II.

Oblike križev in razpel

Že sveti Pavlin Nolanski (umrl leta 431) je vedel, da obstajata dva načina predstavljanja križa: ali kot jambor s prečnim drogom, ki je pomorski znak, ali kot nosilni drog s prečnim drogom v obliki črke T. Tudi razpela imajo danes pretežno obliko pomorskega jamborja (†), čeprav so si strokovnjaki za biblične vede in za zgodovino sedaj edini, da je Jezus bil križan na razpelo v obliki T. Po njihovem mnenju je križanje potekalo takole: obsojeni je moral sam nesti na morišče samo prečni drog križa, in ne celotni križ. Tam so mu roke pribili na isti prečni drog, položen na tla, in ga ob navpično zasajenem nosilnem drogu potegnili navzgor ter ga z vrvjo privezali. Noge so mu potem pribili ali privezali na nosilni drog. Po poročilih evangelijev so pri križanju Jezusa dodali še deščico, ki je po Pilatovem naročilu vsebovala napis z vzrokom usmrtitve, ni pa rečeno, da bi ta deščica morala biti pokončna in tanka, kakor nosilni drog, ampak je po vsej priliki imela podolžno pravokotno obliko.

Tekom stoletij je znamenje križa in razpela prevzelo razne oblike. Za naš obris bo dovolj, da razdelimo njihov opis v dve skupini: križi brez telesa Kristusa in križi ali razpela z njegovim telesom ali truplom.

A – Križi brez Kristusovega telesa

Preprosta znamenja križa v obliki črke T lahko zasledimo že v katakombah v Rimu, vrinjena med črke imen kristjanov, na primer v katakombah sv. Petra in Marcelina: kyriTlos (Ciril), dionTysios,(Dionizij) v Kalistovih katakombah ireTne (irene=mir) itn.

Znamenje črke T, ki se v hebrejščini izgovarja Tau, je kaj kmalu postalo tudi znamenje varstva telesnega zdravja. Kakor poroča Gregorij, škof mesta Tours, je že leta 546 sveti Gal, škof v Clermontu, ko je na jugu Francije divjala epidemija kuge, organiziral slovesno procesijo, in verniki so na vse cerkvice in hiše naslikali “znamenje Tau”, nakar je epidemija takoj prenehala.*

*Prim. Gregorij Turonski, Historia Francorum lib. 4 c. 5 (Patr. lat. 71,273). Dogodek nas spominja na obvarovanje Hebrejcev v Egiptu pred iztrebljenjem, ker so “naddurje in podboje” vrat namazali s krvjo kozliča (2 Mz 12, 21-22). Naddurje in dva podboja so tvorili današnjo hebrejsko črko tau (n).

Zato je povsem razumljivo, da so redovniki svetega Antona puščavnika, ki so bili ustanovljeni leta 1095 in so jim bile poverjene prve zasilne bolnišnice za gobavce in druge okužence, nosili na redovnih oblekah prišit velik “T”, in da je to znamenje krasilo tudi lekarniške posodice za mazila.

Zelo verjetno je, da je sv. Frančišek srečaval redovnike sv. Antona v Rimu, kjer so skrbeli za gobavce v svojem lazaretu. Morda se je spominjal tudi besed papeža Inocenca III. na Lateranskem vesoljnem cerkvenem zboru leta 1215: “Tau je znamenje, ki se nosi na čelu, kadar moč križa odseva v vseh dejanjih, ko je po Apostolovih besedah križano naše telo z vsemi pregrehami”. Vsekakor, življenjepisci svetega Frančiška trdijo, da je svoja pisma podpisoval s črko T, da je to črko slikal po stenah redovnih celic, namesto razpel, ki jih takrat še niso imeli. Ne da se pa razbrati iz nam poznanih virov, da bi sveti Frančišek bil neki paladin pobožnosti znamenja T.

Svetega Frančiška je gotovo še dobro poznal pater Janez Parenti, ki se je leta 1233 potem, ko je vodil frančiškanski red kot generalni predstojnik, umaknil na Korziko. Po vsej priliki je on dal delati pečat province s križem v obliki črke T, ki je še danes v rabi.

Še v 15. stoletju lahko zasledimo križce v obliki T kot obeske na verižicah, ki so se nosile okrog vratu (prim. portret “Moža z nageljnom” slikarja Jana van Eycka –+ 1441– v berlinskem muzeju). Danes pa so ti obeski na splošno v obliki jamborskega križa †. V prejšnjih stoletjih so se duhovniki in redovniki razpoznavali po svojih uniformah. Danes, ko smejo hoditi tudi v civilu, so si svetni duhovniki izbrali za svojo značko dolgi križec †, med tem ko se sinovi sv. Frančiška lahko razpoznavajo po znački T ali t.i. grškem tau. Zelo so pa te značke razširjene med člani svetnega frančiškanskega reda, pa tudi med drugimi ljubitelji frančiškanske duhovnosti, da, celo med navadnimi obiskovalci Asizija, ki si ga kupujejo kot turistični spominek.

B – Razpela s Kristusovim telesom

Vse od srednjega veka dalje so bila razširjena razpela v obliki grškega Tau ali našega T, s to razliko, da so na sredi prečnega droga imela pritrjeno podolgovato deščico z napisom: Jezus Kristus Judovski Kralj, večkrat naznačenim samo z začetnimi črkami. Naj navedem samo nekaj podob velikih mojstrov, ki so gotovo vplivali tudi na druge umetnike:

– v Asiziju, v baziliki sv. Frančiška, na sliki, ki jo je mojstrsko naslikal Peter Lorenzetti okoli leta 1320;

– v okolici Ferrare, v Polezinah, v cerkvi posvečeni sv. Antonu opatu, razpelo naslikano okoli leta 1330;

– v Padovi, v kompleksu bazilike sv. Antona Padovanskega, v oratoriju sv. Jurija, razpelo, ki ga je pred 1384 naslikal Altichiero;

– iz istega stoletja je tudi Križani v obliki T Paola Veneziana, ki je med leti 1320-1362 med drugim deloval tudi na Rabu. Izvirna slika se hrani “na varnem” v Rimu; ponatis pa v Primorskih novicah, sobota 31. avgusta 2002;

– v Firencah, v znani cerkvi sv. Križa (S. Croce), kjer je razpelo izklesal sloviti Donatello pred letom 1420;

– na Dunaju, v rokopisu 2772 narodne knjižnice, razpelo naslikano okoli 1460;

– v Gubbiu, v muzeju stolnice, slonokoščeno razpelo izklesano v 16. stoletju;

– na naslovni strani Lutrove kronologije, tiskane leta 1541;

– v Madridu, v narodnem muzeju Prado hranijo sliko Kristusa na križu v obliki T, ki ga je okoli leta 1613 naslikal Diego Velasquez;

– iz istega stoletja je tudi Križani Antona Van Dycka, ki ga je potem še leta 1871 ponatisnil msgr. Janez Globočnik v Novi cvetlici;

– prav tako se v Madridu nahaja slika Križanega, ki jo je ustvaril po letu 1761 mojster Anton Rafael Mengs;

– sloviti slikar Janez Tiepolo je v stolnici v Vidmu-Udine leta 1738 naslikal Križanega v sklopu sv. Trojice;

– Slovenci v Argentini so leta 1955 priobčili izredno lep “Križev pot prosečih”, ki ga je izvirno naslikal France Gorše z razpeli v obliki T;

– med leti 1952-1954 je Križanega v isti obliki uporabil v kapeli Božjega groba v frančiškanski cerkvi v Kamniku znani arhitekt Jože Plečnik;

– Albert Schilling je za duhovniški grob na pokopališču Hömli v Baslu izklesal T križ;

– Tone Demšar je leta 1985 za cerkev Marije Rožnovenske v Portorožu izoblikoval Križanega, ki se s križa v obliki T usmiljeno sklanja k trpečim;

– leta 2001 je pa v Marijini kapeli na Kureščku dokončal podobe Križanega v obliki T akademski slikar Lojze Cemažar, ki jo je že malo prej upodobil tudi v Kliničnem centru v Ljubljani.

Zgleda, da je križev pot s Kristusom pribitim na križ v obliki dolgega križa † pred letom 1751 širil veliki častilec in apostol križevega pota sv. Leonard Portomavriški, ki je take križeve pote postavil in tudi blagoslovil v kar 572 cerkvah. Bil je frančiškan, pa se ni oziral na posebno ljubezen sv. Frančiška do križev v obliki črke T. Pri nas je leta 1766 te vrste križev pot naslikal v Marijini baziliki v Stični Fortunat Bergant (za molitev križevega pota, ki ga je vodil papež sv. Janez Pavel II. so v Vatikanu pripravili knjižico z vsemi 14 postajami Fortunata Berganta).  V cerkvi Rožnovenske Matere Božje v Kranju ga je naslikal pred 1828 Leopold Layer. V Benetkah, v cerkvi sv. Pola pa lahko občudujemo tak križev pot, ki gaje leta 1779 naslikal Janez Dominik Tiepolo, sin slavnega prej omenjenega Janeza Tiepolo.

Mimogrede velja še omeniti danes precej razširjena razpela, ki so jim nekoč rekli janzenistična, in ki so bila obsojena, ker so hotela z ozko držo rok Križanega prepričevati vernike, da je Kristus umrl samo za vnaprej določene izvoljene, ne pa za vse ljudi, kar izražajo njegove široko razprostrte roke na križu. Današnji umetniki nimajo seveda nobene zveze z janzenisti; hočejo samo umetniško prispodobiti od strašnih muk povsem zveriženega križanega Jezusa.

Ker danes znanstveniki ne dvomijo več o tem, da je Jezus bil pribit na križ v obliki velike črke T, bi se lahko duhovniki raznih Frančiškovih redov in združenj potrudili, da jamborska razpela na glavnih oltarjih zamenjajo z razpeli, ki so bila v rabi vse do danes, in imajo obliko črke T (kot na primer razpela Plečnika ali Čemažarja). Isto velja tudi za velika razpela na stenah ali na oltarjih naših cerkva.

I.

Znamenje Tau

V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so se med častilci svetega Frančiška precej širile značke z nekoliko nenavadnim križem v obliki velike črke T, v grški in hebrejski abecedi imenovane Tau. K temu širjenju so pripomogli tudi razni članki m knjižice, v katerih seje opisovala ne samo posebna pozornost svetega Frančiška Asiškega do tega znaka, ampak tudi druge izredne, skrivnostne, mistične, magične lastnosti, ki naj bi jih vsebovalo to znamenje. Da bi se čim bolj uveljavila uporaba tega simbola, seje začela poudarjati tudi njegova posebna duhovnost.

Pobudniki te pobožnosti se v glavnem sklicujejo na neko besedilo, ki se nahaja v 9. poglavju preroka Ezekiela, in ki naj bi se odražalo potem tudi v 7. in 9. poglavju novozaveznega Razodetja.

Toda če vzamemo najprej v roke nekatere protestantske izdaje Svetega pisma*, na navedenih mestih ne najdemo nobenega sledu kakšnem tau. Pri tem se protestanti najbrž opirajo na stari grški prevod, ki mu pravimo Septuaginta; po tem prevodu Ezekiel 9, 4 samo sporoča, daje Bog naročil svojemu tajniku v duhovniškem oblačilu, »naj se poda po sredi mesta Jeruzalem in naj s pečatom zaznamuje čela ljudi«, ki obžalujejo pregrehe njegovih prebivalcev, da jih bo tako obvaroval pogube. Z istimi besedami opisuje rešitev dobrih tudi Razodetje, ki ne v 7,4, ne v 9,4 prav tako ne omenja črke tau. Po avtorju tega spisa Bog namreč izrecno naroča svojim angelom, da naj ne škodujejo »ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih«**.

*Npr. revidirani angleški prevod, novi francoski LaBible 1972, nemški ekumenski (Stuttgart, 1997), italijanski in hrvatski, ki sta ju pripravile lehovine priče. Dalmatinova Biblija se mi zdi važna izjema: po eni strani nima besedice tau, po drugi pa natanko določuje Ezekielov pečat s tem, da dodaja en križec v tekstu ‘(v. 6): “Ampak teh, kateri znamenja na sebi imajo, nimate se nobenega dotakniti: + “.
** Prim. 1 Mz 4, 15: “Gospodje dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil”.

Origen, ki v starem grškem prevodu “Septuaginta” ni našel črkice tau, videl jo je pa pri Teodoziju in Aquili, ki sta popravljala grško besedilo po hebrejskem izvirniku, se je obrnil k judovskim razlagalcem Svetega pisma, kaj oni mislijo o tej črki. Eden od njih mu je odgovoril, da je črka tau začetnica besede Torah, ki pomeni Božjo postavo, ki vodi ljudi k zveličanju, med tem ko je neki drugi, že spreobrnjeni pismouk bil prepričan, da črka tau že po zunanji obliki pisave predstavlja znamenje križa in tako preroško napoveduje zaznamovanja kristjanov z znamenjem svetega križa pri začetku vsakega dela, posebno molitve in branja svetopisemskih odlomkov.

Hieronim je (po letu 390) po hebrejskem besedilu črko tau vnesel tudi v stari latinski prevod, in je to razlagal tako, »da je nekoč pri Hebrejcih, kakor je to še danes pri Samarijanih, zadnja črka alfabeta imela obliko križca, s katerim kristjani zaznamujajo svoja čela, in ga uporabljajo kot podpis«*.

*Hieronim, In Ezechielem 9, 4 commentarii, lib. 3 c. 9 (Patr. lat. 25, 88). Zgleda, da Hieronim ni hotel razlikovati med znamenjem križca, kot ga poznamo mi (+), in križem, ki se v latinščini imenuje crux decussata, to je obmejni križ, ki so ga tako Hebrejci kakor Samarijani pisali v obliki X. To sta mu zamerila že Vallarsi in Maffa, ki sta pripravila izdajo Hieronimovih del za Patrologijo.

Zato se ne smemo preveč čuditi, če v znanem francoskem prevodu Svetega pisma, v tako imenovani Jeruzalemski Bibliji, oratorijanec Denys Pierre Auvray gre tako daleč, da besede »s črko tau preprosto prevaja: “s križem”: … marque d’une croix au front les hommes,« in v opombi to opravičuje takole: »Dobesedno “s tau”, kakor to prevaja Vulgata. Ta črka je imela v starem alfabetu natanko obliko križa.« Žal temu ni tako; v starem alfabetu je namreč črka tau imela natanko obliko X, kakor je to razvidno iz najboljše slovnice hebrejskega jezika, ki jo je sestavil jezuit p. Paul Joüon in ki na strani 10 prinaša 5 raznih alfabetov, ki so jih tekom stoletij uporabljali judovski pisatelji, pa nobeden črke T ne izraža z znamenjem “+”.

Po Auvrayu isto ponavlja tudi naš standardni prevod Svetega pisma (Ljubljana 1997, str. 623), ki v opombi trdi: »tau zadnja črka hebrejske abecede. V stari pisavi je imela obliko križa. To je bilo znamenje varstva*«.

*Standardna izdaja piše dobesedno “tav”, po zastarelem pravopisu. Preprosti Štajerci to izgovarjajo taf, kakor “avto” izgovarjajo afto in ne auto.

Napačna trditev, da je hebrejski tau nekoč imel obliko križca, je bila razširjena tudi v srednjem veku, kakor lahko razvidimo iz uvodnega nagovora papeža Inocenca III. prelatom, zbranim na IV lateranskem vesoljnem zboru, dne 11. novembra 1215: »To je zadnja črka hebrejske abecede in ima obliko križa, kakršen je bil križ, preden so nanj pritrdili Pilatov napis«*. Papež ima torej v mislih ne hebrejski ampak grški T, ki se tudi imenuje tau in ki ima v resnici obliko križa, na katerega je bil pribit Jezus. To je še bolj jasno razvidno iz njegove razprave o presvetem oltarnem zakramentu, v kateri trdi, da je tau črka, s katero se pričenja rimski kanon (“Te igitur”), in to po božjem navdihu, ker tau že sam po sebi predstavlja skrivnost križa, saj Gospod razlaga po preroku Ezekielu 9, da je to znamenje na čelu teh, ki žalujejo in vzdihujejo**.

*lnocencij III, Sermo 6 In Cone. gen. Lateranensi (PL 217, 677). Kakor trdi Mariano Bigi, II TAU un segno di una spiritualtà, Bologna 2002, str. 66, je p. Damian Vorreux položilv usta Inocenca III. tudi posebno spodbudo vsem prelatom: »Bodite torej paladini znamenj Tau in Križa”: teh besed ni v latinskem izvirniku. Papež samo trdi, naj bodo prelati “možje kreposti”, ker »kdor moč svetega križa kaže v dejanjih, s tem dokazuje, da ima znamenje na čelu.«
**Inocencij III, De sacramento altaris, lib. 3 c. 2 (Patr. lat. 217, 840-841). – Od tod tudi običaj, daje prva črka “T” pričela zavzemati celotno levo stran osrednje evharistične molitve. O vsem tem prim. Damien Vorreux OFM, Tau simbolo francescano. Storia, teologia e iconografia (La sfida di Assisi, 3), Padova 1996, str. 17-19.

Danes ne manjka avtorjev, ki pozivajo predvsem vse Frančiškove sinove in celo ministrante, ki strežejo pri bogoslužnih obredih, ki se obhajajo v frančiškanskih cerkvah, da bi se vedno in povsod ponašali z znamenjem križa v obliki velike črke T, ker “biti frančiškan, biti tau človek, pomeni izžarevati ljubezen”.

Omenja se tudi posebna tau duhovnost, toda pri opisovanju te duhovnosti so avtorji precej umirjeni, in jo praktično istovetijo s hojo za trpečim Kristusom Kdor nosi to značko, se mora zavedati, da te vrste križec ni okrasek, še manj nekak fetiš, ampak znamenje pričevanja “moči križa” (1 Kor 1, 18).

III. Dejavnost zakramentov

O zakramentih in o njihovi dejavnosti kar mrgoli študij in popisov, zato se bom tukaj omejil na enega od njih.

Še prej pa naj za uvod omenim, da je po svetem Pismu stare Zaveze za grešnike in hudobne po smrti odločen večni pogin, ker se brž po smrti spremenijo v pepel (glej Malahija 3,19.21: »Pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal … [pravični] boste poteptali krivičnike, da bodo pepel pod stopali vaših nog«). V grškem prevodu svetega Pisma peč postane pekel, kjer satan razpihuje ogenj, v katerem krivične muči vso večnost. Modemi teolog se pri tej razlagi upravičeno sprašuje: mar obstaja tudi v večnosti dvojno kraljestvo, Kristusa in satana? mar vse Jezusovo trpljenje ni bilo dovolj, da bi satanu preprečil, da se vso večnost naslaja z nabadanjem krivičnih in jačanjem ognja?

O učinkovitosti zakramentov nove Zaveze obstajata dve razlagi: ena, ki se naslanja na njihovo podobnost s čaranjem in čarobnostjo, ki gleda samo na točno izgovorjavo predpisanih večinoma nerazumljivih besed; druga pa, ki za njihovo učinkovitost želi, da se o določenem obredu razglasi Božja volja.

Za čarobni vidik zakramentov bi lahko navedel zgled osebno poznanega duhovnika Italijana, ki je pri posvečevanju hostije izgubljal najmanj četrt ure, da je pri besedici evharističnega posvečenja HOC pred črkama OC uspel izgovoriti še črko H.

Moderna teologija pa nam pomaga, da zakramentalno posvečevanje povežemo z nebeškim poslanstvom, ki ga vernikom posredujejo cerkveni delivci božjih skrivnost s polaganjem rok.

1. Po tej teologiji je prvi zakrament sv. krst. V starejših razlagah mu Slovenci dodajamo birmo, ki je spakedranka iz prvotne latinske oznake odobrenja ali potrjenja (confirmatio), v nemščini Firmung, v stari slovenščini pa povezava. Moderne znanosti nam potrjujejo, da je mati tista, ki v devetih mesecih nosečnosti s svojimi čustvi in mišljenjem lahko oblikuje bodočo osebnost zaplodka v dobrem ali tudi v slabem smislu, zato ni prav, da nekateri teologi podelitev krsta skušajo preložiti na poznejšo dobo razumevanja. Poslanstvo, ki ga škof mladim vernikom poverja s posebnim obredom, zagotavlja pomoč Svetega Duha pri izpovedovanju vere in posvečevanju ljudi.
2. Drugi zakrament je poslanstvo duhovnih voditeljev (1Kor 12,28; Apd 1,8; 2Tim 1,6), župnikov, diakonov. – Med njimi so lahko izbrani tudi redovniki, ki pa ne morejo biti vse vprek zakramentalni poslaniki, ampak postanejo karizmatiki, kakor je to potrdil II. Vatikanski koncil. Zdi se mi, da bi med karizmatike lahko uvrstili tudi zdravnike brez meja.
3. Tretji zakrament bi lahko poimenovali poslanstvo, ki ga s posebnim obredom prejmejo tisti duhovniki in laiki, ki se posvetijo širjenju vere v misijonih.
4. Poroka ni zakrament zato, ker dva zaročenca pred cerkvenim notarjem izjavita, da bosta skupaj živela v zakonu, ampak ker prejmeta od voditelja cerkvenih skupnosti zakramentalno poslanstvo za gradnjo domače in farne skupnosti s posebno pomočjo Svetega Duha (II. Vat. Zbor, Konst. O Cerkvi, št. 11).
5. Glede bolnikov je treba poudariti, da zakrament ni navezan na maziljenje (glej Mk 16,18), ampak na posebno poslanstvo pridruževanja bolnikovega trpljenja odrešilnemu Jezusovemu trpljenju (II. Vat., prav tam).
6. Pri obhajanju svete evharistije postane na oltarju navzoč vstali Kristus, ne v moči duhovnikovih posvetilnih besed, ampak v moči Svetega Duha, in to predvsem zato, da nam zagotovi svojo pomoč pri izvrševanju naših zakramentalnih poslanstev in nas prenovi v ljubečo cerkveno skupnost.
7. Sprava je namenjena tem, ki so žalili Boga in povzročili duhovno škodo drugim vernikom. Sveti Duh je tisti, ki obnovi izgubljena duhovna poslanstva.

Slovenski prelati so o sveti spovedi mnogo izvrstnih predlogov zbrali v razpravljanju o Brižinskih spomenikih, kar bi bilo dobro oživeti danes, zato prilagam še njihove predloge.

Na internetu se od leta 2008 nahajajo tako imenovani Brižinski spomeniki v znanstveno kritični elektronski izdaji, ki vsebujejo 3 obrazce za sveto spoved, ki so bili sestavljeni v času škofa Modesta (+ okrog 763), ki so jih duhovniki prepisovali in dopolnjevali in ki so kmalu po letu 1000 bili uvezani v pastoralni priročnik freisinškega škofa. Ta priročnik se danes nahaja v državni knjižnici v Münchnu (codex latinus monacensis 6426). Spisani so v čisti zgodnji slovenščini in so najstarejša slovenska in slovanska besedila, ki sojih uporabljali duhovniki na Koroškem, v krajih Sv. Peter v Breznem in sv. Mihael v Požamici ob reki Molna nad Spittalom.

I. in III. obrazec se nanašata na javno spoved s skupno odvezo, kakršna je bila v rabi po vsej Evropi med X in XVII stoletjem med redkimi mašami po pridigi (prim. Franc Ušeničnik, Slovenska očitna izpoved v liturgiji, Bogoslovni vestnik 6, 1926, 266-272). Ker današnji duhovniki sploh ničesar ne vedo in tudi nočejo ničesar slišati o javni spovedi in skupni odvezi, ki so jo prav pri nas dolga stoletja uporabljali naši predhodniki, bo dobro, da jo na kratko prikažem in komentiram.

V I. obrazcu se takoj v začetku verniki pozivajo, naj za duhovniki ponavljajo »teh malo besed: »Bog, Gospod milostljivi. Bog Oče, Tebi izpovem ves moj greh […] in Tebi, božji služabnik […], sprejmi mojo izpoved mojih grehov, kar sem storil zla do tega dne […] v krivi prisegi – ali v laži, – ali v tatvini – ali v zavisti- ali v skrunitvi – ali v nečistovanju – ali ker se mi je hotelo to, kar se mi ne bi smelo hoteti – ali v obrekovanju – ali v spanju ali ne spanju – ali ker nisem spoštoval nedelje – niti Svetega večera – niti mojega posta – in drugega mnogega, kar je proti mojemu Bogu in proti mojemu krstu […] Bog, Gospod milostljivi, Tebe milosti prosim za te neštete grehe in za druge mnoge, in večje in manjše, ki sem jih storil«. Sledi v latinščini skupna odveza v obliki prošnje: »Gospod, Tvojim služabnikom in služabnicam, ki se Ti izpovedujejo, odpusti grehe, da bodi oni, ki jih v notranjosti biča vest, potolaženi Tvoje sprave, po (Gospodu našem Jezusu Kristusu, ki s Teboj živi in kraljuje vekomaj)«.

V III. obrazcu se nakazuje, naj se po skupni spovedi obnovijo krstne zaobljube, to je odpoved »zlodeju in vsem njegovim delom« ter vera »v Boga vsemogočnega in v njegovega Sina in v Svetega Duha«, in da se izmoli kesanje.

Pred nekaj leti sem izdal obširno zbirko mojih teoloških esejev. Med njimi se nahaja tudi predlog za izboljšanje obreda skupne spovedi s skupno odvezo, ki sem ga predstavil v upanju, da »bodo Kranjcem vremena se zjasnila« tudi v tem pogledu. Glavne točke bi bile naslednje:

1. Obred javne izpovedi s skupno odvezo naj bi vedno bil vgrajen v sveto mašo.
2. Grehi naj se ne ponavljajo v isti obliki, to je verniki naj ne ponavljajo za duhovnikom, »nisem spoštoval nedelje«, ampak naj vzklikajo: »Gospod, usmili se me« po omembi posameznih pregreh.
3. K individualnim grehom brižinskega obrazca naj se dodajo tako imenovane družabne pregrehe, ki prinašajo škodo posameznim družinam, farnim skupnostim in vsemu narodu. Danes vemo, da vpitje in preklinjanje očeta na nosečo mater slabo vpliva na zarodke; da članki proti Cerkvi ali v zagovarjanju spolnih zablod prinašajo nepopravljivo škodo mladim in starim itn., in daje treba pri spovedi obljubiti, da se bo vsa ta škoda popravila.
4. V brižinskih obrazcih se ne omenja zadoščevanje. Znano je, da Stara zaveza prikazuje Boga kot človeškega očeta, ki vsak prestopek hudo kaznuje, in da je zanje treba primemo zadostiti. Manj znano je, da v Novi zavezi ljubeči “oče” noče ničesar slišati o kakšnem zadoščevanju izgubljenega grešnega sina (Lk 15); da Jezus v svoji nedoumljivi usmiljenosti prešuštnici reče samo: »Pojdi in ne greši več« (Jn 8, 11).
5. Odveza se je podeljevala v latinščini, ki so jo imeli vse do prejšnjega stoletja za jezik magične moči. Ker nas danes kateheti učijo, da edino Bog odpušča grehe, duhovniki pa spravljajo grešnike s Cerkvijo, ki so ji z grehi prizadeli škodo, si duhovniki celih 1000 let niso lastili oblasti odpuščati v svojem imenu grehe, ampak so vedno prosili Boga Očeta in Boga Sina, naj odpustita grehe skesanim grešnikom. To teologi imenujejo prosilno odvezo. Leta 1973 pa je Sveti sedež spovednikom dal oblast, da odpuščajo grehe v svojem imenu tako, da izgovorijo besede, ki jim starejša struja teologov pripisuje magično moč, pod pogojem, da po nauku novejše struje teologov o bistvu zakramentov dodajo še polaganje rok. – Mimogrede naj opomnim liturgiste, da latinščina ne pozna vljudnostnih oblik in zato vse, tudi papeža tika. Ko pa se formula absolutionis prevaja v slovenščino, je nujno, vsaj pri odraslih osebah, tikanje prevesti v vikanje. Ni torej pravilno enoumno prevajati: Jaz te odvezujem vseh tvojih grehov, ampak je duhovnik dolžan spovedance vikati: Jaz Vas odvezujem vseh Vaših grehov.
6. Brižinski 3. obrazec javni spovedi s skupno odvezo dodaja še ponovitev krstnih zaobljub, kar se mi zdi ne samo sprejemljivo, ampak tudi zelo umestno. Ob nedeljah obnovitev krstnih obljub lahko nadomešča običajno veroizpoved.
7. Mislim, da bi bilo dobro, če bi ne samo zaradi dolga stoletja trajajočega obreda ampak tudi zaradi vse večjega pomanjkanja spovednikov pri nas slovenska škofovska konferenca dovolila uporabo javne spovedi s skupno odvezo ne samo v redkih slučajih izrednega navala romarjev v znanih svetiščih ali ob množičnih shodih mladih v Stični, ampak tudi v vseh župnijah pri spokornih mašah v kvatrnih dnevih 4 krat na leto.

I. Začetni greh

1) Veliki katekizem

iz leta 1901 (Anton Veternik, Razlaga velikega katekizma ali krščanskega nauka, Ljubljana 1901, str. 124-139) takole povzema nauk o prvih dveh človeških bitjih in njunem padcu:

»Ko je Bog ustvaril prva človeka, bila sta dobra in srečna … Imela sta posvečujočo milost božjo, bila sta sveta in pravična in tako nadnaravno Bogu podobna … Bila sta otroka Božja in imela sta pravico do nadnaravnega zveličanja v nebesih … Imela sta globoko spoznanje in voljo nagnjeno k dobremu … Živela sta v raju, prosta vsakršnega trpljenja in neumrljiva tudi po telesu … Od Boga podeljenih darov nista prejela samo zase, temveč tudi za svoje potomce, ki bi jih bili po njih podedovali …

Prva človeka nista ostala dobra in srečna, hudo sta se pregrešila in sta tako postala nesrečna na duši in na telesu… s tem, da sta, zapeljana od hudobnega duha, jedla od drevesa, ki jima je Bog prepovedal … tako sta izgubila posvečujočo milost božjo, in zato tudi nista bila več nadnaravno Bogu podobna… Nehala sta biti otroka božja, izgubila sta pravico do večnega zveličanja, in zaslužila sta večno pogubljenje … Njuno spoznanje je oslabelo, in njuna volja se je nagnila k hudemu … Izgnana sta bila iz raja, morala sta mnogo trpeti in nazadnje umreti …

Adamov greh ni škodoval samo prvima človekoma, s svojimi hudimi nasledki je prešel tudi na nas, ki smo Adamovega rodu … Grehu, kije prešel od prvih staršev tudi na nas, pravi se izvirni ali podedovani greh, ker ga nismo storili sami, temveč smo ga tako rekoč podedovali«.

To besedilo so sestavili katehisti, ne teologi, ki danes ne bi odobrili niti enega stavka. Tako na primer so katehisti mislili, da je drevo, katerega sad naj bi Bog ljudem prepovedal jesti, bilo jabolko, ali granatovec. Bog, ki nas vse neizmerno ljubi, bi torej zaradi nekaj užitih vitaminov prva človeka imel za najhujša zločinca, ki bi s tem obtežila vse svoje potomce strahotne krivde. Nič čudnega torej, da se v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je izdala slovenska škofovska konferenca v Ljubljani leta 2007, v odstavkih 66-78 o izvirnem grehu nahajajo že nekateri popravki in da v njem ni več govora o kakšnih jabolkah.

2) Moderna razlaga

Po tridentinskem koncilu, posebno pa v zadnjem stoletju, so vse znanosti silno napredovale, med njimi tudi biblične in teološke. Ko bi danes kdo hotel napisati strnjeno teološko razlago o istem predmetu, bi jo mogel takole formulirati:

Po sv. Pavlu (Kol 1,17-20) je Kristus podoba nevidnega Boga, in vse je bilo ustvarjeno v njem, po njem in zanj, tudi prva človeka, moški in ženska (iš in iša, 1Mz 1,27), katerih potomci naj bi po dolgi dobi razvoja svojih duševnih in duhovnih moči dosegli sposobnost sprejeti evangeljske kreposti. Zato jima je priporočil, naj si ona sama in potem tudi njihovi otroci najprej toliko izurijo svoj um in voljo, da bodo sposobni pridobivati si hrano iz »zelišč s semenom in sadnih dreves«, predvsem pa od vseh živali na zemlji (1Mz 1,28-30). V kamniti dobi se je med leti 35000 in 10000 pred Kristusom v človeku pričel prebujati tudi duh ali sposobnost dojemanja verskih resnic, kakor se to da razbrati iz umetniških slik v podzemeljskih jamah, ki nam pričajo, daje prazgodovinski človek veroval v neko nadzemsko silo, v neko višje bitje, ki združuje v sebi vso moč in je v tesni zvezi s človekovim omejenim bivanjem na svetu. Nebesni svod z vsemi svojimi različnimi pojavi je pa tudi povsem naravno vplival na to, da je primitivni človek tej nadzemski sili začel pripisovati transcendenco in veličastnost.

V 7. tisočletju pred Kristusom se je na Bližnjem vzhodu dopolnilo ustvarjanje človeka s tem, daje tudi njegov duh toliko dozorel, da je lahko v neki višji Moči nad nami zaznal osebnega Boga. S tem se je uresničila zamisel Božjega Sina sostvarnika človeka v večnosti. Tudi človekovo okolje se je izpopolnilo s prehodom človeka k poljedelstvu in živinoreji, in zadnji redaktor 1. Mojzesove knjige je postavil v to dobo Adama in Evo (2 pogl.) ki sta živela v »vrtu proti vzhodu v edenu« (2, 8). Besedo eden Grki prevajajo z razkošjem, latinski prevodi z rajem, neko primitivno pleme v Avstraliji pa kot življenje brez vseh prepovedi in greha. V takem okolju si je Adamova žena zaželela obilno potomstvo in v ta namen si je preskrbela en talisman z izrezljano kačo; kača je namreč bila vedno simbol življenja: pozneje so jo nosili na svoji tiari faraoni, in celo Mojzes jo je izobesil na bronasti drog kot edino zdravilo proti zastrupljenju (4 Mz 21,6-9) ter še danes je simbol ozdravljanja pred lekarnami. Po sveti knjigi Perzijcev Bundahiš (=Opis) ustvarjanja, pa je porodila dvojčka telesno pohabljena, ki ju je Adam zavrgel in zahteval, da ju žena ubije; ona pa ju ni hotela vreči med smeti, ampak ju je spekla in ju skupaj z možem použila (»sad drevesa življenja«). Iz njunega nespametnega dejanja se je pri kanaanski plemenih razvilo prepričanje o izredno dobrodejnih posledicah ubijanja prvorojencev (Mdr 12, 3-5). Tako se je tudi Abraham odločil, da ubije svojega prvorojenca in ga daruje Bogu (1 Mz 22), in vsi Hebrejci so potem bili prepričani, daje to Božja volja in da je treba prvorojence od Boga “odkupiti” s primemo daritvijo (2Mz 13,1-13; Lk 2, 23). Ob tej priliki je človek še to spoznal, da je brezosebna nadzemska veličastna Moč v resnici človeku prisotni osebni Bog, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Pred tem dogodkom Eva in Adam nista še imela pojmov o dobrem in zlu, o smislu duševne smrti, po njem pa je, kakor trdi sv. Pavel (Rim 5, 12), dobesedno »prišel na svet greh in po grehu smrt na vse ljudi, ki grešijo«.

Adamov greh je torej obstajal v tem, da se je po svoji glavi odločil, da je treba oba spačka pobiti, ne da bi se prej obrnil k Bogu, gospodu vsakega človekovega življenja, da bi zvedel, kaj naj z njima stori. Eva je pri tem drugače postopala: čeprav je ubogala Adama, je pozneje vrgla talisman s kačo v odpad in po rojstvu Kajna je vzkliknila: »Dobila sem moško dete po Gospodu« (1Mz 4,1); prav tako je po porodu Seta rekla: »Bog mi je dal dmgega potomca namesto Abela« (1Mz 4,25). Oba sta se svoje neumne pregrehe srčno pokesala (Mdr 10,1); oba sta Bogu že opravljala daritve in sta svoje otroke versko vzgajala. Kajn se je po umoru svojega brata Abela pokesal in se zaupno obrnil k Bogu za pomoč (1Mz 4,12-15).

Adam pa si ni mogel kaj, da ne bi svoje samovolje in bojevitosti, že podedovane od svojih prednikov, z vzgojo prenesel na svoje otroke. To nagnjenje k nasilnosti imenujemo izvirno, ker je od začetka razvoja v vseh prisotno. Po pričevanju Svetega pisma je eden od Kajnovih potomcev, Lameh, zatrjeval, da bo ubil vsakega dečka, ki bi mu “prizadel prasko” (1Mz 4,23). Slavni Mojzes, ki ga častimo kot svetnika, je svojim rojakom strogo zabičeval, da morajo neizprosno pobiti svojega lastnega brata, svojega sina, svojo lastno ženo, ali svojega prijatelja, ki bi jih hoteli zavajati k malikovanju (5Mz 13,7-10); morajo tudi popolnoma iztrebiti prebivalce svojih mest, v katerih častijo malike, to je ne samo moške, ampak tudi ženske, vse otroke in celo vse njihove domače živali (v. 13-18). Veliki svetniški prerok Elija je zapovedal poklati 450 Baalovih svečenikov (1Kr 18,40) in prerok Zaharija je staršem zapovedal, da morajo sami pobiti svoje otroke, ki bi jih zasačili pri malikovanju (Zah 13,3). V 16. in 17. stoletju krščeni Španci in Portugalci niso hoteli slediti Jezusovim smernicam, ampak so pod pretvezo navedenih starozaveznih zapovedi o pobijanju malikovalcev tudi oni neusmiljeno mučili in klali prvotne indijanske naseljence v Ameriki. V prejšnjem 20. stoletju sta višek nasilja dosegla krščena kristjana Hitler in Stalin, ki sta oba ne samo dala pobiti ampak tudi znanstveno mučiti v zloglasnih taboriščih nedolžne ljudi, 6 milijonov Hitler, 20 milijonov Stalin. In kaj naj rečemo o naši dobi, ko nam statistike poročajo, daje vsako leto spolnih posilstev žena okoli 80 milijonov, splavov pa 46 milijonov, kijih tudi neštete krščene matere povzročajo? Kaj o tolikih v cerkvi poročenih parih, v katerih od nasilja možje dobesedno podivjajo in se znašajo nad svojimi ženami in otroki?

Iz teh par vrstic bi se morda že dalo razbrati, kaj reči o prekletstvu, s katerim škofje na vesoljnem cerkvenem zboru v Trentu, 17. januarja 1546, pretijo vsem, ki bi proti nauku svetega Pavla trdili, da Adam ni prenesel svojega greha na ves človeški rod. Toda v resnici sveti Pavel tega ni učil v svojem pismu Rimljanom 5,12, saj je dobro poznal Božjo besedo v Jeremiji 31,29-30 o strogo osebni odgovornosti za greh: »Vsak bo umrl zaradi svoje krivde« in v Ezekielu 18,20: »Sin ne bo nosil očetove krivde«. Vatikan je indirektno preklical ta tridentinski kanon, ko je leta 1979 v uradni latinski izdaji Neovulgate Pavlov tekst pravilno citiral. Dobro bi bilo, da bi to tudi pastoralni delavci imeli pred očmi in ne govorili več, da je oblivanje otrok s krstno vodo nujno potrebno za odpuščanje izvirnega greha. Saj je recimo Henoh, ki je bil potomec Kajna in pogan, ki bi torej po mnenju tolikih naših teologov moral po smrti iti pred pekel, ker ni bil krščen, pa je vendar po Svetem pismu stare in nove zaveze (4Mz 5,24; Sir 44,18; Heb 11,5) bil vzet v nebo kakor Marija; ni pa bil vpisan v seznam svetnikov kakor Elija, ker so temu nasprotovali teologi iste struje.

Po svetem Avguštinu (+ 430) velja za vse razprave o Materi Božji to temeljno pravilo: »O sveti devici Mariji nočem obravnavati nobenega vprašanja o grehih zaradi časti dolžne Gospodu«. Vendar je tudi njega zavedel fantastičen prevod Psalma 51(50),7 kakor ga navajajo še v najnovejšem prevodu iz leta 2010: »Glej, s krivdo sem bil rojen, v grehu meje spočela moja mati«. Zato je trdil, da se vsi zakonci pri spolnem objemu omadežujejo z orgazmom in tako mnoge nasledke izvirnega greha prenašajo na svoje otroke. Zato so nekateri umetniki Marijina starša upodabljali kot zakonca visoke starosti, da bi Marijino spočetje bilo brez madeža. To napačno mnenje je trajalo vse do leta 1984, ko je papež Janez Pavel II v enem od svojih nagovorov razglasil spolni akt katoliških zakoncev, opravljen s pravim namenom, za liturgično dejanje. Najnovejši slovenski prevod pa v opombi prizna, da David namesto “v grehu” trdi “v vročini”, ali “v vročici”, to je “v orgazmu”, toda ne v “grehu”.

Sv. Cezarij, škof v Arlesu (+542), je v svoji 229. pridigi, ki jo tudi beremo še dandanašnji v naših brevirjih 9. novembra, trdil, da smo vsi pred krstom bili hudičev tempelj, da smo pa s krstom postali Kristusovo svetišče, ker je takrat »Kristus izgnal hudiča iz naših src« (tako v latinskem izvirniku, ne pa v slovenskem prevodu). Ker je pa isto učil že sv. Avguštin, so liturgisti v krstni obred brž uvedli tudi obredno izganjanje hudiča iz novorojenčkov. Ko bi se škof Cezarij pri branju sv. Pisma malo ustavil, bi pri molitvi Psalma 21,11 lahko bral: »Od materinega telesa si ti moj Bog«: gotovo pred krstom; glej tudi v Psalmu 71,6: »Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh«. Posebno bi mu pomagal sv. Pavel, ki v pismu Galačanom 1,15 trdi: »Bog meje poznal že v materinem telesu in me poklical«; in Luka 1,13 ve, daje Zaharijev sin Janez bil že »v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom«. Niso torej vsi novorojenčki hudičevi sinovi. Modemi znanstveniki nas opozarjajo, da vse moralne, etične in estetične norme prihajajo v posameznika od zunaj, in da je posebno mati tista, ki v devetih mesecih nosečnosti s svojimi čustvi in mišljenjem lahko oblikuje bodočo osebnost zaplodka v dobrem ali tudi v slabem smislu. Gotovo pa je sv. Ana vse napravila, da so se vse umske in duhovne osnove njene hčerke Marije že v njenem telesu tako lepo razvile, daje tudi ona že takrat lahko dojemala prisotnost Svetega Duha.

II. Dedni madeži

Nauk o začetni brezmadežnosti Device Marije je razglasil za versko resnico papež Pij IX dne 8. decembra 1854 takole: »Določamo … da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirne krivde«. V izbiri besed: “madež” in “krivda” se jasno razvidi poseg Svetega Duha; dovoljujejo nam namreč razlagati, da Marija od prvega trenutka svojega življenja ni imela nobenega madeža nagnjenja do magije, do vedeževanja, posebno pa ne do nasilnosti v svojem značaju, ki bi ji ga lahko vtisnila sveta Joahim in predvsem sveta Ana, in ki jo vsi podedujemo iz dobe preadamitov in od Adama. Ker so pa teologi imeli v glavi neko drugo razlago, so v raznih prevodih drzno popravljali papeža in prav v definiciji namesto besede “krivde«” pisarili: “greha”.

Kmalu po tej definiciji je bila posodobljena stara molitev »Tota pulchra es Maria«, katere verzi so se ponavljali, in ki smo jo vsi radi prepevali. V 2. verzu je odlično rečeno: »in izvirnega madeža ni na tebi«. V raznih prevodih pa si teologi niso mogli kaj, da ne bi za razlago ubogim vernikom po besedi “madeža” dodali še “greha”.

Za zaključek pa še nekaj, kaj pravi o tem sama Blažena Marija. Kakor je po strogo znanstveni metodi zbiranja in razlage vseh virov in dokumentov o prikazovanjih Marije pastirici sv. Bernardki v Lurdu objavil znani profesor teologije René Laurentin, je marca 1858 Marija rekla Bernardki, da je »Immaculada Counchetsiou« – Brezmadežno Spočetje. Ker so se krajevni duhovniki dobro spominjali, da je 4 leta poprej Pij IX razglasil, da je Marija brez madeža “spočeta”, niso nikoli mogli razumeti, kaj je hotela Marija reči, ko je o sebi rekla, da je brezmadežno “spočetje”. Treba je imeti pred očmi, da v francoščini (in italijanščini) beseda conception pomeni tudi koncept, zamisel, zasnova, pojmovanje, ideja. Morda pa je Marija hotela povedati, da si jo je Bog Oče zamislil kot ideal brezmadežnosti, saj je celo življenje, od spočetja do vnebovzetja bila brez katerega koli duševnega in duhovnega madeža.

V poglavju, ki se ga danes učijo v šolah, o naših značajskih lastnostih se temeljni pojmi o človekovih madežih in grehih ne mešajo več med seboj, ampak se obravnavajo kot “izvirni”, to je podedovani osebni madeži, kakor n. pr. trma, lenoba, površnost, ošabnost, pohlepnost, ter grešna nagnjenja, n. pr. k alkoholnim pijačam ali tudi mamilom. V Genetiki, ki jo je sestavil univ. profesor Radovan Komel, je napisan nastanek življenja prek kemijskih osnov genskega zapisa, izražanja genov, pa vse do medicine; posebno poglavje je posvečeno dedovanju lastnosti v etiki in v genetiki. Ker pa sta Marijina starša bila svetnika, je jasno, da nista nobenih dednih madežev značaja in tudi nobenega grešnega nagnjenja prenesla na zaplodek otroka, tako da je Marija res bila “brez madeža” spočeta in brez grešnih nagnjenj vzgojena.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Štirinajsti dogodek

Kakor je angel oznanil Mariji, da bo spočela od Svetega Duha in jo nagovoril: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1, 8), (tako sveti papež Janez Pavel II., Angelus 14. dec. 2003; prav tako papež Benedikt XVI., ki je s slovenskimi romarji molil “Razveseli se”. Naši liturgisti so pa že 10 let gluhi za ta povabila), tako se ji je, po trditvi nekega neznanega teologa 13. stoletja, tudi na veliki petek zvečer prikazal in ji naznanil veselo novico o vstajenju njenega Sina, ki je istočasno sprejemal dobrega razbojnika v raju (Lk 23, 43): »Raduj se, Kraljica nebeška, zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, je vstal, kakor je rekel«. In kakor verniki ob navadnih dnevih trikrat na dan molijo Angelovo češčenje v spomin na oznanilo o spočetju Božjega Sina, tako se v velikonočnem času trikrat na dan spominjajo angelovega naznanila Mariji o njegovem vstajenju. Vstali Jezus je pa prvi dan po judovski Pashi zgodaj zjutraj svoja prikazovanja osebno pričel z vljudnim obiskom svoje ljubljene Matere, kakor se tega od 15. stoletja dalje spominjajo razne frančiškanske skupnosti v 6. skrivnosti serafinskega rožnega venca. Tako je samo potrdil Marijino živo in neomajno vero v svoje vstajenje, kakršne ni imel niti učenec, ki ga je Jezus še posebno rad imel, ki ni veroval ženam, ki so trdile, da je Kristus vstal od mrtvih, vse dokler ni natanko pregledal praznega Jezusovega groba (prim. Lk 24,11; Jn 20,8). Zato o Mariji še posebno velja, kar je Jezus zatrdil Tomažu (Jn 20,29): »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali«.

Naša vera v vstalega Kristusa temelji na pričevanju drugih, pri kateri nam Marija lahko odlično pomaga. Ponavljajmo torej z verniki: »Veseli in raduj se, Devica Marija, ker je Gospod res vstal!«

Molimo. Vsemogočni Bog, ki si z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa razveselil človeštvo, naj po priprošnji njegove deviške matere Marije dosežemo veselje večnega življenja po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Petnajsti dogodek

Marija s prvo cerkveno skupnostjo, v kateri so tudi spreobrnjeni Jezusovi sorodniki, moli za prihod Svetega Duha

Iz knjige Apostolskih del 1,12-14: »Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska … (apostoli) vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali… vsi so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in njegovimi brati«. Evangelist Luka v svoji knjigi “Apostolska dela” našteva člane prvotne Cerkve, ki se je zbirala v dvorani zadnje večerje; to so bili apostoli, izbrani učenci (med katerimi je bil tudi mladenič, ki ga je umirajoči Jezus izročil v varstvo svoji materi, glej Jn 20, 2), žene, ki so skrbele za Jezusa in apostole med oznanjevanjem evangelija, Devica Marija, in njegovi sorodniki Nazarečani, o katerih evangelist Janez 7,5 izrecno pravi da prej »niso verovali vanj«, sedaj so pa prisotni v Jeruzalemu, kjer je potem Jakob postal prvi škof. Molili so za prihod Svetega Duha, da bi On čim prej napravil tako Jude kakor vse druge ljudi vseh narodnosti za Božje sinove in za dediče poveličanja. Na dan prihoda Svetega Duha (binkošti) se je tej prvotni Cerkvi pridružilo kar »tri tisoč ljudi«, »pobožnih mož iz vseh narodov pod nebom« (Apostolska dela 2,41.5).

Marija je pri Oznanjenju v moči Svetega Duha spočela Jezusa. Isti Sveti Duh jo bo sedaj drugič obsenčil, da mu znova podari življenje, tokrat v dušah ljudi, da ga v njih izoblikuje, hrani in daruje na duhovni način. Jezus namreč skrivnostno živi v duši vsakega posameznika in vseh vernikov. Kot vzor za ves zgodovinski potek Cerkve Marija v dvorani Zadnje večerje vključuje prošnje apostolov in prvih vernikov v svojo molitev in jo prinaša Jezusu. Zato brez dvoma tudi po svojem Vnebovzetju prinaša prošnje in potrebe svojih otrok k svojemu poveličanemu Sinu, ki neprenehoma izliva na zemljo svojega Duha in polnost njegovih milosti.

Marija, izprosi nam od svojega Sina nove binkošti za svet. Izprosi nam Božjega Duha, da prenovi obličje naše zemlje, ki je tako zelo prepojena s krvjo in solzami. Pokliči ga na svoje duhovnike in redovnike, da bodo v novem binkoštnem žaru ljubezni zopet postali luč in kvas zemlje. Obudi v svoji Cerkvi svete, z Božjim Duhom napolnjene apostole, ki nam bodo nakazali nova pota, kako za Kristusa zopet pridobiti razkristjanjene množice.

Zaključna molitev

Marija, ti me vedno spremljaš. Nisi mi samo odpustila, da sem tudi jaz s svojimi grehi križal tvojega ljubljenega Sina, ampak me bolj ljubiš kot je kdaj katera koli mati ljubila svojega otroka. Nenehno bdiš nad mano, me varuješ in zame posreduješ. Tebi se izročam, k Tebi se obračam s svojimi prošnjami. Naj se od tebe učim popolne vdanosti v Očetovo voljo, ponižnosti in ljubezni, trajne čuječnosti v molitvi in popolnega darovanja ter iskrenega odpuščanja vsem mojim bližnjim. Amen.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Dvanajsti dogodek

Iz evangelija po Janezu 19,26-27: »Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej tvoj sin. Potem je rekel učencu: ‘Glej, tvoja mati!’ In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi«. Ta učenec ni bil starejši Janez, Zebedejev sin, ki so ga klicali Strela (Mr 3,17), ker je od Jezusa zahteval, da s strelo udari nekatere trdosrčne Samarijane (glej Lk 9,54), saj je njegova mati še živela (glej Mt 20,20), ampak nek mlad učenec, ki mu je tudi bilo ime Janez, ki ga je Jezus imel zelo rad. Ta mladenič ostaja brez imena v evangeliju, zato je lažje v njem videti predstavnika vseh posvojenih Božjih sinov in Kristusovih sodedičev. Kristus ga predaja svoji materi kot “ženi”, da ona v njem dopolni pravo razumevanje odreševanja. Obenem mu Jezus izroča tudi osebno preskrbo svoje matere in začetke njenega češčenja.

Marija je od Jezusa prejela v duhovno oskrbo njegovega ljubljenega učenca, najprej zato, da bi ga pripravila na prihod Svetega Duha, saj po sv. Pavlu (v Rim 8,14) »vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi«; potem zato, da bi po Pavlovih besedah Gal 4,7 kot sin postal »tudi dedič po Bogu«, ne več dedič v starozaveznem pomenu lastnika neke posesti, ampak dedič Božjega vladarstva (1Kor 6,10-11), »dedič odrešenja« (Heb 1,14), »večnega življenja« (Tit 3,7), poveličanja s Kristusom (Rim 8,17). Ta novozavezna dediščina tudi ni vezana na kakšno narodnost: »Ni ne Juda ne Grka … kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3, 8). Če je torej Jezus svoji materi izročil tega dragega učenca, da ga pripravi na prihod Svetega Duha in s tem na globlje razumevanje njegovega posinovljenja in Kristusove dediščine, bo brez dvoma tudi nam pomagala, če se ji kot posinovljeni Božji otroci povsem izročimo v duhovno oskrbo.

Marija, tvoja navzočnost je potrebna v vsaki družini. Naj bo naša družina prostor, kjer se boš počutila kakor doma, toplo sprejeta in ljubljena, in nas varno pripeljala k poveličanju in večnem življenju s tvojim Sinom.

Trinajsti dogodek

Marija prisostvuje snemanju Jezusa s križa in pokopu

Iz evangelija po Janezu 19,38-42: »Potem je Jožefiz Arimateje, Jezusov učenec … prišel in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodem … in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati… Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja«. V glavnem še vedno ostaja že omenjena razlika med tistimi, ki so stali “poleg” križa, in onimi, ki so križanju Jezusa prisostvovali od daleč, kakor npr. žene, ki so spremljale Jezusa in apostole pri oznanjevanju evangelija. Pri Jezusovem snemanju s križa in pokopu, za kar sta poskrbela dva njegova tajna učenca, oba člana državnega zbora, sta ostala “poleg” Devica Marija in neimenovani učenec, ki ga je Jezus zelo rad imel in ga izročil kot sina svoji materi. Malo bolj vstran sta se nahajali Marija Magdalena in Maria Klopajeva, da bi videle, kam so Jezusovo truplo pokopali (Mr 15,47). Vsi drugi, ki so pri križanju stali bolj od daleč, so pred pokopom odšli domov in zato so nekatere žene, ki niso vedele, da sta Jezusovo truplo v sami votlini že povila z dišavami Jožef in Nikodem, prinesle v nedeljo zjutraj dišave za njegov pokop (Mr 16,l).

Marija si je gotovo želela, da sprejme v svoje naročje Jezusovo truplo, ki sta ga Jožef iz Arimateje in Nikodem snela s križa, toda zaradi mnogih ran tega ni mogla storiti. Ko ga je potem Nikodem balzamiral in zavil v povoje, ji ni ostalo drugega kot da pred njim izjoka svojo bolečino. Ko nas sedaj zadenejo telesne ali duševne bolečine, je prav, da se k njej zatekamo in izjokamo pred njo svoje trpljenje. Nihče ne bo vstal izpred nje, ne da bi bil potolažen in ne da bi čutil v sebi nove moči za križ, ki mu ga je naložil Gospod.

Mati žalostna, neizrekljiva je tvoja bridkost, ko gledaš razmesarjeno telo svojega Sina. Se bolj pa teži tvojo dušo ubijajoči molk nebeškega Očeta. Daj, da bomo začeli razumevati pomembnost greha, Boga in Jezusa Kristusa in s tem tudi vso tvojo bolečino.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Deseti dogodek

Marija trpi, ko njeni sonarodnjaki zahtevajo usmrtitev njenega Sina

Iz evangelija po Janezu 19,5-7: »Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: ‘Glejte, človek!’ Ko so ga videli, so zavpili: ‘Križaj ga, križaj ga!’ Pilat jim je rekel: ‘Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem. Judje so mu odgovorili: ‘Mi imamo Postavo, in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina’« (Jn 19,5-7). – Z besedami “Glejte, človek” je Pilat verjetno želel ganiti Jude in jih prepričati, da bičani in s trnjem kronani Jezus gotovo ne bi mogel nikoli izvrševati kraljeve oblasti in da je zato nesmiselna njihova zahteva, da se kaznuje s smrtjo. Judje pa so znova poudarili, da ne zahtevajo Jezusove smrti iz političnih, ampak iz čisto verskih razlogov, “ker se je delal Božjega Sina”, kar je po njihovem prepričanju bilo pravo bogokletje, za katero je Mojzes (3 Mz 24,16) določil smrtno kazen. Jezus je Judom že davno prej dokazal, da Postava imenuje tudi sodnike, in vso judovsko skupnost Božje sinove (glej Jn 10,34), in ga zato ne smejo dolžiti bogokletja, toda oni so ga že takrat hoteli kamnati.

Marijo je neizmerno bolela nespametnost sonarodnjakov, ki so se ob hujskanju hinavskih verskih vodij obrnile zoper Jezusa. Bolelo jo je tudi nerazumevanje učencev, ki so se razpršili, ker so v Jezusu videli bolj posvetnega kot duhovnega Vladarja. Ona pa je nasprotno kljub žalostnem videzu ostala prepričana, da se bo drama razpletla z zmago njenega Sina, učlovečenega Boga. Trpela je in upala. Verovala je v imenu tistih, ki so bili in še bodo v skušnjavi, da bi vero odvrgli in poteptali. Upala je tudi za tiste, ki so se in se še bodo pogrezali v obup in črnoglednost. Verovala in upala je tudi zanje, ki bodo v prihodnosti sprejeli križ z močjo vere in upanja.

Marija, v preizkušnjah poživljaj našo vero in v bolečinah utrjuj naše upanje. Trpimo naj za vse zaslepljene in zavedene, pripravljeni sprejeti križ brez pritoževanja za boljše človeštvo.

Enajsti dogodek

Marija pod križem podoživlja trpljenje svojega Sina

Iz evangelija po Janezu 19,25: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva, in Marija Magdalena«. – Samo Janez omenja Devico Marijo poleg križa, med tem ko drugi evangelisti naštevajo imena žena, ki so Jezusu in Apostolom stregle med oznanjevanjem evangelija, ki so pa po Marku 15,40-41 in Mateju 27,55-56 stale in gledale bolj od daleč. Luka 23,49.55 pa govori celo o nekih njegovih znancih, o njegovih “bližnjih” (tako v Psalmu 38,12, na katerega se opira Luka), ki tudi stojijo bolj od daleč. Morda gre tu za nekaj njegovih sorodnikov iz Nazareta (glej Apostolska dela 1,14).

Sv. Bernard nas takole opozarja: »Ne čudite se, bratje, če pravimo, da je Marija bila mučenica v duši. Čudi naj se, kdor se ne spominja, da je slišal, kako je Pavel med najhujšimi pregrehami poganov omenjal brezsrčnost (Rim 1,31). Daleč je bila ta od Marijinega srca, daleč naj bo od njenih služabnikov. – Toda morebiti poreče kdo: »Mar ni že vnaprej vedela, da bo umrl?« Brez dvoma. »Mar ni upala, da bo brž vstal?« Zagotovo. Je kljub temu Križanega objokovala? Pa še kako silno. Sicer pa, kdo si pač ti, brat, ali odkod imaš to modrost, da se temu bolj čudiš, da je Marija več trpela s sočutjem, kakor njen Sin s trpljenjem? On je po telesu mogel umreti, ona pa v srcu ni mogla z njim umreti. Jezusova smrt je delo ljubezni, ki je večje od nje nihče ni imel; pa je tudi Marijino sočutje delo ljubezni, kakršni za njo nobena druga ni bila enaka.«

Marija, v duši si trpela pri odrešenjskem trpljenju Tvojega Sina. Naredi tudi nas za zveste sodelavce našega Odrešenika.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Osmi dogodek

Sorodniki Mariji ne dovolijo skrbeti za njenega Sina

Iz evangelija po Luku 8,3: »Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žena, kijih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja«.

Ko je Jezus s svojimi apostoli začel sistematično oznanjati evangelij po vsej Palestini, so ga, kakor druge rabine, spremljale nekatere petične žene, ki jih je ozdravil od dušnih ali telesnih bolezni, da skrbijo za njihova prenočišča, za hrano in oblačila. Med njimi pa evangelisti nikjer ne omenjajo Jezusove matere Marije,* ki bi gotovo rada skrbela za svojega Sina, pa ji Jezusovi sorodniki tega niso dopustili, ker po njihovem mišljenju ona, kot uboga vdova, povsem odvisna od njih, na kaj takega ne bi smela niti pomisliti.

*Kakor poroča Lagrange, St. Luc, p. 235, so si nekateri nekatoliški razlagalci izmislili, da v izvirniku ni bila omenjena Marija iz Magdale, ampak Jezusova mati Marija Megadalla, to je frizerka. Toda Luka še dodaja, da se je ta Magdalena osvobodila vseh sedem poglavitnih grehov, kar gotovo ne velja za Marijo Brezmadežno.

Ne moremo dovolj občudovati Božje previdnosti, ki je Marijo najprej privedla k temu, da je molila za spreobrnjenje sorodnikov in someščanov svojega Sina, sedaj pa jo preko bridkosti oddaljenosti od Njega skrivnostno vodi tako, da z molitvijo spremlja vse njegovo oznanjevanje in Boga Očeta prosi, da bi Božja beseda obrodila obilen sad v srcih vseh tistih, ki se jim oznanja vesela blagovest.

Marija, spremljaj s svojo materinsko navzočnostjo vse, ki širijo Kristusovo blagovest o Božjem usmiljenju, o Božji ljubezni in nežnosti, posebno pa tiste, ki iščejo izgubljene ovce in te, ki so v nevarnosti, da umrejo od mraza in lakote.

Deveti dogodek

Iz evangelija po Mateju. 26,50.56: » Varnostniki templja so pristopili, iztegnili roke po Jezusu in ga prijeli … Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali«.

Da so se vsi učenci in apostoli od strahu razbežali, vemo tudi od drugih evangelistov, kakor npr. od Luka, ki pripoveduje o dveh učencih, ki sta odšla v Emavs (Lk 24,13-31), ki pa tudi pristavlja, da so se enajsteri čez nekaj dni znova zbrali v Jeruzalemu (v. 33). O Petru se ve, da se je skrivaj podal za ujetim Jezusom v palačo velikega duhovnika, od tam pa najbrž v hišo zadnje večerje. Marko 14,51 mimogrede omenja nekega mladeniča, »ki je« nasprotno od apostolov, »šel za njim; ogrnjen je bil le z lanenim oblačilom. Zgrabili so ga, on pa je oblačilo pustil in gol pobegnil«. Evangelist Janez 19,26 omenja tudi učenca, ki ga je Jezus rad imel. Prav ta učenec je po vsej priliki odšel k Mariji, ki se je zaradi vsakoletnega velikonočnega romanja že nahajala v Jeruzalemu, in jo obvestil o Jezusovem zaporu. Drugo jutro se je podal z Marijo in Marijino sestro Marijo Klopajevo pred vladne palače in na Golgoto (Jn 19,25).

Čeprav je Marija že trpela zaradi nasprotovanja someščanov in še posebej sorodnikov Jezusovemu odrešenjskemu oznanjevanju, ji je vendar novica, ki jo je sedaj prinesel mladi učenec, presunila dušo z nepopisno bolečino in je seveda želela biti osebno pričujoča nadaljnjim pretresljivim dogodkom svojega Sina, ki je svoje trpljenje in smrt kar trikrat napovedal (glej Mk 8,31-32; 9,30-32; 10,32-34 in paral.), za kar je ona gotovo izvedela. Tu torej ni šlo samo za materinsko sočutje, ampak za to, da bi svoje osebne dušne bolečine pridružila Jezusovemu odrešenjskemu trpljenju, »in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev«, kot je to o svojem doprinosu h Kristusovem trpljenju izrazil sv. Pavel Kol 1,24.

Marija, spominjaj nas na veliko resnico, da smo tudi mi poklicani, da sodelujemo pri delu odrešenja. Kakor je Kristus v tebi našel popolno sodelavko, naj tudi v nas najde kristjane, ki so pripravljeni sprejeti razne bridkosti življenja z vero, upanjem in prepričanjem, da mu bomo tako pomagali pri delu za boljši duhovni svet.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Šesti dogodek

Marija trpi, ko sorodniki in someščani izženejo Jezusa iz Nazareta

Iz Evangelija po Mateju 13,54-57: »Jezus je prišel v domači kraj in jih učil v njih shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: ‘Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?’ In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši’«. Luka 4,26 27 pa dodaja: »Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje«.

Marija, ki je bila navzoča tisti praznični dan, ko je Jezus v nazareški sinagogi bral knjigo preroka Izaije in vernikom razložil, da se izpolnitev prerokbe nanaša nanj in ko so se tudi Jezusovi bratranci in sestrične, v evangeliju imenovani bratje in sestre, začeli nad to izjavo spotikati, tega njihovega odklanjanja ni mogla razumeti. Njeno srce se je napolnilo z bridkostjo, ko je poslušala to kritiko in ugovore. Prevzel jo je strah, ko so someščani hoteli njenega Sina umoriti, in bila olajšana, ko ga je videla odhajati sredi sovražnih rojakov. Vendar jo je ta mučna påreizkušnja glede prihodnosti zastrašila … Božja previdnost je dopustila, da se je tako pripravljala na Kalvarijsko dramo.

Marija, daj nam razumeti, da moramo za Kristusom in s Kristusom tudi mi trpeti. Nauči nas, da ga bomo v šoli trpljenja še bolj ljubili. Opogumi nas, da bomo s Kristusom svoj križ nosili do zmage.

Sedmi dogodek

Jezusovi sorodniki nagovorijo Marijo, da bi jim pomagala spraviti Jezusa v hišni pripor

Iz Evangelija po Marku 3,21-35: »Njegovi sorodniki, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: ‘Beelzebula ima in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove’… Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: ‘Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te želijo’. Odgovoril jim je: ‘Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?’ In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: ‘Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati’«.

Odlomek dobro opisuje vedno bolj naraščajoče nasprotovanje Jezusu od strani njemu najbližjih v Nazaretu zaradi njegovih napadov na njihove verske in politične krajevne oblasti, in tudi zaradi teologov in intelektualcev osrednje oblasti v Jeruzalemu, ki širijo med ljudmi kleveto, da je Jezus obseden od hudega duha. Zato menijo, da bi ga bilo dobro javno proglasiti za neprisebnega in spraviti v hišni pripor. Da bi jim to lažje uspelo, prisilijo Marijo, ki je bila kot vdova materialno povsem odvisna od njih, da gre z njimi; Jezusa pa upajo prisiliti s tem, da ga bodo javno obtožili, da ne spolnjuje 4. božje zapovedi o dolžnem spoštovanju staršev, če je ne bo ubogal. Jezus noče nikogar žaliti s svojim odgovorom, ne svojih sorodnikov in še manj svoje matere, ampak jih vse opozarja, da je že prerok Elizej zapustili starše in vsa svoja poklicna dela in se ves posvetil oznanjevanju Božje besede, ker je spoznal, da je to Božja volja (glej 1 Kr 19,19-21; Mk 1,18-20). Med oznanjevalcem in tistimi, ki to Besedo sprejmejo, pa nastane novo, duhovno sorodstvo*.

* Glej sv. Ambrož, Razlaga evangelija po Luku (PL 15, 1678): pri Lagrange, Év. selon saint Marc (Études bibliques, Paris 1929, str. 77-78; Gianfranco Ravasi, Secondo le Scritture. Doppio commento alle letture della Domenica B, 10. nav. nedelja, Casale Monferrato 1993, str. 198-201.

Marijino bridko trpljenje zaradi prezira njenega Sina od strani sorodnikov in drugih nazareških meščanov se je pričelo ob Jezusovi prvi razlagi sv. Pisma v vaški shodnici. Po tem poizkusu Jezusovega pripora pa se za Marijo začenja še druga doba, doba apostolata in molitve za sorodnike, doba bridkih neuspehov pri preobrazbi krvnega v duhovno sorodstvo, ki bo prinesla svoje prve sadove šele po Jezusovem vstajenju.

Marija, môli za svoje otroke grešnike in jim v svojem brezmadežnem Srcu pripravi pomoč, ki jo potrebujejo, da se bodo mogli vrniti v naročje svojega nebeškega Očeta in v družino njegovih pristnih duhovnih sinov.

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Četrti dogodek

Marija išče in najde svojega Sina v Jeruzalemu

Iz evangelija po Luku 2,41-51: »Jezusovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, daje pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju …Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: ‘Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala. Dejal jima je: ‘Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?’ Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren«.

Bridkosti, ki jo je Marija sedaj pretrpela, niso povzročili drugi ljudje, kakor npr. rimski okupator, ali Herod, ali starček Simeon, ampak njen lastni sin. Kolikor nam je znano, je družinsko življenje v Nazaretu prvih 10 let mirno potekalo vse do takrat, ko je 12-letni Jezus prvič skupno z Jožefom in Marijo poromal v Jeruzalem, da se udeleži praznovanja pashe. Ob vračanju domov je prišlo do dramatičnega razpleta, ker po enem dnevu hoda Jezusa ni bilo najti nikjer. Marija je bila tako vznemirjena, da vso noč ni mogla zatisniti očesa zaradi bojazni, da se je dečku kaj pripetilo. Njena bojazen je še naraščala, ker ga drugi dan, ko se je vračala v Jeruzalem, ni bilo najti v kakšnem počivališču ob poti. Po drugi nemirni noči sta se z Jožefom podala še v tempelj, in v enem izmed atrijev, določenem za pouk na prostem, pristopnem tudi ženskam*, sta končno našla Jezusa. Marija ni mogla razumeti, zakaj ji Jezus ni o vsem tem ničesar omenil pred odhodom domov in se ji sedaj za svoje ravnanje ni opravičil, ampak ji je nasprotno skoraj karajoče rekel, da bi vendar morala vedeti, da je vse, kar dela, vedno v skladu z njegovim Očetom v nebesih. Tu pa Marija svojega Sina ni mogla več doumeti, saj je tudi ona vedno hotela vršiti voljo nebeškega Očeta. Kaj jo je morda hotel odstraniti kot pomočnico pri svojem odrešilnem delu? Jezus pa ji nič ne pojasnjuje, ker hoče, da tudi ona, kakor mi, prehodi vso morečo pot nejasnosti vere. Marija ne razume, vendar ohrani nejasno besedo v srcu in čaka potrpežljivo, da se bo končno razjasnila.

*Glej Gesú e il suo tempo, str. 134-135.

Mati, ti poznaš vso težo preizkušnje vere. Zato te prosimo, da se usmiliš svojih otrok, katerih duše trgajo verski dvomi in stiske. Okrepi in podpiraj vse tiste, ki se morajo v nevernem, skeptičnem ali versko brezbrižnem okolju trdo boriti za svojo zvestobo veri. Privedi neverno znanost k ponižnemu izpovedovanju verskih resnic, posebno sedaj, ko gleda trpke sadove, ki so zrasli iz lažnih naukov, ki jih je desetletja oznanjala v visokih šolah, v tisku in slovstvu. Pripelji nas vse skozi temo zemeljskega romanja v sveti tempelj nebeškega Jeruzalema*.

*Glej Jenko, Marija v evangeliju, str. 263-266; Dominik Thalhammer,  Marijo v radosti, v bridkosti in slavi, Pleterje  1972, str. 69-80.

Peti dogodek

Marija trpi ob odhodu od doma svojega Sina, o katerem nima več nobene vesti

Iz Evangelija po Luku 4,1-2: »Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh gaje vodil štirideset dni po puščavi. Lakota pa mu je begala duha: tiste dni ni nič jedel«. – Potem, ko sta Jožef in Marija našla v templju zgubljenega dvanajstletnega Jezusa, so se vsi trije vrnili v Nazaret in Jezus »jima je bil pokoren« (Lk 2,51) do Jožefove smrti, ki je nastopila pred svatbo v Kani Galilejski. Po Jožefovi smrti je Jezus, ko je imel okoli 28 let, Marijo izroči v oskrbo enemu od svojih bratrancev, sam pa šel izpolnjevat svoje življenjsko poslanstvo, za katero se je zahtevala starost primerna za učenika ali “profesorja” postave. Najprej je šel v puščavo ob Jordanu, kjer se je dal krstiti z Janezovim krstom pokore in prejel “birmo”, potrjenje svojega poslanstva po Svetem Duhu. Nato je odšel v puščavo Judeje, ki se nahaja med Jeriho in Jeruzalemom; ko je bil že ves sestradan, je njegov nebeški Oče poslal*, ali bolje, navdihnil nekaj redovnikov iz bližnjega samostana, da so ga slučajno našli in okrepčali z jedjo in pijačo. Jezus je potem odšel obiskat njihovo redovno skupnost in tudi nekatere druge skupnosti (vseh redovnikov je bilo tedaj okoli 4.000). Od teh so nekateri iz raznih besedil Stare zaveze sv. Pisma zgradili svoje teorije o načinu izvedbe mesijanskega odrešenja, kakor na primer vojaško podjarmljenje vseh narodov (gl. Ps 2; 3; 71,8- 11), ali čudežno prehranjevanje podanikov novega kraljestva (5 Mz 32,13-14) ali izredna osebna čuda samega Mesije (Ps 90), s katerimi so oporekali** Jezusu, ki je pri svojem poslanstvu hotel hoditi po poti starozaveznega Gospodovega služabnika in mirno prenašati vse trpljenje in krivično smrtno obsodbo (glej Iz 42; 49; Mt 12,18-21).

*“Angel” v grškem prevodu se v hebrejščini lahko nanaša bodisi na od Boga poslani navdih, ali pa tudi na človeka, ki g Bog pošilja.
** Beseda “satan” pomeni v hebrejščini nasprotnik, oporečnik; glej opombo Standardnega prevoda k Mr 4,1.

Marijino srce je trpelo tako zaradi izgube ljubljenega soproga, kakor zaradi sprememb v novem stanu vdove, in zaradi odhoda svojega Sina, posebno pa še, ker o njem ni mogla ničesar izvedeti, odkar je odšel v puščavo. Slutila je, da se je, kakor Janez Krstnik, tudi on »hranil s kobilicami in divjim medom« (Mt 3,4). Posebno pa je v dnu svoje duše čutila, da jo Sin skuša na nov skrivnosten način pritegniti v skrivnost svoje ljubezni in trpljenja in jo popeljati na višjo in bolj zaslužno pot čiste vere.

Marija, ki si veliko trpela ob času izginotja svojega ljubega Sina v puščavi, prosi ga, da nam, ko se bomo znašli v črnih nočeh duha, ne odreče svoje pomoči na poti do prečiščene vere.