1

Leon Štukelj

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

Optimizem – recept za dolgo življenje
Pred svojim stotim rojstnim dnem je Leon Štukelj v pogovoru s Frančkom Jaukom dejal, da je »izrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa.« Rodil se je 12. novembra 1898 v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. Sedemletnega so vpisali v deško šolo v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. Leta 1911 se je petčlanska družina preselila v Novo mesto, kjer je oče Leopold postal občinski tajnik. Svoje šolanje je Leon nadaljeval v gimnaziji, ki se je leta 1912 preselila v nove prostore z lepo telovadnico, ki je bila zanj “najlepši prostor”, ker je bil že ‘zasvojen’ s telovadbo po srečanju s telovadci novomeškega Sokola. Zadnja leta prve svetovne vojne je bil v pisarni vojnega ministrstva na Dunaju. Po vojni je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani nadaljeval študij prava, ki ga je začel v Zagrebu. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje (sestri Irma in Pola sta bili že poročeni). »Ob prejemu prve pripravniške plače sem hitel domov in ves denar položil mami na mizo.« Služboval je v različnih krajih. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 8. novembra 1999, štiri dni pred 101. rojstnim dnem.

Tri olimpijade, šest medalj
Za telovadbo se je Leon Štukelj navdušil kot osemletni deček ob nastopu svojih vrstnikov, včlanjenih v telovadno društvo Sokol. Takoj se jim je pridružil in začel resno vaditi. »Telovadnici sem ostal zvest do pričetka druge svetovne vojne, ko sem prenehal telovaditi. V telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadba mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca.« Na višji ravni je prvič nastopil na Vidov dan leta 1919 v Novem Sadu. Na velikem mednarodnem tekmovanju v Ljubljani avgusta 1922 je zablestel v vajah na orodjih in osvojil prva mesta na bradlji, drogu in krogih ter bil prvi v skupnem seštevku posameznikov. Opozoril je svoj izjemni talent ter postal nepogrešljiv član jugoslovanske telovadne vrste. Na olimpijskih igrah v Parizu ji je priboril dve zlati medalji: na drogu in v mnogoboju. Ob svečani razglasitvi je na olimpijskem stadionu jugoslovanska zastava dvakrat zavihrala na najvišjem drogu. V domovini so telovadcem, predvsem Štuklju, priredili veličastne sprejeme. Štuklja je v svoji vili na Bledu sprejel kralj Aleksander in ga odlikoval. Na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 je vrsta osvojila bronasto medaljo, Štukelj pa bronasto v mnogoboju ter na krogih. Olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932 se jugoslovanski športniki niso udeležili. Pred igrami v Berlinu leta 1936 je Štukelj, ki je bil star 37 let, okleval, a je vendar nastopil. »Želel sem, da bi končal svoje štirinajstletno tekmovanje vsaj z eno olimpijsko kolajno in da bi se še poslednjič uveljavil v vrhu.« In res je osvojil srebrno kolajno na krogih. Na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 je ‘nastopil’ v vlogi najstarejšega živečega olimpijca.

Njegov pogled v slovensko dušo
Na vprašanje Frančka Jauka, če je kdaj razmišljal o človeški duši, o duši Slovenca, je odgovoril: »Seveda, kako da ne. Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.« Proti koncu svojega življenjskega romanja je kot romar obiskal Sveto deželo. »Od daleč smo si ogledali Oljsko goro, bili smo na prostoru, kjer so križali Jezusa, obiskali smo prostor zadnje večerje, kjer je Juda izdal Odrešenika. Jaz sem to v tistem trenutku občutil drugače kot takrat, ko sem o teh dogajanjih prebiral v knjigi. Čeprav sem vedel za vse podatke, me je v dvorani zadnje večerje hipoma spreletelo: ovedel sem se, da se je vse to s Kristusom dogajalo tu, kjer zdaj stojim.«




Fran Milčinski

»Pisateljsko pero mi ni ne poklic ne kruh; nikdar mu pa tudi nisem pripisoval one važnosti, da bi njemu na ljubo zanemarjal poklic, ki mi daje kruh … Pisal sem, ker me je veselilo. V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu … Pisal sem v prvi vrsti zaradi sebe, da se iznebim, kar me je tiščalo v možganih … Dasi moje življenje ni bilo posvečeno zgolj ali tudi le v upoštevni meri peresu, pa vendar ni ostalo brez vpliva na pero. Naravno je to. Saj je tudi pisanje del življenja osebe, ki piše, in se mora pisanju poznati to življenje in so občudovanja vredni tisti pisatelji, ki pišejo, pa bi lahko to, kar pišejo, napisal tudi kdorkoli drug. Popis mojega življenja bi se dal v dobrem delu posneti iz mojih spisov.«

Tako razlaga v svoji kratki avtobiografiji Življenjepis mojega peresa (1930) Fran Milčinski, ki se je v slovensko književnost zapisal kot humoristični pisatelj. Vendar mu ne gre za smeh in zabavo, temveč hoče z nasmehom na ustih povedati bridke resnice. Med njegova najbolj znana dela spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917) o mladih prestopnikih.

V šolo je šel eno leto prezgodaj

Svojo življenjsko pot je na kratko popisal v Življenjepisu mojega peresa. Pričela se je 3. decembra 1867 v Ložu na Notranjskem, kjer je tedaj služboval oče, po poklicu davkar, po rodu Čeh. Imel je starejšega brata in dve mlajši sestri. Ko je bil star štiri leta, se je družina preselila v Ljubljano, v Krakovo. V šolo je začel hoditi k Sv. Jakobu. »Posebno bister nisem bil – menda sem prezgodaj pričel pohajati v šolo, trije meseci so mi še nedostajali do šestih let. Zdi se mi, vseskozi in v vseh stvareh sem bil za eno leto premalo zrel.« Kot gimnazijec je bil najmanjši in najdrobnejši v razredu, vendar si je med tovariši pridobil ugled z letaki, ki jih je ustvarjal – risbe in besedilo, vse je bilo šaljivo. Po maturi jke odšel na Dunaj študirat pravo; preživljal se je sam. V tem času je začel v ljubljanskem šaljivem listu Rogač objavljati svoje prispevke, ki jih je tudi sam ilustriral. Po končanem študiju je nastopil službo na sodišču v raznih krajih, po dveh letih službe v Idriji je bil leta 1897 premeščen v Ljubljano, kjer je ostal do smrti.

Leta 1910 se je poročil s precej mlajšo Ano Krejči, hčerko ljubljanskega trgovca. Rodili so se jima štirje otroci: Breda, ki je postala slavistka in žena literarega zgodovinarja Antona Slodnjaka, Janez, poznejši specialist za sodno medicino, predsednik SAZU, Franek, kasnejši slavni Ježek, ter Leon, poznejši psihiater Lev Milčinski. Fran Milčinski je tudi svojo družino in sebe humoristično upodabljal v literarnih delih. Leta 1918 je v novi državi postal svetnik na višjem deželnem sodišču v Ljubljani, leta 1920 svetnik na Stolu sedmorice v Zagrebu. Leta 1925 se je upokojil in postal odvetnik. 24. oktobra 1932 je med delom umrl zaradi možganske kapi.

»Pisal sem samo šaljive stvari«

Fran Milčinski je bil humorist, satirik, mladinski pisatelj in dramatik. V svoji avtobiografiji je poudaril, da se je z leposlovjem ukvarjal le v prostih urah. »V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu.« Snov je zajemal iz spominov na mlade dni, iz svojega dela pri sodišču ter iz družinskega in družabnega življenja. »Kot kazenski sodnik sem si na razpravah sproti beležil vse, kar se mi je zanimivo zdelo v govorici obdolžencev in prič, v njihovem vedenju, značaju in nazorih. Rad sem stikal tudi po kazenski registraturi.« Sad tega so mnoga njegova dela, med temi znamenite Beležke o kranjskem tepežu (1925). Njegov humor je najznačilnejši v ostri družbeni groteski. Veliko čuta je imel za narodni humor, rad je uporabljal motive iz ljudske šaljivosti v raznih tipičnih slovenskih pokrajinah. Čeprav je v Življenjepisu mojega peresa zatrdil, da je pisal “samo šaljive stvari”, je priznal, da ga je privlačila tudi tedaj moderna realistična in naturalistična struja. Po svoje je bil tudi sam realist, saj je za njegov način pisanja značilno razumsko opazovanje in presojanje življenja. V svojih humoreskah in groteskah biča napake v našem narodnem značaju, kot so : alkoholizem, puhloglavost, sebičnost, častihlepnost, strankarstvo in pravdanje. Pisatelj je v svoji naravno humani usmerjenosti smešil vse, kar se je upiralo njegovemu socialnemu čutu in zdravi pameti. »Njegov humor navadno sloni na risanju in karikiranju človeških značajev, kakor jih je srečeval v sodniški praksi, meščanski druščini in v krogu svoje rodbine ter otrok, pri katerih je ob njihovem duševnem razvoju odkrival vsak trenutek nove, zanimive poteze« (Joža Mahnič).

Mladinski pisatelj in pravljičar

Drugo področje slovstvenega ustvarjanja je bila za Milčinskega vzgojna povest, v kateri je resnobno obravnaval razne probleme, ki jih je poznal iz prakse kazenskega in mladinskega sodnika. »Blizu desetletno naporno delo na tem polju je svojo literarno obliko našlo v Ptičkih brez gnezda.« Izšla je leta 1917 pri Družbi sv. Mohorja v visoki nakladi. Povest je umestil v južni del Ljubljane, kjer je sam preživel otroška leta. V njej graja brezbrižnost staršev do otrok pa tudi zgrešenost tedanjih vzgojnih ustanov. Leta 1905 se je Fran Milčinski prvi v tedanji Avstriji začel sistematično ukvarjati z mladinskim prestopništvom. Leta 1908 je pri sodišču v Ljubljani ustanovil mladinski oddelek. Tam je delal kot varstveni in mladinski sodnik. V prvi vlogi je nadziral vzgojo ogroženih otrok in mladih do 18. leta, v drugi pa je sodil mladostnikom, ki so prekršili zakone.

»Zaradi dece – svoje in druge – sem se lotil tudi pravljic … Najprej sem v roke vzel pravljiške snovi iz slovenskih narodnih pesmi.« Tako je nastala knjiga Pravljice (1911). Njegova druga knjiga pravljic ima naslov Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917) z ‘grozljivimi’ ilustracijami Ivana Vavpotiča. Leta 1923 je izšla tretja knjiga njegovih pravljic Zgodbe kraljeviča Marka. »Pravljice so ustregle dejanski potrebi. Kmalu so postale popularne … Moje pravljice so dale pobudo še drugim pravljičarjem.« Fran Milčinski je povezan tudi z začetki slovenskega radia. »Od jeseni 1928 naprej sodelujem v ljubljanskem radiu kot pripovedovalec in sicer za mladino in za one, ki radi slišijo kako šaljivo.«




Rožni venec

Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji; v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz “najlepših jesenskih rož” – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prostil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik “Marije Zmagovalke”. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v “praznik naše ljube Gospe rožnega venca”, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878-1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: “Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!” Papež Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži 20. stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali. Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajajo in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot “Kraljica rožnega venca”. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo po vsaki desetki rožnega venca: »Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Med sodobnimi apostoli rožnega venca velja omeniti irskega duhovnika p. Patricka Paytona, ki je leta 1942 ustanovil gibanje Družinski rožni venec. To gibanje zdaj vključuje že nad 20 milijonov družin, ki redno molijo rožni venec. Geslo tega gibanja je: »Družina, ki moli rožni venec, ostane združena – narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir.«

Kakor so naši predniki z molitvijo rožnega venca prosili sebi in svojim potomcem stanovitnost v veri in zvestobo Cerkvi, tako bomo izprosili tudi v našem času Cerkvi varstvo in svobodo.

Gregorij Rožman




Andrej Majcen

»Za poklic, ki mi ga je Bog namenil, sem moral zoreti celih enaintrideset let. Božji načrti so bili dostikrat čudni in nerazumljivi. Vendar kdor se da Bogu voditi, doseže čudovite stvari. Občudujem Boga, kako neverjetno dobro zvozi tudi ostre ovinke. Vsa ta leta, ko sem komaj imel čas dihati, je bil en sam noviciat, priprava na čas, ki je prihajal: na misijone. Tako izpovedujem sedaj, ko gledam na prehojeno pot, posebej na štiriinštirideset let v misijonih … Res, ni boljše poti za naše življenje kot sprejemanje Božje volje.«

Tako je na večer svojega dolgega življenja zapisal božji služabnik misijonar salezijanec Andrej Majcen, za katerega se je 24. septembra 2010 začel škofijski postopek za beatifikacijo.

»Ko skušam strniti vse, kar sem spoznal o g. Majcnu v živem stiku z njim in sedaj v zapuščini, ugotavljam: tu je zares nekaj takega, čemur pravimo svetost,« piše njegov sobrat Tone Ciglar, vicepostulator postopka, v zajetni knjigi o tem našem svetnišekm kandidatu, iz katere izvira ta zapis; o duhovniku, ki je sebe imenoval “revček Andrejček”.

»Od mame sem dobil osnove za redovno življenje«

Zgodbo svoje dolge zemeljske poti je zapisal sam, potem ko so mu predstojniki rekli: »Piši o Božjih sledeh v svojem življenju!« Najšrej je predstavil svoje starše, katerim se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru kot prvi od štirih otrok. Oče Andrej je bil sodni pisar, ki se je zavzemal za uboge in sirote. »Od njega sem podedoval delavnost in dobroto, odprtost do vseh.« Mama Marija, rojena Šlik, je bila globoko pobožna. »Bila je moja prva katehistinja, ki me je uvajala v molitev in duhovnost. Od nje sem dobil osnove za redovno življenje.«

Za svoj najsrečnejši dan je štel 9. oktober 1904, ko je bil v cerkvi Matere usmiljenja (frančiškani) pri krstu prerojen za Božjega otroka. Za njim se je rodila sestra Marica, ki je dočakala več kot 102 leti, brat Zoran, ki je umrl štirileten za škrlatinko in sestra Milka, ki je doživela 95 let.

Iz Maribora se je družina preselila v Kozje, čezdve leti pa v Krško, kjer so ostali do leta 1923. Tam je Andrej končal ljudsko in meščansko (srednjo) šolo, potem pa je na očetovo željo odšel na učiteljišče v Maribor. Mama pa je srčno želela, da bi se odločil za duhovni poklic. Bog ga je klical “po koščkih”. Devetnajstletni učitelj je po nasvetu šolskega nadzornika zaprosil za učno mesto na salezijanski osnovni šoli za socialne otroke na Radni pri Sevnici. »Salezijanci so me takoj povabili, da bi bil navzoč pri njihovem skupnem življenju.« Po končanem prvem šolskem letu je napisal prošnjo za vstop k slaezijancem.

Noviciat je začel 5. septembra 1924 na Rakovniku. Po prvih zaobljubah, študiju filozofije in teologije ter večnih zaobljubah je 2. julija 1933 prejel mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Mama je bila presrečna ob sinu novomašniku, ki je pogrešal leta 1928 umrlega očeta.

»Srečen boš v poklicu, ki ti ga je Bog določil«

Že med študijem je Andrej Majcen opravljal razne odgovorne službe v salezijanskih ustanovah na Rakovniku: bil je predavatelj, strokovni učitelj in voditelj rokodelskih delavnic. Srce ga je vedno bolj vleklo v misijone na Kitajskem po stopinjah Jožefa Kereca. Po novi maši je bil imenovan za voditelja strokovnih šol na Rakovniku.

Na praznik Marije Pomočnice, 25. maja 1935, je predstojnikom izročil prošnjo za misijone, 15. avgusta je na Rakovniku prejel misijonski križ, 18. decembra pa je že bil na misijonskem “polju” v Kunmingu na Kitajskem. Takoj se je vrgel na delo. Ustanovili so šolo in zavod za revne fante. Zelo so mu prišle prav izkušnje, ki jih je pridobil kot učitelj in vzgojitelj na Rakovniku. Kot misijonar je tiste fante pripravljal na zakramente.

Po zmagi Maovih komunistov so morali vsi misijonarjo zapustiti Kitajsko, on je bil iz Kunminga izgnan avgusta 1951. Nekaj mesecev je bil v protugalski koloniji Macao, nato je dve leti (1942-1954) deloval v Severnem Vietnamu (Hanoj), zatem bil dve leti v Hong Kongu. Najdlje, polnih dvajset let (1956-1976) je oral globoke misijonske brazde v Južnem Vietnamu (Saigon). Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam. Kot dolgoletni vzgojitelj vietnamskih novincev je postavljal temelje salezijanski Družbi, zato so ga imenovali “vietnamski Don Bosco”.

Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in vse tuje misijonarje so izgnali iz države. Majcen je odšel med zadnjimi, julija 1976, ko je domača salezijanska skupnost že imela močne korenine. Svoja zadnja tri misijonska leta je posvetil vernikom na Tajvanu (Formozi) kot spovednik in ravnatelj deškega mesta. Marca 1979 je odpotoval v domovino.

Rad bi umrl med svojimi ljubljenimi Vietnamci

Pred njim je bilo še več kot dvajset let “misijonarjenja” med rojaki. V Ljubljano je prišel 25. aprila 1979, eno leto je bil spovednik in duhovni voditelj v Želimljem, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je deloval kot spovednik in misijonski animator “do zadnjega diha”. Leta 1983 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Po njej, piše Tone Ciglar, je vse svoje duhovne energije usmeril vase in začel dodelovati svojo duhovno podobo; z biserno mašo leta 1993 je že ves žarel od poduhovljenosti. Ta leta lahko imenujemo vzpon na goro svetosti. Vse, kar je doživljal, o čemer je premišljeval, je skrbno zapisoval in tako je zapustil več kot sedem tisoč strani svojih premišljevanj, duhovnih dnevnikov, osebne duhovnosti. Ob voščilnici, ki jo je prejel zaosemdeseti rojstni dan, je v zvezek pripisal svojo zahvalo za dar življenja, vere, duhovniškega, redovniškega in misijonskega poklica.

Vsa ta leta je bil povezan s “svojim” Vietnamom. Od sobratov v tej daljni azijski deželi, ki so ga imenovali Cha Maisen (oče Majcen), je v Ljubljano prejel nad 1.700 pisem in številne voščilnice, s katerimi so izpovedovali svojo hvaležnost za vse, kar je storil med njimi, in za njega samega. »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.«

Zadnji dve leti so njegove moči pojemale. V kroniko salezijanske družine na Rakovniku so 30. septembra 1999 zapisali: »Po mirni noči in molitvi sobratov, ki so bili pri umirajočem Andreju Majcnu, je nekaj pred peto mirno izdihnil svojo dušo. Namesto 95. ropjstnega dne, smo tako obhajali rojstni dan za večnost in, upamo, tudi za nebesa.

Ciglar je zapisal: »Imrl je, tako se vsaj zdi, z eno samo bolečino: rad bi umrl med svojimi Vietnamci.«




Lea Fatur

»Dom dedov! Nizka, stara hiša, ki je zadj hlev in shramba. Vendar koliko rodov je živelo v njej, se držalo trdno svoje skalnate zemlje, ljubilo svoj dom. Ni ti treba, da je dedov dom palača, ni ti treba, da ima ded slavno ime; glavno je, da veš, od kod si, da nisi kakor zrno, ki ga je prinesel veter kdo ve od kod in ga nese kdo ve kam. Slovenska vila je sedela za ognjiščem ob črni steni; berač je bil deseti brat, ki nam je ohranil zaklad narodne pesmi. Ko hodiš v službo iz dežele v deželo, šele veš, kaj je stalni dom,« je razmišljala Lea Fatur. Pisatelji Finžgarju, ki jo je hotel počastiti v reviji Mladika ob njeni šestdesetletnici (1925), je obljubila svoj življenjepis, poslala pa mu je spis Dom dedov s podnaslovom Moj življenjepis. Finžgar je pričakoval vse kaj drugega, vendar je bil zadovoljen. »Niti črke ni zapisala o sebi – in vendar je v spisu povedano vse, kar nam pojasni njeno pristno zagorsko čustvovanje, njeno nemirno dušo, njene sanje, njeno vero: od tam sem in taka sem.« Žal je pisateljica Lea Fatur še danes premalo znana.

Vse žvljenje je bila delavna kot mravlja

Prvi prebivalci Zaforja na Pivki, kjer je Lea Fatur 15. novembra 1865 zagledala luč sveta, so bili Faturji. Njen rojak, slavist Silvo Fatur, je uredil knjigo njenih izbranih spisov z naslovom Dom dedov (Koper 2001) in v spremni besedi popisal njeno življenje in delo. Njena prva učiteljica je bila mati, odlična pripovedovalka starih pravljic in zgodb. Ljudsko šolo je Lea obiskovala najprej v domačem kraju, končala pa (v italijanščini) pri benediktinkah na Reki. Oče Lovrenc je bil v službi pri železnici, zato se je družina pogosto selila. Spoznavali so nove kraje, nadarjena Lea pa se je naučila več jezikov: italijanščine, francoščine in nemščine. Njena želja, da bi postala učiteljia, se ni mogla uresničiti, ker se je morala podrediti družinskim potrebam. Izučila se je za šiviljo in od tega poklica tudi živela. Po ukazu staršev je morala gospodinjiti bratom, ki so študirali. Ob njih se je marsičesa naučila, celo latinščine. Delo za svoje brate je opravljala v veliko ljubeznijo, ob tem pa je skrbela tudi za druge dijake. Nazadnje so prišli k njej še ostareli starši in hčerka je postala mati lastnim roditeljem. Vse do svoje smrti je gopodinjila mlajšemu bratu Aleksandru, ki je bil visok železniški uradnik v Ljubljani. Angela Vode, ki se je z njo večkrat srečavala, je zapisala: »Kakor je Lea po svoji zunanjost, po svojem nastopu ter izražanju skromna in preprosta, zapusti vendar v človeku, ki se z njo nekaj časa pogovarja, občutek, da ima pred seboj samoniklo osebnost s silno bogatim duševnim življenjem.«

Ugasnila je 1. avgusta 1943. »Vse življenje je bila preprosta in skromna prav do kraške trme, delavna kakor mravlja,« jo je v spominskem zapisu v mohjorskem koledarju pohvalil pisatelj Finžgar.

Zajemala je iz sebe, iz duša in srca

Svoje spisa je Lea Fatur začela snovati že pri šestnajstih letih, prvi, ki je bil objavljen, pa je bil Črni vitez in hudi grof (18859. Po načinu pisanja je bila rojena pripovednica z bujno fantazijo, a hkrati s pomanjkljivo psihologijo in preočitno vzgojnostjo: ob dobrem mentorju bi utegnila doseči tudi znatne umetniške uspehe (Joža Mahnič). K pisanju sta jo spobujala Zofka Kvedrova in Franc Saleški Finžgar. Sodelovala je pri raznih časopisih in revijah, svoje najbolj značilne stvari je objvaljala v Domu in svetu v letih 1903-1013 in v tem času poleg Finžgarja predstavljala najboljše dominsvetovsko epično pripovedništvo. Pisala je v slogu zapoznele slovenske romantike. Predvsem se je ukvarjala z zgodovinsko povestjo. V njih je posebej opazna pisateljičina domoljubna slovenska pa tudi slovanska misel. Med svojimi daljšimi spisi je še zadnja leta svojega življenja najbolj cenila svojo zgodovinsko povest Za Adrijo (1909), ki pripoveduje o junaških bojih senjskih uskokov z Benečani za Adrijo/Jadransko morje.

Literarna zgodovina med Leine boljše spise prišteva njeno zgodovinsko povest Vislavina odpoved (1912), ki je izšla v knjižni obliki v nizu Slovenske večernice celovške Mohorjeve družbe. Po sodbi urednika Finžgarja so bile »umetniško lepše njene črtice. V tej je zajemala zgoj iz sebe, iz duše in srca, zato so bile tošle, duhovite in spisane v jeziku, krepkem kakor kršne kraške skale.« Njen jezik in slog je občudovala tudi Angela Vode: »Nekaj posebnega je slog Lee Faturjeve: čudovito ubrana zlitina z vvsebino, polna blagoglasja, a vendar ne sladkobna. Povsem svojska, kakor je svojsko njeno bistvo.«

Pravljice – dragocene vesti iz davnine

»Domača vas je bila, čosebno materi, dom starih pesmi in pravljic. Prababica, ki je bila iz Metlike, in babica, ki je bila iz Lokve pri Divači, sta jih pravili teti Ančki, teta in matik sta jih pravili moji materi,« pove Lea Fatur v sestavku Mati – prva učiteljica. »Bila sem komaj štiri leta stara, sedela sem pri materinih nogah in poslušala, kar je živelo v materini duši … Poslušala sem tako pazljivo, da sem si zapomnila vsako besedo.«  Posebno jo je prevzelo, ko je njena mati v dainosemdesetem letu tri noči pred svojo smrtjo pravila pravljice vso noč. Ob tem je začutila dolžnost, »ki so jo imele in čutile naše prababice, ko še ni bila tako razširjena tiskana beseda, da so nam ohranile dragocene vesti iz davnine in so vezale preteklost s sedanjostjo, s prihodnostjo.« Te pravljice, ki jih je kot otrok tako pozorno poslušala, je leta 1910 natančno zapisala, pod naslovom Pravljice in pripovedke pa so izšle v dveh knjigah šele leta 1941. Silvo Fatur poroča, da je bil nemalo presenečen, ko je v rokopisnem oddelku NUK v Ljubljani »odkril še en sveženj njenih, z lepim rokopisom izpisanih pravljic in ugotovil, da je pisateljičin jezik v njih enako svež in živ.«

Pravljice in pripovedke Lee Faturjeve so po eni strani polne bajnih prikazni in neverjetnih dogajanj, po drugi strani iz njih seva nekdanje stvarno življeneje, njih vsebino povzema Silvo Fatur. »Vse to življenje pa so prevevale vrednote, ki so dandanašnji hudo omajane: brezmejno spoštovanje staršev, kot skala trdna medsebojna bratovska in/ali sestrska ljubezen, zvestoba, poštenost, brezpogojna izpolnitev sočloveku dane besede. In ob vseh nesrečah in strahovih tudi pristen, zdrav človeški pogum. Veselje do življenja.«




Virgil Šček

»Tista tri leta so bila leta neutrudljivega dela in morečih skrbi, kakršnih ne privoščim nobenemu človeku. Zakaj? V normalnih dobah je državni poslanec prirejal tu pa tam kakšen shod, priobčeval v časopisih tu pa tam kakšen članek, imel v parlamentu nekaj govorov, vložil nekaj interpelacij ter tu pa tam interveniral pri ministrih v korist volivcev. Zame pa je bilo vse drugače. Bil sem poslanec goriške dežele. Volili so me samo Slovenci, toda po izvolitvi nisem bil ozkosrčen: smatral sem, da imam dolžnost tudi do vseh Furlanov ter do pripadnikov vseh političnih strank brez razlike. To so ljudje tudi čutili. Name so se obračali vsi ljudje, ki so potrebovali mojega posredovanja.« Tako je o svojem triletnem poslanskem delu v italijanskem parlamentu (1921–1924), ki pomeni vrh njegovega javnega udejstvovanja, povedal Virgil Šček. Svoje izredne darove je postavil v službo ljudem kot duhovnik, poslanec, narodno obrambni delavec, urednik in pisec.

Duhovnik more za narod največ storiti

Virgil Šček se je rodil 1. januarja 1889 v rojanski župniji v Trstu kot peti od sedmih otrok v družini železničarskega strojevodja Jožefa Ščeka z Gradišča pri Vipavi in Vinke Kante iz Velikega Dola pri Komnu. Od otrok sta poleg Virgila dočakali zrela leta sestri Marica (1891–1992) in Frida-Breda (1893–1968), ki se je uveljavila kot skladateljica. Virgil je rad povedal, da se ima očetu zahvaliti za natančnost in točnost, ki naj odlikujeta vsakega javnega delavca, mami pa, ker mu je dala dve trdni opori za hojo skozi življenje: krščansko ljubezen do bližnjega in veliko ljubezen do materinščine in slovenskega naroda. Osnovno šolo in prve razrede (nemške) srednje šole je obiskoval v Trstu, končal pa v Gorici, kjer se je vključil v cvetoče kulturno življenje s pisanjem v razne liste in s predavanji po deželi. Seznanil se je s številnimi odličnimi duhovniki. Prevzelo ga je predvsem njihovo socialno in kulturno delovanje za duhovni in družbeni dvig našega ljudstva, kar je vplivalo na njegovo življenjsko odločitev. Po maturi leta 1909 je odšel na Trgovsko šolo v Gradcu, a se je kmalu vrnil v Gorico ter se vpisal v tamkajšnje bogoslovje. Ob rednem študiju se je ukvarjal z mnogimi drugimi zadevami. V duhovnika e bil posvečen 7. julija 1914 v tržaški stolnici sv. Justa, novo mašo je daroval 9. julija v Marijini cerkvi na Blejskem otoku. Na vseh svojih duhovniških ‘postajah’ je deloval z izvirnimi prijemi, s katerimi je osvojil srca ljudi, predstojnikom pa včasih niso bili všeč. Nastopil je kot kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu, nadaljeval pri Starem sv. Antonu v Trstu, po treh poslanskih letih je deloval najprej na Goriškem, zatem pa je bil župnijski upravitelj v Avberu in nazadnje pomočnik v Lokvi pri Divači.

Zbor svečenikov sv. Pavla – poslanec

Proti koncu leta 1919 je Virgil Šček z dvema drugima duhovnikoma dal pobudo, da se obnovi nekdanji Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je bil ustanovljen leta 1899. S tihim privoljenjem nadškofa Sedeja so januarja 1920 pripravili občni zbor v Sežani. Zbor je bil glasnik vse slovanske duhovščine (slovenske in hrvaške) v Italiji. Do leta 1930 je bilo njegovo delovanje javno. Prirejali so občne zbore in delovali po odsekih. Izdajali so glasilo Zbornik svečenikov sv. Pavla. Mnogi duhovniki, ki so bili dejavni v Zboru, so bili somišljeniki Janeza Evangelista Kreka in drugih krščanskih socialistov na Slovenskem. Na prvem občnem zboru je bil Šček izvoljen za tajnika in je tako postal eden glavnih organizatorjev verskega in narodno obrambnega dela med slovenskim življem v krajih, ki jih je leta 1918 zasedla Italija. Pisal je članke v vse tedanje goriške in tržaške časopise in revije, predaval ter ustanavljal zadruge po Krasu in v Istri.

Na prigovarjanje sobratov in po pristanku tržaškega škofa Angela Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1921 in bil izvoljen za dobo treh let. V svojem prvem nastopu v parlamentu je ostro obsodil nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Na koncu se je obrnil na svoje italijanske kolege – v isti klopi je sedel slavni Alcide de Gasperi – z besedami: »Slovani, ki so postali italijanski državljani, hočejo in morajo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tista duhovna gonilna sila, ki bo na tej zemlji oživila čut višje človeške solidarnosti.« To lepo ‘voščilo’ se ni uresničilo, kajti že poldrugo leto zatem je v Italiji zavladal fašizem, ki je brezobzirno teptal temeljne pravice Slovencev in Hrvatov na zasedenih ozemljih.

Razgibana župnija Avbed in večer v Lokvi

Po izteku poslanskega mandata je Šček nekaj let deloval v Gorici. Bil je tajnik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik Goriške Mohorjeve družbe, poskrbel je za izdajo številnih molitvenikov, zlasti otroških, s čimer je skrbel tudi za jezikovno in narodno vzgojo otrok. Na začetku leta 1927 ga je nadškof Sedej odslovil iz Gorice. Tržaški škof Alojzij Fogar ga je poslal v kraško vas Avber, vendar ni postal župnik, ampak le upravitelj, ker tržaški prefekt ni dal pristanka. Takoj se je lotil dela, že spomladi 1928 je poklical mladega umetnika Toneta Kralja, da je poslikal cerkev v svojem značilnem (ekspresionističnem) slogu, ki je pri enih vzbujal navdušenje, pri drugih popolno zavračanje. Sezidal je Katoliški dom, kjer je imel verouk za otroke, sestra Breda pa pevske vaje. Posebno dobro je organiziral dekleta, ki so se zbirala na predavanjih, duhovnih vajah, romanjih. Pri mašah je vpeljal ljudsko petje. Pridno je zapisoval vse, kar se je dogajalo, beležil zanimivosti iz starih časov in sodobnosti in tako je spisal 14 debelih zvezkov svojih Paberkov. Na fašistični pritisk je moral leta 1941 iz Avbera ‘izginiti’.
Najprej se je umaknil v Trst, maja 1941 ga je kot “upokojenca brez pokojnine” sprejel dr. Tone Požar, župnijski upravitelj v Lokvi. Tam je ostal sedem let in kljub slabemu zdravju pridno pomagal. Zaradi spora s škofom Santinom so ga zadele hude cerkvene kazni. Ko je bil na bolniški postelji, ga je 12. maja 1948 obiskal administrator, poreški škof Nežić, ki je s svojim blagim nastopom premostil prepad med Ščekom in Cerkvijo. Konec junija 1948 se je odpravil v bolnišnico v Ljubljano. Operacijo je prestal, ni pa si več opomogel. Njegovo veliko srce se je ustavilo 6. julija 1948. Vstajenja čaka v grobu poleg očeta in matere pod lipo, katero je bil sam zasadil.




P. Anton Prešeren

»V nedeljo, 7. marca 1965, smo izgubili očeta … Naš spomin je hitel v tiste dni, ko smo ga imeli med nami … Videli smo ga v kapeli šolskih sester, kjer nas je kakor Mojzes vodil sredi viharjev po poti v obljubljeno deželo … Videli smo ga hoditi z nami in za nas po večnem mestu … Roke, ki so nas tolikokrat blagoslavljale, so tesno oklepale rožni venec. Prav ta nas je vrnil v njegov in naš svet, ki mora biti svet molitve, popolne predanosti božji volji … Zato smo se prebudili iz bridke otopelosti … Spomnili smo se njegovih besed: ‘Ostanite dobri katoličani in zvesti Slovenci’«

Tako so Slovenci v Rimu zapisali v svoje glasilo “Med nami” ob smrti p. Antona Prešerna, ki je bil 34 let (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovenska osebnost v Rimu. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Bil je srce slovenske skupnosti v Rimu, številnim beguncem pomočnik v stiskah, vez med papeškimi uradi in Cerkvijo na Slovenskem v težkih letih po drugi svetovni vojski. Hvaležno se ga spominjamo.

Varovanec strica škofa

Župnija Breznica na Gorenjskem je v 19. stoletju štela le okoli 1.200 duš, pa je dala slovenskemu narodu izredno število izobražencev, med njimi veliko duhovnikov, med katerimi izstopa svetniški kandidat nadškof Anton Vovk, pranečak pesnika Prešerna.

Brezniški rojak Anton Prešeren ni bil v sorodstvu s pesnikom, pač pa s škofom Antonom Bonaventuro Jegličem, ki je bil njegov stric. Jegličeva sestra Jožefa se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice. Imela sta osem otrok, štiri sinove in štiri hčere; od sinov sta dva umrla v nežnih letih, od hčera pa so tri postale redovnice.

Anton je bil četrti po vrsti, rojen 8. junija 1883. Po ljudski šoli na Breznici ga je stric Anton, ki je bil od leta 1882 v Sarajevu pomočnik nadškofu Stadlerju, odvedel na jezuitsko gimnazijo v Travniku, kjer je kot odličnjak leta 1902 maturiral. Stric Anton, tedaj že ljubljanski škof, ga je poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani.

Mašniško posvečenje je prejel 28. oktobra 1908, naslednje leto je rimske študije končal z doktoratom iz filozofije in teologije. Stric škof je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, a je hotel, naj bo vsaj nekaj časa na župniji, med ljudmi, da bo spoznal slovensko dušo. Poslal ga je za kaplana v Borovnico.

Leta 1910 je ustregel njegovi želji, da vstopi v jezuitski red. Po noviciatu je kot član avstrijske province v letih 1913-1918 deloval na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Ko je po vojski zaživela jugoslovanska jezuitska provinca, je šel v Sarajevo, kjer je bil ravnatelj visoke bogoslovne šole in predavatelj. Leta 1922 je postal provincial jugoslovanske jezuitske province. V tej odgovorni službi je bil zelo dejaven.

“Pater Prešeren ima ključ do papeževega srca”

Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala je tedanji general (vrhovni predstojnik) jezuitskega reda Poljak p. Vladimir Ledochowski leta 1931 imenoval za svojega asistenta pri vodstvu slovanskih provinc (tedaj dveh poljskih, češke in jugoslovanske). Nenehno je bil na poti po deželah, kjer so delovali njemu zaupani jezuiti. V času p. Ledochowskega, ki je kot Poljak poznal razmere na slovanskem Vzhodu, je bil p. Prešeren moder svetovalec in zvest izvrševalec napotkov svojega predstojnika. V tej službi je ostal tudi pod njegovim naslednikom p. Janssensom, ki so mu bile razmere na slovanskem Vzhodu bolj malo znane, zato je slovansko asistenco vodil praktično sam.

Tudi za papeže je bil p. Prešeren zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah in sicer že v času Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. Nek visok vatikanski prelat je zanj dejal: »Pater Prešeren ima ključ do srca Pija XII.« S papežem sv. Janezom XXIII. se je osebno poznal še iz časov, ko sta v Bolgariji prijateljsko sodelovala, on kot provincial, Angelo Roncalli kot apostolski delegat.

Svojo vplivno vlogo je p. Prešeren “zastavil” v službo dejavne ljubezni do bližnjega. Čeprav je toliko časa živel daleč od domovine, ji je ostal zvest. Rojaki, ki so že pred drugo svetovno vojsko prišli v Rim, so našli v njem iskrenega prijatelja in pomočnika, ki se je zanje zavzel. Postal je duhovni steber Slovencev, ki so iz raznih razlogov iskali in našli zatočišče v večnem mestu.

“Ambasador Cerkve na Slovenskem”

Vse oblike delovanja Slovencev v Rimu so bile povezane s p. Antonom Prešernom. On je bil tudi posrednik med vodstvom Cerkve na Slovenskem in papeškimi uradi v Rimu v letih po drugi svetovni vojski, ki so bile meje zaprte. Bil je pravi “ambasador Cerkve na Slovenskem”, kakor je svojo knjigo o njem naslovil Marko Benedik. Pri tem ga je vodila globoka narodna zavest in ljubezen do slovenskega naroda. Preko njega je ohranjal stike s Svetim sedežem škof Anton Vovk, ki je nasledil škofa Rožmana kot apostolski adminisrator vse do njegove smrti (1959). Tedanji oblastniki so p. Prešerna šteli za “vatikanskega agenta in vohuna”. Nadškof Vovk v svojih zapisih (V spomin in opomin) navaja, da mu je minister za notranje zadeve pri razgovoru (zaslišanju) 7. junija 1950 očital: »Vatikanska politika in delo jezuita Prešerna nas maže pred celim svetom. Ne bojimo se tega, saj se še Rusije ne bojimo in smo to pokazali.« Na dan škofovskega posvečenja, 1. decembra 1946, je Anton Vovk p. Prešernu napisal dolgo pismo, namenjeno papežu Piju XII., v katerem je orisal težke razmere v škofiji. Ko je bil škof Vovk januarja 1960 prvič na obisku v Vatikanu, ga je papež Janez XXIII. pozdravil kot junaškega pričevalca, ker je po p. Prešernu poznal njegov križev pot.

Tedaj so se tudi pogovarjali o študijskem zavodu v Rimu, namenjenem slovenskim duhovnikom, ki bi na papeških univerzah nadaljevali bogoslovne študije. Za uresničevanje te zamisli se je z vsemi močmi in zvezami zavzel p. Prešeren in dosegel, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen kot Collegiun slovenum in Urbe (Slovenik). Njegov prvi rektor je bil p. Anton Prešeren. Zavod je zaživel 11. oktobra 1965, ko je sprejel prve študente.

Slovenci v Rimu so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.

Objavljeno v Ognjišču 2015/05




Zora Piščanc

»Zora Piščanc je s svojo nadarjenostjo, s svojskim čustvovanjem, z živahnimi dialogi, s smislom za nazornost in stvarnost upodobila vrsto primorskih ljudi, da so se bralcem prikupili,« je zapisal literarni zgodovinar Martin Jevnikar. »V svojih delih je ljudem razumljiva, realistična, preprosta, iz vseh pa veje velike ljubezen do slovenske zemlje in jezika, globoka vera, dobrota in človečnost. Ni se povzpela na vrh literarnega ustvarjanja, ostala pa bo zapisana v literaturo kot dobra ljudska pripovednica.«

Pogrešala je dom v Barkovljah, morje, Kras

»Rojena sem bila (12. maja 1912) v Barkovljah pri Trstu in moj svet je še vedno Trst, čeprav sem tukaj v Gorici že skoraj štirideset let,« je povedala marca 1984). »Ne morem se popolnoma vživeti, manjka mi morje, Kras, vsega tega v Gorici ni.«

V družini Rafaela Piščanca, poštnega uradnika, in Marije Pipan so bili štirje otroci: tri hčerke in sin Lado, ki je postal duhovnik in je bil umorjen kot žrtev komunizma. Oče je bil iz Rojana pri Trstu, njegov brat Gabrijel je bil duhovnik (župnik v Klancu), duhovnik je bil tudi materin brat Valentin, župnik v Renčah. Mama je bila iz Škofje Loke. »Bila je zelo stroga, dobra, toda neizprosna. Dobro nas je vzgajala. Bila je zelo inteligentna žena. Zdelo se mi je nemogoče, da kakšne stvari ne bi vedela.« 

Zora je obiskova osnovno šolo v Barkovljah, meščansko pri Sv. Jakobu v Trstu, trgovske srednje šole pa ni dokončala. Fašistični oblastniki so slovenske uradnike premeščali v notranjost Italije. Tako je bil oče leta 1926 premeščen v Piso, naslednje leto je šla za njim cela družina, ki je bila zavedno slovenska. Zora se ni hotel vpisati v italijansko šolo, temveč se je zaposlila v nekem modnem salonu, kjer je delala skoraj deset let. Ko se je oče upokojil, se je družina iz Pise preselila v Gorico, kjer je Lado študiral za duhovnika. Zora je med vojsko hudo zbolela: vsak teden je nosila težke pakete v taborišče Gonars, kjer sta bila tudi njena dva bratranca, in zaradi tega si je pokvarila hrbtenico tako hudo, da je tri leta ležala. »Zdravila sem se na Lidu v Benetkah, kjer sem se spet učila hoditi kot otrok.«

»Pišem, da bi naši ljudje ostali Slovenci«

Pisati je začela že med vojsko. Njena prva povest Petnajstim v spomin (nedolžnim žrtvam v Cerknem, pobitim 3. februarja 1944) je izhajala v Goriškem listu (1944-1945). Urejala je mesečno glasilo goriške Marijine družbe Vijolica in v njem objavljala svoje črtice. Od leta 1952 do upokojitve je bila upravnica verskega tednika Katoliški glas. Ves čas je pisateljsko ustvarjala, sad njenega dela so bile povesti in romani, vseh njenih knjig je bilo osem in vse (razen povesti Most čez ocean, 1984) so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi. Povedala je, kaj jo je vodilo pri pisanju. »Vedno se zamislim, kaj bo to koristilo ljudem, kako jim bo všeč. Zelo rada bi videla, da bi naši ljudje postali boljši in bolj verni. Pišem tudi zato, da bi naši ljudje ostali Slovenci … Sicer pa pišem iz srca. Lahko rečem, da v vsako knjigo vložim vso svojo ljubezen, vso svojo notranjost.«

Literarni zgodovinar Martin Jevnikar je njeno pisateljsko poslanstvo ocenil: »Zora Piščanc se je v svojih povestih in romanih zazrla v svoje življenje in v življenje domače družine, v težke razmere rojakov pod Italijo, ki jih je mučil in preganjal fašizem, v usodo slovenskih uradnikov, ki so jih prestavljali v Italijo, kjer so bili odrezani od korenin, tuje okolje pa jih ni sprejelo. Zato so ta njena dela kos slovenske zamejske zgodovine polpretekle dobe, napisane po lastnem doživljanju in po vzorih sorojakov. Vse pa preveva iskrena ljubezen do slovenskega naroda.«

V druge čase in v drugačno okolje sta postvaljena njena obsežna zgodovinsko-življenjepisna romana Pastirica Urška (1979) in Blagovestnika Slovanov (9184). Oba sta izšla tudi pri založbi Ognjišče.

Pesnik zelene pomladi – spomenik bratu mučencu

Prav iz srčnih globin je privrelo njeno zadnje delo Pesnik zelene pomladi (1987), življenjepisna povest o bratu Ladislavu (Ladu). V njej je opisala svojo družino, brata Lada pa spremlja od otroških let preko šolanja, mašniškega posvečenja in prvih duhovniških služb vse do tragičnega konca, ko so ga 3. februarja 1944 skupaj s kaplanom Ludvikom Slugom in trinajstimi vernimi Cerkljani pod obtožbo, da so Nemcem izdali partijsko šolo, ubili nad Cerknim in jih vrgli v brezno. Zora je že leta 1950 izdala bratove pesmi pod naslovom Pesmi zelene pomladi. Vsa imena so v povesti spremenjena (prava so le imena nekaterih znanih duhovnikov). Lado je Simon. Kot gimnazijec je našel nekaj prijateljev, s katerimi je ostal povezan vse življenje. Z njimi je rad zahajal v gore, zlasti na Svete Višarje. V bogoslovju je bil njegov duhovni voditelj in tudi učitelj pesništva podravnatelj Ivo Juvančič. Čeprav so odkrili pravega izdajalca partijske šole (partizanskega majorja, ki je bil nemški obveščevalec, so v javnosti še kar naprej blatili cerkljanske žrtve..

Zora Piščanc se je za rehabilitacijo svojega brata-mučenca borila brez prestanka na vseh ravneh. Posebno jo je bolelo, »da je brezvestni slovenski pisatelj (Tone Svetina) še njegov spomin oskrunil z bogokletnimi lažmi.« Svojo povest zaključuje: »Pesnik Simon pa bo živel med nami. Še tako spretna lažna propaganda ne bo mogla oskruniti njegovega svetlega lika. Ostal bo med nami kot duhovnik in pevec v besedi in zvokih in njegov spomin bo večen, kakor sta večna dobrota in ljubezen.«

V tej večnosti se mu je pridružila sama 23. novembra 1989, ko je za vedno odložila pero.




mati MARGARETA PUHAR

»Po prvotni želji škofa Slomška in pozneje naši želji smo vse svoje moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščeih otrok našega mesta … Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik … Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po Božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše jstanove, pa čeprav bi delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije.« Tako je zadnji dan leta 1900, dobra dva meseca pred svojo smrtjo, nagovorila sestre, zbrane v materni hiši v Mariboru, mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na Slovenskem. “Mariborske šolske sestre” danes delujejo doma in po raznih deželah sveta.

Od Kapele preko Gradca v Maribor

Luč sveta je zagledala 6. marca 1818 v zaselku Janžev Vrh v župniji Kapela pri Radencih kot druga od sedmih hčera v družini malega kmeta Jožefa Puharja inn Terezije Švagl. Pri krstu v župnijski cerkvi sv. Marjete, ki stoji na vrhu hriba, posajenega z vinogradi, je dobila ime Marija. Kapela je imela že zelo zgoaj slovensko župnijsko šolo: pouk je bil najprej v neki viničariji, leta 1812 pa so farani sezidali novo šolsko poslopje blizu cerkve in tem je nabirala prvo šolsko modrost mala Marija. Kot mlado dekle je prišla v hišo strica, lastnika velikega posestva in pivovarne, kjer je morala prevzeti vodstvo gospodinjstva, kar je opravljala zelo uspešno. 

Leta 1842 se je v Gradcu pridružila skupinii učiteljic, svetnih tretjerednic. ob voditeljici Antoniji lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo po idealu sv. Frančiška Asiškega. Zaživela je leta 1842. Po določeni pripravi so bse prejele nova redovna imena: voditeljica Atonija Lampel je postala mati Frančiška, Marija Puhar pa sestra Margareta. Izurila se je v šivanju in ročnih delih ter izdelovanju bogoslužnih oblačil. Kmalu se je mlada redvona družina preselila iz Gradca v bližnji Algersdorf. Sestra Margareta je bila nekaj časa prednica redovne skupnosti v Schwanbergu na Štajerskem. Leta 1864 je na prošnjo dobrodelnegta Katoliškega društva žena, ki je nastalo leta 1860 na pobudo škofa Slomška, sestra Margatet z cvema sestrama prišla v Maribor. V skromni hiši, ki jim jo je odstopila dobra žena Marija Schmieder, so odprle šolo (in internat) za revne deklice mesta Maribor in okolice.

Rojstvo nove redovne družbe

Ob prihodu v Maribor je bila sestra Margareta Puhar stara 46 let. Kot modro in pošrtvovalno redovnico jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za prestojnico podružnice v Mariboru. Nemudoma so začele  delom in brž spoznale, da primanjkuje vzgojnih in učnih moči, zato je sestra Margareta prosila v Algersdorg za učiteljice. Pomoči ni dobila, zato je prosila, naj predsednica Katoliškega društva gospa kaj ukrene, sicer bodo morale sestre pustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf. Cerkveni pravnik ji je svetoval, da se lahko sestre v dogovoru s škofom, pod čigar oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Grofica Brandys, dobrotnica sester, je sl Margareti svetovala, naj se odločijo za izstop iz Algersdorfa in v Mariboru ustanovijo novo redovno ustanovo pod njenim vodstvom. Po goreči molitvi in tehtnem razmisleku je s. Margareta sestram sporočila svoj sklep: odcepitev iz Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije  v Mariboru, izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko (lavantinsko). Sekavski (graški) škof Zwerger ni delal težav; ko je naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester dovolila deželna vlada v Gradcu, je s. Margareta začela načrtovati povečanje zavoda. Lavantinski (mariborski) škof Maksimilijan Stepišnik je 13. septembra 1869 ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margaret Puhar s častnim naslovom “častita mati”. Ta datum je “rojstni dan! mariborske kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na slovenskih tleh.

Iz zdravih korenin rodovitno drevo

Mati Margareta je dala novi kongregaicji močne temelje frančiškanske duhovnosti. Ohranila je pravila prvotne kongregacije v Algersdorfu, sloneče na Vodilu tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Kadar je želela vpeljati kaj novega pri delu in vzgoji otrok, je to vedno storila z vprašanjem: »Kaj mislite, sestre, ali bi bio dobro to spremeniti, dopolniti, vpeljati?« Odlikovalo jo je veliko zaupanje v Božji Previdnost in prirojen vzgojiteljski dar. Bila je pripravljena na vse, samo da pomaga revni in zapuščeni mladini. Bila je žena močne volje in odločnega značaja, s spretno roko je vodila krmilo nove kongregacije in vzgajala sposobne pomočnice in sodelavke.

Ko so ji leta 1881 odpovedale moči, je zaprosila škofa, da jo razreši odgovorne službe. Po potrpežljivem prenašanju križa bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan – 6. marca 1901 v materni hiši v Mariboru, kjer je spremljala blagoslovljeno napredovanje svoje redovne ustanove, ki je ob njeni smrti štela že 168 članic.

Nekdaj so “mariborske šolske sestre ” imele zalo veliko poklicev; po obdobih “suše”se zdi, da se obetajo boljši dnevi. Ia Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je njihova dejavnost širila drugam: najprej v okolico Maribora, potem pa vedno dlje po slovenskem ozemlju, na Tržaško, Goriško, Koroško in drugod po svetu. Leta 1922 je Sveti sedež priznal kongregacijo kot ustanovo papeškega prava. Vrhovni kapitelj je leta 1935 imenu kongregacije dodal pridevek ‘Kristusa Kralja’. Leta 1941 so bile sestre zaradi nemške okupacije prisiljene zapustiti materno hišo v Mariboru in prenesti sedež vrhovnega vodstva v Rim. Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in rimsko unijo.




Božidar Raič

»Mi spoštujemo vsak narod in smo pravični proti vsakemu, zato pa tudi zahtevamo ravno to od njega; tedaj odvračamo očitno in naročito vsak upor kakega Neslovenca zastran uvedenja slovnskega narečja kot učnega jezika v nekaterih predmetih. Gospod vseh gospodov podelil je blagovestnikom dar jezikov predno jih je odposlal k raznim narodom … Dokler bodo imeli narodi vzrok trepetati za svojo narodnost, toliko časa ne bode v Avstriji zadovoljnosti in miru.«

Tako je v časniku Novice 18. julija 1860 zapisal štajerski duhovnik Božidar Raič, narodni buditelj ter neustrašen borec za slovenski jezik in Zedinjeno Slovenijo. Za to je ogreval svoje vernike in navduševal množice, ki so se v letih 1868-1871 zbirale na narodnih taborih prvih slovenskih množičnih političnih shodih. V svojih ognjevitih nastopih je vedno znova zahteval šole s slovenskim učnim jezikom kot osnovno narodno pravico in edino učinkovito sredstvo za izobrazbo ljudstva.

Njegove narodnostno spodbudne pridige

Rojen je bil 9. februarja 1827 na Žvabu v župniji Sv. Tomaž nad Ormožem v zdravi kmečki družini. Pri krstu je dobil ime Matija. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Varaždinu, kjer je svoje ime iz Matija Reich poslovenil v Božidar Raič. Nato je dve leti študiral filozofijo v Zagrebu. Tam se je srečal z Ljudevitom Gajem in Stankom Vrazom ter se ogrel za ilirizem, ki mu je ostal zvest do smrti. Pod vplivom Radoslava Razlaga je začel zagovarjati zlitje slovanskih jezikov v enega samega.

Po štirih letih študija bogoslovja v Gradcu je leta 1850 prejel mašniško posvečenje. Kot mlad duhovnik je bil eno leto duhovni pomočnik v Ljutomeru, nato pa dve leti kaplan v Slivnici pri Mariboru. Leta 1853 je odšel za profesorja na mariborsko gimnazijo, kjer je poučeval tudi slovenščino. Dosegel je, kar je bilo za tiste čase edinstveno, da se je slovenščina na njegovi gimnaziji poučevala slovensko. Zaradi svojega zavzemanja za slovenščino v osnovnih in srednjih šolah je bil leta 1860 z gimnazije odpuščen.

Dobil je mesto kaplana v župniji Sv. Barbara v Halozah, leta 1879 je tam postal župnik in ostal vse do svoje smrti. Župnijske matične knjige je prvi pisal v slovenščini in je sestavil slovarček za cerkveno uradovanje v slovenščini. Njegove pridige so bile večkrat bolj narodnostno spodbudni govori kot cerkvena beseda. Leta 1884 je bil izvoljen za deželnega in državnega poslanca za ptujski okoliš, za kar mu je bilo žal. Med zadnjim govorom v dunajskem parlamentu 19. marca 1886 mu je predsednik vzel besedo in Raič je doživel duševni zlom, ki je spodkopal njegovo orjaško naravo. Njegovo življenje se  je začelo naglo iztekati in je ugasnilo 6. junija 1886 v Ljubljani.

Pobudnik taborskega gibanja na Slovenskem

Po novi avstrijski ustavi, razglašeni decembra 1867, so bili dovoljeni večji politični shodi. Z njimi so začeli Čehi in jih imenovali tabori. Misel, da bi kaj podobnega pripravili tudi na Slovenskem, je sprožil pisatelj Fran Levstik. V letih 1868-1871 se je zvrstilo 18 taborov v raznih delih Slovenije in v Istri. Na njih so govorili o združitvi vseh slovenskih pokrajin v upravno in politično celoto, o jezikovni enakopravnosti v šoli, cerkvi in uradih pa tudi o narodnem gospodarstvu. Med vnetimi pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah (Cirkulane), ki je nastopil že na prvem taboru v Ljutomeru 9. avgusta 1868 in je v svojem ognjevitem govoru zahteval slovenske šole. Med drugim je dejal: »Vprašam: so nam te učilnice (šole) zadostile? Ne! Namen teh učilnic je bil le nas ponemčiti. Tega pa nočemo! Mi zahtevamo, da resnica postane, kar nam je naravna pravica, kar se nam je zaterjevalo že mnogokrat.« 

Raič je zaslovel kot najboljši govornik na slovenskem Štajerskem: z gromovitimi navdušujočimi taborskimi govori je privabljal velike množice. Najbolj je odmeval njegov govor na taboru v Ormožu 8. avgusta 1869, s katerim se je pred 8.000-glavo množico obrnil predvsem na mladino. »Vem in vidim, ka si navdušena za vse, kar je blago, kar je narodno, toda navdušenost se lahko skadi kakor dim, mine kakor rosa s trave, zato tirjam od tebe, slovenska mladezen, da prisegoj potrdiš svoje dobre nakane.« Zatem je slovesno zaprisegel slovensko mladino, da bo marljiva in delavna v korist naroda, da bo poštena in nravnega obnašanja, da bo branila svobodo slovenskega naroda in se vselej upirala tujemu in krivičnemu gospostvu nad njim. Vsakih so mladi dvigali roke in vzklikali: »Prisezamo!«

Ljubitelj slovenščine in bojevnik zanjo

Božidar Raič velja tudi za jezikoslovca. V času študija na Hrvaškem (1838-1846) se je seznanil z ilirskim gibanjem, ki mu je ostal zvest do smrti. Poleg slovenskega jezika je študiral tudi druge slovanske jezike in staro cerkveno slovanščino. Leta 1853 je objavil Uvod v slovnicu vseslavenskoju, kjer je skušal na podlagi stare cerkvene slovanščine ustvariti enoten vseslovanski jezik, pri srcu pa mu je bilo tudi ustvarjanje enotnega knjižnega jezika. Zelo sta ga obogatili dve ‘jezikoslovni’ potovanji po Prekmurju (1860 in 1866), na katerih je zbiral jezikovno in literarno gradivo. Srečeval se je z ljudmi, ki so govorili v jeziku, nad katerim je bil navdušen. Zapisoval si je veliko starinskih besed, ki so se ohranile samo v tej deželici. Raič si je zelo prizadeval pritegniti Prekmurce v osrednjeslovensko narodno in kulturno življenja.

Na slovenskih narodnih taborih in tudi kot poslanec v dunajskem parlamentu se je odločno boril za pravice slovenščine. Zahteval je šole s slovenskim učnim jezikom. Učitelji in profesorji, ki se potegujejo za službo med Slovenci, naj se prej nauče slovenščine; načelno pa naj bodo za slovenščino postavljeni le slovenski profesorji. Boril se je za ustanavljanje gospodarskih (kmetijskih) šol, ki naj bi slovensko mladino usposobile, da bi držala korak goswpodarskim razvojem v državi in bi se tako izboljšal socialni položaj Slovencev. Za pravice slovenščine se je zavzemal tudi v cerkvi. Prvi je začel voditi matične knjige v slovenščini in k temu spobujal tudi druge duhovnike. Slovensko uradovanje je zahteval ne le na državnih uradih, ampak tudi na škofiji v Mariboru.