»Pred vsem vedi, da mora profesor ne le poučevati, ampak tudi vzgajati, to je razvijati, krepiti mora v učencu vse zmožnosti: umstvene in nravne, voljo, srce in glavo, da bo na tem svetu koristen ud človeške družbe in da doseže tudi svoj večni namen. Ali ni to res vzvišen poklic? Zato pa mora imeti bodoči profesor čist namen. Kdor postane profesor samo zato, da si služi kruh, ali pa, ker si obeta prijetno življenje, on ni pravi profesor, ampak – najemnik.« Te misli so iz pisma očeta, učitelja na Notranjskem, sinu Ivanu na Dunaj, ki se odloča za profesorski poklic. S tem pismom se konča vzgojna, avtobiografska povest v pismih Vzori in boji pisatelja duhovnika Jožeta Debevca, ki je kot dolgoletni gimnazijski profesor ta načela uresničeval. Iz pisem, ki jih dijak Ivan (pisateljev drugi jaz) pošilja očetu in vrstniku Josipu v Novo mesto, spoznavamo vzdušje med narodno zavednimi slovenskimi dijaki v drugi polovici 19. stoletja. V našo kulturno zgodovino se je zapisal kot avtor prvega slovenskega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije, bisera svetovne književnosti.

“Profesor mora imeti ljubezen do mladine”

»Poučeval je jezike. Vsi njegovi nekdanji učenci zatrjujejo, da je bil med najboljšimi učitelji, kar so jih imeli,« je v otroškem listu Vrtec zapisalo hvaležno pero ob njegovi smrti. »Znal jim je s svojim zanimivim poučevanjem vzbuditi ljubezen do predmeta in je hkrati s svojo dobroto pridobil tudi njihova srca.« Rodil se je 15. marca 1867 v Begunjah pri Cerknici. Po očetovi in ljudski šoli v rojstnem kraju je desetleten odšel v Ljubljano. Zaradi bolezni je zamudil sprejemne izpite za gimnazijo, vendar je bil po uvidevnosti vodstva sprejet. Po maturi leta 1887 je odšel na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje, a že naslednje leto je vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju leta 1890 je deloval kot kaplan na Breznici, zatem v Trnovem v Ljubljani ter študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je študij teologije kronal z doktoratom. Na univerzi v Gradcu se je z diplomo iz klasičnega in slovanskega jezikoslovja usposobil za srednješolskega profesorja. Poleg klasičnih jezikov je poučeval tudi slovenščino, ki je bila njegova velika ljubezen. Najprej je bil suplent v Ljubljani, nato profesor v Kranju, od leta 1910 do upokojitve (1924) pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med njegovimi dijaki je bil tudi Jakob Šolar, poznejši duhovnik in ugleden slavist, ki so se mu vtisnile v spomin »vse tiste prelepe ure, ko smo ob njegovi besedi goreli od navdušenja za lepoto in pozabili, da smo v šoli.« Mlade je vzgajal tudi s pisano besedo v Mentorju, Domu in svetu (dvakrat, 1919 in 1937, je bil njegov urednik), zlasti pa s svojo knjigo avtobiografskih pisem Vzori in boji. Njegova življenjska pot se je iztekla 5. oktobra 1938 v Ljubljani.

Za vzore se je treba bojevati

Vzgojna povest Vzori in boji, ki je izhajala v Domu in svetu v letih 1896–1897, v knjigi pa leta 1918, podrobno spremlja gimnazijska leta dijaka Ivana do odhoda na dunajsko univerzo. »Mlado Ivanovo srce ves čas teži za vzori, zlasti za dvema, vero in domovino …, a za vzore se je treba bojevati … Zato naslov Vzori in boji,« beremo v uvodu (Odkod in kam). Zelo je poudarjena zvestoba Bogu in veri ter ljubezen do domovine. Sedmošolec Ivan piše očetu, da so ustanovili društvo ‘Pobratimija’ in si zadali naloge »buditi si med seboj narodno zavest, vaditi se v lepi naši materinščini, uriti se v govorništvu, izobraževati se v pisateljevanju in kritiki, pripravljati se sploh za družabno in socialno življenje.« Povest je dragocena kulturna slika ljubljanskega dijaškega življenja v osemdesetih letih 19. stoletja. Prikazuje tedanjega gimnazijca, navezanega med letom na šolo, o počitnicah pa potujočega po deželi, njegova spoštljiva srečanja z vzorniki: Levstikom, Jurčičem in Gregorčičem. Že omenjeni Jakob Šolar je ob Debevčevi sedemdesetletnici (1937) zapisal, da »njegova avtobiografska dela sodijo med odlične literarne stvaritve,« ker lepo predstavlja pisemsko obliko kot pri nas zapostavljeno literarno vrsto. »Za dr. Debevca je ta knjiga značilna prav v vseh pogledih: vsa njegova osebnost, vse njegove ljubezni in zoprnosti so nam podane … Njegova moč je v prijetnem zaupnem kramljanju, ki je pismu bistveno. Iz pisem ti odseva živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov.« Z isto leposlovno tehniko je v nadaljevanju z naslovom Do zmage (1901–1902) slikal življenje slovenskih visokošolcev na Dunaju, a ne več s tako živimi barvami. Pisal je tudi raznovrstne knjižne razprave, kritike in ocene.

Njegovo življenjsko delo – prevod Danteja

Najpomembnejše delo Jožeta Debevca je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve Božanske komedije (Divina Commedia), ki ga je z večjim presledkom prinašal Dom in svet od 1910 do 1925. Ob koncu prevoda je v tem listu pojasnil, zakaj in kako se je lotil prevajanja tega nadvse zahtevnega besedila. Spraševal se je: »Ali naj imamo prevod zato, ker jih imajo že vsi drugi narodi, tudi skoraj vsi slovanski? Ali naj s prevodom samo to dokažemo, da je naš jezik prav tako zmožen za izražanje najvišjih misli kakor drugi? Ne tajim, nekoliko sta vplivala name tudi ta dva razloga; vendar zadnji in najgloblji je bil ta, da bi bil – kakor pri drugih narodih – prevod kažipot v deželo duhov.« Dobro se je zavedal, da bi pesnika moral prevajati pesnik in občudoval je Župančičev prevod dveh spevov Pekla. »Ker se ni lotil prevoda noben pesnik, ne preostaja drugega, kakor to, da vzame nase to ogromno delo kak suhoparen filolog.« Prevajal je tako, da je vsak spev najprej čim bolj natančno in razumljivo prestavil v prozo, šele potem je iskal pravo pesniško obliko. Njegov prevod je bil ‘raztresen’ v trinajstih letnikih Doma in sveta. Dobro se je zavedal: »Dokler ne izide v knjigi, ga ni.« Hkrati pa se je vprašal, kdo bi to knjigo bral. »Ne tajimo: le majhno število, morda te-le tri vrste izbrancev: tisti, ki ljubijo družbo velikih duhov iz preteklosti; tisti, ki vedo, da dela velikih mož niso nič drugega kakor izraz njih trpljenja, in morda tisti, ki žele človeštvu srednjega veka pogledati v dno duše.« Pred nedavnim umrli pesnik in pisatelj Andrej Capuder, mojster drugega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije (Založba Obzorja, Maribor 1972), je Debevčev jezikoslovno zvesti prevod, na katerega so se naslanjali kasnejši prevajalci (Debeljak, Gradnik), pohvalil s krščanskim »Bog ti plačaj!«

»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!«

S tem razmišljanjem Izidorja, pisarja visoške kronike, je pisatelj Ivan Tavčar izpovedal svojo ljubezen do domače, slovenske zemlje, ki ji je ostal zvest do konca. Najlepšo hvalnico ji je zapel v poznih letih z idilično povestjo Cvetje v jeseni.

Od stare kmečke hiše do dvorca

Njegov dom je bila stara, prijazna kmečka hiša ‘pri Kosmovih’ v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer se je rodil 28. avgusta 1851. Oče Janez in mati Neža roj. Perko sta poleg Ivana imela še dva sina in dve hčeri. Prve šolske nauke je prejel v domači šoli. Učitelj je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka pošljejo v ljubljanske šole. Očetova brata duhovnika Ignac in Anton sta obljubila podporo. Kot gojenec Alojzijevišča naj bi šel po stopinjah svojih stricev, zaradi težjega ‘prestopka’ je bil iz zavoda izključen in eno leto je bil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu in takrat je prijel za pero. Po maturi v Ljubljani (1871) je odšel na Dunaj študirat pravo. Kot gimnazijec in študent je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot svojega sina in ga je podpiral kljub temu, da se je obrnil proč od semenišča. Po končanem študiju je bil nekaj časa pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, leta 1884 pa je kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal odbornik mestnega sveta, leta 1909 podžupan, zatem deset let (1911-1921) ljubljanski župan. Več let je bil deželni in državni poslanec. Leta 1887 se je poročil s 17 let mlajšo bogato dedinjo in narodno zavedno Franjo Košenini; s pomočjo ženine tete je leta 1893 kupil dvorec in posestvo Visoko. Kot vodilni politik in ugleden književnik je moralno in gmotno podpiral številna društva in ustanove. Zadnja leta je bolehal in opustil javno delovanje, veliko časa je preživel na Visokem. Umrl je 19. februarja 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.

Zmeraj manj, vedno bolje

»Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih in poznih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa ustvaril šele v tem času,« sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Po njegovem pregledu na kratko predstavljamo pisateljsko rast in zorenje Ivana Tavčarja. Objavljati je začel že kot študent, v mladostnem obdobju (1871-1885) je pisal novele, povesti in romane po zgledu nemškega družabno zabavnega pripovedništva. Potem se je začel obračati k umetniško višjima zvrstema: novelam in povestim iz kmečkega okolja in zgodovinskim novelam, povestim in romanom, snov iz kmečkega sveta (Med gorami, V Zali) je postavil na pokrajino in ljudi svoje ožje domovine – v Poljansko dolino in okoliške hribe, o Tavčarjevih zgodovinskih povestih in romanih (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika) je Janko Kos zapisal: »Čustvo, strast in nagon so v vseh dobah glavna sila v človeku, močnejša od zunanje nujnosti socialnih okoliščin. To pride najbolj do izraza v dobah, ki jih označujejo razgibano življenje, fanatizem, nasprotja med verami in ideologijami. Takšno dobo je našel Tavčar v časih slovenske reformacije in protireformacije.« Njegovo najpomembnejše delo je roman Visoška kronika (1919), za Kosa “morda najboljši slovenski roman”. K pisanju ga je ‘podkurila’ misel pisatelja Ivana Preglja, naj ga Bog varuje, da bi po svojem petdesetem letu še kaj pisal ali pisaril. Med pisanjem je Izidorju Cankarju povedal, da si je Visoško kroniko zamislil kot trilogijo o Visokem: prvi del se peča s prvo generacijo (okoli leta 1695), drugi del bi obravnaval dobo Marije Terezije, tretji pa Napoleonove čase. »Ali bom živel toliko časa, ne vem, verjetno ne.«

»Umreti hočem kot katoličan«

Pisatelj Franc Saleški Finžgar je leta 1918 postal župnik v Trnovem. Patronat trnovske fare je imelo mesto Ljubljana. Kot trnovski župnik je moral večkrat uradno do Ivana Tavčarja kot mestnega župana in patronskega gospoda in tako sta se še bolj spoznala. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) piše, da je Tavčar kot patronski gospod rad prihajal v trnovsko cerkev na velike praznike. »Naročil mi je vselej tudi Baragov molitvenik Dušna paša. Trdil je: ‘To so najlepše slovenske mašne bukve. Baraga je znal, vi, mladi, pa nič kaj prida podobnega ne spišete.’ Imel sem vtis, da je razen vsebine zelo cenil Baragovo slovenščino.

Važno se mi zdi, da po čisti pravici spregovorim o tem, kako je Tavčar skrbel za pripravo na svojo smrt. Zadnji dve leti pred smrtjo je začel bolehati. Ko sem bil leta 1922 pri njem in sva se pogovarjala o tem, za kar sem prišel, mi je nenadoma rekel: ‘Oča trnovski, skrbi za to, da bom umrl kot katoličan, zakaj kot tak hočem umreti.’ Zavzel sem se in mu rekel: ‘Kar želite, vam rad storim …Torej spovednika si želite?’ – ‘Hočem z Bogom napraviti obračun.’ Res ganjen sem se poslovil. Potoma sem premišljeval, koga bi mu poslal na posvet… Generalni vikar Andrej Kalan je Tavčarju svetoval, naj se pripelje v zavod Marijanišče, kjer ga bo čakal spovednik, star pater, Kalan pa bo zanj daroval sveto mašo in ga obhajal. Prišel je in vse se je zgodilo, kakor sta bila domenjena.«

Ob koncu svojega skoraj tridesetletnega delovanja v Komendi je Viktorijan Demšar 10. avgusta 1975 v poslovilnem nagovoru vernikom dejal, da je na povabilo škofa Antona Vovka župnijo prevzel »z veliko bojaznijo v srcu, obenem pa z zaupanjem v božjo pomoč, zakaj vedel sem, daje velika potreba, ker tedaj ni bilo duhovnikov.« Zaradi krhkega zdravja ga je navdajal strah, kako bo zmogel vse napore obsežne župnije. »Toda z zaupanjem na božjo pomoč zaradi izpolnitve dane prisege škofu, da grem, kamor me pošlje, sem skušal izpolnjevati svoje dolžnosti, včasih res ›v strahu in trepetu‹ za vaše duše, pa tudi za svojo, če ne bi po vesti mogel vršiti vsega, za kar sem bil postavljen.« Kot duhovnik je bil zares dobri pastir, po vzoru svojega davnega prednika Petra Pavla Glavarja, čigar življenjsko zgodbo je raziskoval, pa se je uveljavil tudi kot kulturni delavec.

DOMA LE DO SEDMEGA LETA

Viktorijan Demšar se je rodil 12. marca 1904 v Stari vasi pri Žireh kot dvanajsti od sedemnajstih otrok mizarskemu mojstru Jakobu in šivilji Heleni roj. Kopač. Na željo očeta mu je krstno ime Viktorijan, ki je silno redko, izbral župnik. »Škoda, da sem v Žireh ostal le do svojega sedmega leta, do konca prvega razreda.« Starši so ga poslali k salezijancem na Rakovnik, kjer je končal tretji in četrti razred (drugega je preskočil), nato pa šel na slovensko gimnazijo v Gorico, leta 1915 je moral zaradi bližine Soške fronte v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, gimnazijo pa je končal v Kranju, po maturi leta 1924 je študiral bogoslovje v Ljubljani in bil 29. junija 1928 posvečen v mašnika. Po novi maši je postal vojaški duhovnik v Ljubljani, nato pa kaplan na Koroški Beli ter v Srednji vasi v Bohinju. V Škofji Loki je bil najprej kaplan, nato pa rektor cerkve, katehet in spiritual pri uršulinkah. V letih med drugo svetovno vojno je bil župnik v Ribnici in dekan. Zaradi grenkih doživetij med vojno in po njej je jeseni 1945 zapustil ribniško župnijo. Na željo Antona Vovka, tedaj generalnega vikarja ljubljanske škofije, je 30. aprila 1946 postal župnijski upravitelj v Komendi, kamor je prišel 4. maja 1946. Vzljubil je kraj in ljudi. Ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik ga je leta 1967 imenoval za župnika v Komendi, leta 1975 pa je sprejel njegov odstop iz zdravstvenih razlogov in se mu zahvalil za njegovo skoraj tridesetletno vzorno vodenje župnije. Naselil se je v kaplaniji ter še naprej pomagal pri župnijskem delu, z veliko ljubeznijo je odkrival in ohranjal dediščino Petra Pavla Glavarja (1721-1784), ki je bil v Komendi kaplan in župnik. Svoj dolgi življenjski delavnik je zapečatil 1. januarja 1992 z zahvalnim vzdihom: “Deo gratias!”

PETER PAVEL GLAVAR, NJEGOV VZORNIK

»Ko sem začel študirati Glavarja in prebirati njegova dela, sem videl, kako sposoben, vsestranski in razgledan duhovnik in znanstvenik je bil,« je povedal Viktorijan Demšar v pogovoru, objavljenem v zborniku, ki ga je izdala Občina Komenda ob stoletnici njegovega rojstva. »Glavni razlog za študij Petra Pavla Glavarja in pisanja o njem je bil ta, da sem hotel prikazati slovenskega duhovnika v pravi luči. V povojnem času so duhovnika slikali kot ničlo, nepotrebnega in nazadnjaškega človeka.« Sadovi Demšarjevega poglabljanja v Glavarja in njegovo delo so številni zapisi, ki jih je objavljal v Mohorjevem koledarju, Družini, raznih revijah. Vsi so zbrani v njegovi knjigi Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (Družina, Ljubljana 2004). Raziskoval je tudi Glavarjev rod. Podal se je na Malto, od koder je prišel malteški red v Komendo. Za svoje vztrajno delo si je pridobil naslov malteškega viteza. Jože Pavlič, urednik omenjenega zbornika, ki je bil Demšarjev krščenec, ministrant in sodelavec pa tudi dober poznavalec Glavarja, je zapisal, da je Viktorijan Demšar svojega vzornika posnemal »v vsem, v čemer je le mogel, zmogel in znal. Najprej v osebnem življenju. Kot Glavar je bil Demšar človek reda in discipliniranosti, zato je tudi zmogel toliko narediti v življenju.« Glavar je bil Demšarjev vzornik v skrbi za lepoto bogoslužja, kot odličen katehet in pridigar; za tisk je pripravil Slovenske pridige Petra Pavia Glavarja (Mohorjeva 1991). Demšarjeva velika ljubezen je bila Glavarjeva knjižnica, v kateri je shranjenih 2000 knjig od leta 1484 do konca 18. stoletja.

TAKIH DRUŽIN PRI NAS NI VEČ

Sredi leta 1990 je v časopisu Gorenjski glas v sedemnajstih nadaljevanjih izhajal podlistek Kar človek ne zmore, Bog pomore. To je bil dolg pogovor, ki ga je imel Miha Naglič z malteškim vitezom Viktorijanom Demšarjem. Bil je dvanajsti od sedemnajstih otrok. »Naša mati Helena je doživela 81 let, na svet je spravila sedemnajst otrok, dvanajst fantov in pet deklic. Enkrat sta bila dvojčka, tako da je bilo rojstvo pri hiši šestnajstkrat. Govorila je: ›Kar lahko bom umrla. Moja dolžnost v življenju je bila, da sem delala, da sem spoštovala materinstvo.‹ Nikoli nisem občutil, da bi nas bilo v družini preveč. Bilo je nekako samoumevno, da nas je, kolikor nas je, in pogrešali smo vsakega, ki je šel od doma. Ob takih priložnostih je oče ves dan hodil po hiši sem in tja, kakor da bi kdo umrl, in mati prav tako. Eden je manjkal!« Ko je bil kot dijak že od doma, je eden od mlajših hudo zbolel. Oče se je napotil v Idrijo, nesel na pregled vodo in dobil zdravila. Ko se je vračal, ga je nekdo povpraševal, kje je hodil in zakaj. Ko mu je oče povedal, je radovednež pripomnil: »Pa kaj hodiš, naj umre, saj jih imaš še dosti!« Oče pa je dejal: »Moj je in vsakemu moram pomagati, da ozdravi, če je le mogoče.« Ko je Viktorijan to izvedel, je povedal, da je šele tedaj očeta prav spoznal. O materi je pripovedoval, da jih je učila, medtem ko je šivala. »Sedeli smo na pručkah in pripovedovala nam je zdaj to in zdaj ono: kako se kaj naredi, kako se je treba obnašati, moliti, pozdravljati stare ljudi in drugo. Radi smo ji prisluhnili tudi zato, ker je vsak nauk ovila v primerno zgodbo.« O medsebojnih odnosih v njihovi družini je zapisal: »Ljubkovanja nismo poznali, zato pa toliko več prisrčnosti.«

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, ne pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.«

Tako je samega sebe in svoje delo v njegovem lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. O njem je spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

»Greš stavit, da se bova midva poročila?«

Frane Milčinski je bil gretji ‘ptiček iz gnezda’, ki sta ga spletla oče Fran, maldinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911-2001), ki je študirala slavistiko in se poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912-1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916-2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko so pa prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez kona in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil ånobenega. Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijatejem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek.

Kmalu po začetku vojske so ga Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred njo in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jim rodila sinova Marija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Po vojski se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda. Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn “ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka”. S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemale z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredni zato, ker jih imamo premali radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni …«

Zvezdica Zaspanka in dobri Kosobrin

Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno idajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: »Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke.« Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da bi po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrglana delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes ‘živ’, prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film.

Ježek je nastopal še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešenovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zgotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.«

Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

»Slovenec naj bi se ne bal kritike, ampak še prosil naj bije, kakor vsakdanjega kruha, da bi nam Bog poslal moža z bistro glavo, z ostrim peresom, kteri bi iz naše dozdanje revščine izplel ljubko in druge smeti; kteri nam bi luč prižgal, in “pravo pot pokazal v deželo duhov”.
Al kolikokrat, ne da bi vsaj molčali in potrpljenje imeli z nadlogami svojega bližnjega, temuč na vsa usta hvalimo, kar je dostikrat še preslabo, da bi se grajalo. Sleherni pa, kdor je kolikaj napisal in za svoje delo pohvaljen bil, posebno če je pisanje slabo, pisar pa mlad, brž misli, da seje vsaka beseda njegove hvale pretehtala na zlati vagi, in zato meni, da vse zna, toraj se več ne uči, ampak maže in čečka, da jeziku več škoduje, kakor pa koristi. Odvadimo se praznega vpitja: “Slava mu!” in raje eden druzemu pot kažimo!«

To je v Napakah slovenskega pisanja zapisal Fran Levstik in s tem naznanil, daje “mož z bistro glavo in ostrim peresom” on sam. S svojim ‘trojčkom’ iz leta 1858: Napake slovenskega pisanja, Popotovanje iz Litije do Čateža, Martin Krpan z Vrha je slovenski književnosti pokazal pravo pot v prihodnost.

“Pogine naj pes!”

Fran Levstik se je rodil 28. septembra 1831 v družini malega kmeta v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. V ljudsko šolo je hodil v Laščah. Pokazal je izredno nadarjenost in po treh letih je šel v Ljubljano, kjer je obiskoval normalko in gimnazijo. Med drugim in petim razredom je bil v Alojzijevišču. Ravnatelj Pogačar mu je bil naklonjen, pri sošolcih je bil priljubljen. Leta 1850 je izstopil in stanoval privatno. Bil je odličen dijak, v slovenščini je veljal za avtoriteto, uspeh mu je kazila matematika in prav zaradi nje je ostal brez mature. Vstopil je v nemški viteški red, v katerem bi lahko študiral bogoslovje brez mature. Poslali so ga v Olomuc, toda že po nekaj mesecih je moral semenišče zapustiti, ker je iz Ljubljane prišla ovadba, da so nekatere njegove pesmi, ki so izšle leta 1854, pohujšljive in veri nevarne. Ustavil se je na Dunaju in hodil poslušat predavanja slavista Frana Miklošiča. Vrnil se je v Ljubljano. Leta 1855 je postal domači učitelj pri grofu Pacetu na Turnu, nato pa pri pesniku Miroslavu Vilharju na Kalcu pri Knežaku. Povsod je bil v tesnem stiku z ljudstvom, opazoval njegov značaj in se učil njegovega jezika. Skoraj deset let (1861-1872) se je boril z bedo, pogosto menjal službe, ki so bile malo donosne. Zaradi svoje odkritosti in kritičnosti se je zapletal v različne spore in se vse bolj zapiral vase. Etbin Costa mu je v nemščini izrekel: »Pogine naj pes!« (Tako je Anton Slodnjak naslovil svoj roman o Levstiku.) Boljši časi so nastopili z letom 1872, ko je dobil mesto skriptorja v licejski knjižnici v Ljubljani. Zadnja leta ga je mučila bolezen, na koncu je trpel kot svetopisemski Job. Smrt ga je odrešila 16. novembra 1887.

Pesnik ljubezni in otroškega veselja

V višjih razredih gimnazije se je začel Levstik razvijati kot pesnik. Leta 1849 je kot četrtošolec objavil v “Sloveniji” prvo pesem Želje, naslednja leta pa daljšo vrsto pesmi, ki so razodevale nastop nove, v slovenski literaturi do tedaj neznane pesniške osebnosti, ki zajema iz lastne duše in neposrednega poznavanja ljudskega duha. Po končani gimnaziji je zbral svoje najboljše pesnitve, ki so izšle v knjigi Pesmi (1854), ki vzbudila veliko zanimanje pri dijaštvu. Prenapeti gimnazijski katehet Anton Globočnik je imel nekatere Levstkove pesmi za pohuj- šljive, zato so prepovedali prodajo, Levstik pa je bil izključen iz semenišča. Kot domači učitelj na gradu Turnu je vzljubil Tono Zidarjevo, s katero bi se rad poročil. V njej posvečenih Toninih pesmih je Levstik v liriko uvedel slikanje narave kot ozadje človeškemu čustvu. V tem času je dozorel tudi kot pesnik balad (Ubežni kralj). Leta 1869 se je v njegovem srcu porodila ljubezen do mlade Franje Koširjeve iz Tacna pod Šmarno goro. Franjine pesmi so nekakšen dnevnik njegove ljubezni od vzklikov veselja do ljubosumne obtožbe. Te njegove pesmi so poleg Prešernovih najlepše slovenske ljubezenske pesmi.

Ko se je kot skriptor umiril, ga je posebej mikalo delo za mladino. V stiku z mladimi so privreli iz njegovega srca studenci poezije. V reviji Vrtec je objavljal prisrčne pesmi in pripovedke za otroke. Leta 1880 so začele tam izhajati Otročje igre v pe- semcah, ki so nastajale deloma v neposrednem stiku z otroki prijateljev. – Od leta 1949 založba Mladinska knjiga podeljuje Levstikovo nagrado za dosežke v slovenski otroški in mladinski književnosti.

Slovenski jezik, naš zaklad

Na začetku svoje predstavitve življenja in dela Frana Levstika je Ivan Grafenauer zapisal, da je bil najdragocenejši zaklad, ki gaje mladi Levstik vzel s seboj v ljubljanske šole, “čista in bogata velikolaška govorica in velika ljubezen do domačih krajev in ljudi” (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1920). Ta zaklad je ohranil in bogatil vse življenje. Ko so okoli leta 1857 v njem dozorevati spisi v prozi, je v njem vedno jasneje sijalo pravilo njegovega bogatega življenja: največja slovenska kulturna vrednota je čisti slovenski jezik, posoda vsake prave književnosti. Iz njegove prirojene kritične sposobnosti in živega stika z ljudstvom so zorela spoznanja, ki so se v letu 1858 zgostila v Popotovanje iz Litije do Čateža (Slovenski glasnik) in v Napakah slovenskega pisanja (Novice). V Popotovanju se je dotaknil slovenskih knjižnih razmer z nasvetom, da bi se moralo “pisati v domači besedi, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu”. V Napakah je obsodil tedanji literarni jezik ter od pisateljev zahteval, naj poučujejo ljudstvo in njegov govor in ga presajajo v našo knjigo. Vse svoje znanje in čutenje z ljudstvom je zajel v kratko povest Martin Krpan z Vrha (Slovenski glasnik, 1858), ki je trajni, neprecenljivi biser slovenske književnosti. Z užitkom jo prebira najbolj razvajen estet in vsaka preprosta duša. Povest o zmagi bistrega, preprostega človeka nad ošabnim velikanom je položil v usta starega kmeta z barvito govorico. Ni čudno, da je ta besedna umetnina zamikala številne likovne umetnike.

»Neskončno dobrotljivi in usmiljeni Bog je v svoji milosti dovolil Savlu postati Pavel. Ko pa berem anonimno pismo (v njem neznani pisec namiguje, da je Štih še daleč od tega, da bi si pred smrtjo klical duhovnika, op, S.Č.), spoznam, da nam slovenskim grešnikom ni bila, ni in tudi ne bo dodeljena milost, ki jo je prejel sveti Pavel … A ko pride ura slovesa in smrti, že zdaj se obračam k milosti za pogum, bom prosil tolažnika, da mi lajša bolečino in odveže grehov, ki sem jih morebiti storil v dobri in naivni veri proti človeku in človeštvu. A kdo je doslej na tem svetu brez greha živel, delal in se bojeval za svobodo?«

Tako je v svoj dnevnik zapisal Bojan Štih, iskren iskalec resnice, kritik, esejist, gledališčnik in urednik. Pred odhodom v večnost je poklical prijatelja Jožeta Kastelica, tedaj župnika na Blokah. Ko se je okrepil z zakramenti božjega usmiljenja, mu je Štih dejal: »Ti si najboljši človek. Ko se mi življenje izteče, te prosim, da me pokoplješ. Želim si ne le cerkven, ampak pravi krščanski pogreb.

»V družini sem se naučil misliti in delati«

»Po rojstvu pripadam Ljubljani, čeprav je bila moja mati z Bizeljskega, iz Stare vasi pod Svetimi gorami, oče pa iz Slovenskih goric. Moja mati je bila dunajska služkinja, ki je veliko brala in v cerkvi sv. Štefana ob nedeljah molila za svojo srečo in tudi za srečo svojih prihodnjih otrok. Oče je bil premogovni delavec na dunajskem južnem kolodvoru, ki se je kasneje izobrazil kot delavec do finančnega izvedenca.« Tako je Bojan Štih v svojm razmišljanju za televizijski portret 17. oktobra 1983 predstavil svoje starše, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano. »Moja zibelka je stekla 18. februarja 1923. Župnik, ki me je krstil, je bil Janko Barle.« V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in nato realno gimnazijo. Iz gimnazijskih let mu je ostal v lepem spominu veroučitelj Peter Šorli. »Rekel bi, da so bile njegove veroučne ure literarna in filozofska vzgoja.« Po maturi leta 1941 se je odločil za študij slavistike in primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani. Študij je prekinil zaradi vojske, leta 1942 je bil interniran v Gonarsu, od koder je s sedmimi sotrpini pobegnil in se pridružil partizanom na Primorskem. Leta 1944 je prišel v Belo krajino, po vojski je opravljal razne politične funkcije v Beogradu. Ko se je vrnil v Ljubljano, je nadaljeval študij na univerzi in leta 1957 diplomiral. Delal je v uredništvu Naših razgledov, potem pa kot ravnatelj služboval po slovenskih gledališčih: v ljubljanski Drami, v celjskem gladališču, v Mestnem gledališču v Ljubljani, v mariborski Drami, zlasti pri Viba filmu. Znan je bil po svojem ostrem in kritičnem pisanju. »Pišem, kar mislim, in to, kar mislim, bom povedal svoji domovini.«

Njegov glas je utihnil 14. oktobra 1986.

Njegovi ljubezni: gledališče in film

Najbolj ustvarjalna leta svojega življenja je Bojan Štih posvetil gledališču in filmu. O tem nam govori sam, kakor je leta 1983 povedal v pogovoru za Mladino. »Moja osnova sta literatura in zgodovina. Literatura in zgodovina pa sta podlaga teatru, filmu, tisku. Imel sem srečo, da sem imel vrsto vzgojiteljev, ki so me spodbujali k delu. Genialnost je seveda božji dar. Jaz ga nimam. Lahko pa sem delaven … V ljubljanski Drami sem bil od leta 1961 do srede leta 1969, ko je izbruhnila dramska kriza, ki je bila prvi dokaz, da samoupravljanja ni mogoče avtomatično prenašati v kulturno sfero, kajti samoupravljanje izkoriščajo povprečneži in lenuhi, nenadarjeni ljudje, ki ustvarjalnim in delavnim onemogočajo, da bi izpeljali svoje zamisli.« Drama je takrat bila med vodilnimi evropskimi gledališči, saj je igrala od Moskve do Rima, Züricha, Budimpešte. Ravnatelj Štih je v ljubljanski Drami uveljavil zahteven repertoar, večinoma s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Decembra 1969 je odšel v Celje in sprejel mesto upravnika tamkajšnjega gledališča. »Potem so me povabili v Maribor, kjer sem poskušal dati neko novo vizijo gledališča. V dveh, treh letih sem te ideje le nekako izpeljal, in takrat sem gledališču rekel nasvidenje – takrat (1982) je namreč prišlo Vibino vabilo. Priznati moram, da sem se stežka odločil …«

O svojem delu pri slovenskem filmu je dejal: »Mislim, da smo uspeli nekaj narediti … Jaz sem si postavil dve načeli: prvo, prenoviti generacijo ustvarjalcev, dobiti novo generacijo, ki bi odpirala nove teme in nove vidike, in drugo, obdržati produkcijo od 4 do 5 filmov na leto.«

Spomini na božične praznike otroštva

Bojan Štih je bil poročen s priznano slikarko Melito Vovk, po materinih stopinjah je šla njuna hčerka Ejti, ki že dolga leta živi v Boliviji. Njeno pismo za božič leta 1984, v katerem piše, kako je v tej tropski deželi postavljala jaslice, je prebudilo njegove čudovite somine na božične praznike otroštva. »Spomnim se smrek in smrečic, ki so jih prodajali na Kongresnem trgu. Ko sem z materjo in očetom hodil po tem na asfalt postavljenem gozdu, sem vroče prosil nebo, da bi na sveti večer zagledal v sobi božično drevesce polno lučk, okraskov vseh vrst in barv, pod drevesom pa jaslice, pred katerimi sem klečal in z otroško vročo sapo grel dete Jezusa … Predno smo (zvečer) vstopili otroci in starši v sobo, kjer je bilo drevesce in kjer so stale jaslice, je oče obhodil s kadilom na žerjavici v lopatici za premog stanovanje, stopnišče pa tudi klet in podstrešje. Bile so to blage vonjave, s katerimi sem živel do novega leta in še naprej … Ko smo stopili v sobo z drevescem in jaslicami, nas je mati pokrižala in objela. Poljubila nas je na čelo, Bog vedi zakaj sem takrat videl solze v materinih očeh … Potem ko smo stopili k drevescu, je oče vključil radijski sprejemnik in kmalu smo zaslišali staro Sveto noč, ki bi morala biti himna evropskih narodov … V kuhinji smo sedli k večerji. Toda predno smo se dotaknili jedi, smo otroci nesli v kletno stanovanje, kjer sta živela upokojenca, darila. Bila sta stara, revna in sta težko živela … Ko smo se vrnili z obiska, smo sedli k mizi. Molili smo, predno smo se dotaknili vilic in nožev … Zdaj večkrat premišljujem o tej naši molitvi in vedno v njej odkrijem znak in simbol počlovečenja, zakaj prav ta molitev nam je preprečila, da bi planili po jedeh kakor razbojniki iz zasede …«

Štihove izjave

Poskušal sem živeti v mejah naravne in povprečne poštenosti. To pa se kaže v treh dokazih: prvič, nisem lovec ali športnik, drugič, nimam televizorja in nobene nagrade, in tretjič, Božidar Jakac me ni portretiral.

Srečen sem od tistega trenutka naprej, ko sem spoznal, da mi nihče ne more vzeti misli, čeprav pokonča moje življenje.

»Prehodil sem pot, ki ni bila vselej ne enosmerna ne ravna. Mnogokrat sem naletel na ovire, ki so mi hotele preprečevati uresničenje mojih ciljev. Bile so raznovrstne. Ideološko, idejno, materialno so posegale v moje osebno življenje, toda me niso uspele spremeniti. V težnji po čim večji svobodnosti in neodvisnosti sem jih potrpežljivo premagoval, krepil svoj duhovni potencial, širil svoja obzorja… Obveze, ki sem jih sprejel v svoj življenjski načrt, sem občutil razmeroma zgodaj kot dolg sebi, svojemu rodu in svetu nasploh.«

Tako je zapisal muzikolog Dragotin Cvetko v knjigi svojih spominov “V prostoru in času”, ki je izšla po njegovi smrti (Slovenska matica, Ljubljana 1995). Bil je neutruden raziskovalec zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem in utemeljitelja muzikologije pri nas. Znanstvene ustanove, v katerih je Cvetko deloval, so obletnico njegovega rojstva septembra 2011 obeležile z raznimi prireditvami: z odkritjem doprsnega kipa ob njegovi rojstni hiši, z muzikološkim simpozijem, z razstavo in slavnostnim koncertom.

Družinski pevski in glasbeni koncerti

Dragotin Cvetko je bil med starejšimi od sedmih otrok učiteljske družine: rodil se je 19. septembra 1911 v Vučji vasi pri Ljutomeru (brat Ciril, tudi znan glasbenik, je bil skoraj devet let mlajši), kjer je tudi zakorakal v šolo. Oče je želel, da bi postal učitelj, pa se je fantič temu uprl. »Svojo prihodnost sem načrtoval drugače,« piše v svojih spominih. »Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama  klavirski in pevski tehniki… Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.« Poleti jih je obiskoval skladatelj Slavko Osterc, ko je prihajal na počitnice v domači Veržej. Večkrat se mu je pridružil violinist Franc Serajnik. »Ob takih prilikah se je v našem domu živahno razlegala glasba. Oče je igral klavir, Osterc na violo, Serajnik na violino.«

Ko se je družina sredi dvajsetih let preselila v Maribor, se je Dragotin vpisal v glasbeno šolo Glasbene matice, ki mu je nudila sistematično strokovno izobrazbo. »Septembra 1932 sem v skladu s svojimi načrti odšel v Ljubljano, kjer sta bili instituciji, ki sta me zanimali: konservatorij in univerza.« Za ‘svojega’profesorja na konservatoriju je izbral Slavka Osterca. Preživljal se je z instrukcijami. Leta 1936 je diplomiral na filozofski fakulteti, naslednje leto na konservatoriju, leta 1938 pa je promoviral za doktorja filozofije, ob tem se je hkrati izpopolnjeval v kompoziciji v mojstrski šoli praškega konservatorija.

Profesor, ki je očetovsko spremljal mlade

Takoj po končanem šolanju, leta 1938, je postal predavatelj na Glasbeni akademiji v Ljubljani, leta 1945 pa je postal profesor za glasbeno zgodovino in teoretske predmete na Akademiji za glasbo ter vodja oddelka za glasbeno zgodovino, poznejšega zgodovinsko folklornega oddelka. Leta 1962 je ustanovil oddelek za muzikologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga vodil do upokojitve. Leta 1965 je pod njegovim uredništvom začel izhajati Muzikološki zbornik s prispevki domačih in tujih strokovnjakov. V letih 1970-1972 je bil dekan filozofske fakultete. Tržaški skladatelj Pavle Merkú (1927) pričuje, da se mu je leta 1950, glasbenemu novincu, Dragotin Cvetko »predstavil kot mentor, predvsem kot prijatelj.« Imenoval ga je ‘kolega’, ga pritegoval k muzikološkemu raziskovanju, sledil njegovemu osebnemu in družinskemu življenju. »To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega dela.« Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, je zapisal Merkú, »kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti.«

Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je leta 1967 izvolila za dopisnega, leta 1970 pa za rednega člana. Bil je ustanovitelj in predstojnik muzikološkega inštituta na ZRC SAZU. Užival je velik ugled v strokovni javnosti po svetu. V letih 1963-1976 je bil podpredsednik znanstvenega sveta Mednarodnega inštituta za primerjalno muzikologijo. Leta 1967 je organiziral X. kongres Mednarodnega muzikološkega društva, kar je močno pripomoglo k ugledu slovenske in celotne jugoslovanske muzikologije.

Odkrival je dosežke slovenske glasbene umetnosti

Dragotin Cvetko je leta 1938 doktoriral z disertacijo Problemi občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja in kot mlad profesor se je sprva zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje. Po drugi svetovni vojski pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino, predvsem slovensko in jugoslovansko. Slovenska glasbena preteklost je bila dosti manj raziskana kot literarna in likovna, zato si je naprtil težko nalogo, da zapolni to praznino. Tako je nastajalo njegovo, lahko rečemo, življenjsko delo Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958-1960) v treh knjigah, ki obsegajo 1.373 strani! To je prvo temeljno delo te vrste. V svoji Zgodovini uporablja Cvetko stilno periodizacijsko lestvico iz likovne umetnosti: temelji (najstarejša doba) – romanika – gotika – renesansa – barok – klasika – romantika – moderna. Svoj pogled na razvoj stila v zgodovini slovenske glasbe je Cvetko še natančneje prikazal v knjigah Stoletja slovenske glasbe (1964), ki je izšla tudi v francoščini (1967), in Slovenska glasba v evropskem prostoru (1991). V nemščini  je izšla njegova Glasbena zgodovina Južnih Slovanov (1975). Pomembne so tudi njegove monografije, posvečene posameznim slovenskim skladateljem (Risto Savin, Davorin Jenko, Gojmir Krek, Anton Lajovec, Slavko Osterc). Med njimi gre posebno mesto knjigi Jacobus Gallus Carniolus (1965), ki je izšla tudi v nemščini in angleščini in je v njej predstavil našega velikega rojaka. Pripravil je tudi kritične izdaje del starih slovenskih skladateljev.

Skladba njegovega življenja je izzvenela 2. septembra 1993, na pragu dvainosemdesetega rojstnega dne.

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako želé. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administratro.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952, zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista, sprva samo za Goriško, razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša.

Od rojstne Medane do groba v svetogorski baziliki

Mihael Toroš je bil vse življenje navezan na rodna Brda in ljubil je svojo Medano, kjer se je rodil 12. avgusta 1884 v družini revnejšega kmeta. Po zaslugi domačega vikarja in nadučitelja je po ljudski šoli šel v goriško gimnazijo. Kot dijak je veljal za skoraj preresnega.

Po maturi leta 1906 je vstopil v bogoslovno semenišče in po tretjem letniku ga je nadškof Sedej 18. julija 1909 posvetil v duhovnika. Nove maše ni pel v Medani, ampak na Brezjah v ožjem družinskem krogu. Kot kaplan je služboval v Dornberku in Rihemberku (Braniku) in postal znan po svoji točnosti in natančnosti. Februarja 1914 je zbolel in se je zdravil v raznih krajih, nazadnje na Dunaju in tam je diplomiral iz civilnega prava. Leta 1921 je v Rimu z odliko diplomiral še iz cerkvenega prava.

Po vrnitvi v Gorico je v bogoslovnem semenišču prevzel pouk cerkvenega prava, ki ga je predaval vse do leta 1947, ko je bil 2. julija imenovan za apostolskega upravitelja poreško-puljske škofije, po nasilni odstranitvi dr. Franca Močnika 12. oktobra 1947 pa še za upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Ko je bil upraviteljstva v Poreču razrešen, se je 14. julija 1950 naselil v frančiškanskem samostanu na Kapeli (Kostanjevici) pri Novi Gorici.

Tam je sam opravljal in hotel opravljati vse posle kot “izreden administrator v izrednih razmerah”. Od vsega začetka je navezal stike z revolucionarno oblastjo ter se iskreno in dobronamerno trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Boril se je za svobodo poučevanja verouka, priporočal je mesečne duhovne obnove za duhovnike na Kapeli in ljudske misijone po župnijah.

Njegova življenjska pot se je iztekla 29. decembra 1963 na Kapeli, zadnji dan leta 1963 je bil položen k večnemu počitku v svetogorski baziliki v grobnico poleg nadškofa Sedeja.

Ustanovitelj malega semenišča v Vipavi

Po imenovanju za apostolskega upravitelja jugoslovankega dela goriške nadškofije si je dr. Mihael Toroš za svojo prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. Spočetka je iskreno verjel v možnost sožitja med Cerkvijo in novo oblastjo. Ko je na dnevni red postavil vprašanje maletga semenišča, so mu oblastniki prisluhnili, seveda ne brez skritih načrtov. Od njega so hoteli doseči, da bi v vodstvo in učno osebje semenišča nastavil izključno udbovske agente. Pri svojih prizadevanjih se je Toroš skliceval na zasluge primorske duhovščine, ki je pod fašizmom ohranjala slovenski jezik in zavest. Oblasti je zgotavljal, da bo semenišče vzgajalo globoko verne in obenem patriotične duhovnike.

Iskali so primeren kraj in prostor za malo semenišče in se nazadnje odločili za mogočno župnišče v Vipavi. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi Slovenskega malega semenišča z notranjo šolo. Državni pristanek je prišel 10. oktobra 1950: predvideval je odprtje gimnazije kot verske šole za pripravo duhovniškega naraščaja. Priprave so se zavlekle dve leti. Končno je 6. septembra 1952 semenišče sprejelo prvih 19 gojencev. Delovalo je kot dijaški dom, gojenci pa so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi in višjo gimnazijo v Ajdovščini.

Ob “tržaški krizi” oktobra 1954 je semenišče zasedla vojaščina. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je bilo v šolskem letu 1955/56 ponovno odprto in je tokrat sprejelo 13 gojencev. Ko je oblast ukinila nižjo gimnazijo v Vipavi, je Toroš v Malem semenipču v Vipavi ustanovil Srednjo versko šolo za pripravo duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Leta 1959 se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije.

Ustanovitev verskega lista Družina

Drugo veliko delo, s katerim se je proslavil Mihael Toroš, je bila ustanovitev verskega lista Družina. Po drugi svetovni vojski je nova oblast prepovedala ves dotedanji bogat verski tisk. V ljubljanski škofiji so konec leta 1945 začeli izdajati skromen verski list Oznanilo, mariborska škofija pa leta 1947 glasilo z naslovom Verski list, oba sta se spopadala s težavami. Toroš je hotel imeti verski list za goriško administraturo in 7. maja 1952 je v nakladi 18.000 izvodov izšla prva številka Družine (27. maja je moralo ‘utihniti’ Oznanilo, mariborski Verski list pa že leta 1951). Naslov novega verskega lista se je navezoval na nazareško sveto družino, na Cerkev – družino Božjih otrok, in na družino, temelj človeške družbe. Pisci in uredniki so morali biti zelo oprezni. »Vsebina lista bo izrazito verska in prinaša samo verske slike.«

V Družini iz tistega časa, ki je bila skromna po obliki in vsebini ter je izhajala dvakrat na mesec, ni ničesar napisanega o težkih odnosih med Cerkvijo in državo, kar veliko pove, kakšna je bila takrat “svoboda” tiska pri nas. Oblastniki so list imeli ‘na uzdi’: najbolj učinkovito sredstvo je bilo ‘pomanjkanje papirja’. Uredništvo je bilo od vsega začetka v Ljubljani, uprava pa v Novi Gorici.

Po Toroševi smrti je izdateljsko vlogo prevzel dr. Janez Jenko, zadnji apostolski administrator in prvi škof obnovljene koprske škofije. Na njegov predlog so izdajateljsko vlogo leta 1965 prevzele vse tri slovenske škofije; z ustanovitvijo treh novih škofij se je število njenih lastnikov dvignilo na šest škofij.

Gorčično seme z imenom Družina, ki ga je zasejal dr. Mihael Toroš, je kljub neprijaznim razmeram obrodilo bogate sadove in jih še vedno rodi.

Karel Mihael Attems je bil prvi goriški nadškof in se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Trikrat je prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku. Bil je “mož po božji volji”.

Varovanec cesarice Marije Terezije

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, deželni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki.

Karel Mihael se je rodil v Gorici 1. julija 1711. Zakonca Janez Frančišek Attems in Elizabeta Coronini-Kronberg sta imela veliko otrok, poznejši nadškof je bil peti po vrsti. Hčere so vse vstopile v samostan: dve k uršulinkam, dve k dominikankam, dve h klarisam. Po začetni vzgoji in izobrazbi v družini je oče poslal Karla v Gradec, da se izpopolni v nemškem jeziku, čez dve leti (1728) pa v srednjo šolo v Modeno, kjer je začutil duhovni poklic. Bogoslovne študije v Rimu je zaključil z doktoratom iz obojnega prava in bil posvečen v duhovnika (1735). 

Visoki cerkveni dostojanstveniki v Rimu so mu izposlovali proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem in nato kanonikat v Baslu. Na poti v Nemčijo se je ustavil na dunajskem dvoru, kjer se je srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, poznejšo cesarico. Že ob prvem srečanju sta jo prevzela Attemsova skromnost in trezno presojanje, zato si ni pomišljela in mu je v prihodnje zagotovila vso svojo naklonjenost. Ko je papež Benedikt XIV. sporazumno s cesarico leta 1750 ustanovil v Gorici apostolski vikariat za ozemlje oglejskega patriarhata pod Habsburžani, je bila služba apostolskega vikarja podeljena Karlu Mihaelu Attemsu. Po ukinitvi oglejskega patriarhata (6. julija 1751) in ustanovitve goriške nadškofije (18. aprila 1752). pa je postal prvi goriški nadškof in metropolit.

Njegov vzornik: sv. Karel Boromejski

Pastirsko delovanje nadškofa Attemsa je izhajalo iz navodil tridentinskega koncila (1545-1563), katera je najzvesteje uresničil milanski nadškof sv. Karel Boromejski (1538-1584), ki si ga je goriški nadškof izbral za vzornika. Značilna poteza njegovega škofovanja je bil stik z ljudstvom, kar dokazujejo njegovi pogostni pastirski obiski. Oglejski patriarhi nad 250 let niso stopili na avstrijski del svojega patriarhata, zato je bil versko in nravno življenje duhovnikov in vernikov hudo pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. Attems je začel s kanoničnimi vizitacijami že kot apostolski vikar, kot nadškof jih je redno nadaljeval. Trikrat je prehodil vso škofijo, ki je obsegala domala vse slovensko ozemlje južno od Drave, razen “otokov”, ki so bili v ljubljanski in tržaški škofiji. Pregledal je vse župnije, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest. Njegovi pastirski obiski so bili povezani s slovesnim bogoslužjem in z ljudskim praznovanjem. Zapisniki teh kanoničnih vizitacij (izšli so v dveh knjiga leta 1991) so pravi zgodovinski spomenik goriške Cerkve. Ko je ta poročila dobil v roke papež, je cesarici Mariji Tereziji nasvetoval, naj Attemsov način služi kot vzorec vsem avstrijskim škofom. Na podlagi spoznanj, do katerih je prišel na teh obiskih, je ustanovil nad 40 novih župnij, v Gorici odprl bogoslovno semenišče in v nadškofijskem dvorcu prvo tiskarno. Bil je tudi socialno zelo čuteč: podpiral je bolnišnice, mestne in podeželske reveže, v lastni hiši je odprl posojilnico in zastavljalnico.

Slovenske pridiga nadškofa Attemsa

Nadškof je želel, da pride božja beseda do vernikov neposredno, zato je na svojih obiskih po župnijah navadno govoril v njihovem maternem jeziku. Poleg italijanskega je uporabljal tudi slovenski, nemški in furlanski jezik. V knjižnici bogoslovnega semenišča v Gorici je ohranjenih 62 enot slovenskih rokopisov, od katerih je 46 Attemsovih lastnoročnih, 16 pa v prepisu. Nadškofovi rokopisi obsegajo dve, največkrat pa tri ali celo štiri strani. Različne pisave v prepisih kažejo, da jih je prepisovalo več oseb. Attems je prepise pregledal, kaj dodal ali prečrtal. »Vsiljuje se vprašanje, kdaj in kje se je goriški plemič učil slovenščine,« piše Lojzka Bratuž v svoji študiji Attemsove homilije v slovenskem jeziku in postavi zelo verjetno domnevo: »Skoraj gotovo se je za jezike nadarjeni Attems v domačem okolju že zgodaj naučil poleg nemščine in italijanščine še slovenščine in furlanščine… Tudi samo škofovanje mu je nudilo marsikatero priložnost, da pride v stik s slovenščino.« Najbrž je poznal tudi kakšno slovensko knjigo, ki so bile tedaj doma na plemiških dvorih. Njegova slovenščina je v glavnem taka, kakršna je bila takrat v rabi. »Izjemnost homilij Karla Mihaela Attemsa v slovenskem jeziku je v tem, da jih je pisal uglede cerkveni dostojanstvenik neslovenskega rodu, pravi svetovljan ne samo zaradi visokega položaja in izobrazbe, ampak še bolj zaradi notranje plemenitosti in bogate duhovnosti« (Lojzka Bratuž). Oboje razodeva tudi njegovo pastirsko pismo duhovnikom novembra 1773, ki je pravzaprav njegova duhovna oporoka. Od kapi zadet je namreč preminil 18. februarja 1774.

»Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, fmancar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil?

In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.« Tako je razmišljal leta 1919 Ivan Jerič, ko seje odločil za duhovniški stan, ^“ker v njem lahko narediš za ljudi največ dobrega”. Kako ie to uresničeval, je iskreno izpovedal v pričevanjski knjigi Moji spomini (Zavod sv. Miklavža. Murska Sobota 2000).

»Živeti moramo in ne študirati«

Ivan Jerič se je rodil 4. junija 1891 kot tretji od devetih otrok v zavedni prekmurski družini Mihaela Jeriča in Marije roj. Rous v Dokležovju. Šest razredov ljudske šole je obiskoval v domači vasi. Želel je nadaljevati šolanje na gimnaziji, toda zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev je moral ostati doma. Oče mu je rekel: »Živeti moramo in ne študirati.« Nekaj časa je pomagal očetu na kmetiji, nato pa je delal pri gradnji železniške proge Murska Sobota-Hodoš, pri izgradnji elektrarne blizu Gradca in pri regulaciji Mure. Prijatelja sta ga nagovorila, naj nadaljuje s šolanjem. Vpisal seje na meščansko šolo v Lendavi, nato pa v gimnazijo. Leta 1913 je moral prekiniti šolanje, ker je odšel na služenje vojaškega roka v Bosno. Bil je priča atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, ki je zanetil požar prve svetovne vojne in je zajel tudi njega. Kot komandir telegrafskega voda se je vojskoval najprej na srbski, nato pa na soški fronti. »Nedopovedljivo srečo občutiš v srcu, ko se po več kot štirih letih vojne voziš zdrav in s celimi kostmi proti domu,« je zapisal v svojih spominih. Po posredovanju Jožefa Klek- la ga je škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Škof ju je ljubeznivo sprejel, pri pogovoru je ob novici, da je bilo Prekmurje na mirovni konferenci v Parizu prisojeno Jugoslaviji, kar vriskal od veselja. Leta 1920 je Ivan tam dokončal gimnazijo pri dopolnjenih 29 letih.

Po maturi seje brez oklevanja vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in po štirih letih študija je 29. junija 1924 prejel mašniško posvečenje z drugimi dvanajstimi sošolci, med katerimi je bil Jakob Aleksič, kasnejši profesor Svetega pisma stare zaveze.

Kaplan, urednik, poslanec, župnik in dekan

Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v Ljutomeru, kjer je ob duhovniških opravilih našel čas za kulturno delo. Z mladimi je pripravljal gledališke predstave. Izreden uspeh je dosegel Pasijon, ki so ga uprizorili kar šestkrat in je poglobil duhovno življenje v župniji. Leta 1926 je bil premeščen za kaplana v Mursko Soboto, Jožef Klekl pa mu je poveril urejanje ‘svojega’ prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Urejal jih je dve leti, v Soboti, pri župniku Janezu Slepcu, pa je ostal do leta 1929. Leta 1927 so bile državne volitve. Vodstvo Slovenske ljudske stranke (SLS) je za poslanskega kandidata določilo njega, a je ponudbo odločno odklonil, ker ga politika ni zanimala in je bil kot kaplan srečen. Nazadnje je le pristal. »Za svoj poslanski program sem vzel: boj za popolno gimnazijo v Murski Soboti, za izvedbo pravične agrarne reforme, za okrožno sodišče, za odpravo brezposelnosti kmečkih (sezonskih) delavcev.« Na vseh področjih je bilo njegovo delovanje dokaj uspešno. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Tega leta je Jerič postal upravitelj župnije Dolnja Lendava. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi in dekana Lendavske dekanije. Znal je prisluhniti ljudem. Leta 1935 je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Zelo si je prizadeval za lepa romanja, ki verne ljudi povezujejo med seboj. Tam je ostal do leta 1945 in se po štirih letih zapora (1946-1950) med svoje vernike v Turnišču zmagoslavno vrnil in jim z veseljem služil. Leta 1957 je prišel v soboško župnijo kot duhovni pomočnik in občasno župnik. Zelo se je zavzemal za širjenje verskega tiska.

Generalni vikar in zapornik

Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, k čemur je pripomogla vzgoja v domači družini. Bil je v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. Po priključitvi so glede cerkveno upravne ureditve nekateri bili mnenja, da se za Prekmurje ustanovi posebna škofija s škofom iz vrst domačih duhovnikov. Jožef Klekl st., tedaj najbolj znan prekmurski duhovnik, je škofu Jegliču kot zastopniku Jugoslovanske škofovske konference predlagal, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za apostolskega upravitelja Prekmurja. To se je uresničilo šele 1. decembra 1923. Jerič je v svojih spominih zapisal: »Po osvoboditvi je Prekmurje moralo štiri leta čakati na slovenskega škofa, po madžarski okupaciji leta 1941 pa samo šest tednov, da je prevzel škofovsko oblast madžarski škof. Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ko je sombotelski škof mene imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, sem takoj prosil Sveto stolico preko beograjske nunciature, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja.« Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja. Po zlati maši (1974) se je zaradi naraščajoče slepote vrnil na svoj rodni dom v Dokležovju, od tam pa se je 21. decembra 1975 preselil v večni dom.