo.

»Najnovejši tajfun,« nadaljuje gospod Sakaki, »pa se s silno silo bliža prav naši pokrajini. Opustošil jo bo.«

»S kakšno hitrostjo se bliža?« ga vprašam.

»Vremenska napoved je za jutri zvečer.«

Spomnim se podobnih večerov: tuljenje vetra kot da je zblaznel, ječanje borov kot da jih kdo tepe, od časa do časa glasen padec drevesa ali padec težkih odlomljenih vej na streho, trepetanje vrat in oken, kot da bi jih kdo hotel izruvati, šum potokov, ki drvijo iz višje ležečih krajev zmeraj hitreje, zmeraj glasneje, negotovost, kdaj se bo vse končalo.

Gospod Sakaki srkne čaj in se zastrmi v japonski vzorec skodelice. Spet ga vprašam:

»Torej bo že danes ponoči sprememba tega na videz tako trajnega vremena?«

»Ali pa jutri zjutraj,« odgovori. In doda: »Moj vrt in moje polje bosta izpostavljena. Upal sem z njunima dohodkoma plačati bolniški dolg za materino operacijo.«

»Eno rešitev poznam, gospod Sakaki.«

Začudeno me pogleda. Skozi okno zavije veter. On stopi k oknu na drugi strani hiše, ki daje pogled na košček neba med bori okrog hiše.

»Prvi oblaki prihajajo,« ugotavlja.

Vrne se k mizi. Gleda me.

»Veste,« povzamem besedo, »da sem misijonar. Tako kot vi sem ubog človek, a skušam služiti Kristusu. Vem, da živi v nebesih. Prosil Ga bom, da obrne tajfun proč od naše pokrajine.«

Naslednji dan okrog šestih zjutraj oblačno, lahek veter, veje se včasih zazibajo sem in tja. Vremenska slika na ekranu še zmeraj kaže smer tajfuna proti naši pokrajini. Ne vznemirja me. Kdor se preko vseh drugih sredstev preda božji pomoči, ji mora prepustiti čas in kraj posega – se razume, če je to v skladu z božjimi načrti. Še enkrat zaprosim: »Smer tajfuna, Gospod Jezus, blagovoli obrniti drugam. Breskve in grozdje bosta čudovito slastna, pravi dar iz nebes, če…« In dodam desetko rožnega venca, saj je naša ljuba Vnebovzeta Marija prva zavetnica naših otokov.

Še preden zadoni opoldanska napoved novic na ekranu potrka na vrata in hitro vstopi gospod Sakaki:

»Tajfun je spremenil smer. Ob obali se je obrnil proti severu.«

In šele zdaj se po lepi japonski etiketi globoko prikloni. In reče:

»Moj avto vas čaka zunaj, danes ste moj gost. Poznam odlično restavracijo,« in po pomenljivem odmoru, »tudi s hobotnicami.« Ve, da jih imam posebno rad. V japonščini jih imenujemo “tako”. Prosim, naglasite zelo rahlo: premočan akcent namreč pomeni nekaj drugega: zmaja, ki ga otroci narede iz papirja in lepila in ga na dolgi vrvici spustijo v zrak, posebno okrog novega leta.

Surove hobotnice so bile res izvrstne.




Ignacij Knoblehar

Kaj je zdaj z nekdanjimi Knobleharjevimi misijonskimi postojankami

1. Kartum. To je uradniško mesto, mesto sudanske vlade. V njem bivajo ljudje raznih narodnosti, šeg in ver.

Katoličani rimskega obreda imajo svojega škofa v osebi apostolskega vikarja. V mestu bivajo tudi katoličani raznih vzhodnih obredov, zlasti Maroniti. Za katoličane vseh obredov se pridiga in spoveduje arabsko.

Sedanja katoliška misijonska hiša je pritlična, a zelo dolga in ima okoli in okoli širok odprt hodnik, ki je za tisto podnebje zelo koristen in potreben; vemo, da ga je imela tudi Knobleharjeva misijonska stavba. Ob hiši stojita šola in prostorna mizarska delavnica. Spredaj je velik vrt, na katerega prineso misijonarji in misijonski bratje vsak večer svoje posteljnjake; k počitku pa ležejo šele, ko so si pripravili mrežo zoper komarje. Na drugem koncu vrta je hiša, kjer biva apostolski vikar s svojim tajnikom. Vrt in misijonska poslopja obdaja visok zid.

V misijonsko šolo hodi nekaj sto učencev raznih narodnosti, belih, črnih in mešanih. Niso vsi katoliške vere; so tudi razkolniki, mohamedanci in pogani. Misijonske sestre imajo veliko šolo za deklice in dekleta. Obe misijonski šoli imata velik ugled; sudanska vlada jima je že večkrat izrekla priznanje.

Omdurman, ki ga s Kartumom vežejo mostovi, je pa trgovsko mesto in središče vzhodnosudanske trgovine. Ob njem se ustavljajo rečni parniki, ki vozijo po Belem Nilu vse leto, po Modrem Nilu pa le tistega pol leta, ko naraste. V pristanu mrgoli čolnov in ladjic na razne pogone. Mesto ima več trgov; največji je sredi mesta.

P. Musar je nekoč gledal značilen prizor: Dva domačina Arabca sta se hrupno pogajala za ceno velike melone. Kričala sta, se zlepa menila, potem si spet grozila, se zmerjala in klela. To je trajalo poldrugo uro. Ko je hotel kupec oditi, mu je prodajalec dal melono za toliko, kolikor je ponujal. Nato je kupec prodajalca objel in veselo sta se ločila.

Hudo vročino in žejo si Evropejci v Kartumu in Omdurmanu lajšajo z ledom, ki ga izdelujejo v več tovarnah.

“Matere usmiljenke zamorskih dežel” imajo v Omdurmanu lekarno. Pri zdravljenju krstijo le take otroke, za katere ni upanja, da bi ozdraveli.

Takoj zunaj Kartuma je puščava. V suhem času se vidi samo pesek in kamenje. Ko dež namoči zemljo, se od daleč vidijo zeleni travniki; če pa človek gre blizu, se komaj opazijo redke rastlinice; hitro morajo rasti, razcveteti in narediti seme, ker se zemlja spet kmalu izsuši.

2. Gondokoro. Misijonski škof Geyer je 1. 1912 v majhnem obsegu obnovil to misijonsko postajo. Postavil jo je pa nekoliko proč od prejšnje, Knobleharjeve. Na svojih misijonskih potovanjih je večkrat plul mimo nje. V svoji obširni knjigi “Skozi pesek, močvirje in gozd” pravi (str. 363):

»Oko, ki ga je utrudila večdnevna vožnja po enolični ravnini, se v tej hriboviti okolici prijetno odpočije. Vas leži na peščeni, nerodovitni, a s travo porastli planjavi, ki jo poživlja nekaj palm, krivenčastih akacij in grmičja. V vasi je več hiš za vojaško posadko; narejene so iz ilovice ali iz opeke, krite pa s slamo. Nekaj malega je tudi uradniških hiš iz opeke ali iz desk; tudi te so pokrite s slamo, ali pa s pločevino. Hiše stojijo vsaksebi, zvezane so pa z dobrimi potmi. Nekaj Indijcev in Grkov ima hišice iz bičja. Kraj nima nič privlačnega, žalostna pokrajina, vsakdanje menjavanje topline (zjutraj 18 stopinj in opoldne 40 stopinj v senci), požari trave, ki polnijo zrak s pepelom, zvečer pikajoče muhe: vse to človeku zagreni bivanje. Mnogo udobneje se počutijo divje živali. Leopardi so nedavno ugrabili celo vrsto ovac. Nič manj kakor osem levov je gospodarilo na bližnjem otoku in dramilo noč v svojim tuljenjem. Obiskal sem kraj prejšnje misijonske postaje. Prav zraven nje je ogabno močvirje. Dovolj sem videl; odkril sem se in pomolil za umrle misijonarje.«

Ta misijon se je bil opustil zaradi neprestanih lovov na sužnje.

»Sir Samuel Baker je 1. 1866 opisal grozote roparjev nad črnci in nasilnost trgovcev s sužnji. Gondokoro imenuje ‘pravi pekel, naselbino morilcev, pijanih krvi in žganja’. Bilo jih je kakšnih 600. Čas so si krajšali z medsebojnimi prepiri in s krutostjo do črncev. Le en zgled: da bi imeli brezpravno ljudstvo v strahu, so imeli navado, zvezati domačine na rokah in nogah, jih vleči na breg’ reke, ki je kakšnih 30 čevljev (10 m) visok, in jih zagnati v vrtinčasto globočino, da jih pograbijo krokodili. Barijci so se tega bolj bali kakor krogle ali rabljeve sekire.«

Zoper to početje je prvi nastopil Samuel Baker, ki je 1. 1870 osvojil Gondokoro za Egipt in mu po podkralju Ismajlu (Izmaelu) dal ime Ismájlija. Tedanji polkovnik Gordon je ustanovil v bližini več vojaških postojank.

L. 1875 je bil na seji dunajskega Zemljepisnega društva govor tudi o zanimivi spremembi Gondokora. Poglavitni tok Belega Nila se je namreč obrnil proti zahodu. Ob bivši misijonski postaji pa gre le še stranska struga. Zato je postal kraj še bolj nezdrav. Polkovnik Gordon je prestavil vojaško posadko v Lado, četudi so bile njene gondokorske postojanke močno utrjene z jarki in nasipi.

P. Štefan Mlakič je pisal v slovenskih Katoliških misijonih 1926/27 (str. 183), da Gondokoro že od 1. 1918 ni več samostojna misijonska postaja, ampak le podružnica bližnje postaje Redžaf.

3. Sveti Križ se zdaj imenuje Kaníza ali Cerkev. Tam pa ni več misijona in tudi ne zamorske vasi. Stanuje le nekaj lesnih delavcev, ker je tam postaja za drva, ki z njimi kurijo mimovozeče parnike. Apostolski vikar Geyer ki se je pripeljal tja 12. januarja 1. 1910, piše v omenjeni knjigi (str. 345 – 347):

»Na postaji sem vprašal, ali živi še kakšen človek iz časov, ko je bila tu misijonska postojanka. Pripeljali so mi slepega starca, ki je imel okoli 70 let in mu je bilo ime Agok Tier. Oblečen je bil v pisano haljo; na glavi je imel umazan fes. Kot 12-leten deček je bil mnogokrat na misijonski postaji. Grebel sem v njegovem spominu za misijonarji in njihovim delovanjem. Naj v duhu vstanejo pred nami, kakor živijo po 54-ih letih v duši tega domačina očividca!

›Abuna Jusuf (Jožef Lanz) in Abuna Antun (Anton Kaufmann) sta živela v kočah iz ila na levem bregu, njihov vrt je pa bil na desnem bregu. Abuna Soliman (Knoblehar) je prihajal na obisk na veliki železni ladji, ki jo je gnal veter. Misijonarji so učili dečke in delili živež in darove. V cerkvi so peli sancta Maria, sancta Dei Genitrix (sveta Marija, sveta Mati božja) in so delali tako (pri tem se je pokrižal in posnemal začetni obred sv. maše). Bili so dobri, niso ropali otrok kakor Nubijci in so mnogo razdali. Imeli so krave, a so od njih jedli samo pljuča in jetra, drugo so razdelili ljudem. Govorili so o Bogu in molili k njemu. Streljali so ptice in jedli jajca. Slednjič so odšli in rekli, da bodo poslali pozdrave.‹

Odgovoril sem mu, da je Abuna Jusuf umrl in da sem jaz njegov (duhovni) sin. Starec je dejal:

›Daj mi tobaka, sladkorja, soli in obleke! Pokazal bom to ljudem in rekel: Glejte, to mi je dal sin Abune Jusufa; in vsi bodo veseli.‹

Dobil je srajco in tobak, ki ga je takoj začel žvečiti. Potem je prosil še mnogo več stvari za svojo ženo in svoje spremljevalce. Dal sem mu še drugih daril, a je zahteval še več. Rekel sem mu, da prihodnjič. Pripovedoval je še:

›Po odhodu duhovnikov so lovci na sužnje in Turki ropali otroke in morili odrastle; potem so isto delali poveljniki Mahdija in Abdulaha. Od misijonskih gojencev živimo samo še jaz in štirje drugi. Vsi smo stari, jaz sem tudi slep. Vse druge so odgnali in umorili, ali so pa pomrli, če boš spet postavil cerkev, učil otroke in dajal darove, bodo vsi prišli k tebi.‹

Mudilo se mi je proč, da bi še pred nočjo obiskal kraj nekdanjega misijona. Večer je že širil svoje sence, ko smo v ospredju zagledali mogočno skupino dreves. Tu je bil nekoč misijon Sveti Križ. Ker se je vedno bolj temnilo, smo le s težavo pristali in se skozi visok biček prerili na suho. Na bregu so stala krepka drevesa akacij. Kigelije so razprostirale svoje goste veje, s katerih so kakor na dolgih vrveh viseli za čevelj dolgi sadeži. Tršatim deblom se vidi, da si niso sama izbrala tal; človeška pridnost je tukaj zasadila ta drevesa. Njihovo listje spominja na naše orehe, njihova krepka rast pa na naše hraste. Dve palmi iz vrste borazus s čvrstim deblom in širokimi vejami se dvigata iz gostega drevja in daleč naokoli opozarjata na zgodovino osrednjeafriškega misi- jonstva. To je bil nekdanji misijonski vrt. Ravnim vrstam dreves se še zdaj pozna, da so jih urejale roke misijonarjev. Toda od nekdanjih limon, banan in maslenih dreves ni nič več videti. Požrlo jih je nenasitljivo močvirje; njegovi izrodki, pikajoči obadi, jim pojo posmrtnico. Vrhovi dreves so šelesteli in skrivnostno šepetali v večernem vetru in peli o nekdanjem misijonu. Neznatne preostanke misijonske postaje na drugem bregu je prerastla divjina. V duhu gledam verske oznanjevalce pri njihovem delu. Kakšno junaštvo! Iz ljubezni do Jezusa in do duš pristanejo ob bregu. Pogumni do smrti stopijo na suho, vsem na čelu Mozgan s Koroškega. Med neverjetnimi težavami tistega časa, ki mu je tako zelo manjkalo izkušnje, se žrtvujejo za časni in večni blagor počutnih in nehvaležnih divjakov. Z neodjenljivo vdanostjo varujejo zamorce pred nečloveškimi lovci na sužnje. S potrpežljivostjo in vztrajnostjo se povpraševaje učijo njihovega jezika in z železno pridnostjo zbirajo sadove svojega dela. V mojem arhivu v Kartumu ležijo njihovi rokopisi, katekizem, zgodbe sv. pisma, pridige za vse nedelje v letu, molitve – vse to v jeziku Dinka, bogate zakladnice, iz katerih so zajemali jezikoslovci. Znoj, kri in življenje se jih držijo. Da, tudi življenje. Pet od njih je v šestih letih omahnilo v močvirni grob. Samo sveta gorečnost za duše je mogla delati take čudeže vdanosti in požrtvovalnosti. Spomin na ta krščanski pogum in na to požrtvovalnost nas je vidno poživil. Ko smo se s težavo vkrcali in z ladjo nadaljevali pot proti jezeru, so palme s svojimi listi šuštele nad grobovi misijonarjev. Niso jim pele nagrobnice, ampak himno zmagoslavja.«

Konec




Usmiljenja vreden mladenič

Upam, da vam tega dogodka še nisem zaupal. Včasih je namreč datum na listku o dogodku zabrisan. Včasih ga pa sploh ni; orumenelost papirčka nekako jamči za preteklost. Strmeč v tovrsten listek sem naenkrat sredi japonskega poletja. Plavam. Jezero se imenuje Jamanáka (po naše pisano), eno od petih velikih jezer v nepopolnem krogu okrog gore Fudži. Se pravi na planjavi okrog nad 3-400 m visoke Fudži. Nadmorska višina jezer je skoraj 1.000 m. Najdaljši  premer njegove oblaste oblike je okrog 4 km, najkrajši okrog 2 km. Nad mano je čisto sinje nebo, zelenina okrog jezera, neskaljena svežina v valovih. Poletne počitnice se še niso razživele in zato je motornih čolnov malo. Kot plavač jih ne cenim; z brzino režejo valove; motorjev podvodni odmev naznanja njih bližanje. Da me čoln odkrije pravočasno, začnem takoj po prejetem glasu čofotati; ne bi rad, da bi bi čoln zdrsel čez moj hrbet, pa čeprav z brzino.

Jezero je hladno, zrak pa vroč. Ponovni odmev mi naznani bližajoči se velik motorni čoln. Začofotam in nadaljujem s plavanjem. Zdaj je motorni čoln nekje za mano, kot da bi mi sledil. Potem ga zagledam ob sebi. Policijski čoln. Načelnika posadke poznam: prijazen gospod je in večkrat sva se že pogovarjala na kopnem. Zdaj me prijazno ogovori. Obrnem se na hrbet, da lažje poslušam.

»Ali vas smem prositi, da prevajate? Nezgodo imamo na kopnem.«

»Toda, gospod načelnik, jaz sem v kopalkah!«

»Nič ne de!«

Krepke roke sodelavcev me potegnejo iz vode. V policijskem avtu – Japonci mu pravijo patoka, po angleškem patrolcar – kar teče od mojih kopalk na elegantni sedež, a nihče od spremljajočih policistov se ne vznemirja. Moram reči, da je vožnja v policijskem avtu nadvse prijetna. S sirenami drvimo skozi rdeče luči in sedeži so elastično zgrajeni, tako da jame na cesti ne motijo gladkega drvenja.

Čez kakih 20 minut se ustavimo v mestu Fudži-Jošida (po naše pisano) pred policijsko centralo. Nekaj ljudi na pločniku nas radovedno opazuje. Dva policista mi pomagata iz avta. Na pločniku pred avtom stoji starejša gospa. Ko me vidi obdanega od policistov in v samih kopalkah, glasno reče: »Usmiljenja vreden mladenič!« V kopalkah sem bil zanjo športnik, ki ga imajo vsi Japonci radi. Kljub športu sem moral nekaj slabega zagrešiti, ker so me v samih kopalkah – in z avtom – pripeljali na glavno policijsko postajo. S svojim vzklikom mi je želela takšno sodbo, da bom nekoč spet lahko športnik.

Ko vstopim v urad, me radovedno ogledujejo mlade in mlajše Japonke ob pisalnih strojih. Za sabo puščam vodno sled. Med prevajanjem je pod menoj vse mokro. Policijski avto me spet odpelje nazaj na jezero. Načelnik mi izroči kuverto z denarjem:

»To je skromno plačilo za prevajanje!«

Ko ni več policije, potipam zaprto kuverto. Krepek papirnat denar je v njej.

Vem, da je nekje v cekarju listek z besedami: “Denar v kuverti – plavanje – napad glavnega čolnarja motornih čolnov.” Toda to je že zgodba za drugič.

Še nekaj: v kopalkah se zdim še dandanes mlad.




Ignacij Knoblehar

Kako je zdaj z misijonstvom z Vzhodnem Sudanu?

V Mahdijevi in Abdulahovi strahovladi je sudanski misijon popolnoma prenehal. Tudi v Veroni, v Misijonskem zavodu za zamorske dežele, ni bilo več dosti zanimanja zanj. Zato je provikar Sogaro preosnoval zavod v Kongregacijo sinov presvetega Srca Jezusovega. Začela se je širiti tudi izven mej tedanje Italije; tako je bilo ustanovljeno misijonišče v Trentu, 1. 1895 pa v Millandu pri Brixnu, kjer je vstopilo tudi nekaj Slovencev. — Za Sogarom je 1. 1895 postal apostolski vikar Anton Marija Roveggio, prvi duhovnik in prvi škof, ki je prišel iz te nove kongregacije. Ustanovil je misijonsko postajo v Asuanu v Egiptu in jo izbral za središče misijona.

Ko je bilo mahdijevstvo strto; je apostolski vikar pod angleško zaščito spet povzel misijon ob Nilu. Ustanovil je postajo v Omdurmanu in ji postavil za predstojnika p. Ohrwalderja, Tisto leto so praznovali 50-letnico misijona. Ob tej priliki je apostolski vikar pisal: »Nismo pozabili položiti cvetja na grobove naših umrlih prednikov in se jim s solzami zahvaliti za slavni začetek tega težavnega misijona. Slovesno smo si prisegli, da ne bomo nikdar in nikoli odstopili od tega, kar so ti možje začeli z žrtvijo lastnega življenja« (Kath. Missionen 1898, str. 52). Za Šiluke je ustanovil postaji Lul in Atigo, ob izlivu Gazeline reke v Beli Nil. Središče vikariata bi naj spet bil Kartum. Prostor, kjer je stalo Knobleharjevo misijonsko poslopje, je z vrtom vred kupila vlada, da je na njem postavila svojo palačo. Dala jim je v zameno drugo zemljišče z lepo lego ob Modrem Nilu. Novo misijonsko poslopje stoji ob sprehajališču, dolgem več kilometrov, ki ob njem stojijo naj lepše kartumske stavbe.

Škof Raveggio je bil samo sedem let vikar. Zbolel je za malarijo. Ko se je 1. 1902 hotel iti zdravit v Evropo, je tudi njega na kolodvoru v Berberu zadela kap.

Sledil mu je zelo nadarjeni in velikopotezni Franc Ksaverij Gayer, ki je bil poprej 10 let v Sudanu misijonar. Kot apostolski vikar je potoval noter do izvirov Belega Nila in iskal primerne kraje za misijonske postaje. Mnogo jih je ustanovil, v Sudanu in južneje ležeči Ugandi. L. 1913 je bilo treba misijon deliti. Južni del, to je dežele ob gorenjem teku Belega Nila, je postal apostolska perfektura z imenom “Gazelina reka” (Bahr el Ghasal). Severni del je pa ostal apostolski vikariat z imenom “Kartum”. S to delitvijo se je nehalo prejšnje skupno ime apostolski vikariat “Osrednja Afrika”, ki ga je ustanovil in prvi vodil Knoblehar.

1. Vikariat Kartum se še danes, kljub vsem žrtvam misijonarjev, ne more dosti razmahniti, ker bivajo v njem skoraj sami mohamedanci. Te je pa za sedaj skoraj nemogoče spreobračati; in če bi se kateri dal krstiti, bi to še vedno lahko povzročilo pri drugih mohamedancih hude izbruhe sovraštva. Misijon ima skoraj samo to nalogo, da ohranja in dušno oskrbuje, kar je katoliškega. Le tu pa tam se kakšen mohamedanec da na skrivaj krstiti. Misijonarji so začeli z delom tudi ob železnici, ki gre od izliva Atbare do Rdečega morja, to je do pristanišča Port Sudan in Suakim.

Vikariat meri 1,900.000 kvadratnih kilometrov. L. 1950 je na tej površini bivalo 5 milijonov ljudi. Med njimi je bilo 3.233 katoličanov, večinoma belih.

Vikariat je 1. 1950 imel 6 postaj, 2 cerkvi in 14 kapel, 39 duhovnikov, 16 redovnih bratov, 107 misijonskih sester, 15 šol, dve bolniški oskrbovališči in dve sirotišnici.

2. Južni del, “Gazelina reka”, je bil 1. 1917 povzdignjen v apostolski vikariat. Ker v njem ni dosti mohamedancev, se uspešneje razvija. So pa tudi tukaj velike ovire: a) različnost jezikov, ki jih je več ko 40. Nekatere govori samo nekaj tisočev ali deset tisočev ljudi. Za večino teh jezikov ni ne slovnice ne slovarja in se jih je treba učiti le s poslušanjem in vpraševanjem; b) mnogoženstvo; c) vpliv islama. S svojo vero v enega Boga in s svojo nekoliko višjo omiko vzbuja islam pri črncih spoštovanje. Glede verovanja in nravnosti pa ne zahteva mnogo in obljublja svojim vernikom posmrtno čutno srečo. Sploh je v islamu mnogo čutnosti; ker je pa zamorec po svoji naravi zelo nagnjen k njej, je ta vera zanj privlačna. Sudanski uradniki in vojaki so večinoma mohamedanci in že s svojim ugledom in zgledom delajo za islam.  H katoliški veri se še najbolj spreobračajo Šiluki, a tudi pri njih gre le počasi naprej. Hrvaški misijonar Kohnen je pisal s postaje Tonga (slovenski Katoliški misijoni 1927/28, str. 148): »Kakor povsod drugod pri Šilukih, tako tudi v tukajšnjem misijonu delo zelo počasi napreduje. Vzrok je v tem, ker je Šiluk čudno trdovraten v svojih nazorih. Moram pa reči, da je kljub temu napredek v 20-ih letih očividen. Z mlajšimi ljudmi govorimo danes o krščanstvu, o Cerkvi, o duši, itd. kakor o rečeh, ki so same po sebi razumljive. Če sem pred 20-imi leti o tem govoril, so me debelo gledali, češ: kaj neki besediči ta Evropejec?« Misijonski brat Rafael Kolenc, ki je tri leta pomagal tudi v misijonu Tonga (prej, v letih 1920 in 1921, je bil v Kartumu), nekaj mesecev pa na postaji Lul, je rekel, da šiluški otroci zdaj že kar radi hodijo v misijonsko šo!la in da so vdani misijonarjem. Povečini so nadarjeni in nepokvarjeni. V šoli dobijo obleko. Zdaj se tudi odrastli bolj oblačijo.

Apostolski vikariat “Gazelina reka” meri zdaj 82.530 kvadratnih kilometrov. Izmed 750.000 prebivalcev 1. 1950 je bilo 23.781 katoličanov. Vikariat upravljajo veronski Misijonarji sinovi presv. Jezusovega Srca. Imajo 20 postaj, 11 cerkva in 42 kapel. Duhovnikov je bilo 1. 1950 27, semeniščnikov 20, redovnih bratov 10, misijonskih sester 34, katehistov 129, učiteljev 183, šol 89, 10 bolniških oskrbovališč in 10 sirotišnic.

3. Iz prvotnega vikariata “Gazelina reka” je bil 1. 1927 odcepljen južni del, apostolska prefektura Bahr el Džebel ali Gorska reka, kakor se Beli Nil tam imenuje. Tudi njega upravljajo veronski Misijonarja sinovi presvetega Jezusovega Srca. Obsega 118.760 kvadratnih kilometrov.

Prebivalcev je 1. 1950 štel 350.000. Katoličanov je imel 38.530, 13 misijonskih postaj, 34 duhovnikov, 49 semeniščnikov, 18 redovnih bratov, 31 redovnic, 372 katehistov, 123 učiteljev, 85 šol, 9 bolniških oskrbovališč in 4 sirotišnice.

4. L. 1933 je bila iz teh treh misijonskih pokrajin izločena apostolska prefektura Kodak, ki je 1. 1949 dobila novo ime Malakal, po mestu, ki leži nad izlivom Gazeline reke in Sobata v Beli Nil. Meri 204.800 kvadratnih kilometrov. Kongregacija za širjenje vere jo je 1. 1938 izročila Družbi sv. Jožefa iz Mili Hilla.

L. 1950 je prefektura Malakal imela 750.000 prebivalcev, med njimi 2.705 katoličanov. Misijonskih postaj je bilo 8, kapel 5, duhovnikov 18. Bogoslovca sta bila dva, redovna brata prav tako dva. Misijonskih redovnic je bilo 16, katehistov 9, učiteljev 10, 4 šole in 4 bolniška oskrbovališča.

5. L. 1949 je bil jugozahodni del vikariata “Gazelina reka” povzdignjen v lastno apostolsko prefekturo Mopoj s površino 78.000 kvadratnih kilometrov. V oskrbi je ostal veronskim Misijonarjem sinovom presvetega Jezusovega Srca.

L. 1950 je prefektura Mopoj imela 250.000 prebivalcev, od teh je bilo 29.580 katoličanov. Imela je 8 postaj, 2 cerkvi in 35 kapel, 14 duhovnikov, semeniščnikov tudi 14, redovne brate 4, redovnic 9, katehistov 242, učiteljev 100, šol 56; bolniških oskrbovališč je bilo troje, sirotišnice štiri.

Malarijo, ki je v Knobleharjevem času pobrala v Sudanu toliko misijonskega osebja, je kinin zelo obvladal. Misijonarji ga takoj ob prihodu začno redno uživati. Zdaj se uporabljajo tudi druga, še uspešnejša sredstva. Smrtnih žrtev zaradi malarije skoraj že ni več.

Zaradi političnih razmer, ki so nastopile po prvi svetovni vojski, je bolj kazalo, da se je kongregacija Misijonarjev sinov presv. Jezusovega Srca 1. 1923 razdelila v dve samostojni kongregaciji, v italijansko in v nemško. Obe imata dve vrsti članov: duhovnike in redovne brate. Italijanska kongregacija deluje še naprej v Sudanu. Nemška se je pa premaknila naprej v Južno Afriko in prevzela misijone v Transvaalu. Slovenski člani so se večinoma priključili nemški. V letih 1932 do 1938 je bil njen vrhovni predstojnik Slovenec p. Jožef Musar, ki je od 1. 1920 do 1. 1923 deloval v Omdurmanu. Kot vrhovni predstojnik te kongregacije je iskal priliko, da bi tudi v Sloveniji ustanovil zavod za vzgojo bodočih južnoafriških misijonarjev. Na praznik Jezusovega Srca 1. 1937 je bila blagoslovljena kapelica v redovni hiši v Dravljah, ki jo je daroval dobrepoljski župnik Anton Merkun in ki je dobila ime “Knobleharjev zavod”. V njem so redovniki vzgajali študente, ki so hodili v zunanjo gimnazijo. Po drugi svetovni vojski je zavod popolnoma prenehal.